OB PETINSEDEMDESETLETNICI VERE LEVSTIKOVE
Vlado Novak
Od knjižničarjev, ki so že med obema vojnama gradili trdne temelje slovenskemu ljudskemu knjižničarstvu, žive danes le še redki. Mednje sodi tudi Vera Levstikova, upokojena ravnateljica nekdanje ženske nižje gimnazije v Celju in dolgoletna knjižničarka predvojne celjske Javne mestne knjižnice. Dne 3. decembra 1965 je ta požrtvovalna soustvarjalka zdrave tradicije slovenskega ljudskega knjižničarstva tiho slavila svojo
petinsedemdesetletnico. Družbo so ji delale izbrane knjige njene bogate zasebne knjižnice, ki so ji tudi v pokoju na Vranskem najboljše in naj dražje prijateljice.
Zdrava vzgoja v domači družini ljudskošolskega učitelja Miloša Levstika je po letih mladosti, ki jih je preživela v rojstnem kraju Šent-andražu nad Polzelo in v Celju (tam je namreč učiteljeval njen oče), tudi njo pripeljal v učiteljski poklic. Najprej na Teharje in v Tabor v Savinjski dolini. Po prvi svetovni vojni pa se je usposobila za pouk na meščanskih šolah in dobila mesto na ženski meščanski šoli v Celju. Tu je ostala do druge svetovne vojne. Svoje šolniško in vzgojiteljsko delo je ves čas bogatila z razgledovanjem v svetu domače in svetovne književnosti. V pogovorih s svojim bratom, pisateljem in prevajalcem Vladimirom Levstikom, je dobivala bogate pobude za gojenje teh plemenitih teženj, njena vzgojiteljska narava pa jo je nagnila k temu, da je to bogastvo želela stalno posredovati tudi drugim, šolski okviri ji za kaj takega niso zadoščali, zato je svoje delo razširila z ljudskoprosvet-nim, tako kakor so od nekdaj delali vsi dobri šolniki in ljudski vzgojitelji. širok krog Celjanov iz starejše in srednje generacije se še dobro spominja, kako jih je vodila v svet plemenitih idej in čiste umetniške lepote kot knjižničarka.
Ko se je leta 1920 preselila iz Tabora v Savinjski dolini, kjer je njen brat pisatelj Vladimir Levstik prav pri njej napisal svoje znamenito Gadje gnezdo, v Celje, je kmalu v družbi naprednih žena ustanovila in vodila knjižnico Ženskega društva. Ko je spoznala, da ta sorazmerno majhna društvena knjižnica in še nekatere podobne knjižnice v Celju ne morejo doseči zaželenih uspehov v prizadevanjih za povzdigo splošne ravni ljudske izobrazbe in kulture, je dala pobudo za združitev vseh takih majhnih knjižnic v eno. Tako je s podporo nekdanje celjske mestne občine nastala Javna mestna ljudska knjižnica v Celju, ki jo je skrbno vodila Vera Levstikova prav do zloma stare Jugoslavije v aprilu 1941. Njena zasluga je, da je bila to ena najboljših predvojnih slovenskih ljudskih knjižnic. Čeprav se je morala bojevati z velikimi težavami zaradi pretesnih in zasilnih prostorov ter pičlih denarnih sredstev, je znala z iznajdljivostjo in požrtvovalnostjo zbrati bogat in raznovrsten knjižni fond, tako da je lahko postregla številnim preprostejšim bralcem z zdravim branjem za razvedrilo, zrelejšim, zlasti izobražencem pa tudi z zahtevnejšo literaturo, saj je nabavljala najnovejša dela svetovne književnosti, ki niso bila dostopna v slovenskih prevodih, v dobrih tujejezičnih izdajah in pri tem iskala zlasti dela z napredno družbeno usmerjenostjo. Z ljubeznijo je zbirala tudi starejše slovenske celjske tiske, da bi ustvarila osnovo za pokrajinsko študijsko knjižnico.
Ta njena prizadevanja je sicer pretrgala nemška okupacija, ki je z brutalno silo uničevala slovenske knjige in začasno pregnala njene
varuhe, slovenske izobražence, med njimi tudi Vero Levstikovo. Toda po osvoboditvi se je izkazalo, da je prav njeno delo v veliki meri pomagalo ustvariti osnove za višjo stopnjo celjskega knjižničarstva, saj je zdaj Celje poleg obnovljene Mestne ljudske knjižnice dobilo tudi Študijsko knjižnico. Ko je v prvih devetih mesecih po osvoboditvi znova postavila na noge celjsko ljudsko knjižnico, je Vera Levstikova ob otvoritvi v Prešernovem tednu leta 1946 lahko s ponosno samozavestjo povedala, da je bila že pred vojno najbolj srečna, kadar je lahko knjigo ob izposoji položila v žuljave delavske roke in ko je videla, kako kljub vsem pritiskom tedanje konservativne družbe število bralcev iz vrst delovnih ljudi vztrajno narašča.
Prav zato vidijo vsi, ki si danes v Celju prizadevajo za dvig splošne ravni ljudske kulture in izobrazbe, zlasti knjižničarji, v tovarišici Veri Levstikovi predhodnico, ki jim je zorala ledino, in pridružujejo svojim čestitkam tudi iskreno zahvalo za njeno delo.