V soboto smo s helikopterjem v gorah reše- vali trikrat, kar je bilo nekako pričakovano. Nič zelo resnega ne po medicinski ne po reševalno-tehnični plati. Naslednji dan, v nedeljo, 28. avgusta, smo priča- kovali nekaj podobnega. Pa smo se zelo zmotili. Slab začetek dneva Ob prihodu v helikoptersko bazo ni bilo časa niti za prijazen jutranji pozdrav in seznanitev z ekipo. Prvi klic na pomoč nam je gorenjski Center za obve- ščanje (ReCO) posredoval že pred uradnim začet- kom dežurstva. Na Staničevi koči pod Triglavom si je planinka poškodovala nogo. Med hitenjem proti helikopterju sprejmemo nov poziv, tokrat iz ReCO Celje: v Turskem žlebu so opazili negibnega člove- ka, ki leži z glavo navzdol kakih 150 m nad vznož- jem. Seveda tej intervenciji damo prednost. Čez Ko- krsko in Kamniško sedlo poletimo nad Okrešelj in se spustimo proti Turskemu žlebu. Hitro opazimo po- nesrečenca v najožjem delu žleba. Direkten dostop z vitlanjem smo ocenili kot prenevarnega zaradi zelo ozkega žleba, nad katerim se prevešajo krušljive ste- ne. Z reševalcem letalcem zato skočiva iz lebdečega helikopterja na balvan v vznožju T urskega žleba. Tre- tji član dežurne ekipe – policist letalec ostane v he- likopterju, če bo treba prinesti dodatno opremo. Z Čudoviti, jasni in topli dnevi zadnjega avgustovskega konca tedna leta 2016 so v gore privabili množico ljudi. V helikopterski ekipi GRZS na Brniku sem bil dežurni zdravnik v soboto in nedeljo. To je pomenilo nič gora po lastni izbiri. Seveda bi bil raje na "drugi strani", a za prostovoljno delo v gorski reševalni službi imam mnogo utemeljenih razlogov, vsaj toliko kot za posvečanje alpinizmu. Poenostavljeno povedano je gorsko reševanje predvsem gorništvo za druge, alpinizem pa je predvsem gorništvo zase. Sožitje obeh pa omogoča še bolj celostno doživljanje gora in sebe ter drugih v kontekstu "nekoristnega", a tako nepopisno lepega sveta. Zato me je vedno čudilo, ne pa tudi presenečalo, kako malo dobrih in predvsem vrhunskih slovenskih alpinistov je med aktivnimi gorskimi reševalci. A to je druga zgodba. Devet reševanj v enem dnevu �Maraton� dežurne ekipe helikopterskega gorskega reševanja GOR SKO REŠEVANJE Iztok Tomazin Čez Kokrsko in Kamniško sedlo poletimo nad Okrešelj in se spustimo proti T urskemu žlebu. Foto: Franci Horvat največjo hitrostjo, na meji zmogljivosti teles, se pože- neva v strmino, otovorjena z osnovno medicinsko in reševalno opremo. Na nobeni tekmi ne bi tako hitel, saj ne gre za rezultat ali zmago, pač pa za nujo čim prej priti do ponesrečenca, z upanjem, da mu bova še lahko pomagala. 150 višinskih metrov naju dodobra zadiha. Po krušljivi prečnici še vedno hlastajoč za zra- kom prilezeva do ponesrečenca. Takoj je jasno, da je mrtev. Poškodbe so nezdružljive z življenjem, kot su- hoparno rečemo v medicini. Soočanja Je eno od mnogih trupel, ki sem jih srečal v desetle- tjih svojega gorništva. Gorski reševalci, predvsem najaktivnejši, jih srečamo mnogo. Tisti, ki smo tudi poklicno aktivni v medicini, seveda še mnogo več. Začetnike taka srečanja zelo pretresejo, nato se neka- ko "navadijo", kar običajno pomeni, da znajo občut- ke nekoliko bolje skriti pred drugimi in jih potlačiti v globine, kjer pa zaživijo neko svoje, večini nedou- mljivo življenje, ki včasih pljuska tudi na površje, lah- ko v zelo čudnih ali neprijetnih oblikah, v zelo nepri- mernih okoliščinah. Pogosto v družinah. Ne glede na to, da se večina dela junake, "moške" v skladu s primi- tivnimi predstavami o neobčutljivosti, nezlomljivosti, trdnosti. T emu pravimo tudi sindrom Johna Wayna. Ne glede na izkušenost in mehanizme potlačevanja ima vsaka smrtna nesreča svoj vpliv in se vtke v temni mozaik spominov vsakega gorskega reševalca. Med samo akcijo moraš odmisliti vsa moteča dejstva, saj je treba delovati v okolju, ki ne odpušča napak. A dej- stva so, da je bilo vsako truplo še nedavno človek, ki je dihal, govoril, se gibal, bil v odnosih z mnogimi lju- dmi. Ljubil, morda sovražil, hrepenel, užival, morda stokal pod bremenom življenja. In še marsikaj iz ne- skončnega mozaika bivanja. Nekdo, ki je mnogo po- menil nekaterim ali mnogim, nekdo, za katerim bo ostala praznina, ki je naključni zunanji opazovalci ne moremo poznati, še manj dojeti. Ko rešujemo smrtno ponesrečene v gorah, smo le uvodni pogrebci, kate- rih naloga je pokojnika spoštljivo prenesti in prepe- ljati v dolino. Morda smo ga celo poznali, in takrat je še posebej težko. Šele ko ga prepustimo drugim, si, čeprav ni več živ po običajnih merilih, začenja utira- ti pot v svet spominov, čustev in marsičesa drugega. Kot vedno se sprašujem, le kaj je nesrečnika pospre- milo na zadnjo pot v prepad Turskega žleba. Zakaj je omahnil nekje visoko v skalovju, ki se preveša nad nas, zakaj se ni uspel ustaviti …? Morda je opit od le- pote včerajšnjega gorskega večera z željo po čim boljši fotografiji storil usodno napako …? A za vprašanja in razmišljanja ni časa. Truplo leži na strmem, zelo ne- stabilnem in krušljivem terenu. Po radijski zvezi se s celjskimi reševalci in pilotoma dogovorim za opti- malno nadaljevanje intervencije. Z reševalcem ne- srečnika hitro zavarujeva z vrvjo in napraviva začetni del sidrišča, nato ob spremljavi padajočega kamenja stečeva po krušljivem T urskem žlebu v vznožje. Med- tem helikopter v vznožje žleba pripelje celjske reše- valce z opremo. Midva se takoj vkrcava in poletimo v Julijce, proti Staničevi. Ko bomo reševali tam, naj bi celjski reševalci in policist spustili truplo v vznožje T urskega žleba, kjer ga bomo po vrnitvi lahko pobrali in odpeljali v dolino. Helikopter izkrcava reševalce v vznožju T urskega žleba. Foto: Iztok Tomazin 24 Hitenje za življenje Čez Kamniške Alpe in visoko nad gorenjsko rav- nino, nad pokljuškimi gozdovi, čez Krmo in mimo Rjavine poletimo do Staničeve. Čudoviti razgledi so obremenjeni z nesrečnikom iz Turskega žleba, ki ga kolegi medtem spuščajo v dolino, obremenje- ni so tudi z novo reševalno intervencijo in s priča- kovanjem, kaj bo še sledilo. Dan se je komaj dobro začel … Na Staničevi poberemo srbsko planinko s poškodovanim kolenom. Ko letimo nad Vrati pro- ti Mojstrani, dobimo klic, da je na Rombonu pri- šlo do srčnega zastoja. Takoj obrnemo in skozi Lu- knjo poletimo proti Rombonu. Tam nekaj napetih minut iščemo lokacijo nesreče. Napetih predvsem zame, ki najbolje vem, kaj pomeni vsaka minuta zamude pri srčnem zastoju. Ko končno odkrije- mo bolnika in oba sopotnika, naju z reševalcem in opremo iz lebdečega helikopterja spustijo v zoprno strmo, s travo poraščeno skalovje v bližino bolnika. T u pride prav posebna tehnika plezanja, ko šopi tra- ve služijo namesto manjkajočih oprimkov. Seveda je pod prsti treba dobro čutiti, kdaj se začnejo bilke pod obremenitvijo trgati in je skrajni čas, da si naj- deš drug prijem. V trenutku mi je jasno, da je bolnik zelo prizadet in ogrožen, na srečo pa še ni v srčnem zastoju. Po hitrem zdravniškem pregledu in krat- kem pogovoru postavim diagnozo srčnega infark- ta. Helikopter medtem pristane v Bovcu, poškodo- vanko iz Staničeve prevzamejo člani GRS Bovec, njihov letalec pa se vkrca, da nama bo pomagal na Rombonu. Kljub hitri infuziji, zdravilom in ki- siku je stanje bolnika kritično, vsak trenutek lahko pride do usodnih zapletov. Napetost narašča, doda- tno tudi zato, ker helikopterju že zmanjkuje goriva. Brez predaha je to že naša tretja zaporedna inter- vencija. Zelo hitimo. Z bolnikom v reševalni vreči me povitlajo v helikopter, takoj zatem še reševalca s preostalo opremo, bovški reševalec pa bo peš sesto- pil v dolino z ženo in sinom bolnika. Nimamo do- volj goriva za let v Klinični center v Ljubljani, zato pristanemo v najbližji – jeseniški bolnišnici, kjer nas že čaka ekipa z internistom in anesteziologinjo. Na urgentnem oddelku nadaljujemo z njegovo oskrbo, medtem gre helikopter natočit gorivo v Lesce. Ker je bolnik v slabem, nestabilnem stanju in ker nas na Okrešlju že čakajo, kličem ekipo helikopterske NMP , da bi ga oni prepeljali v Ljubljano. Izvem, da so žal trenutno brez helikopterja. Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki nima niti enega namen- skega medicinskega helikopterja, le večnamenske policijske in vojaške! In še teh premalo za vse po- trebe. Ko bolnika za silo stabiliziramo in ko se voja- ški helikopter vrne iz Lesc, ga v Klinični center pe- ljemo mi. Zame je to seveda dodatna obremenitev, saj med prevozom nimam medicinske asistence. Po predaji bolnika v Klinični center takoj poletimo na Okrešelj. V vznožju T urskega žleba poberemo reše- valce in truplo, jih prepeljemo v dolino in se vrne- mo v bazo na Brniku. Četrta, peta, šesta, sedma … V bazi smo vsega pet minut, komaj dovolj za najnuj- nejša opravila, ko nas že kličejo na Vodnikov dom, kjer vkrcamo planinko s poškodovanim kolenom V Loški steni se je zgodila nesreča, verjetno zlom noge. Foto: Franci Horvat 25 junij 2017 PLANINSKI VESTNIK in jo prepeljemo na Jesenice. Še preden zapustimo bolnišnico, prejmemo nov poziv za reševanje v bo- hinjskih gorah. V Koči pri Sedmerih jezerih najprej oskrbimo in nato odpeljemo planinca s poškodbo ko- molca, seveda spet na Jesenice. Smo še v zraku, ko nas že kličejo na Sleme nad T amarjem za pomoč onemo- gli, nenadno zboleli planinki. Ob množici radovedne- žev, ki uživajo na idiličnem kraju v čudovitem dne- vu, jo vkrcamo in najprej pristanemo v Kranjski Gori, kjer smo zaradi manjše obremenitve helikopterja pu- stili del opreme. Zelo se razveselimo, ko nam gorska reševalca brata Robič prineseta vodo v plastenkah, saj doslej nismo imeli časa za pitje, smo pa že krepko iz- sušeni. O hrani seveda ne utegnemo niti razmišljati. Spet vzletimo in pristanemo na strehi jeseniške bol- nišnice, predamo pacientko in kmalu po vzletu pro- ti Brniku že dobimo klic za novo intervencijo. T okrat nas kličejo kamniški gorski reševalci, ker si je hrvaška planinka zlomila nogo pod vrhom Ojstrice. Takoj se usmerimo tja, poletimo ob grebenih Karavank in čez Jezersko prihrumimo v Kamniške. Če bi bili spočiti in neobremenjeni z intenzivnostjo nenehnega reševa- nja, bi neznansko uživali ob čudovitih prizorih, ki dr- sijo pod nami. T ako pa jih z mislijo na novo interven- cijo le shranjujemo v spominih. Ponesrečenko hitro imobiliziram, zdravil ne potre- buje, zato jo z vitlom dvignemo v lebdeči helikopter. Ker nam spet zelo primanjkuje goriva, jo oddamo re- ševalcem v Kamniški Bistrici in takoj nadaljujemo proti Brniku, kjer v bazi napojimo žejni turbini na- šega helikopterja. Za napojitev in nahranitev članov dežurne ekipe pa je žal premalo časa, saj zelo kmalu dobimo nov klic … Proti soncu in čudovitim goram … … v Loški steni se je zgodila nesreča, verjetno zlom noge. Začetne informacije o gorskih nesrečah so po- gosto pomanjkljive ali celo netočne; včasih se izka- že, da ni tako hudo, kot je bilo sporočeno, včasih pa je žal obratno. Zato smo previdni, računamo z naj- slabšimi scenariji in smo veseli, če do njih ne pride. Pozno popoldne je in kaže, da nas poleg zahtevne- ga dela čaka tudi časovni pritisk zaradi bližajoče se noči. Stečemo v helikopter in znova poletimo, tokrat proti soncu, ki se spušča nad Julijce. Kmalu izvemo, da se je nesreča zgodila na grebenu, in ne v steni. Za- radi velike nadmorske višine, na kateri je moč heli- kopterskih turbin manjša, blizu Mangartske planine izkrcamo policista z odvečno opremo, v helikopter- ju pa poleg posadke ostaneva sama z reševalcem. Kar dolgo traja, da se iz doline dvignemo do vrha Oltarja in da pilot najde primeren položaj za izkrcanje. Med- tem uživam v čudovitih prizorih zgodnjega večera. Ožarjene gore nad Logom pod Mangartom, mogoč- ni zid Loške stene, ob katerem se vzpenjamo … S pri- dobivanjem višine pa se v vidnem polju razprostira vse razsežnejša plejada ostalih Julijcev. Hkrati sem že zbran, pripravljen na akcijo. Ko je treba iz helikopter- ja, ne obstaja ničesar več razen ponesrečencev, tere- na, kjer se bomo gibali, in vsega, kar bo neposredno povezano z akcijo. Višina in močan veter sta izziv za pilota, za naju z reševalcem pa se začne, ko na izpo- stavljenem grebenu Oltarja z nahrbtniki na ramenih skočiva iz lebdečega helikopterja v bližini mesta ne- sreče. Tik pod nama se na eni strani grezi tisočmetr- ski prepad Loške stene, na drugi pa strmo skalovje, ki pada v Bavšico. Vsekakor ni za vrtoglave ali meh- ke noge. Ko se helikopter umakne, po grebenu steče- va do gorskega vodnika in njegovih dveh gostov. Na hitro jih pregledam in izprašam. Vodnik je nepoško- dovan, eden od gostov ima zlomljeno nogo, drugi pa številne odrgnine in obtolčenine po padcu zaradi iz- puljenega klina med spuščanjem po vrvi. Pravzaprav so imeli srečo, lahko bi se končalo mnogo huje. Sledi imobilizacija, pregled njihove opreme in priprava za dvig v helikopter. Prva dva na jeklenici spremlja re- ševalec, tretjega jaz. Ko sva že blizu lebdečega heli- kopterja, se strga jermen na njegovem nahrbtniku in poleti v globino, na srečo proti Bavšici. Ko je pone- srečenec na varnem v kabini, me še enkrat spustijo v strmino. Po skalovju stečem navzdol do nahrbtni- ka, kar je odlična vaja za ravnotežje in koordinacijo. Ko si ga pripnem, pokličem helikopter, ki kroži v bli- žini, nato se spet pripnem v kljuko jeklenice z upa- njem, da danes zadnjič. Spustimo se še do Mangart- ske planine, poberemo policista z opremo in sledi Reševalec letalec ureja vse potrebno za dvig enega od poškodovancev v helikopter. Foto: Iztok Tomazin 26 nekaj minut čudovitega poleta čez ožarjene Julijce do Jesenic. Ko se vrnemo na Brnik, se zdi, da je končno čas za oddih in kak grižljaj. Večeri se, bliža se konec dežur- stva. Pred odhodom domov si zaslužimo slabo uro časa za pregled in urejanje opreme, pisanje poročil. V Steni Iluzija o zasluženi urici miru traja dvajset minut. Po- tem nas kličejo mojstranski gorski reševalci. Dve ple- zalki sta obtičali v severni steni Triglava, ker ne naj- deta Zimmer-Jahnovega izstopa. Zelo bodo veseli, če ju bomo iz stene rešili mi, saj bi se klasično reševanje zavleklo daleč v noč. V desetih minutah od klica po- letimo, sonce je že izginilo za Julijci, noč se bliža. Ker dobro poznam Steno, ju hitro odkrijem in nato se še hitreje dogovorimo, saj pilota takoj sprejmeta pre- dlog poteka reševanja. Ves dan odlično komunicira- mo, hitro in učinkovito rešujemo dileme, upošteva- mo tako medicinske kot letalske vidike in delujemo optimalno. Brez tega danes ne bi zmogli opraviti vseh intervencij. Užitek je delati s tako posadko helikopter- ja. Z vitlom me spustijo v steno do plezalk. Ko ju na hitro pregledam in pripravim za dvig, se do nas spu- sti reševalec in se takoj dvigne z eno od njiju, v nasle- dnjem ciklusu dvignejo še mene z drugo. Ko bingljava in se vrtiva na jeklenici pod helikopterjem, je že tako temno, da je Stena pod nama le še brezoblična gro- zeča gmota. V mraku ju na travniku v Mojstrani pre- damo reševalcem in se v trdi temi vrnemo na Brnik. Zaključek Zadnja nedelja v avgustu leta 2016 je bila za dežur- no ekipo helikopterskega gorskega reševanja zelo na- porna in zahtevna, vendar tudi izpolnjujoča. Opra- vili smo devet reševanj v  gorah in en helikopterski prevoz namesto HNMP, kar je v zgodovini helikop- terskega reševanja pri nas doslej največ v enem dne- vu. Delali smo od jutra do poznega večera, vmes smo enkrat imeli pet minut "prostega" časa, enkrat pa pri- bližno dvajset minut. Z izjemo smrtne nesreče v T ur- skem žlebu smo pomagali vsem, ki so potrebovali he- likoptersko reševanje. Poleg prijetnih občutkov ob dobro opravljenem delu ostajajo tudi lepi spomini na odlično sodelovanje vseh članov dežurne ekipe tako pri praktičnem reševalnem medicinskem delu kot pri sprejemanju zahtevnih odločitev. K temu je odločilno prispevalo medsebojno spoštovanje in seveda bogate izkušnje, strokovnost in poznavanje gorskega terena. Člani dežurne ekipe smo bili: kapitan vojaškega he- likopterja Damjan Bevk, kopilot Simon Jaksetič, teh- nik letalec Matevž Čerenak, reševalec letalec Peter Poljanec, policist letalec Robert Ternik in zdravnik letalec Iztok T omazin. m Na Staničevi koči pod Triglavom si je planinka poškodovala nogo. Foto: Peter Strgar 27 junij 2017 PLANINSKI VESTNIK