76
Petruška: Četrti februar.
pogibu izborna ideja — moti, odzadi sili neka hiša preveč v ospredje. zvonček se hoče približati in pustiti cerkvico, kakor da bi ga Poc vlekel, in mali otrok v naročju stoječega moža bi moral dobiti milejši ton. A to so samo relativni pogreški, ki se dado popraviti. V karakteristiko pa bi se moglo reči: realizem je še tu pri tleh in še ni dobil stilističnega vzmeha. Vse je snov, anekdota . . . Žmitkova slika je skrbno seštevanje drobnih opazovanj na foliji sujeta, ki je ideja. A to še ni množenje in ni še potenciranje. Ko si bo Zmitek prisvojil tudi te operacije navadne matematike, bo dal slovenskemu pobožnemu uboštvu stil. In bogve: morebiti se šele potem narodi mož, vešč malokomu dostopni višji matematiki slikarstva.
Četrti februar.
J^ebruar prišel je spet četrti
in ž njim čas, ko sem prinesel v dar srce tvoji dušici odprti; toda bilo njej daru ni mar, in gorje mi novo dal četrti
februar. In obstal sem beden kakor car v svoji slavni stolici razdrti in v tišini jokal ko nikdar. Vsako leto zdaj po nadi strti pojem „requiem aeternam"; kar srečnih bilo dni je, razprostrti so ta dan pred mano, a vsekdar jih uniči hitro ko dih smrti njih mogočni večni  gospodar, dan nesreče in teme: četrti
februar.
Petruška.