Eva Verona: Pravilnik i priručnik za izradbu abecednili kataloga. Prvi dio: odrednice i redalice. Zagreb, Društvo bibliotekara Hrvatske 1970. 476 str. 8°. (Društvo bibliotekara Hrvatske. Posebna izdanja. 2.)
Pričujoči zapisek je lahko za zdaj le poročilo o izidu novih, »zveznih« katalogizacij skih pravil, podrobneje bo treba in bo možno spregovoriti o njih, ko jih bomo dobili v celoti. Prvi del je namreč posvečen, kakor je razvidno iz podnaslova, le značnicam in iztočnicam in marsikdaj daje navodila, katerih smisel in pomen bo jasen šele tedaj, ko si bomo lahko predstavljali celotni vpis, kakor ga bo dopolnil drugi del teh pravil.
Prvi vtis, ki ga knjiga da, je vsekakor njena obšimost, saj bo postala eden izmed najzajetnejših priročnikov
za AIK. Del tega gre vsekakor na rovaš mnogojezičnosti ozemlja, ki so mu pravila namenjena, saj se je avtorica trudila dati kar najštevilnejše primere v vseh jezikih Jugoslavije. Razen tega so pravila razširjena z več obširnimi in izredno koristnimi dodatki, kakršne običajno prinašajo priročniki za katalogizacijo. Odtod tudi naslov publikaciji.
V	uvodu avtorica najprej pojasni historiat pravilnika in njegov namen. Namenjen je, pravi, izdelavi splošnih oziroma glavnih abecednih katalogov knjižnic vseh vrst v Jugoslaviji. Vključena niso pravila za posebne kataloge.
Sledi uvodno poglavje, ki pojasnjuje glavna načela, na katerih temelje pravila, in natanko opredeljuje predmet pravil oziroma strogo ločuje abstraktno delo (literarno enoto) od reprodukcije (bibliografske enote). Posebna skrb je bila posvečena terminologiji, ki so jo ta pravila obogatila z nekaj novimi izrazi. Tu pogrešamo slovarček strokovnih izrazov v jezikih Jugoslavije, ki bi precej olajšal uporabo pravil, saj se moramo zdaj večkrat zateči k pojasnilom v dodatku, da si razložimo pomen izraza. Res je, da je v načrtu prevod teh pravil v slovenščino in makedonščino, a bojim se, da bo že zaradi obsežnosti pravilnika to preveliko breme za posamezna društva, ki si lahko privoščijo le majhne priročnike in majhne naklade.
Drugo poglavje določa elemente naslova, iz katerih izbiramo značnice, in sicer za publikacije enega individualnega avtorja, enega korporativnega avtorja in dela več avtorjev; naslednji del ima naslov »publikacije, nastale s sodelovanjem oseb ali korporativnih teles, katerih deleži se po značaju ali po pomenu razlikujejo«, in ki govori v glavnem o primerih, ki jih slovenska pravila prinašajo pod poglavjem »posebnosti«. Sledijo publikacije z vsebinsko samostojnimi deli (zbirke, zborniki ipd.), periodične publikacije in nazadnje tako imenovane »službene publikacije«, ki jih naša pravila kot take ne poznajo, obravnavajo pa med
korporativnimi spisi (zakoni itd., meddržavne pogodbe itd.).
V	splošnem bi lahko rekli o tem poglavju, da ne prinaša bistvenih razlik v primeri z našo dosedanjo prakso. Opozoril bi na dovoljenje, da v primerih, ko dva avtorja pišeta vsa svoja dela ali vsaj večino skupaj (brata Grimm), napravimo pod imenom drugega avtorja le kazalko.
Posebne vrste publikacij, ki jih slovenska pravila ne omenjajo, so katalog dražbe, poročilo ekspedicije in programi kulturnih in športnih prireditev. Seveda pravila za katalogizacijo takih primerov ne prinašajo rešitev, ki bi jih ne bilo mogoče dognati po analogiji. (Če govorim o bistvenih razlikah, mislim seveda na take, ki vpis v katalog premaknejo drugam, kakor to zahtevajo slovenska pravila.)
Tretje poglavje, izbor in oblika značnic in iztočnic, govori najprej o pisavi. Tu najdemo morda edino bistveno razliko med temi in slovenskimi pravili:	Verona predpisuje obliko
Iohannes v nasprotju z našo pisavo Johannes. Seveda je v vseh takšnih primerih potrebna kazalka, ki stvar uredi.
Drugi del tega poglavja je posvečen osebnim značnicam, in sicer najprej imenom evropskega tipa, kjer seveda ni in tudi ne more biti posebnih razlik med značnicami, kakršne predpisuje slovenski pravilnik, izjema so imena s predpono Pseudo—. Tu slovenska pravila zahtevajo poimenovanje brez predpone, Veroni pa je predpona nedeljiva celota z imenom. Opozoriti je treba na naslednji del, na imena neevropskega tipa, ki v slovenski izdaji niso podrobno obdelana. Zgolj formalna razlika od slovenskih pravil je v tem, da zahtevajo nova pravila z vejico označeno inverzijo v značnici. Prav tako formalno razliko najdemo pri korporativnih značnicah, ki jim ta pravila pišejo z velikimi črkami samo prvo besedo, dodani geografski naziv sedeža pa postavljajo med okrogle oklepaje. Značilen za avtoričino preciznost je v tem poglavju predpis, da je treba za kratice kor-
porativnih teles napraviti dve kazalki in sicer najprej za obliko (npr.) SSRNJ in nato še za obliko S S R N J. Ker pa seveda dovoljuje v določenih primerih tudi uporabo kratice za znač-nico, je vprašanje, kaj si bo predstavljal »bibliotekarsko nepokvarjeni« bralec, ko bo v katalogu naletel na kazalko »UNESCO glej UNESCO«. Razen tega nova pravila s polkrožcem povezujejo tiste dele imena (prefikse, atribute, epitete), ki spadajo k imenu, a se pišejo ločeno. Znamenje je nerodno zato, ker ga pisalni stroj nima, in je navsezadnje namenjeno le vla-galcu listka v katalog, zato je vprašanje, če je res nujno. Opozoriti je na vsak način treba na izredno podrobno in natančno obdelani tisti del korporativnih značnic, ki jih sestavljajo geografska imena Jugoslavije.
Nekoliko drugače, kakor smo pri nas vajeni doslej, so obdelane stvarne značnice. Nova pravila namreč pravijo:	Stvarna značnica praviloma
sestoji iz prvih treh besed stvarnega naslova (od katerih je prva pisana z majuskulami). Avtorica je s tem dosegla oblikovno enotnost katalog-nega vpisa, ki je pri našem dosedanjem načinu katalogiziran j a anoni-mov ni, zato pa se je pojavil kup težav (od začetne: če treh besed v stvarnem naslovu sploh ni), ki jih naš način ne pozna. Spet si je treba za določevanje treh besed pomagati s polkrož-ci, ki povezujejo sestavne dele iste besede, se včasih zadovoljiti samo z dvema besedama, čeprav jih ima stvarni naslov več, izpuščati izraze iz stvarnega naslova, ki strogo vzeto niso njegov sestavni del itd. Vendar je tudi tu treba pripomniti, da gre ponovno za nebistvene razlike, saj obe obliki značnice pripeljeta vpis na isto mesto v katalog. Poglavje se konča z določili o formalnih značnicah.
Verjetno bodo katalogizatorji najbolj listali po zadnjem delu knjige, kjer so od strani 377 dalje zbrani dodatki. Tu najdemo najprej pregled določnih in nedoločnih členov v nekaterih evropskih jezikih, potem pa zares izčrpno obdelane števnike v jugo-
slovanskih in nekaterih tujih jezikih. Sledijo tabele za transliteracijo (glagolica, stara cerkvena cirilica, bosan-čica, stara romunska cirilica, nacionalne cirilice, metelčica, dajnčica, grške črke, arabica in gotica). Za tolmačem strokovnih izrazov, kjer ponovno pogrešamo slovarček strokovnih izrazov, je v petem dodatku podan pregled razlik med temi pravili in pariškimi načeli iz leta 1961. Knjiga se konča s kazali.
Po tem pregledu vsebine lahko le še enkrat pohvalimo avtoričino izredno natančnost in preciznost in že vnaprej povemo, da bo Jugoslavija po izidu drugega dela dobila ena izmed najbolj dodelanih katalogizacij skih Pravil-	Maks Veselko