Tetaj XIII. Nagovor sv. Očeta M*tfa II. v skrivni m zboru 28. kim. 18(50. Častitljivi bratje ! Zopet iinamo tožiti iu preklicovati nove, do tega dne neslišane hudodelstva, ktere jc podplaninska (sardinska) vlada počela zoper Nes, zoper apostoljski Sedež iu katoliško Cerkev, in to dela neizrečeno bolečino ali veliko več prehudo pečenje naši duši. Ta vlada, kakor veste, častitljivi bratje, v uasprid obračajc zmago, ki jo je v ncblagi vojski s pomočjo vojaškiga iu velikiga naroda pridobila, je svoje laško kraljestvo zoper vse božje in človeške pravice razširila, ker jc ljudstvo k puntu šuutala, iu je pravue vladarje. uaj vikši pravice zatirajc, iz njih lastinc pregnala, in tudi nektere Saših papeških okrajin v Kiti i li i z naj krivičnišiui in naravnost božjeropnim nasilstvam napadla in nase potegnila. V tem. ko je ves katoliški svet ua Naše tako pravičue in britke tožbe zoper hudobno posilstvo glasno in neprenehama klical. je ravno tista vlada skleuila, tudi druzih okrajin apostoljskiga Sedeža na Piccnskim (An-konskim), v Lmlrii in v Dediiii (sv. Petra) prederzno polastiti se. Vidila pa je, de prcbivavci unih okrajin so Nam zvesti in voljuo podložni, so v polnim miru, iu se ne dajo nc z obilno trošenim denaram, ne z druzimi za-veržljivimi iu prekanljiviiui pomočki od Naše iu le-tega sv. Stola pravične svetne oblasti vzeti in odtergati: torej je poslala trume zaverženih ljudi, de naj po tih okrajiuah ltepokoj in spertije napravijo, poslednjič pa svoje močne kardela, de jih s sovražnim napadam in s silo orožja pod-veržejo. Dobro vam je znano, častitljivi bratje, tisto nesramno pisanje, ki ga je podplaninska vlada v zagovor svojiga ro-parskiga napada poslala Našimu kardinalu deržavnimu tajniku, in v kterim se ne sramuje naznaniti, de jc svojim trumam povelje dala, Naše imenovane okrajine obsesti, ako se ue odpravijo tuji vojaki iz Našiga maliga kardela, ktero je bilo k temu le v brambo papeške dežele in v pokoj nje-niga prebivavstva zbrano. Kavno tako dobro veste, de skoraj ravno tisti čas, ko je bilo to pisanje zročeno, so se piemonteške trume v te okrajine vderle. V resnici mora slchernimu do živiga iti in ga z nar veči nejevoljo napolniti, ako premisli muogotore lažnjive in obrekljive dolženja in gerdenja, s ktcriini si una vlada prizadeva ta svoj sovražni in brezbožui napad zoper svetno vlado rimske cerkve izgovarjati. Naše vlade pa se ne ustraši krivično černiti. Kdo bi naj grozniši ne stermel, ko sliši Našo vlado zato grajati, ker so bili tuji v Našo vojno vversteni, ko vender vsi vedo, de se pravni vladi nikoli ue more odrekovati pravica, tujce sprejemati v svojo vojno? Ta pravica pa se spodobi še v višji meri Naši in apostoljskiga Stola vladi, ko rimski papež, kakor občni oče vsih katoličanov, ne more drugač kot z veseljem sprejemati vsih katoličanov, kteri iz verne gorečnosti žele v papeževi vojašiui služiti in se U*t 22. v brambo sv. Cerkve zbirati. Zdi se Nam pa potrebno tukaj opomniti, de ta pristop zunanjih katoličanov ima svoj izvirek zlasti v brezboznosti tistih, ki so svetno posest sv. Stola napadli. Sploh je namreč znano, s koliko grozo in s koliko žalostjo je bil katoliški svet napolnjen, ko je zvedil tisti tako hudobni in krivični napad na svetno gospodovav-stvo apostoljskiga Sedeža. Torej sc jc zgodilo, de so številni verni iz raznih pokrajin keršanskiga sveta radovoljno in veselo hiteli v naše papeške deržavc ter se Naši vojni pridružili, de bi tako Naše, sv. Stola in sv. Cerkve pravice junaško branili. S prepekano hudobijo sc pa podplaninska \lada ue boji. Našim kardelarn znamnja .najemnikov obrekljivo vtisniti, ko jih je vender veliko domačih in zunanjih vojšakov, ki so žlahtniga rodu. ki imajo imena glasovitnih rodovin. kteri so sklenili iz sainc ljubezni do sv. vere — brez kake plače v Naši vojni služili. Podplaninska vlada si tudi ne more tajiti, kolika zvestoba in neomadežanost našo vojno zališa. ko jc sama skusila, dc so zastonj vse ko varstva, ktere so poskušali, dc bi Naše vojake podkupili. Dolženo neusmiljenost, ki so jo tudi Našim trumam krivično natvezali, je toliko manj potreba odbijati, ker nasprotniki ne morejo uobeniga spričljcja pokazati, iu ta tožba po pravici nje same zadeva, kar zadosti pričajo kervi žejni oklici, ki so jih vodniki piemonteške vojne razglasili. Ne more sc pa tukaj pristavek opustiti, dc Naša vlada tega sovražniga djanja čisto nič ni » ogla previditi, ker ji je bilo dauo zaterjenje, de piemonteške trume se niso z nam ena m napada Naši zemlji približale, temuč de bi pu u turške derhali od nje odvrače-vale. Torej višji vodja Naše vojne tudi ni mogel misliti, dc bo imel s sardinskim kardelarn opravili. Ko se je pa čisto neprevidama drugač zgodilo in je zvedil sovražno vlomasl u u iga kardela, ki je bilo v števi.u in opravi veliko obilniši, jc storil modri sklep, se v vterjeno Ankono umakniti, de bi življenje naših trum varoval, kolikor koli bi bilo mogoče. Tode na potu so ga že sovražne trume ustavile, ki so v deželo bile prederle, iu mogel sc jc v vojsko podati, de bi sebi in svojim vojšakam pot presekal. Imeiiovaiiimu vikšimu vojvodu in vsim vodnikam injvo-jakam dolžno in zasluženo hvalo izrečemo, ki so bili od neprevidama prilomaslivšiga sovražnika napadeni, in so se za Boga, za Cerkev, za apostoljski Sedež in pravico serčno, če tudi s silo veliko manjšimi močmi vojskovali, komej pa se solz zderžimn, ko sc spomnimo toliko serčnih vojšakov iu izbranih mladenčev. ki so iz verniga iu blaziga serca pritekli branit svetno oblast rimske Cerkve, iu so pri tem krivičnim in neusmiljenim napadu življenje zgubili. Cez vse Nas boli žalovanje, ki zdaj zadeva njih der-žiue. Moremo li njih solze s Svojimi besedami otieti! Vender upamo, de jim bo v veliko tolažilo in polajšanjc, ako v misel vzamemo, kako jim (o čast dela, dc so njih otroci in rodovinci s svojo izverstuo zvedobo, ljubeznijo in vda- Katollšk cerkven Ust. V Ljubljani 25. kozoperska 1860. nostjo do Nas in le-tega sv. Sedeža (ako prelep zgled keršanskiinu svetu dali, svojimu imenu pa neugasljivo slavo pridobili. Tudi se povzdigujemo k upauju, de vsi tisti, ki so za sv. Cerkev častitljivo smert terpeli, bodo tisti večni mir in zveličanje dosegli, ki smo ga jim od Boga naj vikšiga Gospoda prosili in ga prositi nikoli ne boTio nehali. Zasluzeno hvalo damo ua tem mestu tudi Svojim ljubljenim sinam deželnim prednikam. zlasti pezarskiiuu in spoleškimu, ki so v ti silno žalostui dobi svojo službo goreče in stanovitno opravljali. kdo pa, častitljivi bratje, bo preuesel nesramnost in hinavšino, ki brezbožni napadniki v svojih razpisih terdijo, de so v našo in v druge laške okrajiue le zato prišli, de bi ondi glavne postave uravniga reda zopet postavili ? To se prederznejo govoriti tisti, ki so katoliški Cerkvi, njenim služabuikam iu njenimu posestvu nar grenkejši vojsko napovedali, cerkvene postave in kazni do čistiga zaničevali, in se ne boje, naj višjih kardinalov in škofov svete rimske Cerkve, kakor tudi naj izverstniših mož iz svetniga in re-dovniga duhovstva v ječo devati. duhovnih občin (ininihe in nune} iz njih hiš preganjati, cerkvenih posestev ropati, in svetniga imetja letega sv. Stola pokončavati. ker je tedaj sardiuski kralj s svojo vlado vred krivično, sovražno in gerdobuo Našo iu sv. Stola zemljo zoper vso pravico iu vse narodovsko pravo napadel in v posestvo vzel: torej, si dobro svesti Svoje dolžnosti, v tem vašim svitlim zboru in pred vsim katoliškim svetam v novo močno Svoj glas povzdignemo, in zaveržemo in vseskozi prekli-čemo vse krivičue in cerkveuoropiie početja in djanja uuiga kralja iu njegove vlade, jih razglasimo naravnost neveljavne iu zauič in celi stan svetne vlade za rimsko Cerkev zopet nazaj tirjamo in nikoli ne bomo nehali ga nazaj tirjati. Ne moremo pa vam zakrivati, častitljivi bratje, de je za Nas nar brilkejši bolečina, ko pri tako hudobnim in nikoli preterdo preklicanim napadu zavolj raznih pritežnost, ki so se nasproti vzdignile, moramo šc ziniraj brez tujo pomoči biti. Znane so vam večkratne zaterditve, ki so nam bile dajane od eniga nar močnejših evropejskih vladarjev. Že davno čakajoči, de bi se spolnile, se ne moremo zue-biti velike žalosti in britkosti, ko vidimo, de začetniki in pomočniki krivičniga ropanja prederzno v svojim hudodel-uim početji ostanejo in nadaljvajo, kakor dc bi dobro vedili, de se jim uihče ne bo rezno nasproti postavil. Ta brezbožna prederznost je tako deleč segla, ko so sovražne sardinske trume že skorej do zidov rimskiga mesta predeile, de so vse občinske iu domače opravila v škodi, dovaža presekana, in kar je nar hujši, naj vikši mašnik vesoljne Cerkve je hudo zaderževan, de v opravilih sv. Cerkve ne more storiti, kar bi bilo treba, ker je občenje z raznimi deli sveta silo vtesnjeno. Lahko torej previdite, častitljivi bratje, de Nas v toliki stiski iu nevarnosti žalostna potreba skorej sili, misliti na primerue naredbc, de se naša veljava obvaruje. Ne moremo pa, de bi se med drugim ne pritožili tudi čez nesrečno in nevarno ravnilo tako imenovaniga neposre-dovanja (nedopušenja tuje pomoči), ki je nedavno od uekih vlad s pripušenjem druzih postavljeno, in se tudi takrat dopuša, kadar vlada vlado napade, tako de se po tem takim zoper vse človeške in božje pravice smejo pravice, posestva in dežele svojevoljno in brez kazni napadati in ropati. In zares se je čuditi, de je Ic samo sardinski vladi pripušeito, brez strahovanja uuo ravnilo (neposredovanja) v uemar pušati in prelomiti, ker z vojskiuo silo v obličji ves-voljne Evrope v tujo zemljo predira in pravne vladarje iz nje preganja, iz česar se izhaja nevarni nasledek brez nog in glave, de se tuje posredovanje le samo v podžigauje in pomoč punta dopusti. Tukaj se nam primerna priložnost kaže, vsim evropej-skim vladam klicati, de naj s previdnostjo in modrostjo rezno prevdarijo, kolika nesreča se strinja v nagnjusni dogodbi, čez ktero tožimo. Vprašanje je namreč, če bo strašno tap-tanje vesoljniga narodovskiga prava obveljalo, in ako se le-to popolnama ne zaverue, je odsihmal obstanek in varnost sleherne po pravim potu pridobljene pravice ob tla. Vprašanje je, če se bo za podstavno vodilo sprejel punt, kterimu sardinska vlada gerdo in sramotno služi, in kteriga zmiraj veči protenje, kteriga strašno nevarnost za vso občinsko družbo vsaktera vlada lahko spozna, ker se tako komunizma (naskrižnimu ropu) vrata na stežaj odpro. Vprašanje je, če se bodo smele slovesne zaveze pretergovati, ki nezmanjšan obstanek, kakor druzih evropejskih dežel, tako tudi cerkvene deržave zagotovljujejo in varujejo. Vprašauje je, če se sme s silo razdjati gospodovavstvo, ki je po posebnim sklepu previdnosti božje rimskimu papežu podeljeno, de bi mogel svojo apostoljsko službo v vesoljni Cerkvi popolnama svobodno ali prosto opravljati. Zares mora vladarjem tudi na ti prostosti ležeče biti, de papež ni podveržen moči kake posvetne vlade, temuč dc more enakomerno skerbeti za duhovni blagor katoliških podložuikov raznih vladarjev. Vsi vladarji morajo torej spoznati, de je Naša reč z njihovo v zvezi, in ako Nam pomoč skažejo, de se za celoto svojih kakor Naših pravic poganjajo. Opominjamo in kličemo jih torej z nar večim zaupanjem, de naj Nam, vsak po okolišiuah in zmožnosti, pomoč skažejo. Ne dvomimo pa, de bodo zlasti katoliški vladarji in narodi gorečnost in djanje sklenili ter po svoji dolžnosti, kakor koli bo moč, varovali in branili svojiga Očeta in pastirja vesoljne čede Gospodove, ki ga napada očetomorivsko orožje spačeni-ga sina. Ker pa dobro veste, častitljivi bratje, de nam je vse upanje v Boga staviti, ki Nam je pomoč in pribežališe v Naših britkostih, ki rane Reka in celi, od kteriga je bolezen in zdravje, smert in življenje, ki pod zemljo in spod zemlje pelje; torej nikar ne jenjajmo z vsim zaupanjem in z vso pouižnostjo serca stanovitnih in gorečih molitev pod močno brambo preblažene neomadežane Božje Matere Marije Device in med priproštijo ss. Petra in Pavla k Njemu pošiljati, de bi s Svojo močno roko napuh Svojih sovražnikov osramotil, Naše nasilnike zavernil in vse sovražnike Svoje sv. Cerkve ponižal in v prah sklonil; de bi z vsega-močnostjo Svoje milosti storil, de se serca vsih zmotenih spoznajo ter se sv. mati Cerkev že skorej skorej njih spre-obernjenja razveseli. Svobodo* enakopravnosti bratin&tvo hočemo, pa /e viša ven t „Mir, mir! in ni miru," pravi prerok. Tudi mi vpijemo: svobodo, svobodo! in ni je svobode. Prava svoboda je ta, de nismo pod nobenim jarmam, ne v hlapčevstva, ne pod stisko, ne pod silo, pod kako postavo in tudi pod ptujo voljo ne; de pa nasproti mislimo, govorimo, delamo, kakor hočemo, de nas ue zaderžuje noben kraj, noben čas, noben opravek več, marveč se vselej in v vsih rečeh spolnuje naša volja. Je Ii mogoče dobiti tako svobodo na zemlji? — Sedanji časi nam to pojasnujejo bolji od vsih preteklih stoletij. Narodi se odpovedujejo svojim vladarjem in nič več jim nočejo biti pokorni. Ljndovlada (republika) je podoba svobode. Ljudstvo si izvolnje svoje namestnike. Tiskarnice, časniki so brez berzda. Hvalijo se, de so verske verige raztergane; resnico in zmoto de naj cenijo enako, vsak-kateri naj veruje, kar hoče. Kaka je ta prostota? Kaka je ta sreča? — So Ii osvobodeni ljudje po tem potu? Popred so bili vdani volji eniga samiga človeka, kater je imel biti po svojim poklicu oče svojimu ljudstvu; zdaj morajo pa pokorni biti volji sedem sto mož, kateri gledajo vsak na svoj dobiček in prid. Ali so pa vladavni namestniki svobodni? Ali niso primoraui se ponižno ali vsaj pohuljeno vklanjati večini glasov, če tudi polovica pri glasovanji ie za en sam glas nasprotne glasovavce prekosi? Je Ii opro-steno ljudstvo strasti, davkov, postav, revšine, uboštva in nadlog? Ali ^daj ni več smerti, sodbe večniga povračila, ali ni več Boga in resnice? Smemo li zdaj verovati, misliti, govoriti, delati, kakor hočemo? Ali mar ni več večniga Sodnika, smerti, sodbe, pekla i. t. d., ako vero za-veržemo? Ali nam ne spričujete živo francoska iu švicarska dežela, de je teža napčne ljudovladc za slabeji stranko silno občutljiva in neprenašljiva, njena svojeglavna vlada (despotizem) nar bolj krivična in neusmiljena ? Pametna svoboda je tista na zemlji, ki jo sv. evangelij uči. Ker-šanstvo na zemlji ni tako kratko, de bi le eno samo ljudstvo, ali narode ene same vlade obsegalo. Katoliška Cerkev razprostira svoje Ijubeznjive roke do vsih ljudi, obsega vse čase, vse ljudi, vse narode, naj že imajo samovlade, sovladc, ljudovlade, ali kakoršne koli si bodi. Neverniki, judje, turki, skiti, divjaki, prosti in sužnji, vsi so po Kristusu odrešeui, vsi sc imajo po odrešenji preroditi v nove ljudi, po podobi Njega, ki je pervorojeni iu prosti med mertvimi, kater nas je poklical izvoljeno, sveto ljudstvo iz tamote v svojo prečudno luč. iz sužnosti greha v prostost Božjih otrok. Sicer pa vender tudi nc more drugač biti, dokler na zemlji živimo, kakor de smo vsi kristjani vikši oblasti podložni; naše truplo je pod oblastjo smerti, naša duša pa pod oblastjo postave. Ljudstva so podložne gosposki. in ne smejo se ji ustavljati, ker bi sc Bogu samimu ustavljale, otroci so podložni staršem, žene možem, služabniki gospodam, posli gospodarjem, grešnik je suženj geha, hudobni je otrok satanov. Kateri žive po poželenji mesa in v zmotah, nam res obetajo svobodo, pa nam jc ne morejo dati, ker so sami sužnji pogubljenja, kajti od kogar je kdo premagan tistiga suženj je tudi. Jezus, On pa je v resnici vzel oblasti tamote nje rop, On nas je gotovo osvobodil. Le samo tam je svoboda, kjer prebiva duh Gospodov. Le takrat bote resnično prosti, pravi sv. Janez, ako vas je božji Sin oprostil, le takrat bote spoznali resnico, ako po njegovim nauku živite, iu resnica vas bo oprostila, našli bote tisto pravo prostost, s katero nas je Kristus obdaroval. — „Bratjc tedaj! poklicani ste v prostost, tode varujte se, de nc bote obračali prostosti v dela mesa. marveč služite drugi drugimu po duhu ljubezni. To je Božja volja. Kakor Božji služabniki, kakor prosti ljudje delajte dobro, in ne obračajte prostosti v pokrivalo hudobije." Res, lep in ginljiv je nauk sv. evangelija od prostosti Božjih otrok, je pa tudi res, de ne moremo vživati slad-kiga sadu neomejene prostosti že na popotovanji sedanjiga življenja, le mesttiičauje nebeškiga Jeruzalema imajo posestvo popolnama svobode. Tam še le bomo prosti sužnosti greha iu pekla. Odložen je jarem strasti, pokončana oblast smerti, boja s poželjivostjo ni več, uboštvo nas ne bo več stiskalo, iu nobene potrebe za naše truplo ne bo več. Nič več ne bomo podložni nobeni postavi, nobeni ptuji volji. Nič več nc bomo navezani na revno zemljo, le nebesa bojo naša lastnina. Ne bo sc nasprotovalo ne našim mislim ne naši volji, z Bogam zedinjeui, združeni v eno telo z Jezusam Kristusam se bobo vsi vdeleževali vladanja sveta. Kar bomo hotli, se bo vse zgodilo, kar pa ne bomo hotli. sc pa tudi ne bo zgodilo. Vsakteri zveličani bo resnično kralj, pravi sv. Anzelm, iu vsi skup z Bogam bojo vender le en sam kralj, tako namreč bo volja vsih le ena sama volja, iu kar bo eden hotel, bojo hotli vsi, in kar bojo vsi hotli, se bo tudi vse zgodilo. O blaga popolnama prostost Božjih otrok; de bi tebe zaslužili, tebe dosegli, je pač truda vredno, dc kratek čas sedanjiga življenja jarem vere in težo postave voljno prenašamo ! Kadaj bomo z Jezusam neuincrjoči vživali neomejeno prostost Božjiga kraljestva, ako se bomo tudi z Jezusam pokorni volji Očetovi, pokorni do smerti, ako bi bilo treba, tudi do smerti na križu, vojskovali za nebeško kraljestvo, in se ne bomo dali zapeljati, od blišobe krive, nespametne prostosti oslepljeni, na pota, katerih konec je večna smert, večna sužuost, gotova zguba večne prostosti. (Kath. Missiousbl.) j. b. Gregor Kemperie. Nektere čertice iz njegoviga življenja. (Konec.) K koncu naj pristavim še nekoliko iskrenih izrekov s poprej omenjeniga spisa, ktere je njegova že slaba, skorej umirajoča roka pisala, in iz kterih se vidi, kakšen jc bil njegov dušni stan zadnji čas njegoviga življenja. Vidi se iz njih, kako se je bil vsega v Božjo voljo vdal. in kako mirno je pričakoval smerti, ki mu je odperla vrata v sreč-neji deželo. Tako ima naslednje izreke — zadnje — v svojih bukvicah: 28. rožuika: „Domine paratum cor meam, parat um cor meum. „ secundum bcneplacitum t«um.44 (Gospod, pripravljeno je moje serce, pripravljeno je moje serce po tvojim dopadenji.) 29- „ „Sit nomen Domini benedietum." (Bodi hvaljeno ime Gospodovo.) v r.Nou sicut ego volo. sed sicut tu vis.u (Ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti hočeš.) t. mal. serp.: rl'bi Deus, ibi bene.u ( Kjer je Bog. tam je dobro.) 2. „ n De liga m te Domine, fortitudo n»ea.tf (Ljubil te bom. Gospod, ti moja moč.) 3. „ „Mcmento mori. dilige Deum. Abstrahe cor tuum ab omnibus terrenis. desidera coelestia.u (Pomni smerti. ljubi Boga. Odtcrgaj serce vsemu posvet-niniu. požel j uj, kar je nebeškiga.) n ive sanete — si vis sanete mori.*" (Živi sveto, ako želiš umreti sveto.) p r's've vivimus. sive moriuiur. Domini sumus> (Ali živimo, ali umerjemo. smo Gospodovi.) n „Convertere Domine et eripc animam meam; sal-vuiii ine fac propter misericordiam tuam> (Verni se. Gospod, in otuii dušo mojo; pomagaj mi zavoljo milosti svoje.) „ rČredo in te. Domine adaugc fidein meam. Čredo quod Redemtor mein vivit ct iu novissima die dc terra surrecturus sum, et in carne mca videbo Deum Salvatorem meuiu." (Verujem v tebe. Gospod, pomnoži mi mojo vero. Verujem, de moj Od rešen i k živi, in de bom poslednji dan vstal iz zemlje, im bum v svojim mesu vidil Boga, svojiga Zveličarja.) 8. „ „lu te confidit anima mca ct iu umbra alarum tua- rum sperabo. Dominus illuminatio mea ct salus mca <|ucm timebo — Dominus protcctor vitae meae. a