PREMALO OTROK V VRTCIH
Je že tako z nami, da raznmemo stisko drogih šele tedaj, ko se tiče tudi nas. Na primer stisko, ko ti otroka v vrtcu odklonijo, ti pa si do najmanjše podrobnosti premislil že cel knp dnigih možnosti, pa so ena za drugo odpadle. In kaj sedaj?
REŠITEV JE VEDNO VEČ
Štefka Peterlinova, ravna-teljica V VZ Otona Župančiča s štirimi enotami: Ob Ljub-ljanici, Na Peči, Parmska in Novosadska, je daleč naokrog znana po svoji prizadevnosti in stvarnem pogledu na te-žave našega otroškega var-stva. S podatkom, da je v omenjenih vrtcih okrog 900 otrok in da jih prav toliko čaka na sprejem, nas je hitro postavila v središče nevzdrž-nih razmer, ki predstavljajo seveda le del tistih, ki so zna-čilne za vso našo občino. Gra-dimo in gradimo, za seboj imamože dva samoprispevka, vrtcev pa je še vedno prema-lo. Kaj bo šele jutri, pojutriš-njem?
»Lahko si mislite,« je de-jala Peterlinova, »da jih vsaj v naslednjem srednjeročnem obdobju ne bomo zgradili niti toliko, kot smo jih zadnjih šti-rih letih. To pomeni, da bomo morali zavrniti še več otrok. Razlogi, da za vedno več de-narja gradimo vedno manj uporabnih površin, so vses-plošno znani in niti najmanj značilni le za gTadnjo vzgoj-novarstvenih zavodov. Iz svo-jih izkušenj lahko le povem, da otroci, ki rastejo v najra-zličnejših tipskih ali netipskih vrtcih, kot temu pravimo, niso nič bolj srečni od tistih, ki niso nikoli videli vrtca od znotraj. Huda stiska pa nam na srečo zadnje čase odpira oči in spomnili smo se hišniških sta-novanj po blokih in stano-vanj, ki bi jih že ob gradnji lahko namenili vrtcem. To bi bilo seveda ceneje, otroci bi bili na varnem pod isto streho, kjer je sicer njihov dom, ne bi jih bilo treba nositi po nart-panih avtobusih, po jutra-njem hladu in megli... Do-brih razlogov za takšne vrtoe najbrž ne zmanjka.
Obstaja pa še ena možnost, stara približno pet let. To je tako imenovano družinsko varstvo, kjer čuva varuhinja otroke na svojem domu, ki je v bistvu za določeno skupino otrok (najmanj tri in največ
šest) podaljšek vrtca. In včem je razlika med tako imenova-nim »črnim varuštvom« in družinskim varstvom? Veli-ka! Zenska, ki čuva tako sku-pino otrok, »p>osodi« svoj dom vrtcu, sama pa je z vrtcom v rednem delovnem razmerju — torej ima vse lastnosti de-lavke v združenem delu (redni osebni dohodek, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pra-vica do letnega dopusta, re-gresa za hranoin dopust...) in ji preprosto rečeno, tečejo leta. Za družbo je to mnogo ceneje kot gradnja vrtca, saj žensica seveda že ima pod, stene in streho nad glavo. Ta največja začetna naložba pri taki obliki varstva seveda od-pade. Obstajajo pa druge ob-veznosti; oprema prostora, igrače, posoda, posteljnina.. dalje stalni nadzor nad tem, kako uspevajo takšni otrod, nadzor nad varuhinjo in še kaj. Morda pa je najpo-membnejše, da so otroci v takem vrtcu vendarle druž-beno nadzorovani kot tisti v vrtcu in da jih potem, ko so stari tri leta, praviloma sprejmejo v vrtec. Gre za to, da potrebuje otrok do pri-bližno tretjega svojega leta predvsem dobro nego in člo-veka, ki ga iraa rad, na kate-rega se lahko naveže, po tret-jem letu pa seveda vse to in še tisti izobraževalni del, ki pa mu ga seveda danes že staiši težko damo, kaj šele zasebna ali družinska vamhinja.
Pri nas imatno že trinajst družinskih varuhinj in starši so navdušeni nad takšnim varstvom, saj so otroci v tako ozkem krogu vrstnikov veliko manj bolni. Poleg tega pa je to družinsko varstvo nekakšna velika družina, ozračja v njem je domače in manj formalno.«
Naj m tovarišica Peteri-nova ne zameri, da zapišem še tole: Sama mi je dejala, da so celo njihove vzgojiteljice in varuhinje vse bolj za takšno varstvo, celo za svoje otroke. In one, ki se na to spoznajo, bodo že vedele...
ALENKA LOBNIK-ZORKO