ian v i eo uyfiW3AON • ve ‘>omoi a uy3iW3yd 3r333 3P£I“IUC[3“ID 0»sann 0>ISN3A03S \ Alenka Goljevšček KAKO SE IGRA PIŠE Začne se čisto nedolžno: berem knjigo ali klepetam s prijatelji ali, nič hudega sluteč, kar tako zijam naokrog po tem ljubem svetu. Naenkrat me, ob kakšnem stavku ali podobi, popade »nekaj«. V možganih zacvrči - cvrk, cvrk - slike beže skoznje, da jih ne morem dohajati. Srce mi razbija, same oči in ušesa so me; moj življenjski tonus se je skokoma povečal. Kot bi me kaj ugriznilo. To ne traja dolgo; včasih samo hip. Vendar vem, da se je tisto »nekaj« naselilo v meni. Povsem brezoblično je, megleno, kot kakšna nerazpoznavna godlja, ki se tiho in počasi kuha v loncu. Ampak je. No prav, si mislim. Pa naj bo, če hoče. In se trdovratno delam, da nič ne vidim in ne slišim. Nimam časa za pisanje iger, veste. Zelo zaposlena sem: službujem, gospodinjim, študiram, berem, ob nedeljah hodim po hribih. Vsak dan me čaka kopica opravkov - pravo garaško živinče sem. Kje naj izpraskam čas še za pisanje, lepo vas prosim! Račun brez krčmarja. Godlja brbota, zmeraj glasneje, para s terjajočim žvižganjem uhaja izpod pokrova. In nekega dne - tresk! pokrov odleti. Kaj pa zdaj? Iz lonca prikopaca kralj Matjaž; ves krmežljav je še in zaspan. Za njim pricmiha Alenčica, sitna, da nikoli tega. »Kakšen par!« rečem ogorčeno. »Saj sta kot politi kuri. Kaj pa naj počnem z vama?« Na robu lonca se pokažeta dve umazani roki in glava, kuštrava kot brinov grm. »Zdravo«, reče Ček, »kako ste kaj?« Zleze ven in nas kritično ogleduje. »Ho, ho, sami starčki«, pravi. »Saj bom splesnel od dolgega časa. Družbo hočem«. Zažvižga in iz lonca nemudoma prišvedra nekaj kosmatega, nedoločljive barve. »Si znorel?« se prestrašim. »Kakšna mrcina pa je to? Stran z njim! Že slavni Goethe je rekel, da koza ni za oder.«»Pokašljam se na tega tvojega Geteta«, reče Ček. »Brez Čika se ne grem nobene igre. Poleg tega je pes, ne koza, ali ne, Čik?« Čik laja in se veselo podi okrog. Res je še kar 5EZ0M 8182 čeden. »No prav«, se vdam. »Ampak s tem nismo še nikamor prišli. V igri se mora nekaj dogajati in za to nam je potreben protiigralec. Sovražnik, razumete?« Ku ku«, zatuli Zmaj in zleze iz lonca. »Bom jaz dober? Lahko požrem vse tri in še psa povrhu. Samo reci.« Kar slabo mi postane. »Treba te je bilo požeruh!« zakričim. »Saj so se komaj rodili, marš nazaj!« »A-a«, pravi Zmaj, za nič na svetu ne. Je preveč veselo tu.« In navdušeno poskakuje, da se tresejo stene. Vsa iz sebe si razbijam glavo, kaj naj vendar storim. Medtem Ček izribari iz lonca Predsednika, oba Pomočnika in VTG-ja. »Tile bodo kar O. K.«, pravi strokovnjaško. »Kralj Matjaž v boju z VTG-jem - to bo blazno prima. Štosersko!« Na koncu prileze iz lonca še Predica in se pomeša med druge, ne da bi koga sploh kaj vprašala. »Krasna druščina«, rečem obupano. »Znešeni ste iz vseh vetrov, ničemur podobni. Na vašo odgovornost, prosim. In kaj boste zdaj?« »Igrali se bomo!« zavpijejo vsi v en glas. In tako sedem in začnem pisati igro zanje. To je pa hudo. Služba mi postane OLE MUSKI LIST 3 strašno odveč, neopravljeni opravki se kopičijo iz dneva v dan. Družinski standard prehranjevanja in družbovanja pade na naj nižjo mogočo raven. Popolnoma asocialna postanem. Na svoje bližnje samo še renčim. Nikamor se ne ganem, pišem, pišem. Čas pa leti kot brzovlak. Pa ko bi me vsaj moji junaki pustili v miru! Kaj še - sitnarijo kar naprej. Matjaž rohni, da ne bo govoril v verzih in da bi šel raje na kakšen turnir. Alenčica se pritožuje, da jo zapostavljam. Ček me vsak dan mori s kakšno novo idejo, ki da je blazno O. K. Predica prede kot obsedena, preja plava v moji juhi, za ovratnik mi leze, skozi sanje se vlači. Čik mi pa sploh požira živce: po vseh kotih spušča lužice na preprogo, pujs nemarni. Norišnica, vam rečem. Tlaka vseh tlak! Končno le pririnem do konca tako, da smo vsi vsaj približno zadovoljni. Vsega sem do grla sita. Skličem zbor sodelujočih. »Več ne boste stisnili iz mene, kujoni,« rečem. »Je, kar je. Manjka samo še izvesek. Naslov igre. Predloge prosim.« »Kralj Matjaž, jasno!« zahrumi Matjaž. »In Alenčica«, zacvili užaljeno Alenčica. »Ne bo šlo«, pravim jaz. »Kralja Matjaža je napisal Ferdo Kozak, Kralja Matjaža in Alenčico pa Dane Zajc. Oba sta slovenska pisatelja. Ne moremo ju okrasti.« »Križ kraž kralj Matjaž«, predlaga Ček, poln idej kot zmeraj. »Tudi to ne gre«, pravim. »Igro s takim naslovom je že napisal pisatelj Polde Suhodolčan.« »Glej, glej«, pravi Matjaž zadovoljno. »Sem pa le v čislih pri Slovencih, ko toliko pišejo o meni.« To že. Ampak naslov? Premišljujemo. Ožemamo možgane. Pa se odpro vrata, med zborovalce priklobuštra moj sin, kot metla dolg pubertetnik, in zaruli: »O stara bajta, kralj Matjaž! Kako se imaš?« Tako dobi igra še ime. Staro bajto seveda črtamo. Iz spoštovanja. Pripis uredništva: Tekst Kralj Matjaž, kako se imaš? je dobil 1980. leta odkupno nagrado na Jugoslovanskem festivalu otroka v Šibeniku. Cena 10 dinarjev Učenci osnovnih šol Veljko Vlahovič in Slavko Šlander RIŠEJO IN KOLOFON Slovensko ljudsko gledališče Celje. Alenka Goljevšček: Kralj Matjaž, kako se imaš? Predstavnik umetniški vodja in v. d. upravnika Goran Sch- midt. Urednik Janez Žmavc. Naklada 1000 izvodov. Tisk Cinkarna Celje. Oblikovanje Evita Lukež, Ejti Štih. PIŠEJO Višji trgujejo z dušami nižjih, odkar obstaja razredna skupnost. Dejan Žele Če bi bila Alenčica, bi ravnala kot Alenčica. Alenka Presker VTG naše šole so tovariši, ljudje z zvonci so učenci, ki jih ubogajo, junaki brez zvonca so učenci, ki jih ne ubogajo. Esod Mekič Če bi imela možnost igrati v igri, bi najraje igrala dečka Čeka. Zdi se mi najbolj podoben meni. Jasna Bratanič Zvonci v glavah junakov: strah, groza, bolečina. Zvonci v naših glavah: krediti, vikend, čas. Mirjam Mramor Ponoči, ko vse luči ugasnejo, ko vse sence izginejo, ko vsi glasovi utihnejo, pridejo na plan. Bojijo se, zato previdno in tiho stopajo po ulicah. Tudi mimo tvoje hiše gredo. Ponekod korak pospešijo, kot da bi jih kdo preganjal, ponekod pa stopajo počasneje, kot da bi za vedno želeli ostati tam. Kako gredo mimo tvoje hiše? Daška Škapin KRSTNA UPRIZORITEV TRGOVSKA DELOVNA ORGANIZACIJA TEKO p.o. 63000 Celje, Gubčeva 2 TEKO VELEBLAGOVNICA T CELJE PRODAJALNE salon novost dom posrednik kekec zagreb PREMIERR V TOREK, 24-. NOVEMBRR OB 17. URI KOSTI JMOGRRFIJR V IDR ZUPRN, GLRSBR SIMON ROBINSON, KOREOGIRRFI JR JRKH RRFNFR RFENKR GOFJEVŠČEK ■ hflfiU SE IfTlfiS ? IGRRJO: KRRLJ MRTJRZ v KRRFJICFl RFENCICR ČEK CIK ZMRJ PREDIGR PREBSEDNIK OOPC, STRRNKR VTG NRTRKRR, STRRNKR, DRUGI POMOČNIK,vVTG PRVI POMOČNIK, STRRNKR, VTG URRDNICR, VTG BORUT REUJEVIČ ZVEZDRNR ML RKRRTEVR PETER BOŠTJRNCIC IGOR SRNCIN BRUNO BRRRNOVIC MRRJRNCH KROSLOVH JOŽE PRISTOV BOGOMIR VERRS DRHGO KRSTELIC HRNR KOMRRJEVR VODJR PREDSTRVE TONKR OREŠNIK SEPETRI KR ERNESTINR POI^OVIČ TON SIRNKO JOŠT RRZSVETI JRVR IN TEHNIČNO VODSTVO BOGO LES ERIZERSKH DELR VERR PRISLOV KROJRSKR DEUR POD VODSTVOM JOŽICE HRENOVE IN RDIJR ZRLOZNIKR REKVIZITER MILT1N OREHOV ODRSKI MOJSTER VILI KOROŠEC Goran Schmidt KRALJEVIČEM MATJAŽKOM - vam, načrtovanim, včlanjenim, usmerjenim - človek je nekaj hecnega: komaj nekaj let mine, kar pride na svet in že ga začneta - na veliko začudenje odraslih - zanimati rojstvo in smrt. Od kod sem prišel, kam grem. Kajti svet je neskončen v snovi in trajanju in svojo malenkost je treba nekam zasidrati. Vedeti za začetek in konec. Za svoj začetek in konec. In zdaj: kaj je vmes? Vmes sem jaz. Najbolj čudežna in najbolj dragocena stvar pri tem, da sem, je, da sem edinstven, enkraten, da še nikoli ni bilo nobenega takšnega, kot sem jaz in ga tudi nikoli več ne bo. Sem prvi in neponovljivi - v tem je pač preprosti in hkrati neskončno zapleteni čudež človeka. Kasneje enkrat vam bodo povedali, da se temu reče, da ste individuum. Kadar pa vam bodo rekli: »Individuum!«, vas bodo skoraj gotovo zmerjali. Tako je pač - svojski ljudje nekako niso priljubljeni. Prav o tem pa govori naša igra - ne s temi besedami marveč z drugačnimi: gledališkimi. Tako se pač govori v takšni hiši, ki se ji reče gledališče. Pravzaprav nikoli ni mogoče točno ugotoviti, kaj se v takšni hiši govori in hoče. V naši igri, na primer, nastopa velik zelen zmaj, ki tale svet vsake toliko malo strese - se zdi, da mu gre pretiran red rahlo na živce. In če veste, da so zmaji že zelo star pojav in če ste v gledališču, si lahko rečete: »Aha, NA ZAČETKU JE BIL NERED! Kajti red je neploden, nered pa je življenje.« In imeli bi prav - dokler ste v gledališču .... Tako je to. Jože Rode O IGRI IN NJENIH JUNAKIH Mladinska igra Alenke Goljevšček »Kralj Matjaž, kako se imaš?« je nenavadna mladinska igra, nenavadna zato, ker v njej nastopajo Kralj Matjaž, Alenčica in še Zmaj povrhu, se pravi osebnosti, ki jih pogosto srečujemo v pravljicah. Igra pa ni pravljica v klasičnem pomenu te besede, saj so problemi, o katerih govori, resni, obenem pa tudi pravljični. V igri bomo srečali veliko nenavadnih in veselih dogodivščin, ki jih bo povzročil nenadni in nepričakovani obisk glavnega junaka. Ti komični prizori pa predstavljajo samo del igre. Drugi del je veliko resnejši in prav nič smešen. Avtorica v njem spregovori o odtujenosti človeka, o birokraciji, o potrošništvu itd. Vsi ti problemi so združeni ob strašnem VTG-ju, ob osebnosti, ki si je podredila prav vse junake, razen Kralja Matjaža seveda. Junaka igre Kralj Matjaž in njegova soproga Alenčica prinašata zanimivo dvojnost. Čeprav prihajata iz istega sveta, sta si zanimivo nasprotje. Kralj Matjaž je zagovornik preteklega časa. Priznati mu sicer moramo, da hitro in zato večkrat neutemeljeno sprejema navade našega časa. Vseh seveda ne more razumeti in jih, take kakršne so, tudi noče sprejeti, ker sveta, v katerem ima posameznik nepomembno vlogo, sploh ne mara. Temu se čudi in se mu noče podrediti. Živeti hoče tako, kot je živel v svoji dobi, ko je bila junaška osebnost še zelo cenjena. Ko pa pred VTG-jem spozna, da ni primeren za naš čas, se junaško umakne v pravljico. Za razliko od Kralja Matjaža pa Alenčica sprejema veliko dobrot našega časa. Čeprav je ta naš svet spoznala in ji ugaja, mu hkrati hoče uiti. Njena odločitev, da se vrne v pravljico, pospeši spoznanje, da tudi Matjaž lahko izgubi svojo osebnost in postane služabnik VTG-ja. Da reši Matjaža, se je pripravljena odpovedati vsem navideznim dobrinam našega časa in se skupaj s svojim soprogom vrne v pravljico. Igra ima še enega pomembnega junaka -strašnega Zmaja, ki priropota v naš svet iz mračnega podzemlja, da bi se spoprijel z Matjažem. Zmaj sicer ni Matjažev zakleti sovražnik, marveč njegovo dopolnilo, kajti vsak junak mora imeti svojega zmaja, da v boju z njim dokaže junaštvo. Naša junaka se zato ne spoprimete, saj je dovolj, da si grozita. Zmaj predstavlja v igri prikrito, dremajočo silo preteklosti. Zmajevo strašno moč si lahko razložimo tudi takole: današnja civilizacija se strašno trudi, da bi ukrotila svet in naravo, udomačila naravne pojave in jih obrnila sebi v prid, kar pa ji žal ne uspeva vedno najbolje, saj se narava prerada poigra z nami in vedno znova dokazuje, da je človekova moč v boju z njo zelo nebogljena. Pomembna osebnost je tudi Predica. V našo igro prinaša čar stare ljudske pripovedi. Odkriva vse tisto, kar je površnemu pogledu često zakrito. Zato je za večino tudi nevidna. Spoprijatelji se samo z mladim junakom Čekom, ki mu posreduje staro ljudsko pripoved, stare pesmi in prastare običaje. Predica je tista, ki Čeku in s tem tudi vsem nam, pokaže staro zgodbo o Kralju Matjažu in njegovi lepi Alenčici. Njena zgodba ni pravljična in njen Matjaž ni junak nad junaki. Večkrat ga popelje v tako velike težave, da se zbojimo zanj in se vprašamo: Kralj Matjaž, kako se imaš?