Ebsatnezni bvož! 30 grošev, mesečna naro?n!na IMfng TEDPIK Zfl SLOVEnSKO KOROŠKO Jto^o jacute mHiiHHHUiutiHiiuiuiiiiimtHiiiiuHMnimiiiiimiiiiiitiiiHiitninmniiiiui IZ VSEBINE. MANEVER AVSTRIJK NEOFAŠISTOV JUGOSLAVIJA REŠI NAS NOVOLETNO PISMO KOROŠKIM SLOVENCEM STARI MLIN MLADI STALIN OBRAČUN LETNIK IL DUNAJ, V PETEK 3. L 1947 Štev. 1 (29) Novoletaavoščilakoroških Slovencev Koroški Slovenci predsedniku vlade LR Slovenije V novo leto — k zmagi1 Navadili smo se, da ob novem letu radi sklepamo račune o doseženih uspehih preteklega leta, prav tako pa se oziramo naprej in skušamo ugotoviti, kaj nam bo prineslo prieenjajo-če leto. Po dogodkih preteklega leta delamo načrte za prihodnjost, da bi se tako čimbolj pripravljeni lotili nalog, ki nas čakajo v tem letu. Slovenski narod doživlja v obeh povojnih letih usodne dni, ko se v mednarodnih dogovorih odloča o tem, ali bodo končno popravljene krivice tisočletnega nasilja nad malim narodom in ali bodo zmagala demokratična načela resnične enakopravnosti in pravice. Za vse svoje nadčloveške napore in žrtve, ki jih je doprinesel v preteklosti, zlasti pa v svoji osvobodilni borbi na strani velikih zaveznikov, slovenski narod ne terja za sebe nič drugega kakor to, kar mu po vsej pravici pripada, namreč: združitev vsega slovenskega naroda v novi, Titovi Jugoslaviji. V preteklem letu so primorski Slovenci s svojo odločno in vztrajno borbo dokazali pred vsem svetom, da jim nihče več ne more kratiti njihove pravice in so razkrili ter zavrnili neštete nakane reakcije. Letos se postavlja isto vprašanje pred nas, koroške nioveuce. V najtežjih dneh nacističnega nasilja smo bili pripravljeni in sposobni, da sc hkrati z vsem slovenskim narodom z orožjem v roki postavimo v bran krivicam. S tem smo si priborili pravico do dokončne združitve z matičnim narodom. Zato danes ne moledujemo pred velikim svetom, ampak terjamo svojo pravico. Za koroške Slovence nastopa veliki čas, ko bo morala mednarodna javnost po vsem našem trpljenju ter zatiranju, ki smo mu bili in smo mu še zmeraj izpostavljeni, spregovoriti odločilno besedo. Zato bo treba dosedanje napore podvojit:! Boriti se bomo morali še bolj odločno in zbrati prav vse sile v strnjeno in enotno fronto pravice in napredka. V tej fronti — v naši Osvobodilni fronti — je prostora za vse, ki pošteno mislijo in se hočejo pošteno boriti za lepšo bodočnost svojega naroda. Zavedati se moramo, da bomo le z borbo dosegli zaželeni uspeh. Vsaka krivica, ki nas prizadene, mora povečati našo odpornost in sprostiti nove sile za našo borbo. Naša volja do življenja in svobode mora premagati vse težave pa čeprav bi se zdele nepremostljive. Koroški Slovenci smo šh kot del slovenskega naroda v osvobodilno borbo v zavesti, da nismo sami, temveč da je z nami ves napredni svet. Tudi danes nadaljujemo boj za svoje pravice v zavesti, da je z nami predvsem velika Sovjetska zveza, ki se bori za osnovne pravice vseh narodov in za pravičen ter trajen mir. Prav tako nas v naši borbi krepi zavest enotnosti vseh slovanskih narodov, ki se je prav v zadnjih tednih tako veličastno manifestirala na Vseslovanskem' kongresu v Beogradu. In končno nas mora krepiti zavest enotnosti jugoslovanskih narodov; ki se izraža v navdušenem ustvarjalnem delu na obnovi in izgradnji nove države ter v nepopustljivi borbi za popravo krivic in združitev neosvobojenih bratov v svobodni, prerojeni Jugoslaviji. Zavedamo se, da je borba koroških Pokrajinski odbor OF za Slovensko Koroško je poslal predsedniku vlade LR Slovenije naslednjo brzojavko: Kot predsedniku vlade LR Slovenije in preko Vas vsemu slovenskemu narodu želimo v imenu koroških Slovencev mnogo uspeha v izgradnji in napredku naše materne zemlje v novem letu 1947. Zagotavljamo Vam, da bomo ostali zvesti tradiciji naše narodno osvobodilne borbe. Zagotavljamo Vam, dragi tovariš predsednik, da nas ne bo moglo zavreti na naši poti nobeno nasilje domačih in uvoženih fišističnih elementov. Z zaupanjem v trdno oporo vsega Ob priliki rojstnega dne generali-sima Stalina je poslal maršal Tito naslednjo brzojavko: Predsedniku ministrskega sveta ZSSR, generalisimu Josipu Vi s a r i o n o v i č u Sta 1 i n u, Moskva-Kremelj. Dovolite mi, dragi Josip Visariono-vič, da Vam ob priliki 67. letnice Vašega rojstva pošiljam najtoplejše čestitke in najlepše želje v svojem imenu in v imenu narodov Jugoslavije. Z našimi željami se mi pridružujemo željam narodov velike Sovjetske zve- Zavlačevanje v notranjem ministrstvu. Tass poroča: Pred kratkim je objavil notranji minister Helmer izjavo o vzrokih, zakaj ni prišlo do potovanja delegacije koroških Slovencev na Slovanski kongres v Beogradu. Kakor znano, je zatrjeval minister, da ne nosijo avstrijske vladne instance nobene odgovornosti za zavlačevanje pri izstavitvi dokumentov, zaradi česar je bilo dejansko preprečeno potovanje delegatov na kongres. Slovencev hkrati borba za pravičen in demokratičen mir v svetu — proti nakanam svetovne reakcije, ki brezobzirno gazi načela ljudske demokracije in podpihuje izzivače nove vojne. Mednarodni imperializem si hoče zavarovati ugodnosti, ki si jih je nagrabi! v teku stoletij z zatiranjem in izkoriščanjem nemočnih m šibkih. I« danes, ko vstajajo zatirani jn preganjani vsega sveta ter vedno glasneje terjajo svoje pravice, j(e svetovna reakcija trdno odločena, da z vsemi sredstvi -brani krivico. Mi pia vemo, da mora zmagati m navsezadnje tudi bo zmagala pravica. Kteš boj bo torej v vsakem primeru uspešen,,ker pomaga krepiti mir in brani načela pravice, slovenskega, vseh jugoslovanskih in slovanskih narodov ter vseh ostalih sil napredka bomo vstopili v novo leto v boju za združitev vseh Slovencev.« Celovec, 19. decembra 1946. Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško v Celovcu, pošilja visoki mednarodni ustanovi na Dunaju, ob priliki novega leta, v imenu slovenskega naroda na Koroškem iskrene čestitke. , Slovenski narod se zaveda zgodovinske vloge visoke ustanove in pozdravlja ves njen trud za demokratizacijo Avstrije. ze, da bi živeli še mnogo let v blagor velike socialistične dežele, za katero ste Vi žrtvovali vse svoje življenje in v blagor vsega naprednega človeštva. To so želje in občutki milijonskih množic delovnega ljudstva in naprednega človeštva sveta. Narodi Jugoslavije bodo proslavili ta dan z občutkom velike hvaležnosti za vse to, kar ste storili za našo deželo v najtemnejših dneh njene zgodovine. Predsednik ministrskega sveta FLRJ maršal Jugoslavije Minister je nato navajal, da bi bila morala biti prošnja za potovanje baje 5. decembra izročena medzavezniške-mu svetu da pa je to bilo nemogoče zaradi ruskega državnega praznika. Dopisnik Tassa je prejel glede na zgornje izjave naslednje pojasnilo pri pristojnih sovjetskih oblasteh: Koroški Slovenci so pravočasno izročili svoje prošnje za potna dovoljenja v notranjem ministrstvu. Njihove prošnje imajo datum 30. oktobra. Dejansko te prošnje res niso bile popolne svobode in napredka, ker je oprt na zmagovite, napredne sile v svetu. Tudi avstrijsko ljudstvo bo postavljeno pred nalogo, da se bori za resnično demokratično »reditev svoje države, za svoje demokratične pravice. Odnos avstrijskih množic do koroškega vprašanja bo hkrati merilo n jihove politične zrelosti in bo pokazal, kako razumejo demokratizacijo Avstrije. V kolikor bodo Avstrijci razumeli ki podprli borbo koroških Slovencev za pravico*m svobodo, V toliko bolj se bodo sami prUŠtižah uresničenj« dtemofcrotifittih načel v. \f7 ■ Štev. T f29) Manever avstrijskih neofašistov Borba, glasilo KP Jugoslavije, je prinesla 18. decembra 1946. tale uvodnik: Namesto da bi nacistični, germani-zatorski duh v Avstriji izginjal, dobiva vse jasnejšo in brczobzirncjšo obliko. Poizkusi nekaterih avstrijskih 'plasti, da bi oživeli nacizem, postajajo bolj in bolj očitni. Nekakšen »odbor strokovnjakov«, ki ga prcšinjajo takšne namere, je pred kratkim izdal na Dunaju brošuro »Ozemeljska in gospodarska vprašanja Spodnje Štajerske«. Izkušeni predstavniki nacistične politike zasužnjevanja tako svojega kakor drugih narodov so na ta način poizkusili pod firmo »strokovnjakov« postaviti vprašanje poprave avstrijske meje« tam, kjer odredbe saintgermainske mirovne pogodbe gredo na škodo gospodarskim odno-šajem Avstrije. Tako »bi bilo treba« po mišljenju, ki ga tolmači ta brošura: 1) južno mejo Avstrije potegniti po zgodovinski meji Štajerske na jugu, to se pravi ob Savi, tako da bi v Jugoslaviji ostalo premogovno področje Trbovlje in železniška proga Ljubljana—Zagreb, mejna črta pa bi šla med okraji Brežice in Trbovlje na eni in Celje na drugi strani. »V primeru, da bi takšna rešitev naletela na težave, tedaj bi ostala brezpogojna zahteva — kakor je pisano v brošuri — da se vrnejo Avstriji okraji Maribor-mesto, Mari-bor-okolica, Ptuj in Ljutomer«; 2) Koroški bi bflo treba ponovno priključiti Mežiško dolino in ozemlje Spodnjega Dravograda. Avtorji te brošure podpirajo svoje stališče s potvarjanjem najočitnejših zgodovinskih, zemljepisnih !n narodnostnih dejstev, ki zahtevajo to ozemlje. Na ta način želijo samo zakriti svoj manever, svoje prave nacistične cilje in svojo današnjo politiko. Po njihovem je bilo n. pr. slovensko prebivalstvo tega ozemlja vedno enakopravno z ostalim prebivalstvom ter je ostalo zvesto habsburški državi. Po njihovem je saintgermainska pogodba Poleg Lužiških Srbov so gradiščanski Hrvati tista slovanska narodna manjšina, ki so bili skozi desetletja izpostavljeni najbolj načrtnemu in doslednemu potujčevanju in se jim tudi danes ne godi nič boljše. Prebivajo med Avstrijo in Madžarsko ter njihovi kraji niso strnjeno povezani z matičnim narodom. Že pod c. k. Avstrijo so bili podvrženi silnemu pritisku potujčevanja s strani Madžarov kakor Nemcev. Po prvi svetovni vojni so bili razdeljeni tako, da jih je večina pripadla Avstriji, manjši del pa je ostal Madžarski. V saintgermainski Avstriji kljub obljubam in obvezam nove države niso dosegli niti najosnovnejših kulturnih in. gospodarskih pravic kot narodna manjšina. Četudi je nemška manjšina v Jugoslaviji tako v kulturnem kakor v gospodarskem in političnem pogledu uživala popolne pravice, se po krivdi pro-tiljudske politike stare Jugoslavije ni nihče pobrigal, da bi podprl pravično borbo gradiščanskih Hrvatov za njihove pravice kot narodne manjšine nemške Avstrije. Prepuščeni so bili lastni usodi,'to se pravi počasnemu narodnemu izumiranju pod pritiskom vse močnejše germanizacije. V političnem pogledu pa so veljali kot drobiž raznih nemških strank za izvajanje najbolj nazadnjaških režimov. Nacionalni socializem jim seveda ni prizanesel ter jim je odvzel še tiste minimalne pravice, ki so jih imeli ▼ pogledu šolstva in tiska. Po zlomu nacistične Nemčije se položaj gradiščanskih Hrvatov ni bistveno izboljšal, četudi so posamezni njihovi predstavniki na vidnejših. položajih. Danes, skoraj dve leti po zlomu načizma nimajo še niti svojega listn. Najboljši dokaz za to, kako ravnajo napravila krivico Avstriji, po njihovem so gore pri Vitanjah meja med Jugoslavijo in ^.vstrijo itd. Naposled pa, da bi bila ironija takšnih argumentov še večja, rišejo avtorji brošure odpor Slovencev proti nacionalsocializmu kot željo, »da bi se vrnila stara Avstrija«. Iz vsega tega ni težko sklepati, kaj dejansko predstavlja ta brošura in kaj so z njo hotele doseči nekatere plasti v Avstriji. Vlada Federativne Ljudske republike Jugoslavije je v svoji noti zavezniškemu nadzornemu svetu za Avstrijo glede tega vprašanja poudarila in dokazala, da poizkuša omenjena brošura »s svojimi ekspanzionističnimi zahtevami, oživljanjem teorije o hern-folku, z opravičevanjem zločinskega okupacijskega režima in njihovih agentov oživiti nacistični duh v Avstriji«. Zahteva, da se deli jugoslovanskega ozemlja priključijo Avstriji, je stara zahteva, ki jo je poudarjal tudi nacistični program. Ta program so nacisti takoj po okupaciji tudi ostva-rili, ko so vključili to ozemlje v Ost-marko in izvajali tu najhujši režim ponemčevanja. Namen avtorjev brošure se niti za las ne razlikuje od tistega, ki so ga imeli nacisti. To je prva stvar. Drugič navaja brošura varianto nacistične teorije o »življenjskem prostoru«, teorijo o »gospodarski sposobnosti Avstrije za življenje«. Po tej teoriji bi naj Avstrija imela ozemlja drugih narodov, ker so na teh ozemljih važni viri za življenje. Tretjič razvija brošura nacistično teorijo, da je zgodovinska pravica osvajalca, v tem primeru nemškega, močnejša od pravice naroda, ki se je kljub tujemu zatiranju narodnostno razvil in osvobodil, kakor je to s slovenskim narodom. Četrtič »odbor strokovnjakov« odreka slovenskemu narodu na Spodnjem Štajerskem in slovenskemu narodu sploh lastno narodnostno zavest. To je oživljanje tradicije, ki odreka avstrijske oblasti z gradiščanskimi Hrvati, nam nudi spet Slovanski kongres v Beogradu. Tudi gradiščanski Hrvati so prijavili svojo delegacijo, ki naj bi pred vsem naprednim svetom pojasnila njihov položaj. Prav kakor koroškim Slovencem je bilo tudi delegaciji gradiščanskih Hrvatov onemogočeno da se udeleže kongresa kljub temu, da je deželni glavar po rodu Hrvat. Na ta kongres so prišle delegacije vseh slovanskih narodov in narodnih manjšin iz vseh delov sveta. Avstrijske oblasti so edine, ki so onemogočile delegaciji koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov udeležbo na tem naprednem slovanskem parlamentu. S tem so dovolj jasno nakazale odnos, ki ga imajo napram Slovanom v Avstriji, pokazale so. da je vsenemški duh še močno živ. Svet je imel priložnost spoznati, da so lepe besede, ki jih je govoril avstrijski zunanji minister g. Gruber v Parizu jugoslovanski delegaciji, neresnica, da koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati ▼ Avstriji ne samo ne uživajo pravic, temveč se jim godijo najhujše krivice. In še to ni dovolj. Avstrijski notranji minister g. Helmer je hotel v parlamentu opravičiti, zakaj ni bilo dovoljeno delegaciji koroških Slovencev odpotovati v Beograd ter je pri tem skušal zvaliti krivdo na sovjetske oblasti. S tem je bil dan nov povod in to z merodajnega mesta — protisovjetski in protislovanski kampanji, ki se v Avstriji tako sistematično goji. Službeni komentar Tassa o tej zadevi pa jasno osvetljuje krivdo avstrijskih oblasti in zavrača temne nakane podobnih poizkusov avstrijskih oblasti in državnikov. enakopravnost slovanskim narodom in opravičuje okupacijske režime, ki so imeli vsi namen uničiti slovanske narode. Brošura nadalje poizkuša opravičiti nacistično okupacijo teh področij, poudarja investicije, ki so dejansko služile izključno nemškemu vojnemu stroju in dokazuje nekakšno moralno »pravico« Avstrije do zasedenega ozemlja. Nato se neposredno zavzema za nacistične petokolonaške elemente, ki so bili stebri okupatorskega režima v posameznih delih Jugoslavije, ki pa so zbežali ali pa so bili izgnani iz Jugoslavije. Vse to so dokazi, ki jasno govorijo o pravih vzrokih, zaradi katerih ie izšla takšna brošura in o namenih njenih sestavljačev. Dejstvo je, da so brošuro razdelili iz pisarne predsednika avstrijskega parlamenta in da je natisnjena v avstrijski državni tiskarni. To dokazuje, da ima že samo zaradi tega določen uradni značaj. Razen tega uživa »odbor strokovnjakov« očitno priznanje in podporo nekaterih plasti v avstrijski vladi — kakor to poudarja omenjena jugoslovanska nota. To, da je predsednik avstrijske vlade dr. Figi. ko je odgovarjal na interpelacijo ko munističnega poslanca Honerja, poskušal dokazati, da izid brošure ni v nikakršni zvezi z avstrijskimi uradnimi krogi, niti malo ne pobija naše trditve. Vse to meče težko odgovornost na današnjo avstrijsko vlado, čeprav samo na nekatere kroge V njej, ki utirajo s svojo politiko pot k podvigu nacističnega duha z vsemi njegovimi težnjami, namesto da bi izvajali dena-cifikacijo in demokratizacijo dežele. Da avstrijska vlada resnično nc 3tori ničesar, da bi privedla državo na demokratično pot, je nešteto dokazov. V Avstriji se danes neovirano sprehajajo znani zločinci, ki so zakrivili smrt tisočev ljudi, medtem ko v zaporih še vedno sedijo begunci ,iz Hitlerjeve vojske. Avstrijske univerze so postale središča nacistične propagande. Demokratične organizacije po vrsti prepovedujejo. Tu ni treba niti govoriti o nacističnem kurzu avstrijskih oblasti na Koroškem. To je politika. ki kaže, da je usoda Avstrije še naprej večjidel v rokah tistih, ki so jo že enkrat spravili v bedo in nesrečo. Mnogo ljudi in političnih strank, ki so pripravljali v Avstriji tla Hitlerju in bili njegovi pomagači v vseh njegovih krvavih pustolovščinah, so t danes na čelu Avstrije. Če ne bi bilo ,ako, potem ne bi mogle izhajati brošure, kakršna je ta, ki p njej govorimo. Avstrijska vlada ne le da ni pokazala volje, da bi se odnošaji med Avstrijo in sosedno demokratično Jugoslavijo razvijali v duhu sodelovanja, temveč je s svojim zadržanjem tudi v vprašanju jugoslovanskih zahtev glede Slovenske Koroške ter v celi vrsti drugih vprašanj pokazala povsem druge težnje. Pred kratkim je prepovedala slovenski koroški mladini, da bi odšla na progo Brčko-Bano-viči. Avstrijske oblasti niso dovolile delegaciji koroških Slovencev, da bi odšla na Slovanski kongres v Beograd. V pričetku oktobra je'avstrijska policija napravila več preiskav in zaprla več Slovencev na Koroškem z izgovorom, da išče članske izkaznice Osvobodilne fronte in slike naših voditeljev itd. Takoj po saintgermainski pogodbi* je Avstrija nadaljevala s ponemčevanjem koroških in štajerskih Slovencev. Revizionistične težnje pri njej niso prenehale niti trenutek. Avstrija se je nadalje vključila v italijanski načrt obkolitve Jugoslavije in prodiranja v Podonavje. S svojo notranjo in zunanjo politiko je Avstrija dolgo dobo igrala vlogo prednje straže nemškega imperializma. Znano dejstvo je. da so vodilne politične stranke v Avstriji že od leta 1918. zahtevale »anšlus« in da so marsikaj pripomogle k njegovemu uresničenju. K vsemu temu je treba dodati tudi njeno sodelovanje v hitlerjevem napadu na Jugo- slavijo in odgovornost za okupacijski režim in njegove posledice v Sloveniji, zlasti pa na Koroškem in Štajerskem. Največji krivci slovenskega naroda v dobi okupacije so bili Avstrijci. V tako imenovanem »Posvetovalnem svetu« za okupirano Slovenijo je bilo na primer od 61 članov 50 Avstrijcev. Podobnih primerov je brez števila. Preseljevanje Slovencev v dobi okupacije iz Jeh krajev, zapiranja, postavitev vsega gospodarstva v službo okupatorjevega stroja, dušenje slehernega znaka narodne zavesti — to so z eno besedo »zasluge« teh avstrijskih plasti za kraje, ki bi njihovo pripadnost poskusili osporavati Jugoslaviji. To smo omenili samo, da bi pokazali v pravi luči današnje stališče reakcionarnih plasti Avstrije in da bi sc še bolje videlo, kako daleč seže danes njihova predrznost in njihovo manevriranje. Jugoslavija je postavila svoje zahteve za popravo meja proti Avstriji na Koroškem in Štajerskem že 2. novembra 1945. v svoji noti, poslani vladam zavezniških držav. Ob tej priliki je zahtevala, da se volitve v deželni zbor ne izvedejo na ozemlju Slovenske Koroške in Štajerske, kjer tvorijo Slovenci večino prebivalstva. V februarju 1946. leta je poslala jugoslovanska vlada konferenci ministrov memorandum, ki je v njem postavila svoje ozemeljske zahteve do Avstrije’ Po teh zahtevah bi Jugoslavija s popravo meja dobila kakih 130.000 prebivalcev jugoslovanske narodnosti, dočim bi v Avstriji še vedno ostalo 70.000 Jugoslovanov. Te svoje zahteve Jugoslavija ni postavila, da bi škodovala avstrijskemu narodu. Nasprotno, Jugoslavija je zelo zainteresirana na bodočnosti avstrijskega naroda in je od začetka izražala željo, da bi avstrijski narod pretrgal z dovčerajšnjimi velikonem-škimi napadalnimi tradicijami ter da bi stopil na pot demokratičnega razvoja ter odstranil vse vire teh tradicij. Jugoslavija je to svojo zahtevo postavila zato, ker je večina prebivalstva tega spornega ozemlja slovenskega porekla, ker vsi zemljepisni in gospodarski razlogi govorijo v prid njenim zahtevam, ker je prebivalstvo teh krajev s svojo borbo v teku vojne proti hitlerizmu spet izpričalo svojo pripadnost k Jugoslaviji in ker Jugoslavija ne more gledati, kako se nad njenimi rojaki v teh krajih izvajajo prav tiste nasilne raznarodovalne metode in metode zatiranja kakor pod fašistično okupacijo. Motijo se avstrijski »strokovnjaki« in vsi tisti okoli njih in za njimi, če mislijo, da bodo s prevaranjem in zakrivanjem resnice dosegli to, kar želijo. Vprašanje Koroške ni samo vprašanje osvoboditve slovenske zemlje, temveč je tudi vprašanje njene osvoboditve izpod oblasti ostankov nemškega imperializma, odstranitev enega njegovih oporišč. Tudi dolžnost av-strij^cega naroda je, da pomaga pri takšni rešitvi. Manevri »odbora strokovnjakov« nasproti Jugoslaviji in vseh tistih reakcionarnih avstrijskih plasti, ki se pod to krinko skrivajo, samo odkrivajo dejstvo, da bo treba še mnogo časa, preden bo Avstrija pretrgala s svojo politiko imperializma, ki jo je vodila dosledno od svojega nastanka do sedaj. Jugoslavija ne zahteva niti milimetra avstrijskega ali kakršnega koli ozemlja. Zahteva samo to, kar je njena pravica, da se del njenega naroda priključi k njenemu ozemlju, da dobi svobodo. Od te zahteve ne bomo odstopili niti za las ne danes ne jutri. Jugoslovanska vlada je v svoji noti zahtevala razpustitev takoimenovane-ga »odbora strokovnjakov«, da bi mu bili v bodoče onemogočeni podobni nacistični podvigi. Prav tako je »zahtevala, da zadenejo vse tiste, ki so pomagali, da je »izšla ta brošura, ukrepi čiščenja državnega aparata od nacistov. Brez tega, brez takšnih ukrepov, je jasno, da avstrijski nacisti ne bodo prenehali z nadaljnjim hujskanjem proti svobodi drugih narodov. Tudi gradiščanski Hrvati niso mogli na Vseslovanski kongres •rfr.-a. JUGOSLAVIJA REŠI NAS Edino rešitev iz neznosnih razmer v coni A vidi pribivalstvo v Jugoslaviji. Na ozemlju, ki je pod zavezniško vojaško upravo, so razmere z vsakim dnem hujše. Ljudje, ki nadaljujejo borbo proti fašizmu, so izpostavljeni najhujšemu preganjanju. Razmere se prav nič ne razlikujejo od dobe najhujšega fašizma in so v marsikaterem pogledu še slabše. Prav tiste ljudi, ki so jih zapirali in vlačili po ječali in taboriščih fašisti, preganja sedaj tudi tako imenovana civilna policija in zavezniška vojaška policija. Samo v go-riških zaporih je bilo dosedaj zaprtih nad 800 antifašistov, po večini bivših partizanov. Pri tem pa niso vštete aretacije antifašistov na podeželju. ŠOLSKA POSLOPJA ZASEDA VOJAŠTVO, ŠOLA PA SE MORA STISKATI V ZASTENIČENIH BARAKAH Z vsemi sredstvi preganja zavezniška vojaška uprava tudi napredno slovensko šolstvo. V mnogih krajih, kjer je ljudstvo samo obnovilo po fašistih požgane,in porušene šole, je sedaj zavezniška vojaška uprava rekvi-rirala šolske prostore za vojaške namene in to kljub temu, da so ji na razpolago drugi primernejši prostori. Tako je na primer v šolskem poslopju v Barkovljah nastanjenih vsega 10 vojakov in je šola zaradi tega zaprta. Prebivalstvo je proti temu protestiralo, ponudilo za vojaštvo druge prostore, a vse zaman! Drugod zopet hočejo ljudstvu vsiliti za učitelje pobegle belogardistične zločince, ki jih ljudstvo odklanja. Vojaška uprava, ki ima tudi tu odločujočo besedo, pa grozi, da bodo vse šole zaprli, če bo ljudstvo odklanjalo take protiljudske učitelje. V Vipol-žah, Višnjcvku, Kozani, pri Sv. Lovrencu in drugod so zagrozili, da bodo vzeli otrokom živilske nakaznice, če sc ne bodo pokorili ukazom belogardističnih učiteljev, ki skušajo zastrupljati mladino s fašističnim šovinizmom. V šoli v Devinu prireja zavezniško vojaštvo veselice in plese, šolski pouk pa je v docela neprimerni zasteničeni baraki. VOJAŠTVO IN POLICIJA PLENITA OTROKOM SLOVESKE KNJIGE IN LISTE V zadnjem času hodijo okrajni zavezniški guvernerji na inšpekcijo šol. Tako je okrajni zavezniški guverner iz Bilj pri Gorici zadnje dni pregledoval šolskim otrokom torbe ter iskal šolske knjige »Svobodni^ pota«, »Naša beseda«, ter otroške liste »Ciciban« in »Pionir«. V Renčah so delali preiskavo vojaki, ki so preiskali celo šolske klopi in otroške torbice. Odnesli so 10 knjig »Svobodna pota«, štiri knjige »Naša beseda« in dva »Cicibana«. Neki deklici so zaplenili tudi več izvodov »Primorskega dnevnika«, »Slovenskega poročevalca« in »Ljudske pravice«. Trgali so iz knjig slike maršala Tita in se ponašali kot divjaki. Otrokom, ki so prihajali k popoldanskemu pouku, so pregledovali torbe in plenili knjige kar na cesti. PREGANJANJE ANTIFAŠISTIČNIH ORGANIZACIJ SE NADALJUJE Po zaplembi Ljudskega doma v Gorici, kjer je zavezniška policija zažgala na grmadi slovenske knjige, se rekvizicije prostorov antifašističnih organizacij nadaljujejo. Zavezniška Vojaška uprava je rekvirirala prostore SIAU-a pri Sv. Ani v Trstu ter jih izročila fašistom naklonjeni organizaciji Uomo qualunque. Po požigu Ljudskega doma v Fari pr? Gorici je Lilo požganih še troje Ljudskih do-domov v Furlaniji. PROSTORI RDEČEGA KRIZA iV TRSTU REKVIRIRANI ZA BAR! Tudi prostore Rdečega križa v Trstu so rekvirirali. Predsednik medna-rodnc priznane človekoljubne organizacije je prejel pismo komisarja polkovnika Gardnerja s pozivom, da mo- ra Rdeči križ do 17. decembra 1946. izprazniti svoje prostore v Via Car-ducci št.*4, češ da nima pravice do teh prostorov, ker ni legalna organizacija. Rdeči križ za Trst in pokrajino je bil ustanovljen že v času borbe avgusta 1944 ter je imel že tedaj svoj pokrajinski odbor, pet okrožnih odborov ter okrajne in krajevne odbore, ki so nabirali sanitetni material, hrano in denar za civilno prebivalstvo in za vojsko. Po osvoboditvi je Rdeči križ zbiral podatke o internirancih, padlih, pogrešanih in ujetnikih ter podpiral vojne sirote, svojce padlih in siromašno prebivalstvo sploh. Odpoved prostorov je zadela Rdeči križ v Trstu prav v času, ko bi se imela pričeti razdelitev velike množine živil in obleke, ki jih je prejel od Rdečega križa Slovenije. Gre za 40.000 kg živil, za katere je civilna policija zahtevala od Rdečega križa, da plača celo carino ter je sploh na vse mogoče načine ovirala dovoz. V prostorih Rdečega križa bo zavezniška vojaška uprava uredila bar. GOSPODARSKE RAZMERE SO VEDNO OBUPNEJŠE Tudi gospodarske razmere so z vsakim dnem obupnejše. ZVU je preveč zaposlena s preganjanjem zavednih slovenskih in italijanskih antifašistov in očividno nima časa, da bi sc brigala za gospodarsko obnovo. Nikjer ni javnih del in prebivalstvo, katere- Slovenski narod v svoji celoti, zlasti pa še na Koroškem, ni bil bogat in gospodarsko čvrst. S tem seveda še ni rečeno, da nimamo pogojev za rast narodnega premoženja in blagostanja. Glavni vzrok je v tem, da se narod, ki je bil tako dolgo dobo zatiran in zasužnjen, ni mogel gospodarsko razvijati. In ne samo, da se zaradi tega ni mogel razvijati, temveč so tisti, ki so ga napravili odvisnega, skrbeli za to, da je narod postal odvisen in da je dobiček truda slovenskega ljudstva potoval v žepe tujih mogotcev. To odvisnost smo prav posebno občutili na Koroškem. Stopnjevala se jc do pravega tlačanstva in je bila posebno vidna na gospodarskem polju. Velenemška politika germaniziranja Slovenske Koroške je bila pogoj za gospodarsko zasužnjenjc. Že pred tisoč letL ko sta za germanskim škofom prišla v deželo germanski vojak in grof, so ti vzeli v svojo last vsa veleposestva. V razdobju industrializacije je bilo že tisto samoumevno, da je vsa industrija bila privilegij nemškega kapitala. mu so fašisti porušili in požgali domove ter izropali vse, je prepuščeno svoji usodi. Toda nele, da ovirajo sleherna pobudo prebivalstva samega, s svojimi ukrepi bedo še povečujejo. Nezaposlenost je vedno hujša. V Pulju so bili 11. decembra odpuščeni vsi delavci in nameščenci ladjedelnice »Scoglio Olivi«. Istočasno so začeli demontirati vse naprave in jih pošiljati iz Pulja v Italijo. Na protestnem zborovanju so delavci ogorčeno protestirali proti temu početju z ugotovi- tvijo, da ZVU v 17 mesecih svoje oblasti ni storila ničesar za obnovo, pač pa sedaj skuša tik pred priključitvijo k Jugoslaviji odvzeti še to, kar je ostalo po vojnem opustošenju. DELAVSTVO NAJ GRE S TREBUHOM ZA KRUHOM... Podoben je položaj tudi v Slovenski Benečiji. Tudi tam so v javni upravi zaposleni sgmo bivši funkcionarji. Slehernega demobiliziranega borca JA, ki sc vrne domov, zapro. Večina delavcev je brezposelnih, ker sc nikjer niso pričela' javna dela. Prebivalstvo je prisiljeno iskati dela in kruha v tujini. Prav te dni je zopet odpotovala večja skupina mladih delavcev iz Slovenske Benečije v Belgijo. Nič čudnega ni, da so se začeli povsod pojavljati napisi »Jugoslavija, reši nas!«, kajti prebivalstvo vidi edino rešitev v priključitvi k Jugoslaviji. (Slovenski poročevalec.) Slovenski kmet je s svojo pridnostjo vendarle skušal ohraniti neko samostojnost na svoji zemlji. Ljubezen do domače grude je vzbudila ljubezen do lastnega naroda in spoznal jc, da je edina rešitev zanj v tem, da ohrani slovenski živelj na koroških tleh. V neprimerno težjem položaju pa j e bil tisti del naroda, ki ima na prodaj le moč svojih rok ali um svoje glave. Rojaki mu niso mogli dati dela in moral si je pri tujcu iskati svoj skromni kruh. Na križpotu, ali stradati ali dobiti svojemu znanju primemo mesto, je marsikateri akademik volil zadnje in se na ta način izgubil. Delavec je dostikrat stal pred istim vprašanjem. Poleg tega je moral posvetiti vse svoje sile boju za-socialne pravice in poiskati v tej borbi drugorodnega zaveznika. Nerešeni socialni položaj jc zahteval vso njegovo borbeno silo, poleg tega ga je težki gospodarski položaj silil v borbo za vsakdanji kruh. Germanizatorska družba pa si je podala roke. Kar ni dosegel politik in učitelj, to je pospešil gospodarstvenik. Že so računali, kdaj bodo lahko ugo- Žclezniški viadukt pri Žalni na Dolenjskem, požrtvovalen uspeh obnove slovenskega ljudstva RAMO OB RAMI tovili: »Das Land ist dcutsch!« Toda zmotili so se; ko jc bil položaj najstrašnejši in slovenski narod obsojen na smrt, je vzelo ljudstvo svojo usodo v lastne roke. Preprosti sin slovenskega naroda je postal njegov najzvestejši in najhrabrejši branilec. Porodila se jc Osvobodilna fronta, ki je predstavljala vse delovne sile našega ljudstva. Delovne množice so vzele usodo naroda v svoje roke. vodile so borbo in zmagale. Na naših tleh sta sc združila delavce in kmet v dobi, ko je divjanje proti slovenskemu življu doseglo svoj višek in ko so raznarodovali pokazali pod masko nacizma svoj pravi obraz. Ista usoda je čakala slehernega Slovenca brez razlike stanu, najsi je bil to zaveden Slovenec ali tisti, ki je že hote ali nehote pozabil, da jc bila njegova mati Slovenka. Načrt Maier-Kaibitscha in njegovih pomagačev je vsemu slovenskemu življu namenil pogubonosno pot: Preko rajhovskih taborišč 'v deželo, ki bi jo imenovali »Neu Kiirntcn«. Kmet in delavec sta enako ljubila svojo domovino, oba si nista dala vzeti svojega materinega jezika. V najtežjem času se jc naše ljudstvo zedinilo v trpljenju in skupni usodi, ker so ga postavili pred dejstvo: ali poginiti ali pa sc boriti. Odločilo se jc za odpor. Ramo ob rami so stali slovenski kmet, delavec in izobraženec. V tem času so se uresničile besede oziroma želje našega velikega misleca in pisatelja Ivana Cankarja, ki je že leta 1913 dejal: »Na tvojih plečih, na plečih slovenskega delavca, delavca proletarca, sloni usoda slovenskega naroda, naroda proletarca!« V osvobodilni borbi jc slovensko delovno ljudstvo, ki predstavlja v svoji celoti slovenski narod, nosilo na lastnih plečih usodo naroda. Prav tako pa je slovensko ljudstvo obdržalo svojo usodo v svojih rokah tudi po vojni. Ramo ob rami moramo korakati naprej, še bolj moramo poglabljati medsebojno povezanost, postati še bolj odločni; kmet in delavec morata obdržati tudi na naših tleh usodo naroda v svojih rokah. Potem bo naš narod, narod proletarca, povezan z vsemi milijoni brezpravnih, ki sc bore za svoje pravice, in bo lahko dosegel vse tisto, kar mu pripada, za kar se je boril in kar je bilo stoletja edina želja slovenskega naroda. To je: O naši usodi hočemo odločati sami. Samoodločba je naša zahteva, kajti le tako bomo dosegli, da bomo korakali ramo ob rami v lepšo bodočnost in da bo tudi nam zasijalo sonce svobode! Maks Angleški list piše: Jugoslovanske zahteve do Koroške so utemeljene »Daily Mail«j glasilo angleške liberalne stranke, jc objavil članek svojega dopisnika v Celovcu, Johna Kon-nana, ki pravi, da so jugoslovanske zahteve glede Slovenske Koroške na narodnostni in kulturni osnovi večine prebivalstva utemeljene. Članek pravi dalje, da govori v prilog jugoslovanskih zahtev tudi volja ljudstva, ki se je izražala in se izraža v močnem krajevnem gibanju in jc nudila Nemcem trdovraten odpor, ki jc pozneje prešel celo na sodelovanje z Jugoslovansko armado, in sicer mnogo prej, preden je prišlo do kakršnega koli odpora v Avstriji. Članek končuje z ugotovitvijo, da so to ozemlje namenoma naseljevali z nemškimi kolonisti, da bi s tem prikrili njegov slovenski značaj. Ljudsko glasovanje leta 1920. jc bilo žalitev volje slovenskega dela prebivalstva. Med dvema svetovnima vojnama Avstrija Slovencem ni dala priznanih pravic, ki niso ostale nič drugega kot obljube na papirju. 4. AfrtV*1 < ><*»»«»*. *• Ljudstvo Slovenske Koroške zahteva priznanje OF Po vseh krajih Slovenske Koroške na sestankih Osvobodilne fronte slovensko ljudstvo' z vso odločnostjo zahteva dokončno priznanje OF kot polnopravne politične stranke. Samo v teku enega tedna je bilo poslanih medzavezniškemu svetu na Dunaju nad 10 resolucij iz raznih krajev Slovenske Koroške južno in severno Drave, ki odločno postavljajo to zahtevo. V naslednjem navajamo nekaj odstavkov iz resolucije, ki je bila sprejeta na sestanku v St. Jakobu v Rožui , »Zbrani na masovnem sestanku OF za Slovensko Koroško dne 15. decembra 1946. v St. Jakobu v Rožu najod-ločnejše protestiramo proti enostranskemu in nedemokratičnemu postopanju nekaterih organov avstrijske oblasti napram slovenskemu prebivalstvu, ki jc s svojo borbo dokazalo svojo demokratičnost že za časa naci-cističnega vladanja. Še vedno so naši tovariši v zaporih, hkrati pa ugotavljamo, da težko obremenjene naciste izpuščajo na svobodo. Ne moremo razumeti, zakaj preganjajo in ne priznavajo popolnih pra- vic, ki jih uživajo druge politične stranke, vsem našim slovenskim antifašističnim organizacijam z Osvobo-dilncwfronto za Slovensko Koroško na čelu, za katero je znano vsemu svetu, da je obstojala ilegalno že v nacistični dobi in da je edino ona popeljala 'slovenski narod na Koroškem v oboroženo borbo. To je bil edini oboroženi in organizirani odpor na ozemlju Avstrije. Danes, po osvoboditvi izpod nacističnega režima pa je Osvobodilna fronta edina, kateri se dovoljuje delovanje le v omejenem obsegu in ki ne uživa vseh tistih svoboščin kot druge politične stranke. Zaradi tegl zahtevamo, da se OF za Slovensko Koroško priznajo vse pravice in prost razmah kakor drugim političnim strankam v Avstriji.« Resolucije z enakimi in podobnimi zahtevami so bile poslane tudi iz Go-rinčič, Podgorja, Ledenic, Škofič, Ma-lošč, Št. Janža v Rožu, Vernberga, Ribnice in Celovca. Avstrijske oblasti vodijo nacistično tradicijo Zadnja leta pred zlomom so nacistični oblastniki z velikimi kaznimi skušali prisiliti kmete, da bi ti redno oddajali kmetijske pridelke. Ugotovljeno je, da so prav kmetje Slovenske Koroške tudi pri sabotiranju oddaje pridelkov bili najbolj disciplinirani, ker so se odzvali pozivu Osvobodilne fronte ip zaveznikov, naj vsak zaveden protifašist škoduje nacističnemu gospodarstvu ’ kakor mu je to največ mogoče. Tako sta kmeta Ander\vald Joško in Ošovnik Ferdo iz Žihpolj, občina Vernberk, bila leta 1944. kaznovana, ker nista oddala predpisane količine žita. Izterjatev izplačila kazni pa ni bila več mogoča, ker je nacistična Nemčija.medtem propadla. Naslednji primer pa kaže, da s tem ni bil uničen nacistični duh, ki je še danes živ v Avstriji. Navedena kmeta sta namreč pred kratkim dobila dopis upravne centrale avstrijskih gospodarskih zvez na Dunaju z datumom 15. novembra 1946., naj zaostalo redno kazen v znesku 750 S nemudoma plačata na njihov čekovni račun. Priložena je bila poštna položnica. Avstrijske oblasti smatrajo torej nacistične represalije za reden postopek in sc kot naslednice nacističnih oblasti smatrajo, za upravičene, da od protifašističnih kmetov izferjavajo kazni, ki jih nacisti niso več mogli izterjati. Ne čudimo se sicer, da avstrijske oblasti nacistov ‘ne najdejo, ker jih iščejo z zavezanimi očmi. Mi pa, ki hodimo z odprtimi očmi, jih pa ne le vidimo, temveč njihovo današnje početje tudi občutimo na lastni koži. Ta primer meče jasno luč na današnje razmere v avstrijski upravi in gospodarskih ustanovah, kjer še vedno sedijo nacisti in gojijo nacistično tradicijo. Bivši nacisti kot dobrotniki in zaščitniki izseljenih Siovencev ’ Morda se boste smejali, ko boste brali v »Vestniku« dopis s takšnim naslovom. Toda nam pi do šale, tako kakor je govorniku OeVP. ki je tako oziroma podobno povedal svoje mnenje. Imenuje se \Vressnig, je čevljar v Pliberku in se ga še precej drži rjava barva. Ta \Vrcss.nig je dne 1. decembra 1946 na zborovanju krajevne skupine OeVP v Dobu dejal, da so oni bili proti izseljevanju Slovencev, toda Maier-Kaibitsch jih ni hotel poslušati. Dejal je, da so zaradi tega škodovali celo sami sebi. Ko jc Ma-icr-Kaibitsch samovoljno vendarle izselil nekaj družin, so oni, zbirali razne stvari za izseljence, jim pošiljali pakete ter jim nudili vsakovrstno podporo in pomoč. Ni treba še posebej poudarjati, kako smešno je takšno blebetanje iz ust bivšega nacista. Mi bi ga pač lahko vprašali: »Dragi čevljarček,'odkod pa je Maier-Kaibitsch vedel tako natančno. kdo je najnevarnejši »čuš«, da je tako hitro pogodil najboljše slovenske družine? Ali mu niso rjavi gonjači kazali sledi in mu nakazali, kje prebivajo Jeleni in podobna »divjačina«? Ali ni tako? Sedaj bi si radi nadeli ovčja oblačila, ker jih v volčjih kožuhih vsakdo prepozna.« Vi izseljenci pa. povejte vendar že vsemu svetu, koliko mastnih pošiljk jn srčnih pozdravov ste dobili od »NSDAP Ortsgruppe Bleiberg« ali pa od katere njenih organizacij! N-e. Denaciflkacija naših sol Vedno zopet slišimo in čitamo o različnih učiteljskih konferencah, kjer hvali gospod deželni glavar prednosti in uspehe nove šolske uredbe in poziva učitelje, naj vzgajajo mladino tako. da ho končno prišlo do prepotrebne pomiritve V deželi. To smo že tolikokrat slišali, da že ne verjamemo več. Dejstva so namreč čisto drugačna! Lahko bi naštevali šole kar po vrsti. kjer *e novi šolski zakon sploh ne izvaja, vendar, naj zadostuje samo primer h Škofič. Tam je deželna šolska oblast odpustila edinega učitelja, ki jc poučeval, kakor to zahteva zakon o dvojezičnih šolah. Na njegovo mesto pa je prišla Justina Voleritsch. ki je registrirana članica NSDAP s štev. 6,305.906. Poleg tega je imela, kakor sama navaja v registracijski listi, naslednje funkcije: bila je voditeljica celice nacističnih žena ter organizacijska voditeljica blagajne za šolanje nacističnih žena. Nadalje poučuje v Škofičah ilegalna nacistinja Otilija Liaunig. Njen mož, učitelj Liaunig, jc bil kot obremenjen nacist odpuščen iz službe in je kot izredno surov nacist poznan našim ljudem posebno okrog Pliberka. K tem se pridružuje kot predsednik krajevnega šolskega sveta Mihael Allesch, ki je bil prej predsednik narodno nestrpnega »Heimwehra«. Predstavniki šole v Škofičah so tako res sposobni, da delajo v smislu pomiritve dežele! Slovenci jih odklanjamo in zahtevamo končno enkrat denacifikacijo šol. Sedaj, ko je zakon o denacifikaciji odobren tudi po med-zavezniškem kontrolnem svetu, ni več nobenih zaprek! DJEKŠE V nedeljo dne 15. decembra 1946. je bil na Djekšah izredni občni zbor Slovenske posojilnice. Vabljeni so bili vsi člani Slovenske posojilnice, ki so dočakali v letu 1941. njeno zaplembo. Zborovanja se je udeležilo več kot dve tretjini članov. Navzoč je bil tudi tovariš Tomo Kuper, revizor Zadružne zveze, ki je v svojem poročilu razložil položaj Posojilnice v hudi dobi od leta 1941. do 1946. Hkrati je naglasil pomen izrednega občnega zbora. Pri volitvah načelstva ia nadzorstva, kakor tudi pri drug h sklepih so bili vsi navzoči enotni. Sklenili so, da se napravi vloga na trgovsko sodišče, naj se vzpostavi stanje pred nacistično zaplembo ter da se povrne vsa škoda. ŠMARJETA PRI VELIKOVCU V našem kraju ima Roza Hermetter veliko posestvo in zato lahko prodaja mleko okoličanom, da ji ni treba voziti v velikovško mlekarno. Pri. tej posestnici je kupovala mleko tudi družina Kralj. Pred kratkim pa je Hermctterjeva odpovedala mleko tej družini, ko je tov. Florijan Kralj prišel k njej. da bi ji plačal mleko, jc obenem vprašal za vzrok odpovedi. Na to mu je Hermetterjeva odvrnila, naj si poišče mleka pri OF-ovcih. Pristavila je, da mu ga noče več dajati; ker ga ni vreden. Hkrati je jela zabavljati čez OF in Slovence. Odpovedi mleka pa je sledila odpoved službe Kraljevi ženi, ki je v šoli pospravljala. S tem je krajevni šolski svet odvzel zaslužek Kraljevi ženi samo zato, ker je zavedna Slovenka. Ta dva primera zgovorno pričata, da še ni mrtev nacistični duh in da so še sedaj na odgovornih mestih ljudje, ki uporabljajo stare, koroškim Slovencem dobro znane metode, da hi izvajali gospodarski pritisk na zavedne Slovence ter jih tako odvrnili od njihove pravične borbe. KOT-SELE Mi iz Kota se oglašamo le bolj poredko. Letošnje leto je bilo za nas gorjance dokaj slabo. Letina je sicer dobro kažala, toda naša pričakovanja se niso izpolnila. Trikrat nam je potolkla toča, ki je bila debela kot orehi. Niti najstarejši ljudje ne pomnijo take burje, ki nam je v desetih minutah Uničila trud vsega leta. Sedaj nam v shrambah marsikaj primanjkuje, kar posebno hudo občutimo, saj je danes nemogoče nadoknaditi primanjkljaj v trgovini. Pri današnji draginji pa tudi na nakup pri trgovcu ne moremo niti misliti, ko ljudje tako malo Zaslužijo. Ženili se nismo nič. Smrt nam je doslej še prizanašala. V soboto 7. decembra jc umrl Blaž Male, po domače Močnik. Bil je zavedna slovenska korenina, požrtvovalen član Osvobodilne fronte. Naj mu bo lahka slovenska zemlja! Tudi sicer ne držimo križem rok. Mladina nas večkrat razveseli z igrami. Tudi naši najmlajši — pionirčki — se pripravljajo za nastop. Me žene se ob večerih sestajamo, da se razgledamo po svetu ter da se pogovorimo. kaj bi lahko doprinesle k borbi slovenskega naroda na Koroškem za osvoboditev. ŠKOFIČE Tudi pri nas v Škofičah smo imeli sestanek. V društvenih prostorih se nas je 18. decembra 1946. zbralo lepo število. Soba je bila nabito polna, da je bilo komaj še prostora za vodjo sestanka, tovariša Maksa K a k 1 a. Ta je v izbranih besedah govoril o pomenu organizacije OF ter je razložil dogodke po svetu in v Avstriji ter se dotaknil tudi krajevnih razmer. Vsi, ki so bili na sestanku, so se razšli z zar vestjo, da je samo OF zmožna privesti koroške Slovence do svobode. Vsi smo hkrati začutili, da nas je zavest o skupni moči dvignila. Na Štefanovo je zlasti lep zimski dan privabil naše ljudstvo v dvorano k igri »Tri sestre«. Veselo nas je presenetil obisk šentiljskih pevcev, ki so nudili občinstvu poleg igre s svojim ubranim petjem najlepšo zabavo. Tudi domači zbor se je izkazal. Za sklep sta oba zbora združeno zapela nekaj pesmi. Igralci so bili dobri, tako da so jim gledalci radi ploskali. Po končani prireditvi je igrala tričlanska društvena godba za zabavo. Bilo je dovolj Veselja in mirne zabave. ŠT. JANŽ V ROŽU V nedeljo, 15. decembra je bil v gostilni pri Tišlerju dobro obiskan članski 'sestanek OF občine Svetna vas. Nad 60 udežencev je z zanimanjem poslušalo referat tov. Prusnika, ki je v poljudnih izvajanjih podal splošen političen pregled ter v zvezi s tem položaj koroških Slovencev. Poudaril je, da se za za koroške Slovence bliža najvažnejša doba njihove zgodovine. Po referatu se je razvila živahna debata. Soglasno je bila sprejeta resolucija na Medzavezniški svet za Avstrijo na Dunaju za priznanje OF za Slovensko Koroško kdt polnopravhe politične stranke. Želeli bi, da bi bili takšni sestanki članov in povabljenih gostov še večkrat, ker na teh sestankih dobimo vpogled v naš politični in gospodarski položaj. LOČE NAD BAŠKIM JEZEROM Po dolgem odmoru so se naši mladinci in mladinke spet oprijeli dela. Izbrali so si sami režiserja, tov. Simčiča Kristija in nas v soboto in nedeljo 8. decembra presenetili z dobro naštudiranoi gro »Sin«. Čeprav jc bila mladina navezana sama nase, so igralci’ vendar dobro podali svoje vloge. Ti/di režiser je svojo nalogo odlično rešil. Uspeh je bil popoln in lahko upamo, da ima loška igralska družina pred seboj še lepo bodočnost. Z nadaljnjim vztrajnim delom bodo rasli tudi uspehi. Med igro in po igri so nam pevci zapeli nekaj pesmi in s tem dokazali, da tudi Loče lahko postavijo svoj pevski zbor. Upamo, da se nam bo v kratkem predstavil s samostojnim nastopom. Za vodstvo pevskega zbora v Ločah ne ho težav, saj imamo več sposobnih moči. Mladina je pokazala svojo pripravljenost, treba pa ji bo pomagati pri njenem delu. o DVOJEZIČNE ŠOLE Pridni Folti pride s Koroškega za božič obiskat teto na Dunaju. V večernem kramljanju se Folti pohvali, kako se dobro uči slovenščine in nemščine v dvojezični šofi ha Koroškem. Da bi teta preizkusila njegovo znanje, mu da časopis, ki je slučajno na mizi. Folti ves zardi od ponosa, ko prebere, sicer nekoliko počasi, podnaslov dnevnika »Wiener Kurier«. »Herausgegeben von den amerika-nischen Streitkraften fur die VViener Bevolkerung«. »Sijajno!« pravi teta. »Krasno bereš! Kaj se pa to pravi po naše?« Folti šarečega obraza prevede: »Ven dano od ameriških prepirljivih sil za dunajsko pooblačitev«. 1 ' § j Novoletno pismo koroškim Slovencem | Bratje in sestre iz koroške dežele. Še nas loči nasilna meja, ki nas ovira, da bi se spoznali in zbližali. Zato sem zelo srečen, da vas morem pozdraviti preko »Slovenskega vestnika«, glasnika vašega boja za narodne in človeške pravice. Koroška dežela je tudi moja rodna domovina, tudi jaz sem koroške dežele sin. Koroška je domovina »Samorastnikov«, njihove težke borbe za pravico in svobodo. S Koroško me ne veže le rodna zemlja, ampak me veže tudi dolgoletna borba za naše pravice. Iz teh časov se spominjam še nekaj starih prijateljev, še nekaj hiš in domov, ki so že takrat, kakor danes stali na braniku naše stvari. Ena taka hiša je Je-senikova v Lipi pri Vrbi, so Reichmani. Pred trideset in več leti je bil predstavnik te hiše Franc Reichmann. danes je njegov brat Jaka In so njegovi otroci. Reichmanni, držite visoko zastavo naše stvari, katero je nekdaj dvignil Franc Reichmann. Hartmann Foltej je sedel v Dachau s Slovenci iz Jugoslavije in iz Italije, s katerimi je skupaj#trpcl. skupaj upal in skupaj dočakal svobodo. Ta svoboda še ni ohsegla Slovenske Koroške, ali trpljenje koroških in drugih Slovencev v taboriščih je skovalo iz nas nerazdružljivo zvezo narodne skupnosti, ki bo prej ali slej postala resničnost. In Šiman Martinjak iz Roža. Šest let si bil v Buchenvvalttu, kjer si trpel za isto stvar, za katero je trpel ves slovenski narod. Veliko naših ljudi si rešil gotove smrti, čeprav so bili Kranjci, Štajerci in Primorci. Sin dežele Miklove Zale. S Kacijanko iz Borovelj me tudi vežejo spomini borbe. Leta- 1930 je kot komunist prebral v celovški delavski zbornici spomenico za pravice koroških Slovencev v slovenskem jeziku. S tem je oskrunil tisto velenemško trdnjavo in je moral zato 4 leta delati pokoro v Sremski Mitroviči. In potem sva se srečala maja meseca leta 1943. v Mauthausenu. Takrat sc je fašizem podiral. In Kacijanka je bil ves mlad, ko pred dvajset in več leti. »Sedaj je prišel naš čas«, je vzkliknil za pozdrav. Dr. Petek, pozdravljen, starina, ki si razumel novi čas, ki si ostal zvest svojemu srcu, ki se boriš za pravice koroških Slovencev skupaj z mladim rodom! Leta 1920. po plebiscitu nisi zapustil svojega mesta na levem bregu Drave, na istem mestu stojiš tudi še danes kakor skala. Danes nimaš za seboj okostenele kraljevine Jugoslavije, danes se boriš za združitev z veliko, svobodno, napredno državo, v kateri so Slovenci enakopravni narod. Koroški Slovenci! Danes je prišel tisti čas, ko so se združile vse zdrave sile našega ljudstva v borbi za rešitev, za svobodo in za združitev vseh Slovencev pod eno streho. Združen v Osvobodilni fronti se bori ves slovenski narod za ta cilj, za uresničenje tistih želja, za katere so se borili Matija Majar Ziljski in vsi veliki sinovi slovenskega naroda in za katere je tudi na stotine sinov ip hčera Slovenske Koroške dalo svoje življenje. Preden bom končal, bi si dovolil še nekaj povedati o nasilni meji med nami. Ne nasedajte ljudem, ki so pribežali iz Jugoslavije na Koroško in ki se vam sedaj predstavljajo za Slovence, za vaše brate in sestre. To niso vaši bratje in sestre. To so izdajalci slovenske združitve, slovenske republike. Domovina jih je izpljunila, ker so bili doma pomočniki fašizma, desna roka okupatorja. To je bela garda, ki hoče zdaj na Koroškem nadaljevati isto razdiralno delo, ki ga je začela na Slovenskem že leta 1941. Proč s temi razdiralci slovenske skupnosti1! Dokler nas, koroški Slovenci, še loči plot umetnih, nasilnih meja, si podajmo roke čez njega! Stisnimo si roke, da se bodo ogrela naša Srca še bolj za našo veliko, skupno stvar, ki je združena slovenska republika! Pozdravljeni, koroški Slovenci! Naj živi koroška dežela, cvet v slovenski domovini! Naj živi domovina .Samorastnikov" Naj živi Jugoslavija, domovina napredka. svobode in človečanstva! Prežihov Voranc, slovenski pisatelj V Kotljah, 15. decembra 1946. H*. Karel Grabeljšek-Gaber: R M m lil I SaSS Nekega dne je dobil stari mlin stanovalca. Berač Miha se je naselil v tistem kotu, kjer je bilo še nekaj stropa. Kdaj je prišel? Bog ve. V samotno grapo je ljudi le redko zaneslo. Nekoč je Poljančev Cene, ki jc v bližini grape napravljal drva, zagledal, ko se je ,iz mlina kadilo. Ker se je bal, da bi otroci uničili edino streho, kamor so se ljudje zatekli ob deževju, si je urejal palico, da jih nažene. Toda ni naletel na otroke, temveč na berača, ki si je v okrušenem loncu nekaj kuhal. »Sem mislil, da so otroci,« je dejal ('ene in se v zadregi nasmehnil. Neodločno je obstal v odprtini, ki je nekdaj služila za vrata. Berač sc ni dosti zmenil za Ceneta. Samo ozrl se je, potem pa si je spet dal opravka s kuho. »Kaj pa delate?« Cene še vedno ni Vedel, kaj bi storil. »Kuham,« je oni odgovoril. »Tukaj?« »Da, tukaj stanujem. To je namreč moja hiša,« je pojasnil. »Ker se nihče ni zmenil za njo, sem si jo kar prilastil in se naselil vanjo.« Cene ga je pozorno opazoval. Zdel sc mu je znan, pa se ni mogel spo-^ inniti, kje ga je videl. Napenjal je možgane. Toda spomin mu ni bil uslužen. Sele v gozdu se je spomnil. »Seveda je, Miha je ...« Naslonil se je na sekiro in se zamislil. Se vedno sc ni zanesel na svoj spomin. Ali je, ali ni? Zdelo se mu je, da ne more biti drug. Pri Jerinčku je še pred dobrimi petimi leti služil za hlapca. Ker ni bil več za trdo delo, mu je Jerin-ček odpovedal. Od takrat Mihe ni bilo več v vas. Slabe jc pravil, da ga je videl ria Brezjah, ko je prosil. Cene je spet prijel za sekiro. Toda ni mu več pela tako kot preje. Roka mu je kar sama od sebe zastajala, zamišljeno je strmel v sekiro. Prav nič mu ni bilo všeč, da se je Miha naselil v starem mlinu. Čemu tako daleč od ljudi, se je spraševal. Da nihče ne bo mogel nadzirati njegovih korakov. Nikoli ga ni bilo nič prida. Če bo potreboval drv, ne bo pobiral suhljadi, temveč se bo lotil mladih bukev. Kadar ne bo imel kaj dati v lonec, bo stopjl na tujo njivo in si nakopal krompirja. Sel bo na najbližje njive. Najhližjc pa so Cenetove. Zvečer je stopil k Milavcu in povedal: »V tvojem mlinu se je naselil be-rač Miha. Saj ga poznaš? Pri Jerinčku ■>e služil za hlapca.« Čakal je, kaj bo ta odgovoril. . Milavec je vzel pipo iz ust. »V mo-i^m mlinu?« se je sprašujoče ozrl v Gencta. . “No,« se je odkašljal, »zdaj še ni • v°i. pa bo. Bratranec se ne bo vrnil lz Amerike. In če bi se, sam je, brez otrok. Ti si mu najbližji sorodnik. Gotovo bo tebi zapisal zemljo.« Milavcu ni bilo nerodno, da je to slišal. Na obraz mu je lezel smehljaj. Toda ni maral, da bi Cene opazil, kako so mu godile njegove besede. »Tak se je Miha naselil v starem mlinu?« je dejal. »Odkod neki se je vzel? Že več let ga ni bilo v vasi.« Zamišljeno je vlekel vase dim. »Moral boš stopiti v mlin in ga nagnati.« »Nagnati?« se je začudil Milavec. »Kakšno škodo pa imam, če živi v mlinu? Vseeno je, ali se skrivajo v njem sove, ali pa nudi streho ljudem. Dolgo ne bo ne to ne ono.« Milavec je obljubil, da stopi ob priliki v mlin. Toda ostalo je pri obljubi. Potem 50 jeli prihajati k njemu tudi drugi in mu prigovarjali, naj spodi Miho. »Bom, bom,« se jih je otresal Milavec. Ni mu bilo do tega, da bi šel naganjat berača. Čemu bi drezal v žerjavico, ki ga ne peče? Tudi če bi se kdaj zgodilo, da bi podedoval bratrančevo zemljo, mu Miha v starem mlinu ni bil v napotje. Kaj pa bi z napol razpadlim zidovjem? Ali naj ga popravi? Krokarjem in sovam v zavetišče? Ne, mlin bo razpadel. V dobrih desetih letih ne bo sledu, da je kdaj tamkaj stala stavba. Dokler pa še more nuditi zavetišče ubogemu človeku, naj ga nudi. Vsak človek je potreben strehe. Ne, Milavec ni hotel nagnati Mihe. »Da mi zažge streho nad glavo,« je premišljeval sam pri sebi. »Kaj pa je to beraču? Gre in vrže goreč ogorek v seno. Nihče mu tega ne more dokazati. Naj gredo drugi in ga naženejo. Naj pošljejo orožnike nad njega.« Ljudje so zaman čakali, kdaj bo Miha zapustil mlin. Lotili so se njega samega. »Ali ti je Milavec dovolil, da stanuješ v mlinu?« so silili vanj, Miha se je začudil njihovi neumnosti. »Ali je dovolil sovam?« jih jc vprašal posmehljivo. »Sove vendar ne moreš primerjati s človekom,« so se branili. »Ne? Po vašem sem še manj kot sova,« jim je zabrusil v obraz. Postalo jih je sram. Toda odnehali niso. Po vsej sili bi se Mihe radi znebili. Končno je Miha stopil do Milavca, da ga povpraša zaradi stanovanja. Ni se sicer bal, da bi ga spodil iz mlina (kdo vraga me more spoditi, si je prigovarjal), toda gnala ga je neka skrivna misel. Milavec ga je opazoval skozi dim. »Tak v starem mlinu si se naselil?« je zabrundal, ko mu je Miha povedal, čemu je prišel. V Mihovem glasu ni bilo ne strahu ne prošnje. Oprt na palico je opazoval kmeta. »Ta mi zažge,« je spreletelo Milavca in mu ni bilo ugodno pri srcu. »Le čemu je sploh prišel,« jc vrtal v možganih. »Saj ne prosi. Naselil sem se v starem mlinu, zato sem prišel k vam. Ali je to prošnja za dovoljenje?« »Ja, mlin ni moj,« je končno Milavce našel pravi odgovor. S tem ni Mihe odbil, niti mu ni dovolil, da živi v' mlinu. To se mu je zdelo najbolje. Na nobeno stran se ni hotel zameriti. »Ni vaš,« mu je segel Miha v besedo.« Pa bo vaš. Pravijo, da bo bratranec vam zapisal svojo zemljo. Komu pa naj jo zapiše, če ne vam?« je še dodal kot vabo. Milavcu so te besede dobro dele. »Veš kaj,« je bobnal s prsti po mizi, »iaz te ne bom podil iz mlina, ne zdaj ne pozneje.« »Ne boste,« se jc Miha nasmehnil, sam Bog vedi zakaj. Morda je hotel reči, da se ne da spoditi... Potem jc obraz spet nabral v resne gube in dejal: »Mlin bi malce popravil.« Milavec se je zakrohotal. »Če misliš, da se da popraviti, kar popravljaj. Še grad lahko narediš iz njega.« Miha pa še ni bil pri kraju. »Laz pod mlinom bi potrebil in vodo bi speljal v strugo. Nekaj krp rodovitne prsti bi si pridobil za fižol in krompir.« »Laz?« Milavec ga je opazoval skozi smeh. Potem ga je spet zagrabilo. »Kar trebi, kar spelji! Če napraviš iz laza vrt, ti ga ne bom jemal. Ne verjamem pa, da bi v kamenju rastel krompir.« Miha je zvedel vse, kar je hotel. Poslovil se je, ne da bi se zahvalil. Milavec se je kar oddahnil, ko ga ni bilo več. »Ta je res zmožen, da vpi zažge,« je razmišljal sam pri sebi. Jeseni je bil Cene prvi, ki je raznesel novico po vasi. »Miha je popravil mlin. Pokril ga je z deskami, da mu voda ne teče na glavo, vstavil jc vrata in pode, okna pa je zabil.« Z deskami? Kje je dobil deske? Ljudje so se razburjali kot že dolgo ne. Vsem je manjkalo desk. Jurjevcu jih je bilo ukradenih pet, Slabetu sedem, Ivanški prav toliko. Vsi so stikali po kozolcih, skednjih, dvoriščih in podstrešjih. Preklinjali so tatu in se pridušali, da bodo temu napravili konec. Napotili so se v mlin. Jezno so se jim bliskale oči, krčevito so stiskali palice. »Naženemo ga ko psa,« so si prigovarjali. Miha se jih ni ustrašil. Kuhal si je kosilo in se delal kot bi jih ne opazil. »Koliko časa pa še misliš živeti v mlinu?« ga je prvi nadrl Cene. Miha se je ozrl. »Ne vem,« je rekel. »Toliko časa ne kot sem služil pri Je- rinčku. Pošteno sem se zgaral in mislim, da ne bom dolgo živel.« Kmetom je bilo nekam nerodno. Nič več niso tako strahovito stiskali palic. »Milavec mi je dovolil, da živim tukaj,« jc rekel Miha. »Pa ti mi nismo dovolili,« jc bruhnilo iz Ceneta. »Spodite me.« Ozrl se je po palicah. »Prostovoljno ne pojdem od tod. Če me boste pa s silo tirali ... no, mislim da se bo tudi za Miho našla pravica.« Spet se je sklonil h kuhi. »Tat ne bo govoril o pravici.« Miho jč vrglo kvišku: »Kdo je tat?« »Ti,« so zavpili nad njim. »Kje pa si dobil deske? Vsem v vasi jih manjka.« Miha je šel s pogledom od moža do moža. Potem pa je prijel Ceneta za roko in ga vodil za mlin. Kmetje so šli z njima. Miha jim j c molče pokazal na robu desk: Ivan Tomšič, Lu-bija. »Pojdite v trg in ga vprašajte, koliko desk sem kupil. Krajnike mi je dal zastonj.« Kmete je postalo sram. V zadregi so se ozirali drug v drugega. Miha je deske kupil? Toda, kako neki jih je spravil sem? Trg je daleč. Kdo mu jih je vozil? Miha je slekel srajco. »Na teh rameh sem jih nosil. Tri ure daleč.«, Kazal jim jc na kraste, ki so se bile napravile na ramah in plečih. Kmetje so se porazgubili kakor tepeni psi. Odslej je imel Miha mir. Še nekaj tednov je krpal mlin. Potem se je lotil laza. Najprej je napeljal vodo v strugo, nato je začel trebiti grmovje. Požgal jc robidovje, izkopal korenine in zmetal kamenje iz laza. Pod kamenjem je bila prst: rodovitna črna prst. Miha jo je vzel v dlan in jo mastil s prsti. Bo rodila, bo. Spočita je in mastna. Od zadovoljstva so mu žarele oči. Zima jc bila- mila. Samo o svetih Treh kraljih je malce zamedk). pa tli sneg držal niti do Svečnice. Miha jc imel vso zimo opravka z lazom. Delo se je vleklo še v pomlad in poletje, Šele poleti je bila zemlja toliko prekopana, da bi lahko sprejete semu. Miha se je zadovoljno oziral po svojem delu. Od trdega garanja so ga bolele stare kosti in kite. Pa se ni menit za to. Da je le narejeno. S tako Vjiue-mo še nikdar ni delal ko to leto. jal je z zoro in legal pozno ▼ noč. čeprav mu je bilo že šestdeset let. T-udi v prejšnjih časih je garal iz noči v noč. toda tistega dela ni mogel primerjati s sedanjim. Delal je na tuji zemlji, sadove njegovega dela so uživali drugi. Sedaj mu je bil dan prekpavk. znlcai delal je zase, nihče mu ni >ik. zovah nihče razen zemlie. Todr .o m bil ukaz. bilo je vabilo: skloni se in delaj! Kolikokrat si je prej želel, da bi imel košček zemlje, ki bi mu vračala njegovo delo s sadovi. Vračala njemu in ne drugim. Zdelo sc mu je, da bi jo obdeloval z večjo ljubeznijo kot vzgaja mati svojega otroka. Miha je pustil čez zimo njivice v prahi. Spomladi jih je na novo prekopal in je nasadil krompirja in fižola. Potem je čakal, da ozeleni. Vsako jutro mu je bil prvi korak v laz, da pogleda setev. Nemirno je čakal, da ozeleni. Počasi so jele mlade kali siliti iz rahle prsti. Miho je prijelo, da bi se sklonil in pomagal nežnim rastlinam iz zemlje kakor pomaga koklja piščancem iz jajčne lupine. »Bo rastlo, bo,« je neprestano brundal sam pri sebi. Oči so mu sijale. Tako srečnega se ni počutil še nikdar v življenju, imel je zemljo. Majhen košček sicer, ali vendar pravo zemljo, njivo, laz. Prvo leto je pobral sadove svojega dela (dve vreči krompirja in deset litrov fižola), drugo leto ne več. Ljudje so neprenehoma silili v Milavca: »Ali boš pustil, da si bo priposestvoval zemljo? Ni je veliko, toda vsakega koščka je škoda.« Milavec se je_smejal. Računal je z Mihovimi leti in je vedel, da si ne bo več utegnil priposestvovati. Toda ko je prvič zagledal obdelan laz, ga je minil smeh. Robidovja in jelše nikjer, njive pa so zelenele, ko da bi se jim mudilo nadomestiti to, kar so v prejšnjih letih zamudile. Preskočil je potok in obhodil laz okrog in okrog. Potem je pobral prst in jo mastil kot Miha. Orna zemlja se mu je drobila med prsti. Če bi jo dobro pognojil... Misli so mu zastale. Za trenutek. Potem je spet zavalovalo v njem. Tako dobre zemlje ne bi nihče zametaval. Se Tone ne, ki ima zemlje, da še sam ne ve koliko, nikar on, ki ima samo pol grunta. Manjka mu je za krompir. Poiskal je Miho: »V lazu bom posejal ajdo. Sc letos. Krompir, ki si ga posadil, ti vrnem.« Miha ga je začudeno pogledal. Če bi prišel kdo in mu rekel: »Daj mi suknjič, ki ga imaš na sebi!« bi se mu toliko ne čudil. Kaj je suknjič v primeri z zemljo, ki jo je moral izkopati izpod kamenja? Nekaj trenutkov je „ vladala tišina. Miha je še vedno zrl v iMilavca. Iz oči mu je bral, da ne govori za šalo. Toda tudi Mihi ni bilo do šale. »Dokler bom jaz tukaj, ne bo nihče drug sejal ko jaz,« je rekel trdo. »Dokler boš tukaj,« je Milavec pomenljivo poudaril. Pomolčal je in zrl v Miho. Potem je dejal: »Treba se bo izseliti, kmetje se pritožujejo zaradi tebe.« Miha je stopil bliže. »Ali veste, kaj ste mi rekli, ko sem prišel k vam?« »Jaz te ne bom podil, ne sedaj ne pozneje. Lc spomnite se svojih besed!« Z očmi je prebadal nasprotnika. Milavca je obšlo takrat: zažge mi. Podzavestno se je umaknil proti vratom. Iskal je odgovora. »Saj veš, da je mlin moj,« je dejal. »Kmetje so pisali bratrancu v Ameriko. Ta zahteva, da te spodim iz mlina.« »Kje imate pismo?« Pismo? Milavec sc je izgovarjal, da ga je pustil doma. »Ti ga že prinesem,« je dejal in sc obrnil proti domu. Jezilo ga je, da ne more Mihe vreči iz mlina. Pa bo že prišel čas tudi za to. Samo da dobi pismo. Brez pisma seveda ne pojde. Samo na besedo se Miha ne bo umaknil. V trenutku se mu je v glavi porodil ves načrt. S pogledom je še enkrat pobožal laz, računal je, koliko pridelka mu bo vrgel, če dobro pognoji. »Za fižol ne bo,« je premišljeval, »zajci bi ga uničili. Krompir pa bo dobro uspeval. Tudi nekaj krme se bo dalo nakositi.« Bil ie vznemirjen. Z naglimi koraki je hitel proti domu, da bi čimprej pisal bratrancu zaradi pisma. Bratrancu se ni tako mudilo z odgovorom. Poletje se je nagibalo h koncu, ko jc šele dospel odgovor iz Amerike. Da naj kar spodi berača iz mlina, jc odgovoril. Da so mu tudi drugi pisali o Mihi in da se noče sosedom zame-'je cital te besede. Zdaj je laz njegov. S pismom je šel k orožnikom. »Ali je Miha iz naše občine?« je hotel vedeti stražmojster, ko mu je Milavec razložil, po kaj je bil prišel. Milavec je skomizgnil z rameni. Da se je rodil v sosedni občini, je povedal. toda dolga leta je služil pri Je-rinčku za hlapca. Sprašujoče se je oziral v orožnika. »Stanovanje bi mu morali sodnij-sko odpovedati,« se je nasmehnil oni. Milavec se je ujezil. »Kakšno stanovanje? Komu plačuje stanarino? Koga je vprašal, ali se sme naseliti v mlinu? Kar naselil se je, meni nič, tebi nič.« »No, berača se bomo že iznebili,« ga je pomiril stražmojster. »Če se bo name izgovarjal, veste ...« Milavec ni vedel, kako bi povedal. V zadregi je sukal klobuk. »Ja, pred dobrim letom je prišel k meni zaradi mlina. Da ga jaz ne bom podil ven, sem rekel. Kaj bi jaz, saj mlin ni moj. Bra- tranec mi piše, da ga moram spoditi.« Spet je pokazal pismo. Drugi dan sta prišla orožnika k staremu mlinu. Ko ju je Miha zagledal, se mu je pomračilo čelo. Nekaj težkega mu je leglo na srce. Toda imel je čisto vest. Nikomur ni ničesar ukradel. zato se mu ni bilo treba skrivati. Delal se je kot bi orožnika ne opazil. »Hej, vi,« ga je poklical starejši. Miha je stopil na prag. »Vzemite svojo culo, gremo!« »Kam?« je zašepetal Miha. »Iz mlina. Tu ne smete več stanovati.« Ne smem? To je zvenelo tako neverjetno, kakor bi nekdo velel: zapri usta, ne smeš vdihavati zraka, ki te obdaja. Če bi mu to rekel kdo drugi, bi mislil, da se norčuje iz n jega. Toda orožniki se nikoli ne norčujejo. To jc Miha spoznal po svetlih bajonetih, ki sta se bliskala na puškah. Ostro rezilo je grozilo. Mihi so se znšibila kolena. »Poglejte te deske!« je skušal pregovoriti orožnika. »Na lastnih tnmah sem jih nosil tri ure daleč. S pristra-danim denarjem sem jih kupil.« Kazal je na svoje roke. »S temi rokami sem jih pribijal. Vele so in zgarane, saj mi jc že čez šestdeset let. Kite mi niso več prožne, pa sem se starec plazil po teh zidovih in pribijal deske.« Orožnika sta skomizgnila z ramen?. Tajijo pravico, skrivajo io, je spreletelo Miho. Molče • je šel po culo. Škornje, dve srajci, odejo in dežnik je vzel s sabo, posodo in orodje ic pustil. Če se vrnem, si je prigovarjal. Orožnika sta ga vzela v sredo. Molče sta ubirala dolge korake, ko da bi ju bilo sram naloge, ki sta jo morala opraviti. Miha ju je težko dohajal. Spotikal se je ob kamenje, lovil sapo, a da hi jima rekel, naj zaradi njegovih let stopata počasneje, ni hotel. Ljudje v vasi so stikali glave in se nasmihali: »Miho ženo.« Voljno je stopal zraven orožnikov. Zaradi svetlih bajonetov je tlačil v sebi upor zoper krivico, ki so mu jo prizadejali. Že drugi dan je poiskal sodnijo v trgu. Ljudje, ki so čakali na razprave, so se spogledali. Kaj neki je berač prišel sem? Miha db ni zmenil zanje. L’se-del se je in čakal. Ko so vsi opravili svoj posel, je vstal še on in stopil v razpravno sobo, ne da bi potrkal. Zaradi vznemirjenosti, ki ga je mahoma obšla, je začel drhteti po vsem telesu. Z očmi je iskal sodnika, ki ga je poznal še iz prejšnjih let. Ko ga je zagledal se je napotil v tisto smer. Sodnik jc zakričaLnad njim, toda upognjeno starčevo telo mu je zadržalo zmerjanje. »Očka, tu se ne sme beračiti,« je rekel. Mihi je stopila kri v glavo. V zadregi jc mežikal z očmi, ki so bile udrte in vlažne. Potem je dvignil glavo. Z malce drhtečim glasom je povedal: »Nisem prišel prosit, prišel sem tožit.« »Koga?« je vprašal sodnik, ki ni bil nič manj začuden ko prej ljudje v čakalnici. Miho je zmedlo sodnikovo vprašanje, ker ni vedel, koga naj toži. »Koga?« sc je lovil z besedami. »Saj poznate stari mlin. Samcat je ostal v grapi in razpadal. Nihče se ni zmenil zanj, zato sem se jaz naselil v njem. Popravil sem ga, s temile rokami sem ga popravil. S pristradanim denarjem sem kupil deske, pri Tomšiču, ki je vaš prijatelj, krajnike mi jc podaril. Nosil sem jih tri ure daleč. Potem sem potrebil laz, prst izkopal izpod kamenja in nasadil krompir. In zdaj me podi proč! Orožnike je poslal, da so me gnali ko zločinca.« »Kdo?« »Milavec. Zahotelo se mu je zemlje, ki sem jo izkopal izpod kamenja.« »Ali ste se naselili v mlinu brez njegovega dovoljenja?« »Šel sem k njemu. Rekel je, jaz te ne bom podil. Povedal sem mu, da mislim mlin popraviti. Popravljaj, je rekel. Vprašal sem ga, če smem potre-biti laz. Rekel je: Trebi! Če napraviš iz laza vrt, ti ga ne bom jemal.« »Milavca torej tožite,« je dejal sodnik. Miha je premišljeval. »Ne vem, če morem njega tožiti. Mlin namreč ni njegov, temveč Milavčevcga bratranca. Milavec trdi, da mu jc bratranec, ki je v Ameriki, pisal, naj me naženo iz mlina.« Sodnik ga je pazljivo poslušal. »Zdi se mi. da ne morete nikogar tožiti,« je dejal po kratkem molku. Miha ni mogel verjeti, da je prav slišal. Prestrašeno je strmel v sodnikov obraz. »Če bi vam pravi lastnik dovolil, da smete popravljati mlin in trebiti laz, bi lahko zahtevali od njega odškodnino, tako pa ne.« »Odškodnina?« Mihi se je zdelo, da ga sodnik ni razumel. Ni prišel zaradi odškodnine, temveč po potrdilo, da je zemlja, ki jo je izkopal izpod kamenja, njegova. Se enkrat je hotel razložiti svoje misli. Toda. ko se je ponovno ozrl v sodnikov obraz, je spoznal. da bi bila vsaka beseda zaman. Obrnil se je in odšel. Po skrivnih poteh se je vrnil v mlin. Vse je še ostalo tako, kot je pustil. Na mizi, ki jo je sam napravil, je bila še nepomita posoda. V kotu je ležalo orodje: lopata, kramp, motika, žaga in sekira. Vzel je v roko drugo za drugim. Lopate se je še držala zemlja, sekira je imela velik zob. Že večkrat si je rekel, da ga mora izbrusiti, pa ni nikoli prišel do tega. S palcem je šel prek rezila, kot bi se hotel prepričati o ostrini. Potem jc položil sekiro nazaj na njeno mesto. Nenadoma je začutil v sebi strašno željo po uničevanju. Ničesar jim noče pustiti. Tri ure daleč je nosil deske, pa naj sc sedaj drugi okoristijo z njimi? Pograbil je sekiro. Obšlo ga je kot mrzlica. Plezal je po razpadajočem zidovju in odbijal deske. »Znosim jih na kup in zažgem,« je šepetal sam pri sebi. Potem ga jc nenadoma obšla nova misel. Splezal je na tla, nabral drv in na štirih krajih zažgal. Sprva ^o bili plameni slabotni, ker jim je v vlažnem mlinu primanjkovalo zraka in netiva, počasi pa so lezli vse više, dokler se niso združili v en sam mogočen plamen, ki jc bušknil pod nebo. Miha jc zrl v žareče zublje in se smehljal. Nihče sc ne bo okoristil z njegovimi deskami. Tudi z njegovo zemljo se ne bo. Pograbil je kramp. Hotel je razdreti jez, ki ga je napravil, da je vodo speljal v strugo. Tedaj so mu begnile oči v laz. V ozadju sc jc gubil v temo, spredaj pa je razločno videl obe lesniki, ki sta bili razsvetljeni od požara. Roka, ki se je pripravljala, da izpodbije jezu oporo, mu je zastala. Zamišljeno je zrl v lesniki. Trebil in čistil ju je bolj kakor čisti najbolj priden kmet svoj sadovnjak« Lansko leto je nabral za pol vreče sadov. Sad je bil sicer kisel in mu jc vlekel usta skupaj, toda bil je njegov sad. Dal jih je mediti in medena so se mu zdela boljša ko najžlahtnejša ^jabolka. Tudi letos sta lesniki polni, da se kar šibita od teže sadu. Zaradi teh dveh lesnik Miha ni podrl jeza. »Naj rasteta, naj uspevata,« so mu šepetale ustne. »Vzeli so mi zemljo, jaz jima je ne smem vzeti. Če bom kdaj tod mimo hodil, me bosta pogostili s svojim sadom.« Poslovil se je od mlina, laza in lesnik. Zdaj mu v srcu ni bilo več tako hudo ko prej. Čakala ga jc spet pot, pa saj je bil vajen poti. Nekoč bo že prišel do konca. Mislil je. da je bil mlin njegova zadnja postaja, pa mu je bil le počivališče. Jutro ga je našlo v sosednem trgu. Na hrbtu je imel culo, v rokah palico, ki je trkala na srca dobrih ljudi. Obraz mu je bil spet miren, ko da bi nikdar ne imel zemlje in mlina. , Sredi poti sta ga ustavila orožnika, »Zakaj?« se je branil Miha, k’ mu čutil na sebi nobene krivice. »Osumljeni ste, da ste zažgali.« »Zakaj?« se je branil Miha, ki ni mo svoje deske sem zažgal. Tri ure daleč sem jih nosil, s pristradanim denarjem sem jih kupil, nočem, da bi se drugi okoristili z njimi. Mlin pa sem pustil tak kot sem ga dobil.« Orožnika sta ga uklenila. »Samo svoje deske sem zažgal,« je vpil Miha. »Pri Tomšiču sem jih kupil. Njega vprašajte! Mlin pa sem pustil tak, kakršnega sem našel.« Njegov krik je bil edini protest zoper novo krivico, ki so mu jo prizadejali. Slovenska prosvetna zveza DR. MIRT ZVITTER: Iz poročila dr. Mirta Zvitterja o Slovenski prosvetni zvezi na konferenci aktivistov za Slovensko Koroško v Celovcu. Že v času osvobodilne borbe, še bolj pa takoj po osvoboditvi izpod nacističnega nasilja, je znova zaživela slovenska kulturna misel na Koroških tleh. V svetlih plamenih je vzplapo-lala iz pepela uničenih kulturnih domov. Zdelo se je, da so upepeljene knjige oživele v sicer skromnejših a neskončno dragocenejših izdajah naših koroških partizanskih pesmi. Sredi barbarskega uničevanja in ropa najdragocenejših vrednot kulturne Evrope so te prve glasilke svobodne slovenske misli na Koroškem vzcvetele »iz beraštva v cvet, ki je bogastvo bogatega«, kot je dejal Cankar. Ta, bogataš pa je postalo naše slovensko ljudstvo, ki se je z neukrotljivo silo razživelo že v prvih svobodnih nedeljah, in celo še prej, v pravih ljudskih prireditvah. Marsikdo se je tedaj spraševal, kako naj na novo začnemo po vsem tem, kar smo doživeli in pretrpeli. A spraševali so le ozkosrč-neži. Ljudstvo, naše zatirano in oropano ljudstvo pa je začelo ustvarjati! Ustvarjati je začelo tam, kjer je stalo: na požganih domovih, izropanih vaseh, na grobovih junakov, ki so dali svoja mlada življenja za svobodo slovenske misli novega veka! Tako je tudi tretje vstajenje slovenske kulture in prosvete sad prerojene ljudske duše, ponižane in užaljene, v krvi in borbi prekaljene! Borba za priznanje Kmalu pa so nastale težkoče zaradi neorganiziranega dela posameznih prosvetnih skupin. Nekateri krogi v deželi so v tej sprostitvi slovenske ljudske duše videli veliko nevarnost in kmalu so sledile prve težkoče na terenu. Prepovedali so prireditve popolnoma kulturnega značaja. •Nasprotniki slovanskega življenja so spretno skušali tudi v bodoče preprečiti vsak pojav slovenskega javnega udejstvovanja. Eden takih poizkusov je bila zahteva oblasti po »depolitizaciji« Slovenske prosvetne zveze, kot predpogoj za njeno priznanje. Vsi naši ljudje so kmalu spoznali, da bi ti poizkusi in pomiritev v deželi na naš račun pomenila v resnici ovekovečenje pokopališkega miru. Tistega miru, ki ga je Slovenski Koroški vsililo fašistično nasilje nemških šovinistov in najhujših koroških zatiralcev: zločinca Maier-Kaibitscha. dr. Martina Wutte-ja in njihovih pomagačev. Prav zato ni več utihnila zahteva * * po svobodnem kulturnem in javnem udejstvovanju. Kljub najhujšemu odporu in odkritemu terorju so se vedno spet našle pogumne skupine ob igerskih nastopih, petju, in ljudskih veselicah. Zaman je bilo zatiranje. To je tudi edini vzrok, da so oblastniki dežele javno priznali Slovensko prosvetno zvezo. Da pa je dozorelo to spoznanje je bil vsekakor potreben razvoj in borba celega leta. Dne 16. majnika 1946 je varnostno ravnateljstvo zopet dovolilo SPZ. Prva naloga SPZ je bila. da je dobila pregled kulturnega dela po terenu ter da je pričela zbirati bivše in nove prosvetne delavce. Na njih naj bi zgradili novo prosvetno organizacijo, ki bi povezala posamezne skupine in prosvetne delavce v celoto. To delo so izvršili še pred priznanjem SPZ-ja. Tako je ob zahtevi za priznanje SPZ nastopila že vrsta bivših vidnih pro-svetašev, katerim so se pridružili mlajši delavci. Že pred formalnim priznanjem SPZ kot društva smo lahko sklicali ustanovni občni zbor, kjer smo izvolili širši in ožji odbor SPZ. Rezultati dosedanjega dela so: Zbrali smo vse nepovezane skupine pod svojim okriljem in prešli na organizacijo krajevnih prosvetnih ustanov — slovenskih prosvetnih društev. Da utrdimo zavest skupnosti, smo izdelali cnotpa pravila. Tako ?mo povezali tradicijo preteklosti s pridobitvami in spoznanji nove dobe našega naroda. Preko letošnjega poletja smo ustanovili ta društva po vaseh, kjer so obstojala že prej. Izgradili pa smo tudi nove postojanke. Porajanje teh društev pa še nikakor ni končano: zlasti Zilja in obrobne pokrajine se še niso vključile v to novo življenje. Pač pa se tudi tam kažejo prva razveseljiva znamenja. V prosvetna društva je povezanih tudi 26 pevskih zborov s skupno 576 pevci. Tambura-ških zborov na splošno še ni. V eč skupin pa je že začelo z vajami. Težkoče so v tem, ker je uničen ves notni material in skoraj vsi inštrumenti. Knjižnice obstojajo trenutno v 21 društvih in štejejo skupno le še okoli 3.000 knjig. V pomanjkanju naših knjig moramo iskati vzrok, da se kulturno delo pri nas razvija tako težko. Uničenih je bilo 46.000 slovenskih knjig Preglejmo sedaj škodo, ki so jo utrpela naša SrD, SPZ in druge kulturne ustanove. Uničeni so bili skoro vsi naši stalni odri, skupno s kulisami, garderobami in ostalimi rekviziti. Uni- čeni so arhivi in društvene knjige, uničen celoten inventar centralne pisarne Prosvetne zveze, njena Centralna knjižnica, pisalni stroji.^ arhivi in zbirke, uničen dom SPZ v Žitari vasi in Podljubelju, vsi društveni lokali in Narodni domovi itd. Uničenih je po sedanjih nepopolnih podatkih 46 tisoč dragocenih slovenskih knjig! Materialna škoda, ki so nam jo prizadeli nemški fašisti s svojim divjanjem znaša težak milijon šilingov. Kljub vsej tej zunanji bedi pa je Slovenska Koroška imela v dobrem letu nad 244 različnih prireditev kulturnega značaja. V tej številki niso všteti različni nastopi mladine, niti ljudski mitingi, domače proslave itd. Na teh prireditvah je bilo zbranih v enem samem letu nad 35 tisoč ljudi. Te številke nam pokažejo važnost kulturno-prosvetnega dela in odgovornost, ki jo nosi SPZ kot vzgojiteljica pri usmerjanju našega kulturno-prosvetnega dela. Naloge, ki jih moramo izvršiti, so obsežne in nujne Kot prvo nalogo smatram, da SPZ polagoma in zavestno spremenimo v organizacijo vsega slovenskega ljudstva na Koroškem. Slovenska Prosvetna Zveza mora biti kulturna organizacija, ki bo povezala vse naše ljudstvo, ne sme pa biti samo domena nekaterih idealistov. V današnjih razmerah bo za to važno nalogo potrebnega mnogo vzgojnega dela in obzirnega postopanja. V ta namen moramo predvsem razširiti delokrog naših SPD. ki si ne bodo smela več stavljati za cilj samo uprizoritev iger, ampak si bodo morala prizadevati, da bodo v splošnem dvigala kulturno in živ-ljensko raven našega ljudstva. Preusmeritev in nakazovanje novih, globljih ciljev pa je lahko le sad notranje preobrazbe Slovenske Prosvetne zveze. Glavna naloga v tem smislu je torej to, da pritegnemo vsaj po enega zastopnika vsakega včlanjenega Slovenskega prosvetnega društva v Osrednji odbor SPZ. Ti izvoljeni delegati bodo šele nudili Osrednjemu odboru možnost, da bo sklepal obvezno v imenu vseh članic. Tako bi ustvarili iz Osrednjega odbora pravo kulturno skupščino Slovenske Koroške. Da bomo pa uspešno rešili ta temeljna vprašanja, pa se mora poprej SPŽ sama neposredno približati ljudstvu. Prirejati bo morala tečaje, predavanja in prireditve. S tiskom in besedo moramo dvigniti raven vsega našega kulturnega stremljenja in priza- a—BMaaa—agm—nmmmirnrnim^iiMUrmmm.Mikma devanja. V našem ljudstvu moramo vzgojiti smisel za zdravo kritiko, za resnično kakovost v kulturi, za lepoto in umetnost. Izkoreniniti moramo neštete predsodke in Škodljive navade. Gojiti moramo tovariško skupnost igralskih družin, smisel za ocenitev in priznanje dela drugih, smisel za skupni uspeh. Pobijati moramo pri nas ta-, ko udomačeno ozkosrčno zaverovanost v pomembnost lastne osebe, vasi. občine, doline, ožje ali širše koroške domovine. Sama ob sebi se bo potem porodila zavest po skupnem hotenju in prizadevanju za splošni napredek vsega našega ljudstva. Nujno pa moramo uvesti nov. sodoben način dela v organizacije. V praktičnem delu smo daleč za razvojem časa, stoletje za razvojem v svobodni dbmovmi. Zato bo potrebna cela vrsta posebnih ukrepov in temeljita vzgoja funkcionarjev, društev in vseh prosvetnih delavcev. Odločno branimo uspehe našega deia Čim prej moramo poživiti vse stare oblike uspešnega dela, najti in uporabljati pa moramo tudi vsako novo pot in sredstvo, da bomo prodrli do ljudstva. Zastaviti si moramo naloge: uvesti moramo vzpodbudno tekmovanje, privlačno moramo prikazati tudi težje naloge in želi bomo uspeh. Zavest skupnosti, ki se odraža v skupnih prireditvah in nastopih, naj bo močna moralna opora za nas vse. Naše delo moramo odločno braniti proti vsakomur, ki bi ga ogrožal To so vsi tisti, ki bi danes najrajši na gestapovski način razganjali slovenske prireditve, ki še danes pošiljajo orožnike k prirediteljem slovenskih iger. ki prepovedujejo slovenske lepake ali pa ščuvajo proti slovenskemu ljudstvu. Nič manj pa niso našemu kulturno-prosvetnemu delu nevarni tisti spretni, tisti škodljivci, ki pod pretvezo narodnega defa vnašajo v naša društva svojo ozkosrčno strart-karsko izdajstvo lastnega naroda. Slovenska Prosvetna zveza inora biti zlasti pozorna na vrivanje belogardistov v naše prosvetno in kulturno delo, na kar smo postali pozorni zlasti ob priliki hinavske vloge, ki jo igrajo slovenski plačanci s spretno in uspavajočo taktiko v celovškem radiju. Danes opozarjamo na to nevarno spletkarstvo vsa naša prosvetna društva in vse rojake. Kajti tudi na terenu morajo spoznati pravo ceno, ki bi jo zaradi naivnosti v lastnih vrstah moral; prej ali slej plačevati sami. II ■m 11 .M.——r~™I|-J|inwi lil Koroška Q| 0 borbi koroških žena za narodne pravice BORBI 10. oktober, ta temni dan krivice v naši zgodovini, nam je prinesel poraz. Po gorah in vrhovih so zagoreli kresovi zmage nemškega imperializma. Spominjam se, s kako divjo bolečino v srcu sem se 12. oktobra zvečer vrgla na domačo zemljo in jokala, jokala. Po cesti mimo pa je klel Slovence pijan odpadnik: »Pridi ven, da te zakoljem kakor svinjo!« O tem naj spregovori rajši naslednja pesem: Na Peci, Obirju, glej. tuji kresovi... vsi v ognju žarijo bregovi. Oj ti kresovi! Oj ti bregovi! A v temo odeti so naši domovi. Na vasi slovenski rjove kot Bolkovi *heil. heil« ... prezločesti glasovi. Oj ti volkovi! Oj ti glasovi! ^°lčijo pa v žalosti naši domovi... Vsi v petju prelivajo naši se griči! pj^d nami pa pokajo biči! Oj to so biči! To so hudiči! Že mislijo, da smo Slovenci mrliči... Pa ne, mi še nismo, ne bomo mrliči! Po nas naj le bijejo z biči, nas ne umorijo! Le k delu budijo! Naprej, do svobode! Bič valptov nas kliče! Po plebiscitu je bila s Koroške pregnana slovenska izobraženka. Ostale smo kmečke žene in dekleta in nekaj meščank z neomajno voljo, da zaživimo novo narodno življenje v borbi in delu ter upanju, da nam nekoč zasije sonce svobode. Tujci so v svoji krivični zmagi poteptali našo zasužnjeno zemljo in zopet smo koroške Slovenke zasadile plug narodne prosvete v trdo grudo. Kmalu so zacvetela po naših vaseh izobraževalna društva. Posebno poglavje so pomenili gospodinjsko-pro-svetni tečaji, ki jih je bilo v 12 letih 46 in vzporedno s temi nekaj čez 50 velikih narodnih prireditev z razsta- vami in predstavami. Gospodinjsko izobrazbo so našim dekletom nudile šolske sestre v Št. Rupertu pri Velikovcu in v St. Jakobu v Rožu. Sicer so bile prireditve prosvetnih iger v naših društvih in družbah že nepogrešljiva nedeljska hrana. Nasprotniki pa so videli naš uspeh in napovedali so nam boj, tekmo s svojimi tečaji in prireditvami. Zopet so prihajali k našim dekletom z jude ževimi poljubi in tudi z grožnjami. Bogata Siidmarka je sipala iz svoje zakladnice velike podpore udeleženkam nemških tečajev in šol. Cesar niso opravili z denarjem, so skušali doseči z lažmi in grožnjami ob razstavah in prireditvah. Mnogokrat so nam prepovedali uporabljanje dvorane, ki hi nam služila za kuhinjo ali za prireditev. Zadnji tečaj leta 1938. so razbili s pobijanjem oken in koroška deželna vlada je pod Hitlerjem zaradi »ljubega miru« slovenske tečaje sploh prepovedala. Še hujše so napadli naše de,o Hei-matkreisi s svojimi »apeli« in plesnimi prireditvami. Po naših vaseh so gradili svoje domove, kjer so nastala^ prava gojišča za »Hitlerjugcnd«. Naše pravice so teptali vedno huje ter trgali kos za kosom z našega narodnega telesa. Tako so pripravili ugodna tla za vpad roparskega Hitlerja in vsega njegovega peklenskega morilncga aparata. V borbi za narodne pravice smo Slovenke vztrajale v pritajenem delovanju tudi še leta 1940. Pripovedovali so sicer, da nam bo Hitler dal naše narodne pravice in pustil svobodo materinščini. Toda izza morja zastav polomljenega križa, za grmenjem zvočnikov. ki so kričali o nemških zmagah, za tuljenjem fašističnih koračnic so se že kazali črni paragrafi, ki so oznanjali našo smrt. Toda umreti nočemo! Moške so sicer vtaknili na silo v vojaške suknje in mnogo deklet so nam odvedli na prisilno delo. Matere in žene pa so dajale otrokom v zavetju domače hiše toplo materino besedo ter jim tako zastavljale pot v PIJ in BDM ter v potujčevalnc otroške vrtce. Našo mladino je vodila po pravi poti materinska ljubezen in iskrena narodna zavest, vsejana v mlada srca in delavne roke trpečih narodnih delavcev in delavk. 6. aprila 1941. je vse kazalo, da nan: hočejo zadati smrtni udarec. Napadli so Jugoslavijo. Naše može in z njimi mnogo žena in deklet so vrgli v ječo, izropali so našo narodno imovino, materinščino so izgnali tudi iz cerkve. Po ječah so pretepali naša dekleta, nešteta grozodejstva so se dogajala za temnimi zidovi. Žene. ki so jih oropali vseh pravic in mlajše so vpregli v svoj vojni stroj, starejše so prikovali k delu. stare ženice in bolehne pa 90 izbrali za grmado. (Dalje) MLADI Mestece Gori na Kavkazu je srce sončne Gruzije. To malo mestece je videlo mnogo vojn, mnogo sovražnih napadov, obleganj in požarov. Mogočno. nazobčano obzidje, velikanski stolp, obsežne razvaline stare trdnjave — vse to priča o rnnogo stoletij stari zgodovini. V tem starem gruzijskem mestecu sc je 21. decembra 1879. v družini preprostega delavca Džugašvilija rodil sin, ki so mu dali ime Josip. Josipov oče — Visarion Džugašvili •— je bil čevljar po poklicu. Njegova mati — Jekaterina Džugašvili — je pekla kruh pri bogatih Gruzijcih. Družina čevljarja Džugašvilija je živela v revščini in šlo ji je čimdalje slabše. Oče je moral v Tiflis, da bi tam delal v tovarni za čevlje. Mati je porabila svoje zadnje sile za to, da bi se mogel njen otrok učiti. Tisti čas so odprli v Goriju prvo malo semenišče. Tako je stal neki dan pred šolskim vhodom preprosto in čisto oblečen deček v modrem plašču, v škornjih, v kavkaškem krznenem klobuku in s torbico na ramenih. To je bil Josip Džugašvili, ki je bil sprejet v semenišče. Učil se je izvrstno. Vedno razločneje so prihajale na dan njegove sposobnosti. Bil je izredno nadarjen, toda skromen, dober tovariš, uslužen in po-strežljiv do svojih prijateljev, vedno pripravljen, odločno se zavzeti za koristi učencev. Njegova strast so bile knjige. Šolska knjižnica mu je bila premajhna. Stalno je hodil v mestno knjižnico. Leta 1894. je dovršil Stalin šolo z odličnim uspehom in posebno pohvalo. V jeseni istega leta je bil prvikrat v Tiflisu — v velikem upravnem in kulturnem središču Kavkaza. 1 ukaj je v duhovniškem semenišču nadaljeval svoj študij, življenje v tem semenišču je bilo zelo strogo, pravi pekel za mladino. Duhovno vodstvo semenišča je prepovedalo čitanje dnevnih listov, časopisov in knjig v naprednem duhu, poleg tega pa je prepovedalo občevanje semeniščnikov z zunanjim svetom. Kljub temu ni moglo zatreti svobodoljubnega duha semeniščnikov. Tudi tukaj j c že stal mladi Stalin na čelu boja, ki so ga vodili seme-niščniki za svoje človeško dostojanstvo. Skupaj so se gojenci navduševali za znanstveno slovstvo. Citali so Danvinova dela, z navdušenjem so brali Galileja in Kopernika ter obravnavali zgodovinska in kulturna vprašanja. Brali so tudi socialistično literaturo o narodnem gospodarstvu. Mnogi od njih so se že bližali materialističnemu svetovnemu naziranju. olagoma je postalo semenišče, čisto ti volji svojega vodstva rastlinjak, r so klile vse svobodoljubne misli, stali so tudi različni tajni krožki, zadnjaško vodstvo, ki je vladalo icmenišču, je vzbudilo v Stalinu rčen odpor in ga utrdilo v njegovi olucionarni miselnosti. Vzpostavil :veze z marksisti in bral revolucio- no literaturo. ...... eta 1896. je kot sedemnajstletnik aniziral prvi ilegalni marksistični žek v semenišču. Toda v semeni-ni bilo mogoče voditi tega krožka, latični, monarhistični nadzornik je ganjal in zasledoval mlade revolu-tiarje na slehernem koraku. Zato 3i ti na Stalinovo pobudo najeli na u mesta sobo, kjer so se sestajali rat ali dvakrat na teden popoldne, ei sobi je bila spravljena tudi tajna Sme, ki so jo bili «br. j »men,-iki. V knjižnici so bila del« Rm-ia in Shakespeara, Marxa in En sa in drugih klasikov svetovnega Poda* Stalin se ni zadovoljil samo ropagandističnim delom med seme- enikf Konec leta ^ tobačnih -/o z ilegalnim krožkom tobacnm avcev. Mladi Stalin jj) poučeval avce v borbi za svobodo. Ikrati se je žilavo in energično izo-iževal dalje. Študiral je filozofijo, STALIN narodno ekonomijo, zgodovino, priro-doznanstvo, Marxova in Engelsova dela. Njegovi najboljši prijatelji so bili klasiki. Vse znanje in vse sile je posvetil Stalin revolucionarnemu delu. Postal je neutrudljivi propagandist med delavci tifliških železniških delavnic, ki so bile največje industrijsko podjetje v mestu; pisal je zanje letake in organiziral akcije. Vse to delo je bilo — kakor je Sta- kantini okoli Josipa Džugašvilija skupina oseb, ki jim je tam bral odlomke iz prepovedanih knjig.« Sedaj so ga zasledovali. Zapor se je vrstil za zaporom. V seznamu vodstva tifliškega duhovnega semenišča beremo med drugim tudi opombo: Kakor se je izkazalo, je naročen na »ceneno knjižnico« in se teh knjig poslužuje. Danes smo našli pri njem delo Viktorja Hugoja »Delavci morja«. V knjigi je bila abonentska karta. Namestnik nadzornika: S. Murašovski Nadzornik: I. Germogen Sklep: Več dni zapora Dvajsetletni Stalin je postal veliki Pod Stalinovim vodstvom jc bila izvedena letft 1 v Batumu. (Po risbi A. Kutateladzc.) lin sam dejal v nekem pogovoru — njegov revolucionarni ognjeni krst, in njegovi prvi učitelji-so bili tifliški delavci. Dne 29. septembra 1898. so ovadili Stalina pri rektorju semenišča. To ni bila prva ovadba. Glasila se je: »Ob devetih zvečer se je zbrala v revolucionar, ki se je dodobra seznanil z življenjem širokih ljudskih množic. Navdihovala ga je vroča ljubezen do njegovega ljudstva. Tako se je pričelo njegovo herojsko življenje, življenje, ki ga je napravilo za bližnjega bojnega tovariša nesmrtnega Lenina. Prof. B. Volin. Zmaga slovanskih narodov v borbi za obstanek Slovanski narodi so povezani med seboj ne samo z vezmi krvnega sorodstva, s podobnostjo jezika in kulture, temveč tudi s skupno usodo, ki jim je skozi dolga stoletja narekovala neizprosno borbo za svojo svobodo in neodvisnost — borbo z različnimi osvajalci —— a predvsem z nemškim sovražnikom. Ta borba se za vse slovanske narode ni končala zmagovito. Z zgodovinske pozornice so izginili polabski Slo-vurii, ki so bivali v nižini med Vislo, Odro in ob Labi. Na slovanskih kosteh je zrasel Berlin, ideološki in politični center prusaštva. Le še v krajevnih imenih je ohranjen spomin na stare slovanske naselbine. Na primer Stargard, Belgard, Stolp. (Ta mesta so sedaj priključena Poljski), dalje Nowawcs (Nova vas — mestece tik Berlina). Dresden (ime nastalo iz slovanske besede »drenzga«, kar pomeni močvirje), Leipzig (prvotna slovanska naselbina nazvana Lipci), Chemnitz (Kamnica) in nešteto sličnih priDolga in uporna borba polabskih Slovanov, ki so slednjič podlegli nemškemu pritisku in izginili iz zgodovine, ni bila zaman. Za dolgo je nase prikovala pozornost Nemcev in mladim slovanskim državam, ki so nastale v X. stoletju, dala možnost, da so se okrepile in uspešno zavrnile nešteto navalov nemških osvajalcev. Vsem je znano, da je Poljska v dobi XI. do XIII. stoletja ne le enkrat silovito porazila nemške osvajalce in zlomila njihove poizkuse, da bi si podvrgli poljski narod. Nemški buržoazni zgodovinarji XVIII. in XIX. stoletja pa so se zvesti svojim srednjeveškim predhodnikom že v začetku XIX. stoletja izmislili gnusno »teorijo« o višji vrednosti nemške rase nad slovansko. Pri tem jih ni nič motilo to, da je prav zmaga ruskih vojsk osvobodila nemške države in Prusijo izpod Napoleonovega pritiska. Sleherni izmed slovanskih narodov je doprinesel svoje k veliki občeslo-vanski borbi proti nemškim osvajal- cem, ki so stegovali svoje pohlepne roke po slovanskih deželah. Poljski in češki narod sta v svoji borbi XI. do XIII. stoletja krepila polabske Slovane. Ruska vojska pod poveljstvom Aleksandra Nevskega je razbila nemške »viteške pse« 5. aprila 1242. leta na ledu Čudskcga jezera. Poraz nemškega tevtonskega viteškega reda 15. julija 1410 med Griinvvaldom in Tannenbergom kjer so posebno hrabrost pokazali trije polki smolenških domobranov, je nemškim fevdalcem za dolgo odvzel možnost, zaustaviti češko nacionalno-politično gibanje pod vodstvom Jana Husa, velikega sina češkega naroda. Ta poraz je nemškemu viteškemu redu onemogočil sodelovanje pri nemških križarskih pohodih proti češkim husitom, kar je povzročilo polom nemških križeno-scev in olajšalo polom nemškega viteškega tevtonskega reda samega. Kot rezultat tridesetletne vojne (1453— 1466) je bil Poljski vrnjen njen Gdansk. Kmalu pa so za slovanske narode nastopili črni dnevi in črna stoletja. Poljska država je po kulturnem in političnem razcvetu v XVI. stoletju pričela propadati in v XVIII. stoletju prenehala obstojati. Češka je 1. 1620. pod udarci avstrijskih Habsburžanov za dolg£>_stoletja izgubila svojo neodvisnost. A v XIV. in XV. stoletju so Srbi in Bolgari podlegli napadom Turkov in padli pod težek turški jarem. Hrvatska država je bila cilj napadalnih Frankov in pozneje Benečanov in Madžarov. Samo ruska država, ki se je rešila mongolsko tatarskega jarma, je zavzemala vedno vidnejše mesto med narodi Evrope in Azije. Ruska domovina se je vztrajno gospodarsko, politično in kulturno krepila in postajala močna država. Zatirani in za dolga stoletja zasužnjeni slovanski narodi so polni upanja gledali na veliki ruski narod. A tedanja carska fevdalna Rusija ni mogla izpolniti osvobodilnega poslanstva. Tudi pozneje carska Rusija ni mogla prevzeti vloge nesebične osvobodite- ljice zasužnjenih slovanskih narodov, I kajti sama carska oblast jc izvajala politiko zasužnjevanja drugih naro-dov. Dočim je želel ruski narod iskreno pomagati slovanskim narodom pri njihovih osvobodilnih naporih, so carski vladajoči krogi širili idejo imperialističnega panslavizma, ki je drugi ni slovanskim narodom odrekal pravico do svoje samostojnosti. V psemnajstem in devetnajstem stoletju je osvobodilno gibanje Turkom podložnih balkanskih narodov vse bolj naraščalo in dobivalo duška v oboroženih vstajah. Ne ruski reakcionarni carski panslavisti, temveč zdrave sile ruskega naroda in ruska vojska sta v neštetih vojnih pohodih pomagali osvobodilni borbi Srbov in Bolgarov. Ruske vojske so se borile proti Turkom pod Petrom I. in Katarino II. Borile so se v rusko-turški vojni 1877—1878, ki je imela za končen rezultat, da je Srbiji, Črni gori in Bolgariji bila priznana samostojnost, a Bosna in Hercegovina sta postali avtonomni pokrajini. K zmagi zaveznikov v prvi svetovni vojni (1914—1918) so Slovani doprinesli ogromen delež. Toda po zmagi nad Nemčijo in Avstrijo vladajoči reakcionarji v zapadnih državah niso več poznali hvaležnosti do Slovanov., Hoteli so, da bi novo nastale slovanske države bile gospodarsko in politično odvisne od njih. zato so v njih podpirali reakcionarne protiljudske režime. A še več: Od Jugoslavije so z rapall-skim diktatom 1920. odtrgal) Julijsko krajino in jo dali Italiji, prav tako pa je bila Slovenska Koroška s saintger-i mainsko pogodbo izročena na milost in nemilost Nemški Avstriji. Po mladi Sovjetski zvezi so tri leta gazili s svojimi intervencionističnimi vojskami. Češkoslovaško so kljub odločnim jirotestom Sovjetske zveze leta 1938. izročili Hitlerju, a na Poljskem, kateri so priključili velike predele ukrajinske in ruske zemlje, so vzdrževali reakcionarne vlade, da bi Poljska bila tako »prepotreben branik med ruskimi boljševizmom in ostalo Evropo« kot jc izjavil Winston Churchill. Takšen branik proti ruskemu vzhodu se je zdel po zmagi oktobrske revolucije zapadnim reakcionarjem prepotreben, ker so videli, da na vzhodu nastaja sovjetska država delavcev in kmetov, kjer ni narodnostnega zatiranja, država, ki dosledno brani pravice delavnega ljudstva, neodvisnost slehernega naroda. Zgodovinsko osvobodilno slovansko in hkrati občečlovečansko poslanstvo je Sovjetska zveza in njena vodilna sila — ruski narod — z velikanskimi krvnimi žrtvami izvršila v pretekli domovinski vojni. Rdeča armada je ob podpori zasužnjenih slovanskih narodov osvobodila Poljsko, Češkoslovaško, Bolgarijo in pomagala pri osvoboditvi Jugoslavije. Poljska je dobila zapadne meje ob Odri, njena bivša vladajoča protislovanska in protisovjetska gospoda je pahnjena na smetišče. Nova poljska vlada je z agrarno reformo dala kmetom zemljo. Prerodila se je Češkoslovaška, ki je s prijateljsko pogodbo vrnila Sovjetski zvezi Podkarpatsko Rusijo, tako je tudi ukrajinski narod prvič v zgodovini v celoti združen v svoji Ukrajinski sovjetski socialistični republiki. Bolgarska vojska se je od jeseni 1944. borila z ramo ob rami z Rdečo armado in NOV Jugoslavije, Za vedno je pahnjena s prestola bolgarska reakcija obenem z bivšo kraljevsko dinastijo Koburg, ki je bila nemškega rodu. Vstala je nova Jugoslavija. Med Sovjetsko zvezo in slovanskimi državami so sklenjene trdne prijateljske pogodbe. V preteklosti so med slovanskimi narodi cesto vladali razdori in celo vojne, h katerim so podžigali domači in inoze/nski špekulanti. V osvobodilni borbi pa so se slovanski narodi zbližali med seboj. Edinstveni so si na vsem širnem ozemlju od Severnega ledenega morja do Karpatov, Baltika in Jadranskega morja, enotni so in prijateljsko povezani kot še niso bili nikdar v dosedanji zgodovini. Stopili so v novo dobo svojega srečnejšega življenja. Utrjujmo zvezo med delavci in kmeti 1 - ■ ■ ‘ (lz poročila Kmečke zveze na konferenci aktivistov OF za Slovensko Koroško 29. 11. 1946., ki ga je podal posleyodcči podpredsednik Kmečke zveze tov. Kumer Mirko.) Po velikih težavah in zaprekah je bila letos spomladi obnovljena stanovska organizacija kmetov, najemnikov, kmečkih in gozdnih delavcev slovenske Koroške — Kmečka zveza. Kakor vsem ostalim našim organizacijam na Koroškem, so tudi Kmečki zvezi oblasti delale velike težave, tako pri obnovitvi kakor pri dodelitvi uradnih prostorov. Po dolgem prizadevanju se nam je naposled posrečilo izposlovati prostore v bombardiranem hotelu »Črni orel«, ki smo jih morali sami urediti. Že urejene prostore nam je stanovanjski urad zasegel ter nam je pustil le majhno in skromno sobico, ki služi sedaj za začasno pisarno Kmečke zveze. S tem je bil ustvarjen eden osnovnih pogojev, da smo se lahko lotili organiziranega dela, izgrajevanja in utrjevanja Kmečke zveze. Kljub vsem zaprekam in pomanjkljivostim v delu se je Kmečka zveza že usidrala med ljudstvom in šteje danes več tisoč članov. V vseh občinah Slovenske Koroške so se osnovali njeni odbori ali pa so vsaj postavljeni zaupniki. Da bo namen in delo Kmečke zveze aktivistom Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško razumljivejše, bom v nekaj stavkih podal osnovne misli načel Kmečke zveze. Kmečka zveza za Slovensko Koroško je organizacija kmetov, najemnikov, kajžarjev, kmečkih in gozdnih delavcev. Stremi za vsestranskim napredkom srednjega in malega kmeta ter najemnika in za izboljšanjem življenjskih pogojev kmečkih in gozdnih delavcev. Naloga kmečke zveze je ustvarjanje povezave med kmeti in delavci. Kmečka zveza upravičeno zastopa gospodarske in socialne koristi svojih članov, torej večine kmečkega prebivalstva Slovenske Koroške v vseh javnih ustanovah dežele, predvsem v Kmetijski zbornici. Za dosego tega cilja se Kmečka zveza izjavlja in bori za izvedbo agrarne reforme. Nemški veleposestniki na Korpškem hote zanemarjajo svoja posestva in sabotirajo oddajo kmetijskih pridelkov ter s tem poslabšujejo že tako slabo prehrano prebivalstva. predvsem v mestih in industrijskih središčih. Tako jo na primer veleposestvo Metnitz- pri Pliberku pridelalo krompirja samo za seme, medtem ko so okoliški kmetje oddali okrog 100 vagonov krompirja. Malim posestnikom odrejajo neprimerno večje količine za oddajo kmetijskih pridelkov. Na ta način se še otežuje stanje tistih, ki so že tako za časa nemškega fašizma največ trpeli. Zato je toliko bolj upravičena naša zahteva, da naj dobi zemljo tisti, ki jo obdeluje. Mnogi se agrarne reforme bojijo, ker živijo pod vplivom reakcionarne propagande, češ da bodo z agrarno reformo kmetje zemljo izgubili. Mi pa vidimo, da je Ljudska oblast v Jugoslaviji dala z agrarno reformo zemljo tistemu, ki jo obdeluje, to je malemu kmetu, najemnikom in kajžarjem. Razlaščeni so bili samo tuji veleposestniki, razni bankirji in trgovci ter vsi tisti, ki zemlje niso sami obdelovali. Ker so avstrijske oblasti prepovedale Zvezo izseljencev, je danes najvažnejša naloga Kmečke zveze, da se dosledno bori za popolno popravo gospodarske škode, ki jo je povzročil nacizem. Kmečka zveza kot napredna organizacija zahteva in se bori za socialno zaščito in izboljšanje življenjskih pogojev predvsenj za doslej nezaščitenega kmečkega in gozdnega delavca. Ugotovili smo, da Zadružna ^sveza še ni uspela pridobiti nazaj po nacistih izropanega imetja, da avstrijske oblasti načrtno izigravajo obnavljanje slo- Na Slovenskem Koroškem so večinoma majhna posestva. Zemlja, ki jo imamo južno od Vrbskega jezera in južno od Drave, je precej lahka, pro-puščajoča in močno podvržena suši. Naša mala posestva pridelajo na tej zemlji na splošno premalo krme za živino, ki jo redimo. Kjer. je malo krme, je tudi malo mleka. Že star pregovor nas uči, da »krava pri gobcu molze«. Da bomo nasitili vse lačne želodce naših družin, ki imajo odrasle člane ter so še posebej blagoslovljene z otroki ter da nam bo ostal morda še kje litrček za prodajo, bomo morali napraviti vse, da bomo dobili več mleka. Kaj naj ukrenemo? Več krme, kot smo je pridelali, sedaj ne moremo napraviti. Tudi njene kakovosti ne moremo izboljšati, če na primer nimamo možnosti, da bi dokupili tečna krmila. Imamo pa še več drugih načinov, s katerimi lahko tudi še sedaj v posameznih primerih izdatno povečamo molznost naših krav. venskega zadružništva na Koroškem, zato je potrebno da podpre Kmečka zveza borbo slovenskih zadružnikov za njihove pravice. Kmečka zveza skrbi za gospodar-sko-kulturni dvig našega poljedelstva. Zato stremi, da bi vzgojila s strokovnim šolstvom in tečaji sposoben gospodarski naraščaj. Iz tega razloga se je KZ obrnila na predsednika Kmečke zbornice g. Gruberja z zahtevo, da se da Koroškim Slovencem na razpolago kmetijska šola Goldbrunnhof s posestvom pri Velikovcu, kjer bi organizirala KZ slovensko kmetijsko šolo. Gruber te upravičene zahteve ni mogel odločno zavrniti, temveč se je izvil z izjavo, da načeloma nima ničesar proti slovenski kmetijski šoli, da pa v ta namen Goldbrunnhof nikakor ne pride v poštev. Iz tega je razvidno, da nas avstrijske oblasti hočejo izigrati in da ravno tega zavoda, ki je na slovenskem ozemlju in kjer se jc doslej slovenska mladina odtujevala in vzgajala v velikonemškem duhu, nočejo dati iz rok. Zato je potrebno, da krepko zastavimo in da se odločno borimo za naše slovensko kmetijsko šolstvo kakor za vse ostale pravice, ki nam jih sedanji oblastniki kratijo. Dokler ne bomo imeli svojih kmetijskih šol, si bomo pomagali s tečaji. V teku zime bo KZ organizirala eno- Važnost rednega snaženja smo že poudarili. Štajerci pravijo: Štrigelj je pol reje. Točni večletni poizkusi so pokazali, da dajo krave z dobro negovano kožo po liter mleka več na dan kot zanemarjene krave. Tudi kakovost mleka lahko z rednim snaženjetn krav povečamo zasedem in še več odstotkov. »Železo je treba kovati, ko je vroče«. Tako je tudi pri mladih kravah, ki so pravkar teletile. Pri teh kravah raste nekaj tednov od dneva do dneva zmožnost proizvajanja mleka, dokler se pri določeni višini ne ustavi. V tem času torej, nekaj dni po tem, ko krava povrže tele, je treba začeti s prav tečnim in močnim krmljenjem, kajti samo tedaj imajo krave možnost dati tudi več mleka, če jim pokladamo boljšo in več krme. V tem času prinaša dobro krmljenje resničen dobiček. Če damo kravi, katere prirojena molznost znaša 15 litrov mleka, prve tedne po otelitvi samo krme za deset litrov, bo sposobnost živali za tvorbo in večdnevne tečaje za različne gospodarske panoge. S tem bo KZ pokazala pravo pot mladini, ki jo je nac:: zem odvračal od resnega dela ter ji bo nudila strokovno izobrazbo ter Vzgajala ljubezen in spoštovanje do dela. V večini občin Slovenske Koroške opravljajo še danes nacisti ali b(v?i »landbundovci« funkcije nekdanjih kmečkih vodij. Zato je postavila KZ zahtevo, da se na njihova mesta postavijo Slovenci v vseh tistih občinah, kjer je KZ pri zadnjih volitvah v Kmečko zbornico dobila večino. Ne sme pa ostati samo pri zahtevi, temveč se moramo za izvedbo tega odločno boriti. Kmečka zveza je doslej priredila več uspelih sestankov in zborovanj. Med večjimi prireditvami bi omenil tisto v Šmihelu pri Pliberku pod geslom »Čast delu« ter »Kmečki dan« v Pliberku. Vsi sestanki in prireditve so v splošnem dobro uspeli. Kmet najbolje ve, da le z delom in trudom ustvarja dobrine. Zato tudi razume, da mu ničesar ne bo podarjenega. Za naše pravice se moramo boriti odločno, ker le na ta način bomo dosegli uspeh. Našo borbo za izboljšanje gospodarskega položaja kmečkega prebivalstva pa moramo najtesneje povezati s splošno borbo sloven • skega naroda na Koroškem, ker si bomo le tako resnično priborili izboljšanje našega stanja in vse naše pravice. 15 litrov po nekaj dnevih ali tednih usehnila. Takšne živali pozneje tudi z-najboljšo krmo ne bomo spravili do‘ tega, da bi dajala toliko mleka, kolikor bi ga lahko dajala po svoji naravi, to jc 15 litrov. Sešit ali sedem mesecev po otelitvi sposobnost krave za tvorjenje mleka že tako upade, da je komaj še( vredno pokladati posebno tečno krmo. »Mlečnost jc sad vaje in klajc«, jc nekje poudaril ranjki slovenski kpne-tijski strokovnjak Rohrman. Torej ne samo klaja, marveč tudi vaja, z drugimi besedami molža, povzroča, koliko mleka in kakšno mleko nam krava lahko da. Kako važna je pravilna molža, lahko vidimo iz tega, da se tvori polovica mleka, katerega vsakokrat namolzemo, šele oh molži. Temeljito načelo vsake pravilne molže hodi: Molzi čisto do zadnje kapljice! Upoštevaje to načelo molzejo v Švici in drugih alpskih pokrajinah. kjer igra mlekarstvo pomembnejšo vlogo v narodnem gospodarstvu, Več mleka od naših krav V FRANCE BEVK OBRAČUN Petra Čelika so izpustili iz ječe. .V treh cerkvah zapored jc udarilo dvanajsto uro, ko jc še vedno stal v pisarni. V hipu, ko je nedeljsko zvoneče napolnilo mestece do zadnjega ?°ta, je črnolasi uradnik dvigni! glavo *2za časnika in vprašal: »Česa čakate?« Dotlej je bil Čelik miren, sedel je 2Sr'oljen, roke je držal mfcd koleni, v ?čeh mu je gorela nestrpnost. Morda ie bil tudi rahel srd na dnu zenic. Zdaj Sc mu je čelo v hipu zjasnilo, z neko Služnostjo in milino v glasu je rekel: »Ne vem. Sem so me privedli in reMi, da naj počakam.« Njegova italijanščina je bila pomanjkljiva, vendar se mu beseda niti Ct1krat ni zataknila, p gradnik jc pobrska! med papirji. ...^azal je s prstom na spodnji rob Mavega spjsa jn rekel: “Tu podpišite!« lTtcr Čelik jc stoje ob mizi stisnil klobuk med kolena, roka je bila trda, pisanje je šlo težko, a podpisal se je. Nato jc postal še nekaj trenutkov. »Kdo zna to brati?« je zamrmral uradnik, dasi je bilo ime razločno zapisano. Peter je skomizgnil z rameni.,Celo nasmehnil se je in se ozrl skozi okno v sonce. Zvonovi so bili že odzvonili. »Lahko greste.« S toplim občutkom svobode je stopil v zimski dan. Nov nasmeh mu je spreletel lica. Noge so se mu zapletale, kot da je pijan. Pot iz Idrije v cerkljanske hribe je dolga. Dolina nima konca. Zdaj pa zdaj se združita po dva obronka, očem se zdi, da je tam konec sveta. Nenadoma se dolina znova odpre v nedogled, kakor da jc vsa ta žemlja sestavljena iz neskončne verige gričev in reber. Cesta dela ovinke, se plašno odmika od Idrijce in se znova približuje strugi. Petra je na po* *i dohitel voznik, ki ga jc vzel na voz. Noge mu sicer niso bile trudne, a v njem jc tedaj gorela ena sama želja, da bi bil čimprej doma. Kolesa so drdrala hitreje kot bi mogle teči njegove noge. Brkati voznik pa niti enkrat ni dvignil biča, spustil je bil celo vajeti. Iz dolgočasja in iz navade je izpraševal molčečega potnika, kje je bil in kod je doma. Petru se ni ljubilo odgovarjati. V hipu, ko je bil stopil na voz, ga je obšlo nerazumljivo otožje. Najrajši bi bil molčal in bolščal predse, štel obcestne kamne. Iz otožja so mu šklepetali zobje in mu je drobno drhtelo v drobovju. Bilo je že proti koncu zime, a še vedno daleč do pomladi. Sneg je bil v februarski jugovini skopnel, le vrhovi gora so še imeli bele čepice. Plazovi, ki so ležali v tesnih grapah, so rjaveli in odcejali umazano vodo. Sonce še ni imelo moči. Zdaj pa zdaj se je nebo nagrmadilo z oblaki, a jih je že v naslednjem trenutku krivec trgal v sive cape. Veje dreves ob poti so drhtele in šklepetale. Čelik ni mogel dolgo prenašati vožnje. Voznikova vprašanja so mu poganjala kri v obraz, hlad mu je prodiral do kosti. Suknje nikoli ni imel, razen pri vojakih. Ko so ga bili v jeseni odpeljali, je bilo toplo vreme in jc nesel s seboj, kar jc imel na sebi. Že v ječi je zmrzavaL Ko se je cesta znova približala napol zamrzli reki. od . katere je vel leden mraz, jc skočil z „ voza. Izbral si je bližnjico in pretekel voznika. Roke si jc potisnil v raztrgane žepe, a glavo jc stisnil med ramena. Stopala, ki jih jc prej le malo čutil, so se mu ogrela. Spodnjo ustnico je potisnil naprej in pihal sapo pod nos, ki ga je skelel. Zdaj eno, zdaj drugo uho je drgnil ob ramena. V drobovju mu je še vedno drhtelo kot v mlinu, ki ga mlinska kolesa stresajo do temelja. Glava mu je venomer silila nekam naprej, naprej. Bil jc majhne postave, zdaj je bil videti še manjši. Na rjavih brkih, ki so mu segale do polovice lic, se mu je nabiral srež. Brazgotina od rane, ki jo je bil dobil v Karpatih, jc bila brezkrvna, a obraz mu je bil rdeč In vendar se je zdelo, da je tedaj pozabil na hojo in na mraz. Topel občutek svobode, ki ga jc objel dpoldan, je bil skopnel. Še otožje, ki ga je premagovalo na vozu, se je umaknilo novemu čustvu. Kateremu? Bilp bi težko uganiti. Duše hribovcev so mračne, težko doumljive, z enim samim pogle večinoma moški. Moški uporabijo namreč za primerno obdelavo vimena več moči. ypoštevajmo, da ob pravilni, čisti Jnolži, ne dobimo samo več mleka, temveč da molzemo tudi znatno boljše mleko in varujemo žival tudi pred iobolenjem za vnetjem vimena. Povsem napačna je molža, pri kateri vlečemo s prsti za seske. Škodljiva je tudi molža z upognjenim palcem. Edino pravilna je molža z vso roko oziroma z vso pestjo tako, da seske stiskamo, a jih ne vlečemo. Pravilne molže se naravno ni mogoče priučiti na podlagi kakega opisa, ampak edino ,v praktičnem tečaju ali v kmetijski Soli. Ker je molža sama na sebi tako Stelo važna za množino in kakovost mleka, so izumili posebne načine molze na pr. hegelunski, algajski način. Pri nas se je v vseh naprednih hlevih, kjer je važnost mlekarstva večja, uveljavil algajski način, pri katerem molzemo stiskajo z vso pestjo in po opravljeni molži vime še posebej stiskamo in gnetemo, da pač izstisnemo zadnjo kapljico mleka. Ako vpoštevamo, da s takim ravnanjem ne pospešujemo postopno celotne molznošti same, marveč dobivamo znatno boljše mleko, bomo pažnjo, katero posvečajo molži, docela razumeli. Če bi nam mogla na pr. krava dati pri molži 4 1 mleka, bi vsebovala prva polovica litra samo 1 odstotek tolšče, zadnjega pol litra pa 10 odstotkov maščobe. Koliko surovega masla smo v enem letu izgubili, če zaradi nepopolne, zanikrne molže pustimo le eno osmino 1 mleka v vimenu, si lahko vsak sam izračuna. Posebno čisto in pogosto (po možnosti več kot trikrat na dan) je izmolsti prve tedne po teletu, ker tedaj ima krava, kakor že povedano, največjo sposobnost za tvorjenje mleka. . Tvorba mleka je končno tudi zadeva živčevja. Zato mora vladati med molžo v hlevu mir. Mirno in potrpežljivo ravnanje s kravo izdatno vpliva na tvorjenje mleka. Poznam molzače, ki skušajo pri molži s posebnim tihim prigovarjanjem in prižvižgavanjem ustvariti ozračje miru in privesti krave na ta način do večje molznoSti. Kolikšen pomen se pripisuje tudi vplivu živčevja na molznost, nam izpričuje dejstvo, da so Amerikanci, ki se sicer ponašajo z rekordi v raznih čudaških zasnovah, pred leti že posamezno uvedli v molzne hleve radio in živalim predvajali posebno glasbo, ki je baje ugodno vplivala na krave in na molznost samo. To amerikansko pa sem vam povedal ne zaradi morebitnega posnemanja, ampak bolj v zabavo in kratek čas. Kočuški. Izdajatelj, lastnik tn odgovorni urednik lista: dr. Matko Schanvitzl, Wien XVI.. Ottakrin« gerstrasse 83. — Tiska: »Globus«, Zeitungs«, Druck« und Verlagsanstnlt G. in. b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5. Podružnica uprave »Slov. vestnika«, Klagcnfurt, Volkcrmarkterstrasse 21*L dom jim ni zlahka prodreti do dna. »Štirje meseci, štirje meseci!« mu je po zrnrzli cesti pel korak. Zaprli so ga bili, ker je brez oblastvenega dovoljenja kuhal žganje. Drobnice in tepke je Bog obsipal z blagoslovom. Ali naj vrže sadje v grapo? Dedje so ga žgali v kotlih, oče tudi. Spreminjali so ga v svetlo, tenko curljajočo, mamečo pijačo. »Pa čemu niste prosili za dovoljenje?« ga je vprašal sodnik. Skomizgnil je . z rameni in sc v kmečki zadregi popraskal za ušesi. Pogledal je skozi okno, kakor da je na sivih stenah poslopij napisan odgovor. »Pristojbina je previsoka, ne izplačalo bi se, saj razumejo, gospod sodnik.« • »Seveda, žgati na skrivaj, na gmajni, to se izplača. Kam bi prišli, če bi ■vsi tako delali?« Da gmajna. Peter Čelik ni več skomizgnil z rameni, tudi se ni več nasmehnil. Spomin na gmajno ga je zopet navdal z neumljivim otožjem. Kos nerodovitne zemlje, ki se razteza od vasi do grape. Ilovica in lapor, slaba, nizka trava, ki jo mu)ijo ovce v poletju. Redko drevo, ki bi bilo te- VELIKI SLOVENSKI PESNIK di*.- Fmnce Pi*ešei*en NJEGOVO DELO IN ŽIVLJENJE Boj zoper nekulturo v družbi je pričel s plemenitenjem odnosov med moškim in žensko. Obnovljeno prijateljstvo s Čopom je začelo kazati prve sadove v obliki in nekoliko morebiti celo v vsebini in ideji. Prijatelj Čop je razgrnil pred Prešernovimi očmi čudovito podobo oboževanja ženske v srednjeveških romanskih književnostih. Razlagal mu je plemenito skladnost med besedo, verzom in mislijo. In Prešernova beseda se je razvezala v milini in blagoglasju, da sta strmela prijatelj in nasprotnik. A pesnik ni postal srednjeveški, v izvoljenko zatreskani svirač, temveč se je preko, prvih malce bledikastih pesmi, zlasti ko je zagorel v ljubezni do Primicove Julije, strmo dvignil do človeške in pesniške višine, s katere se mu je skozi skoraj nevidno tančico ljubezni do dekleta prikazala podoba zasužnjene domovine. Leta 1832 je prebil v Celovcu odvetniške skušnje in se nato vrnil v Baum-gartenovo pisarno. Toda že 1. marca 1833 je postal odvetniški pomočnik sošolca in prijatelja doktorja Hrovata (Chrobat-a). V njegovi pisarni je odslej delal do sepembra 1846, ko so ga po petih zavrnjenih prošnjah slednjič vendarle imenovali za samostojnega odvetnika v Kranju. Preden je mogel Prešeren preboleti nesrečno ljubezen do Primicove Julije, ga je zadela nova, še bolestnejša izguba. Dne 6. julija 1835. je omahnil v smrt, zadet od kapi, med kopanjem v Savi pri Tomačevem blizu Ljubljane — Matija Čop. Ko je na večer tistega dne Prešeren zvedel o tej nesreči, je zaihtel na glas in pohitel, ihteč skozi vse mesto, iz svojega stanovanja na Starem trgu v mrtvašnico stare ljubljanske bolnice na Dunajski cesti. Kaj je občutilo njegovo toliko trpeče srce, ko se je zazrl v mrtvo prijateljevo obličje, je izrazil v žalostinki, ki jo je dal na svetlo štirinajst dni po Čopovi smrti v Ilirskem listu. Prijateljeva smrt ga je odrešila, ker ga je iztrgala iz duševne potrtosti, v katero ga je pahnila Julijina prevzetnost. V Čopovem mrtvem obličju je razbral, da je življenje pesnika tvorca — žrtev za narod in človeštvo. In ob tem spoznanju je zasnoval pesnitev Krst pri Savici. Zlagal jo je jeseni in pozimi 1835. in 1836. ter jo dal na svetlo v posebni knjižici za veliko noč 1836. Pesnitev, ki je prizadevala bralcem in ocenjevalcem že v Prešernovih časih hude preglavice in jih prizadeva še dandanašnjim, je pesnik sam razložil v posvetilnem sonetu Matiji Čopu, ki ga imena vredno, jelša, robida, praprot in preslica. Vse to prepleta loža, za katero se spenjajo koze bajtarjev. In brinje, ki redko rodi, pa skale in hudourniki, temne jazbine in volčje jamo, v katere se zatekajo lisice. Eno izmed tistih votlin, ki je pod nekim drevesom šla naravnost v zemljo, je bil Peter razširil. V njo je postavil preprosto ognjišče in kotel. V mraku je nanosil luže in kuhal vsako noč do jutra. Mimo je vodila ozka steza, na katero je zašel le redek domačin. Čudež bi bil, če bi tam mimo prišel kak tujec, finančni stražnik ali miličnik. Kaj pa naj bi iskal v tisti divjini? Ogenj je bil zastrt z gostim brinjem. Ni bilo slišati drugega kot petje tenkega curka v steklenico in zamolklo šumenje oddaljenega potoka. Včasih šum vetra v listju, vpitje sove ali lajež psov v daljavi. Neko noč — bilo je še pred tretjim petelinjim petjem — je bil Peter zadremal. V spanju sc mu je nenadoma zazdelo, da sliši korake. Odprl je preplašene oči, zagledal pred seboj uniforme in puške. Planil je kvišku in zgrabil vedro vode — a bilo je prepozno, da bi pogasil ogenj in s tem zabrisal sled ali pobegnil. Pojemajoča ga je postavil na čelo svojega dela. Krst je žalostinka (pesem mila), posvečena spominu prezgodaj umrlega prijatelja. Pesnik jo je moral razložiti, da bi si umiril srce z ustvarjanjem podobnih čustvenih in miselnih pretresov, kakor jih je doživljal sam, ko se mu je sen o sreči z Julijo razblinil kakor dim in ko je strmel v tihe, a vendar tako zgovorne poteze mrtvega Čopovega obličja. Sreče na zemlji ni. Sladki verzi: prijateljstvo in ljubezen mineta, kakor bi trenil. Srečni so samo tisti, ki morejo tako kakor Bogomila verovati v zagrobno srečo. Pesnik je pa pokopal s Črtomirom vse »visokoleteče« misli o osebni sreči in vso bolečino neizpolnjenih želja in upov. Črtomirov krst torej ni zavestna spreobrnitev, temveč popolna odpoved prejšnjemu upanju na srečo v ljubezni. Črtomir molče izpolni Bogomilino prošnjo, da se krstiti, ponavlja z duhovnikom krstne molitve, posluša v Ogleju razlago svetega pisma, postane mašnik in preganja med Slovenci in njihovimi sosedi »zmot oblake«. Toda da bi bila v vsem tem njegovem dejanju in nehanju iskrica prepričanosti in samodejavnosti, o tem nam pesnik ne daje najrahlejšega zagotovila, ampak prav sklep posvetilnega soneta nam vzbuja slutnjo, da je bilo Črto-mirovo življenje po krstu brezdušno življenje človeške sence, ki hrepeni, da vzdrkne brž ko mogoče v grob popolne pozabe. Uvod h Krstu budi vtis odlomka silne junaške pesmi in je navzlic svoji odlomkovitosti premogočen za rahlo dušeslovno žalno igro, ki se vrši v Krstu ob Bohinjskem .jezeru in Savi-škem slapu in se konča neznano kje in kdaj. Kipeča in plahneča kakor morski val, ki bije ob skalno steno, je njegova trivrstična kitica, tercina imenovana. Pripoved o oblegi Ajdovskega gradca, Črtomirov nagovor pred izpadom, opis zaleta Valjhunove sile in dobro oborožene vojske na sestradano, a do smrti odločno pogansko krdelce so vrhovi naše pripovedne umetnosti, ki se jim po Prešernu še ni nikdo približal. Dejanje Krsta je razjasnitev Črto-mirove rešitve iz hudournika Valjhunove vojske, kakor si jo zamišlja Bogomila. Črtomir se je prebil do Bohinjskega jezera. Tam brezčutno ždi, naslonjen na krvavi meč, dokler ga ne vzdramijo prvi žarki planinskega jutra, ki se je rodilo iz viharne noči. Njegova prva misel je, rajši takoj umreti, kakor živeti v sramoti. Toda nenadni spomin na Bogomilo mu svetloba ognja je posijala na obraz vodje miličniške postaje, s katerim je v svoji pomanjkljivi laščini večkrat govoril v krčmi. Spustil je vedro, čez obraz se mu je razlezel nasmeh zadrege in obupa. Tuja roka mu je legla na ramo. Ni se opravičeval, ne prosil, šel je z njimi. Oče je bil prost, ker je bil posestvo že prepisal sinu. Meseci ječe, visoka kazen v denarju. Peter je vse to mirno sprejel, še glave ni sklonil. Že v ječi ga je zapekla misel: »Ali je oče plačal globo? Ali je mar prodal hišo?« Ta misel sc mu je povračala vsak dan, čimbolj se je je otresal. Srečala ga je tudi sedaj, sredi poti domov, in ga spekla kot žareče železo. Pri tem se mu je ustavil korak. Ves čas ni prejel novice od doma... In se mu je obraz znova razširil v isti nasmeh kot tedaj, ko so ga bili dobili. Stisnil je zobe, da mu niso šklepetali od mraza. Ne misliti, raje ne misliti! Podvizal je hojo, skoraj tekel je. Telo se mu je ogrelo. Noge so mu zamolklo bobnele po mrzli cesti. Pri srcy mu je bilo hipno prežene samomorilno misel. Vzdrhti v hrepenenju po njej. Ribič, pristaš in poštenjak, ga prepelje čez jezero in ga skrije v bobneči samoti Saviškega slapa. Črtomir ga pošlje z dogovorjenim znamenjem k Starosla-vu, svečeniku boginje Žive in Bogomilinemu očetu, da mu prinese del zlatega zaklada, ki ga je spravil pri njem. Toda ta nalog je le pretveza. Črtomir hoče vedeti, kaj je z Bogomilo. Ko omeni njeno ime, vzdrhti, kakor je vzdrhtel ob prvem spominu po rešitvi. Črtomir prebije samotno noč. Zjutraj je drug človek. Bobneč zanos z višine padajočih vodnih sil mu je podoba mladega, a hitro utrudljivega mladeniča, mirni, a neugnani tok reke v ravninski strugi — podoba neutrudne moške moči. Iz razmišljanj ga .vzdrami govorica. Razveseli se ribiča-vodnika, toda za njim stopa osovražena postava krščanskega duhovnika. V trenutku bi ga pobil, toda izza ovinka se prikaže Bogomila. Radostno jo pozdravi in objame, toda ona se mu izvije iz rok in mu odločno razodene svoje pokristjanjenje. Ko je bila prepričana, da sta se za vekomaj zgrešila, jo je v bolestnem hrepenenju po njem zadela propovednikova beseda, da je krščanski Bog — Bog ljubezni in da je v ljubezni do človeka ustvaril nebesa, kjer se bodo po smrti združili ti, ki sc ljubijo na zemlji. V trenutku sc je odločila. Toda njeno dušo je grenila misel nanj. Z molitvijo mu je hotela izprositi po Mariji milosti. Njegova čudovita rešitev ji je dokaz, da je bila uslišana. Zato ga pozove, naj sprejme krščanstvo. Sence ubitih tovarišev branijo Črto-miru, da bi sprejel vero, ki je po njegovi sodbi kriva smrti tovarišev in brezmejnega zla, ki je zadelo domovino. Duhovnik, nekdaj keltski poganski svečenik, sedaj glasnik ljudo-mile irske pokristjanjevale smeri, označi Valjhuna in njegove sodelavce kot slepe oboževalce politične moči in ne kot kristjane. Črtomir ga ne posluša. Za njegovo ljubezen je dovolj, da je nova vera — Bogomilina vera. Pripravljen je na krst, toda le iz hrepenenja po zakonu z njo. Bogomila mu razodene, da se je zaobljubila zaradi njegove rešitve, da se odpove zakonu z njim. Njeno zaobljubo skuša razložiti Črtomiru tudi duhovnik, ki ga opozori, da Črtomiru kakor njemu ni dovoljeno uživati sreče na zemlji, ker sta se pregrešila zoper krščanstvo. tesno, kakor da trepet drobovja pritiska nanj. Cesta se je bila povzpela visoko v hrib. Prelomila se je na ostrem ovinku in šla navzdol, navzdol. Med vodo in njo je ostala le ozka njiva, slednjič je še ta izginila. Skozi goste veje vrb je kot skozi sito prodiral mraz. Peter se jc ozrl po nebu. Oblaki so se znova nakopičili, veter jih jc zaman trgal. Na razpotju dveh cesta, rek in dolin je stala krčma. Izba je bila nizka, vlažna, zakajena od dima. Za rdečimi mizami je sedelo nekaj nedeljskih pivcev. Ob vratih nekateri popotniki iz avtobusa, ki je stal pred hišo; pili so čaj. • Tudi Peter si je naročil čaja. »Da se ogrejem«, je rekel tresoč se, kakor da se opravičuje. Objelo ga je prijetno ugodje toplote. Roke je stisnil med 1 kolena in se ves sključil. Prisluhnil je v polglasno govorjenje kmetov v kotu. »Nekdo ga je bil ovadil, kaj mi boš pravil!« je vroče zatrjeval neki rdečelasec, velikan po postavi, vzel pipo iz ust in izpljunil. »Pa kdo?« je zezljal suhljati moži-ček, ki mu je jezik uhajal skozi redke zobe. »Kdo neki bi ga bil ovadil?« , (Dalje)