LJUBLJANSKI ČASNIK.
st. 4G.
Viorik MO. Hoznika•
18S1.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za či leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 krajci — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
četert leta
Tradni del.
Njegovo veličanstvo je z najvišjem sklepom od 11. maja t. 1. konsistorialnega svetovavca in ordinarjatnega notarja v Ljubljani, Jožefa Keka in mestnega fajmoštra in lehanta v Kraj-nu, Antona Kosa, za častna korarja v Ljubljani imenovati blagovolilo.
4. junija 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XXXIV. del občnega deržavnega zakonika in vladnega lista, in sicer v vsih dvojnih izdanjih razun roman-sko-nemškega, kakor tudi XI. del od leta 1850 v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Potem je 31. maja 1851 XXXIV. del tečaja 1851 v vsih dvojnih izdanjih razun ro-mansko-nemškega, in LXXX. del tečaja 1850 v češko - in rusinsko-nemškem, dvojnem izdanju izdan in razposlan bil.
Zapopadek teb delov je bil že pri pervem naznanilu razglašen.
Dunaj 3. junija 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakoni ka in vladniga lista.
7. junija 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XLI. del občniga deržavnega zakonika in vladnega lista in sicer v edino- in vsih dvojnih izdanjih razun romansko-nemškega izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 144. Ukaz ministra pravosodja od 14. maja 1851, s kterim se odloči, v kterih primerlejih se imajo občinski predstojniki kakor opravniki deržavnega zastopništva k vradnim opravilom pripuščati.
Št. 145. Razpis ministerstva pravosodja od 524. maja 1851, s kterim se vstanovi, da se ima moč notarjatnega reda 1. julija na Štajar skem pričeti.
Št. 146. Ukaz ministerstva bogočastja in uka, po kterem se učiteljski zbori vrede.
Št. 147. Razpis ministerstva denarstva od 3. junija 1851, s kterim se ravnanje s 3% 4 in 5 percentnimi, 1. junija 1851 pod redno št. 174 srečkanimi dvornokamernimi obligacijami razglasi.
Potem zapopade ta del popravek v delu XL. in sicer v pregledu zapopade cesarske nared-be od 20. maja 1851 št. 139 deržavnega zakonika pripetivšega tiskarnega pogreška.
Potem bo od leta 1850 XXXII. del v češko-, talijansko-, slovensko-, madjarsko-, horvaško- in serbsko-nemškein dvojnem izdanju : CXXXIX. del v poljsko- in horvaško-nemškem dvojnem izdanju izdanin razposlan.
Poslednjič je bil 1. junija 1851 CXL. del tečaja 1850 v česko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan
Pregled zapopada teh delo je bil že pri raz-glašenju edino-nemškega izdanja naznanjen.
Dunaj 6. junija 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Izpis iz zapisnika poslednje seje 3, junija mestnega svetovavstva,
Poslednjo sejo mestnega odbora odpre gospod župan z naznanilom razpisa deželnega poglavarstva od 23. maja 1851 št. 2640, s kterim se potrebe za vkvartirovanje žandar-merije, za javne bolnišnice in delavšnico razglasijo, po kterem pride na krajnsko kronovino 61200 gold. 24 kr.— Ta raspis seje zaslišal.
Gospod namestnik župana, Ambrož bere oba poslednja sejna zapisnika, ki sta bila z malimi premembami sprejeta.
Predsednik začne prednašati osnove vojaške policije.
Po razlagi bere gospod namestnik župana načert zbora v tej zadevi.
To prednašanje je zbor po razlagi gospoda dr. Čuberja poterdil:
Nato se pa razno mnenje zasliši.
I.	Dr. Ahačič nasvetje, da naj se tisti stroški, ki so do leta 1839 za policijsko stražo plačevali — tudi zdaj podlago store za vojaško policijsko stražo, ki se ima napraviti.
Pomnoženje straže pod Sicardom bi bilo nepotrebno, ali bi se pa ne smelo na občinske stroške zgoditi, tudi se doba leta 1848, ki je bila silno nemirna , ne mora za pravilo vzeti, ker je bilo takrat zavolj posebnih okoljšin več stražnikov, ki so več stroškov prizadjali.
II.	Dr. Ahačič predloži, da bi se sklenulo, da naj v tej zadevi, od odbora storjeni načert županu pri njegovih zadevajočih naznanilih pravilo bode.
III.	Gospod Ambrož predloži, da bi se sklenulo, da bi se v tej zadevi storjeni načert z izkazani vred za občino potrebne policije in s tem sklenjenimi stroški gospodu deželnemu poglavarju s prošnjo predložil, da bi gospod deželni poglavar nektere odbornike mestne županije in gospoda vodja policije k sebi poklical, da bi se tisti stroški odločili, ktere bi imela v tej reči mestna denarnica in ktere c. k. denarnica plačevati.
IV.	Dr. Bleivveis predloži da bi se tudi za povernenje tistih stroškov pri c. k. denarnici oglasili, ktere je občina že do zdaj namesti c. k. denarnice plačevala, ktere povernuti, je tudi poprejšnje deželno poglavarstvo zagotovilo. Ta predlog podpera dr. Ahačič.
Dr. Kavčič zoper to govori in pravi: Ne bilo bi prav povernitve stroškov obravnavi primeštati, ker še le za to gre, ktere stroške bo v tej zadevi občina in ktere c. k. denarnica plačevala.
Ako bi se to ob enim obravnovalo, bi obravnavo bolj zmedilo. Bolj prav bi bilo tedaj povernilev potem tir jati, ko se enkrat odloči, kaj da ima občina plačevati.
Na to se je glasovalo.
Predlog odbora je bil poterjen. Predlogi gospoda dr. Ahačiča I. in II. in predlog gospoda Ambroža III. so bili tudi poterjeni. Predlog gospoda Dr. Bleivveisa IV. je padel.
Gospod Ambrož prednaša pogodbo, ktero je mestno poglavarstvo v letu 1842 z gospo-
dom tesarjem Ivanom Koširjem glede obrambe zagraje v drevoredu pred Nunami sklenilo.
Gospod Košir je v letu 1842 po naredbi ranjcega mestnega poglavarja takrat polomljeno ograjo v imenovanem drevoredu za 482 goldinarjev popravil in ker je mestni poglavar naznanil, da je mestna denarnica na slabih nogah, je gospod Košir vsako leto 50goldinarjev in travo dobival, ki je ondi rasla, da mu so bili stroški tako poplačani.
Sklenjeno je bilo to reč naj popred odboru v pretehtanje izročiti, da se občinsko premo-moženje varje.
Gospod Ambrož stori predlog, Jevnikarje-vo hišo na predmestju sv. Petra št. 96 in njivo, da se bo zamogla pripravna cesta od železnice v mesto napraviti, kupiti in za svoj predlog vzroke napelje.	•»-
Gospod Lukmann razlaga, kako pripravna in zaželjena bi bila taka cesta in je s predlogom gospoda nasvetovavca enih misel, da naj se to stori, ko bo le mestna denarnica pripustila.
Gospod dr. Kavčič podpera predlog, in opomni, da je zdaj naj vgodniši čas to hišo kupiti, ker Jevnikarjevi dedniki niso v stanu jo ob-deržati in ker bi se pozneje znabiti taka priložnost več ne ponudila.
Po daljšem posvetovanju se je glasovalo, in predlog je po večini glasov padel.
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Deželna zaklada na vse neposredne davke v poravnanje stroškov za vkvartirovanje žan-darmerije, za zdravstvo in delavšnico v upravnem letu 1851.
(Konec.)
Neposrednji davki krajnske kronovine, in sicer:
1)	gruntni davk z tretjino (driteljcam) vred 719839 gld. 54% kr.
2)	hišninski davk z tretjino (driteljcam) vred 49606 „30 „
3)	hišni razredni davk z tretjino (driteljcam)
vred ...... 75075 „ 6% „
4)	pridobnina .... 47040 „15 „
5)	dohodnina po doslejš-
nem dosežku . . . 26444 „ 26 „
skup tadaj . . . . 918006 gld. 13% kr. znese, je za vgotovljenje gori imenovane skupne potrebnosti treba, 4 kr. na vsak goldinar teh neposrednjih davkov naložiti, kteri, ko bodo plačani, okroglo število 61200gld. 24 kr. dajo, ktero je sama zaznezekll61 gld. 44 kr. manjši, kakor je prav za prav treba, in zavolja tega razločka bi bilo povišanje naloge tim menj opravičeno, ker bi se poslednji s posameznimi privarovani v prevdarjenih zneskih, kterih je treba, vteg-nil poravnati dati.
Po naznanjenju visokega ministerstva notranjih oprav 24. Marca t. I. št. 5888 je tedaj njegovo c. k. veličastvo z najvišjim sklepom 19. Marca t. 1, dovoliti blagovolilo, da se sme
za gori imenovane deželne naloge skazana potreba v okroglim številu 61200 gld. 24 kr. na vse neposrednje petere davke, namreč, na gruntni, hišninski in hišni razredni davk z tretjino vred, potem na pridobnino in dohodnino krajnske kronovine torej s 4 kr., reci s štirimi krajcarji na vsaki goldinar teh nepo-srednjih davkov za upravno leto 1851 naložiti.
Ta za vgotovljenje zgorej imenovanih deželnih potreb najvišje dovoljena deželna naklada se da tadaj z nozečim s to opombo na znanje, da se davknim uredam ob enim zaukaže, brez odloga to nalogo na imenovanih pet davkov s 4 kr. na vsaki goldinar davka razdeliti in jih koj od dolžnih obdačencov in sicer za letošno upravno leto v 2 obrokih, torej vsaki pot 2kr., in ob enim času s za III. in IV. čelertletje pr. 1. zapadenim gruntnim davkom, če je treba, s eksekucijnim ravnanjem, ktero je pri cesarskih davkih navadno, poberati in kar v tukajšno deželno glavno denarnico poslati, pri kteri si ima, kakor se je to doslej tudi z nakladnimi denarji delavšnič-nega zaklada godilo, upravljanje denarnice z deželnimi konkurenčnimi denarji, kteri so zdaj z unimi združeni in se imajo tadaj ob enim poberati, zjediniti in torej za to vlastna deželna konkurenčna denarnica špogati, in glede vkniževanja in pobotovanja te deželne naklade, ktere znezek se ima vsakemu obdačencu kot dolžnost pravno naložiti, kakor tudi zastran razkazovanja na to storjenih plačil za ta čas do daljnega zaukaza natajnko tako ravnati, kakor se je doslej v tem ozeru pri deželni nakladi za tukajšno delavšnico ravnalo. Ker je pa med zgorej za tekoče upravno leto 1851 dovoljeno deželno nalogo z 61200 gld. 24 kr. tudi za letos prevdarjeni znesek stroškov tukajšne delavšnice z 10525 gld. za-popaden, za ktero je bila že vsled z vis. mi-nisterskim razpisom 11. Oktobra 1850 št. 21525 poterjene poglavarstvene naprave 20. Julija pr. 1. št. 9844 1% odstotna naloga (t. j. z 1 kr. od goldinarja) na gruntni in hišni razredni davk za upravno leto 1851 izpisana, se samo po sebi ume, de se imajo pri pobe-ranju zgorej imenovane za leto 1851 izpisane deželne naloge s 4 kr. vsim tistim gruntnim in hišnim obdačencom, kteri so vsled prej-šnega izpisanja za tukajšno delavšnico za leto 1851 že davk odrajtali, že res plačani zneski k dobrimu pripisati in torej deželna naloga, ktero imajo zdaj odrajtati, pravno zaraj-tati, in de se prihodnič zavoljo tega, ker zdaj deželna naklada razun stroškov za žandarme-rijo tudi une za tukajšno delavšnico kakor tudi za zdravstvo, ktere ima dežela terpeti, ob-seže, za obe poslednjič imenovane deželne potrebe ne bo več posebna konkurencia izpisala.
* Četerta očitno porotna obravnava pri drugi porotni seji v Ljubljani.
28. maja 1851. Predmet obravnave, pri kteri je svetovavec deželnega sodništva gospod Šmalc predsednik bil, deržavni namestnik gospod dr. od Trauenstern, in zagovornik gospod dr. Rudolf, je bila zatožba c. k. der-žavnega zastopnika zoper Franca Sabliča zavolj hudodelstva tatvine.
Djanje hudodelstva je sledeče:
Franc Sablič, iz Reke doma, 29 let star, tkavec, je služil poslednji čas za mornarja na c. k. brodovju, je bil potem spušen, ker ni bil za rabo in stopi pri vlastnici panorame Katarini Schaaf v službo. S poslednjo je 8 mescev okrog hodil in prišel 20. novembra 1850 z njo in nje hčerjo vKrajn, kjer ostanejo v kerčmi „k levu", kjer svoje reči v najeto sobo znesejo.
Mati in hči se kmalo vležele, ko se perva prepriča, daje tružica, ktero je saboj imela, dobro zaperta, od ktere ste imele mati in hči
posebej ključe, kterega je mati čez noč pod glavo d j al a, hči pa v obleki v žepu pustila. Sablič ostane še nekaj časa v pivnici, se še le pozneje spat poda in zjutraj že ob štirih vstane, da bi, kakor je rekel, popred v Ter-žič prišel.
Kmalo potem zapazite Katarina Schaaf in nje hči, daje tružica odperta in ko preiščete, najdete, da manjka mošnje, v kterej je bilo 300 goldinarjev. Pozneje zapaziti tudi, da je volnatega dežobrana zmanjkalo.
Sum ste naglo verglc na Sabliča, kterega so v Terstu zasačili.
Zatoženi obstane, da je svoji gospodinji denar in druge reči ukradel, terdi vendar, da je bila tružica odperta in da denarja, akoravno ga ni preštel, ni bilo čez 200 gold.
Katarina in Mina Schaaf niso prišle osebno k obravnavi, ker ste v daljnih krajih, zavolj tega se je bralo, kar ste pri pervem preiskovanju rekle.
Na podlago izida porotne sodbe so se porotnikom sledeča vprašanja dala:
Pervo vprašanje:
Je zatoženi, Franc Sablič, kriv, da je Katarini Schaaf po noči od 20. na 21. novembra 1850 v Krajnu iz zaperte tružice več kot 25 gld., pas v vrednosti 30 kr., usnjato mošnjo v vrednosti 10 kr., potem dežobran,
v	vrednosti 40 kr. iz lastnega dobička brez dovoljenja imenovane Katarine Schaaf iz nje posestva vzel?
Ako se to vprašanje poterdi:
Drugo vprašanj e:
Ali znesejo ukradene reči skupej več kot 300 goldinarjev ?
Tretje vprašanje:
Se je pokradeni velika škoda, po njenih okoljšinah soditi, zgodila?
Če ter t o vprašanje:
Se je tatvina pri zaperti tružici zgodila?
Porotniki odgovore na pervo in tretje in četerto vprašanje enoglasno,
na drugo pa z 10 zoper 2 glasa „Da".
Na to je bil zatoženi, Franc Sablič hudodelstva tatvine krivega spoznan in od sodništva na tri leta v teško ječo in k povernit-
vi	škode, ki znese 301 gold. 10 in k plačulu kazenskih stroskov obsojen.
# Šesta javna obravnava druge porotne seje v Ljubljani.
2. junija 1851. Ta obravnava je bila med vsimi obravnavami te seje naj bolj zanimiva, ker je bil hudodelstva uboja zatoženi po nesrečnih, obžalovanja vrednih okoljšinah k ta-cemu delu tako rekoč primoran. Toraj podamo ta predmet bolj obširno našim bravcam.
Andrej Monfreda, iz Bača, okrajnega poglavarstva Tominskega, 48 let star, oženjen in oče sedmero otrok, kterih naj starši je 18 let star, je imel v Bači pol zemljiša in v celi soseski so ga imeli za poštenega, mirnega in pobožnega moža, in tudi njegovo življenje je bilo brez madeža. Ker je vidil, da se mu bo še bolje godilo, da svoje posestvo za plačilo svojemu bratu, in se preseli v letu 1849 s svojo rodovino na Krajnsko, in je v spodnji Za-dobrovi, od Matija Černeta en del njegovega posestva kupil, se je toraj tukaj vselil in od tega časa mirno, marljivo in pobožno živel. — V letu 1850 je Jurja Straha za hlapca k sebi vzel, sina kajžarja, ki je bil 28 let star in je že pri raznih gospodarjih služil. Ker se je on kmalo z najstarši hčerjo Monfreda so-znanil, so ga stariši pred časom, o sv. Andreju iz službe spustili. Od te dobe ni dal rodovini Monfredi Juri Strah, ki je bil v pravem pomenu besede strah cele soseske, velike, močne postave, več miru. On večkrat v hišo pridere, žuga silno z nožem ali gnojnimi vilami, pobije večkrat, razsajaje skoraj vsako
noč pred hišo, okna, in tirja hčer, tako, da je Monfreda 3. decembra pr. leta politiškega komisarja, ki je bil v Polju pri popisovanju s fajmoštrom vred za pomoč prosil, ki mu je pa k sodništvu iti ukazal. — Tako se je ta rodovina vedno pred tein človekom tresla in žena Monfredatova je bila nekterikrat primo-rana,ko nje moža ni bilo doma, zavolj Straha sosede v pomoč prositi, ki so za plačilo v njej hiši prenočili. — Ker so menili, da bo miroval, so sklenuli hčer iz hiše v drug kraj poslati in so jo v ta namen pr. leta na spodnjo Štajarsko poslali.
Perve dni tekočega leta gre mati hčer obiskat in Andrej Monfreda ostane z druzimi otroci sam doma. V nedeljo, 5. januarja popoldne, ga pred njegovem vertom sosed Matija Cerne za obresti tirja. Juri Strah pride zraven in z Černetom potegne, da ga oba nagovarjati , da naj z njima v kerčmo gre žganje pit, kar pa Monfreda, ker se je bal, ni hotel storiti. — Zdaj pa si začne misliti, da se bosta obodva vpijanila in potem nadnj planila, ker mu so njegovi otroci pripovedovali, da sta se pogovorila to storiti. On sklene tedaj v Ljubljano po mladega človeka, kteremu je tnalo popred posestva prodal, da bo ta prišel in ga varoval, ker on sam ker je tujec, nima nobenega prijatla. On se vendar kmalo • premisli in gre v kerčmo, kjer misli oba z dobro besedo vtolažiti. Ondi začne tedaj Juri Strah nad njim razsajati. On mu očita, zakaj da je hčer proč poslal, on, Strah, bi bil že zanjo skerbel, zdaj pa ne mora več zanja in zadavil bi jo, ako bi mu v pest prišla; ona sama je kriva, ker je po noči k njemu v hlev prišla, akoravno ji je to odsvetoval. — To je tako vpil, da se začnejo ljudje, ki vpitje slišijo zbirati. To je Monfreda grozno razžalilo in on se pomakne iz kerčme, ko se Strah začne z nekim družim prepirati in gre svoji zeni ki je imela po železnici domu priti, naproti. Ko pride, ji pove prigodbo; oba tolažiti z božjo pomočjo, gresta domu, otroke, ker noč postane, spati spravita in se proti 8 uri vleže-ta, ko sta duri dobro zaperla in luč ugasnula ker sta menula, da ju Strah znabiti ne bo nadlegoval, ako inemo gre in vse tiho in mirno najde. Slekla se pa nista, ker sta bila skoraj gotova, da bo Strah nadnja prišel in toraj sta bila v vednem strahu. Ko sta bila nekaj časa popolnoma tiho, slišita Jurja Straha razsajaje po vasi proti hiši priti. Ko pride do hiše Monfredatove, razbija na vrata in vpije: „Odprite!" Ona sta le tiho. Tedaj pride on k oknju pred stanico, kjer sta spala, bije na okno in vpije: ,.Ne boš odperl?!" Nato odgovori Monfreda: „Juri danes ne, pusti nas v miru." On zaverne : »Jaz hočem vediti, kaki ljudje da ste v hiši," in je vedno bolj razsajal. Okna popolnoma razbije in se dere: „Le počakaj, ti Tominc, danes boš vidil, kaj je Kristus." — Monfreda se za steno skrije: Strah vpije za njim: „Stoj!" — Monfreda ni vedel, kaj da Strah meni, on je mislil, da eden nju mora danes mertev biti, na to popade za nabasani samokres, stopi k oknu, kjer je Strah vpil in preklinjal in si misli, sprožil bom, naj se zgodi, kar hoči. On vidi Straha pri oknu se z glavo sem in tje gibati, se vstopi za zid k oknu in samokres sproži. Samokres poči — zunaj vse tiho postane. •— Monfreda ni vedel, kaj da se je zgodilo, če je Straha zadel, ali če se je prestrašen umak-nul. Ker ni mogel spati, gre proti enajsti uri tiho vun in vidi Straha pred hišo ležati. On pove to svoji ženi, ki z njim vun gre, in najdeta ga pred oknom mertvega. Groza ju prepade; da truplo na bližejo cesto neseta in kri od oknja spravita. Iz straha se zjutraj Monfreda od doma poda in tri dni brez opravkov okrog hodi, potem pa pride žalosten k faj-
moštru v Polje, ki mu svetje, da naj se sam sodbi izroči, kjer je vse natanjko obstal.
Zdravniški pregled je pokazal, da je Straha zernje iz samokresa, ki ga je v glavo zadelo, ubilo in da je moral po strelu umreti. — Samokres, kterega je Monfreda malo popred v Ljubljani kupil, je pozneje njegova žena sod-ništvu izročila. Ondašnji župan, fajmošter in drugi prebivavci pravijo, da je bil Juri Strah groza ljudem, pred kterem se je cela vas tresla, kteremu, posebno ako se je nekoliko vpijanil, nobena reč sveta ni bila. Posebno Monfredata je na posebno hudo vižo mučil, mu ni ne po dnevu, ne po noči miru dal. Monfreda je zavolj njega hčer od hiše dal in clo zemljiša prodal, da bi bil le mir imel. —
Gospod dr. Aliačič, njegov zastopnik, je dokazoval, da je bil zatoženi v takem strahu zase in za otroke, da ni vedel, kaj da je delal, J a tedaj ni s hudobnim namenom ravnal. Deržavni zastopnik pa je govoril, da ravno prisiljen ni bil Straha ustreliti in da se je za-volj tega okrivičil, ker je življenje druzega v nevarnost pripravil.
Porotniki so se sledeče vprašali:
1.	Je zatoženi, Andrej Monfreda kriv, da je, 5. januarja 1851 po noči skoz okno svoje hiše v spodnji Zadobrovi zoper Straha, sicer ne z namenom ga vsmertiti, vendar pa s hudobnim namenom proti Jurju Strahu s samokresom ustrelil, da je poslednji moral vsmer-tjen biti?
Ako se na to vprašanje „ne" odgovori:
2.	Je zatoženi kriv, da je 5. januarja 1851 po noči skoz okno svojo hiše v spodnji Zadobrovi ustrel, da je zavolj tega Juri Strah smert storiti in na tako vižo zoper občne človeške dolžnosti, ktere vsak zapopade, ravnal?
Porotniki odgovore na pervo vprašanje enoglasno, na drugo pa z 10 zoper 2 glasa „nekriv".
Po teh odgovorih je predsednik, svetovavec višjega deželnega sodništva, gospod Koziek zatoženega zatožbe oprostil.
Obilni poslušavci so radovedni pričakovali odgovore porotnikov, in milo je bilo viditi, kako se je zatoženi, ko opravičen vstane, z mokrim očesom porotnikom zahvalil in kako so ga svoji pred soduiščem pričakovaje ga, sprejeli.
Sedma in poslednja javna obravnava druge porotne seje v Ljubljani 4. junija 1851.
Druga porotna seja je bila ta dan z obravnavo zoper Jakoba Starmana, zatoženega hudodelstva uboja končana. Nje predmet je bil navaden uboj, ki se žalibog, v naši deželi tolikrat pripeti!
Zatoženi dela z Jovanam Žlebnikovam 18. novembra 1851 pri posestniku Simonu Za-veršniku v Golim berdu pri Medvodah. Po delu dobe delavci bokal vina, kterega tudi stano-vaveč Matevž Kozamernik pije. Potem se po-dasta Starman in Žlebnik v hišo Zaveršnika, iz ktere gre Žlebnik proti osmem zvečer. Jakob Starman se pa nekoliko pozneje proti devetemi domu poda.
Žlebnik opravi še doma svoja opravila, in se ob devetih z ženo spat vleže, komaj zaspita, slišita nekoga na okno poterkati, ki tirja, da naj ga noter puste.
Maria Žlepnik spozna po besedi Jakoba Starmana in reče svojemu možu, da naj mu odpre. Med tem ko nje mož vstane, sliši druzega moža krog hiše priti, kterega je tudi po govorici za Matevža Kozamernika spoznala.
On proti Starmanu zavpije: „Kdo si pa?" in ta zaverne. „Čakaj, ti bom pokazal, kdo da sim." — Med tem vstane Žlebnik, odpre vrate in vidi, da je kake 4 sežnje od tod mož druzega z količkom počesal. Med tem, ko bližej stopi, ta mož z novega udari in Žlebnik
spozna, da je pretepavcc Jakop Starman in tepeni Matevž Kozamernik.
Starman stopi potem k Žlepniku in mu reče : »Me je prašal, kdo sim; zdaj pa bo vedel" gre z njim v hišo, kjer se še nekaj čas z njim pogovarja, brez da bi pretepanje v misel vzel.
Kozamernik, ki je na mestu na deržaju ostal, vstane in se vleče domu, in drugi dan, ker mu je kost počila v glavi in ker mu so se možgani pretresli, umerje. Poškodovanje nazna ni zdravnik na vsako vižo za smertno.
Jakop Starman taji, vendar se ni mogel zgovarjati.
Predsednik sodništva je bil svetovavec višje deželne sodnije, gospod Koziek, deržavni namestnik gospod dr. od Trauenstern, zagovornik gospod dr. Rak.
Porotnikom se je sledeče vprašanje dalo:
Je zatoženi, Jakob Starman kriv, da je 18. novembra po noči, po devetih, sicer ne z namenom, ga vsmertiti, vendar s hudobnim namenom z količem Kozamernika tako na glavo udari, da je moral zavolj poškodovanja na glavi in pretresenja možganov umreti?
Porotniki odgovore „da" z enast glasovi proti enim, in na to je sodništvo zatoženega Jakoba Starmana na pet let v teško ječo obsodilo.
Horvaška.
„Narodne novine" pišejo: 2. maja je začel dr. Roje prednašati na Zagrebškej pravoslov-nej akademii avstrijanski kazenski zakonik in kazensko ravnanje. Prednaša v slovenskem narečju. Južni Slaveni ga natanjko razumejo, pozneje bo začel v hervaškem jeziku učiti; samo to želimo, da bi gospod učitelj koj se začel deržati hervaškega imenoslovja. O važnosti teh prednašanj se zamore vsak uveriti, kdor pozna revno stanje našega kazenskega prava in z druge strani izverstnost avstrijan-skega kazenskega prava, posebno pa kazenskega ravnanja, kteri, da se skoraj pri nas vpelje, ne želi le vsak domoljub, temuč tudi vsak ljudoljub.
*	Zagrebško mestno svetovavstvo je on-dašnjemu županu 2000 gold. na letu plače dati sklenilo.
Avstrijanska.
Sliši se, da se bode denarstveno stanje per-vih kvater leta 1851 skoraj naznanilo. Te kvatre so znesli dohodki 52,951,402 goldinarjev in sicer direktni 16,068,599 gold., indirektnipa 25,528,629 gold.
Stroški so pa znesli 77,563,451 gold., potrosilo je namreč:
Ministerstvo zunajnih zadev 444,167 gld.
„ notrajnih „ 5,915,176 „ „ vojaštva	36,901,050 „
„	denarstva	4,808,455 „
„	pravosodja 6,833,823 „
Bilo je toraj z vsim skupej za 24,612,049 goldinarjev manj dohodkov kakor stroškov. Da so stroški precej veči kakor dohodki, je posebno pripravljanje k vojski mesca novembra krivo.
*	Govorica, da bo mesca augusta na Dunaju kneški shod, se vedno bolj razšira in tudi časopisi zunajnih deržav to pišejo in pristavijo, da se bode cesar takrat kronati dal.
*	V letu 1850 je bilo na Dunaju denarja izko-vanega: 13,371 čveternih cekinov, 742,800 enojnih cekinov, 111,539 tolarjev, 82,463 goldinarjev, 5,145,565 dvajsetic,28,865,893 šestič, 1,051,651 dvokrajcarjev, 78,685,929 kraje., 11,331,500 pol krajcarjev 3,841,389 vinarjev, 32,767 svetinj.
*	Od leta 1836 se je na Dunaju za 97,389 prebivavcev pomnožilo, ker takrat jih je bilo 334,500, zdaj pa jih je 431,889.
*	Darilo za 1000 goldinarjev, ktero je c. k. akademia znanstev pri priložnosti slovesne
vstanovitve 2. februarja 1848 za pretres sla-venskih jezikov razpisala, je dobil dr. Mi-klosich.
Moravska.
Njegovo veličanstvo, svitli avstrijanski cesar se je 31. maja zvečer iz Olumuc podal in je zjutraj 1. junija v Prago prišel.
*	Ruski car je mnogo daril v Olumucu pustil; med drugim je podaril carskim služabnikom 1500 cekinov, vojaki, ki so pred njegovim stanovališčem stražo imeli, so dobili vsaki sreberni ruble, desetniki po cekinu. Vojaki v taboru tridnevno plačo, častniki, ki so v ver-sti stali, pa 30 goldinarjev, in več druzih častnikov, rede. Grof šlik je dobil Aleksander Newsky red z brilanti. Kinč tega reda je vredin krog 20,000 rubljev. — Vojaki že spet saksebi gredo.
*	Vseučilišče v Olumucu, se ima , kakor „Vid. dennik" naznani, v Berno prestaviti.
Tuje dežele.
Černag
ora.
V	„Osservatore Dalmato" se piše iz Grahovega: Vojvoda iz Grahovega se je podal v Banjani, rodovini Koprivica in Mirkovica zavolj odpeljanja deklica vstalega prepira spravit.
Pa nič ni opravil, prepir se še le huje vname, v kterem je bilo 7 oseb hudo ranjenih in osma vsmertena.
Vojvoda naznani slarašinstvu Cetinja naglo to prigodbo s prošnjo, da bi se naglo nekaj spoštovanih starašinov v Banjani podalo, da bi rodovini pomirili.
Dva černogorska pastirja je skala, ki se je iz hriba pri Dobroti odtergala, zasula. Enega je popolnoma sterla, druzega hudo ranila.
Francoska.
V	„Gr. Ztg." se piše, da je francoska vlada avstrijanski in angleški predstavila, daje gibanje na Portugalskem puntarsko in da bi se po diplomatiški poti skerbelo pravice kraljice varovati.
*	Francoski predsednik se je v ministerskem svetovavstvu s sledečimi besedami oglasil: „Ne pridem za sovet prašat, ampak svojo voljo naznanit." Gospod Faucher na to reče, da po tem takem mora odstopiti. To je pri-inoralo predsednika, da se je udal.
*	V Parizu je bilo v letu 1846 1,053,897 prebivavcev, zdaj jih je le 900,000.
*	Napoleon po Francoskem potuje. V Dijo-nu so ga z velikim slavjem sprejeli. V govoru je omenil, da se bo za Francosko nova politiška doba začela. On z zaupom pričakuje mnenje dežele in sklepe narodnega zbora; ka-koršne dolžnosti koli tirja dežela od njega, on bo vedil vbogati. Francoska se v njegovih rokah ne bode potopila.
Riisovska.
Buski carje za spominek, ki se boRadec-kemu na Češkem postavil, 1000 rubeljev podaril.
Angleška.
V	Liverpool je prišel angleški parobrod, ljudje, ki so v njem, pripovedujo, da Francozi Sandvichs otokom žugajo.
Ljubljanski novicar.
Nove bakrene denarje že imamo v Ljubljani. Skovani so mnogo ličneji od starih in bolj pripravni.
* V nedeljo kmalo popoldne se je vidil iz Ljubljane strašan ogenj na Igu, pravijo, da je krog 53 hiš pogorelo. Menda so otroci a klinčki zažgali.
K nlifenla.
».	Burke v jednem djanju.
(Iz češkega.)
(Dalje.)
Prizor tretji. Gospod Dominik. Gospa Dominikova.
Než k a.
Gospa D. Kako? ti bi hotel pokoj razdirati? Nisva-li vedno kakor gerlice skup živela?
Gospod D. Ne —ne, moje serčicc ! ti poznaš mojo ljubeznjivost, ali od svoje pravice odjenjati ne morem; to bi ne bilo v redu.
Než. Mamka! lepo prosim —
Gospa D. Premilo dete! tvojega očeta ljubim srečno, on to dobro ve; zdaj pa se njegovi volji podvreči ne smem.
Než. Dajte se sprositi očka!
Gospod D. Kaj misliš hčerka? — Tvoja mamka in jaz besedujeva brez serditosti; imava se grozno rada, in nemogoče je, da bi na en-druga huda postala. (Gospej) Ljuba moja, ti veš, da sem s tebo vedno ene misli, kadar mi na voljo pustiš, ali hočem tako misliti ali ne. Danas pa, mojeserčice, je nekaj druzega. Ti praviš, da mora biti, kakor ti hočeš: če te poslušam, kdo pa ostane v hiši gospod?
Než. Ali naj milša mamka —
Gospa D. Vsaj slišiš, da le na tvojim očetu leži.
Gospod D. Ne verjemi, Nežka. Samo svo-joglavnost tvoje matere je tega kriva.
Gospa D. Ljubi moj, ti se motiš, — rada bi odjenjala, ali dala sem gospej Terčkovi besedo, in zastavila sem svojo čast na to, da nje brat dobi mojo hčer.
Gospod D. In to si, mojeserčice, brez mojega znanja storila? O kako si se zmenila, ljuba moja.
Gospa D. Spoznam, da sem falila (pregrešila). Odpusti mi, in dovoli, da le ta pot besedo deržim.
Gospod D. S vsega serca ti odpustim, moja gerlica! Veš, da sem tako ljubezniv mož, kakor oče; — ali raji dam Nežko v samostan, kakor da bi prijenjal; na to sem se zaprisegel.
Než. O ljubi moj očka!
Gospa D. Jaz sem gotovo dobra mati; ali preden bi dovolila v zaroko (vdatvo) po nje govi volji ostaneš stara gospodična.
Gospod D. Jaz sem glava v hiši, in imam kaj zapovedati : to je moja poslednja beseda. Pripravite se, Nežka! (odide.)
Prizor četerti.
Gospa Dominikova. Nežka.
Gospa D. Ti si nesrečna, Nežka, da naju je ravno zdaj prigoda razperla. Čast veli, da bi nihče naju ne odjenjal — vsak mora braniti pravice svoje strane. Vzemi si to za pravilo (Begel) o tvojem bodočem zakonu. Imej k svojemu možu naj veči vljudnost, ne pozabi ali nikdar, da je žena možu pomočnica — ne pa robkinja (siižnjica, dekla), (odide)
Prizor peti.
Rezka. Karo!, (preoblečen) Nežka.
ltez. Kako je Nežka? Než. Ali Bezka — moji stariši vsak svojo te rdijo.
Kar. Le poterpljenje, vse na enkrat se bode obernilo. Než. K čemu ta pripravai? Kar. Bavno tega je treba, da bi se zapisi lepo zrušili. Než. Bog daj !
Kar. Le povejte mi še, kar veste o svojih ženinih.
Než. Ne mnogo. Stricu. kterega je mamka v varstvo vzela, pravijo Groinski: on je bil vozatej na vojski, in neki (etwa) grozen za-robljenec. — Očkov miljenec je strašno lesen bedak, in ime mu je Terček.
Kar. Več vediti mi ni treba. Idite zdaj k gospej — mamki, skup nas nobeden ne sme dobiti.
Než. (odide v sobo gospe Dominikove)
Kar. Bezka", Napovej me pri gospodu-Do-miniku.
Bez. (gre na drugo stran k durim) Ne pozabi, da si bedak (terka)
Kar. Le ti me pusti
Gospod D. (znotrej) Kaj je?
Bez. Nek gospod je tu, želi s vami govoriti. (Gre vun skozi velike duri.)
Prizor šesti.
Gospod Dominik. Karol.
Gospod D. Kaj bi radi?
Kar. Imam čast s gospodom Dominikom govoriti?
Gospod D. Ta sem !
Kar. Kaj?
Gospod D. Da, sem Dominek.
Kar. I to me veseli. Gotovo sle sprejeli pisanje od mojega očeta, od gospoda Terčka —
Gospod D. Ah, ste vi gospod sin mojega prijatelja? Rolj vgodno niste mogli priti. No pridite, dajte mi poljubek !
Kar. Kaj?
Gospod D. Da bi mi dal poljubek.
Kar. Velika čast za-me. (ga objame)
Gospod D. Bavno sem se sbog vas s svojo ženo prepiral.
Kar. Kaj?
Gospod D. Kaj ste gluh gospod Terček?
Kar. To nejsem, ali raztresen.
Gospod D. To t' je grozno velika raztre-senost!
Kar. Kaj?
Gospod 1). Le premislite gospod Terček, moja žena se je zgovorila s vašo materjo, da bi vzel vaš stric Gromski mojo hčer. Ali iz tega ne bode nič, vi morate biti moj zet.
Kar. Jaz vam moram odkrito povedati, da si z ženitve mnogo ne delam.
Gospod D. In zakaj si ne delate?
Kar. Kaj?
Gospod i). Zakaj si z ženila nične delate?
Kar. Imam morda zoper voljo mamke svojo ravnati? — Razperlje v naš rod vcepiti? — Zavoljo dekleta, ki ga ne poznam.
Gospod D. Kako? zavoljo dekleta, ki ga ne poznate? Moja hči je — to vam mora biti dosti. Kar. Kaj?
Gospod D. To bi si vi imeli v čast šteti, da —
Kar. V čast šteti? Kadar pa vaša gospa — Gospod D. Kaj vam je do moje gospe? — jaz sem gospodar, in vem, kaj se godi in zgoditi ima. Da bi vas tega prepričal, grem k pravniku svatbina pisma delat — Kar. Kaj?
Gospod D. Da grem delat svatbina pisma. Kar. Le pustite ! Ko bi se imel za nevesto tergati, raji vse to popustim. Gospod D. Ta bi bila lepa! — Rezka!
Prizor sedmi. Rezka. Prejšnja. Rez. Kaj poročite?
Gospod I). Pokaži temu gospodu izbo; naj mu nič ne manka. — Jaz grem, imejte se med tim dobro. Kar. Kaj?
Gospod D. E nič! (odide.)
Prizor osmi.
Rezka. Karol.
Rez. Kako je na kmetih?
Kar. Dobro ! — Jaz vzamem Nežko.
Rez. Ne bodi nor !
Kar. Vrag je v tem človeku, on na vsako vižo hoče , da bi Nežka Terčka vzela. Rez. Kamo pa gre ?
Kar. Svatbina pisma delat! — Dokler se ne verne, poskusim, kaj se z materjo storiti da.
Rez. če pri materi nič boljši ne opraviš, sedimo na iglah (bode peklat rogač).
Kar. Le pusti. Tej bom vže sljo pregnal, da me gotovo ne bode hotela za zeta.
Rez. Meni se zdi — vže res — ona pride ! zdaj pa le prav serdito!
Kar. Prav dobro! (Ravno prav)
(Dalje sledi.)
Slovstvo in umetnost.
Neka posebna stranka na Horvaškim je oznanila, da hoče časopis pod naslovom „Domo-bran" začeti izdajati. Ta stranka si je namenula po srednji poti med svobodno narodno stranko in madjarskimi starokonservativcimi hoditi. Pa li časopis ima še malo upanja na svitlo prit/, ker nima ne le sama malo naročnikov, čemur se ni nikakor čuditi, ampak tudi banalna vlada, pa tudi ministerstvo, se zdi, ni nič pri volji, mu dovoljenje podeliti. To pa je tudi gotovo prav, čimu še .love stranke, se je starih že dovolj.
Odgovorni vrednik:	Dragotin Melcer. -	— Založnik		in tiskar Jožef Blaznik.
1	MM lisi	t Si	t* t	
št. 3085. Vradno oznanilo. ooaocs
Bazpis ministra pravosodja odl2. maja 1851 glede dobe z a če tja moči notariatniga reda v krajnski kronovini.
Ker so bili pervi notarji za krajnsko kronovino današnjiga dne imenovani, se začelje moči po členu 1. najvišiga patenta od 29. septembra 1850 št. 366 B. G. BI. 2. oktobra 1850 naznanjeniga notariatniga reda v vsih odločbah, zavolj kterih se v najvišjim patentu naravnost nič druziga ni odločilo, v imenovani kronovini na 1. julija 1851 odloči.
št. 4i33. Oznanilo posojivcam cioeoc
Vsi tisti, ki imajo pri zapustnini 17. decembra pretekliga leta v Zalogu umerle Marie Likovic kakor posojivci kaj tirjati, imajo, da to naznanijo in spričajo, 22. julija tekočega leta zjutraj ob devetih kc. k. okrajnimu sod-ništvu ljubljanske okolice priti ali do tistega časa pismeno naznanilo izročiti, ker bi sicer
ti posojivci na zapustnino, ako z plačo poso-jivcov, ki so se oglasili, ob nič pride, ne imeli nobene pravice več razun, če jim kaka zastava gre.
Od c. k. okrajniga sodništva ljubljanske okolice.
Ljubljana 5. maja 1851.
okrajni sodnik lleinricher s. r.
St. 1667.
Oznanilo.
(i04.) C 2
Po razglasu visociga c. k. ministerstva kupčije, obertnije in javnih stavb od 10. maja 1851 št. 1015 H. M. bo po sklenjeni pogodbi med kr. pruskim in kr. hanoveranskim nemško-avstrijanskim poštnim oskerbništvam hanoveransko kraljestvo 1. junija 1851 nemško -austrijanski poštni zvezi pristopilo.
Od tega dneva se bo tedaj z dopisavami, pošilitvi pod križnim zavitkam in časopisi na
in iz Hanoveranskiga po odločbah nemško-avstrijanske poštne pogodbe ravnalo.
Hanoveranske poštne naprave leže vse čez 20 geografiškili milj od avstrijanske meje.
Za poštne vožnje pošilitve seje od hanoveranske strani za občenje z Avstrijo Peine kakor nepremaklijvo mejno mesto odločilo.
Za Avstrijansko so odločene glede vožno-poštnih pošilitev Ostrava, Seefeld in Toplice.
Pismenina se ima za vožnjopoštne pošilitve na ali iz Hanoveranskiga od 1. junija t. 1. vedno po odločbi nemško avstrijanske poštne zveze plačevati.
To se dopisavcem naznani, da se vedo po tem ravnati.
C. k. poštno vodstvo Ljubljana 29. maja 1851.
Hofmann s. r.