Velikan nekega časa in nekih poti Ko se gromozansko, neizprosno kolo vesolja, ki vsakomur odmerja čas, za trenutek ustavi, priletijo neznane ptice, ki nosijo črne pentlje. Včasih jih odvržejo - nekoč bo na eni izmed njih izpisano naše ime - takrat se tanka, nevidna nit, ki nas veže na tostranstvo, sesuje v prah, in večno potovanje se začenja znova. Zvezde sestavijo novi mozaik, novi prostor, novi čas ... FRANČEK KNEZ Milan Romih Premraženi in umazani od cestnega prahu po- skačemo s kripe starega kamiona, povsem na koncu ravnice doline Llanganuco. Odsevi Huascarana, Cho- picalquija, Chacraraja, Huandoyev so brezbrižno me- tali mogočne podobe sten na rjavkasto preprogo trav. T ukaj bo naše nadaljnje tritedensko domovanje. Spo- minjam se, kako sem požiral slino, jo potiskal po su- hem grlu in buljil naokoli v prepadne stene. Že prej smo se razdelili v naveze. Franček in Marjan, Dani in Janko, Ivek in T onč, Matjaž in jaz. 1 T ako smo tudi po- stavljali šotore. Seveda smo si med sabo pomagali in včasih ponagajali, da je bilo bolj zanimivo. Tabor je bil kmalu postavljen in na vrsti je bila akli- matizacija. Nismo se odpravili na hrib, ker je bilo premalo časa, ampak smo se zapodili za žogo. Dvaj- set minut aktivnega nogometa je bilo dovolj, da smo popadali po tleh. Višina je naredila svoje. V štiriin- dvajsetih urah smo namreč prišli iz Lime na 3700 metrov. Glavobol, šibek želodec, tako nekako je mi- nila noč. Nekje od daleč sem slišal Frančka in Marja- na, ki sta zgodaj zjutraj zapuščala bazo. Naslednji dan sta za aklimatizacijo preplezala prvenstveno smer v južni steni Pisca. "Dobra smer, vendar ne pretirano težka, ravno prava za začetek," je dejal Franček ob vrnitvi. Marjan ga je popravil, da je bilo ponekod vendarle precej težko. "No, no, Marjan, nisi še navajen te višine ..." Nedaleč stran od nas so imeli postavljene šotore Itali- jani. Ko so izvedeli, kaj sta splezala, se jim je v trenut- ku podrl svet. V eč plezalcev je prišlo v Peru samo zato, da bi preplezali prav to smer, to je bil glavni cilj njihove odprave. Razočarani so si v Piscovi steni izbrali nove- ga, ki žal ni bil tako markanten. Ko so v naslednjih te- dnih videli, kakšne prvenstvene smeri sta Franček in Marjan splezala, zamere ni bilo več. Bili sta samo še občudovanje in spoštovanje ... 2 1 Franček Knez-Marjan Frešer, Danilo Tič-Janko Korent, Ivan Šturm-Anton Žunter, Matjaž Pečovnik - Majzl-Milan Romih - Milč. Odprava v Ande leta 1982. 2 To je bilo junija 1982. *** Z Majzlom sva malo zamudila, namesto zvečer sva prišla pod Eiger naslednji popoldan, in ko sva prečka- la travnate vesine Jungfraua, sva videla, kako je nekdo tekel za nama. "Halo, Milč, Majzl, počakta, no!" Bil je Franček. Kmalu je bil pri nama. Malo nama je bilo nerodno, ker sva pač zamočila. "Si naju čakal? Kje si bil?" ga vprašam. "Heckmairjevo sem soliral, šest ur, jutri pa gremo v našo 'ruto'." Na vrhu Eigerja Foto: Danilo Tič 13 november 2017 PLANINSKI VESTNIK "Kaj, v šestih urah si jo soliral? Ne se zajebavat! A veš, kaj je to, v šestih urah preko severne stene Eigerja? T ega ni še nihče naredil." "Ja, saj bi jo lahko še prej, če bi šel postavljat čas. Ker vaju ni bilo, sem šel v steno kar tako, za 'gušt', za dušo. Res sem užival." Naslednji dan smo bili že zjutraj zelo visoko v steni. V desnem delu smo imeli začrtano novo linijo. Žal nas je snežni vihar pregnal in smo morali zbežati v do- lino. Po dveh dneh čakanja je moral Franček domov, ni imel več dopusta. "Pa daj, greva midva tudi, ne boš hodil zdaj na vlak, če imamo avto," mu rečem. "Ne," odvrne. "Vidva ostanita in ga splezajta, prej mi ne pridita domov ..." 3 *** Tista noč, tisti bivak v spodnjem delu Hörnlijevega grebena sta bila tudi nekaj posebnega. V steno smo vstopili štirje, Franček in jaz ter Dani in Matjaž. Dobro smo se poznali in bili prijatelji. Za gondolo nismo imeli denarja, tako da smo šli pod steno peš. Kratek spanec v šotoru in nato ob kakšnih enih v steno, brez opreme za bivak. Poskušali smo preplezati prvenstveno, levo od Schmida. Žal je Danija in Matjaža presenetil plaz zapadnega kamenja. Ni bilo preveč hudo, počena če- lada, počeno zapestje in nekaj krvi, tako da sta lahko sama sestopila. Midva sva nadaljevala. Pod navpično trikotno steno pa sva doumela, da imava s sabo pre- malo opreme za tako mogočno skalno bariero. Po- tem so sledile neskončno dolge prečke proti Schmidu, sam steklen led z zelo malo varovanja in po Schmidu na vrh. Sestopila sva po Hörnliju, na vrhu ni bilo dosti časa za počitek. Kmalu naju je ujela noč. Čelki nista dajali več svetlobe. Kakšnih tristo metrov pred kon- cem sva se zaplezala preveč v desno v zahodno steno. "Nič, Milč, tukaj bova bivakirala." "Ja, prav, če ti tako rečeš. Samo ... saj veš, da nimava nič zraven." "No, teh nekaj ur bova že vzdržala," in že je kopal v grušč na ozki polici. Kamenje, ki je letelo čez steno, je grobo razklalo nočno tišino. Sedela sva povsem sku- paj, mokra od potu in s premočeno obleko in mraz se je vedno bolj zažiral v naju. 3 Plezali avgusta 1980. "Stari, zebe me," mu rečem. "Mene tudi," mi odvrne. "Stari, ful me zebe!" "Mene tudi, Milč. Zdrži!" in se še bolj stisneva drug k drugemu. Moral je občutiti, kako me je treslo. Slekel si je vetrovko in mi jo pomagal obleči. "Daj, segrej se, mene ne zebe tako močno." Mislim, da sem jo imel na sebi več kot uro, preden sem se segrel in jo je hotel vzeti nazaj. Tisto noč mi je med drugim dejal: "Veš, Milč, prijatelja si ne moreš kupiti, in ko ga imaš, ga imaš za vedno ..." 4 *** Končno je prišel tisti konec tedna, ko smo se lahko vsi zbrali v Črnem Kalu. Tako smo si obljubili, ko smo se vrnili izpod Čo Oja, iz njegove južne stene, iz lede- nih previsov Katedrale. Marjan si je že toliko pozdra- vil omrzline, da je lahko plezal s povezanimi prsti. Ves dan smo plezali, potem pa v gostilno. Seveda smo pili refošk. T akrat sem Frančka prvič videl malo bolj globo- ko pogledati v kozarec. Nasmejan je sledil tempu vseh ostalih in je imel prav tako kot mi vsi od vina črn jezik in bil je črn okoli ust. Kako smo se vrnili pod steno, se ne spomnim več točno. Lastnik gostilne nam je dal še dve steklenici za zraven, malo smo se porazgubili. "Milč, Dani, zbudita se! Na cesti smo," naju je tresel Franček. "Na cesti smo zaspali!" Zaslepljujoča svetloba avtomobilskih žarometov nam je bleščala v oči in jezni vzkliki voznika so bobneli prav blizu naših ušes. Ko smo držeč se za roke lovili ravno- težje po ozki stezi, ki je vodila skozi grmovje pod ba- riero Črnega Kala, je Franček modro izjavil: "Če bi ti- sti voznik avtomobila vedel, kako smo najebali v južni steni, se gotovo ne bi tako drl na nas ..." 5 *** Do Ljubljane z vlakom, potem z avtobusom do Moj- strane in nato štop do Aljaževega doma. Če je bila sre- ča z nami, smo ga dobili, če je ni bilo, smo šli peš. Ta- krat je nisva imela. "Ne bi bilo slabo, da bi si kdo izmed nas omislil avto," je napletal Franček. "Ja, prav imaš," mu odvrnem, "to je res mimo. Nove te- niske, žulji, težak nahrbtnik. Če greva celo pot peš, se ustaviva v Vratih na pivu." "V elja, Milč, to si bova zaslužila." Seveda sva šla na pivo, ker sva celo pot prepešačila. Okoli naju se je kmalu zbrala gruča plezalcev, pred- vsem zaradi Frančka. Vsi so ga občudovali, saj je bil vendar Franček Knez! Njegove smeri so bile tabu, nje- gov slog plezanja veličasten. "Kam gresta jutri?" ga nekdo vpraša. "V steno, nekaj novega." "Kje pa?" "Desno od Čopa v zajedo, ki se pne od Zlatorogovih polic do roba stene." "Uh, to pa bo smer!" "Koliko prvenstvenih že imaš v steni, Franček?" 4 Plezala avgusta 1982. 5 Maja 1985. Franček na Matterhornu leta 1980 Foto: Danilo Tič 14 "Ne štejem jih. Ne vem, kar nekaj." "Kam greš letos, v Alpe?" "Kaj misliš, bi se lahko dogovorili za kakšno predava- nje na našem odseku? Drugo leto gremo v Ande." "Kakšna je stena Huascarana?" "Midva greva v Sfingo, Obraz, kako izgleda tisti razte- žaj čez streho? Eni pravijo, da je treba zabiti dva dolga profilca ..." Razgovor se je razvlekel, tako da sva namesto enega spila dve pivi. "Zdaj pa greva, Milč, jutri bo za naju rana ura." Pobrala sva nahrbtnika in jo mahnila proti steni. Jaz bi sicer raje prespal v zimski bajti kot na drobnem kamenju pod steno, ampak s Frančkom ni bilo nič tež- ko. Nevede je trosil naokoli tisto svojo pozitivno ener- gijo, ljubezen do plezanja, srčnost in zagnanost veli- kega plezalca. Deset ur sva bila v steni, potem sestop mimo Luknje, nekaj požirkov hladne Bistrice, Aljažev dom in peš do Mojstrane. "Kako jo bova poimenovala, Franček?" sem ga vprašal, ko sva utrujena sedela tik ob cesti z dvignjenima palce- ma, ker nama je zadnji avtobus že odpeljal. "Maratonka naj bo! 6 Kako so kaj tvoji žulji?" *** Hitela sva po melišču. Bilo je strašansko lepo junijsko jutro. Začenjalo se je poletje. Polna sva bila velikih na- črtov, forma se je stopnjevala, povsod smo nabirali kondicijo, trenirali in plezali. "Milč, ta čas moraš izkoristiti, zdaj, ko študiraš, nikoli več ne boš imel toliko prostih dni za plezarijo, ti po- vem iz lastnih izkušenj. Tale služba ... najraje bi jo pu- stil, samo ne gre." Jaz sem bil takrat prav močno zaljubljen in sem včasih pri kakšni plezariji izostal, ker mi ni šlo vse po načrtih. "Če boš našel ta pravo, te bo že razumela. Ne glej, no, tako otožno, saj si čisto mimo! Še prejšnji teden si bil poln smeha, same dobre stvari si mi o njej razlagal ... kako je lepa, kako te razume." "Ja, prejšnji teden ja, zdaj pa je drugače. Pravi, da preveč plezam, da sem kar naprej v hribih, da me sploh ni ..." Bliže sva bila steni, bolj je postajala navpična in previsna, izrazitejši in jasnejši je postajal njen rumenkast obraz. "Vidiš streho, Milč?" "Ja." "T am nekje bova šla čez." Moram priznati, da nisem bil povsem sproščen. Vse skupaj je bilo videti precej zahtevno in je obetalo na- peto plezarijo. Nisem imel dosti časa za razmišljanje. Franček je že plezal prvi raztežaj, poč med ogromno lusko in steno je splezal brez klina, virtuozno plezanje, tako, kot je znal. V tretjem raztežaju v prečnici z veliki- mi majavimi bloki sem si moral prižgati cigareto in še eno, medtem ko je plezal, da sem laže ostal miren, ker je skala bila videti obupno slaba. On pa je mojstrsko obvladoval težave, še šalil se je vmes. "Milč, tukaj se boš moral narediti lahkega, kot ptica. Ta klin pusti, če boš preveč tolkel, lahko gre vse skupaj dol ..." 6 Plezala 1. julija 1980. Šest in pol dolžin vrvi, šest ur in pol v steni. T udi ob sestopu splezava prvenstveno. Ko sva prišla na pot, ki vodi skozi Krmo, sva se ustavila in se ozrla nazaj. "Nora linija, Milč!" Povsem jasno se spominjam tega, kar mi je rekel potem. "Ko bova stara in bova kdaj hodila po tej lepi dolini, se bova lahko s ponosom ozrla sem gor, v to skrivnostno steno, lepo si bo predstavljati, kako sva splezala naji- no smer." "Ja, Franček, lepa in skrivnostna je, kot Mona Liza v Louvru." 7 *** Bolj so leta minevala, manj smo se videvali, malo smo se raztepli vsak na svojo stran, vsak s svojo družino. Ampak kadar smo se srečali, si bil isti kot v naših mla- dostnih letih, preprost, svoboden, igriv ... poln zago- na, idej. Naš odnos in prijateljstvo sta ostala enaka, kot da bi bili skupaj včeraj. "Milč, a še kaj migaš? Še kaj plezaš? Pridite kaj naoko- li, takšne dobre skale imam." In takšen, Franček, ostajaš v nas za vedno, velikan ne- kega časa in nekih poti ... m 7 Plezala v severni steni Malega Draškega vrha 27. junija 1984. Po vzponu preko Fortune; pod Eigerjem leta 1985 z Marjanom Frešerjem Foto: Danilo Tič 15 november 2017 PLANINSKI VESTNIK