ICAYQIalSK, CKHKIVTSIT XslISTi .Danica" izhaja vsak petek na celi poli in veljd po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za ¿etert leta 1 gl. T tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za pol leta 1 gl. 80 kr„ za V« leta90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica** dan 20 kr. poptej. Tečaj XLVIII. V Ljubljani, 29. sušca 1895. List 13. Dobri Pastir — križan. (Prosto poslov.) Pastir dobrotno - mili! Strašno so te ranili Na les pribili križa; Že smert se tebi bliža, A ti voljno terpiš. Kaj roke ste storile, Nad kom se pregrešile, Da ste na križ razpete? Za milosti neštete Oblite s kervijo? Na rokah svete rane, V pomoč za nas zavdane, V ljubezni v vas čem zreti, Na vas v nadi vmreti, Oj roke blažene! Oj roke! v pomoč vbožnim Ste bile, in nadložnim. Slep. gluh, in hrom terpeči Dobil od vas, proseči — Je vid, in sluh, in meč. Oj stvarnice vsem bitju! Po ranah, kervolitju, Ste dale mi življenje; Za toliko terpljenje, Kaj revež Vam bi dal? Zveličar sladki! roke Sprostri nad vse otroke, Z Očetom ti nas spravi, In duše nam ozdravi, Vtopljene v slast sveta. Ko sveto Kri prelival, Tud' mene si omival, Pod križevo zastavo, Me pelji v večno slavo, Pastir dobrotni moj. Radoslav. JAKOB, po usmiljenji božjem in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski, vsem vernikom svoje škofije pozdrav m blagoslov od Gospoda in Zveliča rja našega Jezusa Kristusa! (Dalje.) Kristus se je včlovečil in se je daroval za svojo cerkev, „da bi jo posvetil" (Kfež. f>, 2<>) in da bi po njej potem posvečeval posamezne vernike. Tako naj služi tudi zakonskim njihova zveza v medsebojno posvečevanje in naj jih vspo-sobi, da s kerščansko vzgojo in dobrim vzgledom posvete tudi svoje otroke ter je, sodelujoč s Kristusom in njegovo cerkvijo, pripeljejo k Bogu. Zakaj njihovi telesni otroci morajo biti ob enem tudi duhovni otroci Kristusa in njegove cerkve, ki naj ne polnijo le zemlje, ampak tudi nebesa. Na tak način tedaj je zakon podoba zveze Kristusove z njegovo cerkvijo. Toda ni samo prazna podoba, ampak podeli zakonskim tudi posvečujočo milost božjo in jim nakloni posebne milosti, katerih potrebujejo za zvesto izpolnjevanje svojih dolžnostij. Ako bi zakon tega ne učinil, bi ne bil zakrament. Premisljujmo to nekoliko natančneje. Kristus včlovečil se je le zato, da bi mogel za nas terpeti in neskončno zaslužiti, in zvezal se je s cerkvijo le zato, da bi ji izročil svoje zasluženje ter je po njej naklonil celemu človeštvu. Njegova zveza s cerkvijo je torej zares zveza polna milosti, „in iz polnosti njegove smo vsi prejeli, in sicer milost za milost, kakor tako lepo pravi sv. Janez Evangelist. (Jan. 1, HI.) Zakon v novi zavezi pa ni le prazna pred-podoba milosti polne zveze Kristusove z njegovo cerkvijo, kakor so bile pred podobe stare zaveze: ampak zakon je prava podoba te zveze, in zato je tudi ž njim združeno podeljenje milosti: ali z drugimi besedami: zato je zakon zakrament. Kavno ta čast sv. zakona: njegova živa, milosti polna zveza s Kristusom in njegovo cerkvijo pa je vzrok, zakaj se naš čas v svojem sovraštvu do Kristusa in cerkve tako terdo-vratno vanj zaganja. ;n zakaj je tudi sv. zakon, enako Kristusu, postal znamenje, kateremu se nasprotuje. Kdor neče ničesar vedeti o Kristusu in njegovi cerkvi, ta tudi ne mara za kerščanski zakon. Kdor pa veruje, kakor veruje katoliška cerkev, da je le Kristus izveličanje človeštva in da je le cerkev pot h Kristusu, ta mora se ne-omahljivo deržati tudi zakona, v katerem je ta vera utelešena. Zavreči kerščanski zakon, reklo bi se za cerkev toliko, kot zavreči Kristusa, to bi bil pravi samomor svete cerkve. . Dokler je zakon zakrament, ki sostavlja pervo in najbolj naravno družbo družine in dokler je družina kerščanska, je cerkev v posesti varne terdnjave", iz katere more družbo in deržavo zopet Kristusu priboriti. Ako se pa „kerščanski mož in kerščanska žena odpovesta zakramentu sv. zakona ter se zadovolita s civilnim zakonom, potem se postavita izvan nadnaravnega reda, ki ga je Bog hotel, odpovesta se vsem resnicam in milostim kerščanstva. odrečeta sv. cerkvi pokorščino in osnujeta čisto naturno, pagansko družino ter živ ta pc nazorih sv. katoliške cerkve v divjem zakonu: in ko bi se kdaj posrečilo, s civilnim zakonom popolnoma izpodririti zakrament sv. zakona, bil bi s tem svet popolnoma ob ker-ščanstvo, cerkvi bi bila tla izpod nog izpod-maknjena.u Tudi to torej, da stoji kerščanski zakon z ene strani med vero in ljubeznijo do Kristusa in njegove cerkve, z druge strani med nevero in odpadom od Kristusa in njegove cerkve, tudi to kaže. kako prevažna in sveta naprava božja je sv. zakon. II. Ne zadostuje pa. da je zakon svet sam na sebi, marveč tudi vaš zakon mora biti svet. Vpraša se torej: kaj pa morate storiti, da bo tudi vaš zakon svet in Bogu dopadljiv? 7. Odgovor na to vprašanje se glasi: pred vsem vprašati je resno, si li sploh poklican v zakonski stan ali ne: ker nikakor ni vse eno, ako vstopiš poklican ali nepoklican v kak stan. Stan je pot, po kateri naj človek koraka proti svojemu zadnjemu namenu: to pot pa določuje Bog. Tisti, brez čegar vednosti ne pade noben vrabec s strehe in noben las z glave, odkaže toliko bolj vsakemu človeku stopinjo, katero naj zavzema na tem svetu, nalogo, katero naj izpolnjuje in pot, po kateri naj hodi, da dospe do svojega zadnjega namena. Jednega čaka s svojo milostjo na tej poti, druzega na drugi. Ako je torej stan zgrešen, zgrešena je tudi pot ali vsaj jako obtežena: ker manjka nam obilice stanovskih in poklicnih milostij, katere nam je Bog sicer pripravil, pa ne ob poti, katero smo mi nastopili, ampak na drugi poti. Vse je torej na tem ležeče, da si izberemo in nastopimo tisto pot, katero Bog hoče. Je sicer vsak stan dober, ni pa vsak stan za vsacega dober. Zato treba preiskati in presoditi : kateri stan je z ozirom na nagnjenosti in zmožnosti, katere imam, z ozirom na razmere in okolnosti, v katerih živim, z ozirom na slabosti in nevarnosti, ki prêté izveličanju moje duše, tisi, kateri mi mora po volji božji pomagati, da gotovo dosežem svoj zadnji namen: ali je to zakon? Ena točka tega preudarjenja mora biti tudi vprašanje, ali moreš, trezno sodeč, upati, da družino pošteno preživiš ? Dokler tega upanja ni, dotlej tudi ni volja božja, da stopiš v zakon. Ta zadeva je večje važnosti, kakor se navadno misli, ker sicer lahko pride očitanje in nastanejo prepiri ter terpi vzgoja otrok. Gotovo ni koristno za vzgojo otrok, ako morata oče in mati in po verhu tudi še otroci znabiti cel dan tavati okoli, jeden tukaj drugi tam, da si poiščejo ljubega kruhka. Kolikokrat se zgodi, da vsled revščine otroci začno krasti, ali pa jih celo sta-riši k temu napeljujejo! In ako — kar se tudi dogaja — mož potem ženo ravno tako laliomi-selno zapusti, kakor jo je prej lahkomiselno vzel v zakon, kaj še-le potem? Koliko nravnih ne varnosti j za zapuščeno ženo, kolika obdiv-janost skoraj osiročenih otrok, kolika poguba za družino, kako žalostni nasledki za človeško družbo! Zato je vestna dolžnost vsacega, kdor namerava stopiti v zakon, da to točko resno preudari. Naj torej ne odvrača ljudi j od lahkomiselne ženitve toliko prepoved, kakor veliko-več vest. Vprašati se tedaj moraš, ali si sploh poklican v zakonski stan, ali ne. Dostikrat bo na to vprašanje lahko odgovoriti, dostikrat pa bo treba se-le resnega preudarka, posvetovanja s stariši ali drugimi vestnimi ljudmi, pred vsem pa goreče molitve, ki bo serce očistila strastij, da toliko ložej spozna, kaj je volja božja. O koliko je nesrečnih zakonov, ker se je ta skušnja opustila, koliko vsled zgrešenega poklica in koliko vsled tega, ker so stariši svojega otroka odvernili od druzega stanu, po katerem je hrepenel, ter ga prisilili v zakon, za katerega ni bil poklican i Pa tudi narobe, kolikero gorje zaradi tega, ker mnogi hočejo živeti prosto, raz-berzdano življenje in nečejo omejiti strasti z zakonom, ali pa ker stariši edino le iz samoprid-nosti naprej in naprej zavlačujejo in preprečujejo ženitev svojega sina, dasi bi bila že davno umestna. Zakaj, kakor se nahaja marsikdo, ki mora po pravici obžalovati, da je stopil v zakonski stan, tako je tudi marsikdo, ki bi si bil moral že davno k sercu vzeti besedo apostola: „Bolje je v zakon stopiti, kakor goreti" v peklu. (I. Kor. 7, 9.) (Dalje nasl.) Pomoč sv. Jožefa. Sv. Jožef nam ni zastonj od sv. Cerkve dan in odločen za velikega, vesoljnega varha in pomočnika v sedanjem času. O koliko prehudih reči se godi po vesoljnem svetu! Kdo bo štel tatvine, grozne rope, sleparstva, morije in samomore, pa še toliko nesreč v naravi po vesoljnem svetu! Med vsemi ni najmanjša stiska razdjanje mini, negotovost, divje sovraštvo med raznimi narodi in narodnostmi, duhovni odpad marsikterih od Cerkve in od Boga! Ali nimamo pomočnika, posredovalca zoper tolika zla in liujave sedanjega časa? Imamo ga, pa ga premalo prosimo, premalo se mu priporočujemo, pomoči velikrat ne želimo in zato je ne iščemo. Kteri so naj bolj potrebni, se ne zatekajo k sv. Jožefu. Obeta se nam nova cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, zida se nova cerkev sv. Jožetu v Prjedoru na Jugu, v Bosni, in pogosto se imenuje sv. Jožef, v molitvi po vsaki sv. maši je tudi sv. Jožef klican, kakor se tudi po „Zgd. Danici44 rojaki v stiskah dosti pogosto priporočajo še sv. Jožefu, če tudi le bolj v posameznih slučajih; in uslišani so premnogi. Ker so pa stiske in potrebe sedaj splošne, bilo bi potreba tudi bolj splošno k temu velikemu svetniku pribežati in ga na pomoč klicati. Edinost, ki se nam tako častitljivo v Sveti družini Jezusa, Marije in sv. Jožefa pred oči stavi, naj bi se povernila in prešinovala ne le družin in srenj med seboj, temveč zavračevala tudi razne stranke, da naj se vernejo najprej k veri, upanju in ljubezni nazaj in potem k edinosti in kerščanski spravi med seboj. Razpor naj se pogrezne v pekel, na svetu naj vlada edinost, mir, ljubezen! Kličimo torej med-se posrednika in pomočnika s v. Jožefa. Sv. Evangelist Lukež nam je povedal nekaj velikanskega, ker piše, da je Sin Božji „njima pokoren bil," namreč Jožefu in Mariji. Sv. Ba-zilij to pojasnuje in piše, da ljubi Jezus je delal neprestano iz pokorščine do Jožefa in Marije. In mučenik sv. Justin pravi, da je pomagal Jezus neutrudljivo v delavnici Jožefu, da je vsa dela z njim vred opravljal. Enako govore drugi učeniki. Eden pisavcev pa prav lepo pristavlja: „Pokorščino, katero je Jezus skazoval sv. Jožefu na zemlji, nadaljuje menda še vselej v nebesih, kajti vse prošnje sv. Bernarda Sienskega in druzib, katere mu je sv. Jožef prinašal, je sprejemal kot zapovedi in tudi precej uslišal. Sin Božji je bil ob času svojega milostnega rojstva mir prieesel na zemljo: prosimo sv. Jožefa kot posrednika in varha, da tudi sedanjemu svetu pri Jezusu izprosi ljubi mir. V Serapijonovili „Stimmen vom Berge Karmel" (št. (I, 1 *!!.">) se bere to-le: „Spominjam se pri tem na nekaj druzega, namreč na sadove, ki izvirajo iz bogo-ljubnega češčenja do sv. Jožefa. Blagodari, katere pripravi češčenje tega svetnika, so mogočna spodbuda za vsako človeško serce k nadalj-nemu gorečemu češčenju. Sv. Jožef doseže od Sinil Božjega vse, za kar ga prosi.44 Tedaj prosimo pomoči v sedanjih razporih in nemirih, ki so v družinah, v srenjah, v politiških zborih, v celih deržavah. Sv. Terezija pravi: „Bog je dal drugim svetnikom moč pomagati le v gotovih slučajih, sveti Jožef pa — to vem že iz skušnje — pomaga ob vsaki priliki.44 Resnično je spoznala očitno varstvo sv. Jožefa. Terpela je neizrekljivo bolečine v glavi, zdravniki ji niso vedeli ne svetovati ne pomagati; obemila se je do sv. Jožefa, in glej! ozdravela je. Terpela je strahovite serčne boli in nikjer ni našla pomoči: klicala je z zaupanjem k sv. Jožefu, in rešena je bila vsega strahu in skušnjav, ki jih ji je hudobni duh napravljal. Bila je preganjana in skoro popolnoma zapuščena, in še tisto malo dobrih duš, ki so jo ljubile, je ne morejo obvarovati; zateče se k sv. Jožefu, in glej. on postane njen zagovornik, zatre sovražne naklepe, in sovražniki morajo osramoteni odjenjati. Ob kratkem, o katerikoli priložnosti je klicala sv. Jožefa na pomoč, vselej se je skazal kot mogočni pomočnik, kot ljubeznjivi oče. Zato spodbuja serafinska devica vsakterega, da naj pri- beži v vsaki potrebi k sv. Jožefa, in pravi, kdor ne veruje njenim besedam, naj le poskusi, in gotovo bode spoznal, kako mogočen varih je rednik Jezusov. Med njenimi opomini je tudi jeden, ki se tako-le glasi: „Čeravno si si izvolil več svetnikov za varhe in priprošnjike : vendar časti posebno sv. Jožefa, ker veliko premore pri Bogu.44 Pred tremi stoletji je neštevilno otrok Cerkve Božje iskalo pomoči po prigovarjanju te svetnice pri s v. Jožefu, — in vsi so bili uslišani. Dokazi za to so mnogi čudeži, ki so razglašeni v različnih knjigah in časnikih. V nekem mesečniku*) izhajajočem v Belgiji je bila pred par leti naznanjena dvojna zahvala, katero je objavil neki gospod vsied U8lišanja zelo ubožne družine na priprošnjo sv. Jožefa. Dogodilo se je tako-le. K duhovnu našega reda pride nekoč žena, ki mu toži žalostuo okoliščino, v kateri biva ona in njen mož, čevljar po stanu. Že dva dni nista imela grižljeja v ustih. Sicer je žena popraševala na vse strani po delu; a zastonj. „Oh/1 je vzdihovala, „moj mož zanemarja že dve leti svoje cerkvene dolžnosti. Zastonj sem ga spominjala na božje prekletstvo, ki je že nad nama: a ni se dal ganiti." Duhoven je takoj sprevidel, da je potreba tu dvojne pomoči, duhovne, da se mož spreoberne, in telesne, da dobi uboga družina dela. Opomni jo torej na izrek sv. Terezije, s katerim jo zagotavlja, da še nikdar ni bil zapuščen, kdor je pribežal pod varstvo sv. Jožefa. „Pred vsem molite,44 ji pravi, „da bi začel vaš mož zopet svoje kerščanske dolžnosti spolnjevati; ce dosežete to milost, bodo sledile tudi dobrote." 1 Kibra žena ga uboga, in glej ! nekaj pozneje se je že bližal njen mož s svetim strahom k mizi (¿ospodovi. Potem opravlja z ženo vred de-vetdnevnico k sv. Jožefu, da bi dobil dela. Ne pretečeta dva dni, ko dobi pri neki napravi toliko dela, da je bil rešen velike revščine. Zdaj pride žena zopet k gospodu duhovnu in se mu iskreno zahvali, da ji je tako dobro svetoval. „Ze dve leti,14 pravi, „se boriva z revščino in pomanjkanjem: komaj pa sva se zatekla k sv. Jožefu, sva bila uslišana. O, kako bodeva sedaj vse žive dni hvalila in častila nebeškega varha!44 — To je res lep sad zaupanja v sv. Jožefa, in koliko jih je dan danes v podobnih težavah! Po s v. Duhu navdihnjen je izvolil papež Pij IX slavnega spomina sv. Jožefa za varha in zavetnika sv. Cerkve, da pridobi po velikem ■) »Chroniques du Carmel«. Alost. Mars 1890. češčenju sv. Jožefa vesoljni Cerkvi in posameznim vernikom mogočno varstvo. O kolike so potrebe po vsem svetu! Častimo torej sv. Jožefa prav iskreno in goreče, priporo-čujmo njemu osebne in vesoljne potrebe: častimo ga posamezno in skupno, in gotovo prošnje ne bodo ostale brez uslišanja. Verli delavci. „L' Osservatore Cattolico" iz Milana poroča mesca grudna 1894, da je v Lilju, znanem brezver-skem mestu na Francoskem, srečal neki delavec na cesti gospoda duhovnika, ki sta bila prijatelja. Približa se mu in hoče z njim govoriti. Oni pa odgovori: „Sedaj ne morem. Nosim pri sebi Najsvetejše, da previdim bolnika." Globoko ganjen se delavec umakne in misli: »Tako smo v Lilju že zašli, da mora duhoven Jezusa v presv. Zakramentu skrivati? Ali bi se mu ne moglo vsaj nekoliko časti skazati? To je res bridka stvar, ki sv. Zakrament onečastuje!" Gredoč nekoliko dalje, sreča nekaj svojih prijateljev. Pove jim, kar je slišal. Ko to slišijo, vsi sklenejo, da hočejo gospoda duhovna prav do bolnikovega stanovanja spremiti, in tako Izveličarja vsaj po svoji zmožnosti počastiti. Bolnik je bil oče več otrok, in poživljen s svetimi Zakramenti se je ločil iz sveta. Čast takim poštenim delavcem! Ogled po Slovenskem in dopisi. v št Lorencn je umeri poštenjak ondotni učitelj g. Vinc. Kmet in bil pokopan v petek 22. t. m. Zapustil je vdovo z 8 otroci, kterih 3 hodijo v Ljubljani v šolo in so prav pridni (podpirani tudi od dijaške mize), drugi so manjši. Mati bo dobila nekaj pokojnine, pa mora 10 gld. za stanovanje plačati od teh, ki so v šoli v Ljubljani. „Kruhi sv. Antona" so tukaj pač na pravem mestu, kakor tudi pri zapuščencih f učitelja Severa, ki ga je Kulpa utopila. Maribor. (Postni pastirski list.) (Dalje.) 3. Ker je najsvetejši zakrament največe dobro ker je najdražji dar božji in najdragocenejši zaklad sv. cerkve, kaj čuda potem, preljubi kristijani, da so vse bogoljubne duše tako goreče ljubile, častile in molile ta prečudežni zakrament, da so vse po njem hrepenele, kakor hrepeni žejen jelen po krepilni stu-denčnici. Sv. Frančišek Asiški, ta seraf v človeški podobi in ženin ubožnosti, je prelival potoke solza v pričo Jezusa, v tabemakelju prebivajočega v pre-sveti hostiji. Da, zavidal je sveče, ker se povživajo. goreče Gospodu na čast. Ako je premišljeval božjo ljubezen v tem zakramentu, ni se mogel mnogokrat več premagovati; hitel je iz samote, pa je tekal po ulicah in tergih, kličoč: Ah, Ljubezen ni ljubljena! V svoji občudovani „oporoki" je naročil svojim duhovnim sinovom z resnobnimi besedami, naj ljubijo in častč duhovne zavoljo mašniškega posvečenja, vsled katerega smejo hostijo posvečevati, sami za- vživati in drugim deliti; zapovedal jim je. to najsvetejšo skrivnost nad vse čislati in častiti ter svete hostije na najčastitljivših krajih shranjevati. — Po vzgledu in nauku učenika je zvesto ravnal učenec, sv. Anton Padovanski, ki je po cele noči prebedel pred najsvetejšim zakramentom. Ravno letos bode slavil dne 15. meseca avgusta frančiškanski red in ž njim ves katoliški svet sedemstoletnico rojstva tega junaka družbe Človeške, ki je svetnik ne le enega mesta, kraja ali naroda, temveč je čudodelnik vsega sveta, kakor pišejo sv. Oče Leon XIII v svojem apostolskem pismu do frančiškanskega reda: Sv. Anton Padovanski je svetnik vsega sveta. Glasovita častilka najsvetejšega altarnega zakramenta je bila nadalje Roleta Boelet. rojena 1. 1381, umerla 1 1446 in svetnikom prišteta 1. 1807. Slavna redovnica je mnogo ženskih samostanov drugega reda sv. Frančiška vstanovila, še več jih je obnovila in preosnovala, naloživši jim dolžnost, brez nehanja moliti in častiti najsvetejši zakrament. Takošen samostan častitih sester frančiškank z nalogo vednega češčenja presvetega rešnjega Telesa se nahaja od leta 1893 tudi v Mojem stolnem mestu Mariboru. Sv. Koleta, imajoča še le štiri leta, je čutila že v sebi izredno ljubezen in veselje do Jezusa v zakramentu ljubezni. Kadar se je pobožna mati Marjeta od sv. obhajila vračala na dom. dirjalo ji je vselej nedolžno dete naproti in je klicalo radostno: Ah ljuba mati, kako prijetno dišite; in se od nje, ki je prejela angeljski kruh, ni moglo ločiti in jo je milo prosilo, naj bi tudi njemu skoro dala prejeti sladko nebeško hrano. Zveličani Tomaž Kempčan je posvetil v svoji zlati knjigi „Hoja za Kristusom", katero je, kakor učč najnovejši preiskovalci, spisal on, v tej krasni knjigi je posvetil, pravim, blaženi Tomaž češčenju in moljenju najveličastnejšega zakramenta osemnajst prelepih poglavij, katera so tekom časa nepopisno veliko pripomogla v razširjenje in povišanje milostij polne pobožnosti do tega zakramenta. Blagor mu, ki rad prebira te ukapolne verste in se ravna po njih! — Lilija Goncaška, angeljski mladeneč sv. Alojzij, je bil prešinjen tolike ljubezni do zakramenta altarja, da se je dal le šiloma ločiti od tabernakelja; in še takrat, ko je odhajal, se je zopet in zopet ozerl na altar, da bi še zopet in zopet pozdravil najsvetejši Zakrament. Po pervem sv. obhajilu je tako hrepenel, da sta se oče in mati bala, da oboli, ako ga ne okrepi kmalu kruh angeljski. — Pervak bogoslovcev sv. Tomaž, iz rodu grofov Akvinskih, je zložil v svoji plamteči ljubezni do najsvetejšega zakramenta one prelepe, nad vse krasne hvalnice in slavospeve, prave pesni ljubezni, s katerimi sv. cerkev neprenehoma slavi, ljubi in moli nasvetejši Zakrament. Za veseli praznik svetega rešnjega Telesa, ki ga je leta 1264 zapovedal papež Urban IV, blagega spomina, spisal je sveti mož pobožnost, katere ni mogel sam sv. Bona ven tura prehvaliti in katero še današnji svet občuduje neprikračeno. (Konec nasl) lz Bosne. (V slavo sv. Jožefa.) Slavni praznik največjega patrijarha in svetnika obhajali smo v novi rimo-katoliški župniji med drugoverci, kolikor je siromaštvu in pomanjkanju našemu mogoče, najslav-neje in verno-pobožno. Istinito se sme reči, da sv. Jožef je največji, naj-vzvišeneji in najmogočniji patrijarh in svetnik; kajti vsegamogočni Bog-Oče nebeški vzvišal ga je nad an-gelje, patrijarhe, preroke in vse druge svetnike, ker le njega je izbral za ženina, za soproga brezmadežne, brez izvirnega ^reha spočete, najčisteje Device Marije, matere Božje; za varha, oskerbnika, odgojitelja in rednika svojemu jedinorojenemu včlovečenemu Sinu, Kristusu Jezusu; le sv. Jožem izročil je v varstvo in gospodarstvo največje, najdražje in najljubez-njiviše, kar Oče nebeški ima, namreč: Jezusa in Marijo Zato spodobi se, pravično in dostojno je, da tega svetnika kerščanski pravoverniki osobito častijo, spoštujejo in ljubijo vsaki dan, posebno pa vsako sredo, celi mesec marcij. 2 i. januvarija, tretjo nedeljo po Veliki noči in v najslavnejši praznik njegov, 19. marca. Morebiti še kje v misijonih Amerike. Afrike in Azije se nahaja koja tako slaba, siromašna in mala koliba — kapeia, kakor je pervotna sv. Jožefa v Prjedoru. ki mora služiti za rimo kat. župnijsko cerkev. Hvala Bogu! blizo te kolibe, slabe hiše Božje in rednika Kristusovega, dviga se častita nova. terdno zidana cerkev sv Jožefa, ktera pa je še brez krova, oboka in vsega druzega; je toraj samo vnanje stene ali obod cerkveni. Zatoraj smo le^os slovesno obhajali praznik sv. Jožefa še v pervotni. že propadajoči cerkvici. Jedini oltar v tej cerkvici je vredjen sedaj za sv. postni čas: postavili smo pa v sredino cerkvice oltarček za ves čas. na njem okinčali vzvišeno stojalo in na tisto postavili kip sv. Jošefa med lepimi cvetlicami in okusno nastavljenimi mnogimi svečami; nad glavo sv. Jožefa visela je lepa „krona", a na kroni, mesto dragocenih kamenov in bisorov, lesketalo se je 24 umetno razporedienih luči; tak bil je krasno vzvišen in ginljiv prizor. Kristjani rimo-katoliške domače župnije in tudi iz druzih oddaljenih župnij, raztresenih daleč okolo med razkolniki in mohamedanci, došli so obilno k slovesni službi Božji počastit sv. Jožefa, prosit ga in se njemu priporočat. Med veliko sv. mašo bilo je tudi občno sv obhajilo, iskrene molitve in mile svete pesmi glasile in dvigale so se k Bogu, Jezusu in Mariji in sv. Jožefu. Pred in po veliki službi Božji šel je kerščanski rimo-katoliški slovenski narod v procesiji v cerkvico in okolo „trona"1 sv. Jožefa v sredini cerkvice, istotako popoldne pred in po slovesni večernici, došlo je pa tudi nekoliko slednikov iztočne razkolne cerkve, ki so bili jako prešinjeni. Ta sveti dan ženina preblažene Device Marije se je še pcsebno mnogo sv. molitve, zdihljejev. priporočil in priprošenj storilo za vse blage dobrotnike in do-brotnice nove cerkve sv Jožefa tukaj, kjer je v istini neizrečeno potrebna in ki bi se zbog uboštva tukajšnjih katoličanov, brez radodarne pripomoči, ne mogla doveršiti. (Dalje sledi.) Sofija. 22. marca 1895. (Poterdilo in zahvala.) Prečastiti! Hvala tisučkrat za veliki lepi dar, ki ste ga poslali našemu misijonu (namreč 105 gld. zbirk od delj časa za bulgarske misijone. Vr.) Bog poverni dobrotnikom vse in v obilnosti! V ta namen molimo in tudi priporočujemo moliti obdarovancem in se torej svčsto zanašamo, da bode Božji blagoslov osrečil Vas in vse dobrotnike. Oo. od vstajenja bivajo v Adrianopolu (Drinopolju) v evropski Turčiji. Poslal sem jim 25 gld., oziroma 50 frankov v zlatu. Moral sem zamenjati za avstr. bankovce in pri tem se vselej veliko zgubi. Sto in pet gld. imelo je ceno 2Go frankov; dobil sem pa le 210 frankov. Mislim, da bi bilo bolje poslati denar v enem Che-nlje.) 18. Častitljivi Ljudovik de Ponte: „Trud Simona iz Cirene je bil jako kratek: toda čast pa je bila silno velika." 19. Častitljivi Ljudovik de Ponte: „Hčere jeruzalemske so tako silno objokovale Kristusa, ker so ga cenile za svetega moža: kako Ga je mogla še le objokorati Ona, ki ga je poznala za svojega Sina in Boga!" 20. Častitljivi Ljudovik de Ponte: „Katere najbolj ljubiš, jih tudi huje tepeš " 21. Častitljivi Ljudovik de Ponte: „Rojen si o polnoči v neznatnem mestu, da bi se slava Tvojemu rojstvu prikrila; umeri si o belam dnevu, in v največjem mestu, da bi bila sramotna Tvoja smert vsem očitna.u 22 Častitljivi Ljudovik de Ponte; „Vino mešano z žolčem; kaj je to? To je človekova učenost mešana z zmotami, to je zvestoba mešana s krivičnimi deli. to je gorečnost mešana s togoto; miloščina mešana z nečimerno hvalo; molitev z zadovoljno raz-mišljenostjo: in poslednjič vsa dela s hlimbe." 23 Častitljivi Ljudovik de Ponte: „0 nebeški Kralj! Kolik je razloček med jedjo in pijačo, katero mi ti daješ in s katero jaz Tebi povračam! Ti podeljuješ mi kruh Svojega najsvetejšega telesa v zveli-čanje in vino dragocene in presvete Svoje kervi, in pa namešane s sterdjo najslajših tolažil: Jaz pa Ti nasprotno povračam kruh in vino z najbridkejšim žolčem natrošeno!" 24 Častitljivi Ljudovik de Ponte: „Bog vojnih trum se na polji gore Kalvarije vojskuje proti peklenskim močem, zmaga, zmaga in raztare kraljestvo greha. Orožje njegovo je: križ. žeblji, ternje in drugo orodje, s katerim kači glavo tare." (Dalje nasl.) Nova železnica v nebesa. Pred nekaj časom je „Danica" prinesla železnico v nebesa, ker pa tudi železnice v novem času močno napredujejo, naj prinese tudi še novo osnovo iz poznejšega časa. Taka-le je: Odhod, vsako uro. — Prihod, kadar je volja Božja. — Cena listkov: 1. Duh zatajevanja za Serce Jezusovo. — 2. Zaupanje v Serce Jezusovo. — 3. Vdanost v Serce Jezusovo. Opazke. 1. Listki za nazaj (retnr-biljeti) se ne dajejo. — 2. Vlakov za veselice, hribolazce, lovce ni nobenih. 3. Otročiči potujejo brezplačno, samo da so na naročji matere Cerkve. — 4. Prosi se, le samo robo dobrih del seboj vzeti, kdor noče vlaka zamuditi, ali pri zadnji postaji zakasnjenja terpeti. — 5. Popotniki se sprejemajo po vsem tiru. Opravila na železničnem popotvanji: Pričujočnost Božja. Ponedeljek: Jezus na oljski gori kervavi pot poti. Torek: Jezus kervavo bičan in šiban. Sreda: Jezus pred Pilatom krivo tožen. Četertek: Jezus s ternjem kronan, in zdaj v najsvetejšem Zakramentu. Petek: Jezus na križu, Marija zraven križa. • Sobota: Jezus umeri in Mariji v naročje položen. Nedelja: Jezus kakor zmagovalec častitljiv od smerti vstane, — gre v nebesa in tebe v nebesa vzame, ako si srečno popotoval Nekaj še ostane povedati Razgled po svetu. Bulgarija. Sedanje stanje v bulgarski knežiji ni odveč prijazno. Zankov in njegova stranka hoče, da naj se mladi knez Boris tudi še po razkolnem obredu kersti in da naj bi se potem po razkolniško odgajal, kar pa Bog obvaruj! Dosedaj se jim to še ni posrečilo in obneslo, dasiravno rusoljubna stranka po največem to želi. Kako osodovito bi bilo to za prihodnjost Bulgarije, to je slehernemu jasno. Zato naj smemo vse verne katoličane prav iskreno prositi, naj goreče molijo za Bulgarijo in za knežjo rodovino z mladim prestolonaslednikom, da bi ostali vsi katoliški. Zankov je bil prej na čelu verskega gibanja, ki se je obračalo v Rim. On sam s svojo družino se je bil pokatoličil, in takrat se je bilo do 30 000 Bulgarov zjedinilo s katoliško Cerkvijo. Toda Zankov je kmalo pokazal, kakošnega je značaja; ko mu namreč gmotna korist ni več kazala, se je vernil k razkolstvu nazaj, in ž njim ravno tako tistih 30.000, iz;emši kake 3000. Tukaj so se pač očitno poterdile besede : „Veliko je poklicanih, malo izvoljenih!" Sedaj je Zankov zopet potoval v Rusijo, zato, pravijo, da bi zvedel pogoje, ktere stavi Rusija, da bi priznala sedanjega kneza. Kdo vč, kaj prinese prihodnjost? Bog varuj Bulgarijo Zankovcev ! Znani so tudi mnogi upori, ki se že več let godijo v bulgarskih deržavnih gimnazijah med dijaki. Sedanjo dobo je zatvorjena gimnazija v Slivnu zarad rogovilstva dijakov; v Sofiji pa ravno tako II. tečaj visoke šole za pravoslovje. Slušatelji so kar tebi nič meni nič izročili izjavo s podpisi, da nekega X, profesorja bolgarskega, nočejo več poslušati, češ, da je preveč robat, ne dela z njimi, kakor se spodobi njihovemu stanu itd. Vsled tega so vsi profesorji naznanili, da v tem slučaju nobeden ne bode učil ali predaval. Naučno ministerstvo je to poterdilo in tako je šola začasno zaperta. Najberže so sicer dobri bolgarski mladenči nahujskani k takemu počenjanju, kteri pa naj bi bili rajši modri ter naj ne bi poslušali šuntarjev, toliko bolj se pa pečali z iskanjem resnice: kaj namreč je zares koristno bulgarskemu narodu, kaj pa škodljivo in pogubno. Kako je nespremišljena mladina sprejemna za pogubne novotarije, kaže n. pr. to, da veliko število visokošolcev je socijalnih demokratov, menda kakor na Ruskem nihilistov. S tacimi bi si pač Rusija ne pomagala, ako bi Bulgarijo podjarmila ; dijaki pa bi se bridko prepričali, kako niso našli kake domišljevane svobode, temveč zagnani bili z dežja pod kap. V mestu Kolcmbo, na Cejlonu, je apostoljski delegat Zaleski pričo nadškofa in obeh sufraganov s Kandy-a in Jaffne vložil postavni kamen k katoliškemu kolegiju. Ondi v bližini je tudi naprava za gobove pod vodstvom P Henrika Beyer a (iz Alza-cije); v tej napravi je 240 gobovih. V FiladelfLo se je pritepel iz Evrope anarhiški razgrajač, neki Molry, in je priporočal hudodelstva, zagovarjal kervoločnosti v največji ondotni dvorani, ki je bila natlačena premnogega ljudstva. Meščani so ga naznanili policiji zarad kaljenja miru. Sodnik mu je prisodil 1200 dolarjev kazni; ker ni imel nikogar, da hi mu dal odmerjeno varščine, je moral šuntar iti v ječo. Misijonsko. Lansko leto je šlo v razne misijone 174 frančiškanov, in sicer 80 v Brazilijo; v Sv. deželo 22 (kjer je bilo že najmanj 400 redovnikov); v Carigrad 1; v gornji Egipt njih 5; v eritrejsko na-selbo 2; v Albanijo 5; v Tripoli 1 ; v Bolivijo 15; na Filipine 20. I. Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec sušeč (marc. 1895.) a) Glavni namen: Duh molitve. b) Posebni nameni: 26 Sv. Emanuel. Djhovniki in obhajanci. Dobljenje zaupanja pri predstojnikih. Srečna izvolitev stanu. Cerkveno zidanje. — 27. SV. Rnpert. Solnograška cerkvena provincija. Dušni pastirji. Zdiuženo delo za odvernitev pijanštva. 28. Sv. Janez Kapistran. Varstev hiše Habsburške pred kladivom framasonstva. Katoliški poslanci in katol. časništvo na Avstrijanskem. 29. Spomin presvete kervl N. Gosp. J. Krist. Vedna cenitev našega odrešenja. Meščanski in občinski zastopniki. 80. Sv. Kvirln. Zoper zavidnost. Učiteljske in učiteljične naprave. Odprava zelo nevarnih zbeganj. 31. Tiha nedelja. Sv. Valerija. Ljudsko katoliško društvo, vse poslane, pa ne še uslišane prošnje. V sušcu in v malem travnu umerli družbeniki molitv. apostoljstva in Serca Jezusovega bratovščine. Glavni namen za mesec mali traven (aprili: Spokorni duh. Posebni nameni: 1. Sv. Hngon. Ta in vsak dan mesca vse naznanjene pa še ne uslišane ah hitro nastale zadeve. Odvernitev rogovilstva z odkritoserčnim spreobernjenjem vseh ljudi k Jezusu Kristusu. 2. Sv. Frančišk Pavljaiskl. Rešitev globoko zagrešenih otrok, sorodnikov in prijateljev. Rešitev od poklic motečih hujav. Hudo bolni umirajoči. 3. Sv. Rih&rd. Od socijalne demokracije in rogovilstva najbolj okuženi kraji. Dušni mir v Gospodu zaspalih. posebno ponesrečencev. 4. Sv. Izidor. Škofje. Razširjanje bratovščine sv. Družine. Odvernjenje nevrednih mladenčev od duhovskega stanu. 5. Praznik Marije 7 žalpsti. Sv. VincenclJ Ferer. Sočutje z bolečinami naše Matere. Pospešitelji »molitvenega apostoljstva.« (Dalje nasl.) II. Bratovske zadeve N. lj. Qosp6 presv. Jezusov. Seroa. V molitev priporočeni r Na milosUjive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca sv. Jožefa, stf. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata. naših angeljev varhov in vsih naših patronov. Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešest-vanje m vse nečistosti, sovraštva, preklinje anja m vse pošastne pregrehe. — V pobožno molitev neka žena priporoča svojo l»olno hčer. da bi ji ljubi Bog zdravje dodelil na priprošnjo Naše l|ul»e Gospe presvetega Serca. sv. Jožefa in sv. Blaža. — nDanici*. Hvalo torej izreka Mariji za priprošnjo k zdravju hvaležni njen otrok. S. Z. Naš ljubi sinček nam je bil zelo nevarno zbolel za pljučnico. V tej sili se obernemo k sv. Jožefu in po opravljeni 9. In pa pomagati more vsaki, ako ne sam sebi, pa svoji družini, sploh v položaju, kamor ga je Bog postavil, te pemočke pridno rabi: prišli bodo potem gotovo boljši časi. (Ta recept je prinesel mesečnik nekega kapu-cinarja, č. o. Gracijana Lindena; napis ima: „Pozdra- vila iz Nazareta." — za vse častivce Svete Družine v Strassburgu na Alzaškem, v lekarni: „Le Roux. Zapisal ga je č. P. Jeronim. Opomba Še bolj jasen recept bi posebej bil potreben za Ljubljano. Molitev za spreobernjenje judov. Sveti Oče papež Leon XIII so dovolili 15. julija 1893 sto dni odpustka tistim, ki sledečo molitev pobožno in zaupljivo molijo : „Bog dobrote, Oče usmiljenja, prosimo Te po neomadežanem sercu Marijinem in po pri-prošnji očakov in svetih aposteljnov: ozri se na ostanke Izraelove, da spoznajo Jezusa Kristusa, našega jedinega Odrešenika, in se vdeležč dragocenih milosti izveličanja. Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo! Amen.'4 Ta odpustek se more zadobiti vsak dan enkrat, in sme se obračati tudi v prid ubogih duš v vicah. Tat, ura, sodnji dan. V sobo tih sem se prikradel, Uro zmaknil sem, ukradel: Zdaj me peče, peče! Za lastnikom zdaj o hodim, hodim, Uro mu nazaj ponudim; — Pa nazaj je vzeti neče: 0 kako me peče, peče! Dobrotni darovi. Za dijaško mizo Prečastitljivi gospod dekan Dr. Juri Ster-benc 50 gld. in čč. gg. kaplana Ant. Pfajfar 3 gld. in Fr. Dimic 2 gld. — »Za kruhe sv. Antona za srečo in zdravje pri živini za zdaj in zanaprej 2 kroni.« — Č. g. žup. Al. Stare 5 gld. — Neimenovana dobrotna duh. družina 10 gld. — Novakovi 2 gld. — Neka žena po obljubi 1 gld. — »Tukaj pošljem 60 kr. za kruhe sv. Antona; da bi mi Bog na prošnjo sv Antona dodelil, da bi se mi spolnilo. česar ga prosim, ako je Božja volja — 10 gld. Za sr. Detinstvo: Čast. g. Ažman, župnik na Boh. Bistrici, 10 gld. — Č. g. kurat Fr. Pokom 1 gld. — Marijanišče, 14 gld. 50 kr. — Preč. g. dek. dr. J. Sterbenc 3 gld. Za sv. Očeta: V imenu Leskovške župnije preč. gosp. dek. dr. J. Sterbenc 10 gld. Za opravo ubožnih cerkev: Preč. g. dek. dr J. Sterbenc 52 gold. Za cerkev sv. Jožefa v Prjedoru: »Za srečno zadnjo uro« Č. g. žup. A. Stare 3 gl. — J. R. iz Idr. 1 gld. — Neka žena po obljubi 5 gld. — M. D. 50 gld — J. D. 2 gld. — Več častivk sv. Jožefa iz Idrije, da bi jih sprejel v svoje varstvo. — Preč. gosp. dekan J. Sterbenc 5 gld. Za deško ubožnico pri oo. Trapistih v Mirija- Zvezdi: V. č. gosp. dr J. Sterbenc 5 gld. — 10 gld. Za razširjanje sv. vere: Preč. g. dek. dr. J. Serbenc 5 gld. Za varhe Božjega groba: Č. g. žup. Al. Stare 2 gld. Za najbolj potrebne misijone: J. R. iz Idrije 1 gld. Za katol. misijone: Preč. g. dek. dr. J. Sterbenc 5 gld. — Č. g. V. Klobus 1 gld. Za afrikanski misijon: Preč g. dek. dr. J. Sterbenc 5 gld. Za odkup zamurskih otrok v Afriki: Iz zgornje Besnice č. g. kurat Fr. Pokorn 1 gld. Odgovorni vrednik: Lika Jeran. — Tiskarji in založniki Jožef Blasiiktvi nasledniki v Ljubljani. » »