J. E. Bogomil: Nevoščljivci. Robinčev Jožek je šel letos v Ljubljano k sveti birmi. Tam je imel striea. Bogat je bil in Jožka je imel rad. Ni bilo posebnih tcžav in izgovorov, ko so ga mati naprosili za botra. »Obleko mu boš napravil, pa bo fant vesel. Še za obleko bi te ne prosila; pa saj veš, kako je pri nas.,< In stric je bil zadovoljen. Že v soboto pred Binkoštmi so mati peljali Jožka v Ljubljano. Tam ga je čakala nova obleka. Kar čisto prav mu je bila. Popoldne po birmi sta šla s stricem malo po-gledat po Ljubljani. Prišla sta pred šentpetersko Leto 31 ANGELČEK Stran 125 jBmmjv,višfL- '¦1' lAto^ !fl^^ '~ A^^^^^H^to '^Bl j^^^p*36n /^ „ . - -» — - i^^b^^^^^^I i Zdape pal • -¦ *;. ¦ . . Stran 126___________ANGELČEK_______ Leto 31 vojašnioa. Ondi so imeli vojaki svoje vajc. Stali so v dolgih vrstah, korakali sem ter tja in naenkrat — na eno samo besedo — kar obstali, kakor bi bili pribiti. Mcd korakamjem pa je eden vojakov ropotal na boben, drugi je pa trobil na svetlo — Jožku se je zdelo, da zlato — trobento. Jožku je bilo vse to silno všeč. Ko sta se s stri-cem vračala drugi dan na kolodvor minvo prodajalnc, kjer so prodajali otroške igrače, je zaglcdal Jožck mcd igračami boben, trobento in vojake. Kar ob-stal je. »Stric, poglejte no!« »Kaj pa?« »Majhne vojake! Kako so lepi.« »Ali so ti všeč?« »Pa kako! Ker so tako lepi.« »Ali bi jih rad imel?« »Rad, rad! Oh, stric, kupite mi jih!« »Ne vem. Oblcko sem ti že napravil, zdai pa še vojake — preveč bo.« »Stric, bom pa obleko vam pustil. Kar imejte jo! Saino vojake mi kupite!« Toliko časa jc prosil Jožek, da je preprosil strica. Vrnil se je iz Ljubljane z novo obleko in z dobro oboroženo vojsko v papirnatem zavitku. Od tistega časa pa ni bilo več miru na Robio-čevcm dvorišču. Tutututum! je venomcr pela tro-benta; tatain-tatam! je ropotal bobcn. Vmes je pa « kričal Jožek nad vojaki, kakor je slišal kričati v Ljub-ljani. Najbolj Je pa kričal, če Jc kdo izmed njegovih bratcev hotel vzeti kakega vojaka v roko. Ne in nc! Vzel ga bo, ubil ga bo, glavo mu bo odlamil! Ne in ne! Samo najmlajši Tonček je smel k njcmu, drugi Leto 31 ANGELCEK Stran 127 pa nihče. Tega jc imel za poštenega, drugim pa ni zaupal prav nič. Tuitumtutum! Tatam-tatam-tatam! »Kar ušesa me že bole,« so se jezili mati. »Kako da mu jc kupil to neummost! Otrok je otrok; pa bi moral imeti vsaj on nekaj paimeti.« V bratovskih srcih pa se je oglašala ncvoščlji-vost. In ta nevoščljivost je mislila, da bo celo matcri ustregla, če ustavi komandiranje ria dvorišču. Bratci so jeli kovati zaroto: kaj >bi Jožku naredili. Tretji dan so bili domenjeni dodobra. Pod hiš-nim pragom, kamor so vodile kamenite stopnice, je bila vojaška vaja. »Tu-tu-tu-tum!« je pela trobenta. Premalo sape je imel šc Tonček, da bi bil dostojno zatrobil. Jožek jc pa kričal nad vojaki in nad Tončkom, čcš: »Nikoli več ne boš trobil, če boš tako grdo! Vojaki nič ne vedo, kaj trobiš.« V višavah nad glavami se je pa zbirala nevihta. Štirjc braitci so v potu svojih obrazov princsli in privlckH in pritiščali iz veže več kot pol škafa vode. Treba samo še ugodnega trenutka. In pomcriti se tudi mora, da voda ne pljusne kam drugam. Škoda, da bi bil tak velik trud zastonj-------Zdajle pa — bušk!-------In drrr! — v varno skrivališče! Voda je nenadoma in dobro napravila svoje delo. Jožkova vojska je bila pobita. Vojaki na tleh in izgubili so tudi velik del svoje lepote. Jožkova lju-bezcn do njih se je potem močno ohladila. Materi so sc ušesa počila. Zavratni napadalci so bili po-kregani, in Jožek je bil do solnčnega zahoda hud nanje. 1 Stran 128___________ANGELČEK____________Leto 31 Drugi dan so se smeli pa s politimi in pobitimi vojaki že tudi dmgi igrati. Samo trobentanje si je izgovoril Jožek. Dokler niso mati nekega dne vsem nevoščljivcem pobraH vso ropotijo in zaprli v skrinjo.