Danilo Sedmak
PRISPEVEK K UPRAVUANJU IN ANALIZI
PSIHOLOŠKE VSEBINE AKUTNE DUŠEVNE STISKE
V svojem 30-letnem delu na področju psi-
hiatrije sem šel skozi tri oblike pristopa k reše-
vanju duševne krize.
I. Klasični. Prvih 10 let sem delal v klasični
psihiatrični instituciji. Mislim, da na tem me-
stu, danes, ni treba ponavljati že dognane in
vsem poznane analize o institucionaliziranem
duševnem bolniku in o objektivizaciji njegove
krize. O vsem tem je bilo že veliko napisanega.
Nekateri kolegi so to sprejeli, drugi pa to še
danes zavračajo.
Vsekakor se v klasični instituciji ne raz-
pravlja toHko o duševni krizi, o pacientovem
tфljenju, kolikor o njegovi diagnozi ali kvečje-
mu diferencialni diagnozi. Zato se tudi govori
o tem ali onem shizofreniku, psihopatu ali
distimiku ipd. Govori se tudi o njegovi nevar-
nosti, čemur je prilagojen ves psihiatrični apa-
rat: zaprta vrata, zaprti oddelki, visoki zidovi,
vsestranska kontrola.
Spominjam se, kolikokrat so me bolničarji,
ki so bili v skrbeh zame, opozarjali na zvonec
kot klic na pomoč v primeru, če bi me psihia-
trični pacient fizično ogrozil.
Besede "psihično trpljenje" ni v slovarju
klasične psihiatrične bolnišnice.
II. Transformacija. Sledilo je obdobje trans-
formacije psihiatrične bolnišnice do njene od-
prave.
Neverjetno, vendar resnično. Sam nisem
mogel verjeti, kako so se začeli z rušenjem in-
stitucionalnih mehanizmov kazati pravi obrazi
psihiatričnega pacienta. Shizofrenik, psihopat,
distimik... so dobivali imena, identiteto, oseb-
nost, značaj. O vzrokih, procesih, o nastanku
psihične bolezni ali motnje pri posamezniku je
bilo težko govoriti, ker so leta institucionaliza-
cije marsikaj prekrila in na pravo obličje
duševne bolezni vrgla plašč pozabe, izgube
spomina. Ko so izginili sorodniki, prijatelji, ko
je naš gost (tako smo ga, namreč, preimenova-
li, ker smo spremenili njegov pravni status od
prisilnega zdravljenja k prostovoljnemu) izgu-
bil stike z zunanjim življenjem, je čas hospitali-
zacije (ki je na oddelku, kjer sam delal, trajal
od treh mesecev do 65 let) zakril temeljne mo-
tive in vzroke za prisilno zdravljenje. Zato je
bilo nemogoče dognati in spregovoriti o vzro-
kih bolezni. Toliko bolj pa je bilo mogoče go-
voriti o pacientovih potrebah, ki so vedno
naraščale in ki smo jih psihiatrični delavci
spodbujali in poskušali zadovoljiti. Tako smo
premaknili pacienta iz njegove statičnosti, ka-
tatonije, abuličnosti. Tako spodbujen gost nam
je lahko sledil po poti svoje rehabilitacije od
psihiatričnega pacienta prek gosta v navadno
življenje. Duševna bolezen je stopila v ozadje.
Nekateri kritiki so nas obtoževali, da ne
priznavamo duševne bolezni in nas označili za
antipsihiatre, psihiatrijo, ki smo jo udejanjali,
pa za antipsihiatrijo. Nič bolj zmotnega! V na-
sprotju z goriško ekipo, ki je postavila duševno
bolezen v oklepaj, ni pa je zanikala, se je tržaš-
ka ekipa kljub videzu krepko spoprijela z du-
ševno boleznijo in duševnim bolnikom. Pri tem
si nismo delali iluzij, da smo rešili problem.
Delali pa smo v prepričanju, in tega mnenja
sem še danes, da se je z našo pomočjo, oziro-
ma, z našim pristopom k duševnemu bolniku
(ki je med drugim težil k zadovoljitvi svojih
starih in novih, fizičnih in psihičnih potreb) ta
počutil bolje, da je bolje živel: najprej v institu-
ciji in potem tudi v sami areni življenja. Govo-
rim o približno tisoč psihiatričnih pacientov.
V tem obdobju se začenjajo pojavljati tudi
zametki izražanja psihičnega trpljenja. Ker
197
DANILO SEDMAK
smo bili psihiatrični delavci preveč zaposleni z
zadovoljevanjem potreb velikega števila bolni-
kov, smo pojav izraženega psihičnega trpljenja
sicer upoštevali, vendar se z njim nismo mogli
poglobljeno ukvarjati. Psihično trpljenje pa se
je z vso silo izrazilo in ob odpravi psihiatrične
bolnišnice postalo naša prioritetna naloga.
III. Teritorialna psihiatrija. Kot alternativa
klasični psihiatriji so na lokalnih območjih nas-
tali Centri za mentalno zdravje. Tako smo se
srečali z teritorialno psihiatrijo. V začetku smo
imeli še vedno opravka s psihiatričnimi pa-
cienti, gosti psihiatrične oskrbe, vendar vedno
manj. "Kroničnost" je začela dobivati dru-
gačne oblike: nič ni več statično, kronično,
nespremenljivo, regresivno. Naš bivši pacient,
potem gost, je postal uporabnik Centra za
mentalno zdravje. Uporabniki pa smo vsi drža-
vljani: enkrat potrebujemo ta servis, drugič
drugega, odvisno pač od trenutnih potreb. Da
ne gre le za besedno igro, naj povemo, da se
naši uporabniki poslužujejo našega Centra po
svojih potrebah. V akutni fazi je lahko človek
hospitaliziran, drugič pa je lahko v dnevni ob-
ravnavi in ima Center za socialni prostor, za
kuhinjo, ali pa je naše oskrbe deležen na do-
mu. Pri vsem tem ima njegova duševna kriza,
njegovo trpljenje izrazito prednost. K temu je
usmerjena naša skrb. O tem razpravljamo,
vendar ne v izrazih psihiatričnih kategorij in
klasifikacij bolezni, temveč v izrazih take vse-
bine: kaj mu je, zakaj joče, trpi, ne spi, je poln
tesnob, strahu, živi v oblakih, se čuti prega-
njan, preganja druge... Ne glede na dejstvo, da
bi za izoblikovanje prave diagnoze potrebovali
šest mesecev, ta nikogar bistveno ne zanima.
To je problem za akademsko razpravo. Nas za-
nima zlasti vprašanje, kako pomagati našemu
uporabniku: medikamentozno, socialno, psiho-
loško, družbeno, rekreativno, zaposlitveno,
ekonomsko...
Nevarnost objektivizacije vedno obstaja,
zato smo v Centru za mentalno zdravje v
Nabrežini organizirali dnevna srečanja upo-
rabnikov v akutni duševni stiski, ki so hospi-
talizirani, in tistih, ki so pri nas le v dnevni
oskrbi aU v socialnem centru. Vsi so dobro-
došli - tudi naključni gosti, ki niso uporabniki
našega centra. Enkrat na teden so srečanja na-
menjena posebni tematiki: posameznikovemu
psihičnemu tфljenju. Pogovarjamo se o tem,
kaj zanj pomeni njegova žalost, trpljenje, tes-
noba, more... Pri teh pogovorih so naši upo-
rabniki le subjekti, kjer vsak po svoje izraža
čustva, opisuje svoje stanje, probleme, razlaga
vzroke teh stanj, njihov potek, kako se je zdra-
vil, kaj vse je poskusil, govori o svojih frustraci-
jah in nezmožnosti, da bi sam rešil svoje
probleme. Tu ne gre za klasificiranje trpljenja,
temveč le za fenomenološki pristop, za opis
osebnega stanja. Pri tem se kažejo določene
značilnosti. Naj omenim nekatere:
1. Pomen telesnosti: velikanska večina na-
ših uporabnikov se pri opisovanju svojih pro-
blemov opira na telesnost. Celo kažejo, kje jih
tišči: pri srcu, v želodcu, grlu... Čeprav njihova
težava nima prav nobenega opravka s tele-
snostjo, je telo nujna referenčna točka za vsak
opis, za vsako doživetje. Skratka, brez telesa
človek, ki psihično trpi, ne more, kar kaže na
absurdnost dualizma telesnosti in duševnosti.
(Zanimivo bi bilo raziskati, ali se tudi telesno
bolni tako opirajo na psiho, ko opisujejo svoje
bolečine in stanja.)
2. Individualno izražanje, opisovanje doži-
vetij naših uporabnikov je izrazito individualis-
tično, subjektivno. Izražanje je pestro, bogato,
konkretno ali abstraktno (tu igra pomembno
vlogo raven izobrazbe uporabnika). Kakršno-
koli je že, to opisovanje vsem (uporabnikom in
psihiatričnim delavcem) pomaga k boljšemu
razumevanju človeka in njegovega trpljenja,
zbudi kup novih asociacij in nam vedno znova
dokaže, kako ozke so kategorije klasične psi-
hiatrije. Hkrati (in zelo pomembno) je vse to
opisovanje tudi katarzične narave.
3. Teritorialnost je jasen dokaz neadekvat-
nosti azilarne psihiatrije, ki je sicer prišla do
genialnih vpogledov, spoznanj, vendar jih v
zaprtih institucijah ni mogla uveljaviti. V mis-
lih imamo kategorijo maničnosti, ki jo je fe-
nomenologija dodobra analizirala, vendar le
teritorialna psihiatrija ponudi svojemu manič-
nemu uporabniku prostor in čas, da se njegova
maničnost pravilno izrazi, izčrpa in končno
umiri. Njegov proces zdravljenja tako ubere
drugačen ritem, ki mu omogoči bolj ali manj
redno življenje in delo v domačem okolju.
Objektivizacija. Kljub načinu dela, ki teži k
čimvečji subjektivizaciji, se ne moremo čisto
198
PRISPEVEK K UPRAVLJANJU IN ANALIZI PSIHOL. VSEBINE AKUTNE DUŠEVNE STISKE
otresti tendence po objektivizaciji. Ne gre le za
poklicno deformacijo, temveč tudi za insti-
tucionalno pogojenost. To nam je zelo jasno
pokazala raziskava, ki smo jo pred kratkim
opravili v Trstu.
Šlo je za epidemiološko raziskavo v sloven-
skih osnovnih šolah v Trstu, ki je zajela 760
otrok. Staršem in učiteljem smo dali na izbiro
71 lastnosti, da bi opisali svoje otroke oziroma
učence. Lastnosti, ki so bile ponujene kot
možnost, so bile npr.: je priden, marljiv, boječ,
nagajiv... Pri raziskavi je sodelovalo 150 učite-
ljev in približno tisoč staršev (v glavnem
mamic). Učitelji in starši so, neodvisno eni od
drugih, podcrtavali lastnosti, s katerimi bi,
najbolje opisali otroke. Rezultati kažejo na
poklicno in institucionalno pogojenost. Med-
tem ko so se učitelji odločali najprej za
vzgojne, pedagoške kvalitete, kot so: pozdrav-
lja, je vljuden, itn., so bili starši pozorni na
osebnostne kvalitete: je živahen, radoveden...
Sklep, ki ga lahko napravimo, je naslednji:
glede na pogojenost zaposlenih v instituciji pri
ocenjevanju uporabnikov je zelo pomembno,
da ima uporabnik čim večjo pogodbeno moč in
s tem možnost, da brani sebe, svojo svobodo in
pravico do kvalitetnega zdravljenja. Le tako
nas lahko prisili, da kot zaposleni ne izgubimo
posluha za njegovo tфljenje.
199