FOR
Freedom
AND
Justice
No. 10
Ameriška P
""Tir  MiTti a ra rcfti,
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
SISOZ aw -3SWO ArtSHO
- 80£s *ldy
- Ic"H3iyl ,S HNWIS -m
JHri■ niI« ... 	-4*~I
AMERIŠKA DOMOVINA (USPS 024100) Tuesday, February 7, 1 989
VOL. 91
Doma in po svetu
- PREGLED NAJVAŽNEJŠIH DOGODKOV -
Danes bodo zaradi ogorčenja javnosti preplašeni kongresniki odklonili več kot 50-odstotno povišanje svojih plač
WASHINGTON, D.C. — Vodja demokratske večine v Predstavniškem domu zveznega kongresa Jim Wright je doživel velik polom, ko je bil prisiljen zaradi upora svojih lastnih demokratov dovoliti »da ali ne« glasovanje o tem, ali želi spodnji dom soglašati s predlaganim 50-odstotnim povišanjem kongresnih plač ter plač zveznih sodnikov in nekaj tisoč drugih visokih vladnih uslužbencev. Veljavni zakon namreč določa, da povišanje teh plač predlaga vsaka štiri leta posebna komisija, ki poroča predsedniku ZDA. Ako predsednik privoli v povišanje — in to je Ronald Reagan pred odhodom iz Bele hiše storil — pride v veljavo z izjemo le, ako glasujeta proti na ločenem glasovanju oba kongresna domova. Zakon je bil sprejet od kongresa z namenom, da bi lahko kongresniki trdili, da dejansko niso glasovali za povišanje svojih plač, pač pa da sta to predlagala komisija in predsednik ZDA. Oni da samo niso glasovali proti.
Kar kongresniki niso pričakovali, seveda, je bilo to, da bi omenjena komisija šla tako daleč, da bi predlagala več kot polovično povišanje plač naenkrat. Val ogorčenja je zajel skoro vso javnost. Ankete javnega mnenja so kazali, da je 82 do 85 odstotkov Američanov proti takšnemu grabežljivemu povišanju že itak dobro plačanih kongresnikov, ki poleg osnovnih plač (že sedaj več kot $89,000 letno) uživajo cel seznam drugih tinančnih ugodnosti, posebej pri pokojninah. Skoro nihče med kongresniki ni hotel javno zagovarjati povišanje, čeprav jih je brez dvoma zanesljiva večina zanj. Kong. Wright je bil izpostavljen neprijetni vlogi. On je bil tisti, ki je javno nasprotoval glaso-vanju, privatno so ga podpirali mnogi kongresniki, ki so pa javno nasprotovali povišanju. Ta dvoličnost poleg odklonilnosti javnosti sta končno prisilila Wrighta v položaj, da je moral pristati na današnje glasovanje.
Zvezni senat je že glasoval proti povišanju, Wrightova alternativa je bila, da bi Predstavniški dom 50-odstotno povišanje si-cer tudi odklonil, kmalu nato pa bi oba do-niova odobrila 30-odstotno povišanje. Kot Sedaj kaže, tudi do tega ne bo prišlo in bodo P*ače omenjenih funkcionarjev ostale iste ot doslej. Primer potrjuje, da vsaj v določe-n* ^ okoliščinah lahko igra javno mnenje niočno in celo odločilno vlogo.
Hush predlagal razne pristojbine za rešitev tinanene krize hranilnic — Potrebnih je več kot sto milijard dolarjev
Washington, d.c. — včeraj
Predsednik Bush na tiskovni konferen razložil svoj načrt za reševanje velike I bančne krize, ki je zajela več sto hranilnic v A. Te hranilnice so v zadnjih letih zašle težave zaradi nesposobnega poslovanja, t^rtogih primerih gre sicer za navaden krirr na|; veČinoma so pa hranilnice odobrila p< P°j'la za nerentabilne in nedonosne projekt ■riančni strokovnjaki menijo, da bo mora Zyezna vlada najti kakih sto milijard ali ce Več dolarjev za saniranje prizadetih hrani 'c. Včeraj je Bush pojasnil svoj načrt, p aterem naj bi med drugim zvezna vlač Prodala zadolžnice in vrednostne papirje ^ uPni vrednosti 50 milijard dolarjev. 2 ritje stroškov bodo povišane pristojbine r v^c hranilnice oziroma bodo morale le-te v< P acevati za svoje zavarovanje. Finanči
analitiki pravijo, da bodo po vsej verjetnosti največ morali prispevati na en ali drug način varčevalci sami, čeprav je Bush opustil zelo nepopularen predlog, da bi bila naložena posebna pristojbina na prihranke varčevalcev. Namesto neposrednega obdavčenja torej se je Bush odločil za posredno.
Dvoma sicer ni, da gre za velik problem, ki ga je treba rešiti in ki ga je ignorirala Reaganova administracija. Bush je svoj načrt predložil kongresu, ki bo moral o njem glasovati, najbrž v spremenjeni obliki. Tudi demokratski kongresniki so priznali, da je Bushov načrt dokaj pameten in da čeprav gre za grenko pilulo, ni vendar tako grenka kot bi lahko bila.
Odhod sovjetskih čet iz Afganistana sedaj v zaključni fazi — Uporniška gibanja se posvetujejo o združeni končni ofenzivi
ISLAMABAD, Pak. — Na obisku v Pakistanu je bil sovjetski zunanji minister Edvard Ševardnadze. Srečal se je z novo predsednico Pakistana Benazir Bhutto, vendar je bil njegov prvotni namen za obisk poskus doseči kompromisno politično rešitev alganistanskega problema. Sedaj, ko bodo Sovjeti končali umik njihovih vojaških čet iz Afganistana, želijo uoseči nekakšno koalicijsko vlado, v kateri bi imel vlogo lutkarski režim v Kabulu. Zmagujoči voditelji sicer številnih in tudi med seboj sprtih uporniških gibanj »u pa enotni vsaj v tem, da za kabulski režim oz. njegove predstavnike ni in ne bo nobenega prostora v bodočem Afganistanu. Posvetujejo se med seboj o tem, kako bi koordinirali zanje zaključno fazo boja zoper kabulski režim, in tudi, ali sc lahko domenijo o novi koalicijski vladi brez navzočnosti katerega predstavnika tega režima.
Novinarji, ki poročajo iz Kabula, pravijo, da tudi Sovjeti nimajo več iluzij o tem, da bo režim Najiba padel. Edino vprašanje je, koliko časa bo potrebnega, da do tega padca pride. V Kabulu že primanjkuje hrana, Sovjeti pa so pustili Najibovi vojski ogromno količino orožja in streliva.
V govoru, ki ga je imel včeraj v Detroitu, je bivši državni sekretar Henry Kissinger dejal, da nič ne dvomi, da bo Najibov režim kmalu padel, pripomnil pa je, da naj ne bodo ZDA zaradi tega preveč navdušene, kajti bo novi režim v Kabulu po vsej verjetnosti izrazito protiameriški, o kakšni demokratičnosti bi pa bilo nesmiselno govoriti.
— Kratke vesti —
Boston, Mass. — Včeraj je neuspeli demokratski predsedniški kandidat guverner Michael Dukakis povedal novinarjem, da se njegova žena Kitty zdravi zaradi problema z alkoholom. Problem je po Dukakisu nastal po porazu 8. novembra lani. Žena je bila toliko prizadeta, da je začela doma uživati preveč alkohola. Po Dukakisu je sama priznala, da ima problem in se prostovoljno vpisala v nek center v državi Rhode Islandu, kjer jo bodo naslednjih 30 dni zdravili.
Washington, D.C. — Ameriški veleposlanik v Paragvaju Timothy L. Tovvell je v intervjuju zanikal, da bi bile ZDA igrale vlogo v državnem udaru, v katerem je bil strmoglavljen diktator Alfredo Stroessner. Vojaška junta, ki je prevzela oblast, je prosila ZDA, naj bi Stroessnerju dali azil oziroma mu omogočili prihod v ZDA, kar je pa Bela hiša odklonila. Končno je Brazilija pristala, da dovoli prihod 76-letnega Stroessnerja, a le začasno.
Iz Clevelanda in okolice
Domače pecivo—
Misijonska Znamkarska Akcija prosi gospodinje za domače pecivo za nedeljsko kosilo. Obenem pa tudi sporoča, da bo to soboto (11. feb.) možno kupiti krofe v šolski dvorani pri Sv. Vidu.
Pepelnica—
Jutri je pepelnična sreda, pričetek posta, ki bo trajal 40 dni in šest nedelj. Velikonočna nedelja letos bo 26. marca. Koline nocoj—
Pri Sv. Vidu bodo nocoj koline. Prebitek bo darovan v podporo verskemu mesečniku Ave Maria v Lemontu. Prodanih je bilo okrog 350 nakaznic in jih ni več na razpolago.
V Rožmanov sklad—
Namesto cvetja so v spomin pokojnim darovali za oskrbovance Mohorjevih domov sledeči: V spomin na Apolonijo Košir: $20 g. in ga. Frank P. Pustotnik, Geneva, O., g. Janez Pičman; po $10 ga. Paula Adamič in J. Prosen; v spomin na Maksa Ovniča: $20 g. in ga. .Frank P. Pustotnik; po $10 J. Prosen, g. in ga. Matevž 1. Tominec, g. in ga. John M. Petrič; v spomin na Joža Varšek $10 g. in ga. Frank T. Urankar; v spomin na Marijo Bož-nar $10 ga. Ana Tomc. Darovalcem se lepo zahvaljuje poverjenik Mohorjeve J. Prosen.
Novi grobovi
Joseph Legal
V	petek, 3. februarja, je v Slovenskem domu za ostarele po dolgi bolezni umrl 92 let stari Joseph Legat, rojen v Sloveniji, vdovec po Amaliji, roj. Vidmar, in Josephine, roj. Šuštaršič, oče Mary Jane Belay (S.C.), 2-krat stari oče, 6-krat prastari oče, brat Thomasa (pok.) in Josephine Martek, do svoje upokojitve zaposlen kot strojnik pri Chicago Pneumatic, član KSKJ št. 191. Pogreb bo iz Želetovega zavoda na E. 152 St. danes, v cerkev sv. Pavla na Chardon Rd. dop. ob 9.30 in od tam na pokopališče Vernih duš. Družina bo hvaležna za darove v pokojnikov spomin Slovenskemu domu za ostarele.
Ernest J. Palčič
V	nedeljo, 5. februarja, je umrl Ernest J. Palčič, mož Ethel, roj. Ondrus, oče Eleanor Borthwick, 3-krat stari oče, brat Mary Palčič in že pok. Tonyja. Pogreb bo iz Brickmanovega zavoda na 21900 Euclid Ave. v četrtek, v cerkev sv. Viljema dop. ob 9.30 in od tam na pokopališče Vernih duš. Na mrtvaškem odru bo jutri, v sredo, pop. od 2. do 4. in zv. od 7. do 9.
(dalje na str 7)
MZA kosilo (o nedeljo—
To nedeljo prireja MZA svoje letno kosilo v dvorani pri Sv. Vidu. Serviranje bo od
11.30	d6 1.30 pop. Kosilo se bo tudi lahko vzelo domov. Nakaznice so po $7 ($3 za o-troke). Kličite 881-5163 ali 481-3768. Dobili jih boste tudi pri vhodu. Pridite!
Drugačna interpretacija—
V najnovejši številki Teleksa je zanimiv članek, v katerem je pogosto omenjen mnogim nam znanim hotelir v Gorici Vinko Levstik in sicer radi njegovih stikov med drugim z Janezom Janšo, na vojaškem procesu v Ljubljani obsojen novinar. V isti številki je omenjena možnost, da je bil obisk dr. Cirila Žebota v Sloveniji 1. 1968 »podtaknjen« in namreč tako, da so obisk omogočili ravno nasprotniki Staneta Kavčiča, da bi s tem obiskom lahko Kavčiča laže napadli in očrnili — končno pa politično odstranili. Do tega slednjega je seveda kasneje prišlo. Rektor mariborske univerze—
Obveščeni smo, da se bo mudil v Clevelandu od 17. do 19. februarja dr. Alojz Križman, rektor mariborske univerze od I. 1987. Rojen je bil 1. 1940 v Križevcih pri Ljutomeru in je metalurg. Doktoriral je v Avstriji. Srečal se bo z ljudmi njegove stroke, zanima se tudi za znanstvene stike med mariborsko in lokalnimi univerzami. Dr. Križman je lani dvignil precej prahu, ko je odstopil kot član Zveze komunistov Slovenije. Potuje prvič po Ameriki in sicer pod pokroviteljstvom State Departmenta. V soboto, 18. februarja, ob
10.30	dop. bo imel govor o svoji univerzi in, pričakujemo, o stanju v današnji Sloveniji, v zgornji sobi Slov. nar. doma na St. Clairju. Govoril bo v slovenščini. Ce bi bila nujna kakšna sprememba, vas obveščamo v tej rubriki.
Nenavaden obisk—
Jutri zvečer ob 10.30 bo v Lift in Aquilon, 1575 Merwin Rd., gostovala slovenska »rock« skupina Laibach, ki je že zaradi svojega imena povzročila ogorčenje doma, mladi pa vztrajajo. O tej skupini je pisal Cleveland Plain Dealer prejšnji petek v svoji reviji. Ce se kaj več zanimate.
VREME
Oblačno danes z naletavanja snega do 3 inčev, v snežnem pasu pa do 5 ali 6 inčev. Najvišja temperatura bo okoli 20° F. Pretežno oblačno jutri, zopet z možnostjo snega do 1 inča. Najvišja temperatura o-koli 27° F. V četrtek hladno z najvišjo temperaturo okoli 18° F.
AMERIŠKA DOMOVINA
6117 St. Clair Ave. - 431-0628 - Cleveland, OH 44103
AMERIŠKA DOMOVINA (USPS 012400)
James V. Debevec - Publisher, English editor Dr. Rudolph M. Susel - Slovenian Editor
Ameriška Domovina Permanent Scroll of Distinguished Persons:
Rt. Rev. Msgr. Louis B. Baznik, Mike and Irma Telich, Frank J. Lausche American Home Slovenian of the Year 1987: Paul Košir
NAROČNINA:
Združene države:
$36 na leto; $21 za 6 mesecev; $ 1 8 za 3 mesece Kanada:
$45 na leto; $30 za 6 mesecev; $20 za 3 mesece Dežele izven ZDA in Kanade:
$48 na leto; za petkovo izdajo $28 Petkova AD (letna):	ZDA: $21; Kanada: $25;
Dežele izven ZDA in Kanade:	$28
SUBSCRIPTION RATES
United States:
$36.00 - year; $21.00 - 6 mos.; $18.00 - 3 mos. Canada:
$45.00 - year; $30.00 - 6 mos.; $20.00 - 3 mos. Foreign:
$48.00 per year; $28 per year Fridays only Fridays: U.S.: - $21.00 - year; Canada: $25.00 - year
Second Class Postage Paid at Cleveland, Ohio POSTMASTER: Send address change to American Home 61 1 7 St. Clair Ave., Cleveland, OH 44103
Published Tuesday & Friday except 1st 2 weeks in July & the week alter Christmas
No. 10 Tuesday, February 7, 1989
Joie Wakounig	Tednikov komentar
»Jedna država, jedan jezik!«
Vsem, ki se sprenevedajo, da tisto, kar se dogaja tam globoko nekje na Balkanu, nas Slovencev, ki živimo v objemu Alp, zlasti nas, ki živimo tu v Avstriji, ne more Bog ve kako prizadeti, bi moralo postati vsaj po »mitingu« v Beogradu 1 9. novembra jasno, da je treba biti pa še kako pozoren. Ne zadostujejo samo besede in misli, potrebna so odločna in premišljena dejanja.
Pred 20 leti so zadušili oklepniki, ki so prihrumeli v imenu boljševističnega realsocializma na povelje moskovskih maršalov in političnih molohov, češko in slovaško vigred. Zadušili so poskus, kako dati ljudem, ki so morali dotlej samo poslušati in pohlevno ubogati navodila pa ukaze nezmotljivih vodilnih, kako vrniti tem ljudem zavest, da v resnici soodločajo, da sooblikujejo vse, čemur pravimo politika, da so človeška bitja z dostojanstvom in ponosom. Morda pa so nazadnjaške sile boljševističnega realsocializma videle v češki in slovaški vigredi nevarni poskus demokratične kvadrature komunističnega kroga?
Lanski vojaški proces v Ljubljani je bil eden izmed poskusov, da bi končali slovensko pomlad z uničujočim mrazom boljševistične zime. Proces je razgalil vso oblastniško zaslepljenost, nedopovedljivi prezir neke vojaške kamarile proti vsemu slovenskemu. Proces proti zastavniku Ivanu Borštnerju in civilistom pa sodelavcem »Mladine« Janezu Janši, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu ni bil samo protiustaven, dejstvo, da so slovenščino pognali s sodišča, da se je postopek odvijal v srbščini, je eden izmed najkrutejših napadov na vse, kar kakorkoli »smrdi« po slovenskem.
Koroški Slovenci smo bili v dneh, ko so v Ljubljani obsojali (sodili niso), mirni, da me je sram. Zase nenehno zahtevamo solidarizacije, in kolikokrat so v SR Sloveniji demonstrirali za naše pravice! Ko pa se je odvijal v središču vseh Slovencev sramotni proces, in to še v tujem jeziku, nismo prirejali nobenih protestnih zborovanj. Nekateri so celo našli besede razumevanja in pritrjevanja. Tem bolj me veseli, da bo Odbor za varstvo človekovih pravic končno zaživel tudi med nami koroškimi Slovenci. Kakor v Odboru ne poznajo ne stanovskih ne verskih ne idejnih ne siceršnjih mej, tako za nas atudi ne sme biti državnih mej. Človekovih pravic ne moremo deliti ne sekati z mejami. Gre za naš skupni obstoj, gre za to, kako se bomo Slovenci v teh hudih trenutkih znašli in da bomo ustvarili boljši slovenski jutri. Nostra res agitur! Za našo stvar gre!
Prepričan sem, da se stvari nikdar ne bi bile razvile tako nevarno, če bi bili slovenski politiki v Jugoslaviji pravočasno spregovorili pravo, pa če treba, trdo, ostro besedo, če bi se bili že zdavnej uprli nenehnemu kratenju slovenskih življenjskih pravic. Kakor ne razumem, da je vojaška komanda v Sloveniji srbska, tako se mi zdi hlapčevska praksa,
Po slovstvenih stopinjah
CHICAGO, 111. - Slovenska kulturna sekcija obnavlja delo, žal z zamudo. Zadela jo je bolezen vodilnega mentorja g. Jožeta Rusa, ki pa kaže bistvene zboljšave. Nekaj mesecev je odšlo brez haska.
Medtem je Odbor prerešetal svojo preteklo dejavnost, ko je marsikaj bilo storjeno pri prozi, poeziji in drami. Občinstvo je vselej bilo navdušeno, torej sprejemljivo in hvaležno za nesebičen trud.
Pokazala se je (vsaj) ena vrzel, ki se da izpopolniti. Nastal je namreč bil občutek, da vsebina teh prireditev ni bila dosledno načrtovana, ampak so bile teme večinoma izbrane kar slučajno. Zanimive snovi je dovolj na razpolago in tu ne moremo priti v zadrego; vendar so neke teme imele privilegiran položaj (Prešeren, Gregorčič, Cankar) in bi se kaj rade ponavljale, medtem ko bi druge ostale prezrte. Do celote ne bi prišli nikdar.
Vseh kulturnih panog si seveda ne moremo privoščiti (slovstvo, glasba, zgodovina, upodabljanje, medicina, šport in še marsikaj). Doslej kaže, da si lahko ogledamo le slovstvo in pri tem se vidi potreba, da pričnemo z začetki slovenske pismenosti.
Takšen je bil pomen uvodnih besed Andreja Remca na prvi letošnji predstavi pri Sv. Štefanu, dne 22. prosinca. Dejansko je bila ubrana prav ta pot in smo slišali najosnovnejše podatke o porajanju naše književnosti; pričenši s prvimi zapisi in s prehodom na srednjeveško »ustno slovstvo«. Le-to nam je prineslo kopico nepozabnih pripovedk, legend, pesmi in pesniških oblik ter drugega blaga, ki ga ne kaže pozabiti; vendar nič napisanega!
Protestanti so prvi zavihali rokave in se s Primožem Trubarjem na čelu lotili pisave. Prav s pisanjem si je pomagala tudi katoliška Cerkev in si vrnila ugled pred ljudstvom. Baročna doba je poživela slovstveno delovanje s kontrasti v oblikah in barvah, ali seje morala kaj hitro umakniti namenskemu, poučnemu Razsvetljenstvu, ki je začrtalo široko pot naprej.
To so seveda še vedno bili le poskusi. Utrjenega črkopisja ni bilo, niti slovnice, niti pravega besedišča. Vse seje moralo sproti razvijati in kombinirati z različnimi narečji. Širše pomoči ni bilo nikdar, včasih niti odobritve; le maloštevilni posamezniki so se izkazovali kot npr. Zois, Valvazor.
Končno smo vsaj za silo shodili. Pojavili so se prvi zborniki (Pisanice) in časniki (Lublanske Novice) s slovensko poezijo in čedalje pestrejšo prozo. Dobili smo tudi že dve drami, dasi od zunaj, in prve »trdne« pesmi Valentina Vodnika. Eno je prebrala Bernarda Simrajh (Kos in brezen), drugo (Dramilo) je deklamiral Boštjan Bucik.
S tem poglavjem smo torej prebili prvo skorjo in si odprli pot do daljnjih raziskav. Veliko stebrov imamo, ki so odrejali razvoj in zanimale nas bodo okoliščine, v katerih je nastajal enoten jezik za vse slovenske pokrajine. Razložili si bomo tudi odločilne opredelitve, ki so usmerile književnost v samostojne okvirje. Stopnice naše omike so pač številne.
Referat je podal inž. Maks
Milanez, ob podpori Jožeta Rusa, Nandi Puc in Ameriško-slovenskega radio kluba. Nadaljevanje bo v isti dvorani, pod cerkvijo, dne 26. svečana 1989, po slovenski maši. Najprej bo skiciran varuški vpliv Kopitarja na naše slovstvo, ter pojem Ilirizma, z obrobnim pojavom »kajkavcev«; nato bo napovedan odločilen korak Prešerna v novo dobo.
Priporočamo še boljšo udeležbo'občinstva, ker so predavanja; zaporedna in se ne bodo ponavljala. Obenem jamčimo za prijaznost in uspešnost kuharskega osebja, se pravi, za okusno kalorično postrežbo s suhimi in mokrimi priboljški.
Napovedano je tudi — za konec — nekoliko izbranih pesmi, ki jih pripravlja obnovljeni »Glas Slovenije« pod vodstvom Janeza Arka.
Vstopnina je, kot vselej doslej, le dobra volja!
Odbor Kulturne sekcije
Tihi so, tihi, zemlje grobovi
ali: Glinjški grobovi prosijo za spravo
V našem listu smo objavili članke, v katerih je bila prošnja za prispevke, s katerimi bi bralci oz. darovalci pomagati kriti stroške za ureditev grobov neznanih žrtev partizanskega pokola nedolžnih žrtev, do katere je prišlo 13. maja 1945 v gozdu nad Otrovco na Koroškem. O tem spomeniku je ljubljanska »Družina« v svoji številki z dne 11. dec. lani (št. 48) objavila članek pod podpisom »ce«. Ker smo o tej zadevi preje pisati, posredujemo članek našim bratcem v celoti. Ur.
Zdaj, ko se bliža božič in mir kar zveni od vsepovsod in zemlja že diha zimsko uspavanko, se kaj radi prebujajo glasovi, ki jim večnost odpeva s svojim mirom, neizprosno resnico. Kdo ve, koliko je grobov po širnem svetu in so na njih napisana slovenska imena naših rojakov. Razteplo jih je po svetu. Morda so umirali z besedo na ustih: Moj dom, moj rodni kraj! Kdo ve, koliko je grobov naših rojakov, nihče ne ve zanje, ne za njihova imena, ne za spomin. Streli so jih pognali v množične grobove. V krčih bolečine so umirali, in s smrtnim krikom: Domovina, moja Slovenija.
V množičnih glinjških grobovih počivajo naši neznanci, a vedno več je naših rojakov, ki obiskujejo ta kraj »sprave«. Nihče ne kali njihovega večnega počitka in miru, toda slednjega pretrese to skupno grobišče naših ljudi. Zdaj, ko bo božič in bo mir zvenel od vse-
povsod, naj se imena teh dragih neznancev vrnejo na naše domove, v našo večerno molitev, v naše kramljanje za zapečkom, za mizo naših dobrot.;.
Mi pa jih sprejmimo, na ste-žaj jim odprimo vrata svojih domov, s polno majoliko ljubezni in spoštovanja jih sprejmimo, posadimo jih za mizo sprave, ob božičnem dreveščku in jaslicah zapojmo z njin1' najlepšo pesem Sveta noč, blažena noč. Po meri naše odprtosti ' se bodo vrnili. Njihovi obrazi se bodo zasvetili v posebnem lesketu. V njihovih očeh, licih, v nasmehu bomo razpoznali obličje Tistega, ki mu odpevajo verna srca ob božičnih praznikih: Božji nam je rojen Sin, veselimo se!
Ko bo pomlad naokrog 'n vas bo zvabila dežela onkraj Karavank, v našo lepo Koroško, k našim srčnim bratom in sestram, stopite v Glinje Pr' Borovljah! Na božji njivi boste med križi našli marmornato ploščo, v soncu se bo lesko; tala, morda boste našli na njo) tudi šopek svežih rož, zagotovo vas bo pritegnil napis: »Tokaj počiva 16 beguncev iz Slovenije — 13 moških in 3 ženske — umorjenih 13. maj3 1945:v Rajhmanovem gozduJ'
Zraven boste odkrili še oh spominski kamen — za štirinajst padlih partizanov. Ka' mna vas bosta spominjala nedavno grozljivo preteklost ko so množično ugašala slo-
venska življenja. Prav je,
d3
da slovenski politiki ne govorijo v beograjskem parlamentu v svoji materinščini.
Ljubljanska protestna in solidarnostna prireditev 21. novembra je bila eden izmed odgovorov na vojaški proces in na številne poskuse, da bi Slovence spravili v kletko.
Velesrbski šovinizem, za katerega je duce Miloševič samo en simbol, je šel v očitni napad. Med številnimi gesli je bilo tudi videti geslo »Jedna država, jedan jezik!«. Ko sem koj po koncu zadnje vojske hodil v Sentprimož v šolo, sem na nekaterih hišah še bral napis »Ein Volk, ein Reich, ein Fuhrer«.
Jože Wakounig
vam vztrepetajo misli in vah1 dušo prevzame globoka žalo8*' Se živijo Borovljani, ki ved0 za to žalostno zgodbo. Mrtye partizane so odkrili kmet) okrog svojih domačij; nalozl so jih na vozove ter jih Ijali na pokopališče. 2uph' Brunner je odpel zanje V°' grebne molitve in jih skuph) svojimi kmeti spoštljivo pok0 pal. Pogrebci, usmiljeni Saif0. rijam, pri mrtvih niso tia drugih znakov kot verska ^ (dalje na str. 6>
Ha-Hec-Hi-Ho-Humor!
Skuhali alipogrel

MEGAN
ŽE SPET PRED SODIŠČEM
Maks je bil poklican na sodišče, ker je nekomu v jezi rekel, da je prašič. Ker sta bili prisotni dve priči, mu ni preostalo drugega, kot da prizna, akoravno ni mu beseda priznanja kmalu bila obtičala v grlu. Obsojen je bil na 20 dolarjev kazni in pa preklic žaljivke. Maks je kazen takoj plačal, žaljivko pa je takole preklical:
»Zal mi je, ker sem rekel, da si svinja in rad vzamem besedo nazaj. Kajti iz svinje bo nekoč šunka, iz tebe pa nikoli n'č (prida) ne bo!«
»Petrček, čevlje imaš obute na napačnih nogah.« »Ampak, mama! To so edine noge, ki jih imam.«
»Kaj je rekel ati, ko je padel z lojtre?« »Ali naj grde besede izpustim?« »Seveda!«
»Nič.«
Piščanci in kure imajo to smolo, da jih jedo vsi. Nekaj sto bilijonov muslimanov ne bo poskusilo svinjskega mesa. Indijci se ne dotaknejo govejega mesa, v vsej Južni Ameriki ne jedo onjskega mesa, po kurjem mesu pa segajo vsi.
so
Bil je tak delavec, da ga je bilo treba iskati. Največkrat ga iskali po gostilnah.
»Srček, soseda če* cesto ima ravno takšne barve klobuk kot je moj. Moralaibom kupiti novega.«
»Kar kupi ga! Bo š.e vedno ceneje kot selitev.«
da i 'n ^ena sedita pred televizorjem in on takoj opazi, e zena nekam zamišljena in ne sledi programu.
krat pP||er^j®*juiern> Kako lepo je bilo včasih, ko si me več-
jo milo pogleda, se skloni k njej in jo poljubi, si mi držal za roko.«
°ž najde njeno roko in jo prisrčno stisne.
Vrat	senr> imela rada, kadar si me narahlo ugriznil na
IVi^6 Srame^j'vo pristavila.
°ž vstane in hoče oditi ven.
"Kam pa greš?«
Grem po zobe v omaro.«
Po obisku rodne domovine...	piše ANŽE
V deželi milijonarjev	
V osmi številki tega Usta od 31. januarja je izšel Vil. in zadnji de! mojega spisa pod gornjim naslovom. Opazit sem, da manjka nekaj strani dodatkov, ki se mi zde važni za razumevanje položaja v med vojno po Nemcih zasedeni Gorenjski. Te dodatke objavljam danes in bi morati slediti drugemu odstavku na str. 4. A.D. z dne 31. jan. 1988, ki se konča z besedami: ...drugim v svarilo.
Anže
Da smo imeli priliko izdajati, pa je nismo porabili, dokazuje tale dogodek: L. 1942 so Nemci organizirali nekako vaško zaščito, v kateri smo morali sodelovati vsi fantje, ne-glede na politično pripadnost. Na patrulje so hodili partizanski terenci prav tako kot mi: vsak dvakrat na teden. Glavni namen Nemcev je bil, da bi nas imeli pred očmi, da bi ne mogli delati kakih sabotaž. Cilj je bil navadno kak posestnik, ki je kuhal žganje, za katerega je bilo Nemcem več, kot za preganjanje »banditov«.
Na patrulje je hodilo po 10, 20 ali tudi več fantov ter trije orožniki. Mi smo bili v civilu, vsak s karabinko in par nabo-
Ker sem razumel malo nemško, so me orožniki vselej obdržali pri sebi, da smo kaj govorili. Najbolj radoveden je bil Westfalec Willi, bivši trgovski potnik.
Nekega večera, ko smo šli mimo hiše v Srbijo pregnanega mesarja (od štirih so pregnali tri), me je vprašal: »Ali je tu kaka organizacija, ki bi se za take ljudi maščevala?« »Ne vem,« sem odgovoril. »Pa bi morala biti! Če bi bilo pri nas tako, bi jo imeli. Saj ni treba, da bi kdo vedel. Napiši na listek in vrzi v naš nabiralnik, pa ne bo nihče zvedel.«
»Tega pa jaz ne bom nikdar storil.« »Ah, so! Gerade das wollte Ich wissen! Warum?« »Ker so ljudje, ki jim vi pravite bandite, moji bratje! In ker ste nastanka banditov krivi vi, ki ste preseljevali in razlaščali nedolžne ljudi!« »Ah, že spet ti očitki!«
Še sedaj se včasih spomnim, da bi bil morda rešil življenje komu izmed 50 do 60 nedolžnih ljudi, ki jih je eden izmed nas pozneje »likvidiral«, morda tudi tistim devetim, ki so bili pobiti v Loki, če bi bil ravnal po Willijevih navodilih.
Vse tisto, kar so partizani očitali svojim nasprotnikom, so delali sami. Koliko družin je bilo preseljenih v Nemčijo, ker so se njih sinovi raje skrivali, ali pa šli k domobrancem, kot k partizanom, pa so jih partizani potem iz maščevanja ovadili Nemcem, da so šli k njim! Tudi mene so se hoteli na ta način iznebiti. In koliko
so jih ovadili, ko so zbežali od partizanov ali jih nehali podpirati!
Pa še odgovor tistim, ki pravijo, da so bili vsi enaki. Naj govore številke: V prvi svetovni vojni je padlo v avstrijski vojski (od 3.500 ljudi v občini) 136 naših občanov, v drugi smo pa imeli okrog 300 žrtev. V nemški vojski je padlo 25 prisilno mobiliziranih fantov, Nemci so postrelili 21 talcev, po bolnicah in taboriščih jih je tudi umrlo 21, po Nemcih ali partizanih nastavljene mine, so ubile 17 ljudi.
Partizanska vojska je imela 68 žrtev, sami so pa likvidirali 35 nedolžnih ljudi in četniki 4. Domobranci so imeli v bojih samo 7 mrtvih, ob koncu vojne jih je pa izginilo 93, ki so jih Angleži poslali iz Koroške nazaj in se za večino grobov ne ve. Trije občani so bili ubiti v letalskem napadu, ostali pa kje drugje.
Nikdar nisem bil domobranec, partizan pa samo 17 ur, pa nisem nikoli dvomil, kdo ima prav. Sv. pismo pravi: »Po njih delih jih boste spoznali!«. Mama nas je vselej vprašala, kadar smo se med seboj stepli: »Kdo je začel?« Če sem hotel biti pošten, nisem smel osfati pri ljudeh, ki so umorili mojega prijatelja, niti minute dalje, kot je bilo nujno potrebno.
Zakaj revolucija?
Kako je moglo priti do revolucije v Sloveniji, kjer je bilo 20 let prej še tako malo komunistov?
V začetku tega stoletja je bila Slovenija že precej razdeljena v dva tabora: liberalce na eni in klerikalce na drugi strani. Vsaka stran je imela svoje čitalnice, hranilnice in konzumna društva. Ta prepad se je z ustanovitvijo sokolskih in Prosvetnih društev okrog 1. 1908 še razširil. Če sedaj beremo takratne časopisne napade obeh strani, se nam zde oboje otročji.
Kralj Aleksander je z državnim udarom 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil parlament in vsa katoliška društva ter uzakonil Sokola kot edino državno telovadno organizacijo, h kateri so morali pristopiti vsi državni uradniki. Namesto, da bi ta ukrep ljudi zedinil, jih je še bolj razdelil. Opozicionalni politični voditelji so bili zaprti v Sremski Mitroviči skupaj s komunisti in so videli, kako so ti spremenili ječo v svojo univerzo. Tam so se naučili, da je treba potrpeti in čakati na ugodno priliko. Ta seje nudila z začetkom druge svetovne vojne.
Po Aleksandrovem umoru 1. 1934 so bila Prosvetna društva spet dovoljena in tekma se je ponovno začela. Dramatski odsek Prosvetnega društva je prirejal vsako zimo igre doma-
čih in tujih pisateljev, ki so vselej napolnile Prosvetni dom. Igre so bile tako priljubljene, da je vodstvo Sokola prepovedalo svojim članom, jih obiskovati — pod grožnjo izključitve. Redno so pošiljali svoje zaupnike, da so gledali, kateri član je bil navzoč. Pa še to ni pomagalo.
»Pa v Sokolskem domu igrajte bolje,« so rekli tisti člani, ki so obiskovali Prosvetne domove. Tudi Sokol je imel svoj dramatski odsek, pa se mladi člani niso zanimali zanj, stari so pa zastareli. Nekoč so igrali Jurčičevega »Desetega brata«. O njegovi smrti je prišel Krjavelj povedat pri Obr-ščaku zbranim gostom:
»Nič ni rekelj, nič ni dejalj, v zid se je obernilj in umerlj.«
Sedaj v Žireh ni več iger. Če jih hočejo ljudje gledati, morajo povabiti igralce iz St. Jošta ali iz kake druge hribovske vasi. Planinsko društvo je edino delavno in v njem je včlanjenih čez 1000 ljudi — četrtina vsega prebivalstva.
Po diktatorjevem umoru se je tudi politično življenje poživilo; namesto ene same stranke, sta bili dovoljeni dve. Prve svobodne volitve so pokazale čisto drugo sliko. Mladi »klerikalci«, bivši člani Orla, ki so pod diktaturo največ pretrpeli, so hodili na volivne sestanke nasprotnikov, zahtevali besedo in povedali resnico, ki je oni niso poznali.
Po nekem takem sestanku mi je rekel V.D. »Bahač«, posestnik, mesar in gostilničar, dolgoletni načelnik in starosta Sokola, Orjunaš in načelnik demokratske stranke, ki smo ga imeli za našega najhujšega nasprotnika ali celo sovražnika: »Jaz Vas imam rad! Zakaj ne pridete k nam in za nas delate?«
»Po vsem tem, kar ste nam naredili?«
»Ah, pozabite to! Prišlo bo tako daleč, da se bomo morali mi, liberalci, in vi, klerikalci, združiti in se skupno boriti proti komunizmu.« (Mi smo večkrat poskušali sodelovati, pa se ni dalo. Oni so vedno gledali na nas zviška, kakor plemiči na cigane).
To sta bili dve bombi, ki jih od tega človeka nisem pričakoval.
Dr. Lojze Kuhar, takrat najbolj priljubljeni strokovnjak in radijski komentator za zunanjo politiko, je na nekem tečaju pred vojno pravil, kako je obiskal Center za zunaj Rajha živeče Nemce v Stuttgartu (Gau der Auslandsdeutschen). Zanimal se je za debelo knjigo o Nemcih v Jugoslaviji in strmel. Neki uradnik je to opazil in mu knjigo vzel iz rok. Prepozno! Dr. Kuhar si je že zapomnil, koliko Nemcev je po raznih slovenskih mestih, katerih in koliko podpore preje-
(dalje na str. 5)
Slovenci i' Argentini
Pri slovenščini so najboljši politični emigranti
Tečaja slovenščine v sloven-sko-jugoslovanskem društvu »Triglav« in društvu »Ber-nal« (v tem so združeni v glavnem prekmurski Slovenci), ki sta se končala novembra lani, je spet vodila profesorica Majda Papež. V Buenos Aires je prišla s posredovanjem Slovenske izseljenske matice, slovenščino pa je začela učiti v Argentini že leta 1986 in imela doslej tri tečaje.
Tečaji so bili seveda tudi prej, vendar so jezik poučevali skoraj samo tukajšnji Slovenci. Papeževa je v »Triglavu« učence razporedila v šest skupin, vsaka je imela po dve šolski uri pouka na teden. Leta 1986 je začela z eno samo skupino, v kateri so bili tako otroci kot njihovi starši, večina učencev pa je pred začetkom izjavila, da ne zna slovensko.
Vpisanih jih je bilo 55, tečaj jih je zaključilo 45. Naslednje leto so bili učenci že razdeljeni po stopnjah znanja in po starosti. Ta tečaj je končalo 40 slušateljev, ko pa je Majda Papež leta 1988 začela s tretjim letnikom, se je k pouku prijavilo precej več mladih kot prej, le število starejših je ostalo enako. Zadnji tečaj v »Triglavu« je tako končalo že 52 učencev.
»Največ zanimanja za slovenščino je med mladino od 17. do 25. leta starosti in med izseljenci druge generacije,« pravi Papeževa, »najmanj se za to zanima četrti rod (mladina med devetim in trinajstim letom), vendar je treba povedati, da se interes pri večini pokaže kasneje, ko mladi pridejo v sedemnajsto oziroma osemnajsto leto. To pa predvsem zato, ker iščejo svoje korenine. Največje težave pri učenju slovenskega jezika so zato, ker je večinoma omejen na šolske ure, doma pa učenci skoraj ne govorijo slovensko.
Aprila letos se bodo tečaji s pomočjo Slovenske izseljenske matice ponovno začeli. Načr-tujejo jih tudi v slovenskih klubih v Rosariu in Montevideu v sosednjem Urugvaju.
V društvu »Bernal«, kjer so združeni Prekmurci, so se slovenski jezik večinoma učili ljudje iz druge generacije izseljencev. Najhujša ovira je prekmursko narečje, ki se zelo razlikuje od knjižnega jezika. V vseh treh tečajih (1986, 1987 in 1988) je bilo v skupini po deset učencev, Majda Papež pa pravi, da med njimi skoraj ni mladine.
In kateri so glavni pripomočki pri učenju? V »Triglavu« sicer imajo fonolaborato-rij, vendar zanj ni materialov in ustrezne spremljajoče literature. Učiteljica si je pomagala s kombinacijo različnih učbenikov, veliko pa je gradila na slovenski narodni pesmi (ki zanima predvsem starejše) in na slovenski literaturi. Drugo generacijo zelo zanima zgodovina Slovencev in zgodovina slo-
venskega jezika. Na koncu tečaja so učenci pripravili tudi krajši skeč, za pisanje ali celo literarno ustvarjanje pa je stopnja znanja slovenščine v tej skupnosti žal prenizka, zato tudi ni šolskih glasil ali podobnih publikacij, ki bi bile plod dela učencev.
Šolski sistem povojne emigracije
Cisto drugače je seveda v skupnosti Slovencev, ki so prišli v Argentino po drugi svetovni vojni. Tekoče znanje slovenščine je tu že pogoj za vpis v šole. Lani je na primer slovenske osnovnošolske tečaje v osmih šolah Buenos Airesa in štirih v notranjosti Argentine (Mendoza, Bariloche, Tucuman in San Luis) obiskovalo 431 učencev (največ 78 — v šoli »Franceta Balantiča«, najmanj — po trije pa v šoli »Ivana Cankarja« in v San Luisu).
Poučevalo je 73 učiteljev, od katerih jih je 54 rojenih že v Argentini, 19 pa v Sloveniji. Pouk slovenščine v osnovnošolskih tečajih je trajal od marca do decembra vsako soboto v okrajnih domovih, učitelji pa so za učne pripomočke uporabljali najrazličnejšo, predvsem tudi natisnjeno literaturo.
Pouk slovenščine v osnovnih šolah traja osem let, s tem da gredo ti otroci v slovensko šolo leto prej kot v argentinsko. Njihov materni jezik je večinoma slovenščina, španščino se naučijo v argentinskih šolah. Učenje slovenščine vključuje tri skupne prireditve v času šolanja, skupinski izlet in počitniško kolonijo, ki traja štirinajst dni. Letos bo januarja, prijavljenih je 111 otrok.
Pod ravnateljstvom profesorja Albina Magistra se je novembra 1988 zaključil tudi slovenski srednješolski tečaj, ki deluje že 29 let. Pouk je v »Slovenski hiši« in je razdeljen
—	tako kot argentinska šola
—	na pet letnikov. Poudarki so na sloveščini, slovenski zgodovini, od Karantanije do danes (to seveda poučujejo drugače kot v domovini, iz svojega zornega kota), slovenskemu zemljepisu, etnografiji in verouku. Ta vključuje dogmatiko in moralko, družbene vede, študij raznih svetovnih nazorov (liberalnega, marksističnega in krščanskega), lepo vedenje in podobno.
Na zadnjem srednješolskem tečaju, ki se je končal decembra 1988, je učilo 20 učiteljev, od katerih jih je devet rojenih v Argentini, kjer so tudi diplomirali. Tečaj je bil vsako drugo soboto in je vsakič trajal pet ur. Vpisanih je bilo 127 dijakov, ki so pred tem seveda končali osnovnošolske tečaje, med njimi pa je bilo tudi pet dopisnih iz notranjosti dežele.
Na srednješolskem tečaju je maturiralo 17 dijakov (med njimi dopisna dijakinja iz 1200
Sorazmerno objektivnejše poročanje v Sloveniji o argentinski politični emigraciji
V januarju sta izšla dva članka izpod peresa dopisnika »Dela« v Argentini Marka Jenšterleta. Prvi je bil dokaj objektivno poročilo o šolskem sistemu, ki ga imajo argentinski rojaki. Ta je bil objavljen v sobotni prilogi Dela z dne 21. januarja, v Delu z dne 23. januarja pa je Jenšterie poslal poročilo o smrti dr. Tineta Debeljaka, ki je bilo objavljeno na str. 3. Iz slednjega poročils je razvidno, da je dr. Debeljak umrl 20. januarja in ne 21. januarja, kot je bil sklepal dr. Jože Velikonja. Oba dopisa novinarja Jenšterleta objavljamo v celoti.
Pri lem izstopa, kako veliko se v Sloveniji zanimajo zadnji čas za delovanje slovenske emigrantske skupnosti v Argentini, za isto skupnost v ZDA in Kanadi pa ne kažejo nobenega posebnega zanimanja. Vsak lahko ima svoje misli, zakaj je tako.
kilometrov oddaljenega Tucu-mana), ki so kot dokaz zrelosti izdali že tradicionalni almanah. V »slovenski vasi« v La-nusu (predmestju Buenos Airesa) je v podružnici tečaja osem profesorjev učilo 20 dijakov. Med njimi so trije končali zadnji letnik. V podružnici v Barilocheju (1600 kilometrov oddaljenem od Buenos Airesa) je na tečaj hodilo pet dijakov, učili pa so jih štirje profesorji.
Tu je treba omeniti stališče, ki ga je pred leti v publikaciji, izdani ob srebrnem jubileju srednješolskega tečaja, objavil dr. Marko Kremžar: »Ne gledamo na število dijakov, marveč na neskončno vrednost vsake besede. Zato smo pripravljeni učiti in vzdrževati tečaj tudi za enega samega dijaka.«
Povojna slovenska skupnost ima organiziran tudi tečaj za starejše, ki v mladosti niso imeli srednješolske izobrazbe. Na tem tečaju so obravnavali slovenščino in svetovne nazore, prisotnih pa je bilo od pet do petnajst učencev.
Tudi visokošolski tečaj
Šolski sistem povojne emigracije s tem še ni zaključen. Po končanem srednješolskem tečaju se namreč dijaki lahko vpišejo še na slovenski visokošolski tečaj, ki dvakrat mesečno po štiri ure deluje v »Slovenski hiši«, udeležuje pa se ga od osem do 20 slušateljev. Vsebina teh predavanj je prilagojena »aktualnosti«, redna predavanja pa so naslednja: sodobna filozofska problematika, slovensko slovstvo, uvod v teologijo in zgodovina slovenskega naroda in cerkvenega družbenega nauka. Visokošolski tečaj je nadaljevanje slovenskega oddelka na ukrajinski univerzi Sv. Klementa v Buenos Airesu — Rimu.
Otroci povojne emigracije imajo za ohranitev in gojitev jezika na razpolago večje možnosti od njihovih vrstnikov iz
Umrl je dr.
BUENOS AIRES, 22. januarja — V Buenos Airesu je v petek (20. jan., op. ur.) popoldne, v 86. letu starosti, umrl dr. Tine Debeljak, slovenski literarni zgodovinar, prevajalec, kritik, pesnik, mentor in urednik. Dr. Tine Debeljak se je rodil leta 1903 v Škofji Loki.
potomstva predvojnih izseljencev. Doma namreč govorijo samo slovensko, s slovenščino pa se stalno srečujejo tudi v vseh društvih in na družabnih srečanjih, ki jih organizira njihova skupnost. Poleg tega je tu še izdatna publicistika v slovenskem jeziku. Vse skupaj je seveda prežeto z ideologijo politične emigracije, ki je tudi vzrok za njihov prihod v Argentino. Povojna emigracija je izredno ponosna na svoj šolski sistem, odločino znanje slovenskega jezika in skrb za njegovo ohranjevanje pa jim priznava tudi matična domovina.
Jože Prešeren je na primer o tem v »Slovenskem koledarju ’89« zapisal: »...Njihova druga generacija obvlada slovenščino resnično kot materinščino, to pa so dosegli z dobro organizirano učno mrežo, od osnovne do srednje šole. Čeprav imamo o tem njihovem delu pomanjkljive podatke, je očitno, da so na tem področju njihova društva in organizacije opravile pomembno delo.«
Seveda pa moramo imeti ves
čas pred očmi, da sta vzroka odhoda predvojne in povojne emigracije iz domovine popolnoma različna. Predvojna je v Argentino prišla predvsem zaradi kruha, povojna pa izključno iz političnih motivov. V njenih vrstah je bila kar tretjina ljudi z visoko izobrazbo. Sem je na primer prišlo 80 duhovnikov, kar je tedaj predstavljalo dva odstotka argentinske duhovščine. Eno od njihovih prvih dejanj pa je bila ravno ustanovitev šol.
Nekje med obema skupnostma je še ena skrb za ohranitev slovenskega jezika. Gre za radijsko oddajo z imenom »Slovenski kotiček«, ki jo že eno leto financira in vodi tukajšnji industrialec Albert Cuk. V programu, ki traja vsako soboto uro in pol, sodelujejo tako Slovenci iz predvojne kot iz povojne emigracije. Čukova zamisel je, da bi bila zasnova tega radia nepolitična. Zaradi tega je program v glavnem omejen na čestitke in pozdrave in na obvestila o kulturnih dogodkih v obeh slovenskih skupnostih.
Marko Jenšterie
Tine Debeljak
Po gimnaziji, ki jo je leta 1922 končal v Škofji Loki, je študiral slavistiko v Ljubljani, Pragi in na Poljskem, kjer je bil na koncu tudi lektor slovenskega jezika in književnosti na univerzi. Leta 1930 se je vrnil v Ljubljano in za eno leto prevzel uredništvo revije »Dom in svet«. Službovanje je nadaljeval v Črni gori, kjer je v Nikšiču pripravil tezo za državni profesorski izpit, ki gaje leta 1934 položil v Ljubljani. Leto kasneje je sprejel mesto kulturnega urednika pri dnevniku »Slovenec«, leta 1936 pa doktoriral iz gradiva, ki ga je nabral na Poljskem (Revmon-tovi Kmetje v luči književne kritike).
V	Ljubljani je delal v raznih kulturnih društvih, bil član mednarodnega pisateljskega društva PEN, Društva prijateljev poljskega naroda, odbornik jugoslovanško-češkoslova-ške lige in drugo. Bil je med ustanovitelji muzeja v Škofji Loki. Po letu 1938 je, po krizi v reviji zaradi objave Kocbekovega članka »Premišljevanje o Španiji«, ponovno prevzel uredništvo revije »Dom in svet« in jo urejal do odhoda iz domovine.
Leta 1941 je zbežal z vlado v Črno goro, vendar se je nato vrnil v Ljubljano. Dr. Tine Debeljak je bil med vojno odkrit nasprotnik Osvobodilne fronte in NOB. Med vojno je bil Debeljak tudi kulturni urednik Slovenca. Maja 1945 je emigriral v Rim, leta 1948 pa v Argentino, kjer je živel v politični emigraciji.
Dr. Tine Debeljak je prevajal iz poljščine, ruščine, češčine, slovaščine, ukrajinščine, lužtške srbščine, italijanščine, nemščine in španščine v slovenščino. (Puškin, Mickie-wicz, Macha, Slovvacki, Dante). Njegova prva literarnozgodovinska študija je bila o Ivanu Preglju (1924 objavljena v reviji »Križ na gori«), sicer pa njegova bibliografija še vedno ni popolna, saj je mnogo razprav pisal pod psevdonimi. Samo po letu 1945 je v emigraciji napisal več kot 1000 člankov.
V	Argentini je bil 10 le1 predsednik Slovenske kulturne akcije, sourednik revije »Med-dobje«, udejstvoval pa se jc tudi na političnem področju-Eden njegovih najpomembnejših prevodov iz španščine je prevod argentinskega nacionalnega epa o Martinu Fierru. kjer je v spremni besedi nap'" sal tudi zgodovino naseljeva' nja Slovencev v Argentini.
Marko JenšteHe
Grdina—Cosic Pogrebni Zavod
17010 Lake Shore Blvd.	531-6300
1053 E. 62. cesta	431-2088
V družinski lasti že 86 let
Kanadska Domovina
Jugoslavija ne more konkurirati
TORONTO, Ont. - Že pred časom sem na straneh Kanadske Domovine zapisal, da jugoslovanska avtomobilska industrija na severnoameriškem kontinentu ne bo uspela. To pa predvsem zato, ker je njihov produkt v obliki avtomobilčka Vugo silno slabo zgrajen in mehanično zaostaja daleč za ostalimi tvrdkami, ki so 2 leti tehnično in elektronsko izpopolnjevali svoja vozila.
Nemci, Japonci, Korejci in drugi na primer, imajo močne 'n zdrave ekonomoije in si lahko privoščijo milijardne investicije v avtomobilski industriji in na ta način gradijo vozila, ki so boljša od ameriških in tako lažje konkurirajo na svetovnem trgu in zlasti na ameriškem, kjer je avtomobil del ameriške kulture in stopnje na družbeni lestvici. Pri svojih obiskih v Ameriki sem opazil, da zlasti črnski državljani želijo posedovati Cadillac — četudi si ga ne morejo privoščiti > avtomobil jim namreč daje razredno pomembnost, četudi jirn pri tem hiša razpada. Trudim se, da bi to miselnost razumel, pa do zdaj nisem mogel Priti do pametnega zaključka.
Vem iz ameriške zgodovine o suženjstvu, o Martinu Luthru Kingu,in pohodu nekdanjih sužnjev oziroma njihovih potomcev za enakopravne pravice, ki naj bi vsakemu ameriškemu državljanu pripadale. Pa naj bi ti bili beli ali črni.
S tem se popolnoma stri-nJam. Demokracija v svojem ustroju ne gleda na kožo, na versko prepričanje in rasno Pripadnost. Njen glavni na-men je, vzpostaviti vodila de-
mokracije, in z zakon demokraciji uveljavlji °do mišljenja, pravit Steznikov in celote, k 23 demokracijo in svol S1°venski narod se ži l!-xb0ri 23 te Pravice, h , 1C.n.3 diktatura pa mi a hi se kot narod razi svobodi in zaživel ! svobodnega naroda. T; konomija ne more ra; svoje energije, ki so v Pa jih marksistično go stvo drži v šahu in mi a bi se razprostilo in
rodu uveljavilo.
To ne pripisujem »veliko-srbstvu«, temveč zvezi komunistov Jugoslavije, ki je v svojem programu zahtevala enotnost jugoslovanskih narodov brez razlike, ali so bili ti na istem ekonomskem nivoju ali ne. V novi marksistični Jugoslaviji naj bi zavladala »brezrazredna« družba. Izvzeta naj bi bila seveda zaslužna revolucionarna elita, ki si je z revolucijo priborila ne samo svoje položaje, temveč tudi udobno življenje v razkošju in potrati narodnih dohodkov, ki so jih obdavčeni državljani plačevali.
Jugoslavija in njena ekonomija je danes prav zaradi tega v razvalinah. Razni poskusi, uveljaviti se na svetovnem tržišču, so pomilovanja vredni.
Samo svoboden človek producira in ustvarja. Zasužnjeni ljudje se ne brigajo za produkcijo in uspeh svojega dela. Njihova prvenstvena naloga je ohraniti se. Sebe in svoje družine. Zato marksizem gospodarsko ni in ne more uspeti.
Jugoslovanski Vugo je najizrazitejša priča socialističnega gospodarstva v Jugoslaviji. Zaostalost za ostalim svetom, ki je v svobodi razvil svojo industrijo in danes lahko tekmuje na svetovnem tržišču, Jugoslavija pa je s svojo socialistično politiko državo opredelila v svet nerazvitih dežel Afrike.
Odgovornost za to nosi predvsem komunistična partija Jugoslavije, ki je s svojo diktaturo narodom Jugoslavije preprečila naravni razvoj — tako v gospodarskem kot v moralnem pogledu — ki je nujen za narodni obstoj vsakega naroda.
Socialistično oziroma marksistično gospodarjenje sedanjih jugoslovanskih oblasti — se je izkazalo za nezmožno voditi deželo v novo, 21. stoletje, ki želi pred nami in ki bo zahtevalo popolnoma novo mišljenje o odnosih med delavstvom in delodajalci, ker bo samo na ta način rešen problem, ki je Marxa in Engelsa pripravil, da sta napisala »Komunistični manifest«.
ŽUPNIJSKA HRANILNICA in POSOJILNICA “SLOVENIJA”
^arn nuch razne finančne usluge: Posojila za hiše, avtomobile, potovanja, študij itd. Vaši prihranki pa se obrestujejo po najvišji možni stopnji.
POSLUŽITE SE NAŠE SLOVENSKE FINANČNE USTANOVE!
URADNE URE
n* «8 Manning Ave. Toronto	Tel.: 531-8475
orek — sreda______10 a.m. — 3p.m.
Četrtek - petek____ 10 a.m.-8p.m.
-------------- 10 a.m. - 1 p.m.
* ^ Brown’s Line, Toronto	Tel.: 255-1742
orek — sreda______ 10 a.m. — 3p.m.
Četrtek - petek____ 1 2. p.m 8 p.m.
^obota------------- 10 a.m. — 1 p.m.
v Hamiltonu pri sv. Gregoriju Velikem	Tel.: 561-9952
sak petek od 4h do 8h zvečer.
Ta »manifest« ne bo rešil Vugo avtomobilčkov, ker Jugoslavija enostavno ni zrela konkurirati na severnoameriškem kontinentu, kljub nizkim cenam. Sovjetska »Lada« je doživela isto usodo.
Prizadevanje jugoslovanskih tvrdk je hvalevredno. Dokler pa bo tam vladal komunizem in socialistično gospodarjenje, vsa jugoslovanska podjetja nimajo veliko možnosti uveljavljati se na svetovnem tržišču kot resnični konkurenti svobodnim in naprednim urža-vam sveta.
Otmar Mauser
V deželi milijonarjev
(nadaljevanje s str. 3)
majo, ter druge važne podatke.
Po razpadu Jugoslavije, v Velikem tednu 1941, so Nemci zasedli Gorenjsko in Štajersko, Italijani pa Dolenjsko in Notranjsko. Mi smo prišli pod Italijo, toda samo za 16 dni; Italijani so šli predaleč in so se morali umakniti Nemcem. Te smo sprejeli kot manjše zlo.
Slovenci so bili 800 let pod nemškim kulturnim vplivom in so jim postali tudi po značaju bolj podobni, kot klepetavim Italijanom. Vse naše gospodarstvo je bilo odvisno od zvez z jugovzhodom. Misleč, da bodo Nemci zasedli vso Jugoslavijo, smo upali obdržati odjemalce za naše izdelke na vzhodu, medtem ko smo v Italijo izvažali samo les. Tudi drugače smo bili navezani na Ljubljano; v Logatcu, ki je prišel pod Italijo, smo imeli samo nezaželjene urade: davkarijo, sodnijo, glavarstvo in ječo.
Italijanska zasedba Ljubljane nas je odtrgala od vseh kulturnih virov; štiri leta in pol smo bili odvisni samo od tednika »Karawanken Boote«, ki so ga izdajali Nemci v Kranju na štirih straneh, deloma v slovenščini, deloma v nemščini. Dolgo njegovim novicam nismo verjeli, končno pa spoznali, da so njegova poročila bolj zanesljive kot partizanska propaganda.
Prihod Nemcev je pokazal, da niso imeli pri nas nobenega zaupnika. Skupina Napredne strokovne zveze delavcev jim je sicer šla naproti in z njimi vkorakala v vas, toda to bolj v prepričanju, da bo Ribben-trop-Molotov pakt trajal večno, kakor pa iz simpatij do Nemcev. Oni so baje tudi predlagali Nemcem, katere ljudi naj izselijo. Med izseljenimi je bil tudi »Bahač«, največji sovražnik komunistov.
Kmalu po prihodu so Nemci razglasili, da morajo vsi prebivalci oddati orožje, radioapa-rate, s hiš pa razobesiti Hitlerjeve zastave. Te zastave so potem visele več mesecev, posebno po hribovskih vaseh. Ljudje so rekli: »Na ukaz smo jih obesili in na ukaz jih bomo sneli.« Res so potem hodili Nemci po hribih in prosili Iju-
»Bilo je, kot se bi drugič rodil!«
Po sedmih letih se je na Božič vrnil iz zapora iz Jugoslavije Vinko Telič domov na letino pri Šmihelu. Kot znano, je Telič bil 16. oktobra 1981 na Ljubelju aretiran in nato v Ljubljani zaradi vojnega zločina obsojen na 15 let zapora. Sedem let je bil Vinko Telič v zaporu in ko sam tudi danes še prisega povsem nedolžno. Čeprav je v zadnjih letih mnogo hudega prestal, se hoče Vinko Telič zopet vključiti v življenje slovenske narodne skupnosti, katere zvest in trden član je bil vsa povojna leta, 35 let je pel tudi v Šmihelu v pevskem zboru »Gorotan«.
Mesec pred vrnitvijo na Koroško je Telič zaprosil za pomilostitev, ki pa je gotovo le formalno pomagala, je prepričan Vinko. Za Teliča so se v preteklih letih zavzeli vidni zastopniki v Avstriji in tudi v Jugoslaviji, mdr. bivši zvezni predsednik dr. Kirchschlager, bivši kancler Sinovvatz, bivši deželni glavar Wagner in tudi državnozborski poslanec Zelenih Karel Smolle.
Pa tudi v Sloveniji so se vidne osebnosti zavzele za Teliča. Pri tem, tako Telič, je gotovo pomagal ljubljanski nadškof Šuštar. Eno izmed glavnih vlog pa je igrala nedvomno tudi »Liga za človekove pravice«, ki je intervenirala pri najvišjih instancah in kot se je izkazalo le uspešno.
di, naj že vendar snamejo zastave.
Preselitve duhovnikov, učiteljev, poštarjev in drugih državnih uradnikov, trgovcev in obrtnikov so prepričale ljudi, da se bo treba upreti, vendar še ne sedaj, ko leži Francija premagana, Hitlerjeve armade globoko v Sovjetski zvezi, Anglija pa vsak dan pričakuje invazije. Pozneje, ko bo Nem-čima toliko oslabljena, da bo naša malenkost kaj pomenila proti njej. Sedaj je škoda žrtev.
Edino komunistom se ni zdelo škoda ljudi. Žrtve morajo biti, so pravili. Zagrabili so priliko, na katero so dolgo čakali, in začeli revolucijo, ne za osvoboditev izpod okupatorja, ampak za oblast. Kmalu so imeli skoro vse ljudi za seboj; tudi take, ki so rekli: »Sedaj pozabimo na vero, sedaj je narod v nevarnosti.« Takrat je bilo nevarno glasno misliti proti Osvobodilni fronti. Ravno Maks, o katerem sem prej-pisal, je bil prvi, ki je — eno leto po zasedbi — izrekel dvom: »Kaj misliš? Meni se zdi, da to (partizanstvo) ni čisto ta pravo?« Njegov svak je pa še leto pozneje vprašal: »Kaj pa vi daste za partizane? Mi damo vsak teden eno peko kruha.«
Pri nas je vladal sorazmeren mir vse do 1. 1943 — dokler torej so imeli vodstvo v rokah domačini. Ko so prevzeli tujci, so se začeli pogostejši umori in požigi, ki so dali ljudem misliti. O umoru Pokmkarjeve družine sem že pisal, zakaj so partizani v eni noči med 5. in 6. februarjem 1944 zažgali Sokolski in Prosvetni dom, staro in novo župnišče, mežnarijo in carinarno, občinski dom in kasarno pa eno noč pozneje, se pa ljudje še danes sprašujejo.
(Konec dodatka)
»Da so me predčasno izpustili iz zapora, je mogoče le tudi nekje znak, da danes tudi v Jugoslaviji niso več popolnoma prepričani, da sem bil vojni zločinec,« tako Telič, ki prisega, da kot domobranec ni ubil nobenega človeka. »Proces in tudi priče niso mogle dokazati, da sem kriv, kljub temu sem bil obsojen,« tako Telič dalje.
V zaporu v Dobu niso ravnali z njim slabo, kar pa je seveda edino pozitivnega na celi zadevi. Najprej je Telič delal v zaporu kot skladiščnik za orodje, nato v garderobi, v zadnjih dveh letih pa je bil portir med industrijskim obratom (livarno) in zaporom. Zaslužil je na mesec pribl. 200 šilingov, na drugi strani pa je utrpel seveda veliko finančno škodo. Penzijonska zavarovalnica je namreč skrčila penzijo na 3500 šil., od katere je morala Teli-čeva žena oskrbovati sebe in seveda celo domačo hišo, kar ni bilo enostavno.
Treba je tudi omeniti, da je Telič v zadnjem letu smel dvakrat po tri dni sam s svojo ženo na dopust v Točice pri Šmartnem.
23. decembra 1988 je potem dobil pošto, da sme domov. Sprva vsega še ni prav dojel, šele ko je bil res doma na Letini pri svoji družini in to na božični večer, so se 68-letnemu Vinku vlile solze. Bilo je, ko bi bil na novo rojen, je dejal in ob spominu na 7 let zapora so se mu pri obisku Našega tednika vlile solze. Kontakt do domovine v zaporu mu je bil tudi Naš tednik, ki ga je dobival sicer nekoliko zakasnelo, toda redno. Obiskala ga je pogosto tudi njegova žena in sorodniki, prišla pa je na obisk cela vrsta domačinov iz Šmihela in okolja, ki so mu tudi redno pisali in vedno stali ob strani. Vsem tem se Vinko Telič prav prisrčno zahvaljuje.
Sprejem doma od prijateljev je bil prav tako zelo prisrčen. »Šmihelski dedi« so mu po telefonu zapeli v pozdrav pesem »V Šmihelu no kajžico imam«, dekan Kristo Srienc pa je pri polnočnici v cerkvi pozdravil Vinka v fari.
Že v prvih dneh je imel Telič polno obiskov svojih znancev in prijateljev, tudi novinarji od vseh dnevnih časopisov so prišli. Celo ORF je prišel in za lokalno televizijo posnel prispevek.
Kako bo šlo zdaj življenje Vinka Teliča naprej? Najprej se hoče odpočiti, nato pa bo uredil vse formalne stvari tukaj v občini in na deželi. »Potreboval bom gotovo nekaj
(dalje na str. 6)
Vnetje želodčne sluznice - gastritis
KOLEDAR
društvenih prireditev
Zdravnikovi nasveti
Gastritis, po slovensko bi temu dejali vnetje želodčne sluznice, je najpogostejša želodčna bolezen. Včasih se hitro razvije — navadno po preobremenitvi želodca, zastrupljanju ali okužbi i-H+’Cemur pravimo akutno vnetje: želodčne sluznice. Dolgotrajna telesna, duševna obremenitev ali delovanje strupov —.korCjso zdravila, alkohol, nikotin, kava, pa povzročajo navadno najprej slabše, nato pa vse hujše okvare želodčne sluznice.- k takega stanja se praktično vedno razvije kronično vnetje želodčne sluznice.
Akutno vnetje želodčne sluznice ali akutni gastritis spremljajo običajno bolečine v zgornjem delu trebuha, bruhanje ter povečano izločanje želodčnih sokov in kisline. Bolečine so krčevitega značaja, zelo močne in izžarevajo v hrbet. Bolnik ima lahko tudi manjšo ali večjo temperaturo. Počuti se zelo slabo.
Akutni gastritis se zdravi predvsem z dietno prehrano: prvi dan samo čaj, nato en dan tekoča hrana, en dan kašasta hrana, nato preidemo na dietno prehrano in šele za njo na normalno hrano. Posebnih zdravil ni potrebno jemati. Če bolnik močno bruha in ima zelo močne krče, naj vzame kakšno injekcijo spazmoanal-getika, ki mu jo da zdravnik; tablete navadno izbruha. Spa-zmoanalgetik lahko dobi tudi v obliki svečk, vzame pa lahko svečko proti bruhanju.
Pri kroničnem vnetju je treba najprej ugotoviti, ali gre za vnetje s povečanim izločanjem kisline — hiperacidni gastritis, ali pa za vnetje z zmanjšanim oz. nikakršnim izločanjem kisline — anacidni gastritis.
Kronično povečana kislina povzroča navadno krčevite bolečine, na tešče pa občutimo pritisk in pečenje v zgornjem delu trebuha. Pri tem neredko
»Tihi so, tihi, zemlje grobovi«
(nadaljevanje s str. 2) menja: podobico, rožni venec ali celo molitvenik.
Povedali vam bodo še drugo zgodbo — Borovljani ali kmetje iz Otrovca. Begunce iz Slovenije so zajeli partizani ter jih 13. maja 1945 pobili v obcestnem gozdu nad Otrovco, potem pa so jih zagrebli v skupni grob. Na dan vseh svetih leta 1946 je glinjski župnik Arnulf Memmer s svojimi kmeti odkopal te grobove ter mrtve begunce prepeljal na pokopališče v dinjah. Bilo je trinajst moških in tri ženske, med njimi mladoletno dekle — kakšnih petnajst let staro.
Poklonite se spominu vseh žrtev — brezimnih naših rojakov, ki jih je zadela vojna vihra! Mir božični naj bo z njimi, pokoj božjega vrta. Oba glinjska spomenika sta kakor dva prsta, ki kažeta v nebo, kjer so vsi združeni — po ljubezni tistega, ki je za vse ljudi prišel na svet.
nastane razjeda na želodcu ali dvanajstniku. Razjeda, imenujemo jo čir ali rana, strokovno ulkus, je navadno posledica zelo začinjenih prevročih ali prehladnih jedi, ki jih uživamo v naglici, posebno če je telo hkrati nagnjeno k nastajanju razjed.
Bolnik, ki ima zgoraj opisane znake, naj gre čimprej na zdravniški pregled. Zdravnik pošlje bolnika na rentgensko slikanje, preiskavo želodčnega soka in gastroskopijo. Pri gastroskopiji s posebnim aparatom pod kontrolo očesa pregledajo sluznico želodca in dvanajstnika. Tako ugotovijo pravo stanje bolnika in predpišejo ustrezno zdravljenje.'
Če se kisline ne izloča dovolj ali pa sploh ne, se lahko bakterije, ki povzročajo kronično vnetje, selijo v oddaljenejše prebavne organe, ker pač ni kisline, ki služi za razkuževanje želodca. Tako nastane vnetje dvanajstnika, debelega črevesja, žolčnika, jeter in slinavke.
Iz tega je razvidno, da je treba kroničnemu vnetju želodčne sluznice s povečano ali pomanjšano množino kisline posvetiti posebno pozornost, da dosežemo ozdravljenje ali znatno izboljšanje bolezni. Dieta pri kroničnem vnetju se določa glede na to, ali gre za preveč kisline z bolečimi krči ali pa za len želodec s pomanjkanjem kisline.
Pri povečani kislini začnemo takoj s tekočo hrano, jemljemo jo predvsem v presnih sokovih, ki vežejo kislino. Na primer sok od korenja, pese, zelja, zelene ali paradižnika. Sokovi so okusnejši, če dodamo sladko mleko, sladko smetano ali mandeljevo mleko. Te sokove jemljemo kot glavne obroke. Vmesni obrok pa naj bo kak čaj, na primer kamilični.
Čez nekaj dni začnemo jemati sadne sokove, zrela naribana jabolka, kašo od banan in grozdni sok. Približno čez en teden so dovoljeni kisli sokovi od sadja in zelenjave, drugi teden pa preidemo na kašasto hrano, tretji teden na dietalo in šele v četrtem tednu preidemo na polno redno hrano.
Želodcu s povečano kislino so dovolj trije obroki dnevno, da sluznico čim manj dražijo. Tudi najlažja hrana pomeni dražljaj. Če je potrebno, vzamemo med dvema obrokoma nekaj požirkov kamiličnega čaja, sluzi ali mleka. S tem dosežemo pomirjenje želodca in vezanje kisline. Izogibati se
»Bilo je, kot bi se drugič rodil!«
(nadaljevanje s str. 5) časa, da se bom uživel«, tako Telič. V dobi sedmih let se je nedvomno mnogo spremenilo. Dva njegova otroka sta se poročila, rodilo se je tudi troje vnukov...
Silvo Kumer
Nuš lednik
moramo kemičnih sredstev za vezanje kisline, kot je na primer soda bikarbona.
Rana na želodcu se navadno razvije kot posledica dolgotrajnega presežka kisline in vnetja želodčne sluznice, zato je dieta iška kot pri povečanju izločanja kisline. Pri rani je stvar resnejša, ker je nevarnost, da poči, zaradi česar priporočamo stalni zdravniški nadzor ter previden in postopen prehod od ene oblike diete do druge. Posebno je treba poskrbeti za telesni in duševni mir in sprostitev.
Pri nezadostnem ali nikakršnem izločanju kisline je potrebno dodajati naravno kislino in čimprej tudi proizvode iz črne moke, surovo sadje in zelenjavo, da oslabljeni želodec vspodbudimo k intenzivnejšemu delu. Prve dni pijemo čaje, nato do treh dni sluzasto hrano z dodatkom svežih kislin sadnih sokov, npr. pomaranče, razredčen sok limone, sveže iztisnjen sok jabolk. Za kosilo dajemo tudi sokove od zelenjave, kot kislo zelje, sladko zelje, paradižnik, korenje, zeleno z dodatkom sirotke, kislega mleka in kisle smetane.
Kadar bolnik začuti težave, naj jemlje vse sokove z dodatkom sluzi. Ko težave minejo, preidemo na kašasto hrano: vse se pretlači skozi sito ali se zmeša z električnim mikser-jem. Dajemo kašice od žita, ovsene kosmiče z mlekom ali jogurtom in prepečenec, ki se namoči ali dolgo žveči. Dolgo žvečenje okrepi izločanje sokov iz želz želodčne sluznice. Želodčno sluznico vzpodbudimo za delo tudi s čisto zelenjavno juho, za napitek pa damo kisle sadne sokove in grenke rastlinske čaje.
Pri gastritisu se je treba izogibati alkohola, nikotina, kave, pečenih in praženih jedi, sploh vsega, kar se peče na masti, nadalje bele moke in proizvodov iz bele moke, sladkorja in čiste soli.
Dr. Miloš Kralj
Mladika, šl. 8, 1988
MALI OGLASI
midii)
Someone to assist elderly woman, possibly 2 hours a day all week. Call 486-3656.
(9-12)
Housekeeper Needed Willoughby Hills. 3 to 5 days a week. General housekeeping & laundry. Call 944-7875 (eve.) or 289-7700 (days). Ask for Ray Adamic. (8-16)
Lake Shore & Neff Rd.
1 bdrm suite with garage. Appliances. Aircond. Carpeting. Ideal for older person. $290. No pets. Call 237-7601 or 237-9466.	(8-11)
Hiše barvamo zunaj in znotraj. Tapeciramo. (We wallpaper). Popravljamo in delamo nove kuhinje in kopalnice ter tudi druga zidarska in mizarska dela.
Lastnik TONY KRISTAVNIK Pokličite 423-4444
(x)
FEBRUAR
7. — V avditoriju pri Sv. Vidu
bodo »koline« (tudi riževe). Prebitek je namenjen mesečniku Ave Maria.
12. — Misijonska Znamkar-
ska Akcija priredi kosilo v šolski dvorani pri Sv. Vidu. Serviranje od 11.30 do 1. pop.
26. — Slov. šola pri Sv. Vidu
postreže s kosilom v farni dvorani. Serviranje od 11.30 do 1.30 pop.
MAREC
5. — DNU pri Sv. Vidu
priredi »Pancake & Sausage« zajtrk v dvorani pri Sv. Vidu. Serviranje od 8.30 zj. do 1. pop.
5. — Pevski zbor »Slovenska Pesem« iz Jolieta-Lemon-ta poda koncert v cerkvi sv. Vida na Glass Ave. Pričetek ob 2.30 pop.
APRIL
L — Tabor DSPB Cleveland
priredi svoj pomladanski družabni večer v Slov. domu na Holmes Ave. Igrajo Veseli Slovenci.
1. — Pevski zbor Glasbena Matica prired koncert v SND na St. Clair Ave.
22.	— Pevski zbor Korotan priredi svoj spomladanski koncert ob 7. zv. v Slov. nar. domu na St. Clair Ave.
23.	— St. Clairski upokojenci prirede svoje letno kosilo v spodnji dvorani SND na St. Clairju. Serviranje od 1. do 3. pop. Zabava do 5. pop.
MAJ
19. — Slovenski dom za ostarele na Neff Rd. ima letno sejo v spodnji dvorani SDD na Waterloo Rd.
JUNIJ
17. in 18. — Tabor DSPB
Cleveland poda spominsko proslavo za pobite Slov. domobrance in vse žrtve komunistične revolucije, na Orlovem vrhu Slovenske pristave.
25. — Piknik ohijske KSKJ
federacije na farmi sv. Jožefa na White Rd., Willoughby Hills, O. Igrajo »Button Box Players«.
JULIJ
30. — Belokranjski klub priredi piknik na Slovenski pristavi. Igra Tony Klepec orkester.
AVGUST
13. — ADZ priredi Družinski dan piknik na svojem letovišču v Leroy, O.
SEPTEMBER
9.	— Fantje na vasi prirede koncert v Slov. nar. domu na St. Clair Ave.
10.	— ADZ priredi Pečenje
školjk na svojem letovišču v Leroy, O.
17. — Oltarno društvo pri Sv.
Vidu priredi kosilo v svetovid-ski dvorani.
OKTOBER
21. — Tabor DSPB Cleveland
priredi svoj jesenski družabni večer v Slov. domu na Holmes Ave. Igrajo Veseli Slovenci.
NOVEMBER
11.	— Belokranjski klub prireja martinovanje v Slov. nar. domu na St. Clair Ave. Igra Tone Klepec orkester.
DECEMBER
1. — Slovensko ameriški kulturni svet prireja predbožično srečanje s škofom Pevcem na semenišču Borromeo.
30. — Pevski zbor Korotan poda igro »Noč božična, sveta noč« v Slov. nar. domu na St. Clair Ave.
Josefs Hair Design
Richmond Heights, Ohio 461-8544 or 461-5538
'-'r-J
r- 'rv
Hodnik številka tri
Meta Silvester
Bela halja je hitela narekovati pisalnemu stroju, ki ga je upravljala sinja halja. Iz bele halje se je dvigal odločen in trezen moški glas. Prsti ženskih rok, ki so uhajali izpod rokavov sinje halje, so z natančnostjo računalnika sledile nareku bele halje. Električni pisalni stroj je sterilno razku-ževal vrstico za vrstico, ločeno z brezzračnimi presledki najsodobnejših znanstvenih dogajanj. Definicija za definicijo in Papir se je polnil s strokovno neovrgljivimi dejstvi. Vse brez napake, veliko popolnejše od človeka z napako, ki je bil Predmet obdelave. Bila je ženska ali še dekle? Ža pisalni stroj zanemarljiv podatek. Nadaljujmo. Ni časa, saj stoji Pred vrati dolga vrsta drugih Pacientov, ki čaka na kontrolo.
Bela halja trezno narekuje dalje, modra halja tipka. De-hle sedi na udobnem naslonjaču. ki je v čast sodobni bolnišnici. Pomembno je namreč Predvsem to, da je pacientu udobno, da je dobro hranjen, da število srčnih utripov na rninuto ustreza predvidenemu številu. Drugače pač nisi zdrav, jasno. Znanost že ve, kaj dela. Če aparat prešteje preveč udarcev na minuto, je 10 znak, da je srce preživo, ta-korekoč nevarno, da okuži še druge. Torej nemudoma potrjevalo! Pa tudi pisalni stroj ta v svojem programu le črke od-do.
Kar ne gre v pisalni stroj, je °Iezen. Zaprimo jo! Nevarna Je^ G°rje, da bi kdo od zdra-s'm ob pogledu na bolnika po-votnil o svojem zdravju.
0r podvomi, je premagan, odobna znanost pa je zmago-
valka. Vse ve in to ji viša u-gled. Torej. Datum. To je bistveno. Ime in priimek pacientke. Zdaj pa k poglobitvi problematike: bela halja narekuje sama dejstva. Mar niso otipljiva dejstva resnica? So! Modra halja tipka:
»Pacientka se je v dogovorjenem roku, to je po dveh mesecih, vrnila v bolnišnico na kontrolo.«
»Kajne?« je zinila bela halja, ne da bi se ozrla v pacientko.
»Da«, je dahnilo z udobnega stola.
Stroj je oddrdral naslednje pomembno sporočilo za arhiv:
»Pacientka izjavlja, da nima več nikakršnih težav z zdravjem, ker redno jemlje predpisano količino tablet.«
Belja halja je ošinila pacientko s samoumevnim pogledom, da je gotovo tako, ker se znanost nikoli ne moti.
Dekle je pokimalo.
Stroj bi drdral dalje, če se ne bi nekaj zataknilo. Ne pri stroju, se razume. Ta je bil električen in sodoben.
Medtem je modra halja pregledala izvide o krvni sliki. Papirji so zašumeli.
»No«, je vprašala bela halja. »Kako je torej s krvno sliko?« Iz odločnega glasu je bilo razvidno, da bela halja ne prenese površnosti in da odgovorno opravlja svoj poklic.
»Vse v redu«, zapoje modra halja.
»Pa pritisk?« vpraša bela halja. Problemom je treba priti v znanosti vedno do konca, sploh pa, kadar gre za človeka. Torej?
»Devetdeset skozi sto dvaj-
set«, prešteje modra halja, potem ko v naglici zavija plastični ovoj okrog pacientkine roke in jo avtomatično napihne z zrakom. V redu. Bela halja je opravila.
»Teža?« vpraša bela halja za konec. Modra halja odšteje s tehtnice šestinpetdeset kilogramov pacientkinih kosti, kit, mesa, krvi, vode, mineralov in ostalih bistvenih človeških — in izmerljivih, to je važno, določil.
In zdaj zastoj v tem brezhibnem aparatu. Bela halja vpraša pacientko:
»Torej je z vami vse v najlepšem redu!«
Z udobnega stola pa tokrat ni slišati niti plahega: »Da«.
Bela halja tokrat začudeno dvigne pogled iznad očal, modra halja za hip preneha s tipkanjem. Ta molk je napaka, tratenje časa. Pacientka je medtem sklonila glavo in zdaj dežuje iz njenih oči na pisano krilo tihi dež. Bela halja je na moč presenečena. Modra halja čaka na nadaljevanje nareka, električni pisalni stroj nemočno obvisi nad prepadom napake, ker je tako brezhiben, da pozna vse črke in njihove kombinacije, čelo številke in druge pomembne podatke, ki so zapisani v njegov tehnični spomin. Zdaj pa ta zastoj, kot bi zmanjkalo elektrike. Pa saj ima bolnišnica svoj lastni transformator!
Čez nekaj sekund prekine molk bela halja, ki v teku obravnave prvič pogleda pacientko v oči, iz katerih neslišno polzijo znanstveno nerazložljive slane kaplje vode. — »Zakaj pa jokate?« vpraša bela halja.
Pisano krilo obsedi v udobnem naslanjaču brez besed.
Bela halja ponovi vprašanje: »Zakaj pa jokate?«
Nič odgovora.
Končno spet zadrdra pisalni stroj po znanstvenem nareku bele halje: »Pacientka na kontrolnem pregledu joče, a ne želi povedati, zakaj.«
Bela in sinja halja se spogledata, pacientka pa odtava iz sobe s potrdilom o zdravju v roki. Tu, skozi ista nihajna vrata, ki so ji mesece zapirala vrnitev v svet zdravih, še vedno živijo spalne srajce v copatah. Vsaka živi v svojem svetu sanj, ki so si ga izbrale namesto nesmiselne resničnosti.
In ali ni resnica to, kar verjameš, ne pa tisto, kar zares je?
Mlada spalna srajca, obolela zdravnica, ki je zgubila otroka ob porodu, občasno divja in vpije, potem dobi pomirjevalno injekcijo in začne podzavestno opravljati svoj nekdanji poklic: nežno prijema za zapestje ostale spalne srajce v copatah in jim zagotavlja, da bodo krr^iJu zdrave.
Suhotna srajčica še vedno sizifovsko pomiva ploščice v kopalnici, ker je bila nekoč snažilka. Mrmra skozi škrbate zobe in gara kot vdano živin-če. Občasno besno zažene ob tla krožnik s kosilom, da se črepinje razletijo po gluhi jedilnici. Besna je, ker je nihče ne pride obiskat. Potem spet pomiva.
Že leto dni se sprehaja po hodniku številka tri pojoča spalna srajca v copatah. Občasno se ustavi pred stenskim ogledalom in občuduje svoj lepi glas.
Dolga koščena spalna srajca se davi od kašlja in obenem golta vase požirke cigaretnega dima. Stalno si nekaj zapisuje v zvezek, ki pa ga ljubosumno skriva pred drugimi.
Zavaljena spalna srajca zbira preostanke obrokov, ker je dojela, da je jed edino, kar ji je še ostalo od življenja. Sicer pa je bila svetovno znana i-gralka. Tako pravi. Pa so jo uničili.
Spalna srajca s pravilnimi potezami in z lasmi, spetimi v čop. Z rokama na hrbtu in z rahlo upognjeno držo odločno hodi po hodniku številka tri, kot bi bila res kam namenjena. Obrat za devetdeset stopinj. Koraki v nasprotno smer. Ure in ure, med nevidnim premikanjem ustnic, da ne veš, če moli ali kolne. Tik pred dvanajsto stopi v jedilnico in slovesno oznani: »Veste, kaj bo danes za kosilo?« Spalne srajce so že navajene na ta obhod. Odgovor na vprašanje, ki ga je zastavila, da bi zbudila radovednost, je naslednji:
»Juha, krompir, mesooo — in solata!« To seveda ne glede na dejanski jedilnik tistega dne. Nato z navdušenjem u-stavlja spalne srajce po hodniku, če jo je le katera voljna poslušati: »Veste, kje sem jaz v službi? V tovarni avtomobilov!« Njeno zmagoslavje ob teh besedah presvetli debela očala in iz bebastega pogleda zasije sreča. Sanjska, seveda.
V jedilnici sedi z žlico v roki že nekaj ur — Še od zajtrka
najmlajša spalna srajca. Toda nima moči za grižljaj. Kot bi okamenela. Kot bi ji nevidna sila uklenila duha in mišice, da se ne morejo zganiti na nobeno prigovarjanje. Včasih oka-meni pri umivanju zob, včasih sredi preoblačenja, včasih pa gladko deklamira Gregorčiča. Potem spet okameni.
Pacientka, ki ne ve, zakaj joče, pa odhaja s hodnika številka tri in zapušča spalne srajce v copatah. V pisanem krilu se vrača v življenje in sama ne ve, zakaj joče...
Mladika
šl. 9 — 1988
in.!'«:'
Novi grobovi
INadaljevanje s str. 11
Louise Levstik
V	sredo, 1. februarja, je v Hillcrest bolnišnici po kratki bolezni umrla 74 let stara Louise Levstik, rojena v Clevelandu, nikoli poročena, hčerka Johna in Mary, roj. Klaus (oba že pok.), sestra Mary in Williama Leustiga (oba že pok.), zaposlena pri GE Lamp Division več kot 40 let, do svoje upokojitve. Pogreb bo iz Želetovega zavoda na E. 152 St. danes, v cerkev sv. Jeroma dop. ob 9.30 in od tam na pokopališče Vernih duš.
Katherine Dissauer
V	petek, 3. februarja, je v Meridia Euclid bolnišnici po kratki bolezni umrla 81 let stara Katharine Dissauer z Eucli-da, kjer je živela zadnjih 37 let, rojena Oblak v Ljubljani, od koder je prišla v Cleveland 1. 1914, vdova po Franku, mati Geralda ter že pok. Joan Kay in Ronalda, 5-krat stara mati, knjižničarka po poklicu in bila zaposlena med obema vojnama v Cleveland Public Library na St. Clair Ave., kjer je ustanovila oddelek za slovenske knjige, nato zaposlena 24 let v Euclid Public Library, vse do upokojitve 1. 1974, članica številnih strokovnih in ameriških društev, med slovenskimi pa Slovenian National Art Guild in SŽZ št. 50. Pogreb je bil 6. februarja iz Želetovega zavoda v cerkev sv. Roberta in od tam na Kalvarijo. Družina bo hvaležna za darove v pokojničin spomin John Carroll University.
Ameriška Domovina je Vaš list!
Dragi rojaki, potujete v Evropo?
pragu domovine, v središču stare Gorice na lepem Corso ,laliia’ vas pričakujemo v PALACE I >1 .»• * najbo,jSem hotelu v mestu: 75 sob s kopalnico, t onom, radijskim sprejemnikom, barvno televizijo, ^'fo-barom, klimatizacijo. Najmodernejši komfort po soh* U^°^n'b tenah: enoposteljna soba $40, dvoposteljna ^ a $62. Cenjenim gostom so na razpolago hale, konfe-torna dvorana, parkirni prostor in hotelska restavracija v začasno ločenem poslovanju. V PALACE HOTELU bo °S rbljeno za vaš cimprijetnejše počutje, dobrodošlico pa Vam b<) osebno izrekel rojak Vinko LEVSTIK:
DOBRODOŠLI
^ ^ PH-PALACE HOTEL, t orso lialia 63
4 DO Gorizia-Corica, Italy; Tel.: 0481-82166; Telex 461154 PAL GO I
Za zanesljivost in stvarnost cen pri “kupovanju” ali prodaji Vašega rabljenega avtomobila se Vam priporoča slovenski rojak
Frank Tominc lastnik
CITY MOTORS
5413 St. Clair Ave.	tel. 881-2388
POVEST
Grče
Spisal SLA VKO SA VINŠEK
Nadaljevanje
In ni ga vzdržalo, moral je iii pobarat župnika. Liza mu je obljubila, da ga počaka, naj se oglasi, ko se bo vračal domov. Tako poln upanja je hitel dol v vas! Zdaj pa, ko se vrača strt, kakor omotičen od bolečine varanega upanja, kako naj stopi k Lizi, kako ji pove, da sta upala zaman, da sta sanjala o sreči prezgodaj?.
»Liza, Liza!« gori v fantu, ko je prekoračil Savo in se zaril v reber, strmo in od pomladnih voda še spolzko in skliz-ko, da mora paziti na vsak korak. »Liza, Liza!« zvezni bolestno v njem, da mora zdaj zdaj postati, da se vsaj malo umiri v njem srce, ki mu tolče tako divje.
Kako naj ji pogleda v oči, kaj ji poreče, ko ga povpraša? O, da bi ji vsaj majceno upanja lahko dal! Mano bodo vzeli gospod v roke. Mana? Ah, Mana se boji, da ne bi Liza gospodinjila namesto nje na Vr-šanovini. Zato podpihuje očeta. Ni upanja! Pustil bi vse, šel na Jesenice v tovarno, pa bi se z Lizo lahko vzela. Ali grunt pustiti, zemljo domačo? Ki njegov pot cveti in kali in rodi na njej, in so žulji na rokah samo iz ljubezni do nje! Ne more, ne more! Tudi Liza neče, tudi njo drži zemlja nazaj!
Zavre in vzkipi v fantu, da se mora oprijeti mladega debla ob poti. Nehote upogne debelo vejo in jo zlomi. In dalje lomi divje, kakor brez premisleka, lomi samo da bi umiril besnenje v prsih, bolečino v srcu udušil, da bi splahnelo vrvenje krvi v telesu.
Sele čez čas se zave fant brezumnosti svojega početja, se nasloni kakor zlomljena veja ob deblo in solze mu privro v lice. Toda v istem hipu plane vanj trma in ponos, in jeza in ljubezen in bol se zlijejo v eno in vse to zaihti v mladem srcu ter se zažene v grlo: mladi fant ob deblu z zasolzenimi očmi zavriska iz polnih prsi, da odjekne od roba Karavank čez dolino proti Vršiču in Mojstrovki.
Toda bolj ko se bliža Klemen trem hišam v Podsmrečju, težji postaja njegov korak, težje njegovo srce. Prve hiše se ogne v velikem ovinku, bliža se drugi, Lizinemu domu. Tam više gori, najvišja v vsej savski dolini, je njegova domačija, Vršanovo posestvo. Vidi od daleč luč: oče so že doma in niso šli še leč.
Že misli kreniti mimo Lizinega doma in se tiho ter neopaženo utihotapiti domov, ker se ne upa srečati dekleta, ko se izza debla ob kolovozu utrga dekle in plane h Klemenu.
Vroče zaprosi vanj:
»Klemen, kako si opravil?«
Fant je zmeden, molči, ne ve odgovora.
»Klemen, povej!« zaprosi dekle.
Fant stopi tesno k njej. Hoče jo ujeti za roko, hoče reči toplo, mehko besedo, pa je ne najde.
»Ah, saj vem, ne govori!« zaihti dekle in vse njeno telo spreleti drget; kakor dete se nasloni na fantove prsi in tiho ihti. Klemen molči, ne ve, kaj bi; v grlu ga tišči nekaj, hoče ven, na jezik, da bi seglo Lizi v srce, pa se mu ne da. Šele čez čas:
»Liza, Lizika, ne jokaj! Saj bo drugič! Gospod so rekli!«
In ko dekle le ne neha jokati, znova:
»Mano bodo poklicali k sebi in očeta v nedeljo po nauku. Boš videla, da pojde!«
Liza ga pogleda z objokanimi očmi.
»Ne verjamem, Klemen; oče ne bodo odnehali!«
»Morda bodo, če jim gospod povedo...
»Kaj povedo?«
»No, saj veš...«
»Kaj?«
»No, veš, kako daleč je z nama,« izdavi fant.
Dekle vztrepeta:
»Si jim povedal?«
»Sami so uganili.«
»Jezus!« plane dekle znova v jok. Čez čas:
»In kaj so dejali?«
»Da morava jutri oba k spovedi.«
»Jaz sem že bila.«
»Potlej pa moram iti sam.«
»Le pojdi, Klemen, ti bo laže. Meni je tudi. Toda oče, kaj poreko oče?«
»Kar hočejo! Meni je vseeno!«
»Ah, Klemen, tako se bojim!«
»Kaj bi se bala. Lizika! Poglej, naj se postopi kdo!« se postavi fant prednjo, stisne pesti in dvigne roke, da počijo krepki sklepi. Dekle se zastrmi vanj. Oči ji blešče.
»Lizika! plane fant in jo hoče dvigniti od tal k sebi.
»Ne, Klemen, dovolj je bilo že skrbi! In jutri greš k spovedi! Morava biti pametna, ubogaj me, če me imaš kaj rad!«
Pogleda ga, da mu srce vzdrhti od sreče.
»Lizika moja, boš videla, da pojde! Gospod so preveč hudo gledali. V nedeljo ne bi bil rad v očetovi koži. Kako so se danes nad menoj znesli, da sem kar trepetal!«
»In po pravici!« mu požuga dekle s prstom.
»Liza, Liza!« se zasliši na-krat za hišo.
»Mati kličejo, noter moram! Lahko noč, Klemen! Jutri se vidiva, če prideš mimo nas!«
»Lahko noč, Lizika!« zašepeče fant. »Kaj lepega sanjaj in pa name misli!«
»Kakor vedno, saj veš!« odvrne dekle, gre z roko hitro fantu čez obraz in steče urno proti hiši. Klemen stoji še nekaj časa na mestu, si gre par-krat z raskavo dlanjo po licu, kjer je prej zdrsela vroča dlan dekletova, nato pa previdno stopi dalje po kolovozu proti domači hiši.
Ko pride do lese, ki meji Lizino in njegovo domačijo, se ozre nazaj in vidi, da v Lizini sobi gori luč. Dolgo stoji zamišljen in strmi v svetlobo. Opazi, da je Liza stopila k oknu in ga odprla. Ne vzdrži; iz polnih prsi zauka in nato še enkrat in še tretjič, da je vriskov polna dolina in reber in gmajna na njej. Rdeča zavesa zagrne Lizino okno kakor za še enkrat lahko noč. Klemen se šele čez čas obrne in stopi proti domu.
Doma sta oče in sestra v izbi.
»Dober večer!« vošči obema in postoji sredi hiše.
»Bog ga daj!« odzdravita oče in Mana. Klemen sede ob peč. Oče, ki bere, dvigne oči izza knjige in pogleda v sina:
»Kje si bil?«
»Kjer Vi!«
»Pri fari? — Pil?«
»Ne; kjer ste bili Vi!«
»V farovžu?«
»Da!«
»In zdaj si bil z ono skupaj?«
Klemenu zagori v očeh, pa se premaga in je tiho.
Oče vstane in gre proti njemu:
»Česa si iskal pri župniku?«
»Vas!«
»Kako?«
»Tako! de rezko Klemen in vstane. Za hip si stojita oče in sin nasproti in si iščeta drug drugemu skozi oči v dušo in srce. Stari prvi umakne pogled, z roko si seže v belo brado.
»Lahko noč!« pozdravi Klemen in stopi v vrata. Sliši še za seboj, kako mu Mana vošči lahko noč, pa se ozre in vidi, da oče gleda za njim. Zapre duri in skozi vežo odide v nasprotna vrata v kamro. Že v postelji sliši govoriti v veži Mano, ki odide v zgornjico. Skozi špranjo v durih pa vidi v hiši še dolgo goreti luč in ve, da oče bere. In sluti, da morda mislijo nanj, na župnika, na Lizo...
2.
V lepem pomladanskem dopoldnevu sta orala stari Vršan in sin Klemen dober streljaj niže hiše. Nekam motno se je kisalo nebo in v južno stran okrog Triglava in gor do Mangarta se kar ni hotelo prav zjasniti. Samo doli niže se je nad Martuljkom dvigala oblačna prevlaka, dočim je v severno plat savske doline sonce veselo sijalo in se lastnih svojih žarkov veselilo.
Tako je počivala v dopoldanskih urah vsa strma reber podsmreška. In kakor kraljica se je na prostorni planici tik pod gmajnami Srednjega vrha v sonce ogledovala bela hiša Vršanova, naj višja v vsej gornji savski dolini. Veselo se je smejala v sonce in mu vračala svetlobne pozdrave v srebrnih in zlatih pramenih, ki so se razlivali iz njenih oken v trato pred hišo.
Njiva, kjer sta v zemljo rila oče in sin, je ležala prav na robu planice, ki je nato kakor odrezana z eno platjo padala v porastlo strmo reber, navzgor in navzdol vzdolž doline pa je segala na eno stran v Belco proti Dovškemu, na drugo pa v borovske rovte. Vsa prelepa gmajna od Belce pa noter v Rovte je bila Vršanova last in boršti so se neizsekani in je-droviti vzpenjali do slemena Srednjega vrha in gor do Vrš-ea, kjer jih je rezala nemško-avstrijska meja.
Toda goli del Podsmrečja pa ni bil ves Vršanova last, še dva sta ga delila z njim, ki sta tudi oba postavila hiše na raz-sežno planico, seveda pohlevne, bolj na kraj, na rob, tako da je posebno prva grozila, da zdrsne raz rob v dolino.
Bila sta to Belejan in Smreč-nik. Prvi, ki je imel za hčer brhko Lizo in dva sina, Franceta in Jako, je bil polgruntar in njegov rod je od pamtiveka v Podsmrečju. Drugi pa, Smrečnik, ki mu je gospodinjila edinka Micka, zajeten in poln deklič, je bil samo štrtak in je pridelal komaj za pol leta hrane, drugo si je moral prislužiti z drvarjenjem pozimi.
Stara dva, Belejan in Vršan, sta hodila drug mimo drugega kakor dve hudi uri. Ni se sicer bliskalo, ali v daljavi nekje je zamolklo grmelo, kadar sta se srečala, in samo iskrice bi bilo treba, pa bi se vžgalo. Sovraštvo je izviralo še izza fantovskih let. Prej najboljša prijatelja, ko sta še oba postopala za Klinarjevo Lizo v Logu; a sta se do krvi stepla, ko se je Liza odločila za mirnega, tihega Belcjana in zavrnila precej raznesenega in bahaškega Vrša-na. Morda jo je odbijala tudi Vršanova polna brada, ki je bila že tedaj ponos komaj tridesetletnega možaka. Od tedaj naprej sta se ogibala Vršan in Belejan drug drugega. Belejan radi ljubega miru, Vršan pa iz oholosti.
Ali mladi niso bili taki. Ko so bili živi še starejši trije Vrša-novi, so marsikatero fantovsko bitko izvojevali zmagovalno skupino z Belcjanovimi doli v dolini, v Borovcu, Korenu ali v Logu. Liza je bila Bel-cjanova najmlajša, zato jo je tudi prijateljstvo zvezalo najbolj s Klemenom, Vršanovim najmlajšim.
Edino Mana, Vršanova edina hči, ni nikdar mogla Lize. Morda, ker je bila prebrhka, ali ker Belcjanovih ni hotel nihče zanjo barati. Bila je vedno zadirčna in kakor že naprej določena, da ostane samska in očetova gospodinja po materini smrti.
Ko pa je Vršana zadela v strašnem letu kuge nesreča in mu pobrala vse tri razen Klemena, najmlajšega, Belcjano-vim pa je prizanesla, se je sovraštvo v njej zakrknilo le še bolj in iz njega je često režala zelena zavist.
Iz mlade tovarišije Klemenove in Lizine pa je kar čez noč pognala ljubezen in se raz-rastla v njunih srcih, da sama nista vedela kdaj. Kar čez noč se nista več upala prav pogledati drug drugemu v oči; opazovala sta se naskrivaj in beseda jima je zastajala za drhtečimi ustnicami, če sta se našla sama.
Pričela sta se kakor nalašč ogibati drug drugega, ali nehote sta se našla in oba vztrepetala ob svidenju ter često šla drug mimo drugega s kratkim pozdravom. Njuni pogledi pa so medtem govorili velike reči, in preden sta se prav zavedala kdaj in kako, sta si pred tremi leti sredi veselice v Borovcu trepetaje segla v roke drugače kakor do zdaj.
Ko so se vračali domov, je Liza za časek zaostala in Klemen z njo. In oba nista mogla zatisniti oči tisto noč. Od tedaj so Lizini nageljni cveteli samo za Klemena in Klemenove oči gorele samo za Lizo. Dokler ni prišlo na uho očetu Vršanu, ki je zarobantil nad Klemenom, ga skoro vrgel iz hiše in mu prepovedal enkrat za vselej, še kdaj govoriti z ono. Toda srce je srce in oba mlada sta se še bolj oklenila drug drugega.
»Hi-hot, pram!« je udar^ trdi glas Vršanov v mladega Klemena, ki se je sklanjal v plug in krepko oprijemal ročice ter pri tem zrl v cmokajočo, rjavo gmoto okrog lemeža.
»Daj no, Klemen, ali spiš?« se je vjedel stari v sina.
Sin je pogledal začuden v očeta in ni koj razumel njegO' vih besedi, ker so mu bile misl' v prvih dneh njegove in Lizine ljubezni, ki je o njej razmišlja' med oranjem. Šele čez čas *e mu je potemnilo čelo in na zvratišču, ko sta vračala, je je-zno sunil lepljivo prst z otikO od lemeža, da je kar odletela od železja.
»Vihra ihtava, ali sem ti Že preveč dejal?« ga je brž ugtl' znil stari, ki mu ni ušla sinova nejevoljna kretnja. Sin je mol' čal, se sklonil nazaj v plug sta orala dalje, vsak s svojin’1 mislimi.
In se je gnetlo v starem:
»Seveda, mladež naduta, SP’ nič, voglari okrog, potlej Pa klinka ob belem dnevu, ko i£ treba prijeti in pritisniti, da v sklepih zacvili! Prelete dekl’" ne!« je planilo polglasno ’z njega in bič je ošvrknil konj8’ ki je pretegnil in drugega, be*' ca, potegnil s seboj, da je Kle men skoraj na plug omahnil-(Dalje prihodnji torek)