Posamezna številka: 1 Din.	Poštnina plačana v gotoviniI
Ljubljana, 30. maja 1923.	Izhaja 7., 15., 22. in 30. v mesecu.
Reformistična in revoludjonama strategija v strokovnem pokretu.
Strategija razrednega boja je mnogo težja kot strategija v svetovnih vojnah. Ce tudi se v vojnah spopadejo milijoni in milijoni ljudi, ki; so razdeljeni in sortirani v mnogobrojne enote: pehoto, konjenico, topništvo, letalce itd. itd. in je vodstvo take množice zelo komplicirano, je vendar strategija razrednega boja bolj zamotana in težavnejša, kot vojaška strategija.
V razrednem boju nimamo žičnih ograj in strelskih jarkov, ki bi nam ka-zaJi: tu je prijatelj (proletarec), tu sovražnik (kapitalist). Delavski razred je del moderne človeške družbe, ki je odraščal pod vplivom meščanske kulture, otroci se vzgajajo v državnih (kapitalističnih) šolah in proletarijat čita meščansko časopisje; naši razredni nasprotniki nas niso samo gospodarsko temveč tudi idejno zasužnjili. Med onimi, ki spadajo v naše bojne redove, ima buržua-zjja še mnogo zaslepljenih pristašev, ki svoje sile še vedno stavljajo kapitalizmu v obrambo. Bojna fronta med proletarijatom in kapitalom je velik nesimetričen cik-cak, pretrgan na mnogih krajih.
Socijalni konflikti, ki danes pretresajo svet, zahtevajo temeljito poznanje notranjih socij. razmer, zahtevajo točno Poznanje gospodarskega stanja dežele in medn. industr. konjunkture. Poznati se mora razmerje moči enega in drugega razreda, številčno, akcijsko in odporno moč in sposobnost razrednih organizacij, poznati revo luci jonarno za-vpst in cilje posameznih plasti proletarijata, kakor tudi razredno' ideologijo’, vstrajnost in požrtvovalnost proletarskih mas. Točno poznanje vsega navedenega je predpogoj, da se ustanovi prava smer, da se napravi načrt za razredno borbo revolucijonarnih strokovnih organizacij.
Strategija razrednega boja je manevriranje; ona ni samemu sebi cilj (Selbstzweck), ampak sredstvo, metoda, za dosego nedoločnih ciljev. Strategijo določajo torej naloge, cilji, katere si stavimo. Oblika boja je torej odvisna cd ciljev, katere si stavimo, in sredstev, s katerimi v bom razpolagamo.
O načelnih nasprotjih med reformizmom in revolucijonarniim socijaliz-1110Tn smo govorili že v članku »Tri s’riC/'i v delavskih strokovnih organiza-cijah«, ki ga prinašamo na drugem me-^tu‘, V tem članku bi opozorili samo na radirke med strategijo reformistov in strategijo revolucijonarnih socijalistov. ormisti očitajo revojucijonarnim so-
cijalistom: Vi hočete v poljubnem momentu izvesti socijalno revolucijoj Z nepripravljenim in nezavednim proletarijatom hočete nasilno doseči cilj, za katerega uresničenje so potrebna desetletja napora.
Da so taka in enaka podtikanja ne-zmisel, ni treba povdarjati. Da bi kak pameten in razsoden revolucijonar kar poljubnega dne hotel izvršiti preobrat in iz malega konflikta hotel izvesti revolucijo, je absurdno. Revolucijonarji niso otročaji in računajo z vsemi v tretjem odstavku navedenimi predpogoji. Revolucionarno delo ne obstoji v tem, da še vsak štrajk spremeni v oborožen spopad in v revolucijo, ampak da se pri vsaki akciji opozori delavske mase na neizbežnost socijalnega preobrata in na nujno uničenje kapitalističnega produkcijskega sistema. Vsak pojav v današnji družbi je treba osvetliti z revolucionarnega stališča.
Da navedemo par primerov, ki pokažejo jasno razliko med revolucionarno in reformistično strategijo v razrednem boju.
Danes je v vseh državah kapitalizem v ofenzivi in poskuša izkoriščanje delavskih mas pojačiti in pospešiti. Delavske mezde padajo, delovni pogoji postajajo vsak dan neugodnejši, delovni čas se podaljšuje. Kaj počnejo v tej poostreni borbi reformisti, kaj delajo revolucionarji? (Primere navajamo iz zapadne Evrope, kjer je kapitalizem bolj razvit in kjer so tudi strokovne organizacije močnejše.) Nekateri reformistični voditelji so na znižanje plač brez vsega pristali, češ, »če padajo cene blagu, potem se morajo tudi mezde znižati.« (Ti voditelji so pač mišljenja, da so predvojne plače popolno zadostile vsem potrebam delavca.) »Napad kapitala moramo odbiti,« pravijo zopet drugi reformisti. »Razume se,« odgovarjajo revolucijonarji, »je pa cela strategija v tem, odbijati napade?« Ne, naša naloga je tudi, da privedemo vsakega razrednega borca do spoznanja, da se bo moral vedno braniti pred napadi kapitala, dokler bo kapitalizem obstojal m da je njegova proletarska dolžnost, da pomaga tudi v boju za uničenje kapitalizma. Ne samo uspešno odbijati napade, ampak tudi uničiti nasprotnika, to je temeljni zakon vojne znanosti, katerega so poznali vsi vojskovodje.
Vzemimo drugi primer: Zastopniki reformistične amsterdamske internäcä-jonale so sodelovali pri izdelavi versajske »mirovne« pogodbe, katero danes
že buržuji sami smatrajo, da nosi v sebi kal nove vojne. Oni so člani Zveze narodov in se udeležujejo sej raznih komisij »za razorožitev«. Kaj so dosegli v teh komisijah? Ničesar. V svojih lepih govorih so prosili navzoče roparske viteze, da naj za božjo voljo pristanejo na »razorožitev«. Kapitalisti so »pristali« in povsodi grade z mrzlično naglico nove tovarne za orožje. Reformisti upa jo-, da bodo z lepimi govorancami vplivali na kapitaliste, da bodo prenehali z krivičnim, in nepošteniim prisvajanjem bogastva na račun delavstva. Revoludjonar bi na takih mestih izkoristil priliko in razkrinkal pravi namen takih »razorožitvenih« komisij in jih obdolžil po zasluženju hinavščine in varanja delovnega ljudstva.
Revolucijonarna strategija ne obstoji v tem, da se ob vsaki priliki poziva na revolucijo. To je revolucijonarna frazeologija in ne strategija. Oblike razrednega boja določajo objektivni predpogoji. Mi poznamo revolucijonarne nastope v parlamentu, parlamentarno re-volucijonarno' delovanje, reformistične
demonstracije in celo reakcijoname štrajke.
Kakor smo proti politiki’ »miru in sprave« s kapitalisti, tako smo tudi proti revoiucijo-narnim pustolovščinam. V našem programu stoji:
Pri •obnavljanju in izvedbi našega strokovnega pokreta bomo pridobili mase in postavili strokovne organizacije na najboljšo podlago, če bomo vedno stali na čelu borbe v prvih vrstah delavskih mas. To pa ne pomeni, da moramo mase pozivati vedno na napad, to ne pomeni, da moramo stati na stališču, da je ofenziva vedno in v vseh prilikah pravilna. Pristaši in voditelji nepomirljivega razrednega boja morajo biti vzgled ne samo v prepričanju, da se edino potom nepomirljivega razrednega boja more priti do cilja, ampak morajo biti tudi primer vstrajnosti, uvidevnosti in hladnokrvnosti
9. Cela tajnost našega uspešnega dela je v tem, da vsako akcijo po načrtu dobro pripravimo, da vsak napad sistematično in vstrajno pripravljamo. Brzina in odločnost akcije mora odgovarjati rezultatom točne študije stvarnega položaja in okolnosti, z ozirom na naše in sovražnikove moči. Kakor na bojnem polju, tako se mora tudi v razrednem boju znati ne samo napadati, ampak tudi v redu se umikati.
Tri smeri v strokovnih organizacijah.
(Reformizern, anarho - sindikalizem in revolucijonarni socijaizem.)
S pričetkom svetovne vojne leta 1914, ko je II. internacijonala popolnoma odpovedala in ni niti poskusila preprečiti svetovnega klanja, se je ta internacijonala sama obsodila na smrt. Neaktivnost internacijonale ob pričetku vojne in pa dejstvo, da tudi posamezne socijalno-demokratske stranke v svojih državah niso nastopile proti vojni, ampak da so celo glasovale za vojne kredite, za vojna posojila in enake postavke v budgetu in da so člani socijalno-demokratskih strank postali celo vojni ministri, vse to je vzelo II. internaci-jonali (poleg drugih velikih grehov) ves ugled in proletarijat je zgubil v II. internacijonalo zaupanje že med vojno. Zmaga ruskih boljševikov 1917. leta nad carizmom je mase po ostalem svetu zopet poživela in vzdramila in ko so se socijalni demokratje 1918. leta pri preobratu, ki se je vršil po vseh premaganih državah, udinjali kapitalistom in pomagali konsolidirati kapitalistične države, mesto da bi se po vzgledu ruskih boljševikov polastili vlade, je nastal med masami velik odpor proti reformizmu socijalnih demokratov in mase so se orijentirale na levo in se izrekale za revolucionarno smer. Zaved-nejši in odločnejši del se je izrekel za ill. internacijonalo, drugi del pa je ostal še nadalje pod vplivom obljub socijal-no-demokratičnih ministrov in nastala sta v delavskem pokretu dva tabora,
ki sta se prvotno cepila samo v stranki, pozneje pa se je izvršil razkol tudi v strokovnih organizacijah. Medsebojni prepiri, še bolj pa cepljenje v strokovnih organizacijah je nemalo pomagalo kapitalistom, da so se utrdili in da so mogli pričeti s svojo ofenzivo proti delavskemu razredu, katera traja pri nas že tretje leto in posledice katere čuti danes bridko vsak proletarec, zaveden in nezaveden, reformist in revoluci-jonar.
Ofenziva kapitala, pred katero se je razcepljen proletarijat moral vedno bolj in bolj umikati in zapuščati še v enotnih organizacijah pridobljene postojanke, je privedla proletarske mase do spoznanja, da se da ofenzivo kapitala zaustaviti le z združenimi močmi in da je neobhodno potrebno proletarsko obrambeno fronto okrepiti s tem, da se združijo strokovne organizacije ki ne bodo svojih sil trošile v brezplodnem medsebojnem boju, ampak, ki se bodo z vsemi silami zoperstavile navalu kapitalistov in ki se bodo mogle polastiti zopet tistih postojank, ki so jih zavzele, dokler je bil delavski pokret še enoten in silen.
Volja za ustvaritev enotnih strok, organizacij postaja v masah vedno močnejša in bo vkljub mnogim zaprekam zmagala, če se bo vodstvo ene in druge smeri zavedalo važnosti, ki >o pomeni združenje strok, organizacij za
proletarijat. Posebno pri nas v Sloveniji, kjer odnošaji med enimi in drugimi strokovnimi organizacijami niso tako zastrupljeni in napeti kot doli na jugu, postaja vprašanje ujedinjenja vsak dan bolj aktualno in med rudarji se vprašanje enotne organizacije že prav živo razpravlja.
Mislimo, da je v korist stvari, če v debati o združenju opustimo razglabljanje, kdo je krivec razkolu in da si zato tem temeljitejše razložimo naša naziranja o bazi in taktiki, katera bi mogla služiti kot podlaga za ujedinjenje.
Delavski razred stoji od nekdaj v neprestanem boju s kapitalizmom. Način tega razrednega boja je različen in je odvisen od pritiska gospodujočega razreda in buržujske vlade na delavstvo in njegove organizacije. Socijalne reforme in zakoni so izraz moči nasprotujočih si razredov v državi. Vendar pa se moč organizacij ne more meriti po tem, je-li je bil ta ali oni zakon sprejet ali ne, ampak le po resnični izvedbi in izvajanju sprejetih zakonov, kar je večinoma le uspeh revolucijo-narne direktne akcije.
Ravno v pogledu na razmerje med socijalnimi reformami in med končno odpravo izkoriščanja si naša naziranja nasprotujejo. Strokovna komisija smatra socijalne reforme kot cilj, za katerega se bori in si predstavlja socijali-stično družbo kot rezultat vedno obsežnejših reform in da se bo prehod iz kapitalizma v socijalizem izvršil v počasnem prehodu potom reform, ki bodo blažila obstoječa razredna na-sprotstva in polagoma odpravljala izkoriščanje, tako da se bomo enkrat našli v socialistični družbi. Po njihovem mnenju spreminjajo socijalne reforme, če se vedno razširjajo in izboljšujejo tudi strukturo današnje družbe, tako da bodo potom reform odpravili kapitalistični družabni red in odpravili s tem tudi vzroke razrednega boja. To je teoretična podlaga protirevolucijonarne grupe v proletarskih vrstah, ki ga Strokovna komisija imenuje tudi »evoluci-jonizem«. Ta grupa posveča svojo pažnjo vsem dnevnim vprašanjem kakor delovnemu času, mezdam, zavarovanju itd., pozablja pa popolnoma na glavno svojo nalogo: odstranitev kapitalističnega družabnega reda, na odpravo izkoriščanja. Socijalna revolucija se jim zdi škodljiva, ali pa sploh neizvedljiva. Verujejo pač na počasni prehod iz demokracije v socijalizem.
Teoretiki in praktiki reformizma smatrajo, da so realni politiki, ker se borijo za praktična dnevna vprašanja in ker si ne postavljajo nobenih nemogočih in nedosegljivih ciljev. V resnici pa je cela ta teorija največja utopija, kar jih je videl svet. Realno življenje uničuje brez usmiljenja vsak dan teorijo o harmoniji med razredi, ki bo nastala potom mirnega razvoja, potom reform. Poglejmo naokrog, v vseh deželah 'besni kapitalistična ofenziva in se roga govorancam »o absolutni vrednosti socijalnih reform« za delavski razred.
Nič manj nevarni za zdrav, revolucionaren delavski pokret niso oni, ki vsako reformo zametujejo, češ: »če se bo delavstvu malo bolje godilo, bo postalo umerenejše in manj borbeno in kapitalisti ga bodo uspeli še nadalje izkoriščati«. To so načela anarhistov in anarho-sšndikalistov, ki pri nas v Sloveniji še ne tvorijo organizirane grupe, vendar pa se najde med našim delavstvom dosti proletarcev, ki tako mislijo. Zavedajoč se, da reforme ne bodo odpravile kapitalističnega sistema, mislijo
Odkar Krekičev Savez žefezničara obstoja v Mariboru, ni bilo- med železničarji takega vrenja, kot ga opažamo sedaj. Železničarji nezadovoljni s» cin-carsko-reformistiko Krektčevih eksponentov se odvračajo' od Saveza in izstopajo iz organizacije posebno sedaj, ko Savez sabotira tudi akcijo za poboljšanje gmotnega položaja železničarjev. Mariborski železničarji, vzgojevani v oportunističnem duhu in v reformizmu se v današnji situaciji ne zamorejo razredno pravilno orijentirati. Demoralizirani, so zgubili vsako vero v svojo lastno moč, upali so na Nachtigalla, zmotili so se, upali na Krekiča — bili so pre-
venomer na preobrat, na socijalno revolucijo in odklanjajo vsako reformo, češ: »Čim slabši je položaj delavstva, tem večja je nezadovoljnost, tem bližje smo revoluciji.« Da tudi to naziranje ni pravilno, nam ni treba razlagati in utemeljevati, ker socijalne reforme so pozicije, katere si je delavstvo priborilo v boju z buržuazijo in če bi kdo trdil, da take posamezne pridobitve ne pospešujejo in olajšujejo razredne borbe, bi taka trditev nasprotovala vsem dosedanjim izkušnjam v delavskem pokretu. Omalovaževanje socijalnih reform je torej enako napačno kot je napačno naziranje, da bomo potom reform (evolucije) spremenili današnji kapitalistični družabni red in vzpostavili socijalistično družbo.
Ta naziranja so metafizično abstraktna in ne vpoštevajo dejanskega položaja, zato jih moramo zavračati. Delavski razred mora v borbi za poboljšanje in razširjenje socijalnih reform vedno svoje uspehe kar najbolj izkoristiti in ne sme nikdar pozabiti na svoj končni cilj — ustvaritev socijali-stične družbe.
Vprašanje je torej, če zamore delavski razred potom posameznih socijalnih reform prevzeti celokupno produkcijo ali se mora zavzetje politične in gospodarske moči izvršiti potom ostrega, odkritega in oboroženega razrednega boja, t. j. potom meščanske vojne. Dolgoletne izkušnje razrednega boja dokazujejo, da so izgledi za miren prehod iz kapitalizma v socijali-zem minimalni in da je revolucija edino sredstvo, s katerim proletarijat lahko prisili buržuazijo, da se preda in da delavstvo zavzame gospodarski organizem države. Socijalna revolucija ne izključuje in ne omalovažuje reform, ampak jih izkoriščuje kot sredstvo za okrepitev splošnega boja, jih izkoriščuje v razrednem boju, kot osvojene pozicije, iz katerih lažje vodi boj z buržuazijo.
Posamezne spopade, ki se pojavljajo zdaj tu zdaj tam, moramo delavstvu predočiti ne kot izolirana lokalna dejstva, ampak iz vidika splošnega razrednega boja. Posamezni uspehi ne smejo delavske organizacije uspavati in zadrževati na pridobljenih pozicijah, ampak one morajo prodirati naprej, naprej k svoji glavni nalogi, k uničenju kapitalističnega družabnega reda.
Nezmiselnost teorije reformizma tiči v tem, da bazira (temelji) na pogre-šeni osnovi, da si zamore proletarijat ustvariti idealne življenjske pogoje v okviru kapitalističnega družabnega reda in da je mogoč prehod iz kapitalizma v socijalizem brez socijalne revolucije. Strokovne organizacije, ki so prežete takih reformističnih idej, ne bodo nikdar poostrenega gospodarskega boja, ki pretresa danes svet, mogle izkoristiti za delavstvo, ker utopija o vzajemnosti v kapitalistični družbi je očitna.
Naš akcijski program glasi:
30. V boju za izboljšanje delovnih pogojev, za čim višji eksistenčni minimum in za kontrolo nad produkcijo se moramo vedno zavedati, da je ta vprašanja nemogoče rešiti v okviru kapitalističnega družabnega reda. Vedno je treba naglašati in masam delavstva razlagati, da se more socijalna vprašanja končno rešiti le z uničenjem kapitalizma.
Če bomo izkoristili vse prilike in vse pojave, ki jih opažamo v današnji poostreni razredni borbi in tudi vse reforme, ki si jih bomo priborili v to, da se čim bolj približamo našemu končnemu cilju — odstranitvi kapitalizma, bomo vršili tisto nalogo, za katero so strokovne organizacije tudi poklicane.
varani, Golouh jih je zapeljal in ostali so sami, neorijentirani, demoralizirani...
Proti vsem tem socijalnim patrijo-tom so nastopali nekateri zavedni železničarji, ki so na razvalinah Krekiče-vega Saveza ustanovili Neodvisno Strokovno železničarsko organizacijo. Vsi Krekičevci, Golouhovci in vse druge neštete grupe so napadle Neodvisno) železu. org., ki se upa postavljati svoje razredno-zavedne organizacije na njihovem teritoriju oportunizma in reformizma. Ker z načeli ne gre, se poslužujejo groženj. »Neodvisni so komunisti, komunisti pa spadajo v zapore, kdo se druži s komunisti pride v ječo, bo izgnan
in preganjan.« Taka sredstva plašijo pač strahopetce in oportuniste, ki ne poznajo razrednega boja, ne morejo pa odvrniti zavednih in odločnih borcev za osvoboditev proletarijata izpod kapitalističnega jarma. Žal, da je v Mariboru le preveč takih sodrugov. In posledice se kažejo.
»Savez železničara je preveč kompromitiran, tam ne moremo ostati, neodvisni so pa preveč nevarni — tudi tja si ne upamo, ustanovimo si svojo organizacijo,« tako mislijo mariborski železničarji. In brez da bi se zavedali vseh škodljivih posledic, se pripravljajo' na ustanovitev posebne organizacije za kvalificirane delavce (ključavničarji m profesijonisti ostalih strok).
V nedeljo1, dne 27. t. m. so imeli že sestanek, da si ustanovijo1 svoj »Pro-fessionistenVerein« kot surogat za pravo bojno organizacijo. Sodrugu Žorgi se je posrečilo, da je to nakano Nachti-galovega svaka preprečil.
Kakor se vidi mariborskim železničarjem ni jasno, zakaj so proletarijatu potrebne socijalne organizacije. Vedo
O milijonskem fondu trboveljske družbe smo že pisali', danes pa objavljamo prvi slučaj, kako misli trboveljska družba ta milijonski fond uporabljati.
V Zagorju se je vsled nezadostnih varnostnih naprav smrtno ponesrečil rudar Mali, ki je bil edina opora svojemu sivolasemu očetu, upokojenemu rudarju. Brez zadostnih sredstev za življenje se je oče ponesrečenega obrnil na ravnateljstvo' s prošnjo za podporo. Ravnatelj neprijetno iznenađen je pokazal vso velikodušnost trboveljske družbe in mu dal milostno enkratno podporo v znesku 150 kron. Torej po mnenju trboveljske družbe rudar ni Več vre-
Mednarodno delavsko gibanje je ogroženo vsled vojne nevarnosti. Angleška nota sovjetski Rusiji, umor Vorovskega v Lu-sani, rožljanje francoskih generalov, ki potujejo po Poljskem, Češkem in Jugoslaviji s sabljo, pojačana protisovjetska propaganda v vseh kapitalističnih državah in spor med Grki in Turki, vse to so znaki vojne nevarnosti. Imperijalistične velesile Anglija, Francija, Italija in njihovi vazali Češka, Poljska, Jugoslavija, Romunija se pripravljajo na pohod na kmečko delavsko sovjetsko Rusijo, ki nima med temi državami nobenega zaveznika. Če nima Rusija med kapitalisti nobenega zaveznika* ni še nikaka nesreča, ker ima svoje zveste zaveznike v proletarskih vrstah celega sveta, ki bodo znali očuvati delavsko Rusijo pred napadi kapitalistične Evrope._ Podjarmljeni narodi vzhodne Azije se gibljejo, angleški imperij je ogrožen. Revolucijonarno vrenje v Orientu je postalo zaveznik ruskega proletarijata. Ta Zveza ni delo velikih diplomatov, ampak je posledica hotenja po svobodi, enako kot so jo dosegli vzhodni narodi v Rusiji. Ne samo proti sovjetski Rusiji, ampak proti celokupnemu proletarijatu je naperjena politika kapitalističnih imperijalistov. Rusijo hočejo uničiti, predvsem zato, ker jih je doslej pri pohodu na proletarijat zadrževal strah pred sovjetskimi polki. Vojna nevarnost kliče proletarijat celega sveta, da prične boj. Retor-mistični socijalisti se družijo s kapitalistič-nimi ministri in preprečujejo ustvaritev močne enotne fronte proletarijata. V Hamburgu so kovali »socijalistično delavsko in-ternacijonalo« in izvolili v vodstvo ministra Vanderveldea, ki je podpisal versajski mir, ki opravičuje zasedbo Poruhrja in ki sedi za eno mizo s kapitalisti, odklanja pa enotno fronto z ruskimi delavci — boljševiki.
V Nemčiji so revolucijonarne organizacije uspele, da število brezposelnih zmanjšajo na ta način, da so podietnike prisilile, da so v vseh podjetjih, kjer je delavni čas znašal nad 8 ur, skrajšali delavni čas na 8 ur. Tako so zaposlili v Lud-wigshafnu in Wilhelmsburgu nad 3000 brezposelnih. V marcu meseca je bilo brezposelnih: kovinarjev 2.3 odstotkov od 1,399.652 članov (13.76 odstotkov jih dela le par dni v tednu), v tekstilni industriji 3.57 odstotkov od 713.321 članov (49.91 odstotkov dela samo par dni v tednu), v čevljarski organizaciji je od 98.894 članov 5.66 odstotkov brezposelnih, v tobačni industriji 37.32 odstotkov od 81.594 članov, v oblačilni stroki 5.98 odstotkov od 65.281 članov. mestnih delavcev 2.73 odstotkov od 267.752 članov, kniigovezov 9.32 odstotkov od 98.039 članov, v grafični industriji ie brezposelnih 10.59 odstotkov od 67.993 organiziranih.
Stavka rudarjev v Saarski kotlini, ki je trajala nad tri mesece je bba udusena. Vkljub dolgotrajni stavki ie buo le malo stavkoiomcev. Vlada je prepovedala vst sestanke in shode in zagrozila z zaporom. Vse grožnje niso pomagale, rudarji so ju-
samo to, da je treba biti organiziran, ne vedo pa, da ni vsako društvo alt organizacija sposobna, da uspešno ščiti interese svojih članov. Tudi o dobrih in slabih tipih strokovnih organizacij niso informirani, sicer bi jim ne prišlo na misel, danes ustvarjati društvoi »Kvalificiranih delavcev«.
Izkušnje strokovnega pokreta nam dokazujejo, da je vsaka organizacija brez moči napram podjetnikom, ki ne temelji na načelu: »Vsi delavci enega podjetia morajo biti združeni v eni organizaciji.« Če bodo organizacije, ki so danes že preveč razcepljene, še bolj se cepile in to v posamezne kategorije, bo to v največjo škodo proletarijata. V združenju, v enotnosti, v sodarnosti je moč proletarijata, tega naj se zavedajo kvalificirani železničarji in v smeri združenja naj delujejo. Cepljenja je dovolj. Vsi železničarji v eno organizacijo naj bo vaša parola. Železničarji potrebujejo eno organizacijo in bodo nastopili proti vsakemu, ki bi poskušal v korist južne železnice cepiti železničarje še na kategorije.
den kot 150 kron! Rudarji si bodo take slučaje prav dobro zapomnili, zbrali bodo par tisoč kron in pokupili vse svoje krvosese in pijavke in jih konservirane v špiritusu hranili za spomin potomcem, ki drugače ne bi verjeli, da so gospodje pri trboveljski družbi 1. 1923 po Kristusu dajali za življenje rudarja 150 kron ali pol dolarja. Za piščanca 200, za delavca pa 150 kron.
Radovedni smo, koliko jugoslovanskih kron bi zahtevali zase? Če je mlad, zdrav in delaven rudar vreden samo 150 kron, potem od preobilega uživanja izrabljen in izpit gospod še toliko vreden ni.
naško vstrajali. Oblasti so zaprie revoiu-cijonarne tunkcljonarje in razpustile revo. lucijonarno organizacijo, ki je stavko vodila. Pojavili so se reformisti in izdali pa^ rolo na deio, vkljub temu, da podjetniki niso ugodili upravičenim zahtevam rudarjev. Rudarji so se morali udati, ker jih niso podpirali rudarji iz revirjev, ki stoje pod uplivom krščanskih delavcev in reformistov.
V	vseh zadnjih rudarskih stavkah se je pokazalo pomanjkanje internacijonalne solidarnosti med rudarji. Voditelji rudarske internacijonale znajo pač sestavljati lepe rezolucije, solidarnost izvajati jim pa prepovedujejo ozke zveze z buržuazijo in podjetniki.
Pri volitvah obratnih svetov je reva-lucijonarna opozicija železničarjev v Berlinu zmagala z tričetrtinsko večino nad Amsterdamci. Lesni delavci so pri voiit-vali obratnih svetov zmagali z absolutno večino nad Amsterdamci. V centralnem svetu imajo komunisti 4 in reformisti 2 zastopnika.
Na Češkem vlada velika brezposelnost., ki je posledica hude gospodarske krize, ki nastaja vsled tega, ker se izvoz vsled visoke valute zmanjšuje. Tekstilno Industrijo prestavljajo na Madžarsko, kjer imajo nižjo valuto in cenejše delovne sile. Tuti v ostalih panogah industrije ie opažati hude krize. Brezposelnost se širi. Mnogoštevilne množice zahtevajo potne liste za inozemstvo. V okraju_ Zvolen zahteva 12.00J delavcev potne liste. Industrija se premešča na Madžarsko, cene življenskih potrebščin pa neprestano rastejo. Ministrstvo za socijalno skrb javlja, da je v mesecu apriiu podpiralo 143.000 brezposelnih, in poleg tega 128.000 rodbinskih članov. Podjetia so vzdrževala 150.200 le deloma zaposlenih in 30.100 rodbinskih članov. Skupno število brezposelnih, ki so dobivali podpore — znaša 343.300.
V	zadnjem četrtletju 1922 se je izselilo 14.634 oseb iz Češkoslovaške. Večina jih je šio v Ameriko.
Cestni železničarji v Teplicu so stopili v stavko, ker so jim znižali plače za 9 odstotkov. Podjetniki iščejo potom časopisja stavkolomce. Vsi poskusi pogajanj so se razbili.
V	Behni je izbruhnila stavka stavbin-skih delavcev, ker so podjetniki ponovno hoteli znižati mezde. V mezdnem boju se nahaja zidarji tudi v Kašau, Tabor in Blatna.
Kongres usnjarskih delavcev je sklenil pristopiti v R. S. I. (Rdečo Strokovno Internacijonalo v Moskvi).
Kongresu reformističnih železničarjev je prisostvoval tudi Edo Fimmen v imenu mednarodne transportne federacije v Amsterdamu. V svojem govoru je ostro napade! cincarske metode Amsterdama.
Narodno socijalistični rudarji so s celo svojo organizacijo izstopili iz narodno-socijalistične centrale in se pridružili R. S.
Nevarnost v Mariboru.
Trboveljski družbi v album.
(150 kron za življenje rudarja.)
Mednarodni pregled.
I. Narodni socijalisti sedaj ponovno snujejo svojo rudarsko organizacijo.
V Avstriji pridobivajo »Hackenkreutz-lerji« (Orjunci) na moči. V 10. okraju na Dunaju (delavski okraj) so sklicali shod. Pri tej priliki je prišlo do spopadov z komunisti. Ranjencev je bilo na obeh straneh.
Na Ogrskem stavkajo nastavljene! zavarovalnic, ker so jim odklonili zahtevano povišanje plač. Del rudarjev v Fiinfkirche-nu je stopil v stavko, ker jim niso zvišali mezd. Oblasti so .zaprte zaupnike, nakar so stopili v stavko še ostali rudarji. Oblasti so
morale aretirane zaupnike izpustiti in podjetniki so povišali zaslužke.
V Rumuniji pripravlja vlada zakon proti strokovnim organizacijam, vsled česar je nastalo med delavstvom veliko razburjenje. Organizacije pripravljajo velike demonstracije proti nameravanemu zakonu. — Podjetniki so hoteli znižati mezde in podaljšati delovni čas in s tem provocirali na mnogih krajih stavke, ki so večinoma uspele preprečiti poslabšanje že itak slabega položaja rumunskega delavstva.
Konstatacija.
Na naše odkrite predloge za ujedinjenje strokovnih organizacij je Strokovna komisija odgovorila. Odgovorila je jasno in razumljivo, kar srno doslej pogrešali pri njenih izjavah. V svojem članku »Mi in neodvisne organizacije« v 21. številki »Delavca« je povedala končno svoja naziranja glede združenja. Izvajanja Strokovne komisije izzvenijo v sledečem:
»V vprašanju »evolucija« ali »revolucija« ni med nami načelnih razlik, Vsi smo za oboje. Tudi Amsterdam načeloma (v programu. Op. uredn.) ne odklanja revolucije. Z 21 točkami pa je Moskva hotela usiliti zapadno-evropskemu proletarijatu revolucijonarno taktiko, zato smo jo (Amsterdamci, Op. uredn.) odklonili, »ker 21 točk pomenja politiko aktivnega, istodobnega rsvolu-cijonarnega udejstvovanja po vseh državah.« Razvoj časa je dal Amsterdamu prav »in zato je glavni in res tehtni vzrok za nami in praktična politična in strokovna smer je tuintam ena in ista.« Razlik ni mogoče najti. To bo mogla razložiti le zgodovina. Rusiji mora proletarijat vseh držav pomagati pri vpostavitvi družabnega reda na marksističnih načelih. To priporoča tudi Amsterdam. Položaj govori za zbližanje med Amsterdamom in Moskvo proti pa govori zgodovinski razvoj. Do enotnosti bomo prišli če se zbližata Amsterdam in Moskva ali pa obe državni centrali (GRS in CRSO, Op. uredn.), ujedinjenje v pokrajinah se bo potem samo izvedlo (podčrtali mi). Kdor drugače dela vzbuja vtis nelojalnosti. V pokrajinah naj se dela takole:	Medse-
bojno* posestno stanje se mora spoštovati, psihološko treba maise pripravljati in v tem smislu treba vsaka stran, da pritiska na svoje centrale. Metode kot jih priporočal Strokovna Borba, ne odobrava.«
To je izvleček iz izvajanj Strokovne komisije. V prihodnjih številkah »Strokovne Borbe« bomo objavili ta članek »Delavca« v celem obsegu, ker v tem članku Strokovna komisija jasno izraža,
da do ujedinjenja ne more priti preje, kot da se predhodno združita Amsterdam in Moskva in smatra vsako drugo akcijo za neresno in nelojalno.
Konstatiramo, da je Strokovna komisija s tem člankom vsaka nadaljna pogajanja za ujedinjenje strokovnih organizacij odbila in daj priporoča, da se spoštuje status quo v organizacijah. Odkar se je s strani predstavnikov Strokovne komisije opazila voija za ujedl-nje (bilo je to koncem februarja, ko smo imeli prvo skupno; akcijo proti pravilnikom k zakonu o zaščiti države) niso neodvisne strokovne organizacije nikjer hotele ustanavljati neodvisne organizacije, kjer so že obstojale organizacije, ki pripadajo Strokovni komisiji. Zato odklanjamo podtikanje, da smo pod parolo enotne fronte rušili organizacije Strokovne komisije. Razume se pa, da bomo morali po tem članku našo taktiko v tem pogledu revidirati. Enaka se čudimo, kako meri »Delavec« moč posameznih rudarskih organizacij. Po številu oddanih glasov pri zadnjih volitvah! Trboveljski kandidat ni bil kandidat »neodvisnih«, ampak kandidat SPZ, za katerega se rudarji pač niso mogli navduševati in zato je tudi velika abstinenca razumljiva, katero tudi »Delavec« pozna. Koliko članov ima »Unija«, ne vemo natančno. Da jih vi Mežiški dolini nima 1262, je pa jasno. Zveza rudarskih delavcev je imela, kakor je bilo razvidno iz računskega zaključka na kongresu v novembru 1922	6209
članov. Od tistega časa jih je zaostalo do; konca aprila 518 s prispevki, na novo jih je pa pristopilo 489, tako da ima danes 6180 članov. Ce smio številke zaokrožili, jih nismo navzgor, ampak navzdol in upravičeno zavračamo podtikanja »Delavca«, dal smo hoteli varati.
Prihodnjič se bomo s to odklonitvijo ujedinjenja podrobneje pečali.
Ujedinjenja proletarijat potrebuje in ga bo izvršil vkljub nasprotstvom Amsterdamcev in njenih trabantov.
Živele enotne strokovne organizacije!
!z Rusije.
Zaščita delavcev v Sovjetski Rusiji.
Po slavnem koncu meščanske voj ne, je začela Rusija z mirnim gospo darskim delovanjem in je vpostavila prvi vrsti zaščito delavcev.
Od 10 do 11 urnega delavnega dne va pred revolucijo smo postavili 8 urr delavnik. Celo v najtežjih urah repub like ko se je delalo tudi mnogo čez ure je elovni dan bil povprečno 8.57 in
Wemnih°sEihblia fneZ'mW del° ,le
nni nn	~ in sme po zakon
biti na leto le 120 ur čezurnega dela -ki se pa plačujejo iy2 krat veC. 0.sem urni delavnik je zakonito upeljan izme 21 evropejskih držav samo v dveh in š tam ga sabotirajo kapitalisti s pomoči državnega aparata.
Poleg osemurnega delavnika za fj žične delavce je vpeljan šesturni delav nik za duševne in pisarniške delavci Za posebno škodljive produkcijske pa noge je delovni čas skrajšan, kako n. pr. v tobačnih tovarnah na 7 in ■ Plinarnah na 6 ur. *
Kodeks določa 42 urni počitek n teden, zato se ob sobotah dela samo Kdor v nedeljo ne more počivati, j a njega določen drug dan v tednu. vsak delavec ima pravico na 1 evni dopust letno s polno plačo. 1 no i,110 škodljivih produkcijskih pa lei ■ *n za niladostne delavce pod 1 Ie dopust dvakrat po 14 dni na lete Zenske ne srnejo opravljati nočni: n Podzemskih služb. Noseča žena j Prosčene pri fizičnem delu 3 tedn
pred rojstvom in pri duševnem in pisarniškem delu 6 tednov vsakega dela. Poleg tega so nekateri duševni poklici, ki potrebujejo posebne energije, enaki fizičnemu delu. Po rojstvu so žene zopet oproščene 8, oziroma 6 tednov. Dobivajo pa polno plačo ves ta čas. Doječe matere se po vsaki tretji uri odpuste na pol ure.
Otroško delo pod 16 leti je prepovedano. Počasi se gotovo število mladostnih delavcev (v prvi vrsti pri škodljivih obratih) odtegne od dela in se jih oddaja v šolo pri istočasni materijalni pomoči in podpori.
Delovni dan maloletnih je zelo ograničen in sicer za te, ki so še ostali v delu 14 do 16 letnih 4 ure (posledica kapitalističnega izkoriščanja) za 16 do 1.8 letne pa 6 ur. Vsem delavcem, ki še niso dosegli 18. leta je prepovedano čezurno delo, kakor tudi nočno in podzemeljsko.
Cela vrsta obligatnih naprav glede nezgod je uvedena. Istotako je poskrbljeno v sanitarni in zdravniški higijeni, kar ima posledico znatno izboljšanje delovnih razmer v tovarnah in delavnicah.
V škodljivih industrijskih panogah je na razpolago delavcu brezplačna obleka, ki ga čuva zoper prah, plin, mokroto itd. Nadalje zakon določa o razdelitvi maščobe med delavce (mleko. milo in druga specijalna varnostna sredstva).
Zaščita delavca v. Sovjetski Rusiji ima dve lastnosti, ki se razlikujeta od zaščite delavcev v demokratskih kapitalističnih državah. Pred vsem se razprostira na vse dninarje (industrijske in transportne delavce, nameščence, sezonske delavce, dninarje, sluge itd.) in na vse državno obvezne osebe (na podlagi obveznosti dela).
V svrho pobijanja skritih oblik izkoriščanja se razprostirajo zakoni o zaščiti delavcev in o nadzorstvu dela tudi na člane produkcijskih zadrug, ki so pri produkciji neposredno udeleženi. Poleg tega je zaščita delavcev razpro-trta tudi na domače delavce.
Druga lastnost ruskega zakona o zaščiti delavcev je, da sam kontrolira izvedbo tega zakona in da je ta izvedba in kontrola neposredno v njegovih rokah.
Poleg široke mreže komisij o zaščiti delavcev v obratih, je celi zaščitni aparat države in vsa inspekcija dela izvoljena potom strokov, organizacij. Temu aparatu so pridjani asistenti, ki so izvoljeni iz mladinskih organizacij in od ženskih oddelkov.
Razume se, da se tistim delavskim inšpekcijam, ki nimajo specijelnih znanosti, pridenejo specijalisti in sicer in-ženiri (tehnični inšpektorji) in zdrav-niki (sanitetni inšpektorji). Sedaj je približno 1400 delavskih inšpekcij in približno 200 tehničnih in sanitetnih inšpektoratov zaposlenih.
Delavske inspekcije imajo pravico, da odrede ustavitev obratov, ki so življenju in zdravju delavcev škodljivi. Poleg tega je cela vrsta garancij za resnično vodstvo dela zapopadena v zakoniku. V kazenskem zakoniku je več poglavij posvečeno vprašanju o zaščiti delavcev, ki predpisujejo v težkih slučajih kazen čez 1 leto. Poleg tega se morajo taki procesi izvršiti brez zavlačevanja. (Obsodba se mora izreči tekom enega tedna.)
Pri kapitalističnem redu se peča zaščita delavcev z zidavo hiš iz kart, ki se prevržejo pri prvem pišu reakcije. Ruska revolucija pa je dala mogočnost, da je zaščita delavcev postala prvo dvigalo k ozdravljenju Dela in reorganizacije produkcije glede na interese organizma vsakega posameznika.
Volitve v bolniško blagajno državne
železnice.
Bolniška blagajna, zavarovalnica zoper nezgode in starost, je plod dolgotrajnega boja delavskega razreda za socijalno zakonodajo. Srbski železničarji niso še pred kratkem poznali nobene bolniške blagajne, dokler ni bil 1. 1919 s Savezom Prometnih in Transportnih Delavcev podpisan protokol sporazuma. Takrat so prvikrat srbski železničarji prejeli bolniško podporo in to pa vsled pasusa, ki je bil tam naveden, da se ima delavcem v slučaju bolezni izplačati draginjska doklada. O zavarovalnici zoper nezgode pa v Srbiji ni imel nihče pojma. Kadar se je kdo ponesrečil in vsled tega umrl, je ostala družina brez vsake podpore. Šele z uvedbo protokola sporazuma se je vdovi izplačala 2 mesečna odpravnina, t. j. plača in draginjska doklada umrlega soproga in s tem je bila družina za vedno odpravljena, z eno besedo rečeno, ni obstojalo v Srbiji nobeno zavarovanje delavstva. Z prevzetjem pokrajin bivše Avstro-Ogrske je bila vlada primorana izdelati zakon o delavskem zavarovanju.
Prvi osnutek za ta zakon je izdelal socijalno demokratični minister za socijalno politiko Vitomir Korač in ta je bil takšen, da je vso organizirano delavstvo Slovenije protestiralo proti temu osnutku, ker ni on vseboval poboljšanje socijalne zakonodaje, nego je to že obstoječo poslabšal. Korač je prikrojil ta osnutek madžarskemu zakonu, ki je bi! mnogo slabši, kot avstrijski. Bur-žuazija je to želela, ker za dobro socijalno zakonodajo se potrebuje precejšnje vsote denarja in to le v škodo kapitalističnega razreda, zatoraj je treba to tako urediti, da nosi te stroške delavski razred. Zgodilo se je tako. Demokratski minister za socijalno politiko, dr. Žerjav, je izdal zakon o delavskem zavarovanju, na ta način se je zgodilo, da so bolniške blagajne izgubile svojo samoupravo in so prešle v roke delodajalcem.
Železničarji, ki so si že pred več desetletji priborili poboljšanje svoje socijalne zakonodaje so na en mah zgubili vse svoje nekdaj pridobljene pravice, nastopilo je šikaniranje bolnikov, denunciranje, odtrgova-nje boleznin, gonja bolnikov v službo, odvzetje kopališč bolnikom itd. Vse to še ni dovolj. Dan za dnem prihajajo naredbe, ki ukinjajo tisto dobro, kar je v tem zakonu. Z uvedbo tega zakona so železničarji v slučaju nesreče izgubili 84 odstotkov od svoje zavarovalne rente. Najvišja stalna renta je bila_ preje 150 odstotkov od zaslužka, sedaj se je na dve tretini zaslužka znižala. Začasna zavarovalnica zoper nezgode je imela okoli 8 milijonov dinarjev, vse to je nekam zginilo. Ponesrečenci,, ki so se pred enim letom ponesrečili, še dosedaj niso sprejeli nobene rente.
O zavarovanju za starost in onemoglost govori zakon, da imajo do tega oni pravico, ki so dovršili 70. leto. Dopolnil se bode ta zakon z pravilnikom, da bo moral vsak plačevati 18 odstotkov od plače.
Še se najdejo ljudje, ki taki vladi in ministrom slavo pojo, kakor je storil gospod Luka Pavičevič, centraltai tajnik glavnog Radničkog Saveza v Beogradu, ki je tudi obenem tajnik Saveza Železničara v Zagrebu. Pri volitvi glavnega ravnatelja bolniške blagajne v Zagrebu g. Viljema Bukše-ga, bivšega ministra za socijalno politiko, izrazil zaupanje vladi, posebno pa pohvalo demokratskemu ministru dr. Žerjavu za izvedbo dobre socijalne zakonodaje. Delavstvo se je že prepričalo., kaka je ta današnja socijalna zakonodaja in bo pri predsto-ječih volitvah znala obračunati z Luka Pa-vičevičevo in Krekičevo golaznijo.
Volitve za bolniško blagajno državne železnice so razpisane. To so prve volitve v bolniško blagajno. Dasi ravno zakon o zavarovanju delavcev ne pripušča izvoljenem odboru velikega upiiva na bolniško blagajno, vseeno se moramo teh volitev udeležiti iz razloga, da se uspešneje zamoremo boriti za zboljšanje socijalne zakonodaje. Ker je boj z kapitalističnim razredom trd, zato je treba, da mi pošljemo vstrajne in svojih dolžnosti si sveste sodruge, ki bodo povsod in vsikdar zastopali interese celokupnega železničarskega proletarijata.
Neodvisna Strokovna Železničarska Organizacija je sklicala razna zaupniška zborovanja organiziranih železničarjev državne železnice, ki so sklenili skupno z so-drugi iz Hrvatske kandidirati. Dolžnost vseh železničarjev je, da se teh volitev udeleže. Izdan je poseben letak, na kateremu se nahaja lista, ki jo je treba odtrgati in jo prilepiti v kuverto. Za kuverte je tudi preskrbljeno. Vaši zaupniki bodo vsem članom dostavili kuverte in glasovnice, ki žele glasovati za našo listo, katere nosilec je Žorga RuđoIL strojevodja v Ljubljani.
Volitve se vrše 5. junija 3923, od 8. do 14. ure.
Že 'te volitve dokazujejo, kakšen je ta zakon. Bolniška blagajna ne da nobenih uradnih kuvert niti glasovnic, tako, da je pri volitvah vsaka sleparija mogoča ob enem pa, da vse te stroške nosijo le člani sami.
Železničarji, organizirani v razredno-zavednih organizacijah, se zavedajo, da je v kapitalistični državi nemogoče si priboriti popolno delavsko socijalno zakonodajo, nego le kake malenkostne reforme in še te le v toliko, kolikor so delavci zavedni in imajo močne organizacije.
Popolna socijalna zakonodaja je edino mogoča z odstranitvijo kapitalističnega razreda in uvedbo socijalističnega družabnega
reda. Delavstvo organizirano v razredno-zavednih organizacijah se tega zaveda, zato se tudi udeležuje vseh volitev v teh institucijah in jih porablja kot sredstva za dosego svojega cilja.
Nase najmiajse a nafagsinejše delavsko izobraževalno društvo
„VESNA“ v Zagorju o. S.
priredi v nedeljo, dne 17. junija 1923
razvitje društvenega prapora
spojeno z veliko delavsko veselico in nastopom svojih odsekov, izmed katerih se posebno odlikuje telovadni odsek, ki bo nastopil v svojih novih krojih.
Vse naše organizacije opozarjamo na to prireditev in prosimo, da se je v cim večjem številu udeleže. Polovična vožnja je zasigu-rana vsem, ki se do 1. junija priglasijo na naslov: Izobraževalno društvo „VESNA14, Zagorje, Mirko Weinberger, Toplice, ali pa v uredništvu Strokovne Borbe v Ljubljani, Turjaški trg 2.
Razno.
Ko je James Watt (čitaj Džemš Uatt) pred približno sto leti razkril moč, katero hrani v sebi vodna para, gotovo ni mislil, da je našel tisto moč, ki bo postala gonilna sila skoraj celega industrijskega razvoja. Vsakemu količkaj poučenemu človeku je danes že znano, da je bil parni stroj v svojih raznih oblikah do nedavnega časa edina strojna gonilna sila vseh železnic, parobrodov ter tovarniških obratov vseh panog in da je še danes eden glavnih činiteljev za mnogovrstne obrate in prometna sredstva celega sveta.
Gotovo je parni stroj (lokomotiva) za prevažanje ljudi in tovorov najbolj znan. Malo je še krajev na naši zemeljski obli, kamor bi ta železni konj še ne bi prodrl, kjer ga ne bi poznali stari in mladi. Prvo lokomotivo je zgradil pred približno sto leti Anglež Stephenson in je ž njo prevozil pot med Liverpolom in Manchestrom v mnogo krajšem času, kakor je sam preračunih Tedanji znanstveniki in strokovnjaki so Stephensona pred njegovo tako lepo uspelo vožnjo proglasili za slaboumnega, vendar je bil on uverjen o končnem uspehu, da ga ni moglo nič premotiti v njegovem delu. Stephensonovo lokomotivo hranijo še danes v nekem muzeju v Londonu in so jo pred leti razstavili na neki razstavi poleg sedanje moderne lokomotive. Seveda je razlika med njima velika, kakor bi postavil malega otroka poleg velikana.
Tekom desetletij so se parni stroji vedno izpopolnjevali, tako da smemo reči, da so današnji moderni parni stroji na višku tako glede izvršitve kakor glede njih funkcije, porabe kuriva itd.
V teku zadnjih desetletij pa se je pojavil parni sili resen tekmec, t. j. elektrika, proizvajana po strojih, ki jih gonijo razne vodne sile. Ta gonilna vodna sila je mnogo cenejša in tudi ni zvezana s takimi ne-prilikami kakor različne parne naprave.
Parni stroj se je v teku enega stoletja povspel od svojega spočetka do vrhunca, vprašanje časa pa je, kdaj zatemni njegova slava, za katero tekmuje, kakor rečeno — in to z nemalim uspehom — elektrika.
Mezdna gibanja.
Usnjari v tovarni kož v Nišu (Srbija) stavkajo že 15 dni, ker jim delodajalci ne ugodijo povišati; plače za 30 odstotkov. Banka išče stavkolomcev. Ne potujte v Niš. — V Osjeku je mnogo brezposelnih usnjarjev.
Stavbinci v Zagrebu se nahajajo v mezdnem gibanju. Ne potujte v Zagreb. — V Mitrovicil so stopili stavbinci v stavko.
Lesni delavci naj ne potujejo v Novi Sad, Beograd, Jagodinoi, Pirot in Varaždin, kjer lesni delavci stavkajo.
Objave.
Od Splošne delavske izobraževalne zveze »Svoboda« v Ljubljani smo prejeli in objavljamo:
Naznanjamo Vam, da se vrši 1. julija t. i. H. vsedelavski zlet v Mariboru. Prosimo Vas, da priporočate Vašim članom, da se ga v čim večjem številu udeleže.
Spored:
Dne 30. junija: ob 4. uri poopldne zborovanje delegatov vseh delavskih telovadnih jednot »Svobode«.
Dne 1. julija: nastop vseh Delavskih telovadnih jednot Od 7. do 9. ure sprejem gostov; nato pohod skozi mesto na glavni trg in potem na Ljudski vrt, kjer bo glavna skušnja.
Ob 12. uri skupni obed.
Ob pol 3. uri vse članstvo in naraščaj korakajo na slavnostni prostor.
Ob 3. uri nastop naraščaja: a) proste vaje, b) orodne vaje, c) igre.
Ob 4. uri: a) nastop članic, b) nastop članov, proste vaje z godbo.
Ob 5. uri: a) nastop članic, nastop članov, orodne vaje.
Ob 6. uri zaključna skupina vseh odsekov.
Ob polu 7. uri dalje prosta zabava.
Ob polu 9. uri koncert pevcev.
Do 20. junija t. !. poročajte centrali »Svobode«, koliko se jih udeleži od Vašega članstva, da poskrbimo za hrano, stanovanje in da Vam pošljemo zanje izkaznice za polovično vožnjo.
Nadalje Vas prosimo, da od časa do časa objavite o tem izletu v Vašem časopisju.
Natančnejši spored Vam pošljemo pozneje!
Kakor smo informirani se je pri razgovoru, ki so ga imeli predstavniki revolüci-jonarne delavske mladine s predstavniki »Svobode« dognalo, da ni nikakih večjih zaprek za združenje obeh organizacij. Izgleda, da bo v kratkem prišlo do združenja. Svoboda je na svojem zadnjem kongresu pretrgala vse vezi s Socijalistlčno Partijo Jugoslavije, kar olajšuje združenje.
ZAHVALA.
Za mnogobrojne dokaze sočutja povodom nenadomestljive izgube našega nepozabnega soproga, očeta, starega očeta, tasta itd., sodruga
SIMONA BED ENI K A,
izrekamo tem potom vsem onim, ki so spremili rajnega na zadnji poti, najsrčnejšo zahvalo.
Zahvaljujemo se hrastniškermi pevskemu društvu pod vodstvom g. Land ra za ginijive žalostinke ter priporočamo pokojnika v trajen spomin.
Hrastnik, dne 11. maja 1923.
Rodbina Bedenik.
Občni zbor »Neodvisne strokovne zveze strojnikov in kurjačev« se vrši 3. junija 1923 v Delavskem domu v Ljubljani ob 10. uri dopoldne z dnevnim redom: ,1. Poročilo obeh odborov. 2. Sprememba pravil v svr-ho združenja obeh organizacij v eno. —
Odbor.
SEZNAM
sodrugov, ki so prispevali za »Rudarski dom« v Trbovljah.
Nabiralna pola št 5, nabiral s- Mak na Dobrni: Pečnik Ivan 16 K, Vanelli Anton 8 K. Gril Franc 4 K, Beravs Jože 8 K, Panda Franc 10 K, Deželak Alois 8 K* Levičar Jože 10 K, Srne Franc 8 K, Plevnik Anton 10 K, Mlakar Alojz 4 K, Gregorc Jože 8 K, Klobučar Silvester 8 K, Debelak Andrej 10 K, Grčnar Miha 4 K, Mukic Vinko 8 K, Brinove Vinko 20 K, Rotor Miha 4 K, Medvešek Angela 6 K, Vnuk Ivan 10 K, Samec Ivan 4 K, Mravlje Jakob 12 K, Rus Jože 12 K, Petan Franc 10 K, Smagl Jože 10 K, Žibret Jurij 10 K, Krajnc Rok 4 K, Watzak Miha 4 K, Razpotnik Agata 4 K, Koprivnik Vinko 4 K, Koprivc Rudi 4 K, Pirc Ana 6 kron, Očakar Ivan 6 K, Ramšak Terezija 8 K, Mekše Ivan 20 K, Jeraj Luka 10 K, Mesojedec Franc 6 K* Šorli Jakob 10 K, Lindič Valentin 12 K, Suhadolčan Viktor 6 K, Mak Ivan 8 K, Ceglar Ivan 8 K, Šuligoj Peter 8 K, Frece Ivan 4 K, Balencol Jurij 8 K, Tomažič Ivan 12 K, Žiberna Karl 40 K, Romih Jože 12 K, Počeha Ivan 4 K, Zajc Jože 20 K, Vozu Jože 4 K, Bračun Ivan 20 K.
Nabiralna pola št. 7, nabirala ss. Vrbnik in Strah:	Ramšak Franc 4 K, Cmok
Ivan 14 K, Petan Ciril 10 K, Grahornik Marko 4 K, Gričar Jože 40 K, Brinar Ciril 8 K, Cajenger Alois 4 K, Ceprlin Anton 12 K, Trobiš Ivana 8 K, Jerman Franc 8 K, Jerman Franc 4 K, Pusovnik Karol 20 K, Šarlah Alojz 10 K, Planic Jurij 2 K, Bra-tun Franc 8 K, Šener Ivan 4 K, Guzej Jernej 8 K, Kotnik Franc 15 K, Vozelj Ivan 4 krone, Ocepek Marija 8 K, Šoba Alojz 8 kron, Dokler Jernej 20 K.
Nabiralna pola št. 8, pobiral s. Paulič na Dobrni: Fridrih Jože 8 K, Persoglija 20 kron, Poličnik Jože 8 K, Cenin Jože 5 K, Gajšek Franc 4 K,- Krajnc Anton 4 K, Mrak Anton 8 K, Levstek Anton 8 K, Potočnik Jurij 4 K, Paulič Ivan 7 K.
Nabiralna pola št 9, nabiral s. Šuntajs v Žabji vasi:	Šuntajs Franc 20 K, Umek
Alojz 8 K, Zupan Jože 8 K, Umek Alojz 8 K, Gološ Franc 8 K, Bartoncelj Martin 8 K. Pečnik Ivan 8 K. Šuštar Franc 8 K, Markovič Franc 20 K, Pajk Ivan 16 K,i Na-rad Rok 12 K, Veber Jožefa 10 K, Mezek Anton 4 K, Klačnik Lojza 4 K, Mirtel Ivan 12 K, Žuža Vinko 4 K, Veiigovšek Anton 8 K, Mohor Valentin 8 K, Rodič Anton 4 K, Pajk Jernej 8 K, Pajk Jože 8 K, Pajk Marija 8 K, Hauptman Jože 40 K, Zajc Luka 8 K, Košiča Anton 8 K, Vidic Feliks 10 K, Virant Anton 8 K, Kovač Alojz I. 8 K, Kovač Alojz II. 8 K, Komlanc Rudi 8 K, Orešnik Jakob 4 K, Kramžar Franc 4 K, Stopinšek Jože 8 K, Keše Ivan 8 K, Planinšek Ivan 8 K, Gorenc Alojz 4 K, Shur Jože 8 K* Vi-
vat Franc 8 K, Gorenc Martin 8 K, Bastič Franc 8 K, Rostaher Franc 20 K, Ledrar Anton 8 K, Sotlar Anton 8 K, Barbi Pavel S K, Gornik Leopold 8 K, Stavec Franc 8 K, Slapšak Franc 8 K, Florjančič Franc 4 K, Slatnar Franc 6 K, Slatner Franc 5 K, Jazbec Ivan 20 K, Pristav Ivan 20 K, Kolšek Jože 20 K, Albreht Ivan 12 K, Perše Franc 8 K, Avsec Alojz 10 K, Frolj Gregor 8 K.
Nabiralna pola št 16. Nabiral s. Gorjanc v Globosaku. Klopčič Paul 8 K, Umek Tomaž 20 K, Gorjanc Ivan 20 K, Mušerlin Jože 40 K, Vodopivec Jakob 20 k, Paulenc Anton 12 K. — Nabiralna pola št 18, nabirala Pavia Goltez za cesto Loke: Kmetič Leopold 40 K, Zupanc Miha 9 K, Kotnik Fr. 8 K, Seteušek Franc 12 K, Zupančič Ivan 8 K, Baloh Rudi 40 K. Nabiralna pola št 19, nabiral s. Brinar: Koncilja 8 K, Vlah 4 K, Štamperger 4 K, Rudamm 8 K, So Jer 10 K, Puntar 10 K, Forte 20 K, Ovnik 6 K, Tomc 20 K, Navršnik 20 K, Bregar 10 K, Janeš 13 K, Rotar 6 k, Varhovšek 8 K, čop 20 K, Gotez 10 K, Ravnikar 10 K, kovač 8 K, Šmerc 14 K- Nabiralna pola št 20. Nabiral s. Višček po »Njivi:« Dolanc Martin 20 K, Ferant Angela 8 K, Polšak Anton 4 K, Logar Alojz 5 K, Krašovec Ana 6 K, Senčar Franc 16 kron, Kranjc Julijana 7 K, Janc Ivan 7 K, Strikar Ludmila 4 K, Miklavčič Zofija 6 K, Šmit Franc 4 K, Erman Franc 4 K, Pleteš Franc 8 K, Jeraj Ivan 8 K, Zupanc J. 8 K, Neimenovani 20 K, Klan-cisar 8 K, Maks Rak 20 K, Plahutnik Fr. 8, Benuč Ana 6 K, Ocepek Jože 20 K, Štorman Vinko 8 K, Jera Bizjak 12 K, Dolanc fvan 40 K, Zupančič 4 K, Hruševar 10 K, Kiler Ivan 3 K, Zupan Ivan 4 K, Deželak 40 K, Kastanovic Franc 40 K, Irt Ivan 10 K, Ka-nižar 8 K, Juvan Jernej 20 K, Korimšek M. 10 K, Kastelic Jože 16 K, Hribar Alojz 8 K, Medvešek Franc 10 K, Špan Franc, Gačnik Vinko 8 K, Anton Zupančič 12 K, Franc Pe-tauer 4 K, Tratnik Avgust 6 K, Škrinjar Jože 12 K, Jamšek 45 k, Rems Ivan 20 K, Kačnik 10 K, Romih 4 K, knes Franc 8 K, Šuln Leofwid 8 K, Bočko Anton 20 K, Vengust Franc 10 K, Polanc Ivan 12 K, Skrabar Jaka 4 K, Zorko Jože 10 K, Zajc Leopold 12 K, Mozetič Anton 8 K, Trenti Ivan 20 K, Salamon Franc 20 K, Planinšek 12 k, Sekili Ivan 8 K, Kanduč Alojz 20 K. Vsega skupaj 5383 K. Najlepša hvala! Sodrugi posnemajte!
Bodi to kar moraš biti: človek. In ne samo Francoz, Italijan, Nemec, Čeh itd. — R. Rolland.
Iz uredništva.
Ponovno prosimo sodruge, da nam pošljejo 9. številko »Strokovne Borbe«, ker jo nujno potrebujemo.
Za to številko »Strokovne Borbe« niso poslale niti rudarske, niti železničarske podružnice nobenega dopisa. Ali vsi spite? * 1
Uredništvo in upravnistvo v Ljubljani, Turjaški trg 2./IL Posamezna številka
1 dinar. Mesečna naročnina 4 dinarje.
Podlistek.
Maksim Gorkij — Iv. Vuk:
iz povesti...
(Dalje.)
Po njenih licih so se hitro spustile solze. Zamrla je v težki misli o sebi, malenkostni in brez-silni, o veliki resnici, ki živi v njeni duši, o vojaku, ki se ji je posmehoval nekaznovan.
— IMisem ga mogla ogreti... Nisem ga znala, sirota ... A on ... razume o tem nekaj... Nista me prijela ... Zakaj?
To vprašanje, trdovratno zahtevajoč rešitve, je pomirjevalo dekle.
Dolgo je strmela v črno vodo tolmuna, na zvezde, ki so se jasno zrcalile v njej. Zdelo se ji je skozi solze, da trepetajo okrog nje čudne, blede iskre velikega in jasnega, povsod razsejanega ognja.
Od razvalin mlina je vonjalo po dimu. V gozdu je gluho kriknila sova. Po nebu so tiho plavali oblaki, našopirjeni, podobni krilatim konjem. Noč je zvezala hoje v krepko maso, gozd je postal podoben gori in vse okrog se je zdelo prenapolnjeno z napeto mislijo o dnevu in solncu...
11.
Večer je bil takisto laskajoč, kakor včeraj, takisto je molčala tiha voda tolmuna in hoje so puhtele topel, duhteči vonj smole — le razvaline mlina so se kadile bolj in tam v gozdu nekje je nekdo sekal s sekiro. Zrak pa, ponavljajoč udarce, je gluho tikal. Nad vodo so migotajoč letali modrikasti kačji pastirji, ribe so pljuskale, enozvočno se je razlegal srebrn žubor potoka.
Sedeča na strmini, v senci hoj, je pričakovala Vera mračna in nemirna vojakov; segret od sobica pesek je puhtel toploto; dekletu je bilo vroče, no, da bi stopila tja doli, k jezu, se ji ni hotelo in ni hotela tja niti gledati. Čudna, nevidna mreža lepljive pajčevine se je dotikala njenih lic, lepila suhe ustnice in kalila čistoto neba.
Po noči je Vera spala slabo. Celi dan je mislila o vojakih in sedaj je čutila neprijetno utrujenost možgan. vznemirljivo manjkanje zaupanja v svojo silo. Napenjaje neubogljivo misel, se je trudila, da sestavi priprosti govor. Iskala je silnih, slikovitih besed. Ali red misli se ji je vedno trgal in v njega so silile druge, postranske ter dražile Vero in jo utrujale še bolj.
— Zazdim se jim glupa in malenkostna ... — je mislila in bolestno mršila obrvi. Telo je nehote vztrepetavalo pri misli surovega nasilja.
— Znabiti ne pridejo — se je vprašala in se sočasno pokarala za tako malodušnost. No, to ji ni pomagalo... Čutila je, da je ta črna misel pripravljena. da se spremeni v gotovost in zadavi njeno dušo.
— Da bi že bili tu — je vzkliknila koprneča, boječ se, da ne vzdrži in odide prej.
Klicajoča na pomoč ostanke samoljubja, še ne docela ubitega od strahu, je hotela prepričati samo sebe.
— Ako se bojim ... pomeni, da vse tisto ni res...
Nepričakovano za samo sebe, je pomislila:
— Tedaj, seve, je lepše, da odidem ...
Vstala je, udavši se sili in instinktu, s katerim se razum še ni mogel več boriti. ■
Na jezu sta se pojavila vojaka. Vera ju je spoznala. Bila sta včerajšnja. Korakala sta naglo, molče, a ko sta zagledala svetlo pego njene obleke na žoltem peščenem polju, sta stopala še urn e je.
Veri se je zdelo, da se obraz Avdjejova na-smehuje zmagoslavno. To jo je zbodlo in bodreč se, je šla nasproti vojakoma, onemoglo drsaje po pesku.
— Najbrže nista upala povabiti drugih ... A če še pride kdo... porečem... glejte, sama sem med vami, ščiti me edino resnica, katero morate spoznati — da, tako začnem ...
— Pozdravljena, gospodična — je neveselo pozdravil Samov. Njegov tovariš pa je molče dvignil roko k čepici in se ni ozrl na Vero.
— Ali še ... pride kdo — je vprašala glasneje, nego je bilo potrebno.
— Pridejo še — je ponovil Samov, vzdihnivši.
Vsi trije so pomolčali, izogibaje se pogledati drug na drugega. Nato je rekel Samov nervozno in nemirno:
— Pet jih pride ... vidite, gospodična ...
— Molči, Grigorij — je suho svetoval Avd-jejov.
— Ne. Hočem ji povedati resnico!... Vester gospodična, ljudje... surovi so, to se pravi, vojaki. naprimer ... Nekateri so celo prav hudobni ljudje... in poleg tega še gladni moški, to se pravi...
— Ve ona to brez tebe — je pripomnil Avd-jejov in se obrnil na stran, pokašljevaje.
Vera je razumela. Ali dolgi in suhi vojak jo je danes dražil še vse bolj, nego včeraj. Vzbujal je v nji ostro željo prerekanja in zmage nad njim. Zavest nevarnosti je izginila, zgorevsa v sovražnem čustvu k temu človeku.
— Pri vsem tem nas še pa vzpodbuja načelstvo. naj lovimo — je tiho spregovoril Samov.
Veti se je zahotelo odgovoriti:
— Ne bojim se!
Ali vzdržala je neresnične besede in to ji je dajalo zaupanje v sebe in jo za hip prijetno razburilo.
— Ko vam razložim vse, kar treba, me lahko odvedete k načelstvu — je rekla tiho, a vneto.
— Ah, zaboga — je vzkriknil Samov. — Ne mislim to ...
Veri se je zdelo, da se je Avdjejov ozrl od strani na njo in v njegovih hladmh očeh je zagorelo nekaj novega.
Samov pa je govoril vznemirljivo:
— Samo, da bi se, takorekoč, vse izteklo brez hrupa ,. . Zadi za vas sedem, gospodična, za vaš hrbet, namreč, za jv sak slučaj...
— Za kak slučaj — je strogo vprašala Vera.
— Neumnosti govoriš. Grigorij — je pripomnil tovariš. — Zakaj plašiti človeka po nepotrebnem?
Nasmehnil se je.
— Ne bojim se ničesar — je rekla Vera in sedaj ni lagala. Avdjejov je pokimal z glavo.
— Eh — je vzkliknil Samov. — Ze prihajajo...
(Dalje prih.)