ZVORAN ZVORANOV: macu viLEh. Pravili so da ne bo več dolgo, in zato sem ga šel obiskat. Dolgočasen zimski dan je bil proti koncu decembra, nebo je bilo razpeto kakor velika, bela rjnha nad zemljo, tuintam je zarosilo iz njega in drobne, nevidne kapljice so padale na nerodno, blatno pot navkreber in na moj havelok in obraz — — — Mrtev je bil svet, zapuščene njive kraj poti, umazani zadnji ostanki božičnega snega, pusta vsa pokrajina. In ravno tako pusto je bilo v duši samotnega študenta in dolga in težka je bila pot. Zato se je vzbudilo za hip nekaj veselega v meni, ko sem otolkel pred Vilnovo hišo blato s čevljev in mi je prišla naproti mati mojega prijatelja. „O, gospod Lojze, ste vendar enkrat prišli! Nace je že mislil, da vas ne bo k nam te praznike." Obrisala si je s predpasnikom roko in mi jo podala. „Kako je z Nacetom, bolje?" sem vprašal in ji pogledal v oči. „Nič ne vem, zdaj bolje, zdaj slabše . . . Kašelj, ta ga muči ... Na pomlad, je rekel zdravnik, mu prejele ... Pa slab je, slab . . . Bojimo se . . ." Obrnila se je v stran in zdelo se mi je, da si je obrisala dve solzi, ki sta ji prišli v oči. „Stopite vendar v hišo!" je dejala čez nekaj časa z izpre-menjenim glasom. Objela me je udobnost velikega kmetskega doma s svojim patrijarhaličnim vzduhom, s svojim mirom in pokojem, s svojo veliko zadovoljnostjo. „Tu-le v sobi je Nace! je dejala in pritisnila na kljuko." Vstopil sem. Ob ogromni peči je sedel Nace Vilen, moj prijatelj, in čital. Odložil je knjigo in njegove oči so se vprle vame. Vstal je, stopil krepko par korakov proti meni in mi dal roko. „Bog te živi, Lojze — vendar enkrat!" Na njegovem obrazu je bil nasmeh, poln odkritosrčne prijaznosti in veselja. In na vdrtih, bledih licih sta se pojavili dve veliki, rdečipegi. „Dolgo se že nisva videla, Nace! Kako je s teboj?" sem vprašal in sedel za veliko javorjevo mizo kraj peči nasproti njemu. „Tak . . . Moje življenje ni vredno piškavega oreho več . . . Danes ali jutri . . . Račune sem že sklenil . . . Nič strahu ni bilo v njegovih besedah in jaz sem se začudil, ko sem jih slišal, in vmolknil. Potem je prinesla njegova mati bokal vina na mizo in hleb rženega kruha. „Tako. Natočita si in se pomenita, kakor se hočeta — saj vem, da študenti radi govore drug z drugim. Še par polen vržem v peč, da vama ne bo mraz!" je dejala, odprla vratca pri peči, naložila nekoliko drv in odšla. Gorko je zaplulo po sobi in Nace je nalil kozarca. Solnce je bilo nizko nad gorami predrlo oblake, rdeča svetloba je napolnila sobo in obrazi očrnelih svetnikov in svetnic v starih, črvivih okvirjih na steni so se zasvetili zadovoljno in srečno . . . Z Nacetom sva trčila in pila. „Kaj pa pravi zdravnik? sem ga vprašal. „Da 1)0 na pomlad boljše. Bogve, če jo sploh dočakam. „In tudi če jo, boljše ne bo prej, kakor ko me poneso tja gori k svetemu Petru. Sicer pustiva to in se rajši pomeniva, kakor sva se včasih ! Nalij si in pij, vreži si kruha in jej!" Malomarno se je ozrl ven na rdeče večerne oblake. „Pišeš še kaj in delaš še verze kakor nekoč?" sem vprašal. „Ne več . . . Samo sanjam in sanjam, peresa pa ne morem več vzeti v roko. In moderne slovenske stvari čitam. Ravnokar sem pregledal najnovejšo knjigo." „Ti-li ugaja?" „Ne vem, kaj naj ti rečem. Nekatere stvari so take, da bi se človek zjokal ob njih, ker vidi v njih duše, ki hodijo iste poti in imajo iste cilje kakor jaz sam. A so zopet druge, ki se mi zdijo enake tistim modernim okraskom v knjigi, o katerih je bolje, da molčiva . . . Veš, naš pastir riše z ogljem včasih podobne karikature ..." Zasmejal se je in pegi na njegovih licih sta postali še bolj rdeči. Potem je lahko in previdno zakašljal in pokusil vino iz kozarca. „Sicer je pa mogoče, da sem zaostal za tokom časa," je dejal po kratkem premolku, „in da ne razumem več najmodernejše umetnosti. Kajti že deset mesecev sem doma in moje obzorje so te štiri kmetske hiše na Visokem . . . Poleti sem hodil ob nedeljah k maši k fari, sedaj pa še tega ne morem več . . . Včasih se mi toži po življenju in po svetu . . . Resnična žalost je bila v njegovih besedah in tudi mene je prevzela otožnost, ne vem ali zavoljo njegovih besed ali zavoljo tiste žalosti, ki je bila zunaj v dolgočasnem zimskem večeru, ko je solnce tonilo med oblake proti robu Krasa . . . Prijel sem za kozarec in izpil do dna. Nace mi je molče zopet nalil. Mučen molk je bil v sobi, tisti molk, ki nastane vselej, ko se kdo dotakne globoke skrivnosti v človeški duši. „Ne toži po življenju in po svetu, Nace! Glej, razdvojeno dušo in žalost prinese vsakdo s seboj iz sveta in življenja . . . Slovenski študenti smo že taki . . . Greš in hrepeniš in pričakuješ, a dosežeš ne nikoli ..." „Bogve — morda bi vendarle dosegel cilje svojih sanj . . ." mi je odgovoril. „In če iz življenja ne prineseš miru, podgorske vasi ti ga tudi ne bodo dale . . . Poglej, kakor strup je svet in življenje, in ko si se enkrat zastrupil, boš zaman iskal zdravila v svoji gorski vasi in pri svoji mamici ... Ne razume te nihče in kmetje bi se ti grdo smejali, če bi jim kaj takega pravil . . . Še umreti mi bo težko doma ..." Tiho je bilo v sobi po teh besedah. Jaz sem se zamislil in gledal v Ignacijo Vilna, svojega prijatelja. Bolan je bil, na smrt bolan, in vendar si je želel sveta in življenja, dasi je bil ponosen in nevpogljiv in je dejal, da se smrti ne boji. Zlagane so bile besede, zlagan ponos . . . Tam pod hruško je sedel poleti idealen fant in sanjal o zdravju, o svetu in o življenju. Odtujil se je domu nič več moči ni imela do njega domačo hiša s svojim patrijarhaličnim vzduhom, s svojim mirom in pokojem, s svojo dolgo zgodovino, o kateri so pripovedovali stari svetniki in svetnice na stenah. Če bi bil zdrav, bi bil vzel popotno palieo in odšel v svet in življenje in niti enkrat bi se ne bil ozrl več nazaj na Visoko, svojo rojstno vas s štirimi bogatimi kmetskimi hišami . . . Brez denarja bi bil šel, kajti Ignacij Vilen je bil pesnik iri njegova duša je bila bogata in njegovo hrepenenje brezkončno . . . Tako sem videl Ignacija Vilna sedečega pod hruško. Vso veliko dolino je preletel njegov pogled in tam daleč ob izhodu iz nje se je vstavilo njegovo oko na belem mestu, ki se je videlo v jasni solnčni svetlobi kakor kup lepo razvrščenih, obrezanih kamenčkov . . . O, prijatelj moj, veliko je bilo tvoje hrepenenje, a nikoli se ti ni izpolnilo in se ne bo . . . Solnce se je bilo dotaknilo že roba Krasa in njegova luč je bila še bolj krvavordeča kot prej. „Nekaj ti bom pokazal ..." je dejal Nace, vstal in šel v kot k polici, kjer so bile razne knjige. „Včasih si ti Lojze tudi kaj napisal . . . Morebiti ti bo to, kar ti sedaj pokažem, v prid. Snov lahko porabiš za novelo, pravljico, dramo ali za kar hočeš . . . Sicer jo pa lahko tudi popolnoma pustiš v nemar, če te ne bo zanimala . . Izmed moderno vezanih in nevezanih knjig je izbral in prinesel k mizi staro biblijo, katero je bil bogve kdaj že zanesel kak protestantski pridigar v gorsko vasico. Odprl jo te in videl sem, da je prvih par strani bilo popisanih z neokretno pisavo. Čital sem; U imeni Bogha Ozheta inu Sina inu Svetiga Ducha. Amen. Prizhnem pisati historju od nashe hisbe . . ." In z iskrenimi besedami, nerodno pisanimi z obledelim črnilom je pripovedoval oni praded Nacetov lepo pravljico iz davnih dni, ki jo je oče pravil svojemu sinu, ta zopet sinu in tako dalje do poznih rodov . . . Pripovedoval je o samotnem naseljencu, ki si je prvi postavil dom na Visokem in začel obdelovati zemljo. In zgodilo se je, da je začel iskati nevesto, a je ni mogel dobiti daleč naokoli, ker je bil njegov dom samoten in tih in skrit med drevjem divjega gozda, ki se raztezal preko ceie doline. Žalosten je seka-samoten kmet nekdaj bukev v gozdu in tedaj mu je nekaj zaklicalo : „Pusti bukev!" „In kmet je vprašal: „Kdo si?" „Gorska vila!" je odgovoril oni glas. „Čemu si tako žalosten?" „Neveste ne morem dobiti!" je dejal kmet. • „Bili vzel mene? ga je vprašala vila in stopila izza bukve. Kmet se je prestrašil, ko je zagledal pred seboj lepo dekle, a na njeno prigovarjanje mu je prešel ves strah, odpeljal jo je na svoj dom in jo vzel za ženo. A vkazala mu je, da ne sme nikdar vprašati po njenem imenu, kajti takoj bi ga morala zapustiti. In dolgo let je živel kmet z njo, sreča in blagostanje se je naselilo v hišo in njegovi otroci so bili krepkejši in močnejši od navadnih človeških otrok. Toda nekoč se je izpozabil in vprašal vilo po imenu in tedaj je izginila in nikoli več je niso videli . . . A rod Vilnovih je ostal, krepak in močen, in njih hiša je bila najbogatejša na Visokem. In s ponosom je pripovedoval kmetski zgodovinar o dekletih iz Vilnove hiše, ki so nosila mlinske kamne z lahkoto na glavi, o mladeničih, potomcih gorske vile ki so vkrotili najmočnejšega vola z golo roko . . . In potem so sledili pradedi Nacetovi v dolgi vrsti. Vsi so dosegli visoko starost in umrli srečni in zadovoljni v krogu svojih vnukov na udobnem kmetskem domu. Tn vsi počivajo tam gori na hribu krog podružnice svetega Petra . . . Zaprl sem knjigo in se zamislil. Zunaj je bilo že zašlo solnce in siv mrak je počasi legal na zemljo. In pred mano so vstajali stari dedje Nacetovi, o katerih je pripovedovala stara biblija, v dolgi vrsti so šli mimo z resnimi, trdimi obrazi in z žalostnim pogledom, vprtim v mojega prijatelja Ignacija, ki je bil smrti posvečen v prvem cvetu let . . . Vsa zgodovina stare kmetske hiše je oživela, celo obrazi svetnikov in svetnic na steni so zrli v poltemi zamišljeno iz ok-vizjev na naju in nekaj kakor težki vzdihi se je slišalo iz kotov . . . Tako je žaloval kmetski dom po Ignaciju Vilnu nemara tedaj, ko je stal s culico v roki pred hišo in ga je mati prekrižala in je odhajal v svet in v šole, in že tedaj je nemara trepetala težka slutnja v stari hiši, da -e vrne potomec gorske vile nekoč le umirat domov . . . „Kaj se ti zdi, Lojze, ta dolga pravljica? Ni li tako lepa, da bi človek nevemkaj dal, če bi'bila resnična? In ta dolga vrsta mojih dedov, se ti ne zdi, da gre mimo naju in me kliče in vabi? O Lojze, devetnajst let imam šele im moram že umreti, a moj ded jih ima petinsedemdeset in je lani še oral ..." Naslonil se je na roko in nemara so solze zalile njegove oči . . . „Potolaži se. Nace, prej ali slej bomo morali vsi umreti!" sem ga skušal tolažiti. „O, nikar ne misli, da se smrti bojim ! Le to mi dela žalost, da mi ni prineslo življenje nikakega sadu, da umrjem z neizpolnjenim hrepenenjem, da ne dosežem svojih ciljev nikdar . . . Da bi bil doma ostal, bi se ne bil odtujil domu, bi ne bil začel verzov delati, bi si ne bil postavil nedosežnih ciljev in bi še ne umiral . . ." Kakor obtožba proti vsem tistim ljudem, zavoljo katerih se je Ignacij Vilen odtujil domu, kakor velik, obupen krik proti svetu in življenju so bile te besede m o4, •'ga prijatelja . . . „Glej, Lojze, doma bi bil ostal bi s svojimi brati oral, kopal in sejal in moje delo bi imelo večji blagoslov nego dosedanje na polju znanosti in umetnosti . . . Brez zaljubljenih verzov bi se bil ob svojem času oženil, ali po bi bil ostal za strica v hiši ... In veroval bi ono lepo pravljico o gorski vili, živel bi in se postaral in umrl kakor dolga vrsta mojih dedov . . . Tako pa vem, da ona pravljica laže, in gorske vile si ne morem predstavljati drugače kakor učiteljevo hčer na fari, ki ima malce lepšo frizuro nego kmetska dekleta. Verze sem delal, mi slil sem, da z njimi kdaj kaj dosežem, in še sedaj si naročujem moderne slovenske knjige iz mesta, vse samo zato, ker me je življenje ostrupilo . . . Doma sem,, vse dobim, česar želim, in vendar sem sam in zapuščen kakor kamen na cesti . . . Niti mati me ne razume . . ." Komaj slično je govoril zadnje stavke in potem močno za-kašljal. Gosta tema je že bila, in ko ga je kašelj pustil, je postalo vse čudno tiho, le v peči je prasketal droben plamenček in svetel ozek trak se je izpuščal od vratic pri peči po podu in po steni. „Vendar, Lojze — obupal nisem. Bogve kaj mi prinese jutršnji dan morda zdravje, morda srečo . . . Trčiva, prijatelj moj!" Njegov glas je bil ves drugačen nego prej in krepko je zazvenčalo, ko se je dotaknil njegov kozarec mojega. Izpila sva in potem sem se začel poslavljati. In težko mi je bilo, ko mi je Nace krepko stisnil roko in pogumno dejal: „Zbogom!" Težko mi je bilo, ker sem vedel, da se ne vidiva nikdar več . . . V hiši sem se poslovil še od ostale družine Vilnove. Krog ognjišča so sedeli Nacetovi bratje, gospodar Vilen, njegov oče, ded in dva strica. Vsakdo je imel prijazno besedo zame, ko mi je stisnil roko. Zunaj pred hišo pa me je čakala Nacetova mati. „Kako se vam zdi Nace, gospod Lojze V" me je vprašala z nekim strahom. „¡Molite zanj!" sem dejal in ji dal roko. „Zbogom, gospod Lojze, pa nič zamerite!" je dejale med solzami in odšla v hišo. Jaz pa sem odšel po klancu v dolino v pusto zimsko noč. Sitna je bila pot, vsak čas sem zadel ob kamen, ali stopil v lužo, da mi je voda poškropila havelok in obraz. Temna zimska noč, niti koraka pred seboj nisem videl, v duši pa žalost . . . In tedaj sem te skoraj zavidal, Ignacij Vilen, prijatelj moj da ti ne bo treba iti zopet v življenje in da umrješ doma in pojdeš mlad v krog svojih dedov. Še nekoliko boš trpel, še ne-kolikrat bo žalostno tvoje po nedosežnih ciljih hrepeneče srce, še nekolikrat ti pride solza v oči zavoljo izgubljene mladosti in potem mirno zaspiš in sveti Peter ti na stežaj odpre nebeška vrata . . . O prijatelj moj, srečen si! Glej, mene še čaka življenje, neprijazno in mrzlo kakor ta zimska noč, ki spi nad dolino v težkem in temnem snu ... In po takih-le klancih bom moral hoditi vse svoje življenje, sam in žalosten, in ne bo ljubečega srca, da bi me tolažilo . . . Dolga bo nemara še pot, temna in pusta noč, daleč še konec in zadnje počivališče . . . MIJO MLADJENOVIC. lübezemskfl 5rečr i. ZflKLfID. Kako naj se lice ne smeje, kako naj oči ne žare, ko duša je vsa razigrana, ko v prsih se smeje srce! Z nemirnim mladeniškim srcem iskal sem po svetu okrog, dokler ni pokazal mi tebe sam dobri, usmiljeni Bog. Kaj veš, kako srečen je tisti, ki našel zaklad je bogat, ki z dušo je šel hrepenečo po širnem ga svetu iskat?! Da, ljuba, iz Božje sem roke srce tvoje zlato prejel, in toplo in varno ga shranil na svojem sem srcu vesel. Zato mi žarite očesi, zato se mi lice smeji, zato je srce razigrano, ker moja na veke si ti! 2. ODPUSTU Odpusti mi, Stvarnik, če tožim, da večni nesreče sem rob, odpusti, če drzen očitam, da s sreče darovi si skop! Odpusti, — moj duh kratkovidni, zaslepljeni duh ni spoznal, da vrednosti si neizmerne en sam mi zaklad daroval! Dekleta ljubečega srce je ta dragoceni zaklad! Zdaj čutim, kako neizmerno v ljubezni sem njeni bogat! '3. LJUBIM TE! Ljubica, tukaj je sama pomlad! Solnca sijaj je ves topel, ves zlat! Jasen neba je svod, jasno je vseposvod, bela steza in pot. Jaz pa potujem v beli svet, v beli dan, radosten, razigran, nič ne togujem. Z zlatimi črkami solnčece piše mi sladke besede na pota, steze: „Ljubim te, ljubim te!" IVO CESNIK: stric. VVodmatu sem poznal krojača. Bil je dovtipen in vesel človek in ni kazal žalostnega lica, če ga je tudi trla bol. Dobra prijatelja sva si bila in znal je praviti historije, da si ga poslušal z užitkom po cele ure. Imel je pomočnika, čudnega patrona, majhnega in korajžnega. Petinstrideset let je bil star, pa se še ni hotel upreči v zakonski jarem. .Časa še dosti," je pravil in pisal vsak predpust po sto pisem. Do polnoči je sedel včasih pri mizi in pisal. Leščerba je brlela, on je pa lajšal pc popirju. Tri pisma je napisal in ko jih je napisal, je skočil, po sobi in se zasmejal. Prebudil se je črkostavec Matijčič, postaven, bahaški in neroden fant in je zaklel. „Jurij, spat pojdi in ne čečkaj vedno! Nobena te ne mara. ker si neumen in boš neumen." „Mejduši, ti ne znaš pisati takih pisem, pa si mi nevošljiv. Jaz sem brihten fant, vse so tako rekle, tudi Tini, ki sem jo imel najrajši." „Pojdi k vragu ti in Tini!" „Saj tebe tudi ne marajo. Previsoko letaš. Minka te niti ne pogleda, ima študentov zadosti, pa bi gledala za tako klado." Taki ljudje so torej stanovali pri krojaču. Zeno je tudi imel in kodrolasega sinčka, ki je bil še čisto majhen. A hotel sem Vam povedati nekaj drugega. Nekoč pridem k znancu krojaču. Bilo je zvečer in zunaj je melo. Prav pust dan je bil in po Vodmatu so stale luže čez vse ceste, da bi skoro utonil. ,I)ober večer, gospod Kržan!" .Bog daj, pa ni dober, je žalosten, da je jo j." Pogledam in vidim, da je krojač oblečen v črno salonsko suknjo in ima črno kravato. Lice mu je bilo otožno. „Kaj pa je, gospod Kržan?" „Sedite in poslušajte'" Sedel sem. Pomočnik Jurij je vrtel stroj, da je šlo skozi ušesa. Krojač je sedel k peči, me pogledal in začel: Stric mi je umrl, ravno smo ga pokopali. Nisem vam še pravil o svojem stricu. Imam mnogo sorodnikov po vsem svetu, na Dunaju, v Gradcu, v Polhovem Gradcu in v Ameriki, še v samostanu imam sestro. Ta je najbolj zadovoljna, jaz sem tudi še zadovoljen, ker imam dobro ženo in sem imel srečo na svetu. In tudi strica sem imel v Polhovem Gradcu. Dober gospodar je bil in svoje premoženje je dal čez nezadolženo. A sin je bil drugačen in žena tudi. V začetku je malo razsipal, potem je pustil in šel v Ameriko. Oče je bil žalosten in je jokal in začel piti. Snaha se je pa ciganila in dobila otroka. Stric je prišel k meni in me prosil, naj pišem sinu, kako in kaj. In sem pisal, a odgovora ni bilo. Pisal sem še mnogokrat, a zaman. Umrl ni. ker sicer bi naznanili. V hišo je prišel otrokov oče in začel gospodariti. Berač je bil prej, hlapec gori pri Korenu, saj veste kje." „Dobro, dobro vem." „Strica so zaničevali, a zapoditi ga niso mogli, ker je imel izgovorjen svoj kot. Bolelo ga je. ker je videl, kako gre posestvo rakovo pot. Pil je žganje in prespal po cele noči na prostem. Pred letom je bilo. Ravno tako je naletaval zunaj sneg in mrzlo je bilo,' da je škripalo pod podplati. Šivali smo in se norčevali z Jurjem, kdaj dobi svoj zaklad. In se odprejo vrata počasi in boječe. „Dober dan!" Ozremo se in ugledamo strica. Tresel se je od mraza, suknjico je imel strgano in klobuk umazan in strgan. .Dober dan, stric! Kaj vas je pa pripeljalo k meni? Sedite!" Sedel je in dolgo ni prišel k sebi. Tiščal se je v