Izjavljanje
JANEZ JUSTIN
Konccpt izjavljanja jc bil pogosto predmet ostrih kritik. Nekateri so videli v njem zadnji poskus ohranitve subjekta v govorici (npr. Kucntz), drugi ideološki konstrukt (Pcchcux) ali pa nevarno polisemijo (Jacques). Vendar jc vpliv koncepta na razvoj teoretske refleksije govorice nesporen.
Tu se ne bomo spuščali v podrobnejšo historično raziskavo. Preiskali bomo le nekatere sodobne aplikacije koncepta, zgodovinske razsežnosti pa se bomo dotaknili le toliko, kolikor je neizogibno za opredelitev nasprotij v sodobnem razumevanju. V tem okviru jc pomembno, da jc konccpt vseskozi - od latinskih gramatik, ki so ločevale med "uttcratio" in "utteratum", dalje - deloval kot sestavina binoma "izjavljanje - izjava" in bil potemtakem določen z intuitivnim razlikovanjem, v katerem je "proces" postavljen nasproti "stanju", "produkcija" "produktu", "dinamično" "statičnemu", "subjektivno" "objektivnemu", "strukturirajoče načelo" "strukturi" itd. Omeniti velja, da je filozofsko-ontološka teorija vezala govorico prek subjekta izjavljanja na izvore "smisla", na "resnico", "zgodovino", "generično bistvo človeka" ipd. Descartes, Locke in Kant so omogočili premestitev poudarka: konccpt izjavljanja se prične osamosvajati od vprašanj o "biti in bistvu govorice" in se vse pogosteje vključuje v razmislek o pogojih in strukturi znanstvene vednosti o govorici.
Koncem devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja sta dve teoriji izbrali pot nefilozofske obravnave izjavljanja. Saussurov pojem govora je vsaj z enim od svojih pomenov (govor kot individualna dejavnost) pokazal na možnost empirično-deskriptivne obravnave, Ballyjcva stilistika pa na ožjo možnost psihološke analize izjavljanja.
Na terminološki ravni so novejše teoretske konccptualizacije pojma vezane predvsem na francoski izraz "enontiation", ki izvira iz latinske morfološke strukture "cx-nouncere". V anglosaškem prostoru seje uveljavila druga latinska različica, "uttcratio" -"utteratum", vendar ne v obliki "utterance", ki največkrat pomeni "izjavo", temveč v obliki "issuing of Utterance" (Austin, 1976, str. 92). Hkrati pa se je v tem prostoru od Peirca dalje uveljavljal tudi ncologizem "to enunciate", "enunciation". Italijanska izraza "enunziare", "enunziazione" in nemška "aussern", "Ausscrung" se s svojimi pomenskimi sestavinami vsaj približno skladajo s francosko različico ("čnonccr", "čnonciation"). Vsekakor se je izraz najtrdneje zasidral v francoski teoretski tradiciji. K temu je pripomoglo predvsem delo E. Bcnvenista, ki ni le izhodišče semiotične analize izjavljanja, temveč jc vplivalo tudi vanglosaškcm filozofskem prostoru, med drugim na del "oxfordske šole" (prim. Mitchell, 1983). Bcnveniste seje od sredine petdesetih let
dalje sistematično ukvarjal z različnimi vidiki izjavljanja in čeprav je uporabljal predvsem jezikoslovno metodologijo, je posredno odpiral tudi številna filozofska vprašanja. V knjižni izdaji njegovih razprav so analize, katerih predmet je izjavljanje, zbrane pod naslovom "Človek v jeziku" (Benvcniste, 1966, str. 225-285, 1974, str. 197-280). V nekaterih njegovih definicijah izjavljanja je še prisoten intuitivistični pojem "raba" (utilisation). Tako je, na primer, izjavljanje opisano kot "raba, ki spravi jezik v tek" (Benvcniste, 1974, str. 80). Vendar je izjavljanje hkrati opredeljeno tudi kot "dejanje, ki proizvede izjavo" (prav tam) in kot "individualno spreminjanje jezika v diskurz" (isto, str. 81). Te definicije določajo prvega od treh pomenov pojma izjavljanje, s katerimi se bomo tu ukvarjali. Izjavljanje je v njih mišljeno kot pretvarjanje virtualnih sestavov govorice v "faktični" diskurz; pred izjavljanjem je govorica le možnost (prav tam).
Benvcniste je vzpostavil samostojno jezikoslovno, pa tudi semiotično in filozofsko problematiko izjavljanja z opredelitvijo razlike med Saussurovim govorom in "splošnim dejstvom izjavljanja" (fait general d'dnonciation - Benvcniste, 1974, str. 80). Govor (la parole) jc v strukturalnem jezikoslovju dobil dva različna pomena. Na eni strani je pomenil izkustveno, individualno govorno dejavnost, na drugi strani pa produkte te dejavnosti (proizvedeni tekst izjave, diskurz). Benvcniste je v sintagmi "splošno dejstvo izjavljanja" ločil izjavljanje od izkustvene govorne dejavnosti, ki lahko postane le predmet empiričnih disciplin. "Splošno dejstvo" se nanaša na "občosti", regularnosti izjavljanja. S tem jc začrtal pot neempirične in generativne teorije izjavljanja. Vendar jc izjavljanje ločil tudi od drugega pomena Saussurovcga "govora"; izrecno jc poudaril, da predmet teorije izjavljanja ni "tekst izjave", temveč "produkcijsko dejanje" (Benvcniste, 1974, str. 80).
Malcc nejasno jc avtor opredelil razmerje med izjavljanjem in diskurzom. Zadnji izraz jc nekajkrat uporabil za opis dejavnosti, ki jo je sicer označeval kot izjavljanje. Tako je, na primer, govoril o "instanci diskurza" in o "diskurzivnih dejanjih" (Benvcniste, 1966, pogl. Človek v jeziku). Kadar pa je za isti pojav uporabil izraz "izjavljanje", jc izraz "diskurz" poslal oznaka za "tekst izjave". Ta interpretacija diskurza se je približala razlagi, ki je prevladovala v distribucionalističnih "analizah diskurza" (Harris, Dubois), kjer je "diskurz" pomenil pridobljeni korpus tekstnega gradiva. Približala pa se jc tudi pomenu, ki ga ima izraz v "tekstni lingvistiki" (nemški termin za posebno jezikoslovno disciplino) oziroma "diskurzivni lingvistiki" (anglosaški termin); v tem primeru gre za "tekstualne" enote, večja od stavka.
Bcnvcnistove analize izjavljanja so Saussurovo "diado" (dihotomijo) "jezik - govor" nadomestile s triadično shemo "jezik - izjavljanje - govor", v kateri jc izjavljanje posredujoča "instanca" med imanentnim, virtualnim sistemom (la languc) in individualno izkustveno dejavnostjo govorcev. V tej potezi je določena analogija s pragmatično predstavo o regularnosti (pravilih itd.) "rabe", ki jc analizo od neskončno variabilnih izkustvenih dejanj k "občostim" v "govornih dejanjih".
V Bcnvcnistovi "teoriji izjavljanja" jc zaslediti tudi nekatere prvine ontologije subjekta. Njeno izhodišče je teza, da se človek konstituira kot subjekt "v govorici in prek nje" (Bcnvcnistc, 1974, str. 259); "ego" pripada "bili" govorice, v slednji je temelj subjektivitete subjekta itd.; vse to so ontološke teze, ki se oddaljujejo od vprašanja o pogojih in strukturi znanstvenega spoznavanja govorice.
Vendar se k temu vprašanju povrne Bcnvcnistova analiza izjavljalnc vzajemnosti. Izjavljajoči subjekt ("jaz") in naslovnik izjave ("ti") v njej nista opredeljena kot
ontološki, temveč kot lingvistični vrednosti, ki se jima znanstveno jezikoslovje približa v raziskavi delovanja "formalnega aparata izjavljanja" (Bcnveniste, 1974, str. 79-88). Tu avtor že uveljavlja epistemološko kategorijo, ki v temelju določa strukturalni jezikoslovni, pa tudi semiotični spoznavni pristop: "formo". "Jaz" in "ti" nista avtohtoni, substancialni vrednosti, temveč izključno relacijski vrednosti, ki dobita pomen šele v strukturi izjavljalnc vzajemnosti (Bcnveniste, 1966, str. 260). "Ti" je vz.ajcmnostna implikacija "jaz-a" (prav tam). Tudi razred referencialnih vrednosti - "on/ona/ono" - ne pomeni "zunajjezikovne substance", temveč le "nc-oscbo" (non-pcrsonnc), torej nekaj, kar se konstituira kot negacija strukture "jaz" - "ti". Bcnveniste jc iz teh zamisli razvil formalni, relacijski konccpt subjektivnosti v govorici.
Isti avtor pa seje ukvarjal še z nekim vidikom izjavljanja. Pozornost jc namenil tudi vprašanju, kako se v govorici odraža dejavnost dejanskih, ne "gramatikalnih"-semio-tičnih, temveč empiričnih subjektov govora. Ta tretji vidik izjavljanja je tematiziral predvsem s pojmom "indic" (indice) in "indikator" (indicatcur). Dejanski subjekti izjavljanja se "vpišejo" v tekst proizvedenih izjav, v njem pustijo "sled" svojega delovanja.
Nckatcare leksične enote opravljajo funkcijo notranjega organiziranja govornega prostora. "Ego" je zmerom tista (empirična) oseba, ki v danem trenutku reče "cgo". Izraz je v bistvu "sistematično nedoločen" (Ducrotova oznaka), veže se na vsakokratnega govorca, na "točko izjavljanja", ki jo označuje pronominalna zveza "jaz-tukaj-zdaj" (Bcnveniste, 1974, pogl. 5). "Sled", ki jo pusti izjavljajoča subjektivnost v tekstu izjave, pa ni sestavljena le iz teh zaimkov, temveč se manifestira tudi v tistih sinlaktično-semantičnih prvinah govorice, ki kažejo proč od "točke izjavljanja", vendar jim lc-ta daje pomen; sem sodijo, na primer, izrazi "tam", "včeraj", "jutri" itd.
Bcnveniste je pojem izjavljanja večkrat zbližal s pojmom govornega dejanja. Nesporno jc, da je še pred objavo Austinovih predavanj o govornih dejanjih analiziral isti pojav kot angleški filozof. Vendar je v tej zvezi uporabljal izraz "dejanje izjavljanja" in ne "govorna dejanja". Vprašanje o teh "dejanjih" je projiciral na aristotclovsko dualistično shemo dictum - modus. Razlike med "zatrdilno", "vprašalno" in "imperativno propozicijo" so bile zanj razlike med modalitctami, v katerih "se odraža temeljno ravnanje človeka, ki govori in v govoru učinkuje na sogovornika" (Bcnveniste, 1966, str. 130). To stališče jc pomembno zato, ker postavlja drugi člen pojmovnega para "dictum -modus" na povsem drugačno podlago, kot pa je to veljalo za predhodne teorije; Ballyjcvc modalitete so bile subjektivne, komplementarne psihološke vrednosti govora, Bcnvcnistovc modalitete pa so sestavina vplivanjskega medsubjektnega razmerja.
Prcdno se lotimo natančnejše razčlenitve razmerja med pojmoma modaliteta in izjavljanje, moramo strniti ugotovitve o Benvenistovem prispevku k problematiki izjavljanja. Najpreprosteje jih jc povzeti s sklepom, da je jezikoslovec opravil uvodno analizo naslednjih treh vidikov izjavljanja:
1.	izjavljanja kot lingvistične dejavnosti, ki pretvarja virtualnc sestave govorice v "faktični" govor,
2.	izjavljanja kot subjektivnega pola govorice,
3.	izjavljanja kot "vpisovanja" empiričnih subjektov v "tekste izjav".
Pojem modalitete se ni vključeval v teorije izjavljanja po enotnem ključu. "Modalitete izjavljanja", o katerih govorijo "protopragmatične" teorije z začetka tega stoletja (jezikoslovne teorije, stilistike, poetike, prve psihološke analize), nimajo dosti skupnega z logiškim konceptom, ki je kmalu postal bolj znan. Logiškc modalne analize
(domislimo sc, npr. znane delitve na kategorične, hipotetične in apodiktične sodbe) izhajajo iz bistveno drugačne spoznavne zasnove kot "teorije izjavljanja. Ne ukvarjajo se s postopki kontekstualne proizvodnje pomenov, temveč le z modalitetami prcdikacij, ki so specifične vrednosti stavkov (v okviru francoske epistcmološkc tradicije, ki ji pripadajo tudi semiotične in večina jezikoslovnih teorij izjavljanja, je ločnico med logičnimi in lingvističnimi-pragmatičnimi modalitetami koncem preteklega stoletja začrtala teorija logičnih modalitct L. Brunschvicga).
Pred pojavom Bcnvcnistovih analiz so imele jezikoslovne, stilistične in literarne analize izjavljanja skupni imenovalec v psihološkem konceptu modalilctc. Koncept jc bil vezan na predslavo o kontinuumu sintaktičnih in semantičnih vrednosti, ki naj bi odražale psihično vsebino izjavljalne dejavnosti. Jezikoslovne in stilistične analize naj bi torej invcntariziralc "slovnična" sredstva, ki ustrezajo posameznim vrstam psihičnih vsebin. Medtem ko so analize logičnih modalitet vezane na idejo diskontinuiranosti, sta tu vzporedno zamišljena kontinuum izraznih sredstev in kontinuum psiholoških vsebin; zato jc v stilističnih analizah pogosto govor o "odtenkih".
Modus izjavljanja jc v psihološki jezikoslovni teoriji F. Brunota na eni strani pojmovan kot splet sodb, čustev in volje govorca, na drugi strani pa kol celote jezikovnih sredstev, s katerimi se izražajo psihološke vsebine. To korclativno psihološko-jczikoslovno zamisel ponazarja naslov Brunotovcga dela, Misel in jezik (Brunot, 1922). Podobna stališča jc zagovarjal najznamenitejši avtor stilistične teorije Charles Bally. Oba avtorja sta torej sprejela psihološki konccpt izjavljanja, govor pa definirala kot zvezo treh sestavin, psihološkega govorca, objektivne vsebine izjav in posebnih izraznih sredstev, ki manifestirajo govorčev subjektivni odnos do objektivne vsebine izjav.
To razumevanje nas ne oddalji le od logičnih modalitct, temveč tudi od predstave o ovorni vzajemnosti, na kakršni je temeljila predhodnica stilističnih teorij, retorika, tcvilne "protopragmatične" teorije so okrepile predstavo o govorčevem solipsističnem položaju in iluzijo individualistične proizvodnje "pragmatičnega smisla". Razmerje med modaliteto in izjavljanjem jc bilo dojeto kot razmerje med psihičnim in lingvističnim dejanjem. Modalitcta je po Ballyju "jezikovna forma intelektualne sodbe, afektivne sodbe ali volje, ki jo misleči subjekt izjavi (čnoncc) v zvezi z neko pcrccpcijo ali rcprczcntacijo svojega duha" (Bally, 1942, str. 3).
Čeprav vidijo nekateri avtorji (npr. Maingcneau, 1976) v stilistiki neposredno predhodnico teorije izjavljanja, moramo med njima vendarle potegniti jasno ločnico. Značilnost sodobnih teorij izjavljanja (ali njihovih fragmentov) jc v tem, da se pretežno ukvarjajo z razmerji vzajemnosti med izjavljalnimi subjekti. Stilistični koccpti pa vežejo "pragmatični smisel" na položaj enega samega izjavljalncga subjekta. To stališče se odraža v konceptu modaliziranja, ki gaje razvil U. Wcinrcich, v Franciji pa gaje prevzel J. Dubois. Slednji jc v svoji "teoriji diskurza", ki se jc izmaknila vplivu strukturalnega jczikoslovaja in sprejela glavna načela ameriške distribucionalističnc lingvistike, posebno pozornost namenil razmerju med govorcem in izjavo (Dubois, 1969). Govorec naj bi sc nasproti svoje izjave vzpostavil kot subjekt nasproti objektu; izjavi naj bi vtisnil poseben pečat, jo zaznamoval, "markiral".
Razmerje med subjektom in izjavo jc mogoče razčleniti s pomočjo naslednjih štirih konceptov (Dubois, 1969):
1. Konccpt razdalje: Če izjavljajoči subjekt prevzema "odgovornost" za implikacije izjave, je "razdalja" med subjektnim položajem in strukturo "objektivne vsebine izjave"
minimalna. "Razdalja sc poveča, če je izpostavljena razlika med subjektom izjavljanja in subjektom izjave.
2.	Konccpt zraslosti: Subjekt "markira" stopnjo svoje "zraslosti" z izjavo s pomočjo "modalizatorjev" ("gotovo", "morda", "očitno", različni glagolski načini itd.).
3.	Konccpt prozornosti: Govor je "prozoren" v svojem razmerju do "realnosti" (zunajgovornih objektov), če ga subjekt ne "modalizira", sc pravi, če je iz njega "odsoten"; nasprotno pa intenzivnejša prisotnost subjekta v tekstu izjave povzroči, da postane lc-ta delno ali povsem "neprozorna".
4.	Konccpt napetosti: Nekatere izjave vzpostavljajo "napetost" med izjavljajočim subjektom in naslovnikom izjave. To velja zlasti za izjave s poudarjeno vlogo modalnih glagolov (morati, moči, želeti itd.); npr.: "Združiti moramo vse sile za ...". Nekatere vrste glagolov zmanjšujejo napetost (bili, imeti).
Tu kajpada ni mogoče spregledati, da jc "motiv" tovrstnih teorij diskurza bistveno drugačen od "motivov" lingvistične teorije izjavljanja, kakršno jc snoval Bcnveniste. Prehod od izjave k izjavljanju namreč tematizirajo kot sestop v "substanco" govorice, ali drugače, v diskurzivnih sestavih vidijo manifestacijo socialnih ali psihičnih dejstev in pojavov. Za Bcnvcnistovo fragmentarno teorijo izjavljanja pa je značilno, da sc v skladu z načelom imanentnosti ukvarja zlasti z znotrajdiskurzivno "formo" izjavljanja (opisuje, npr. "formalni aparat izjavljanja"), ne da bi določneje tematizirala možnost korclacij z "zunajdiskurzivnimi" sestavi.
Bcnvcnistovo delo je služilo kot izhodišče za razlikovanje med dvema vrstama modalitet, med modalitetami izjave in modalitetami izjavljanja. Razliko jc definiral A. Meunier (1974), sklicujoč se na delo M. A. K. Hallidaya (1967 - 1968), R. Jakobsona (Jakobson, 1963) in J. Duboisa (1969). Sprejela stajo tudi D. Maingcncau (1976) in O. Ducrot (1972). Modalitcta izjave je določena z govorčevim odnosom do izjavc-objckta. Govorec modalizira "jedro" izjave (prcdikacijo) na resničnostni ali vrednostni ravni. Tako nastanejo "aletične modalitete": "resnično", "neresnično", "možno", "verjetno" itd. (tu ne gre za resničnostne modalitete logiških teorij, ki so rezultat zunanje resničnostne valorizacije stavkov-propozicij, temveč za "subjektivno" valorizacijo, ki je notranja operacija izjavljanja). Vrednostne modalitete so: "dobro", "slabo", "odvečno", "koristno" itd.
Modalitcto izjavljanja opredeljuje govorčev odnos do poslušalca. Razliko ponazarjajo naslednji zgledi:
-	Gotovo bo prišel tudi Peter.
-	Žal bo prišel tudi Peter.
V izjavah nastopa ista modalitcta izjavljanja (zatrdilna), vendar različni modaliteti izjave ("verjetnost", "obžalovanje").
-	Gotovo bo prišel tudi Peter.
-	Ali je gotovo, da bo prišel tudi Peter?
Tu imamo opraviti z isto modalitcto izjave in z različnima modalitetama izjavljanja (zatrdilna, vprašalna). Ta preprosta shema se je učinkovito vključila v empirično raziskovanje govornih struktur, vendar pa na konceptualni ravni ne pomeni bistvene novosti. O "modalitetah izjave" govorijo prevzaprav že številne "prolopragmatične" teorije govorice iz prve polovice stoletja, ki so "pragmatični smisel" izjave obravnavale kot komplementarni smisel. Pojem modalitete izjavljanja pa v resnici zgolj obnavlja teoretsko izhodišče tistega dela sodobne lingvistične in filozofske pragmatike, ki jc
razvil nekakšen "maksimalen program" (Parret, 1983), v katerem sta kontekstualnost oziroma izjavljalno razmerje med govorcem in poslušalcem dojeta kot poglavitna določilnica v sleherni "proizvodnji" pomenov.
V	pojmu izjavljalnih modalitct, kakršnega smo definirali s pomočjo Bcnvcnistove teorije in "teorij diskurza", pa je tudi neka bistvena metodološka omejitev. Ker so takšne izjavljalne modalitete neposredno odvisne od sintaktično-semantičnih sestavin izjave, pomenijo le manifestiram modus vzajemnostnega razmerja med produccntom in naslovnikom izjave. Zatrdilna, vprašal na, imperativna modaliteta so manifestirane gramatikalne modalitete. Povsem so ločene od implicitnih izjavljalnih modalitct. Vendar jc na drugi strani prav Benvcniste sodeloval pri ukinitvi te omejitve. V njegovih spisih naletimo na stališča, ki pomenijo posplošitcv zatrdilnc (asertivne) modalitete izjavljanja, in sicer na implicitni ravni izjave. Avtor opiše to modalitcto kot "prcdikacijo" pa tudi kot "potrditev obstoja". Prisotna naj bi bila v vseh vrstah izjav. Vsaka izjava naj bi se z implicitno trditvijo "To jc!" vezala na določen resničnostni sistem (Bcnveniste, 1966, str. 154). Iz te definicije splošne izjavljalne modalitete jc eden najvidnejših predstavnikov narativne/diskurzivne semiotike J. - C. Coquet izpeljal tezo o dveh dejanjih, ki naj bi sestavljali asertivni modus izjavljanja:
1.	"reči, da p"
2.	"zatrditi, da p"
V	prvem primeru gre za "površinsko", manifestirano dejanje "rekanja", v drugem za logično-semantično dejanje, ki pripada imanentnosti izjave (Coquet, 1984, str. 13-14). Katcgorialno shemo "eksplicitno - implicitno" jc zamenjal značilni semiotični binom "manifestirano - imanentno". Univerzalna izjavljalna modaliteta jc tu pojmovana kot obči pogoj sleherne predikacije. Ta predelava Bcnvcnistove refleksije o funkciji izjavljanja v govorici, ki je nastala v francoski strukturalni semiotiki, je prav presenetljivo podobna enaki Pcircovi analizi prcdikacijc, kjer je "zatrditev predikacije" opisana kot obči pogoj predikacije (Collected Papers, 5.546, 5.547). Zgodovinska preiskava bi nedvomno odkrila še kakšne druge povezave. Naj omenimo le eno. V Slovnici Port-Royala sc funkcija glagola veže z univerzalno izjavljalno modalitcto afirmacijc (Arnaud, Lancelot, 1969, str. 66).
Končno bi kazalo pregledati še zvezo med konccptom izjavljanja in konceptom govornega dejanja, vendar le toliko, kolikor jima lahko določimo nek skupen topos in iz njega izvirajočo skupno zadrego. Topos se izoblikuje s pojmoma govornega subjekta in govorne medsubjektnosti. Tu seveda ne bomo obnavljali poglavitnih premis, s katerimi se vzpostavlja teorija govornih dejanj, kajti dovolj dobro so predstavljene v slovenskem prostoru. Opozoriti pa kaže na to, da se problematika subjekta v teorijah govornih dejanj vse prepogosto izmika natančnejši analizi (tako kot v neketerih različicah teorije izjavljanja), čeprav ni težko odkriti, kako veliko vlogo ima v tem okviru. Če lahko ugotovimo, da je pretežni del sodobnih pragmatičnih analiz govorice usmerjen k vprašanju o apriornih možnostnih (ali uspešnostnih) pogojih govornih dejanj, potem jc gotovo, da sodi med te pogoje tudi transccndcntalistična predpostavka o govornem subjektu kot momentu, s katerim jc določen pomen, učinek in obseg dejanj. To postane najbolj razvidno tedaj, ko se teorije govornih dejanj lotijo pojma intcncc. Postavimo za trenutek, da sc intcncionalne delijo na "monadične" in "diadične".
V	najenostavnejši obliki "monadične" interpretacije govornega dejanja delujo Predpostavka, da ilokucijsko intcnco ali ilokucijski "smoter" (illoculionary point)
neposredno definira realna psihična operacija govorca. Poseben sintaklično-semantičen kod naj bi omogočil, da se intcnca ("smoter") neposredno izrazi v besedilu izjave. Nekatere Scarlovc analize ilokucijskih dejanj se vsaj približajo temu razumevanju, če se mu že popolnoma ne prilagodijo. V njih deluje intcnca kot "monadičen" pojem. Izvor in struktura intcnce sta določena z avtohtonim psihičnim aktom. Prvine "diadičnega" razumevanja po vsebujejo tiste intcncionalnc analize, ki izhajajo iz vzajemnostnega razmerja med govorcem in poslušalcem, prepoznanje intcncc pojmujejo kot rezultat sklepal-nega procesa, intend sami pa ne pripisujejo empiričnega ali mentalističnega statusa, temveč jo razumejo kot "odprto" in "javno" intcnco, kot relacijsko entiteto, ki je "naravnana na to, da bi bila prepoznana kot nekaj, kar je naravnano na to, da bi bilo prepoznano" (Griče). "Diadično" razumevanje preusmeri pozornost od same govorčeve intcncc na vzajemnostna strukturo njene realizacije, torej na to, da je "učinek intcnce dosežen v poslušalčevcm prepoznanju, da ima govorec intcnco proizvesti v njem učinek, ki naj bi ga poslušalec proizvedel tako, da prepozna govorčevo intcnco, da bi proizvedel učinek" (Bachova in Harnishcva vzajemnostna struktura uresničevanja govorčeve intcnce).
Temeljni ugovor zoper to, vsaj navidez popolnoma diadično razčlenitev govorne intcncionalnosti je F. Jacques oblikoval takole: Tako kot v Jakobsonovi komunikacijski shemi (kjer nastopata "pošiljatelj" in "sprejemnik") se vzajemnostna relacija tudi v tem primeru nujno bere od leve proti desni (Jacqucs, 1983, str. 62). Analiza vzajemnostnega sklepanja (Griče idr.) naj bi s svojo kompleksnostjo in navidezno "diadičnostjo" le prikrila predpostavke, ki so v poenostavljenih intcncionalnih analizah govornih dejanj šc povsem razvidne. Tc predpostavke naj bi bile v naslednjem (Jacqucs, 1983, str. 53):
1.	Subjekt naj bi rekel natanko tisto, kar je rečeno (načelo semantične hegemonije).
2.	Kar jc rečeno, naj bi bilo naznačljiva funkcija tistega, kar subjekt hoče reči (načelo izrazljivosti).
3.	Subjekt naj bi natanko vedel, kaj reče (načelo izjavljalnc prozornosti).
Tu jc F. Jacqucs izrekel nekaj očilkov, ki bi sc jim resda kazalo brez zadržkov pridružiti tedaj, ko imamo v mislih najpreprostejše različicc teorije govornih dejanj, kakršna je npr. Scarlova, vendar postanejo vsaj delno neupravičeni v razmerju do nekaterih mnogo bolj kompleksnih poskusov obravnave medsubjektnih infcrcncialnih opcracij, ki določajo ilokucijski pomen dejanja, pa tudi do tistih delov sodobne pragmatične teorije, ki v okviru dvomestnega modela - ki predpostavlja "soizjavljanje" vsaj dveh subjektov, govorca/izjavljalca in poslušalca/soizjavljalca - poudarjajo vlogo medsubjektnih pogajanj o nikoli dokončno "definiranem" ilokucijskcm pomenu. O listih teoretskih dosežkih pragmatike, ki presegajo načelo semantične hegemonije subjekta, tu žal ne moremo podrobneje govoriti. Vendar pa jc nesporno, da se pragmatika nercflcktirane subjektne predpostavke vsaj v eni od njenih vlog nikakor ne more odreči. To postane razvidno tedaj, ko se pragmatične analize ne ukvarjajo le s posameznim govornim dejanjem, temveč zajamejo večje diskurzivne enote. Oglejmo si zgled diskurzivne enote, ki jo D. Wundcrlich imenuje "sekvenčni vzorec" (Scqucnzmustcr):
X: "Predavanje je v predavalnici D."
Y: "V predavalnici D torej."
X: "Da."
Tu opazimo, da dejanska vloga pragmatičnega subjekta vendarle odstopa od tiste idealne postavke za pragmatično analizo govorice, ki terja, da jc govorne subjekte potrebno obravnavati le kot učinek opcracij, ki potekajo v prostoru govorne vzajemnosti
(Sbisa, 1983, str. 100). Čc trdimo, da jc sckvcnca sestavljena iz treh ilokucijskih dejanj, se pri tem opiramo na dejstvo, da druge izjave ni izrekel isti govorni subjekt kot prvo in da tretje izjave ni izrekel isti govorni subjekt kot drugo. Tu dobi pragmatični subjekt nenavadno pomembno vlogo. Nikakor ni mogoče reči, da je le "učinek govornih operacij", prej bi lahko trdili, da jc s svojimi menjavami (turns) znova postal izhodišče pragmatične analize. Pretežni del sodobnih pragmatičnih analiz sc ukvarja z ustnim govorom, v glavnem torej z dialoško, konvcrzacijsko "govorno rabo". V njej deluje pragmatični govorni subjekt kot ena ključnih apriornih (in ne aposteriomih) vrednosti dejanja. Izkaže se, da v končni posledici vendarle deluje kot meja, če že ne kot izvor ilokucijskega dejanja, ilokucijskc signifikacije in ilokucijske moči. Prek pragmatičnega govornega subjekta in njegovih "menjav" se vežejo ilokucijska dejanja med seboj, sc 'sestavljajo" v nize ali sckvcncc. Pragmatika najde v njem oporo za svojo induktivno metodo. Pragmatična analiza seže le do razmerja neposredne sosednosti med dvema ilokucijskima dejanjema, v katerega se kot vezni člen in hkrati kot ločnica vključuje pragmatični subjekt; od posameznega ilokucijskcga dejanja torej prehaja k dvočlenski zvezi, nikoli ne uveljavlja nasprotnega izhodišča, ki bi jo vodilo od mnogočlenske celotc govorne akcije k posameznim ilokucijskim enotam.
Tu smo naleteli na neko bistveno omejitev v pragmatičnem konceptu govornega (ilokucijskcga) dejanja. Vloga, ki jo v dejanskih analizah opravlja pragmatični govorni subjekt, sc ne sklada z idealnimi postavkami epistemološkega dvomestnega modela. Ta vloga veže pragmatiko na induktivno metodo in jo usmerja v lokalne analize govora. Dostop do globalne organizacije govora jc močno otežen.
V nekem teoretskem kontekstu pa sc lingvistična problematika izjavljanja, kakršna se je prvič zarisala v delu Bcnvcnista, in pragmatično vprašanje o govornem dejanju tesno povežeta in izsilita teoretsko rešitev, ki obeta novo metodologije, vendar povzroča tudi vrsto nejasnosti in težav. Gre za semiotično obravnavo izjavljanja, ali natančneje, za obravnavo, ki ji lahko sledimo v delih avtorjev "Pariške semiotične šole" (prim. Justin, 1989). Ključ za razumevanje semiotičnega konccpta izjavljanja je pojem izjave. Čeprav je trditev navidez paradoksna, jo lahko hitro pojasnimo.
Pojem izjave sc nc nanaša na "materialno" manifestacijo govora, temveč na sestav diferencialnih razmerij, ki ga manifestacija proizvede. Vendar pa iz semiotičnega epistemološkega modela izhaja, da semiotični objekt ni nikakršna zunajteoretska postavka, da torej nc "biva" neodvisno od semiotične teoretske dejavnosti, pojmovane kot semiotična "deskripcija", temveč jc zmerom le semiotična artikulacija objekta. Zato mora pravzaprav slediti sklep, da jc "izjava" v rcsnici poglavitni način, kako si teorija predstavlja svoj objekt, jc torej poglavitni način teoretske rcprczcntacije objekta.
Ker v skladu s tem zunaj "izjave" nc more bili nobenega semiotičnega objekta, sc mora tudi izjavljanje spremeniti v - "izjavo". Ta trditev jc nemara dokaj nejasna, saj postavlja enačaj na mestu, kjer smo doslej jasno ločili med dvema "poloma" govorice, med izjavljanjem in izjavo. Vendar avtorja Semiotičnega slovarja nedvoumno postavita: Izjavljanje jc izjava, katere funkcija-prcdikat se imenuje intcncionalnosl in katere objekt je izjava-diskurz" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 127). V tej opredelitvi moramo najprej videti odklonilno stališče do možnosti, da bi bilo izjavljanje dojeto kot proces, ki šele privede do nastanka signifikacijc, v smislu kavzalne zveze "vzrok-učinck". Zaradi dosledno uveljavljenega načela imanentnosti jc meja "pomenotvomega tudi meja semiotične analize, ali drugače, vse jc žc "impregnirano" s pomeni, "pred-signifikantno"
zanjo nc obstaja. "Intcncionalnost" moramo tu razumeti kot tranzitivno razmerje, pa tudi kot "usmerjenost k svetu" (visče du mondc - isto). Ta navidezna ontološka poteza jc v "splošni ekonomiji" semiotične teorije nekako nevtralizirana. "Svet" v tej zvezi ni mišljen kot realna "bitnost" zunaj govorice, temveč kot spccifičcn diskurziven učinek; v izjavljanju subjekt "konstruira svet-objekt" in pri tem "konstruira samega sebe" (isto). Ne subjekt ne "svet" nista "realna", gre za "iluzijo", "dozdevek" (paraitre), "simulacijo" subjekta in sveta.
Številne Greimasovc analize semiotičnega subjekta in diskurzivnega "sveta-objekta" sc pričenjajo z uvodnim stavkom: "Vse poteka tako, kot da bi..." ("Tout se passe comme si ..."). Nekateri analitiki Grcimasovega dela so pričeli govoriti o semiotičnem "kot-da-bi-načelu" (npr. Parrot, 1987). Če si dovolimo malcc grobo parafrazo, lahko rečemo: Avtor semiotične analize nc ve ničesar o tem, kaj "stoji za" diskurzivnimi, "papirnimi" (to je priljubljen Grcimasov izraz) "bitji" in "prikaznimi"; ničesar nc more vedeti o tem, ali jc za njimi karkšnakoli "realnost", ki bi bila drugačna, bolj "stvarna" (v sociološkem, psihološkem, ontološkem smislu) od semiotične "realnosti", skratka, nc more vzpostaviti nobene primerjave med "semiotično eksistenco" in drugimi vrstami "eksistence". Njegovo zanimanje je usmerjeno le v sam diskurz. "Svet" jc zanj lc proizveden "dozdevek sveta", kar zadeva referente, tj. zunaj diskurzivne "bitnosti", pa lahko o njih ugotovi le to, da diskurz proizvaja vtis, "kot da sc" nanaša na nekaj zunaj sebe. V tej luči je mogoče tudi pojasniti razmerje semiotične teorije do vprašanja o subjektivnosti v govorici. Običajna, ontološka formulacija vprašanja jc: Jc subjekt izjavljanja avtonomen ali heteronomen? V ozadju te formulacije slutimo vprašanje o izvoru in genezi govorice, pa vprašanje o genezi subjekta izavljanja. S semiotičnega stališča jc mogoče o subjektu izjavljanja reči le to, da v "konkretnem" diskurzu "funkcionira, kot da bi bil avtonomen", ali pa da deluje, "kot da bi bil heteronomen" (Parrct, 1987, str. 34). Onotološka odločitev o "realnosti" subjektovega delovanja (izjavljanja) je zunaj epistemološke situacijc, v kateri sc konstituira narativna/diskurzivna semiotika.
Kljub tej enotni zasnovi pa ponujajo besedila narativne/diskurzivne semiotike vrsto povsem različnih definicij izjavljanja. Strnimo jih lahko v naslednji obliki:
1.	Izjavljanje je nasprotje izjavc-diskurza. Izjava-diskurz je "realizirana in manifestirana semiotična eksistenca". V trenutku svojega "nastanka" se dokončno loči od izjavljanja (od produkcijskega akta), ki ga jc mogoče lc rekonstruirati za nazaj. Izjavljanje jc mogoče rekonstruirati na način "logičnega predpostavljanja"; izjava pač logično predpostavlja predhodno izjavljanje (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 126).
2.	Izjavljanje je "simulacija", "dozdevek" izjavljanja, je "iluzorna, imaginarna bistnost", ki jo kot spccifičcn pomenski učinek proizvede izjava-diskurz. Tu dobi posebno vlogo pojem "izjavljalncga sklopa" (cmbrayage): potem ko "inslace izjavljanja" projicira v izjavo "objcktalne" vrednosti "nc-jaz", "nc-tukaj", "ne-zdaj", se ob morebitni prisotnosti dciktičnih (a izjavljajočcga subjekta "kazočih") sestavin izjave lahko sproži nasproten proccs, katerega rezultat jc "iluzija", da sta izjavljalcc in njegovo izjavljanje neposredno prisotna v sami izjavi. Tu je mogoče govoriti tudi o "sledi", ki jo v izjavo zariše subjekt izjavljanja, ali o njegovem "vpisu" v besedilo izjave. Analize dciktičnih sestavin "težijo k temu, da v analizah izjav proizvedejo nezadostno, pa vendar zanesljivo vednost o izjavljanju" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 356).
3.	Izjavljanje je instanca posredovanja med virtualnostjo govorice in "dejanskim" govorom. Ta predstava o naravi izjavljalnih proccsov jc očitno v sorodu z
Bcnvcnistovim jezikoslovnim konceptom izjavljanja. Vendar se semiotični pojem virtualnega nc nanaša na jezikovni sistem, o katerem govori strukturalno jezikoslovje, temveč na globinske logične operacije, ki naj bi bile imanentne govoru, in na modalno razsežnost govora (prim Justin, 1984, 1989).
4. Izjavljanje jc dejanje. Edina možna semiotična rcprczcntacija dejanja pa je zopet izjava, ali bolje, splet dveh izjav; dejanje je pač tisto, kar "naredi" ("povzroči"), da nekaj "je", zato si ga je mogoče predstavljati kol splet dveh izjav, v katerem je neka "izjava delovanja" nadrejena neki "izjavi stanja".
Ob teh poskusih opredelitve samega koncepta sta sc razvili dve različni spoznavni strategiji, okoli katerih so se grupirali teoretiki "Pariške semiotične šole". Prva od strategij jc prilagojena takšnemu razumevanju izjavljalnih proccsov, v katerem jc izjavljalna subjektivnost nekakšna "sredotežna" subjektivnost (Parrctov izraz). Naravnana jc na dciktičnc sestavine izjav, na sled, ki jo izjavljalci rišejo v "svoje" izjave. Iz te strategije izhajajoče analize so zmerom lokalne; njihov poglavitni dosežek je v identifikaciji diskurzivnih vrednosti "jaz-tukaj-zdaj", ki predstavljajo organizacijsko središče govora.
Druga strategija išče povezavo med izjavljanjem in globalnim ustrojem diskurza. Posebnega pomena je zanjo pojem elementarne izjave, ki vstopa v semiotično teorijo kot "kanonična in aksiomatična rcprczcntacija imanentne strukture diskurza" (Grcimas, Courtds, 1979, str. 124). Omenjeni pojem v rcsnici izvira iz glosematike L. Hjclmslcva, kjer jc govor o razredu izjav, ki jih jc mogoče razstavljati na njihove sestavine, vendar same ne tvorijo enot višjega reda. V semiotikah in jezikoslovju prevladujejo - v skladu z aristotelovsko tradicijo - binaristične opredelitve elementarne izjavne (stavčne) strukture (Hjelmslcv, Tcsničrc, Rcichcnbach, Chomsky, Grcimas itd.). Tej prevladujoči predstavi ustreza semiotična definicija, ki govori o predikativno izraženi rclaciji - funkciji med dvema aktantoma, subjektom in objektom. Vendar v okviru posamezne elementarne izjave - tako pač razlagajo avtorji "Pariške semiotične šole" - ni mogoče zajeti vprašanja o izjavljanju. Možnost za to se pojavi šele tedaj, ko si zamislimo zvezo dveh elementarnih izjav. Prcdikat prve izjave modalizira predikat druge izjave, ki opravlja deskripitvno funkcijo. Izjavljanje si jc tako mogoče predstavljati kot moč, silo, s katero ena izjava deluje na drugo, zamislimo pa si lahko tudi modalno sintakso, ki sc kot učinek izjavljanja razvija na implicitni ravni diskurza. Pojem sintakse dobi v tej zvezi pravzaprav pomen sintaktičnega delovanja ("fairc syntaxique"), izjavljalni subjekt pa postane subjekt sintaktičnega delovanje, aktant. Vendar ta subjekt ni opredeljen kot "izvor" modalizacij, njegovo razmerje do objektov jc razmerje naddoločitve. Scmiotika nc dopušča možnosti, da bi se modalni sestavi na implicitni ravni diskurza organizirali kot oblika cgo-rcprczcntacije izjavljalncga subjekta, prej bi lahko rekli, da jih obravnava kot "sredobežne" strukture.
Natančnejše analize semiotičnega konccpta izjavljanja na tem mestu nc moremo opraviti. Končati moramo z ugotovitvijo, da sc v konccptu kaže notranji razccp, ki je poslcdica dveh sočasno delujočih spoznavnih strategij. Prva od njiju se nc razlikuje bistveno od lingvističnih postopkov, saj konstruira svoj predmet s pomočjo sledi, ki jih izjavljajoči subjekt riše v besedilo izjave - pomembna razlika jc le v tem, da sc scmiotika ukvarja s sledmi, ki jih "aktanti sintaktičnega delovanja" puščajo v različnih "substancah", ne le v naravni govorici. Druga strategija jc sestavljena iz postopkov, ki Prenašajo splošni semiotični generativni model (ij. model pomenotvornega proccsa, ki
opisuje pot možnega kognitivnega napredovanja od logičnih globinskih k diskurzivnim strukturam - cf. Justin, 1989) na problematiko izjavljanja. To so postopki, ki naj bi določili invariantne sestavine sleherne pomenotvornosti in prispevali k splošni formalni prediktibilnosti pomenotvornih opcracij. Za pristop so značilne zelo velike omejitve. Kritike pa nc bi smeli začenjati z očitkom, da sc zaradi splošnosti semiotičnega generativnega modela izgublja specifičnost nekega predmeta. Če sprejmemo trditev, da je "specifičnost predmeta" šele rezultat neke teoretske dejavnosti, moramo bistveno omejitev iskati drugje. Iz splošnega modela izpeljan opis izjavljanja sc spoznavno ne more organizirati v teorijo izjavljanja, kajti slednja terja vsaj nekaj nczvcdljivih metodoloških in konceptualnih rešitev.
LITER A TURA
Amaud, A., I.ancclot, C., Grammaire gčnčralc et raisonnče, Paris, 1969 (1660).
Austin, J. L., How lo Do Things with Words, Oxford U. P., (2. izd.), Undon, 1976 (1962).
Hach, K, Ilamish, R. M., Linguistic Communication and Spccch Acts, The MIT Press, Cambridge, Mass.,
London, 1984.
Bally, C., Synlaxc de la modalitč cxplicitc, Cahiers F. de Saussure, 1942.
Bcnveniste, H., Problčmcs de lingustiquc gčnčralc, Gallimard, Paris, 1966 (I), 1974 (II)
Brunot, R, I.a Pcnsčc et la I.anguc, Masson, Paris, 1922.
Coquet, J.C., Ix discours ct son sujet, Klincksicck, Paris, 1984.
Dubois, J., Lcxicologic ct analyse dčnoneč, Cahiers dc lcxicologic, 15, II.
Ducrot, O., Dire ct nc pas dire, Hermann, Paris, 1972.
Grcimas, A. J., Corulčs, J., Sčmiotiquc - Dictionnairc rcaisonnč dc la thčoric du langagc, Hachcttc, Paris, 1979. Griče, II. P., Meaning, The Philosophical Review, 67, 1957.
Halliday, M. A. K., Ixaming How lo Mean, Explorations in the Development of language, 1975.
Jacqucs, F., I .a mise cn communautč dc 1'čnonciation, (engages, 70, 1983.
Jakobson, R., Etsais dc linguistique gčnčralc, Minuit, Paris, 1963.
Justin, J., Pragmatski in modalni subjekt akulluracijc, Anthropos, 1984, 5t. 3-4.
Justin, J., Semiotika: od "znaka" k "operacijam ", Anthropos, 1989, it. 1-2.
Kucntz, PI, Parolc/discours, Languc fran9aisc, 15, 1972.
Maingcncau, D., Initiation aux mčthodcs dc l'analysc dc discours, Hachcttc, Paris, 1976. Mcunicr, A., Modalitč ct communication, I.anguc fran^aisc, 21, 1974.
Milchcll, S., Indexical Expressions and the Enunciation od Natural languages, v: Semiotics unfolding,
Proceedings of the Second Congress of the IASS, Mouton, Berlin, !N\ Y., Amsterdam, 1983.
Parrct, II., Lčnonciation cn tant que modalisation ct dčictisation, I engages, 70, 1983.
Parrct, II., Dc l'objct scmiotiquc, v: Sčmiotiquc en jcu, Hadčs-Bcnjamins, Amsterdam, 1987.
Sbisa, M., Actcs dc langagc ct (actcs) d'enoncialion, (engages, 60, 1983.
Scarlc, J., Spccch Aas, Cambridge U. P., Cambridge, 1969.
Wundcrlich, D., Was ist das fiir ein Sprcchakt, v: G. Grcwcndorf (ur.), Spcchakuhcoric und Scmantik, Suhrkamp, Frankfun/M, 1979.