Jltarve
Jlisit za odvaslo mladino

Dubrovnik
plemenito mesto naše Jadranske obale. Okoli mesta je speljana cesta po zidovju in utrdbah. Utrdbe tvorijo visoko in široko obzidje ter stolpi. Na sliki vidite del velike trdnjave liokar, njej nasproti pa je postavljena na 45 m visoki iz morja štrleči skali trdnjava Lovrijenac. Bila je zgrajena leta 1550. v varstvo zoper Benečane.
VSEBINA
Josip Stritar 219. — lika Vasletova: „Gradove svitle zida si v oblake“ 220. Oskar Hudales: Ugrabljeni bogovi 223. — Pavel Kunaver : Beneški trgovec 227. — Ivan Matičič: Reklama in njena govorica 230. — Viktor Pirnat: Med Krko in Savo 234. — Dr. Pavel Breznik: V Shakespeareovi deželi 237. J. Delmont — G. Petrišič : Lov na povodne konje 240. — Jos. Brinar: Pavliha in njegove vesele pustolovščine 243. — Marija Tičar: Igrače 246. — Tončka Štamcar: Kvačkana volnena odeja 247. — MLADINA PIŠE: Petkovšek Anton: Pomlad je tukaj; Vatovec Marija : Stritarjeva 100letnica; Steiner Marija: Brez potu ni medu 248. — DROBIŽ 249.
NASLOVNA SLIKA :	SKOPLJE, pogled na grad carja Dušana.
UREDNIKOVO PISMO
Petkovšek Anton: ..Souienci v nebesih" je zelo originalna dramatizacija. Za ..Razore" pa bi bil boljši prikaz iz šolske sobe ali kjerkoli drugod. Poizkusi in pošlji I — Rajgl Josip: Tvojega ..Nezadovoljnega Miklavževega darila" nisem priobčil. Bata nas lahko toži; kdo bo povrnil stroškeT Da moramo podpirati domačo obrt. je edino pravilno načelo: Zato napiši zgolj o tem krajši sestavek brez namigavanja na kakršnekoli tvrdke. — Ocvirk Vasilij: Porabil bom zdaj le posetnice in ostale uganke. Mogoče pride ..Pastir" kdaj pozneje na vrsto. — Aš Ivan: Kritik o ..Razorih" ne bom v letošnjem letniku več objavljal. Zalar Mariia: Tvoja pesem pride na vrsto, ko bo čas za to. — Jan Urban : Pošlji svoj naslov, pa bom priobčil. Je dobro, le za tako snov prekratko. — Bidovec Leopold: Pesnikovati je lahko: toda, če je tudi dobro, kar si spesnil, pa kar sam presodi. Pri tvoji pesmi vsak takoj spozna. da ni taka. kakršna je. za tisk:
— dobil je mnoge pare. pa je šel lumpat. in kupil lalot vino in cigare.
Tori Ljubo: ..Skrito okence moje mladosti" je sicer preobširno, pa bom nekoliko krajšal in priobčil. Je zanimivo napisano.
Prav so rešili: Igričnik Slavi. Pristavec Milan. Telič Milena. Vrdlovec Konrad. Skale Ivana. Potočnik Berta, Vatovec Marija. Bohinc in Debevc.
(T)n s?/!	izhajajo desetkrat na leto v šolskih mesecih in veljajo na leto 30.—
J) rC/ZTCi/ti.	Din, za pol leta 15.— Din, za četrt leta 7.50 Din. Posamezna
številka stane 3.— Din. — List izdaja »Udruženje jugoslovanskega učiteljstva meščanskih šol, sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani«, zanjo odgovarja Maks Hočevar, ravnatelj meščanske šole v Ljubljani. — Urednik Tone Gaspari, ravnatelj meščanske šole na Rakeku. — Za uredništvo odgovoren Drago Humek, ravnatelj meščanske šole v Mariboru. — Vse dopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »RAZOROV«, Rakek. — Za Mariborsko tiskarno odgovarja Stanko Detela, ravnatelj v Mariboru.
RAZORI
IV. LETNIK 1936 - MAREC
JOSIP STRITAR
JOSIP STRITAR
1836 — 1923
Letos, dne 6. marca je poteklo 100 let po rojstvu našega velikega pesnika.
tritar je bil doma v Podsmreki, ki leži f V- jugozapadno od Velikih Lašč. Rodil se je 6. marca 1836. na kmetiški domačiji.
Po šestem letu je šel v enorazredno veliko-laško šolo, kjer se je učil pisanja in čitanja ter nekoliko računstva. Večino svojih otroških dni je prebil na vaški paši z drugimi otroci.
Ko je končal velikolaško ljudsko šolo, je odšel L 1846. v ljubljanske šole. Ker ga skromna enorazrednica ni še dovolj pripravila za srednjo šolo, je moral vstopiti še v zadnji razred ljubljanske normalke. Drugo leto je vstopil v prvo gimnazijo. Tu je bil takoj prvo leto med najboljšimi učenci, zato je bil sprejet prihodnje leto v Alojzijevišče. Tu se je sešel s svojim
pet let starejšim rojakom Levstikom. Leta, ki jih je preživel Stritar v Alojzi jevišču, so bila zanj zelo važna. Pod Levstikovim vplivom se je začel tudi Stritar zanimati predvsem za slovenski jezik in je priobčeval pesmice v di jaškem listu „Daničici“. V šesti šoli je že toliko napredoval, da mu je tudi „Zgodnja Danica“ priobčila štiri pesmi. Ko je Levstik po končani osmi gim naziji odšel v Olomuc, je postal Stritar na gimnaziji najbolj upoštevana oseba Ker pa ni čutil v sebi poklica za duhovski stan, je hotel zapustiti zavod že konec šeste šole, a vodja ga je pridržal še eno leto. Izstopil je šele, ko je prišel v osmo šolo. Koncem leta je dovršil maturo z odličnim uspehom.
Počitnice je vedno prebil doma skupno z Levstikom. Razgovarjala sta se o jezikoslovju in slovenščini, kajti Levstik je imel izrazit dar za jezikoslovje in tenko uho za čist in pravilen narodni jezik. Pa tudi v slovstva drugih narodov ga je uvajal visoko naobraženi in kritični Levstik. L. 1855. sta se Levstik in Stritar za dalj časa ločila. Levstik je nastopil službo domačega učitelja pri grofu Pacetu blizu Litije, Stritar pa je odšel na vseučilišče. Tu se je seznanil z jezikoslovcem Bonitzern, s katerim sta si postala dobra prijatelja. Po končanih študijah je šel Stritar za domačega učitelja. Na Dunaju so drug za drugim prihajali nadarjeni slovenski dijaki, ki so že v gimnazijskih letih poizkušali s pisateljevanjem, ter si potem, občujoč na Dunaju
s književno naobraženim Stritarjem, le še izpopolnili svoje znanje. Tako so zrasli v Stritarjevi družbi Mandelc, Jurčič, Levec, Ogrinec, Tavčar in drugi.
Stritar nam je odkril in razodel Prešerna, kajti njega so uvaževali le nekateri izobraženci, ogromna večina pa je nanj pozabila ter videla le Koseskega.
Pozneje je Stritar opustil službo domačega učitelja in je odšel na Dunaj, kjer je živel odslej kot profesor. Leta 1901. je bil upokojen. Tedaj se mu je izpolnila vroča želja, da si je postavil lastno hišico z vrtičem. Končno se je že kot starček preselil v Slovenijo, kjer je 1923. I. umrl v Rogaški Slatini.
Stritar je imel že od narave vse darove resničnega pesnika: krepko in globoko čuvstvovanje, sijajen dar pripovedovanja in temeljito znanje jezika od doma in iz Levstikove šole. Njegove pesmi so bile večinoma liričnega značaja. Stihi mu teko gladko in nikdar neprisiljeno. Nikdar ni bil v zadregi za pravi domači izraz.
Prvi svoj pripovedni spis ..Svetinovo Metko“ je priobčil v ..Mladiki', kjer se nam kaže za tedanje čase kot izreden talent pripovednika. Svoj značaj nam kaže v povesti „Gospod Mirodolski', ki je njegov najduhovitejši spis. Polna romantike je „Rosana". Njegov najsamostojnejši pripovedni spis je „Sodnikovi“, ki je tudi oblikovno najbolj dovršen.
Leta 1870. je začel izdajati literarni list, katerega je imenoval po ruskem zgledu „Kolokolo“, to je „Zvon“.
Ljubezen do svojega naroda in hrepenenje po združitvi Jugoslovanov je izrazil v pesmi „Mojemu narodu", kjer pravi:
In ti, moj rod ? Kje sodijo usode narodov se, tam glas se tvoj ne čuje.
Trobojna tvoja kdaj zastava bode vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje ?
Kdaj ti ponosno vodil boš narode, kdaj pride doba, da Slovan kraljuje? —
Oj tiho, če ti zdaj je sreča kriva,
Slovana slava čaka neminljiva!
Predavala JUVANČIČ IVANA, mešč. šola, Rakek. I L K A VAŠTETOVA:
„GRADOVE SVITLE ZIDA SI V OBLAKE11
(Konec).
Gospodje so dvignili glave. Mali dijak je pričel:
»Napoleon reče:
Ilirija vstan! . . . «
Deklamiral je dolgo pesem gladko in s povdarkom. Glasek mu je bil trden in prožen. Gospodje so se za njegovim hrbtom nasmihali drug drugemu.
»Dobro! Dobro!« so mu ploskali, ko je končal.
»Kako lepo in čisto izgovarja! Fant ima čudovit jezikovni čut,« je zagodrnjal Matevž Ravnikar proti svojemu sosedu, mlademu profesorju Kersniku, ki je nekaj popravljal na strojnem modelu za Zoisove fužine.
Janez Kersnik — »Žagarjev« iz Most pri Žirovnici — je postrani pogledal od svojega aparata in dečku prijateljsko pomežikal. Prikimal je Ravnikarju in — nekoliko v zadregi zaradi mežikanja mlademu Francetu -— je dejal kakor v opravičilo:
»Saj ga poznam. Ribičev je, iz Vrbe, moj sorodnik.«
Mladi Kersnik, ki je bil takrat Francetov inštruktor, je še enkrat vzpodbudno pokimal svojemu malemu varovancu. Deček se je kar oddahnil . . . Med vsemi tujimi učenjaškimi obrazi vendarle eden domač, eden, ki je bil ljub njegovemu ljubezni žejnemu plahemu dečjemu srcu . . .
Vodnik je pogladil dečka po svileno mehkih kodrih.
»Glej ga, glej! Kako se je odrezal!« ga je dobrohotno pohvalil Zois. »Odkod si doma?«
»Iz Vrbe na Gorenjskem.«
»Kdo te je naučil dolgo pesem tako lepo deklamirati?«
»Gospod učitelj v Ribnici.«
»Ali si hodil v Ribnici v šolo?«
»Da. V prvi in v drugi razred.«
»Zakaj so te poslali tako daleč od doma?«
»Oče so me dali k staremu stricu Jožefu, ki so župnik na Kopanju. Stric Jožef so me pa peljali v Ribnico, ker na Kopanju nimajo šole.«
»Hm. In letos si prišel po učenost v Ljubljano? Ali se pridno učiš? Koliko prvih redov si imel?«
»Same.«
»Joj! Kako si priden! Ali ostaneš tudi v Ljubljani odličnjak?«
»Tudi.«
Samozavestno in bleščečih se oči je mali Prešeren pokimal.
»In kadar odrasteš — kaj postaneš?«
Mali mož je povesil glavo in tiho odgovarjal:
»Mati bi radi, da bi bil duhovnik, kakor so moji strici. Morda bom.«
»Mati bi radi. . .« je tiho ponovil Vodnik in v pogledu, ki mu je šel skozi okno v daljavo, je bilo dokaj bridkosti.
Baron Zois je z enim samim pogledom bral v Vodnikovi duši. Neizmerno blago se je nasmehnil, prijel za zvonec in pozvonil. Vstopivšemu slugi je naročil:
»Postrezi malemu gostu!«
Baronov nečak Karel Zois, ki je stal s profesorjem Hladnikom pri oknu, je dvignil list iz herbarija, ki ga je pregledoval, in ga pomolil pred malega gosta.
»Gorenjec si. Ali poznaš tole cvetlico?«
»Zvončica,« je prikimal deček. »Pri nas raste visoko v skalah,« je še pristavil s plahim pogledom na poleg stoječega botanika Hladnika, ustanovitelja botaničnega vrta.
»To je Zoisova zvončica,« je povdaril Hladnik. »Zato ker jo je pokojni brat našega gospoda barona prvi našel.«
»O, ne! Prvi ne!« je živahno vzkliknil mali Prešeren in močno zardel, ko so se mu gospodje zasmejali.
»Vidite, gospod profesor, zdaj se še kaj naučite,« je Zois podražil Hladnika in se zopet obrnil k dečku, »kdo pa jo je po tvojem mnenju že prej
našel?«
Deček je povesil pogled in plaho molčal.
»Nu?« ga je bodril prijazni baron.
»Osenjakov oče iz Žirovnice.«
»Kdo pa je to?«
»Matijev ded. Za Čopa se pišejo.«
»Hm. Matija je tvoj prijatelj?«
Mali France je prikimal in z nekakšnim ponosom povedal:
»Hodi že v licej.«
Vstopil je sluga s polno ploščo dobrot. Na baronov migljaj je razpostavil jedi na mizico pri drugem oknu: skodelico čokolade z velikim kupom spenjene smetane, kruhke, obložene z maslom, gnatjo in jajci, izbrano grozdje in dva velika kosa torte — jedi, kakršne so v onih težkih časih neprestanih vojn in vojaških rekvizicij prihajale zgolj na mizo bogatinov.
»Le okrepčaj se, mali učenjak!« je pozval baron.
Z velikim pogledom je fant objel razložene dobrote. Že je stopil proti mizi — tedaj mu je noga zastala. Jedi so mu izginile, kakor v megli mu je stal pred očmi bled, shujšan obrazek z velikimi črnimi kolobarji okrog vdrtih oči . . . France Pacenk! Gladni Pacenk!
Počasi se je mali gost okrenil in se ozrl na barona.
»Nisem lačen.«
Zois se je nasmehnil.
»Le poskusi! L’ apetit vient en mangeant — saj razumeš francoski. Le poskusi! Morda ti vendarle pojde v slast.«
»Ne, jaz nisem lačen — — ampak —«
»Nu, ampak —?«
»Ampak Pacenk je lačen.«
Tiho je prišlo iz fantovih ust in zagledal se je skozi okno proti grajskemu stolpu, ki se je dvigal izza drevja na griču onkraj Ljubljanice.
Zois je opazoval dečka z resničnim zanimanjem.
»Kdo je Pacenk?« je vprašal.
»Moj sošolec je — je bil, pravzaprav je še.«
»To se pravi, da zdaj ne hodi v šolo? Ali je bolan?«
»Ne. Prej je pobiral sadje po vrtovih, zdaj pa nabira repo po njivah, ker nima kaj jesti.«
»Torej potepuh in tat!« je strogo sodil Ravnikar.
Mali Prešeren se je stresel in preplašen pogledal strogega sodnika. Poznal je Matevža Ravnikarja; prijatelj Čop mu ga je bil pokazal kot najstrožjega profesorja . . . Kar vroče je postalo malemu Francetu. 0, saj Pacenk res ni bil dober fant, a bil je lačen in — nihče ga ni imel rad. Njegov oče je bil pri veliki Napoleonovi armadi na Ruskem in mati .—.
»Torej onemu Pacenku bi rad privoščil svojo južino?« je vprašal baron.
Čudovito so se malemu gostu zasvetile oči.
»Ali — ali smem iti ponj?«
»Kje pa je?«
»Spodaj na obrežju leži. Slabo mu je.«
»Slabo, ker je lačen?«
Nemo je deček prikimal. V njegovih lepih očeh so se zableščale solze.
»Pa teci ponj!« je velel Zois in se smehljaje ozrl za fantom, ki je bil v dveh ropotajočih skokih pri -vratih in se komaj še ujel na gladkih tleh. Ko je zaprl vrata za seboj, je baron pokimal svojim gostom:
»To je dečko!«
»Značaj,« je pritrdil Vodnik.
»Če bi se vsem otrokom zgodaj utrjala volja, bi se ne pasle svinje med ovčicami,« je pripomnil strogi janzenist Ravnikar.
Zoisov zamišljeni pogled se je uprl v vrata, za kateremi je izginil mali Prešeren.
222,
OSUi. HUDALtS: .
GRAiiijENi Bogovi.
7. NA PLESU.
ILUSTRIRAL: f.S. STIPLOVSEK.
(Nadaljevanje.)
»Hej, stojte!«
Ta Parkerjev klic je zadonel iz drugega čolna že kmalu potem, ko smo odrinili. Začuden sem velel svojim veslačem, naj nehajo veslati. Med tem je Parkerjev čoln priplul tik k našemu.
»Kaj želite, gospod Parker?« sem vprašal.
Iztegnil je roko, pokazal na levi breg in rekel:
»Ali zapazite kaj tam-le?«
Napenjal sem oči, da bi ugledal kaj nenavadnega, a nisem mogel uzreti nič takega, kar bi bilo vredno posebne pozornosti.
»Le glejte!« me je vzpodbujal Parker. »Na levo od tiste najvišje palme, ki raste v pravokotni črti tu od nas.«
Opazoval sem nakazano smer in res ugledal nekaj, kar po naravi ni sodilo v to okolico. Kaj je bilo, nisem mogel razločiti. Parker mi je ponudil kukalo in dejal:
»Poglejte skozi daljnogled! Če boste razločili kaj je, obdržite to zase,« mi je tiho prišepnil.
Dvignil sem daljnogled in mrzla zona mi je spolzela po hrbtu.
»No, ali ste dobro razločili?« me je vprašal Američan.
Prikimal sem.
»To reč bi si jaz rad natančneje ogledal,« je nadaljeval. »Ali bi me hoteli spremljati tja?«
»Sama da bi šla?« sem se začudil.
»Mar vas je strah?« me je nekam porogljivo vprašal.
Sram me je bilo malodušnosti, zato sem mu odločno zatrdil:
»Ne, ni me strah. Vendar vam povem, da brez orožja ne grem nikamor in še to, da me ubogate, ako bi vas prijela izkušnjava biti nepreviden.«
Od tiste nezgode na brzicah Keam Atasa sem namreč nekoliko dvomil v previdnost gospoda Parkerja.
»Velja!« je živahno odvrnil. »Zavozimo torej h kraju!«
Pristali smo v majhnem zalivu. Izrabil sem ugodno priliko in pošepetal Peng-Liju:
»Midva greva k Ponjabongom. Ako bi naju ne bilo do jutri zjutraj nazaj, pojdi naju z Malajci iskat, Parker najbrže misli, da se tu nekje nahajajo tisti skrivnostni bogovi in veslačem tega po vsem videzu noče povedati. Si razumel?«
»Zanesi se name!« je rekel Peng-Li. »Bodi previden!«
Neopaženo sem vtaknil v žep električno žepno svetilko, nekaj baterij, revolver in naboje. Parker se je hotel oborožiti tudi s puško, a sem mu odsvetoval, ker bi ga puška pri hoji skozi goščavo samo ovirala. Založila sva se tudi z nekoliko hrane in odšla.
Po strmem rečnem bregu sva plezala med skalovjem in prispela na planoto, obraščeno s palmami, grmovjem in visoko travo. Ni bil slučaj, da sva med travo opazila nekako stezo in se napotila po njej. Tisto, kar sem videl skozi daljnogled, so bile štiri človeške lobanje, nataknjene na visoke drogove. To je bil znak, da se nekje v bližini nahajajo selišča Ponjabongov.
Ne morem vam opisati občutkov, ki so me navdajali tistih nekaj minut, ko sva stala pod drogovi in ogledovala lobanje, izprane od dežja in izsušene od sonca. Njih belina se je čudno odražala od bujno zelenega ozadja. Po čem so kričale njih temne očesne dupline? Po usmiljenju ali po maščevanju?
Na nadaljnji poti sva našla še nekaj takih groznih skupin. Tu sem so jih razstavili lovci na človeške glave potem, ko so končali svoje strašne večerje. Zazeblo me je, ko sem pomislil, da bi lahko tudi najini lobanji takole pošastno režali v tropsko sonce, če bi padla Ponjabongom v roke.
Previdno sva stopala po ozki stezi in le tu pa tam pošepetala kako besedo. Danes ne morem reči zakaj nisva glasno govorila, ali iz previdnosti, ali ker nisva hotela motiti smrtne džungelske tišine, ki jo je motilo samo škrebljanje žužkov v visoki travi.
Začutil sem, kako me je Parker povlekel za suknjo. Ko sem se ozrl, mi je molče pokazal na dolgo sleme neke koče, ki je kukala izza vrhov nizkega drevja in je do tedaj še nisem bil opazil. Tako sva kar namah stala pred vasjo Ponjabongov. Sklenila sva približati se ji na skrivaj, tiho in oprezno. Parker je namreč na vsak način hotel od blizu opazovati Ponjabonge pri njih snovanju in obnašanju. Za kaj takega pa sva morala najti primerno skrivališče v bližini vasi. Zavila sva nekoliko na desno med gosto grmovje in se kakor dvoje tatov počasi bližala naselbini. Obema	se je čudno	zdelo,	da	ne
vidiva nikakega dima in ne slišiva nobenega glasu.	Šele ko sva	prišla	tik	do
prvih hiš, sva opazila, da v vsej vasi ni žive duše.
Parker se je na glas zasmejal in rekel:
»Tu sva bolj brez skrbi kakor kjerkoli drugje. Na ta kraj si ne upa stopiti nobeden Ponjabong več. Le stopite iz gošče, da si ogledava te razvaline.«
Vas je bila resnično že v razvalinah. Nekoč je bila grajena kakor so pač grajene vse vasi domačinov na Fundskem otočju. Hiše so podobne mostiščem, ker stoje na koleh. Največja in najlepša je glavarjeva. Druge so manjše in razvrščene krog nje. Domačini plezajo v ta bivališča po preprostih lestvicah, ki jih ponoči potegnejo na mostovž, napeljan	okrog koče.	Sredi	vasi	je
neporaščen, trdno steptan prostor, kjer se vaščani zbirajo k	plesu	in po-
jedinam.
Vas, v katero sva zašla, je morala biti že dolgo brez gospodarjev. Po strehah osamelih koč je poganjal mah, nekatere so stale čudno zverižene, ker so se podrli posamezni koli, ki so jo nosili. Marsikatera je bila že popolnoma porušena, njih razvaline pa na gosto poraščene z džungelskim zelenjem.
»Le nekaj let še,« je rekel Parker, »in nihče več ne bo mogel videti, da je tu nekoč stala vas. Džungla jo bo požrla. Na mestu, kjer so nekoč plesali Ponjabongi, bo morda samoten leopard prežal na svoje žrtve.«
Steptani prostor sredi vasi je že itak preraščala trava. Tam sta ležala tudi dva zapuščena bobna. Stopila sva bliže in si ju ogledala. Bila sta kaj preprosta, narejena iz votlega debla in prevlečena z opičjo kožo.
»Čudno se mi zdi,« sem rekel Parkerju, »da so vaščani pustili tu baš bobna, ko so vse drugo, kar je bilo rabnega, odnesli s seboj.«
»To je bilo namenoma narejeno,« je odvrnil Parker. »Kakor veste so vsi preprosti divjaki silno babjeverni. Vsepovsod vidijo zlobne duhove. In zgodi se včasih, da njihov žrec noč za nočjo vztrajno bobna, da bi jih pregnal, a se mu ne posreči. Tedaj svečano proglasi, da je vas začarana in vsi vaščani se presele daleč drugam, da se na tak način rešijo duhov. Vse po-rabne reči vzamejo s seboj, le žrec pusti tam svoje bobne, ker so tudi ti začarani. Iz strahu pred duhovi ne stopi noben domačin več v začarano vas in sploh ne v njeno neposredno bližino.«
Za vasjo sva našla ostanke zapuščenega polja. Med gosto travo sva iztaknila nekaj bananovih dreves z zrelimi plodovi. Natrgala sva si jih polne žepe in se napotila dalje. Parker je namreč predlagal, da bi se povzpela na bližnji grič in se nekoliko razgledala po pokrajini.
Rad sem ga ubogal, kajti večno vozarenje v čolnu mi je že presedalo in prijetno mi je dela zavest, da bom imel delj časa trdno zemljo pod nogami. Počasi sva korakala, jedla banane in se brezskrbno razgovarjala, saj sva vedela, da sva tako dolgo na varnem, dokler se nahajava v bližini zapuščene vasi.
Na vrhu sva skozi daljnoglede opazovala pokrajino pod seboj. Nič posebnega nisva videla. Kamor je seglo oko, so se razprostirali nizki griči in široke doline, obraščene z džunglo. Le gori na severu se je nejasno odražalo od modrega neba Miillerjevo gorovje. Selišč nisva ugledala nikakih. Najbrže so bila skrita v goščavah, tako da jih tudi z daljnogledom ni bilo mogoče izslediti. Ko pa sva nekaj časa ležala v travi in počivala, se mi je zazdelo, da se izza sosednjega griča dviga proti nebu tenak curek dima. Opozoril sem Parkerja nanj.
»Da, res je dim!« mi je pritrdil. »Vam je prav, če greva gledat, kaj je tam zanimivega? Do večera sva lahko že zopet pri čolnih.«
»Zakaj pa ne?« sem rekel. »Vendar bi bilo po mojem pametnejše, če bi se Ponjabongom približala zvečer. Nocoj je polna luna. Dovolj svetlo bo. da na povratku ne zaideva, a obenem tudi dovolj temno, da se pred slučajnimi zasledovalci lahko skrijeva. Ali ste za to?«
Parkerju je bilo prav. Umaknila sva se pred pekočimi sončnimi žarki v senco in tam prelenuharila ure najhujše, vročine. Popoldan sva použila še preostale banane in se nato počasi odpravila na pot. Tu pa tam sva splašila kakega četveronožca ali veliko jato našim fazanom podobnih ptičev. Prečkala sva dolino in se polagoma vzpela na drugi grič, izza katerega se je bil dopoldan	dvigal	dim. Tam se nisva	počutila več tako	varna. Vsak hip	bi lahko
stopil	izza grmovja kak Ponjabong, ali kar bi bilo	še slabše, da bi	nama za
hrbtom pihnil v vrat zastrupljeno pušico, po kateri mora človek brezpogojno umreti.
Ponjabongi so v tem načinu streljanja neprekosljivi mojstri. To grozno orožje	je kaj	enostavno. Obstoji	iz votle bambusove cevi in nekaj	zastrupljenih	strelic.	Strup, v katerega	jih namakajo, je	tako znočan, da	v nekaj
trenutkih umori najmočnejšega človeka. Evropejcem še do danes ni znano, iz česa ga izdelujejo. Baje iz neke rastline. Najhujše pri vsem je to, da pošiljajo strelice iz zasede na sovražnika. Ponjabong da pušico v cevko, globoko zajame sapo in pihne. Strelica neslišno švigne skozi zrak in najmanjša rana, ki jo povzroči na koži, pomeni smrt.
Z vrha sva videla, da se nahaja vas, kamor sva bila namenjena, tik ob vznožju griča med precej velikimi nasadi banan. V vasi se je moralo nekaj
pripravljati, kajti proti večeru so prihajale vanjo gruče ljudi, ki so se nenadoma pojavljale iz džungle.
Velikanski krvavordeč mesec je prilezel na vzhodno stran neba, ko sva tik oh vhodu v vas počenila v gosto grmovje. Hiše so stale v temnih sencah bližnjih dreves, le prostor sredi vasi je bleščal v beli mesečini. Ljudi ni bilo nikjer videti, pač pa se je slišalo njih govorenje. Nisva dolgo čakala, ko se je prikazalo nekaj mož in zakurilo velik ogenj. Mesečina je zbežala pred njegovim rdečkastim svitom, ki je motno razsvetlil v krogu stoječe hiše.
Odnekod so pridrhteli mehki zvoki, kakor bi zapele orgle, na katerih je nekdo ponevedoma pritisnil pet, šest tipk. Pogovor je utihnil. Nato so se oni lepi, nežni zvoki ponovili še enkrat in še enkrat, dokler se niso zlili v razposajeno plesno melodijo. Prihajali so bliže in bliže, vedno strastneje so žuboreli preko nočne džungle.
Tedaj sva ugledala tudi godca. Stopil je prav blizu ognja, da ga je njegova žarka luč v hipu vsega oblila. Instrument, kateremu je izvabljal svoje očarljive glasove, je bil zelo enostaven: nekaka buča, v katero je vtaknil bambusovo cev. Z nabreklimi lici je pihal vanjo in se nalahno pozibaval v bokih. Kmalu se mu je pridružil še drugi muzikant z enakim, le nekoliko večjim godalom. Z nosljajočimi glasovi je podprl melodijo prvega in jo spremenil v razbrzdano plesno muziko. Gledalci na mostovžih so pričeli nalahno tleskati z dlanmi v taktu njune pesmi. Končno so se pridružili nama že dobro znani zamolkli, enakomerni udarci bobna. Kakor bi padla z neba sta se pred
godcema pojavila dva mladeniča v bojni opremi, z noži in ščiti v rokah. Glave jima je krasilo dolgo, pisano ptičje perje. Postavila sta se drug drugemu nasproti, kakor da sta se pripravila na dvoboj. Tako sta stala nekaj hipov kakor ukopana. Nato sta se nekoliko razmaknila, počenila in se kakor dvoje kač zvijala drug proti drugemu. Žvenk-Ijanje njunih velikih zlatih uhanov se je kot bistven del godbe pridružilo plesni melodiji. Kakor postrvi sta v danem trenutku švignila kvišku ter pričela plesati divje, razbrzdano plesati. Skakala sta zdaj na eni, zdaj na drugi nogi, vihtela ščite kakor bi prestrezala udarce nevidnega sovražnika ter drug drugemu zamahovala z ostrimi rezili tik ob telesih.
Gledalci so poskakali z mostovžev in ju obstopili v krogu. Opazila sva, da so komaj brzdali svojo plesno strast. Vedno živahneje so se zibali, vedno hitreje prestopali in ko sta onadva za-sopljena nehala, so plesali že vsi. Godca tudi. Plesalcev je bilo vedno več.
Ogenj je pojemal, a na zgornjem koncu plesišča je zažarelo nekaj bakelj, ki so se v rokah plesalcev množile od trenutka do trenutka. Bogve, kje so
jih jemali; gotovo so imeli že pripravljene za to priliko. Slednjič jo je vsak plesalec vihtel nad operjeno glavo. Videlo se je, da so baklje še podžgale njih plesno strast. Vedno hitreje so se zvijali, vedno hitreje cepetali z bosimi nogami po steptani zemlji. Krog se je širil in ožil. Plesalci so se nama tako približali, da bi jih lahko uščipnil v noge. Pridržal sem sapo, ker me je dražil dim od bakelj, in baš, ko sem pomislil, kako nevarno bi bilo v tem trenutku kihniti ali zakašljati, je Parker kihnil, da se je zemlja stresla.
Vse, kar se je potem zgodilo, je brzelo s filmsko naglico.
Najbližja plesalca sta se tako prestrašila, da sta namah nehala plesati. Začudeno sta se okrenila in nama posvetila v obraz še preden sva utegnila izginiti v gošči. Nekaj sta zakričala in v petih sekundah so se vsi plesalci spremenili v en sam tuleč zbor. Ta drobec časa sva porabila, da sva planila v goščo pod hribom. Seveda so nama bili Ponjabongi takoj za petami. Onemu, ki nama je bil najbližji, sem z električno svetilko posvetil v obraz in jo takoj zopet ugasnil. Luč je preganjalca za hip prestrašila in oslepila. Obstal je in oni, ki so drveli zadaj, so se v divji zmedi prekopicnili čezenj. To sem ponovil nekajkrat, a ni nič zaleglo. Pošteno sva jih oplašila šele takrat, ko sva pričela streljati, da so jim krogle zažvižgale tik nad glavami. Po najinih strelih je tuljenje takoj utihnilo. Ko sem se za hip okrenil, sem videl po svitu bakelj, da naju ne preganjajo več. Vendar sva še vedno tekla. Kljub zasop-Ijenosti sem se moral smejati Parkerju, ki je s pomočjo svojih dolgih nog delal uprav čudovite skoke.
Naši ljudje so naju še pričakovali. Sedeli so ob ognju.
»No, ali ste našli bogove?« je Peng-Li vprašal Parkerja.
»Bogove? Saj jih še iskal nisem,« mu je odvrnil Parker. »Hotel sem samo videti Ponjabonge in sem jih tudi videl. Zabaval pa sem se pri tem tako, kakor se nisem nikoli niti v njujorškem Metropolitan-gledališču. Bogove poiščemo čez kaka dva dni.«
Nato je legel in zaspal kakor ubit.	(Dalje.)
BENEŠKI TRGOVEC
PO SHAKESPEAREJU IN LAMBU — PAVEL KUNAVER
(Konec.)
»K sodbi sedaj! Prisegam vam pri svoji duši, da ni jezika na zemlji, ki bi me mogel pregovoriti, da bi umaknil svojo zahtevo!«
Porzia je navidezno hladno ukazala Antoniu, naj pripravi svoja prša, da mu ho žid izrezal funt mesa. Antonio je ubogal in podal je Bassaniu roko z besedami:
»Ne žalosti se, da sem zaradi tebe zabredel v to nesrečo. Priporoči me svoji soprogi in povej ji, kako sem te ljubil.«
Bassanio je vzkliknil: »Svojo drago soprogo, ki jo cenim kakor svoje življenje, bi dal, da bi te rešil!«
Preoblečena Porzia pa je pristavila: »Za take ponudbe bi se vam žena slabo zahvalila.«
Pa tudi Graziano je rekel: »Svojo najdražjo ženo bi dal nebesam, če bi mogla tam pregovoriti katero moč, ki bi omehčala tega psa!«
A sedaj se je oglasil pisar —• Nerissa: »Dobro, da vas ne sliši vaša soproga, sicer bi vam bil domači mir skaljen!«
Nestrpni žid pa je začel zahtevati, da se sodba izvrši, in Porzia je pozvala Žida, da izreže funt mesa iz Antonia.
Z naslado je hotel žid zasaditi nož v Antonia, toda tedaj ga je opozorila Porzia:
»V pogodhi je zapisano, da dobiš funt mesa, a niti kaplje krvi. Vzemi si meso, toda če preliješ kapljico krščanske krvi, ti po zakonih zaplenimo vse imetje!«
Ves sodni dvor se je zavzel nad temi besedami in sedaj je Graziano vzkliknil z židovskimi besedami:
»O modri sodnik! Sam Daniel je prišel sodit!«
Presrečen pa je bil Bassanio. Poparjeni žid je sedaj hotel vzeti denar. Toda Porzia ga je zopet pozvala:
»No, vzemi si meso, toda brez krvi. Pa natančen funt! Niti za gram ne sme biti več ali manj. Če se bo skodela tehtnice le malo nagnila, boš umrl in zaplenjeno ti bo premoženje.«
Žid je dejal: »Dajte mi moj denar, pa grem.« Bassanio mu ga je hotel že izročiti, ko je Porzia zaklicala:
»Preje je odklonil denar; naj ima sedaj samo globo in svoje pismo!«
Žid se ni hotel več pravdati in s kletvico na Antonia je hotel oditi. A zopet ga je Porzia ustavila:
»Stoj, žid! Stregel si po življenju beneškega meščana. Zato zapade po zakonu polovica tvojega imetja Antoniu, drugo polovico pa zaseže država. Tvoje življenje je v rokah doža. Zato na tla in prosi milosti!«
Toda dož se je oglasil: »Da vidiš razliko med Židom in kristjanom, ti podarim življenje, še predno si prosil zanj. Premoženje pa bo razdeljeno kakor zahteva zakon.«
Sedaj je zopet Antonio dokazal, kako plemenito srce mu bije v prsih. Rekel je: »Spreglejte mu polovico globe in dovolite, da meni dodeljeno globo po moji smrti dobi njegova hči, ki jo je razdedil, ko se je poročila s kristjanom. Tudi mora postati sam kristjan, in vso svojo zapuščino mora priznati svojemu zetu.«
Potrti žid je obljubil, da bo storil, kakor so mu veleli, in pisar — Nerissa — je napisal zadevno darilno pismo.
Ko je žid odšel, je dož povabil mladega učenega doktorja na kosilo. Ta je odklonil visoko vabilo, češ, da mora takoj odpotovati. Dož je obžaloval, toda pozval je Antonia, naj se zahvali za rešitev in Antonio in Bassanio sta pristopila in Bassanio je rekel:
»Čestiti gospod, vaša učenost naju je danes rešila strašne globe in rad vam dam v zahvalo ves Židov dolg, tri tisoč zlatnikov.« Antonio pa je dostavil: »In za večno sva vam dolžna ljubezni in hvale.«
Ker Bassanio ni odnehal, je Porzia v zahvalo zahtevala le njegove rokavice. Ko pa jih je slekel, je ugledala na roki svoj prstan in nagajivo je rekla: »Vam na ljubo hočem vzeti ta prstan. Iz vljudnosti mi tega ne smete odreči.«
Prestrašeni Bassanio se je spomnil obljube, ki jo je dal Porziji, in odgovoril je: »Ta prstan mi je dražji, kakor je vreden. Dam vam najdražjega, ki se ga dobi v Benetkah, le tega ne.« Porzia — doktor — je navidezno užaljena odvrnila: »Obetati znate prav dobro. 'Preje ste me učili beračiti, sedaj pa beračem odgovarjati,« in odšla je.
Bassaniu je bilo zelo žal in Antonio mu je rekel: »Dajte mu ta prstan in naj vam njegova zasluga in moja ljubezen odtehtata nejevoljo vaše soproge.«
Bassanio se je sramoval, da bi ga učeni doktor, ki mu je rešil prijatelja, smatral za nehvaležnega, in poslal je prijatelja Graziana s prstanom za Porzio. Ko pa ji je prstan oddal, se je oglasil mladi pisar — Nerissa, njegova soproga — in prosil ga je, naj tudi on njemu izroči v spomin svoj prstan. In da ne bi bil manj radodaren, kakor njegov gospodar, je Graziano prstan izročil pisarju.
Sedaj sta obe ženi hiteli nazaj v Belmont, da bi bili preje tam kakor njuna soproga, in veselili sta se, kako jima bosta ponagajali zaradi prstanov. Po poti se je Porziji zdel svet vse lepši. Občudovala je luno in lepo pokrajino. Ko pa je luna zašla za oblak, je ugledala v daljavi luč v svoji palači in vzkliknila je:
»Ta luč sveti v moji dvorani; kako daleč sežejo žarki male sveče! Tako daleč sije tudi dobro delo na tem zlobnem svetu.«
Prišedši domov sta urno zamenjali obleki, in komaj sta bili gotovi, sta dospela soproga Bassanio in Graziano s prijateljem Antoniem, ki ga je Porzia prijazno sprejela v svojem domu. Pa kmalu je slišala, da Nerissa krega svojega soproga in Graziano je pojasnil Porzii:
»Za zlati prstan gre, ki mi ga je dala Nerissa. Dal sem ga doktorjevemu pisarju, ker me je tako lepo prosil.« Nerissa je odvrnila: »Prisegel je, da ga ne bo nikdar dal nikomur in sedaj trdi, da ga je dal malemu pisarju!« In zopet se je Graziano zagovarjal: »Bil je to čebljav pisarček, ki je prosil zanj. Nisem mu ga mogel odreči, kajti njegov gospodar, učeni doktor, je rešil Antonia smrti!«
Porzia pa ni odobravala tega in rekla mu je: »To res ni lepo, da ste prvi dar svoje soproge podarili drugemu, ko ste prisegli, da se nikdar ne boste ločili od njega. Kaj takega moj soprog Bassanio gotovo ni storil!«
Toda Graziano se je oglasil: »Bassanio je dal svoj prstan sodniku, ker ga je prosil zanj in ga je tudi zaslužil!«
Sedaj se je Porzia navidezno vsa srdita obrnila k Bassaniu in očitala mu je, da je dal dragoceni prstan kaki ženski. A Bassanio je trdil, da ga je dal zagotovo mlademu doktorju, ki mu mora ostati za večno hvaležen, saj mu je rešil najdražjega prijatelja okrutne smrti.
Ko so se tako prerekali, se je oglasil Antonio: »Jaz sem vzrok teh nesrečnih prepirov!« In še je dostavil: »Enkrat že sem zastavil za prijatelja Bassania svoje telo. Bilo bi mrtvo brez njega, ki mu je podaril vaš prstan. Sedaj pa v drugo zastavljam zanj svoje življenje, da nikdar več ne bo prelomil prisege, ki vam jo je dal.«
»Dobro!« je vzkliknila Porzia, »vi boste porok zanj in dajte mu ta prstan, da ga bo bolje čuval kakor prvega.«
Bassanio je v prstanu spoznal onega, ki ga je podaril rešitelju svojega prijatelja, in tedaj je Porzia povedala, da je ona zagovarjala Antonia pred sodiščem, Nerissa pa je bila njen pisar. Neizmerno se je Bassanio razveselil, ko je spoznal, da je njegova soproga rešila prijatelja iz Židovih krempljev.
Da pa je bilo veselje popolnejše, je Porzia izročila Antoniu pisma, ki so mu naznanjala, da so se tri njegove ladje vrnile v Benetke obložene z dragocenostmi daljnih dežel. Sedaj so kmalu pozabili vse žalostne dogodke in zabavali so se nad smešnim slučajem, da Bassanio in Graziano nista spoznala svojih soprog in Graziano je končno vzkliknil:
»Prav! in bolj nego vsako drugo stvar,
Nerissin prstan čuval bom vsekdar.«
m
y>
P
5^ IVAN MATIČIČ:
REKLAMA IN NJENA GOVORICA
'oglejte me, poglejte: novo obleko imam!“
_ _ -	»Ne, mene poglejte: klobuk po zadnji modi! Kje dobite finej-
' '	šega? In po taki ceni?«
»Glejte sem! Boljših čevljev ne dobite na vsem božjem svetu!«
»Čevlje, čevlje! Sem poglejte! Prima: po dva za par in samo 99 99! Skoro zastonj!«
»Stojte! Se hočete zastonj obleči? No, kar noter!«
»Stojte, stojte! Pri nas je še cenejše! Obleka ne stane nič, samo gumbe plačate! Potrudite se noter!«
»Pristna kava, milostljiva! Bi pokusili? Ne stane nič. Samo izvolite!«
»Vroča kurja juha, divji zajec, praška šunka! Vse zastonj — po mili volji.«
»Pomaranče tanče tri za groš, da bo prej prazen koš.«
Smučke, žoge, gojzerice, foto-aparati!!
Sami klicaji.
Na cesti, na tramvaju, v kinu, radio: čevlji, smuči, konfekcija, zobna krema, perion — vse, vse, vse. Ni čuda, skladišča so natrpana, če stroji kopičijo nove in nove zaloge. Gotovine pa nikjer. Res, umetnost je danes, spraviti proizvajalcu in trgovcu svoje izdelke in zaloge v denar, tako da se pač pre-rijeta skozi to mizerijo on in odjemalec, oziroma kupec. Sam pa nima te moči, ampak reklama je tu, ki mu vzdržuje obrat. Reklama je tista čudovita in tajna moč, ki dviga tovarniške dimnike, prazni skladišča in nosi izdelke in pridelke širom sveta. Trgovec spi na pokojnem ležišču, reklama sklepa medtem zanj kupčije; obrtnika mučijo težke sanje: njegova delavnica je čisto na robu propada, jutri jo bo treba zapreti, kajti nobenih naročil ni več. Prav ob tem času pa čita nekdo v kavarni časopise in oko mu obvisi na oglasu tega in tega, ki se priporoča za taka in taka naročila, točno po naročilu in po zmerni ceni. Gospod si zabeleži naslov — in drugi dan dobi obrtnik dela.
Reklama govori svojo čudovito besedo, ki pa je tem uspešnejša, čim modrejša je. Njena modrost pa ni v obilici besedi, ne v blebetavi zgovornosti, ne v kričavosti. Če hočeš, da se ti ljudje približajo, bodi prijazen, vljuden in iskren. Če hočeš, da beže od tebe, norčuj se, laži ali pa tuli. Tudi vsiljivost beleži kaj malo uspeha. Vrtna vrata so zaprta, krošnjarja pa to ne moti: prepleza ograjo. In ker so tudi vežna vrata zapahnjena, zlomi zapah, samo da pride noter. Namesto kupčije, vsiljivca seveda naženejo z burklami. So reklame, ki oznanjajo zlate gradove, a premorejo komaj kajže; so pa zopet druge, ki premorejo še več od gradov, so pa zelo previdne in celo malobesedne. Ta slednja je tako nekaka špekulativna reklama. Ljudje, ki se bavijo s te vrste poslom, se nazivajo špekulanti, posel pa špekulacija. Tisoč in tisoč stotov žita so potopili v Kaliforniji v ta namen; da, cele ladje živil so pogreznili v morske globine samo zato, da so ohranili ceno na višini. Na drugih delih sveta sežigajo kavo, uničujejo riž in zopet žito — vse v blagor človeštva in za dobro ime vsakdanjega kruha. Živila ne smejo imeti prenizke cene, ker bi izgubila na ugledu, morda celo na okusu. Kar zamislite si na primer goro žita, ki bi bilo revnim ljudem na razpolago in bi ga jemali po mili volji. Saj bi ti ljudje
morda niti ne marali več kruha, ker ne bi imel nobene veljave. Tako si namreč zamišljajo velešpekulanti.
Kakor imajo ljudje svoje značaje, tako jih opažamo tudi pri reklami. Je zmerna in dostojna, celo skromna, je prikupna, navihana, a zopet vsiljiva, odvratna, odbijajoča. Nekoliko bahavosti pač ne škoduje, potrebna je kakor jedi sol ali začimba. Vendar je zmernost tu prva modrost: ako jed preveč osolimo, postane neužitna, prismojena jed je kakor prismojen človek. Tudi dostojne pretiranosti ni šteti reklami v zlo, včasih ji je naravnost potrebna, kakor dekliču okrasek ali fantiču roža za klobukom.
Reklama posebne vrste je takozvana zakuska. Niti ne vemo točno, naj jo prištevamo med dostojno, skromno ali vsiljivo reklamo; ali celo med navihano. Včasih sem, včasih tja. Ako ti nekdo natoči takole mimogrede Šilce brinjevca ali kozarček janeževca samo zato, ker si mu voščil dobro jutro ali lahko noč, je to seveda jako skromna zadeva. Ako ti pa postreže z vročo hrenovko in morda še pol litra vina zraven, ker si si blagovolil ogledati njegovo zalogo, je to že poklon, ki nekam cika. Ako te pa kdo povabi recimo na skromno večerjo samo zato, da bi se kaj prijaznega pogovorila, tedaj gre pa že bolj za resne zadeve. Navadno je ta, ki vabi na skromno večerjo, precej pri sebi in dobro ve, kaj bi se rad pogovoril. Včasih se ne izcimi kaj posebnega iz take večerje, včasih pa se izpremeni zakuska v pravo gostijo, ki se zategne tja nekam v bližino jutra. In šele v pozni uri se navadno razvname beseda in gostje in gostitelji si sežejo moško v roko. Je to torej zakuska, dostojno osoljena in popoprana.
V približno to vrsto bi prištevali že neko drugo reklamo, ki se imenuje »volivni golaž«. Ta zakuska ima v sebi čudovito moč. Medtem ko »skromna večerja« le polagoma deluje in se tu pretresajo le bolj osebnostne koristi in brige, pa »volivni golaž« silovito naglo presnavlja človeško notranjost. Tu ne gre več za osebne koristi in žrtve, tu se krešejo prepričanja in svetovni nazori se lomijo. Najhujše je pa koncem koncev to, da človeka, ki se je najedel tega golaža, zelo slabo noge drže. Je torej to neke vrste reklama, ki ni brez posledic.
Govorili smo torej o notranjem vplivu reklame in njenem značaju. Pa bi se ozrli nekoliko tudi po njeni zunanjosti, ki je vsekakor važna in pomembna za celotno presojo. Govorica reklame je pa raznolika, njeno izražanje tako ogromno, da se ne moremo o vsem tem točneje pogovoriti. Koliko raznolikosti
je že v napisni in tiskani reklami, koliko pestrosti v svetlobni in zvočni reklami, dalje poznamo še filmsko ter živo reklamo. Slišiš jo in vidiš, občutiš, ješ in piješ. Vtisnjeno imaš na pecivu in kruhu, na krožniku, kozarcu iu za klobukom; živiš in giblješ se okrog same reklame. Vse se priporoča, oznanja, znani, vabi, drvi, zvoni, s vira in bobna. Postoj sredi vrvenja na velesejmu: trušč in vrišč, kolesje, sirene, zvonovi, ropot, piščali, trombe. To je življenje, reklama je njeno gibalo.
Toda reklama je draga stvar. Ako si do nje skop, ti ona skopo vrača. Kdor mnogo žrtvuje, mnogo pridobi. Najcenejša je pač napisna in tiskana reklama, to so table, lepaki ter časopisni in knjižni oglasi. Ako hočeš, da bo tvoja trgovina ali obrt poznana, tedaj moraš pač tvegati več kakor samo napisno tablo, ki ne seže niti mimo prvega vogala. Že mala notica v listu ima več moči od zlatih črk na hiši. Po oglasih se spozna moč in veljava firme. Ako hočeš, da te spozna ožja domovina, oglašaj v domačem tisku; ako pa hočeš biti poznan v državi, tedaj posezi malo globlje v žep. V državi imamo nekako 28 dnevnikov, imamo pa tudi firme, ki v vseh 28 oglašujejo, toda ne morda z malimi noticami, temveč po celo stran zavzame skoro sleherni teden. Če pomislimo, da stane ena stran pri dnevniku okrog 5000 Din za enkrat, tedaj lahko približno izračunamo, koliko žrtvuje velefirma na leto samo za te vrste reklamo. Je pa zato poznano njeno podjetje v vsaki gorski vasi, po vseh trgih in mestih. To je velikopotezna reklama. Za malo podjetje pa ni treba mnogo truda. —• Divan bi rad prodal? Seveda, v napotje ti je, a za denar si v stiski. Kar drobno notičko v časopis — v par dneh se iznebiš navlake in denar na roko. Tvoj sosed si pa želi nabaviti klavir, ali vsaj pianino. Že nekaj let ga mika, ker zna malo brenkati. Toda za novega ne zmore, za starega pa ne ve. Hajdi mal oglas v list! Dan ali dva — pa ima deset klavirjev na razpolago, vsi so dobro ohranjeni in skoro zastonj. — Iščeš službo, ponujaš denar na posodo, želiš si solidnega poznanstva, brez oglasa ne dosežeš nič.
Nekdo si najame v gledališču ložo, jo torej plača za eno predstavo pa si misli: zdaj pa le noter! Pa se natrpa vanjo znancev in otrok, od predstave pa nihče dosti nima, zato ker je drug drugemu napoti. Drugi najame avto pa natlači noter ljudi, da drug na drugem sede. Na ta način hoče pač izrabiti, kar je plačal za bencin, toda nič nima od tega: voziti mora počasi v vednem strahu, da se vzmeti polomijo. Nekdo pa naroči oglas v listu ali pa lepak na kiosk. Oblika kar najmanjša, da ne bo predrago, besedila pa kar največ, da se izplača in da bodo ljudje brali! Vse je treba našteti na dolgo in široko.
Štefan Dragar,
O	lezmno. Celje,
Aleksandrova cesta. Prodaja na drobno in debelo vse vrste železnino, orodje, posodo in potrebščine. Ključavničar dobi tu vse, kar potrebuje ; prav tako mizarsko orodje, čevljarsko orodje, žepni in kuhinjski noži, sekire, lopate, poljedelsko orodje, kovinski predmeti, posoda iz aluminija, kositra in pločevine. Poljedelec dobi vse stroje : mlatilnico, slamoreznico, sejalni in košni stroj. Dalje vse vrste igrač itd. Postrežba točna in solidna. Na željo pošljem blago na dom.
miEiiiJii lEUzmniH
V VELETRGOVINO
ŠTEFAN DRUGAR
CELJE, ALEKSANDROVA
Tu se pač na prvi pogled vidi, kateri oglas ali lepak ima več uspeha: tisti, katerega ljudje čitajo. Katerega pa rajši čitajo? Vsekakor tega, ki ima manj besedila in jasnejši tisk. Ljudje ne utegnejo postajati po vogalih in pred kioski; mudi se jim, hodniki pa morajo biti prosti, da se ne ovira promet. Ako ima lepak malo besedila in je to prilično okusno grupirano, tako neka zaokrožena celota, tedaj pritegne marsikoga mimoidočega, da se za trenutek ustavi in prečita. Isto valja za oglase v časopisju, na filmskem platnu in kjerkoli: malo besedila, privlačno in prikupno oblikovano, in kar je še posebno važno pri reklami: okrog in okrog dosti praznega prostora! Le v tišini pride glas do veljave. Ako hočeš, da te ljudje slišijo, poskrbi se najprej za tišino, oziroma mir! Natrpana oglasna stran ali reklamna deska, kjer ni prav nikake ubranosti, se mi zdi kakor na sejmu, kjer ni razumeti grmečega boga in kjer iz samega kričanja resnično nihče nič ne razume.
Posebno vsiljiva in zoprna je pa reklama v tekstnem delu lista, kjer ti sili v branje, kakor muha v jed. To je pa posebna špecijaliteta pri naših slovenskih dnevnikih; nikjer drugje tega ne opažamo, vsaj tako močno ne in niti ne tako neokusno.
Dve gradbeni tvrdki se priporočata:
GRADBENO PODJETJE IN TEHNIČNA PISARNA		▲
INŽ. ARH. JELENEC		
& INŽ. ŠLAJMER družba z o. z. MARIBOR,VRAZOVA 11		T GRADBENO ■ MARIBOR PODJETJE IN ■ VRAZOVA 11 TEHNIČNA ■ — (PRI MEST-PISARNA ■ NEM PARKU)
(Pri mestnem parku)		INŽ. ARH. JELENEC & INŽ. ŠLAJMER d.z o.z.
Prvi plakat je enostaven, brez poudarka, drugi pa je simboliziran, to je vsebinsko oblikovan. Morda pride tudi prvi do veljave, drugi pa je bolj dekorativen, primernejši za daljšo dobo razstave.
Ne samo oblika, tudi gole črke imajo svoje simbole in značaje. So vesele, žalostne, resne, dostojne, težke, navihane, prikupne, gizdave, kričave črke. Tako rekoč vsaka vsebina ima lahko svoje tipe.
p.mm	SV EM G ALI
navihane	tajinstvene
CVETLIČARNA	REKLAMA
vesele	težke
Toliko o tiskani in napisni reklami. Danes pa imamo že vse druge načine, kjer pride ta stvar še močneje do izraza. Nekaj posebno dekorativnega je
nočna ali svetlobna reklama, ki sije po mestih v vseh barvah. Pri nas tega ni še mnogo, po velemestih pa ne sijejo samo napisi, ampak se prelivajo barve in razni predmeti se gibljejo kakor živi. Lansko leto sem si šel ogledat Dunaj, in seveda tudi tisti znameniti in živahni Frater, kjer je dirindaj doma. Zanimalo me je, kako izgleda velemesto ponoči, pa sem se dvignil na tisto ogromno kolo v Fratru in videl morje luči vseh barv: vžigajo se, ugašajo, prelivajo se, gibljejo. Izredno zanimivo: živa luč! Kakor pravo čudo se mi je pa zdelo, ko sem videl nekje daleč svetlo belo perilo, kako je frfotalo po zraku, kakor v vetru, pod njim so pa gorele črke: »Radion«. To je pač višek reklamne tehnike in umetnosti, je naravnost čarobno in mikavno.
Dalje imamo še živo in filmsko reklamo. Tu je pa ta reč kaj zelo občutljiva in celo nevarna. Ako ni vzeta od prave strani, postane smešna ali celo zoprna — in podjetju prinese lahko več škode nego koristi. Zadnje čase jo opažamo že v zvočnem filmu. In ko gledamo kak tak komad in vidimo, kako smešno je za lase privlečen na platno, ga pač samo pomilujemo. So pa nekateri naravnost zanimivi in skoro privlačni; seveda tu stoji jedro oziroma namen čisto nekje v ozadju, in se skoro ne opazi. Snovati take vrste filmov, ki naj bi bili privlačni kljub svoji prozornosti, se mi zdi skoro umetniško.
Z reklamo je tako kot z ljudmi: nekateri imajo srečo na potu, v službi, trgovini, kar primejo, vse se jim obnese. Drugi imajo smolo. S težavo se prerivajo skozi življenje, na vseh straneh zadevajo ob same ovire. — Uspeh reklame zavisi seveda končno od postrežbe same, cene ter kakovosti blaga. Je pa še neka sila, ki je morda močnejša od reklame in morda celo od kakovosti blaga. Ta sila vleče nekoga sem, drugega tja, in nihče ga ne spravi drugam. In ta sila je — navada. S to pa je tesno združena tudi —. simpatija. In o teh dveh sestrah bomo morda kdaj pozneje govorili.
VIKTOR PIRNAT:
MED KRKO IN SAVO
(Nadaljevanje.)
Zunaj gozda se odpre sijajen pogled na Rako z mogočno dvostolpno cerkvijo in močnim gradom. Ob cesti se menjavata polje in gozd, cvetje in zelenje, zadaj vinogradi do Rake in okoliških vasic. Saj je kmetu tam naokoli glavni pridelek vino in sadje, pred vsem češplje. Če pa je v tem slaba letina, trka revščina na duri. Marljiv je naš kmet in niti pedi zemlje ni neizrabljene, neobdelane. Polet je včasih tod občutno pomanjkanje vode.
Iz Rake se nudi očem božanski pogled po Krški ravnini od Novega mesta do Brežic in še dalje. Visoko je nad ravnino. Silna cerkvena zvonika že od daleč opozarjata nase. Župnija Raka je nastala iz najstarejše slovenske župnije Bela cerkev ob Krki tam onstran starinskih grobišč na Vinvrhih, ki se nam kažejo od daleč skozi levo okno. Tam je ustanovil župnijo oglejski patriarh Sigehardus leta 1074., raška župnija pa se je rodila iz nje leta 1363., torej 289 let kasneje. Znamenita je raška cerkev, ker so bile vanjo prene-šene po razpustu cistercijanskega samostana v Kostanjevici leta 1786. ta-mošnje cerkvene orgle, krasno umetniško delo. Tudi veliki zvon kostanje-viške opatije vabi sedaj Račane k molitvi in nekaj cerkvene oprave je enako iz nekdaj tako mogočnega samostana, ki je bil največji posestnik na tedanjem Kranjskem.
V Smedniku se od naše poti odcepi cesta na Rako, ki ostaja za nami,
pred nami pa vstaja kot šopek cvetja in zelenja vas Bučka visoko gori med vinogradi in hrami. Leži še više od Rake. Zunaj vasi med samim trtjem in spredaj med najbujnejšim cvetjem na skrbno negovanem vrtu stoji šola. Razgled uživa nepopisen. Še više od Bučke se dviga silen stolp nekdaj slovite božjepotne cerkve na Stopnem. Valvazor trdi, da so romali celo Ogri na Srobotno ali Dedno goro, kot so jo tudi imenovali. Ima lepe štiri oltarje in iz stolpa čudovit razgled.
Po gozdu se nadaljuje naša pot. Tod so najlepši hrasti na Dolenjskem. Kar ob cesti stoje orjaki z nad 1 m premera, v notranjščini pa se dobe tudi taki, ki so dva metra debeli. V času konjunkture je cvela tod bogata lesna trgovina. Zdaj vse miruje in to ljudstvo težko občuti. Svet je močvirnat.
Bližamo se Hrvaškemu brodu in Čučji mlaki ob Krki. Hrvaški brod je bil znamenit grad s trškimi pravicami. Na ravnem smo in tamkajšnji prebivalci to prepogosto bridko občutijo. Ob cesti so zabiti v zemljo visoki koli. ki markirajo pot v slučaju poplav. In te tod niso redke. Lansko pomlad je preplavila Krka cesto 1.6 m visoko in so prevažali pošto iz avtobusa v čolnih na avtobus onstran poplavljenega ozemlja. Ribiči pa imajo tu lep posel in zaslužek. Krka je potresena z otoki in otočki in pri Dobravi je pred časom celo spremenila svoj tok. To nam dokazuje cerkvica sv. Nikolaja na Otoku, ki pa je danes povsem na suhem, na desnem bregu Krke. Ima tri kamenite oltarje iz stare pleterske kartuzije, le žal, da so neokusno prebarvani. Do leta 1492. je bil na Otoku sedež župnije, ki se je nato preselila v Škocjan. Tja gre tudi naša pot, prej pa se oglasimo pri podjetnem dolenjskem birtu Selaku na Dobravi, ki ga	obiskujejo	izletniki iz Novega	mesta	in	celo iz
Zagreba. Čez lesen most smo lahko v eni uri v bližini Gorjancev v lepem Št. Jerneju in po državni	cesti v Novem mestu. Pa mi	ostanemo	rajši v
avtobusu, ki hiti z nami	čez ravno	plodno polje proti	starim	grobiščem
Vinvrhom. Obe cerkvici tako milo vabita. Zdi se, ko da smo kje v Prekmurju ali na Hrvaškem. Cele črede živine se pasejo na vaški gmajni, vrbov drevored ob cesti pa nas	spremi do	Dobruške vasi. Magnolija	v	polnem
cvetju vsiplje svoje dubteče liste na nas, mimo male kajžarske domačije z velikim čebelarstvom zavijemo v Škocjan, ponosno in bogato dolenjsko vas.
Vrh klanca stoji v senci kostanjev lepa cerkev, obdana s pokopališčem. Latinski napis nad cerkvenimi vrati priča, da je bila cerkev sezidana Bogu, Mariji in svetemu Kancijanu na čast za zadnjega stiškega opata. Notranjščina cerkve je prav lepa. V kapelici visi več sto let star železen lestenec, najstarejši predmet notranje oprave. V desno steno bolj zadaj je vzidana spominska plošča slavnemu rojaku, afriškemu misijonarju dr. Ignaciju Knobleharju.
Reljef je Zajčevo delo, vzidan leta 1867. Nasproti cerkve lična visokopritlična hiša z gostilno in trgovino. Tudi naš avtobus se ustavi pred njo. Male stopnjice vodijo k vhodu, nad okni na levi strani pročelja pa čuvata dva leva spominsko ploščo z napisom: »Tu
Kako so dobre dolenjske borovnice!
Foto: Viktor Pirnat.
se je rodil 6. julija 1819 dr. Ignacij Knoblehar, misijonar v Afriki. Postavili rojaki leta 1929.« Slavni »Abuna Soliman« je šel v jutrove dežele, v Palestino in Egipet. Kasneje je preko Aleksandrije in Kaira dospel v glavno mesto Sudana v Kartum, kjer se združita Beli in Modri Nil in kamor dotlej še ni stopil noben Evropejec. Osnoval je tam misijonsko postajo in postal pravi oče revnemu prebivalstvu. Čez dve leti se je vrnil v Slovenijo in prinesel ljubljanskemu muzeju mnogo redkih stvari iz Srednje Afrike. Z bogatimi podporami in novimi misijonarji se je kmalu vrnil v Afriko kot apostolski provikar. Deloval je deset let med zamorci, 90 milijonov ljudi mu je bilo izročenih v misijon. Knoblehar je ustanovitelj srednjeafriškega misijona. Napori in podnebje so mu izkopali zdravje, na povratku v domovino, kjer je upal, da okreva, je umrl v Neaplju 13. aprila 1858. leta star komaj 38 let. Pokopan je v tamošnji avguštinski cerkvi. Požrtvovalni misijonar je bil srednje postave, lep obraz mu je krasila svetla dolga brada.
Ob spominski plošči na njegovi rojstni hiši v zid vdelana leva sta pomnila zgodovinske važnosti teh krajev. Izkopana sta bila pri Stari vasi. Vsenaokoli nalete kmetje pri obdelovanju zemlje še vedno na nove izkopine. Zlate okraske, denar, kipe, stebre itd. so že našli, saj se trdi, da se je nekdaj razprostiralo na obeh bregovih bližnje Krke mesto Golno brdo. Prej omenjena cerkev sv. Nikolaja na Otoku je bila tedaj na otoku sredi mesta. Petdeset korakov proč pa druga cerkev sv. Katarine, ki so jo pred več kot sto leti že podrli in zgradili iz nje neko hišo v Št. Jerneju. Mesto je imelo tedaj seveda kamenit most in še sedaj se ob plitvi vodi baje vidijo na dnu Krke veliki izklesani marmornati kamni, kakršnih so že več izvlekli in porabili.
Vse to je propadlo, zakrila je ruša staro bogastvo in slavo, ime pa je ostalo. Gutenwert, Gotno brdo, najstarejši trg na tedanjem Kranjskem, je najbrž današnja Dobrova. Ljudstvo vas nazivlja Dobrove. Škocjan so prej nazivali »Škocjan pri Dobrovah«.
Sama prijazna naselja nas spremljajo skozi škocjansko faro. Ob cesti se vrste vrbja in gozdovi, na polju vse živo pridnih kmetovalcev. Med smrečjem se skriva gradiček Vrh in doli v malem mlinu je bil 1789. leta rojen veliki slovenski slovničar Franc Metelko, o katerem trdi Jeran, da »bi brez Metelkove slovnice slovenščina nikdar ne bila dosegla tolike čistosti in lepote«. Študiral je Metelko v Novem mestu in v Ljubljani, postal duhovnik in kasneje profesor slovenščine na gimnaziji. Njegov črkopis »metelčica« je imel mnogo nasprotnikov in vzbudil celo abecedno vojno. Metelko je bil mož širokega obzorja, govoril je gladko sedem jezikov in razumel dobro vse slovanske. Umrl je 68 let star v Ljubljani. Po srečkah je obogatel in zapustil tudi bogate ustanove.
Zgodovinsko važna so tla, po katerih se vozimo dalje proti Šmarjeti. Saj poleg Vač ni nikjer v naši ožji domovini izdatnejših najdišč starih grobišč in gomil kot baš tod naokoli. Na Vinvrhu, ki smo ga obkrožili z ovinkom v Škocjan, je bilo največje gradišče v naših krajih.
Ob lepi cesti so zasajena mlada tepkova drevesca. Zasaditi jih je dala banska uprava. To bo veselje čez leta, ko drevesca dorastejo! In kak užitek se bo voziti ves čas v senci! Mimo raztresenih koč in zelenih pašnikov smo skozi Mali Zalog naenkrat v Zburah. Slikovit star grad označuje cesto, ki se tod mimo razvalin Čreteškega gradu odcepi na Mokronog in dalje v Mirensko dolino. Mi brzimo na levo. Skozi nas spremljajo nasadi mladih sadnih drevesc ob cesti. Za hudim ovinkom se nam vrh ceste odpre krasen pogled
na mogočni grad Klevevž, kjer je nekaj časa bival tudi pravljični naš kralj Matjaž, ogrski kralj Matija Korvin, čigar kraljestvo je segalo do tod.
Vas Šmarjeta nas sprejme v svoje okrilje. Svojevrsten je cerkveni zvonik. Le še malo in pred Šmarješkimi toplicami smo. Vanje ne zavijemo, četudi bi se kaj prilegla osvežujoča kopel. Ne zamudite pa prilike, da bi se ne pomudili v teh slikovitih toplicah, povsem moderniziranih s tremi kopališči in s petimi bazeni. Toplina vode znaša 25 do 27 stopinj R. Vsako poletje je tam vse polno kopaliških gostov.
Senca in hlad nas sprejmeta v svoje okrilje do Krke, kjer smo spet na cesti, po kateri bi si bili lahko prihranili ovinek na Škocjan. Pa avto tako vozi in svet je tako slikovit in tako važen, da si ga je pač res vredno ogledati.
Do Novega mesta smo v soseščini tihe Krke. Mimo nas zdrknejo gradovi Struga in čarobni Otočec, pozdravlja nas Stari grad in novomeška Trška gora se nam nasmiha s svojimi vinskimi nasadi in ličnimi dvorci. Prinašamo ji pozdrave od istoimenske sestre z bregov Save.	(Dalje.)
Dr. PAVEL BREŽNIK:
V SHAKESPEAREOVI DEŽELI
S Bbiskovalci Anglije, ki se zanimajo za slovstvo, obiščejo vsi Shakespeareovo deželo. Ta ni zanimiva samo radi tega, ker je intimno zvezana z vsem, kar se nanaša na življenje največjega dramatika sveta, temveč tudi radi lega, ker odseva vsa zgodovina socialnega življenja Anglije v relativni skromnosti obsega te pokrajine. V zeleni sredini Anglije se nahaja ožja domovina tega slavnega pisatelja, in mesta in vasi, ki jih na potu tu srečavamo, nam pričajo o prehodu oblasti iz rok plemičev v roke kmetov, kakor tudi o postopni spremembi, ki je vedla iz dobe neprestanih nasprotstev v čas miru in procvita, o dogodkih, kojih simbola sta še danes mogočna gradova Warwick in Kenil-worth, središči prve dobe angleške zgodovine. Številna čudovita poslopja iz srednjega veka, ki so nam ohranjena še danes v vsej njih lepoti v Stratfordu-on-Avon, rojstnem kraju in bivališču Shakespearjevem, in v Coventryju, hiše trgovcev in meščanov od začetka dobe Tudorjev sem, nam svedočijo o vedno naraščajočem bogastvu teh slojev. V Coventryju lahko občudujemo popolno harmonijo med zgodovinskimi spomeniki in moderno industrijo, Leamington Spa je najelegantnejše zdravilišče in kopališče, Rugby pa ni samo zato slaven, ker se vrsta nogometa imenuje po njem, temveč tudi zato, ker je simbol angleške šolske vzgoje.
Tujec, ki pride v Angliji najprej v London, se navadno pripelje v Shakespeareovo deželo iz Londona v severozapadni smeri preko Oxforda in Leamingtona Spa. Iz Londona v Stratford je 150 km ali dve uri železniške vožnje. Jaz pa sem slučajno prišel v to srednjeveško deželo od nasprotne strani, s severa, iz Birminghama, z avtomobilom. Ko smo se izmotali iz tovarniških in vrtnih predmestij milijonskega Birminghama, ki ni samo eden industrijskih, temveč tudi kulturnih centrov Anglije, smo kmalu spoznali, da vodi široka, asfaltirana cesta, po kateri smo drseli z vprav bajno hitrostjo, še vedno skozi srednji vek: prastara poljedelska poslopja so se prikazovala v krasni, zeleni, od industrije nedotaknjeni pokrajini, in v dveh vaseh smo izstopili in ju prehodili peš od enega konca do drugega. Človeku se tu zdi. da sanja; vse je tako kot nekdaj: stare hiše v tistem intimnem staroangleškem
slogu, ki ga v eleganci pač ne more prekositi nobeno stavbarstvo, starinski napisi, prodajalne, kojih napisi spominjajo na črke v zarumenelih pergament-skih listinah, nikjer nobene moderne reklame, ki bi kvarila enotnost vtisa, da, še celo sključena starka, ki je odprla vrata v razpadajočem zidu, preko katerega vise grozdi cvetočih vijoličastih glicinij, spada v to okolico, saj je oblečena tako, kot si predstavljamo ljudi iz pradavnih časov. Zdi se mi, da smo v začarani deželi, saj še celo pri sadjarju, v katerega prodajalni smo sedli za mizo in posrebali najprej sladoled, potem pa pojedli nekaj banan, ni niti najmanjše stvari, ki bi spominjala na to, da smo v letu 1934. Avtomobili, ki tiho hite mimo po tlaku, se nam zde kot pošasti iz dobe Antikrista, ki ne
Radi bi bili ostali tu, tako čudovito prijetno je v tej okolici, toda mudilo se nam je naprej. Kmalu smo privozili v Evesham, starinsko mestece, s krasno, prastaro katedralo in pokopališčem iz srednjega veka okoli nje. Sem menda ne pride dosti tujcev, kajti šolska mladina, ki je čula, da ne govorimo angleško, se je kmalu nabrala okoli nas, dečki in deklice, in razvili so se prav zanimivi pogovori.
Ko smo kakšnih dvajset kilometrov dalje ogledovali prastaro opatijo, nas je zajela tako strahovita nevihta da nismo mogli naprej. Priliko smo izrabili in si dodobra ogledali stare spomenike v cerkvi, ki nam jih je tolmačil nje oskrbnik. Živahno nam je znal naslikati del angleške zgodovine, ki se je odigral na teh tleh, in pokazal nam je grobove slavnih grofov, vitezov in njih soprog, ki so počivali že stoletja v tej cerkvi. Ko je vihra od-besnela in je spet zasijalo sonce, smo se požurili, da pridemo naprej. Tu smo šele zapazili, kako silen je bil vihar. Ponekod je bila cesta polna odbitega vejevja in na dveh mestih smo se morali ustaviti in izstopiti, da smo odstranili padla drevesa, ki so zapirala pot. Pri vhodu v Stratford pa nas je čakalo presenečenje: reka Avon se je razlila preko bregov in skoraj po pol metra globoki vodi smo se počasi privozili v Shakespeareovo mesto, in to z dveurno zamudo. Ljudje so nam pravili, da ne pomnijo, da bi bil kdaj tam razsajal tako strahovit vihar in da bi bila reka prestopila bregove.
Zelo se nam je sedaj mudilo, da o poznem popoldnevu naglo pogledamo vsaj glavne zanimivosti tega kraja, ki tvori pravcat muzej spominov Shakes-peareove dobe in ki ga vežejo z velikim dramatikom neštete vezi. Prva pot nas je seveda vedla k njegovi rojstni hiši. Upravniki Shakespeareove ustanove so jo I. 1857. kupili in jo skrbno spet vpostavili v prvotno stanje. Zgrajena je morala biti okoli 1. 1485., a pesnikovi starši so se vselili vanjo 1. 1551., trinajst
spadajo v ta nebeški, stari mir.
Stara katedrala v Eveshamu s pokopališčem.
Foto: Dr. Pavel Breznik.
let pred njegovim rojstvom. Stene sobe, kjer se je rodil, so polne podpisov slavnih in neslavnih obiskovalcev.
Nato smo šli pogledat šolo, kjer se je učil, in Guildhall, kjer so igrali prvo njegovo dramo in kjer je skoraj gotovo prvič tudi sam nastopil na odru, kakor tudi stari most Clopton, preko katerega se je šel mnogokrat sprehajat; nadalje hišo, kjer je stanovala njegova hčerka Judita in njen soprog, kakor tudi njegova vnukinja Susanna Hall. Krasno hišo pa, ki si jo je bil kupil z denarjem, katerega si je pridobil v Londonu s svojimi deli, je dal njen lahkomišljeni posestnik sredi 18. stoletja podreti. Toda na mestu, kjer je stala, so sedaj napravili lepe vrtove a la Tudor, ki so občinstvu pristopni, in tu raste mogočna murva, zrastla iz pečke, ki so jo vzeli drevesu, katerega je Shakespeare sam vsadil.
V stari župni cerkvi iz 13. veka je mnogo stvari, ki spominjajo na velikega pesnika, med drugim matične liste, kjer sta vpisana njegovo rojstvo in njegova smrt, klop, v kateri je sedel v cerkvi s svojo družino, kakor tudi njih grobovi.
Stratford-on-Avon ima celo vrsto starinskih hiš iz časa pesnikovega. V gostilni pri »Belem labudu« (White Swan) so izredno originalne stare stenske slike. Gostilna pri »Rdečem konjičku« vzbuja spomine na Washing-tona Irvinga in ima še njegovo spalnico v nekdanjem stanju, med tem ko je Harvard House hiša, v kateri so prebivali stari starši z ženske strani ustanovitelja slavne ameriške univerze, ki nosi njegovo ime.
Ob reki Avonu stoji mogočna moderna stavba, ki se pa v svoji arhitekturi prav prilega temu starinskemu kraju, saj je zgrajena iz neometane rdeče opeke. V tej krasni novi zgradbi, za katero je napravila načrte neka dama, igrajo vsako leto od aprila do septembra dan za dnem Shakespeareova dela. Ta tradicija se je začela 1. 1879., ko so slavili pesnikovo obletnico, in traja od tedaj neprestano naprej.
Zvečer smo si tu ogledali »Mnogo hrupa za nič«. Takšne prvovrstne predstave človek kmalu ne pozabi, brez ozira na kraj, kjer se je vršila. Zgradba je v notranjosti izredno učinkujoča: harmonične, enostavne, a mogočne linije, akustika občudovanja vredna, igralci na višku, skratka, umetniški užitek kot ga že dolgo nisem imel.
Po predstavi hi bili radi šli v gostilno, vsaj na majhen prigrizek, toda vse je bilo zaprto: po enajsti uri zvečer zaman iščete po vsej Angliji kotiček, kjer bi lahko prebili v veseli družbi. Ni nam preostalo drugega, kakor da smo sedli v avto in odhiteli v temno noč, nazaj v Birmingham. Komaj smd bili kilometer iz Stratforda ven in hiteli preko gozdnih gričev, nas ustavi
OQO
Stratford • on - Avon : Poplava po nevihti.
Foto: Dr. Pavel Breznik.
nekdo, ki vihti v krogu rdečo svetilko sredi ceste. Ko obstojimo, nas obda skupina policajev s pištolami v rokah. »Kdo in odkod ste, kam se vozite?« Zdelo se mi je, da sem na divjem zapadu, ne pa v Shakespeareovi deželi. »Robbery!« (rop), mi šepne sosed na uho. Sedaj sem šele videl, da v tej »policijski pasti« sodeluje cel kup stražnikov. Med tem ko so eni gledali naše listine in nam svetili z lučmi v obraze ter jih motrili, so drugi že ustavili za nami še en avto. Ko so se prepričali, da nismo tisti, ki jih iščejo, so nam dejali, da je vse v redu, da pa moramo še čakati. Tako smo čakali še kakšnih deset minut, potem so nam rekli, da se lahko odpeljemo naprej. Občudoval sem našega šoferja, ki je v temni noči, čeprav v luči žarometov, vozil z nezmanjšano brzino preko neštetih križišč in se ni prav nič zmotil. Dve uri pozneje smo že bili doma v Birminghamu.
J. Delmont — G. PETRIŠIČ:
LOV NA POVODNE KONJE
1 Jovodni konj je za dobrega lovca razmeroma lahek plen. Ob ugodnem vetru se je lahko priplaziti blizu živali. Leno poležavajo v plitki močvirni vodi ali plavajo v večjem številu na površini reke ali pa lenuhajo v stisnjenih gmotah blizu nabrežja. Najboljši in najvarnejši cilj je oko, mesto med očmi, uho ali pa mesto na tilniku med ušesi. In zato ni treba razstreliva: zadostuje jeklena krogla skozi oko, uho ali tilnik, ki prebije lobanjo in poškoduje možgane. Najvarneje je streljati z brega, ni pa brez nevarnosti iti na lov v čolnu. Zakaj kaj hitro se prevrne čoln in človek, ki je padel povodnemu konju v žrelo, je zapisan gotovi smrti. Silna je moč, ki jo ima ta velikan prasveta v svojih čeljustih. Nekoč sem našel leoparda, ki je imel popolnoma zmečkano glavo in tilnik. Sledovi so mi z gotovostjo izpričali, da je bila leopardova glava zašla v žrelo povodnega konja. Nikakor pa ni res, kakor poročajo nekateri potniki tropskih krajin, da nilski konj umorjeno žival ali človeka požre. Povodni konj je pravi rastlinojedec. Nočni izleti tega debelokožca dajejo priliko za lov. Potrebno je, izkoristiti opazovanje takih izprehodov in na lahko razvidnih sledovih pripraviti jamo. Seveda je zato treba uporabiti poseben način. Te jame se docela razlikujejo od onih za azijske tigre, ki jih je treba zagrniti z grmiči, zakaj jame za povodne konje morajo biti zgoraj odprte in prikrite od vseh štirih strani z nizkim grmičjem. Jama mora biti dovolj velika, da lahko spravi vase orjaško žival, ni pa treba, da je tako globoka kakor jama za tigra. Ker povodni konj ne more skočiti, rogovili nekaj časa v pasti, a se kmalu pomiri.
Seveda se ne sme misliti, da pade plen takoj vanjo, čim je jama izkopana. Potrpežljivost je najvažnejše lovsko sredstvo. Ako te nima, bo potratil mnogo brezplodnega časa. Človek pa mora tudi hitro ravnati in še urneje delati, ako hoče računati z dvajsetimi odstotki uspeha. Ako je človek takegale velikana, ki hodi več noči isto pot, opazoval, potem se pravi, da je treba vse pripraviti, da bo jama v par urah izkopana in vsaka malenkost, ki pripomore do uspeha, mora biti preračunana.
V severnem Kavirondu ob Nzoiajski reki sem našel nilske konje v velikih skupinah. Reka si je izjedla globoke zalive daleč v kopno. Tam so pohajkovale črede in bile nemotene skozi stoletja.
Naše taborišče smo si postavili na neki višavi, od koder sem lahko opazoval okolico. V krajini je bilo mnogo živali razne vrste. Bilo je takrat ob koncu devetdesetih let, in takrat še človek ni tako pogosto srečal nedeljske in vsakdanje lovce kakor v sedanjih časih.
Že drugo noč sem imel priložnost, opazovati tri povodne konje. Čudno je pa bilo, da so bili vsi trije samci. Ali so nemara bili gospodje sladko-snednejši in požrešnejši ko gospe? Ostali del črede, ki je štel nad osemdeset glav, se je pasel blizu brega. Največjega od samcev sem jel zasledovati. Mudilo se mu je in capljal je kaj naglo. Pot nas je vodila dolgo časa skozi nesramno bodičevje.
Ker moja koža še dolgo ni tako debela kakor koža povodnega konja, sem hudo trpel. Noge, roke in obličje sem imel zelo razpraskano in rane so vražje pekle. Iz svoje potne steklenice sem pomazal največje rane s hudim brinovcem in tako ustavil krvavitve.
Brez prestanka je dirjal požrešni samec skoro štiri ure. Bil je daleč pred menoj, in ko sem ga slednjič ves upehan dohitel, sem videl, kako se je lotil nekega grma. Z neverjetno požrešnostjo je izrul cele veje, marsikaj zopet izbljuval in se takoj zopet lotil drugih nasadov. Pri tem je daleč naokrog pomendral nekaj juter zemlje. Neprekinjeno je obedoval nad dve uri, se potem obrnil in urno odpotoval nazaj k reki. Ubiral je isto pot, po kateri je prišel.
Skozi štiri noči sem dal žival opazovati, in peto noč, ko je odhitela do paše, dal izkopati na poti tri jame, da bi jo ob povratku ujeli. Treba je hitro delati in izkopati jame med grmovjem, da žival ne more zaviti ne na levo ne na desno.
Moji ljudje so se porazmestili po drevju. Vsakdo je dobil nekaj raz-počljivih raket, da jih prižgejo, ko žival ne bo več daleč od jame. Poki naj žival preplašijo in jo vzpodbudijo k večji hitrosti. Pri tem bo pozabila na vso opreznost in zdirjala v brezumnem strahu naravnost v eno izmed jam. Lahko je, zgodbo povedati, toda lovec kuje načrte, takšenle povodni konj ti jih pa lepo prekriža.
Moj povodni konj se tiste noči od svoje požrtije sploh ni vrnil.
Čeprav je razočaranje v takih slučajih veliko, se človek radi tega ne sme oplašiti. Kaj takega se pripeti lovcu pogosto, in dostikrat je dnevno in celo tedensko delo zaman. Človek stisne pesti, robanti in prične svoj posel na kakem drugem mestu.
Kje je ostal moj samec? Dva ogleduha sta prinesla naslednjega večera vest, da je požeruh potoval dalje in si poiskal drug pašnik. Med obema pašnikoma je bil mali tolmun in moj željno pričakovani plen je moral ostati tam,
Bil sem uverjen, da se od tam vrne k čredi. Šele četrti večer se je okorni gospod vrnil, toda po ovinku, domov.
Zaman sem čakal, zaman so moji črnci ko opice čepeli na drevesih.
Skoro ves teden smo jalovo izgubili. Vendar pa nisem hotel popustiti, upal sem, da bo žival nekega večera zopet nastopila svojo pot. Mogoče bi jo ujeli že, ko se napoti tjakaj.
Nisem se varal. Ogleduhi so me obvestili, da je odšel povodnež na pot. Urno so se ljudje spravili na drevesa. Jaz sam sem splezal na drevo blizu prve jame in vzel s seboj puško winchesterko, ki je bila za drobne krogle. Ako se mi načrt posreči, bo začel preplašenec bežati, in sklenil sem, da
mu pihnem eno v kožo tik pred jamo, da ga podžgem. Mala kroglica mu ne bi mogla mnogo škoditi, pač pa pok poveča njegov strah in ga požene v past.
Toda vselej pride drugače, kakor si človek zamisli. Kakih dve sto metrov stran od prve jame so čepele na drevju prednje straže. Komaj je povodni konj pohitel tam mimo, so črnci prižgali njih razpočljive sladkorčke.
Kot obseden je preplašeni povodni konj zbežal naprej. Toda naslednja straža, ki je bila le petdeset metrov oddaljena, je prižgala svoje rakete, še preden je žival šla mimo nje; obrnila se je in zdivjala nazaj.
Na vso srečo je eden izmed zamorcev prvega predela opazil, da se žival vrača, pa je hitro zaporedoma prižgal dva topovska strela, ter ju vrgel dol. Ko je debelokožec pridrvel tja, sta se raketi razstrelili.
Zopet se je obrnil. Zdaj sem se bal, da bo zapustil izhojeno pot in zavil med grmičje, toda preplašenec je izgubil vso razsodnost in jo mahnil mimo mojega drevesa naravnost v jamo.
Ni mi ga bilo treba obstreliti.
Že lov je težaven, tisočkrat težje pa je dobiti žival ven iz jame. Zdaj se šele začne naporno delo.
Mlade povodne konje je lahko prevažati. Če so še majhni, se jim povežeta dve čvrsti vrvi krog vratu, trupla in skozi prednji nogi. Štiri konce vrvi oprimejo štirje črnci, in žival, ki se še spočetkoma brani, spozna kmalu, kako se mora obnašati, to se pravi korakati.
Neka mlada debelokožna gospodična, ki sem jo ujel, je že čez teden dni postala krotka in je dirjala z nami le z enim samim vodnikom.
Ob vodnih poteh pogosto izpuste mlade živali na vrveh v vodo in jih z drogovi odrivajo od splava. Ako so mladiči ponižni, jih navežejo na splave in na njih prevažajo od vkrcevališča. Žal pa ni vedno na razpolago plovnih rečnih rokavov; ob takih prilikah si je težko pomagati. Koliko muje in težave povzročijo taka prevažanja!
Težja je stvar z odraslimi živalmi. Neznanske napore povzroča že spravljanje živali iz jame.
Da sem žival pomiril, sem jo pustil nekaj dni v jami in ji dal le malo hrane. Med tem časom so mi napravili močno kletko. Močne žilave veje niso bile tesno druga pri drugi, marveč po paroma ločene z za palec širokimi presledki. Pod kletke je bil zgrajen iz debelih dvojno položenih debel. Kletka je tako velika, da lahko žival v njej stoji ali leži. Ta previdnost je posebno potrebna, da jetnik ne more uporabljati svoje orjaške sile, ki bi mu nemara omogočila, da bi ušel. Na eni vzdolžni strani so dvižna vrata. Kletko smo spustili v rov, ki je bil nalašč zato do jame izkopan. Čez teden dni se je silni hrust nekoliko pomiril, saj ga je tudi zdravljenje s stradanjem omehčalo.
Tedaj je nastopil čas, da ga izvabimo v kletko.
Z dolgimi palicami smo odstranili zemljo od one strani, kjer je stala kletka. Ta opravek je zahteval deset ur. Na strani nasproti vratom, smo nakopičili gomilo zelene krme, ki je slaščica za gospoda debelokožca.
Ostanek peska ob kletki smo odstranili, vrata smo dvignili.
Poteklo je precej časa, da je povodni konj stopil v kletko. Več ur smo ga z dolgimi palicami preganjali sem ter tja po jami, mnogokrat se je ustavil pred vhodom v kletko in mogočno zapuhal proti krmi. S palico sem porinil nekaj zelenja proti njemu. Glad je zmagal, v hipu se je pognal upornik v leseno kletko, za njim pa so se zaprla dvižna vrata.
Ni malo delo, spraviti kletko, ki sama tehta pet sto kilogramov, s prebivalcem, ki ima dva tisoč pet sto kilogramov, iz tri metre globoke peščene jame, in to mnogokrat brez pomoči živali, ki bi to breme vlekle kvišku po strmini. Koliko neznanskega truda in moči je treba, da se prevaža celotno breme skozi milje in milje neobljudenih krajin do take vodne poti.
Lovec se oddahne šele tedaj, ko vidi velikana, nihajočega med verigami in pasovi nad trupom ladje.
Razen velikega samca, ki je moral nastopiti pot v zoo v Chikago, sem ujel še tri mladiče, od katerih pa je eden spotoma poginil.
^ DVORIH AR /N
(Nadaljevanje.)
3. PAVLIHA GRE NA TUJE.
KAKO JE PAVLIHA KROJAČA IN PEKARJA ZBEDAČIL.
1 pavliha se je bil seznanil z dvema rokodelčičema, s krojaškim in s pekar-kim pomočnikom, pa so se dogovorili, da bodo skupaj potovali na Primorsko. Zmenili so se, da si bodo po bratovsko delili bridkosti in sladkosti, in kar bodo prislužili ali priberačili, bo vseh treh skupna last.
Krojač in pek pa sta bila zviti buči in zmerom pripravljena, da kako burkasto užagata in koga na norca postavita. Pavliha pa se jima je kazal, kakor da je malko omejen, pa nadvse pošten.
Po poti je obema pomočnikoma prihajalo prevroče; zato sta svoji culi Pavlihi na pleča naprtila in naposled sta tudi še slekla svoji suknji pa ju naložila na vrhu cul. Pavliha je breme potrpežljivo natovoril na rame in ni rekel ne črne ne bele, četudi sta ga tovariša povrhu še za norca imela in ga na osla stavila.
Drzni krojaček ga je nazadnje celo pobrbljal pod nosom: »Bratec Pavli-hec, zelo sva te otovorila, kaj? Je pač najmanj enega osla breme, ki sva ti ga naprtila.«
»Motiš se, bratec krojač,« je odgovoril Pavliha, »to ni breme enega osla, ampak naložila sta mi tovor dveh oslov.«
Ta odgovor je krojaču in pekarju kar sapo zaprl, da sta dolgo časa jezik za zobmi držala. Ko pa sta videla, kako se Pavliha resno drži in modro s svojim bremenom dalje korači, sta naposled mislila, da je bebasti tovariš kar tako brez pomisleka bleknil in jima ni namenoma ostrega odgovora zasolil.
Pod večer so trije tovariši dospeli v obširen gozd, in ker že ves popoldan niso ugledali nikjer ne vasi ne samotnega selišča, zato so sklenili, da prenočijo kar pod drevjem zunaj na prostem. Ko so odvezali svoje culice, da bi po-
večerjali, kar jim je bilo še ostalo, sta krojač in pekar vsa prestrašena videla, da je ves prigrizek iz culic izginil in da jima »tovorni osel« niti trohice ni pustil za pod zob. Edino le v Pavlihovem oprtniku je še bila ostala vrečica moke.
In je dejal krojač pekarju: »Speci nam kruh, bratec; midva ti bova pa pri delu pomagala!« In tako se je zgodilo: krojač je prinesel vode iz bližnjega studenca. Pavliha pa je nabral suhega dračja, in kmalu je ogenj veselo zaplapolal.
Ko je Pavliha odšel novic po drv in je pekar testo zamesil in pošteno zgnetel, je nasvetoval krojač pekarju: »Veš, ljubi prijatelj, ako bi ves kruh ostal samo za naju, bi se pošteno nasitila; ako ga pa bova z onim mulcem delila, bo nama premalo ostalo.«
»Res je tako,» je pritrdil pekar, »jedva za naju bo hlebec zadostoval. A kako naj napraviva, da ga spraviva ob njegov delež?«
»Ga že opetnajstiva, nič se bati, prijatelj,« je odvrnil krojač.
In ko je Pavliha privlekel dračja na ogenj, je dejal krojač in predlagal: »Poslušajta zdaj, prijatelja, moj nasvet! Testo položimo in zagrebemo v žerjavico, da se kruh speče, a medtem ležemo spat. Ko se zjutraj zbudimo, si bomo pripovedovali, kaj se je komu sanjalo, in čigar sanje bodo najčudovitejše, ta dobi pečen hlebec!«
Oba tovariša sta bila s predlogom zadovoljna, in vsi trije so se zleknili v travo pod drevo ter so kmalu zadremali, četudi jim je po želodcu močno krulilo. Pa Pavliha se je že čez eno uro ali dve prebudil, zakaj lakota mu ni dala spati. Potihoma je izbrskal hlebec iz pepela in ga s slastjo pojedel. Niti mrvice ni pustil, in bi bil še več pospravil, ako bi bilo še kaj ostalo. Ko se je tako oteščal, se je spet zleknil na mah in zadovoljno smrčal do jutra.
Zarana sta se krojač in pekar zbudila, pa je krojač začel pripovedovati: »Ej, prijatelj pogačar, vesel sem, da nikoli tako; čudovito lepe sanje sem imel, in hlebec bo gotovo najin. Sanjalo se mi je, da me je bleščeč angel pripeljal v nebesa pred prestol nebeškega Očeta.«
»Resnično, lepe sanje so to,« je pritrdil pekar; a moje niso nič manj čudovite, četudi so me zelo ustrašile. Veš, prijatelj iglač, zdelo se mi je, da me vodi vražji spak v najgloblje brezno pekla, kjer sem videl grozne muke zavrženih duš.«
»Strela,« je vzkliknil krojač, »tudi to so čudovite sanje; hlebec je brez dvoma najin. Zdaj pa še tovariša Pavliho zbudiva, da nama tepček pove, kaj se je njemu sanjalo!«
Glasno govorjenje obeh tovarišev je bilo Pavliho že zdavnaj zbudilo; a vzlic temu se je delal, kakor da še spi. Vse je dobro slišal, kaj se je bilo krojaču in pekarju sanjalo. A ko ga je zdaj pekar zbudil, je zaspano zazeha!, si pomencal oči in vprašal: »Kaj pa me budita in kličeta?«
A pekar ga je dregnil pod rebra in ga pozval: »Zdrami se, tovariš, pa nama povej svoje sanje!«
»Kaj? — Kaj?« je Pavliha, čudeč se, vprašal ter je debelo pogledal tovariša. »Kaj, ali sta se že spet vrnila. Mislil sem, da sta še daleč odtod!«
»Ej, zaspane, zdrami se, zdrami,« ga je podrezal krojač, »saj se ti še sanja, čeprav imaš odprte oči.«
»Eh, naka, saj čujem!« je dejal Pavliha, »saj vidita, da sem se že čisto zdramil, pa vama povem svoje čudo čudovite sanje, ki so me neznansko užalostile. Sanjalo se mi je, da sem vaju oba za vedno izgubil: ti, krojaček.
si bil z zlatim angelom v nebesa odplaval, tebe, pekar, pa je grd rogač odgnal na dno pekla, kjer se hudobneži ero na najhujši žerjavici. Oh, jemnasta, saj ni bilo slišati, da bi se bil kdo povrnil, ki je splaval v nebesa, ali ki se je na dno pekla pogreznil! Tako sem si pač mislil, da sem vaju, premila prijatelja, za vse večne čase izgubil. Zato sem pa izgrebel kruhek iz pepela in ga pojedel, zamakajoč grižljaje s solzami.«
Tako je govoril Pavliha, a nabrisani krojaček in zviti pekar sta sama sebe opeharila, pa sta lačna slino požirala.
PAVLIHA PRESTRELI NAMESTO TATU SVOJO SRAJCO.
Na večer drugega dne je prišel Pavliha s svojima tovarišema v Senožeče, kjer sta krojač in pekar dobila delo pri svojem cehu; a Pavliha ni našel svoje stanovske zadruge; zakaj pripadal je pač cehu norcepasov. Zategadelj si je poiskal prenočišča v gostilni ter je naročil krčmarici: »Gospa, dajte mi košček sira za večerjo; zakaj takle sirček pokrepča želodec in zbuja slast in tek.«
Krčmarica mu pa odvrne, da je, žal, že ves sir pošel.
»Pa tudi dobro,« odgovori Pavliha, »saj za čez noč je sir težka jed, ki rada v želodcu tišči, pa še zobe dostikrat zrahlja.«
Krčmarica se je nejevoljna obreznila, češ, gost ima na dve ostrini na-brušen jezik; zakaj v isti sapi, ko sir hvali, že tudi nanj zabavlja. Pa kateri odgovor je potemtakem pravi, da človek vsaj ve, na čem da je!
Pavliha ji pojasni: »Kakor pač bolje kaže: ako imate sira v zalogi, izberite prvi odgovor, če ga pa ni več, odgovorite na drugo plat; tako se vam vedno prav izteče! Zdaj pa mi pokažite moje ležišče, če vam je prav, gospa krčmarica!«
Krčmarica mu je odkazala sobico; na steni je visela samostrel in pod njo je ležalo nekaj puščic. Pavliha je vprašal, čemu neki to orožje, in krčmarica mu je pojasnila, da se more s samostreljo braniti, ako bi ponoči tatovi ali roparji vdrli v spalnico.
»Že dobro, gospa krčmarica,« je odvrnil Pavliha, »svoje kože ne bom rokomalhom poceni prodal!«
Nato je želel krčmarici lahko noč, slekel srajco pa jo obesil na kljuko
pred vrata, da bi mu jo čez noč oprali in posušili. Krčmarica je kar ročno zvečer srajco oprala, pa je vtaknila palico skozi rokave in jo obesila na vrt tik pred okno Pavlihove spalnice.
Pavliha se je ponoči zbudil, pogledal skozi okno in je videl, da stoji možakar na vrtu. Hipoma je zgrabil samostrel, naravnal puščico in ustrelil v moža. Nato se je spet zaril v posteljo, potegnil odejo čez glavo ter drumhal do belega dne. Ko je naposled vstal, si je mislil: »Hočem vendar videti, kaj je z možem, ki sem ga ponoči ustrelil!« Stopil je na vrt, a tam ni videl drugega nego svojo srajco, ki je plahutala v jutranjem hladu. V srajci pa sta zevali dve luknji, spredaj in zadaj, kjer je skoz njo šinila puščica.
»Bog si ga bodi zahvaljen,« je vzradoščen vzkliknil Pavliha, »ako bi bil ponoči tičal v tejle srajci, šment, bi bil samega sebe s puščico prestrelil!«
( Dalje.)
MARIJA TIČAR:
IGRAČE
Zdaj vse minulo je, — si mislite — in mi krepko zagotavljate: »Zamenjali smo igrače s knjigami!« A vendar se prav na skrivnem, še med poukom, radi poigrate z malo kepico papirja!
»Nič igrač!« je marsikateri izmed staršev dejal, ko je izbiral za najmlajše
božična darila. Dinarji komaj zadostujejo za tople nogavice, rokavice.....
Poglejte si cene igrač v izložbah! In kako končajo kupljene igrače? Saj vam je še to gotovo v spominu! Prvi dan ste jo ogledovali s spoštovanjem, drugi
dan ste jo preizkušali, na njej merili svojo moč; in joj — že je odletel ročaj, roka, najbrže tudi glava. Ranjeno igračo ste previdno skrivali, a mamičino oko, vselej budno nad vsemi vašimi dejanji, jo je našlo. Zapela je šiba, tekle so solze, a mamici je bilo žal denarja. Slični dogodki se dogajajo dnevno.
In vendar je brez igračke tako dolgočasno. Kako pomagati staršem in našim malim? Mar sami ne znamo izdelati cenejših in močnejših igrač. Preteklo šolsko leto smo to poizkusili na risalnem listu. Sestavili smo načrte za male mužiclje iz lesa. Letos pa izdelujemo načrte za živalice.
Deklice so napravile prav zanimive načrte za možiclje. Dečki, poglejte sliko, gotovo ste že toliko strokovnjaki, da veste takoj, kako bi izdelali slično igračko pri deškem ročnem delu! Iz samih lesenih ploščic je! Te imajo obliko raznih geometrijskih likov (kvadrat, trikotnik, pravokotnik, deltoid, krog, elipsa). Možicelj se naj giblje, pomislite na vezi. Sestavljeno igračo še pestro pobarvajte — in gotova je! Poizkusite! Ob deževnih dneh, v počitnicah, vam bo izdelovanje igračk v prijetno razvedrilo. Okrog Božiča, ko bodo stariši za primerna darila svojim malčkom, bodete vzkliknili: »Kupujte domače blago, izdelano pri domači tvrdki!«
TONČKA ŠTAMCAR:
KVAČKANA VOLNENA ODEJA
51.1.	51.2.
w m ur
Slika 1. kaže križast vzorec v treh barvah: v temnomodri, srednjemodri in svetlosivi. Proge po širini so kvačkane, po dolžini prepletene z dvojno nitjo skozi luknjice. Taka odeja je pripravna za otroški voziček, otroško posteljico, pa tudi za potovanje, ako je v rjavih ali sivih barvah.
Vzorec je prav enostaven. Kvačkaš vedno, tja in nazaj, eno gosto in eno verižno petljo, tako da nastajajo luknjice ena vrh druge. Prve in zadnje tri petlje v vrsti so goste in tvorijo rob. Del barvnega vzorca, ki se ponavlja, šteje osem luknjic, kakor je razvidno iz obeh slik. Nakvačkaj za začetek vrsto verižnih petelj, ki naj bo tako dolga, kakor bo odeja široka, odtrgaj, toda pusti zraven kos niti, da moreš prikvačkati še nekaj petelj, ako zahteva vzorec. Potem prični v začetku vrste in delaj: tri goste za rob, osem luknjic in osem luknjic in osem luknjic itd. in tri luknjice in za rob zopet tri goste petlje. Pet takih vrst napraviš v temni, sedem v svetli in tri v srednji barvi in ponavljaš. Zaključna proga naj bo temna kakor začetna. Nato začneš prepletati luknjice z nitjo, kakor kaže slika 2. Najprej vpelješ tri niti temne, potem dve niti srednje, nato tri niti svetle barve in ponavljaš. Zadnje tri niti tvorijo zopet temno progo kakor prve tri. Nit mora imeti malo več kakor dvakratno dolžino odeje. Prepletanje izvršiš z debelo šivanko z dolgim ušesom. Oba konca niti moraš ob robovih lepo zašiti. Napelji nit enakomerno, ne prerahlo, ne pretrdo, da je odeja ravna in gladka, brez gub in mehov in se ne vleče.
MLADINA PIŠE
PETKOVŠEK ANTON, m.š., Rakek:
POMLAD JE TUKAJ
Ptica v gaju se oglaša in veselje nam prinaša : pomlad se bliža in ž njo veselih ptičev zbor.
Je že sila velika - krake mrzla zima odnaša in mene, tebe, - ako iti sme, - nič ne vpraša.
Juh, le naj gre in sanke in mrzle peči, da le sonce pomladno zasije! Saj že !
Že vse čaka v težkem hrepenenju, a čriček zapoje v čast vstajenju.
Veselje se bliža veselo, juhu !
Veselje in Jurij zeleni na brezi, juhe, jase okrašeni, in glej v kaki opremi !
Poglej, kako iz dolin, gora, ljudje veseli ponosno in težko delat hite. Juhe!
In ko že vsi mirno spe tam gor na bregu zvončki :
,,Bim bom Bim bom“
„Ha ha tralala hola ho !“
Teloh bas daje veselo.
„Danes moj
haha, ha.**
Joj, joj vsi tako veseli smo !
Pomlad je tu, pomlad veselja, zelena pomlad in duha pomlad in - mir.
Jurij, zajezdi še lipo in hrast in nabaši pipo.
VATOVEC MARIJA, m. š., Rakek :
STRITARJEVA 100 letnica
Na naši šoli smo proslavili lOOlet-nico Josipa Stritarja tako, da je IV. razred sam izbral program, ga pripravil in je nato gostoval v petek, 6. marca v ostalih treh razredih. Bizjak je imela nagovor, Petkovšek in Logar sta povedala o Stritarjevem življenju, nato so sledile
deklamacije in recitacije. Za I. in II. razred smo izbrali lažje pesmice in dvogovor, za III. in IV. razred pa nekaj Stritarjeve kritike in sonete. Posebno je ugajala »Na dan Slovan!«
Tako smo pri nas skromno in prisrčno proslavili pesnika slovanstva.
STEINER MARIJA, m. š., Ljubljana:
BREZ POTU NI MEDU
Ob začetku drugega polletja.
Prišel je dan, pričakovanja in tesnobe poln. Nestrpnost je trajala prav do zadnje ure. Gospodična razredničarka je prinesla velik kup dijaških knjižic. Med njimi je bila tudi moja. Po vrsti je klicala učenke. Poklicala me je. V nekaki omotici sem prišla pred strogo sodnico. »Odlika je«, je dejala. Potem nisem slišala več, misli so mi begale daleč k moji mamici, tja med stroje. Sključena je in obraz ji je žalosten. V mislih sem se nagnila k nji in ji povedala na uho . . . Obraz se ji je razvedril, oči so se zaiskrile.
Zvečer, ko je prišla domov, sem ji pokazala izkaz, blede ustne so se nasmehnile, poljubila me je, pokrižala trikrat in dejala: »Hvala ti, zelo si me razveselila.«
To, kar sem doživela, mi je seglo do srca. Sklenila sem, da hočem ostati zvesta in vztrajna. Hudo bi mi bilo, da bi razžalostila dobro mater, ki zgodaj zjutraj vstaja in zadnja lega k počitku. Za nas daruje vse svoje življenje.
Ministrstvo prosvete /e z odlokom P. br. 19.462 od dne 30. VI. 1934. 1. priporočilo Ust »Razori« za vse niž/e, srednje In meščanske šole I
Na Japonskem je bil pred kratkim državni prevrat, ki so ga pa takoj zadušili. Med žrtvami so bili po prvotnih poročilih finančni minister Takahaši, minister predsednik Okada in nekdanji ministrski predsednik Saito. 0 drugem se je pozneje izkazalo, da je po naključju ušel smrti in je bil ubit njegov svak, ki mu je bil zelo sličen.
Japonski cesar Hirohito, ki uživa po starih običajih na Japonskem skoraj božje časti.
Takale je zlata kolajna, najvišje darilo, ki so se zanj borili tekmovalci v Ga-Pa ob zimskih olimpijskih prireditvah 1936. 1.
V* rosi mo vse naročnice, naf nemudoma poravnajo zaostalo naročnino. Ker mora uprava tudi vršiti svoje dolžnosti v tisKarnil
PETDESET LET AVTOMOBILA
V 6. zvezku »Razorov« smo podali kratko poročilo o petdesetletnem jubileju avtomobila. V sledečih slikah je še nekaj spominov na ta znameniti izum, ki je mnogo vplival tudi na razvoj letalstva in tehnike sploh:
Carl Benz je konstruiral pred 50 leti prvi vtomobil, ki je bil za vožnjo dobro uporaben.
Gottlieb Daimler je ustvaril pred 50 leta prvi hitri motor in prvo motorno kolo.
Sedanji najnovejši tip športnega avtomobila, ki mu je zunanja oblika prikrojena za čim manjši odpor v zračni struji.
Benzov prvi avtomobil iz leta 1885. Njega Karl Benz na svojem prvem vozilu, ki mu zunanja oblika še zelo spominja na kočijo, je bilo patentirano dne 29. januarja 1886. 1.
Pogled na romantično pokrajino z mednarotlnih smučarskih tekem. Teh tekem so se udeležili vsi narodi sveta. Ta slika je posneta v neposredni bližini cilja kjer so bili sprejeti tekmovalci. Na sliki vidimo poljskega tekmovalca We i n s c h e nka, ki vozi na cilj.
Najtežji del proge pred ciljem v Garinisch-Partenkirchnu.
Norvežan H a g e n je dospel v Ga-Pa pri 18 kilo-meterskem smučanju kot drugi na cilj. Zmagal je v skoku in si pridobil zlato kolajno.
REŠITEV VER1ŽNICE
za februarsko številko.
1	23	4 5 6	78	9
| T | H | 1 j K ! O j T | O | M | E ; K j t 1 L j O |
PREMIKALNICI
i.
J UG OSLAVIJA BULCA KIJA ČE Š K O S L O V A Š K A P O K L J UKA B E O G K A D
RUSIJA
N I Š
Ž I K A F A JAGUAR LABEKDAN K A J M A N MEDVED K O P R 1 V A R KRAGULJ ENODNEVNICA
polenovka
J A Z B E C
TAŠČICA
ŠIRITE „RAZORE“!
.- ---- i
i251
i
i
Najnovejši avijon, ki ima tank z bombami.
V Ameriki izdelujejo vedno nove načrte v oboroževa nju. Ta slika kaže model avijona z bombnim tankom, ki jih gradijo v Ameriki. Tank je pritrjen pod trupom avijona, ki ga lahko postavi %na zemljo in po opravljenem delu zopet pobere s tal.
C
ZLOGOVNA KRIŽANKA
ENAČBA
(Priobčil M. K.)
12 | 13
VODORAVNO : 2 srednjeameriška država, 4 gibanje zraka, 5 reka v Italiji, 7 žensko ime, 8 del telesa, 10 vhod, 11 reka v Jugoslaviji, 12 truma, 14 zob, 15 drugoverci pod nekd. turško vlado, 17 tekočina, 18 pesn. oblika.
NAVPIČNO : 1 poškodba, 2 menih, 3 bližnja sorodnica, 4 žensko ime, 6 nadomestek proteze, 7 žensko ime, 9 papeževa palača, 13 teža embalaže, 14 krdelo, 16 kotanja, 17 del hiše, 19 reka v Jugoslaviji.
(Priobčil M. K.)
(m — n) -f (o — ■) -f (p — r) = i
m = petelinov okras n = sin (arab.) o = zemeljska vzpetina
p = planina med Tržaškim zalivom in Kvar-nerom r = napev
x = slovenski pesnik
POSETNICI
(Sestavil Ocvirk Vasilij, Vič.
P. n.	dr. ŽANE KARDAJSETRED	Sisek
Kaj je njegov brat V		
Ga.	MIRA UJEVUN	Hvar
Kaj je njen mož 't		
PREPLETANKA
V vsakem vodoravnem in navpičnem traku dopolni črke, zakrite po drugem traku, tako da dobiš na vsakem ime ptice. — Zakrite črke so:	A A A A A A A BBB C C ČČ
E E E E GG IIIIII J J K K K K K K K L L L M MM N N N N N N O O O O O P RRRRRR Š Š T U Ž
(Priobčil M. K.)
REŠITEV SPREMINJALKE
za februarsko številko.
DONAVA BRE G A L N I C A KOR ANA TRE BI Ž A T SI T N I CA SAVINJA D R A V- N J A