letnik CVI leto 2004 LETO 1 873 - ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM SLOVtlMI CCbCLflP a Št. 4 1. april 2004 ČEBELARJEVA MESEČINA OPRAVILA Vlado Avguštin: Čebelarjeva opravila v nakladnih panjih v aprilu 101 Danih) Redek: Čebelarjeva opravila v AŽ-panjih v aprilu 1 OS BOLEZNI ČEBEL Jože Šnajder: Ocena zatiranja varoj po Doktrini v letu 2003 108 Alenka Jurič: Zdravstveno varstvo čebel v celjski regiji v letu 2003 111 ČEBELARSKI KONGRES Povzetki referatov s kongresa Apimondia 2003 113 IZ TUJE LITERATURE Helmut Prenzyna: Čebelam bomo morali prepovedati letati na gensko spremenjene posevke 114 C,len L. Stanley: Številne probleme pri čebelarjenju povzročijo čebelarji sami 115 PRILOGA Pravilnik o pogojih za odobritev vzrejališč čebeljih matic, testnih postaj in priznanje drugih organizacij v čebelarstvu ter o pogojih glede reje in prometa s čebeljim plemenskim materialom (Nadaljevanje in konec) 117 MNEI\JA IN PREDLOGI ČEBELARJEV Sandi Kajič: Izkušnje čebelarja začetnika 121 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Janez Grad: Čmrlji v Sloveniji - črnordeči čmrlji 121 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVIJE!\JA Norbert Jedlovčnik: Prva generacija 55 kvalificiranih čebelarjev mariborske regije 125 Ludvik Kramberger: Občni zbor Čebelarske zveze dništev Pomurja 126 Ludvik Kramberger: Občni zbor Čl) Sv. Jurij ob Ščavnici 127 Ivan Šuštar: Ob obletnici rojstva Antona Žnideršiča 127 Lojze Peterle: Program kandidata Lojzeta Peterleta za predsednika ČZS 129 Marjan Debelak: »Čmrlji pod Triglavom« 132 V SPOMIN 130 MALI OGLASI 131 glasilo čebelarskih organizacij Slovenije contents THIS MONTH’S WORK FOR BEEKEEPERS Vlado Avguštin: Beekeepers Jobs in Modem Hives in April Danilo Bedek: Beekeepers Jobs in AŽ-Hives in April BEE DISEASES Jože Šnajder: Assessment of Varroa control according to doctrine in 2003 Alenka Jurič: Health protection of bees in the region of Celje in 2003 BEEKEEPERS CONGRESS Summeries of Papers from Apimondia 2003 FROM FOREIGN LITTERATIJRE Helmut Prenzyna: We shall have to forbid bees foraging on the genetically changed crops Glen I. Stanley: Many beekeeping problems are caused by the beekeepers themselves SUPPLEMENT Regulations on terms and conditions of the approval of queen breeding stations, test stations and concession of other beekeeping organizations as well as conditions related to propagating and trading witli honey bee breeding material (Part II - End) BEEKEEPERS’ OPINIONS AND SUGGESTIONS Sandi Krajič: Experiences of a novice beekeeper OUR BEEKEEPERS’ EXPERIENCES Janez Grad: Bumblebees in Slovenia - Red Tailed Bumblebees FROM SOCIETY LIFE Norbert Jedlovčnik: The first generation of 55 certified beekeepers from the region of Maribor Ludvik Kramberger: Annual General Meeting of the Beekeepers Association of Pomurje Ludvik Krambeiger: Annual General Meeting of the St. George at Ščavnica Beekeepers Society Ivan Šuštar: Birth Anniversary of Anton Žnideršič Lojze Peterle: The programe of the canditate for President of the Beekeepers Association of Slovenia Marjan Debelak: Bumblebees at the foothills of the Triglav IN MEMORIAM SMALL ADVERTISEMENTS Slika na naslovni strani: Stari in novi čebelnjaki, ki jih oskrbuje znani čebelar Ludvik Boinar iz Škojje Loke, Poljanska c. 34. Pri močnih družinah nastavimo že prvo mediščno naklado, mo: k Atpau* VLADO AVGUŠTIN Bela krajina ČEBELARJEVA OPRAVILA V NAKLADNIH PANJIH V APRILU Smo v mesecu aprilu in približujemo se glavni čebelarski sezoni. April ponuja čebelam vse več paše, čebelarju pa priložnost, da v praksi preizkusi svoje čebelarsko znanje. Zdaj se začenja prava skrb za vzgojo močnih družin, tako da bodo te lahko izrabile glavno spomladansko pašo. Aprila so možne še velike vremenske spremembe, ki vplivajo na razvoj čebeljih družin, zato mora čebelar svojim čebelam večkrat krepko priskočiti na pomoč. Zdaj lahko izrabimo prednosti nakladnega panja v svojo korist, saj nam bo to pozneje bogato poplačano. Oblika nakladnega panja nam ponuja vse možnosti za prilagajanje velikosti in oblike prostora, podobnega naravnemu bivališču čebel - duplu. Ker so dnevni donosi odvisni od števila čebel v čebelji družini in ker velikost tega panja lahko spreminjamo glede na moč družine, moramo zd}»OTabiü prav to. Da v tem mesecu dosežemo dober ijiskfaclen' razvoj čebeljih družin, jim moramo zagotoviti dovylj ttfiplotc, hrane in prostora. Aprila moramo družine vsaj trikrat pregledati, saj bomo le tako pravočasno odkrili vse spremembe v panju. Pri pregledu odstranimo streho in vmesni pokrov nakladnega panja, z zamikanjem preostalih satov pa dokaj hitro in natančno, ne da bi mečkali čebele, ugotovimo število zalezenih satov, moč družine idr. Če smo matico že začeli spodbujati k zaleganju oz. družino dražilno krmiti, ta zaradi večjega obsega zalege potrebuje tudi več prostora. Take družine širijo gnezdo proti robu panja. Zdaj je čas, da čebelji družini vrnemo sat, ki smo ga zaradi boljše ventilacije v panju odstranili jeseni pred zazi-mltvijo. Prav tako lahko zdaj zamenjamo stare sate z majhno zalogo hrane ter sate s trotovskimi celicami in drugimi nepravilnostmi. Na podlagi števila založenih satov se odločimo, koliko praznih satov bomo dodali pri prvem širjenju gnezda. Če je v čebelji družini ta čas 4-5 zalezenih satov, lahko dodamo dva prazna sata. Postavimo ju z ene in druge strani zalege poleg medenih satov s cvetnim prahom. Pred vlaganjem sate ogrejemo na soncu, da jih bo matica hitreje zalegla. Od normalnega poteka širjenja gnezda je odvisno, ali se skupno štev*) 16000 14000 12000 10000 8000 6000 4000 2000 O SHEMA SPOMLADANSKEGA RAZVOJA bo v panju v večjem ali manjšem obsegu pojavila spomladanska kriza. Jeseni izvaljene čebele odmirajo, nadomeščajo pa jih mlade čebele. To lahko ponazorimo z grafom. Modra krivulja, ki ponazarja število starih čebel, se od konca januarja do začetka aprila počasi spušča. Rdeča krivulja, ki ponazarja mlade čebele, pa od februarja naprej raste. V času, ko se krivulji sekata, je v panju najmanjše število čebel, zato ta trenutek imenujemo kritična točka v panju. Kritično obdobje se pri nas pojavlja približno na prehodu iz marca v april. Cim pozneje se pojavi kritično obdobje, tem manj prizadene razvoj družin. To krizo nekoliko omilimo, če številčno oslabelo družino utesnimo na prostor, ki ga lahko zaseda. Posledice kritičnega obdobja pri šibkih družinah navadno opažamo vse leto. Takšne družine lahko nekoliko okrepimo le z izdatno podporo mladih čebel in pozneje z dodajanjem zalege. Takim kritičnim obdobjem velikokrat sledijo preleganja matic in družine se normalizirajo šele ob kostanjevi paši, tedaj pa je glavni del paše že končan. Najuspešnejši ukrep v tem kritičnem trenutku je, če čebele polno izrabijo dobro spomladansko pašo. Tako paša na vrbi ivi, borovnici in delno češnji čebele dobesedno prerodi, tako da kritične dobe skoraj ne opazimo oziroma je navadno zelo kratkotrajna. Da je kritično obdobje čim manj stresno za čebele, mora dober čebelar že prej poskrbeti, da: Sredi aprila je v naravi že veliko najrazličnejšega cvetja. - so zazimljene dovolj močne družine, - so čebele v zimski gruči čim mlajše, - mlade čebele niso preveč izčrpane (pozno dokrm-ljene ali izčrpane od gozdne paše), - so čebele popolnoma zdrave in kar najbolj očiščene varoe, - imajo čim mlajšo matico, - imajo popoln zimski mir, - pozimi nimajo prepogostih izletov, - ne začnejo zalegati prezgodaj. Pri enem od aprilskih pregledov, ko družine še niso tako močne, je priporočljivo, da se odločimo za označeva- Pri enem od aprilskih pregledov je priporočljivo, da se odločimo za označevanje matic. PRED POSF.COM PO POSEGU | MEDEN SAT | SATSZALKOO 1KAZI.V SAT Če je v čebelji družini 4-5 zalezenih satov, lahko dodamo dva prazna sata. nje uuitic. Matico najlaže najdemo dopoldne, ko je največ pašnih čebel zunaj panja. Matica se največkrat zadržuje na stranskih satih zalege na vzhodni strani panja. Med iskanjem na zalezenem satu se zelo rada odmakne na senčno stran, zato moramo sat obračati. Mlade matice se rade zatečejo na stene panja. Sam označujem matice z barvo, ki je določena za posamezno leto. Ta način je najmanj zahteven, poleg tega pa zelo hitro najdemo matico med množico čebel delavk, tudi v roju. Sredi aprila je v naravi že veliko najrazličnejšega cvetja. Cveteti začnejo regrat, borovnica in divja češnja, ki daje veliko cvetnega prahu in medičine ter tako po uspešni zamenjavi generacij čebel pri teh vzbudi prvi gradilni nagon. Če so družine močne in z mladimi maticami, je že čas, da dodamo v gradnjo po eno satnico. Ob dodajanju satnic moramo biti zelo previdni, kajti pri tem se nam vsaka napaka maščuje s počasnim razvojem čebeljih družin. Vsako dodajanje satnic v sredino gnezda razbije mikroklimo zalege. Prvo satnico vstavimo ob rob gnezda, med prvi in drugi sat zalege z zahodne strani gnezda, tako da večina zalege ostane v toplejšem vzhodnem delu panja. Sončni žarki vzhajajočega sonca so namreč velika pomoč čebelam pri vzdrževanju potrebne mikroklime panja in zalege. Z dodajanjem satnic čebeljim družinam v tem času dosežemo: - zamenjavo starega satja, ki je skladišče ostankov čebelje zalege in različnih ostankov kemičnih sredstev, ki smo jih uporabljali v preteklosti in jih še zdaj uporabljamo za zatiranje varoe; - da z zamenjavo starega, deformiranega in trotovske-ga satja vzdržujemo zdrave razmere v čebelji družini; - da se iz mladega satja izležejo večje čebele; - zaposlimo vse čebele, ki imajo razvite žleze za izločanje voska; zaradi lihe naravne dražilne paše v tem obdobju čebele gradijo zelo kvalitetno satje; - da z zgraditvijo mladega satja dobimo nov delovni prostor za intenzivno zaleganje matice; - da začnejo tedaj, ko matica zaleže novo satje, čebele, ki proizvajajo matični mleček, hraniti ličinke. Graditev satja, dovolj prostora za zaleganje matice in nemoten pretok feromonov v panju pa so sicer ključni za preprečevanje rojenja. Ce pašo kar koli ustavi, moramo družinam takoj pomagati z dodatnim krmljenjem z raztopino sladkorja in vode v razmerju 1 : 1. V pitalnike vseh družin vsak drugi večer vlijemo po 0,4 dl sladkornega sirupa. Če tega ne storimo, se graditev satnic ustavi. Čebele samice ob žici pregrizejo in prevlečejo z zadelavino. Iz tako prekinjene graditve ne bomo nikoli dobili lepo zgrajenega in zaleženega satja. Če smo čebelje družine prezimovali v eni nakladi, bomo pri močnih družinah nastavili že prvo mediščno naklado. Pri tem še ne postavimo matične rešetke in tako omogočimo zaleganje matice tudi v drugi nakladi. Mediščno naklado vstavimo le tistim družinam, ki zasedajo vse ulice v panju. To preprosto ugotovimo tako, da odkrije- mo pokrov in vidimo, koliko ulic zaseda družina. Priporočljivo je, da je v takšni dodani nakladi kakšen kilogram medu, kajti tako se bodo čebele še raje pomaknile v dodano naklado. Med v plodišču spodbuja zaleganje in spomladi deluje kot akumulator. Konec aprila med v plodišču ni več zaželen, ker spodbuja rojilno razpoloženje. Tedaj ga odstranimo iz plodišča in namesto njega dodamo mlad sat ali, glede na okoliščine, satnico. Če matico že spodbujamo k zaleganju in smo mediščno naklado že prej podložili pod plodiščno, zdaj ta postopek ponovimo v nasprotni smeri. Plodiščno naklado zdaj postavimo na podnico, kamor tudi sodi, in nanjo položimo mediščno naklado, ki je bila do zdaj na podnici. S tem dosežemo, da se celotno gnezdo z večino medenih zalog in zalego v hipu znajde v spodnjem delu. Ker čebele medenih zalog nagonsko ne trpijo na dnu panja, jih začnejo prenašati navzgor v zgornjo naklado. To prenašanje ima enak pomen kot krmljenje. Matica se preseli v zgornjo naklado, v kateri je veliko praznega prostora, in začne v njej še intenzivneje odlagati jajčeca. Veliko praznega prostora omogoča, da čebele v panju niso utesnjene. To je tudi eden od dejavnikov, ki zavirajo pojav rojilnega razpoloženja. Če pri pregledu ugotovimo brezmatičnost oz. če je družina osirotela in nima nobene možnosti, da bi nadaljevala samostojno življenje, takšno naklado s čebelami preprosto podložimo pod sosednjo ali katero drugo družino. Pomembno je, da osirotelo družino vedno podložimo pod plodiščno naklado z močno čebeljo družino. Dodane osirotele čebele se pomaknejo navzgor k družini, kjer je zalega. Da preprečimo pokol, vložimo med obe nakladi list časopisnega papirja. Priporočljivo je, da slabih družin ne združujete med seboj, ampak jih raje dodajte močnejšim družinam - seveda brez matice. Čebelarsko pravilo je, da od slabičev ne dobimo zaželenih donosov. Čeprav nekateri odsvetujejo izenačevanje čebeljih družin tako, da slabšim družinam dodajamo sate s pokrito zalego in čebelami, imam sam s tem postopkom dobre izkušnje. Na rezervnem stojišču, ki je več kot 3 km oddaljeno od čebelnjaka, imam vedno v rezervi najmanj šest družin. Teh ne gojim samo zato, da bi imel ob vsakem času na voljo rezervne matice, ampak tudi zato, da v njih pridobivam material, to je zalego in čebele za krepitev gospodarskih panjev. Iz teh rezervnih panjev poberem sate s pokrito zalego in čebelami ter jih dodam slabšim panjem. Enako ponovim pri tistih družinah na glavnem stojišču, ki so za ta čas premočne. Pokrito zalego in čebele iz teh družin zdaj vrnem oslabljenim čebeljim družinam na rezervni lokaciji. Ker so pašne čebele od drugod, se ne morejo vračati v prvotne panje, ampak ostanejo tam, kamor smo jih dodali. To opravilo ponovim približno čez teden dni, ko so gospodarske čebelje družine več ali manj izenačene. Zaželeno je načrtovati postopke tako, da bi čim več čebel doseglo dobo delavk in s tem maksimalno povečalo nabiralno moč čebelje družine tedaj, ko je v naravi glavna ali druga obilnejša paša. few Slovenski čebelar 4/2004 103 ■wir*1 Iz rezervnih družin pridobivamo zalego in čebele za krepitev gospodarskih panjev. Ukrep sam ne poveča samo skupne moči čebeljih družin na stojišču, ampak omogoča tudi druge obratovalno-tehnične koristi. Te so: - pri nadaljnjih periodičnih pregledih so pri vseh panjih, ki so približno enako močni, potrebni enaki posegi; - potreba po večjem prostoru in s tem dodajanje naklad se pojavlja pri vseh družinah približno ob istem času, to pa zelo poenostavi oskrbovanje čebel; - rojilno razpoloženje se zaradi približno enake moči družin pojavlja ob istem času. V tem mesecu čebelja družina porabi približno 5 kg hrane. Velikokrat se zgodi, da začne zaradi slabih vremenskih razmer v panju primanjkovati hrane, zato moramo čebeljo družino dodatno krmiti s sladkorno raztopino v razmerju 1:1. Sladkomo-medene pogače v tem času čebele že bolj izčrpavajo, z dodatkom medu pa so čebelje družine bolj izpostavljene različnim okužbam. Aprila ne smemo pozabiti tudi na varoo. Za teden dni vstavimo na podnice kontrolne vložke in preverimo število odpadlih varoj. Če smo varoe pozno jeseni ali pozimi zatirali z oksalno kislino, bomo v posameznih panjih našli le posamezne varoe. V nasprotnem bo zdaj večji problem Z dodajanjem satnic vzdržujemo zdrave razmere v čebelji družini. akutna čebelja paraliza, to je bolezen mladih čebel delavk v družinah, ki so napadene z varoo. Prvi znak obolelosti za čebeljo paralizo je, da je pred panji veliko čebel, ki se plazijo po travi in ne morejo leteti. Izbruh bolezni je povezan z varoinim sesanjem čebelje hemolimfe, to pa v he-molimfi pospeši razmnoževanje virusa, ki povzroča to bolezen. Glede na to je najučinkovitejši način boja pred to nadlogo uspešno zatiranje varoj. V tem mesecu čebele opravljajo pomembno nalogo -opraševanje rastlin in sadnega drevja. Dokazano je, da rastline in sadna drevesa, ki jih oprašijo čebele, dajejo veliko večji donos ter da so plodovi in semena boljše kakovosti. Čebele s svojim opraševanjem prispevajo tudi k ohranjanju in izboljšanju lastnosti rastlinskih vrst. Da je ta vloga čebelam še vedno premalo priznana, dokazujeta vedno večja umrljivost čebel zaradi uporabe pesticidov med cvetenjem in »pišmeuhovski« odnos odgovornih za to problematiko. PRED POSECOM Prvo satnico vstavimo ob rob gnezda, med prvi in drugi sat zalege z zahodne strani gnezda. PRED POSEGOM PLOOlŠČE 1 MEOIŠČE 2 PO POSEGU MEOIŠČE 2 PLOOlŠČE 1 Če matico že spodbujamo k zaleganjn in smo mediščno naklado že prej podložili pod plodiščno, zdaj ta postopek ponovimo v nasprotni smeri. ČEBELARJEVA OPRAVILA V AZ-PANJIH V APRILU DANILO BEDEK, Moščanci April je mesec, ko dnevi postajajo daljši, sonce je močnejše, zacveti sadno drevje in tudi - kar je najpomembnejše - divja češnja. To je zelo močna razvojna paša, ob ugodnem vremenu pa čebele lahko napolnijo tudi medišča. Sam sem to po desetih letih čebelarjenja prvič doživel lani. Vreme je aprila zelo muhasto, saj ob cvetenju divje češnje vreme po navadi dobesedno zataji. Konec tega meseca bo zacvetela tudi oljna ogrščica, ki je že bolj stabilen vir medičine. Pri nas v Prekmurju je setev te poljščine v zadnjih dveh do treh letih precej razširjeno in upajmo, da bo tako tudi ostalo. Bojim se le, da semena te poljščine ne bi obdelovali s kakšnim sredstvom, ki je lahko nevarno za čebele. Delo pri čebelah Ta mesec je treba družinam nameniti več pozornosti, če pa smo pri prvem kontrolnem pregledu prejšnji mesec opravili vse, bomo imeli zdaj manj dela. Vsi tisti, ki prezimujejo samo v plodiščih, bodo morali nastaviti me-dišča, saj bo v nasprotnem čebelam zmanjkovalo prostora. Medišča nastavimo šele takrat, ko ima družina vsaj šest satov zalege (za 9- in 10- satni AŽ-panj) in pod-seda celotno plodišče. Če razširimo sicer prešibko družino, jo zavremo pri njenem nadaljnjem razvoju in naredimo več škode kot koristi. Usodno napako naredimo, če zamudimo ugoden trenutek, kajti družine bodo prešle v rojilno razpoloženje, tega pa ne bo več mogoče preprečiti. Opravila prilagajajte geografskemu območju, na katerem čebelarite, saj so pašne in vremenske V panju laže najdemo označeno malico. razmere sila različne. Sam čebele prezimujem v obeh etažah AŽ-panja, tudi v 12-satarjih zato so čebele glede na moč že same zapolnile medišča. Zdaj si naredimo tudi nekakšen načrt, katere paše, kje in ob katerem času pričakujemo, ter ali bomo čebele prevažali. Temu primerno razvijajmo družine. Za vse čebelarje, ki nameravajo svoje čebele prepeljati na ogrščico, je torej prednostna naloga čim bolj razviti družine. Zdaj moramo opraviti prvi pravi pregled družin in urediti gnezdo. Izberimo lep in sončen dan, najbolje bo, če je napoved vremena vsaj za tri dni vnaprej dobra. Če smo marca ob kontrolnem pregledu označili družine (podpovprečna, povprečna ali nadpovprečna), bomo zdaj imeli dober pregled nad vsem, delo pa bo potekalo občutno hitreje. Pripravimo si dve kozici, kajti zdaj bomo družine tudi izenačevali; na drugo kozico bomo dali presežek zalege, satnice pa bomo sproti dodajali v gradnjo. Ker ima vsak ima svoj način glede tega, koliko satnic hkrati vstavi v plodišče oziroma medišče, bom opisal, kako sam oskrbujem družine. Ob pregledu poiščem matice in jih označim. Zdaj je matico laže najti, ker v panjih še ni toliko čebel. Označeno matico je pozneje laže opaziti in jo spremljati. Če npr. izroji, bomo zelo hitro ugotovili, iz katerega panja je roj. Kako označiti matico? Najboljša je seveda opalitna ploščica, ki jo prilepimo s posebnim lepilom. Ves pribor dobimo v trgovinah s čebelarskimi pripomočki. Paziti moramo, da matic ne poškodujemo, če nismo vajeni tega dela. Pri nas matice označujemo v roki, obstajajo pa tudi posebni tulci, v katerih matico nežno pritisnemo ob mrežico. Sam sem matice že večkrat označeval in čebele jih zaradi tega doslej še nikoli niso ubile. Barvanje s kakšnim acetonskim lakom pa je lahko nevarnejše, predvsem ker t* £ > * fi'** * * * r- r* v*+*>*< Pogled na mlad izdelan sat je zadovoljstvo slehernega čebelarja ima ta lak močan vonj. Opalitna ploščica zdrži toliko časa, kot je v panju matica, barvanje z lakom pa je treba po nekaj mesecih ponoviti. Večkrat me kdo vpraša, kakšno barve so oznake za določeno leto. V tem primeru se ravnamo po barvi naslovnice revije Slovenski čebelar, saj je ta vedno tudi barva oznake matic v tistem letu. Ocenimo kakovost zalege, mirnost čebel na satju in morebitno povečano agresivnost. Podatke o tem si zapisujmo, saj nam bodo v pomoč pri odbiri matičarjev. Ob paši na češnji čebele zelo lepo zgradijo satje, ker pa donosi niso tako veliki, ga čebele ne polnijo z medičino. Matica take sate takoj zaleže in pogled na tak sat je potrditev, da smo delali pravilno. Moje družine zgradijo povprečno po šest satnic, od tega najmanj štiri med cvetenjem češnje oziroma aprila, odvisno od vremenskih razmer. Torej obnavljajmo satje, kadar nam je vreme naklonjeno. Že neštetokrat je bilo poudarjeno, da brez mladega satja ni več mogoče uspešno čebelariti. Veliko čebelarjev misli, da čebele prinesejo manj medu, če jim damo satnice v graditev. Čebele za proizvodnjo voska resda potrebujejo med, vendar graditev satja zelo spodbuja vnos medičine. Če je paša dobra, sploh ne bomo opazili negativnega, ampak le pozitiven učinek - kolikor več bodo gradile, toliko več medičine bodo prinesle. Najprej se lotimo nadpovprečne družine; če je to le mogoče, delajmo brez rokavic, saj je občutek ob prijemu je precej boljši. Ovira je tudi zaščitna mreža, a če smo bolj občutljivi na pike, je seveda mreža obvezen del opreme. Sam ob pregledih ne uporabljam niti zaščitne mreže niti rokavic. Najprej čebele nežno pokadimo skozi mrežo plodiščnega okenca, potem pa nežno in brez ropotanja odpremo okence. Vsako nepotrebno vznemirjenje namreč izzove povečano agresivnost čebel. Satje premikajmo počasi. Ker je v panju že več čebel kot prejšnji mesec, moramo ravnati pazljivo. Vzamemo drugi sat z desne ali leve in ga postavimo na kozico, preostale sate temeljito pregledamo, ocenimo stanje družine ter odvzamemo dva sata pokrite zalege. Ta dva sata temeljito pregledamo, da po pomoti ne odvzamemo matice, če je ne iščemo. Gnezdo strnemo in na vsako stran dodamo satnico ter vrnemo sat, ki smo ga odvzeli kot prvega, lin sat pokrite zalege premestimo v medišče, drugega pa pustimo na kozici. Postopek ponovimo pri še eni nadpovprečno močni družini; tako dobimo dva sata zalege presežka, ki ju bomo lahko dodali podpovprečno razviti družini. Izberimo podpovprečno družino, jo temeljito preglejmo in ugotovimo kakovost matice. Če je zidega strnjena, je težava skoraj vedno v tem, da je družina zablokirana z medom, saj je prešibka, da bi ga porabila. Odvzamemo en tak sat in ga shranimo v oma- Čebele sat izdelajo od zgornje do spodnje letve, tako da postane trdnejši. ro, da ga bomo pozneje uporabili za narejence. Ob rob gnezda dodajmo samo eno satnico, sata z zalego pa postavimo v medišče. Pri povprečni družini premestimo dva sata pokrite zalege v medišče in dodamo dve satnici. Če delamo tako na celotnem stojišču, pridobimo zelo veliko. O uporabnosti postopka se lahko prepričate tako, da pri polovici družin uporabljate to metodo, preostale pa oskrbujete tako, kot ste jih doslej. S tem postopkom preprečimo, da bi v nadpovprečnih družinah zavladalo rojilno razpoloženje. Druga prednost je, da nam medu iz močnih družin med pašo ni treba premeščati k slabšim. Čez 5-10 dni, odvisno od vremena, znova dodajmo satnice, vendar družin zdaj ne izenačujmo več. Po drugem posegu na novo zgrajene satnice, po navadi so že zalezene, premestimo v sredino, ob rob gnezda pa dodamo novo satnico ah dve, odvisno od naše ocene sposobnosti družine in števila satov, ki jih lahko premestimo v medišče, ter od pašnih razmer. Pri nas v Prekmurju družine preidejo v rojilno razpoloženje že okoli 20. aprila. Če nismo dovolj pozorni in ne ukrepamo pravočasno, bomo v težavah. Ko družina preide v rojilno razpoloženje, jo je zelo težko oziroma nemogoče ukrotiti. Satnice vstavljajte tako, da vzdolžna izžlebljena letvica gleda navzdol. In kaj s tem pridobimo? Brez dvoma zelo veliko. Kot vemo, začnejo čebele graditi zgoraj, torej bodo pra- zen prostor med satnikom in satnico izdelale takoj (glej sliko). Sat bo od letvice do letvice lepo izdelan, zato bo veliko bolj trden tako pri prevozu kot pri točenju. Možnost, da bi se tako izdelan sat razsul, je tako rekoč nična. Pri tem tudi ni treba, da bi bila zgornja letvica debelejša (2 cm), kot to počnejo nekateri, da dobijo v celoti izdelan sat. Metoda ne bo uporabna pri panjih, ki imajo vdelane smukalnike za cvetni prah. T\idi sam imam osem takili panjev. Čebele bodo normalno zgradile satnico, vendar bodo spodaj zgrizle prehode. Smu-kalnik je dvignjen do železnih nosilnih letev in čebele imajo manj prostora za gibanje, zato si ga pač naredijo. Zdaj je tudi čas, da dodamo gradilnike, zlasti če uporabljamo klasične. Sam pri večini panjev uporabljam vratne gradilnike. Najprej zaradi pogleda, kajti brez odpiranja okenc vidim, ali čebele gradijo, ali je sat zale-žen, ali ga je treba izrezati. Poleg tega je z zamenjavo okenc dostop dosti hitrejši, čebelam pa povečamo prostor, če zamenjamo pitalnik z okencem. Tudi pitalnik zasukamo in čebelam omogočimo »divjo« graditev še v medišču. Sam pitalnike premestim v mediščno okence, mrežast gradilnik pa v plodiščno. Gradilnik je tudi kazalec medenja. Če je vnos medičine velik, ga matica ne zaleže, ampak ga čebele napolnijo z medičino. Zelo različna je tudi gradnja, saj nekatere družine ne zgradijo trotovskih celic. Gradilnik nam tudi kaže, kolikšna je napadenost z varoo, čeprav varoj še nikoli doslej nisem opazil pred junijem. Gradilnik s pokrito trotovino izrežemo in jo pretopimo, saj bomo tako uničili morebitne varoe. Nepokrite trotovske zalege ni priporočljivo izrezovati, prav tako tudi ni priporočljivo odkrivanje pokrite trotovine. S tem namreč iz panja ne odstranimo morebitnih varoj, ampak ostanejo v reprodukcijski verigi. Kaj moramo ta mesec še postoriti? Očistimo, razkužimo in pripravimo 5- in 7-satne pra-šilčke, če smo družine iz takih ali drugačnih razlogov prodali ali dodali h gospodarnim. Nekateri bomo čebele ta mesec prepeljali na oljno ogrščico, poskrbimo za vsa potrebna dovoljenja. Pokličimo območnega veterinarja, da pred prevozom pregle- da družine in nam izda spričevalo. Pri prevozu čebel mora čebelar ravnati zelo previdno. Velikokrat so čebelarji doživeli razočaranje, ker so se najmočnejše družine zadušile. Vzrok zadušitve je povišana temperatura v panju, zaradi katere se čebele nabijejo na mrežo in s tem zaprejo še tisto malo zraka, ki bi ga lahko dobile. Ko začne po čebelah teči med, je konec, saj vemo, da čebela v medu umre. Tovorna vozila, predelana za prevoz čebel, so gotovo najidealnejši način prevažanja, saj odpade natovarjanje in raztovarjanje panjev. Tudi zračenje je v takih vozilih precej bolje urejeno, kajti vmesni prostor je širok. Čas, ko so čebele zaprte, je minimalen, seveda če vse potrebno pripravimo že dan pred odhodom. Sam dan ali dva pred odhodom iz panjev odstranim ves pažni material in ga zložim v prostoru za točenje. Hkrati preverim, ali so vse prečne zapore dovolj privite in ali so vsa okenca pravilno nameščena, ter odprem prezračevalne lopute. Vse predmete moramo pritrditi, in to tako kozice za pregledovanje kol vso preostalo opremo. Vsak spreten prevažalec ima te stvari urejene rutinsko, za začetnika pa bi bilo dobro, če bi si vse to najprej dobro ogledal. Panje znotraj pritrdimo med seboj, tehtnico spustimo, če imamo vgradno, da tehtani panj naleže, in jo razbremenimo. Odstranimo tudi na-letne deske, da čebele ne bodo posedale na njih. Aprila sicer družine še ne posedajo toliko na bradah panjev, pozneje pa utegne biti to velik problem. Družine pokadimo, ko je še dan, da se malce razbežijo in »umaknejo« v panje. Zelo priročno, če poženemo motor, saj bodo čebele zaradi rahlih vibracij lepo počasi same zlezle v panje. Panje zapirajmo počasi, da ne mečkamo čebel, kruto »mesarjenje« pa tudi ni odlika čebelarja. Če je le mogoče, vozimo ponoči, izogibajmo pa se vožnje zjutraj, kajti če bi bilo z vozilom kaj narobe, ne bi imeli časa za morebitno popravilo. Ko prispemo na želeno mesto, postavimo vozilo vodoravno, kolikor je to le mogoče. Obvezno snamemo kable z akumulatorjev, saj so naša vozila stara, morebiten kratki stik pa lahko zaneti požar. Ko vse postorimo, naj vozilo približno 15-30 minut miruje, šele potem pa odpremo panje. Čebele se bodo lepo umirile in se ne bodo razletele v temo. ČEBELARSKA PESEM IN VIDEOKASETA APIMONDIA 2003 Vse tiste, ki bi želeli dobiti čebelarsko pesem avtorjev Avsenika in Šivi c a v izvedbi citrarja Tomaža Plahutnika in okteta Deseti brat, obveščamo, da je izšla zgoščenka z naslovom »50 LET AVSENIKOVI! GLASBE«, med drugimi pa je na njej tudi posnetek omenjene pesmi. Zgoščenko lahko kupite v vseh prodajalnah kaset in plošč. Pripravljamo tudi 30-minutno kaseto o Apimondii 2003. Na njej bodo posnetki slovesne otvoritve svetovnega čebelarskega kongresa, dogodki ob sprejemu udeležencev kongresa na Brdu pri Lukovici in posnetki razstave “ZS 0CENA OTIRANJA VAROJ PO DOKTRINI zdravstveno varstvo čebel V LETU 2003 Uvod Analiza je izdelana na podlagi poročil čebelarjev, ki so izpolnili vprašalnik, objavljen v 1. letošnji številki Slovenskega čebelarja, na podlagi dopisov čebelarjev, ki so izčrpno poročali o svojih izkušnjah pri zatiranju varoj v skladu z Doktrino, na podlagi pogovorov s čebelarji na srečanjih in na podlagi povratnih informacij, ki jih je prejel proizvajalec hlapilnikov BS-05. Splošna ocena je, da je bila velika večina čebelarjev, ki so leta 2003 varoe zatirali po Doktrini in uporabljali hla-pilnike BS-05, pri tem uspešna. Izkazalo se je, da so bili še posebej zadovoljni tisti čebelarji, ki so varoe že prej zatirali z mravljinčno kislino. Ker so že imeli vsaj nekaj izkušenj s hlapilniki, so lahko ocenili prednosti novega hla-pilnika. Pri nekaterih, sicer redkih čebelarjih pa se je izkazalo, da je bilo izhlapevanje manjše od pričakovanega. Tisti, ki so za pomoč prosili proizvajalca, so ta problem že rešili, preostalim pa to priporočamo, saj so bile to očitno začetne motnje v proizvodnji. Marsikatero vprašanje pri uvajanju Doktrine pa bi bilo tudi že rešeno, če bi tako kot prej naši veterinarji specialisti za čebelje bolezni tudi lani aktivno sodelovali pri uvajanju Doktrine na terenu, kot je bilo to predvideno v programu. Žal se to ni zgodilo, čeprav so pri pripravi Doktrine ves čas sodelovali. Bolj izjemni pa so bili primeri, da je kislina sicer neovirano izparevala, vendar na odpad varoj ni vplivala tako, kot bi bilo pričakovati. Tudi taki primeri zahtevajo letos individualno obravnavo. V tem prispevku bomo obravnavali številna vprašanja in pomisleke, ki so se pojavili lani, in skušali nanje tudi odgovoriti. K temu bomo dodali še nekaj poudarkov iz Doktrine, saj ob lanskem uvajanju v prakso morda le niso bili dovolj upoštevani. Doktrina Najprej še enkrat na kratko ponovimo, kaj je Doktrina o sonaravnem zatiranju varoj in zakaj je potrebna. Doktrina je nastala kot posledica novih zakonskih predpisov, zlasti v tistem delu, v katerem je govora o zdravstveni ustreznosti medu in drugih čebeljih pridelkov. Predpis o zdravstveni ustreznosti medu določa, da med ne sme biti spremenjen - biti mora torej naraven, organoleptično specifičen, poleg tega pa ne sme vsebovati večje količine škodljivih snovi, kot je to določeno. Doktrina je navodilo za sonaravno zatiranje varoj s sredstvi, kakršni sta mravljinčna in oksalna kislina, ki sta že naravni sestavini medu, zato ob ustrezni uporabi nista problematični glede ostankov v medu. Novi zakonski predpisi namreč določajo tudi maksimalne vrednosti dovoljenih uporabljenih snovi v medu. Za sredstva, ki niso dovoljena, pa glede ostankov velja, da jih v medu in drugih čebeljih pridelkih ne sme biti. Za uspešno obvladovanje varoj predpisuje Doktrina tri poglavitne dejavnosti, in sicer: - nadzor nad številom varoj v čebeljih družinah, - preprečevanje vnosa in razmnoževanja varoj, - uničevanje varoj. Vse tri dejavnosti so enako pomembne, zato moramo dosledno izvajati vse tri, če hočemo uspešno kljubovati va-roam, imeti močne in zdrave čebele ter zdravstveno neoporečne čebelje pridelke. Nadzor nad številom varoj v čebeljih družinah V svojih dopisih so čebelarji le redkokdaj omenjali ugotavljanje števila varoj na podničnih vložkih z mrežo, (ilede na to je mogoče sklepati, da številni čebelarji to dejavnost že dalj časa izvajajo in poznajo njen poglavitni pomen. Tisti, ki tega še niso povsem usvojili, so lahko delali tudi napake, tako da so varoe bodisi uničevali prepozno bodisi takrat, ko to ne bi bilo potrebno. K slabemu odnosu do ugotavljanja števila varoj v čebeljih družinah na podlagi štetja naravnega odpada varoj na dan prispevajo tudi govorice, češ da ta metoda ne daje točnih podatkov. Da ugotovimo, ali varoe ogrožajo naše čebele, ne potrebujemo podatka na decimalko. Dovolj je, če izvemo, da je v čebelji družini nekaj deset, nekaj sto ali nekaj tisoč varoj. V prvem primeru uničevanje varoj ni potrebno. V drugem primeru lahko julija in avgusta še odložimo poletno zatiranje, da iztočimo med zadnje paše. V tretjem primeru, zlasti če se to dogaja julija in avgusta, pa moramo ukrepati takoj, ker bomo sicer ob zdrave zimske čebele. Prav štetje naravnega odpada pa daje zanesljivo informacijo o številu varoj v čebelji družini. Treba je le upoštevati navodila, ki so bila že večkrat opisana v Slovenskem čebelarju, ali se o tem pozanimati pri izkušenem čebelarju. Postavlja se tudi vprašanje, ali je treba naravni odpad varoj nadzirati v vseh družinah in kako pogosto. Če izhajamo iz predpostavke, da je bil po zimskem zatiranju varoj (november, december) naravni odpad največ 0,5 varoe na dan, in če redno izvajamo potrebne apitehnične ukrepe, potem je prvo res nujno preverjanje števila varoj v druži- Tabela 1: Število naravno odpadlih varoj na dan in pripadajoče ocenjeno število varoj v srednje močni čebelji družini na desetih satih (vir: M. Jenko, Celje 1999) Mesec Marec April Maj Junij Julij Avgust September Št. odpadlih varoj na dan 1 1.5 2 3.2 5,5 10 17 Ocenjeno št. varoj v družini 120 240 480 960 1920 3840 7680 nah šele proti koncu julija po kostanjevi paši. Ne bo pa odveč, če njihovo število preverjamo tudi enkrat spomladi, posebej če Doktrino šele uvajamo v našo prakso. Pri tem je sicer zaželeno, da število odpadlih varoj preverjamo v vseh družinah, čeprav to ni vedno tudi smotrno. To je odvisno od tega, koliko družin imamo. Če postopka ne izvajamo v vseh, se namreč lahko zgodi, da bomo morda kdaj ob kakšno družino, ker je bila občutno bolj okužena od preostalih, pri pregledih pa smo jo spregledali. Če zgubimo zaradi tega eno ali dve družini, je to pri 10 ali 20 družinah že veliko, pri 70 ali 100 družinah pa ni tako hudo. Zato pri 10 do 20 družinah spremljamo vse, v večjih čebelnjakih pa vsaj v 20 do 30 % vseh družin. Nadzor nad tem, koliko varoj imamo v čebeljih družinah, je pomemben zato: - da po potrebi pravočasno ukrepamo in - da ne ukrepamo brez potrebe. V nobenem primeru pa ne smemo ukrepati po občutku, ampak le na podlagi informacije o številu varoj v družinah in v skladu z navodili, kajti le v tem primeru ne bomo doživljali nepotrebnih presenečenj in škode. Za ilustracijo samo en primer, kako ne smemo postopati. Čebelar je konec julija ugotovil majhen naravni odpad varoj. Ker temu ni zaupal, je uporabil še perizin in znova je odpadlo majhno število varoj - 10 do 80. Potem je kljub vsemu varoe takoj zatiral še z mravljinčno kislino in tudi tedaj je padlo še nekaj 10 varoj, hkrati pa že tudi nekaj čebeljih družin. Vsega čebele vendar ne prenesejo! Kot vidimo iz podatkov, pa v tem primeru uničevanje varoj še sploh ni bilo potrebno. Nasvet: Če podvomimo o pravilnosti štetja naravnega odpada varoj v družini, lahko ta postopek brez vsake škode tudi večkrat ponovimo, če je treba. Upoštevajmo Doktrino in navodila! Preprcčavanjc vnosa in razmnoževanja varoj Kot je razvidno iz dopisov in pogovorov s čebelarji, je ta segment Doktrine kot tako imenovana »dobra praksa« že od prej dobro uveljavljen. Tako pri nas kot po svetu je dandanes dobro znano, da z rednim izrezovanjem trotovi-ne in odvzemanjem pokrite čebelje zalege za narejanje novih družin učinkovito zaviramo razvoj varoj, da pred zadnjim točenjem v pašni sezoni normalno ni potrebe za ne- posredno uničevanje varoj v panjih. Brezpogojno pa je treba po kostanjevi paši oziroma konec julija z metodo štetja naravnega odpada varoj pregledati napadenost čebeljih družin. To je zelo pomembno, ker se sicer lahko zgodi, da zamudimo uničevanje varoj. V tem primeru bodo zimske čebele že prizadete, posledica tega pa bodo slabe družine naslednjo pomlad ali pa bodo že jeseni odmrle. Znano je, da pri 3000 varoah v čebelji družini, čebele že vidno slabijo. Če pa je septembra v čebelji družini že 12.000 varoj, taka družina odmre (vir: M. Jenko, Celje 1999). Uničevanje varoj Po Doktrini za sonaravno zatiranje varoj je predvideno trikratno uničevanje tega zajedavca, in sicer praviloma dvakrat z mravljinčno kislino in enkrat z oksalno kislino. Z mravljinčno kislino uničujemo varoe enkrat v obdobju od druge polovice julija do konca avgusta, in sicer po zadnjem točenju medu v sezoni. V tem obdobju sicer lahko brez večje škode še nekoliko odlašamo z uničevanjem varoj, in sicer toliko časa, dokler število naravno odpadlih pršic ni večje od štirih varoj na dan. S tem problemom se srečujemo, če želimo po kostanjevi paši izrabiti še pozno hojevo pašo. Od druge polovice julija in avgusta se pole-gajo zimske čebele in takrat naj bo v panju le nekaj sto varoj, če hočemo, da bomo imeli spomladi močne družine. Iz tega lahko že potegnemo prvi sklep, namreč, da poglavitni namen uničevanja varoj julija in avgusta ni njihovo dokončno uničenje, ampak le zmanjšanje njihovega števila na tisto vrednost, ki ne prizadene zimskih čebel. Zdaj že vemo, da med izhlapevanjem mravljinčne kisline matice prenehajo zalegah, vendar če opravimo to najkoristnejše uničevanje varoj, zaradi tega posega naslednjo pomlad moč družin ne bo nič manjša. Po navadi je potrebno in koristno še drugo uničevanje varoj septembra, ko smo čebele že nakrmili za zimo, še zlasti, če je naravni odpad večji kol ena varoa na dan. Pri septembrskem uničevanju varoj z mravljinčno kislino moramo to po možnosti izvesti na topel in sončen dan. Če hočemo, da bo zatiranje zajedavca zares uspešno, izvedemo zadnje in dokončno uničenje varoj šele potem, ko v družinah zanesljivo ni več zalege. Po tem zimskem zatiranju sme ostati v čebeljih družinah največ do 40 varoj, povedano drugače, naravni odpad ne sme biti večji kot 0,5 varoe na dan. Kontrolo naravnega odpada smemo opraviti šele mesec dni po zatiranju z oksalno kislino, ker ta še dolgo deluje. To je bila kratka ponovitev in razlaga uničevanja varoj po Doktrini. Z odgovori na vprašanja, ki so se med lanskim delom po Doktrini pojavljala v širši čebelarski praksi, pa bomo zdaj obdelali še koristne podrobnosti. Ugotovitve in sklepi Do sredine februarja letos smo zbrali številna poročila, ugotovitve, izkušnje, mnenja in predloge čebelarjev, ki so leta 2003 za uničevanje varoj uporabljali izključno apiteh-nične ukrepe, za uničevanje varoj pa mravljinčno kislino v hlapilnikih BS-05 in oksalno kislino po metodi kapanja po čebelah, kot to določa Doktrina. POLETNO ZATIRANJE VAROJ Z MRAVLJINČNO KISLINO Več primerov je bilo, da so čebelarji potem, ko je mrav-ljinčna kislina izhlapela, takoj preverjali učinkovitost postopka, bodisi z ugotavljanjem naravnega odpada varoj bodisi z aplikacijo nekega sredstva za uničevanje varoj. Tak pristop je dvakrat neustrezen. Vedeti moramo, da kislina deluje še nekaj časa tudi potem, ko je že vsa izhlapela iz hlapilnika. Če takrat takoj uporabimo še drugo sredstvo, se pojavi seštevanje učinkov, ki so lahko za čebele tudi usodni. V vsakem primeru, tudi če naravni odpad ugotavljamo takoj, ne bomo dobili realne slike o tem, koliko varoj je še ostalo v družini. Ta podatek pa je odločilen za pravilno nadaljnje ravnanje. V spodnji tabeli dva primera prikazujeta, kako se delovanje po končanem izhlapevanju podaljša in kdaj lahko ugotavljamo učinkovitost zatiranja. Iz podatkov v Tabeli 2 vidimo, da je smiselno ugotavljati učinkovitost zatiranja z mravljinčno kislino šele približno 14 dni po odstranitvi hlapilnika iz panja. Druga značilnost julijskega in avgustovskega uničevanja varoj pa je, kot vidimo iz zgornje tabele, da v čebeljih družinah ostane več deset do nekaj sto varoj. Zaradi tega si ni treba delati skrbi, ker tolikšno število preostalih varoj ne prizadene zimskih čebel, to pa je poglavitni cilj tega zatiranja. Tretje dejstvo pri uničevanju varoj z mravljinčno kislino je, da med izhlapevanjem kisline matice povsem prekinejo zaleganje, znova pa začnejo normalno zalegati po končanem postopku. Pri tem seveda predpostavljamo, da imajo družine dobre matice, da so normalno močne in da imajo družine pred zatiranjem in po njem reden dotok hrane. Ob takih normalnih pogojih se izkaže, da la izpad zaleganja nima slabilnega vpliva na spomladansko moč čebeljih družin (I.iebig, Celje 2003 in lastne izkušnje). Podobno razmišljanje velja tudi za septembrsko zatiranje, vendar je v tem mesecu treba za zatiranje izbrati obdobje toplega in suhega vremena. Več čebelarjev, zlasti tistih, ki so že prej uporabljali različne hlapilnike za mravljinčno kislino, je lani, ko so bile temperature tudi več kot 30 °C menilo, da morajo z zatiranjem počakati, dokler vročina ne popusti. Bistvo hlapilnika BS-05 pa je prav v tem, da se ni treba ozirati na vremenske napovedi in ročno prilagajati velikosti hlapilne površine, saj hlapilnik samodejno zagotavlja ustrezno izhlapevanje. Nekateri so menili, da hlapilnik BS-05 ni primeren za velike čebelarje. Več čebelarjev prevažalcev ali takih, ki imajo več panjev na različnih in oddaljenih lokacijah, je lani v praksi okusilo, kaj pomeni, če lahko hlapilnike obesiš na vrata AŽ-panja in prideš čez. teden ali 10 dni, da jih pospraviš, ves vmesni čas pa s tem nimaš nikakršnega opravka. Kljub temu pa je za dober uspeh v AŽ-panjih treba zagotoviti nekaj osnovnih pogojev, predvsem da vrata panja nimajo špranj in da tesnijo, da mreže na zadnjih okencih niso zadelane s propolisom in da je matična rešetka dobro prepustna, saj se le tako lahko vzpostavi dobro kroženje hlapov kisline. V praksi se je izkazalo, da so ti hlapilniki prav tako uporabni tudi v nakladnih panjih. Če imajo čebele dostop do hlapilne površine, moramo hlapilnike ob koncu izhlapevanja umakniti, sicer čebele lahko zgrizejo hlapilne površine. Te hlapilnike lahko uporabimo tudi v prašilčkih, čeprav je v teh veliko preprosteje uničiti varoe z oksalno kislino takrat, ko so ti brez zalege. Zelo razveseljiva so poročila čebelarjev, ki so dosegli ze- lo dobre razultate s hlapilnikom BS-05 tudi v 3-etažnih AŽ-panjih, in sicer pri enaki količini izhlapele kisline, kot je bila predvidena za standardni 10-satni AŽ-panj. Ta poročila kažejo, da razlog za manjšo učinkovitost v standardnih 10-satnih AŽ-panjih, o čemer so poročali posamezni čebelarji, verjetno ni prenizka koncentracija kisline, tako da bo treba raziskati še druge možnosti. Nekatere raziskave namreč kažejo, da se učinkovitost delovanja mravljinč-ne kisline lahko zmanjša, če v panju ni toliko vlage kot po navadi. To bi se utegnilo zgoditi ob vročem in suhem vre- Tabcla 2: Prikaz podaljšanega delovanja kisline po končanem izhlapevanju. Primer Naravni odpad Št. varoj Odpad 5. dan Odpad 10. dan Odpad 15. dan Odpad 20. dan Odpad 25. dan Ostalo varoj 1. 4.8 0 1200 870 610 50 28 230 2. 0.9 0 53 14 19 7 3 85 menu, kakšnega smo ga imeli lani poleti, in če ob vsem tem ne bi bilo vnosa nektarja in cvetnega prahu. Ne glede na ta primer pa obstajajo tudi razmišljanja strokovnjakov, da bi lahko nekoliko povečali intenzivnost izhlapevanja, tako da bi postopek trajal nekaj dni manj. ZIMSKO ZATIRANJE VAROJ Z OKSALNO KISLINO Uidi rezultati zimskega zatiranja varoj z oksalno kislino so bili dobri. Sodeč po dobljenih podatkih, je velika večina čebelarjev uporabljala metodo kapanja po čebelah, v ulicah med sati. Le nekaj jih je uporabljalo metodo izparevanja suhe oksalne kisline. Kot že vemo, ima metoda kapanja raztopine oksalne ki-sline-dihidrat v sladkani vodi nekaj pomembnih prednosti tako v primerjavi z metodo pršenja po čebelah na satju kot v primerjavi z metodo izparevanja. V vsakem primeru pa so glede učinkovitosti vse tri metode popolnoma enakovredne. V Doktrini je izbrana metoda kapanja po čebelah predvsem zaradi naslednjih razlogov: 1. je preprosta in hitra, 2. za čebelarja je najvarnejša, 3. pušča najmanj ostankov kisline v panju, 4. je najcenejša. Če hočemo, da bo uspeh popoln, je pomembno, da zatiranje z oksalno kislino opravimo takrat, ko v družinah zanesljivo ni več zalege. V zvezi z uporabo oksalne kisline se največ vprašanj nanaša na pripravo raztopine in na doziranje. Priprava raztopine Najprej ugotovimo, koliko raztopine bomo potrebovali, da je ne bo zmanjkalo ali ostalo preveč, saj je ne smemo hraniti do prihodnje sezone. Po veterinarskih navodilih lahko na polno zasedeno ulico s čebelami pokapamo največ 5 ml raztopine. Zato ne kapamo po praznih ulicah, v ulicah, v katerih čebele ne zasedajo celotne ulice, pa lahko porabimo nekoliko manj raztopine. Ni pa tudi velike škode, če nam na koncu kak liter raztopine ostane, pomembneje je, da nam je med delom ne zmanjka. V 10. številki Slovenskega čebelarja, 2003, je bil po vzoru iz nemške brošure objavljen recept za pripravo raztopine, vendar so praktične izkušnje pokazale, da je boljša tale receptura: 1. izračunamo koliko litrov raztopine potrebujemo, 2. pripravimo prav toliko litrov 20- do 25-odstotne sladkorne raztopine, 3. na vsak liter raztopine dodamo 35 g čiste oksalne ki-sline-dihidrat. Med stresanjem oksalne kisline v raztopino moramo obvezno uporabiti masko, zaščitna očala in zaščitne rokavice! Zelo pomembno je, da uporabimo čisto oksalno kislino, ne tehnično! Kadar po zatiranju varoj z oksalno kislino ugotavljamo, koliko jih je v čebelji družini še ostalo, moramo nujno upoštevati, da kislina še dolgo deluje in da bomo realne rezultate kontrole naravnega odpada dobili šele čez mesec dni po uporabi kisline. ALENKA JURIČ, dr. vel. med. UL, VF, Nacionalni veterinarski inšlilul ZDRAVSTVENO VARSTVO ČEBEL V CELJSKI REGIJI V LETU 2003 Skupni (ilji veterinarske službe in čebelarjev Spremljanje zdravstvenega stanja čebel in zdravljenje čebel sta po Zakonu o veterinarstvu (ZVet, Ur. list RS, št. 33/ 01) opredeljena kot javna veterinarska dejavnost, Id jo opravljamo doktorji veterinarske medicine na Nacionalnem veterinarskem inštitutu (NV1) pri Veterinarski fakulteti (VF) v Ljubljani, in to v okviru Laboratorija za zdravstveno varstvo čebel. Druge dejavnosti, ki jih določa ta zakon in ki jih izvajamo v veterinarski službi, so še: 1. klinično in laboratorijsko ugotavljanje bolezni čebel; 2. priprava programov za preprečevanje in zatiranje bolezni čebel; 3. priprava strokovnih podlag za načrtovanje in sprejemanje ukrepov v zdravstvenem varstvu čebel; 4. sodelovanje pri uvajanju novih diagnostičnih metod na terenu za ugotavljanje bolezni čebel; 5. spremljanje zdravstvenega varstva in izvajanje preventive v vzrejališčih in plemeniščih matic; 6. spremljanje zdravstvenega varstva čebeljih družin v prometu; 7. izvajanje odredbe in karantene; 8. organiziranje in vodenje izobraževanja imetnikov čebel; 9. vodenje seznama čebelarjev in čebeljih družin. Leta 2003 je bilo v registru čebelarstev NV1 - enota Ije registriranih 1.117 čebelarstev s 13-491 čebeljimi družinami. Večina čebelarjev je vključenih v čebelarska društva; teh je bilo lani v celjski regiji 40. Žal natančnega števila čebelarjev ne poznamo, saj nekateri med njimi še vedno niso registrirani, čeprav je registracija čebelarstva obvezna (8. čl. ZVet). V minulem letu je NVI - enota Celje na področju zdravs- tvenega varstva čebel skupaj opravila 366 veterinarskih pregledov in preiskav čebelarstev, pri tem pa je bilo diagnostično preiskanih skupaj 6.341 čebeljih družin. Imetnikom čebel je bilo izdanih 366 zapisnikov in 61 pisnih strokovnih navodil. V okviru sistematike je bilo leta 2003 odvzetih 96 vzorcev medu, po večini v čebelarstvih na območjih karanten, in 82 vzorcev čebel mrtvic, zvečine v čebelarstvih na obmejnem pasu s Hrvaško (Rogatec, Rogaška Slatina, Podčetrtek, Šmarje, Radeče idr.), za laboratorijske preiskave o navzočnosti spor P. larvae v medu oz. okuženosti čebel z Nosemo apis in Acarapis vvoodi. Na nosemavost je bilo laboratorijsko preiskanih 82 vzorcev čebel mrtvic, od tega je bilo 72 vzorcev pozitivnih. Izvidi so pokazali srednjo, ponekod pa tudi visoko stopnjo okuženosti, vendar po anamnezi oz. kliničnih pregledih čebelarstev v nobenem primeru ni šlo za resno obolevanje čebel za nosemo-zo. Razlog za takšne izvide je bila tudi dolgotrajna in mrzla zima. Vseh 76 vzorcev čebel mrtvic, preiskanih na prši-čavost, je bilo negativnih. Analiza medu še ni opravljena. Na podlagi pozivov čebelarjev je bilo opravljenih 34 obiskov in pregledov čebelarstev; izmed teh je bilo zaradi prodaje oz. prevoza čebel na pašo po opravljenih kliničnih pregledih in laboratorijskih preiskavah izdanih za čebelje družine 16 zdravstvenih spričeval. Preostali čebelarji (18) so poklicali zaradi suma kužne bolezni, ta pa je bila v enajstih primerih tudi potrjena. Po odločbi veterinarske inšpekcije je bilo opravljenih 181 pregledov čebelarstev oz. 2.267 čebeljih družin. Na območju celjske regije je bilo opravljenih skupaj 219 kliničnih pregledov čebelarstev. Pri tem je bilo na hudo gnilobo čebelje zalege, pohlevno gnilobo čebelje zalege, pršičavost, nosemavost, varozo in okamenelo zalego klinično pregledanih 3-179 čebeljih družin. Po opravljenem veterinarskem pregledu čebelarstva je 27,8 % čebelarjev dobilo tudi pisno strokovno navodilo za zatiranje bolezni in izboljšanje higienskih razmer v čebelarstvu za preprečevanje širjenja bolezni. Huda gniloba čebelje zalege je bila ugotovljena pri 50 opravljenih pregledih oz. pri 22,83 % vseh opravljenih kliničnih pregledih čebelarstev. Po klinično potrjenem sumu na omenjeno kužno bolezen je bilo opravljenih 53 vzorčenj čebelarstev, pri tem pa je bila v laboratoriju NV1 -enota Celje pri 50 odvzetih vzorcih (brisi sumljivih satnili celic) ugotovljena bakterija Paenibacillus larvae. Po odločbi veterinarske inšpekcije je bilo na hudo gnilobo čebelje zalege v kužnih krogih na območju osmih občin in 23 krajev pregledanih 155 čebelarstev z 2.015 čebeljimi družinami, skupaj pa je bilo opravljenih 197 pregledov čebelarstev oz. 2.464 čebeljih družin. Okuženih je bilo 37 dvorišč oz. 23,87 % vseh čebelarstev v kužnih krogih oz. 3,31 % vseh registriranih čebelarstev v celjski regiji. Na okuženih dvoriščih je bilo 559 čebeljih družin ali 27,74 % vseh čebeljih družin v kužnih krogih oz. 4,14 % vseh registriranih čebeljih družin v regiji. Zaradi hude gnilobe čebelje zalege je leta 2003 v celjski regiji odmrlo in bilo uničenih 189 čebeljih družin oz. 33,81 % vseh čebeljih družin na okuženih dvoriščih ali 9,38 % vseh registriranih in pregledanih čebeljih družin v kužnih krogih oz. 1,4 % vseh registriranih čebeljih družin v celjski regiji. Veterinarska inšpekcija je izdala odločbe vsem čebelarjem, ki so ])o sanaciji bolezni vložili tudi zahtevke za odškodnino. V najizrazitejši bolezenski obliki se je huda gniloba čebelje zalege pojavila v občini Šentjur, kjer je bilo v kužnem krogu pri 75 registriranih čebelarstvih s 767 čebeljimi družinami pozitivnih 23 dvorišč (30,66 %). Na okuženih dvoriščih s 317 čebeljimi družinami, to je 41,33 % vseli čebeljih družin iz kužnega kroga, je bilo neškodljivo uničenih 111 čebeljih družin (35,01 %). Bolezen je zajela širše območje in se je pojavljala kar v 12 krajih občine. Visoka stopnja okuženosti je bila lani jeseni ugotovljena tudi v občini Radeče; na treh okuženih dvoriščih s 64 čebeljimi družinami je odmrlo ali je bilo uničenih 33 čebeljih družin (51,56 %). Vendar pa na tem območju za zdaj še ni mogoče postaviti končne ocene stopnje okuženosti čebel s povzročiteljem hude gnilobe čebelje zalege, ker ob koncu minulega leta kužni krog še ni bil v celoti pregledan. V petih občinah (Slovenske Konjice, Velenje, Šoštanj, Štore in Laško), v katerih je bila leta 2003 huda gniloba čebelje zalege potrjena na skupaj desetih dvoriščih, so bi- li po odločbi veterinarske inšpekcije opravljeni kontrolni klinični pregledi okuženih čebelarstev in vseh čebelarstev v kužnih krogih. Bolezen je bila sanirana, zato so bile v vseli petih občinah tudi odpravljene karantene. Karantena oz. zapora čebelarstev pa ostaja vse do negativnih izvidov kliničnih pregledov vseh čebelarstev v krogu s polmerom 3 km od žarišča okužbe oz. v preletni razdalji čebel v treh občinah: 1. občina Mozirje z enim odprtim žariščem v kraju Lepa Njiva; 2. občina Radeče s tremi odprtimi žarišči v krajih Jag-njenica in Zagrad; 3. občina Šentjur s štirimi odprtimi žarišči v krajih Šentjur in Grušče. Na terenu je bilo ugotovljeno odmiranje čebeljih družin tudi zaradi posledic napadenosti z varoo. Tako smo med drugimi kliničnimi pregledi opazili, da je zaradi varoze odmrlo 46 čebeljih družin. Vendar pa čebelarji, razen redkih izjem, niso poročali o večjem padcu čebeljih družin. Odgovori čebelarskih društev (25) na vprašanja o izgubi čebeljih družin in vzrokih izgube potrjujejo domnevo, da je bila prejšnjo zimo izguba čebel zaradi varoze v celjski regiji približno 10 %. Čebelarski kongres Na območjih, na katerih je odmrlo večje število čebeljih družin, ni bilo zadostnega sodelovanja z veterinarsko službo. Poleg tega čebelje družine na omenjenih območjih v zadnjih dveh letih tudi niso bile strokovno klinično pregledane, zato pravi vzrok njihovega odmrtja ni znan. Čebelarji vse premalo prosijo za strokovno veterinarsko pomoč, saj je bilo v celotni regiji v vsem letu 2003 samo 18 pozivov čebelarjev zaradi bolezni ali suma zastrupitve čebel. Skrb zbujajoče je predvsem dejstvo, da je večina pozivov prepoznih. K izboljšanju zdravstvenega stanja čebel veliko prispeva tudi izobraževanje čebelarjev na tem področju. Tako je NV1 - enota Celje lani za čebelarje izvedla 26 brezplačnih predavanj o zdravstvenem varstvu čebel. Poskrbela je tudi za pisna navodila o najpomembnejših ukrepih za izboljšanje zdravja čebel in jih razdelila med čebelarje, ki so se sicer predavanj udeležili v kar precejšnjem številu. Najpomembnejši cilji delovanja veterinarske službe Nacionalnega veterinarskega inštituta na področju zdravstvenega varstva čebel so: 1. zmanjšati obolevanje in odmiranje čebel zaradi hude gnilobe čebelje zalege; 2. ugotoviti dejansko stopnjo napadenosti čebeljih družin z varoo in jo s sistematičnimi posegi, ki bodo prijazni do človeka, čebel in okolja, zmanjšati na minimum; 3. zmanjšati stopnjo okuženosti čebel z Nosemo apis; 4. zavarovati zdravje čebel pred drugimi kužnimi in ne-kužnimi boleznimi ter zastrupitvami; 5. zagotoviti zdravstveno neoporečno pitno vodo in hrano za čebele; 6. pridobiti zdravstveno neoporečen med in druge čebelje proizvode; 7. zagotoviti ukrepe za varstvo ljudi pred zoonozami; 8. zavarovati čebele pred mučenjem; 9. doseči, da bodo čebelarji dosegli ustrezno raven poznavanja bolezni čebel in veterinarskih ukrepov, saj bo le na ta način ustrezno zavarovano tudi zdravje človeka, čebel in drugih živali ter izboljšano življenjsko okolje. To so hkrati tudi cilji vseh čebelarjev, zato jih bo mogoče še naprej uresničevati le s skupnim izvajanjem ukrepov veterinarske službe. POVZETKI REFERATOV S KONGRESA APIMONDIA 2003 VPLIV PRŠICE VAKROA DESTRUCTOR l\A VEDE-I\|E PRIZADETIH ČEBEL MED LETENJEM Ključne besede: varoza, odpornost, vedenje med letenjem (Zbornik Apimondia 2003, članek št. 212) Avtorja: Jasna Kralj, Stefan Fuchs, e-pošta avtorja: jkrali@lycos.com V letih 2001 in 2002 smo raziskovali vpliv pršice Va-rroa destructor na vedenje čebel med letenjem. Z dvojno videokamero, pritrjeno na žrelo panja, smo spremljali posamezne označene čebele delavke, da bi na ta način določili stopnjo prizadetosti ter čas izleta in vračanja enako starih delavk. V obeh poskusnih letih so napadene čebele preživele dvakrat toliko časa zunaj družine kot čebele, ki jih pršica ni prizadela. Ko smo posamezne označene čebele delavke na enaki razdalji izločili iz družine, so prizadete čebele delavke potrebovale trikrat toliko časa, da so se spet vrnile, kot neprizadete delavke. Pri orientacijskem testu so prizadete čebele dvakrat pogosteje priletele do makete žrela kol čebele, ki niso bile prizadete. Opazovanje prizadetih pašnih čebel in določitev izgub med njimi (pri tem smo si pomagali s števcem čebel) sta med sezono pokazala značilno soodvisnost med stopnjo prizadetosti in izgubami pašnih čebel. Izidi so dokazali, da lahko foretične pršice vplivajo na vedenje prizadetih čebel. Podaljšane lete lahko pojasnimo z zmanjšano sposobnostjo orientacije prizadetih čebel, to pa povzroči večje izgube med napadenimi čebelami in prispeva k zmanjšani odpornosti čebeljih družin pred napadi varoe. SORTINI MED: STANDARDI ZA KAKOVOST Ključne besede: sortni med, Evropa, kemijski parametri (Zbornik Apimondia 2003, članek št. 231) Avtorja: Livia Persano Oddo, Roberto Piro, e- pošta: livia.persano@apicoltura.org Mednarodni standardi za kakovost medu (Codex Ali-mentarius in Navodila Evropske unije) dovoljujejo specifično poimenovanje različni vrst medu, ki izvirajo iz botaničnih ali rastlinskih virov, nimajo pa značilnosti različnih vrst medu. Posledično torej ni nobenega jamstva za dejansko kontrolo označevanja in varstvo porabnika. Leta 1998 je IIIC ustanovil delovno skupino, katere nalogi sta bili zbiranje in obdelava analitičnih podatkov o najpomembnejših evropskih vrstah sortnega medu. Izbranih je bilo 16 skupin sortnega medu, za katere so člani delovne skupine IHC v laboratorijih, v katerih so bili opravljeni preizkusi avtentičnih vrst medu, zbrali dostopne fizikalno-kemične, organoleptične in melisopalinološke analitične podatke. Skupaj so tako izbrali več kot 5000 vrst medu iz 20 evropskih držav in oblikovali obsežno banko podatkov (več kot 60.000 podatkov). Za vsako izmed 16 pregledanih skupin sortnega medu so sestavili kartoteko, ki vsebuje vse organoleptične in fizikalno-kemične lastnosti. Za vsako lastnost so navedene povprečne vrednosti, standardna odstopanja in meja zaupanja (95 %). Koordinirana dejavnost IHC je omogočila popoln pregled nad najpomembnejšimi vrstami sortnega medu v Evropi. Ker se podatki iz različnih laboratorijev v precejšnji meri ujemajo, je opisana kartoteka zelo koristna referenca za nadzor nad botaničnim označevanjem. helmut PRiNZYNA, ČEBELAM BOMO MORALI PREPOVEDATI LETATI z megovim dovolieniem prevedel NORBERT JEDLOVČNIK NA GENSKO SPREMENJENE POSEVKE Nevarnost okužbe osmukamo s ' nmur Razpredelnica 2: Opaženi čmrlji Pr. lapidarius v letih 1997-2003 Leto 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 Prva matica v naravi Prva matica v panjičku Prva delavka v panjičku Prva mlada matica v panjičku 29. 3. 8. 3. 9. 5. 31. 5. 26.7. 21. 3. 24. 3. 16. 4. 20. 6. 18. 3. 8. 4. 29. 4. 4.7. 23. 3. 24. 3. 18. 4. 30. 6. 24. 3. 31. 3. 22. 4. 6. 7. 28. 3. 19. 4. 18. 5. barjem, veliko približno 3 dm x 3 cim. Mrežo pritrdimo s štirimi ali več paličicami. Najbolje je, da to opravimo zvečer, da si bodo delavke naslednji dan laže zapomnile spremembo okolja okoli gnezda. Če pa jih vendarle moramo ogrebsti, je za ta namen najprimernejša škatla iz lepenke. Postavimo jo na toplo, vendar ne na mesto, ki bi bilo preveč osončeno, na primer na okensko polico. Med ogrebanjem, pa tudi sicer, je matica zelo razdražljiva in hitro zapusti družino, tako da je ta potem brez vrednosti. Ker se tudi delavke zelo rade in vztrajno vračajo na mesto, s katerega smo jih odnesli, ogrebanje odsvetujem. ČMRIJI PYROBOMBHS LAPIDARIUS si v naših krajih svoj dom najpogosteje zgradijo v zemlji, v zapuščenih gnezdih malih glodalcev, zato lahko pozneje, v obdobju razvoja družine, postanejo njihove žrtve. V njihovem rovu v gnezdu sem opazil celo že slepca in rjavo kačo - smokuljo. Ne vem, ali sta uničevala čmrlje ali pa sta iskala kak drug plen. Gnezda si izbirajo skoraj vsepovsod: v gozdu, na travnikih, v sadovnjakih, vrtovih itd. Matica Pb. lapidarius spada med največje matice pri nas in s svojimi bleščeče črnimi in rdečimi dlačicami očara vsakogar, ki opazuje porajajočo se pomlad. Še lepše pa jo je videti, kako prinaša zares velike kepice obnožine. Ker ima rada toploto, spomladi ni med prvimi maticami, ki po končani zimi zletijo na piano. Na vzhodnih območjih občine Dol pri Ljubljani sem v letih 1997-2003 prvo opazil v dneh od 8. 3- do 28. 3- (glej razpredelnico 2); panjičke sem postavil kar doma, v vasi Petelinje. Matica je izjemno plodna. Ko se izležejo prve delavke, se njihovo število hitro povečuje, celo do 100, 200 in več. Seveda je razvoj odvisen od spomladanskih in poletnih vremenskih razmer. V panjičkih so se mlade matice in samčki začeli izlegati že junija ali julija, njihov razvoj pa je bil končan v sredini julija oziroma avgusta. V naravnih okoliščinah je mogoč zamik za približno mesec dni. Pb. lapidarius sodijo med čmrlje »pol-lenstorer« oziroma »shranjevalce peloda«, saj je zanje značilno, da pelod oziroma obnožino shranjujejo v prazne satne lončke, iz katerih so se že izlegli čmrlji, in v bližini katerih so lončki z zalego. Iz njih ga potem jem- ljejo za prehrano (I lagen, 1994). Močna družina zgradi veliko kepo satja, ki ima močan vonj. To privabi voščeno veščo, katere ličinke v končni fazi prevrtajo in prepredejo vse satje in uničijo družino. K sreči se to zgodi največkrat potem, ko se je že izleglo večje število mladih matic in samčkov, tako da škoda ni tako pogubna za ohranitev vrste. Delavke na splošno letajo na pašo na precej oddaljena območja, tudi po več kilometrov. Tja in nazaj letijo več metrov visoko, in to v ravni črti, zato jih srakoperji, vrane in drugi ptiči lahko uplenijo, veliko pa jih premine tudi v nenadnih močnih nalivih ob začetku nevihte. Ti čmrlji so odlični opraševala cvetja, saj oprašujejo več kot 200 rastlin, med njimi tudi veliko kulturnih. Njihova priljubljena paša so: rdeča detelja, bela detelja, vse vrste mrtvih kopriv, sadje, kostanj, akacija, lipa, zvončnice, gla-vinec, negnoj, osati, travniška kadulja, špehek, fižol. Ker so njihova gnezda v zemlji, jih sodoben način kmetovanja manj ogroža kot površinske travniške čmrlje in za zdaj, k sreči, niso med ogroženimi vrstami. Če najdemo njihovo gnezdo, to je luknjico, ki vodi v gnezdo, jo zavarujmo z mrežico, kot sem opisal zgoraj, ali pa jih pustimo pri miru. Ne ogrebajmo jih, ker bomo pri izkopavanju gnezda izgubili sled za rovom, s tem pa bomo uničili družino, saj jo bomo živo zakopali! 'Ilidi če bi jih uspešno izkopali in prinesli domov, bi se delavke vrnile na prvotno mesto, tudi če bi bilo oddaljeno več kilometrov. S tem bi čmrljem povzročili več hudega kot dobrega, samemu sebi pa slabo vest. SLOVENSKA IMENA čmrljev dobimo najlaže tako, da smiselno prevedemo njihova imena iz drugih jezikov. Čmrlja Mb. ruderarius imenujejo Nemci »Grashummel«, Angleži pa »Red-shanked Carderbee«, torej bi ga mi po nemščini lahko poimenovali kot »travni čmrlj« ali »travniški čmrlj«. Čmrlja Pb. lapidarius imenujejo Nemci »Steinhummel«, Angleži pa »Stone Bumblebee« in verjetno ga A. Gogala zato imenuje »kamnjarski čmrlj« - glej v: Gogala, 2001. Ker pa ti čmrlji gradijo gnezda tako na kamnitih kot nekamnitih območjih, je takšno poimenovanje zavajajoče in ga bo treba še uskladiti. Podobna, včasih prav neprimerna imena se po- l'b. Inpidaritn Petelinje, junij ?OQj javljajo še pri nekaterih drugih vrstah čmrljev. Na primer Mb. sylvarum, po nemško »Waldhummel« in po angleško »Shrill Carderbee«, bi po Nemcih prevedli v »gozdni čmrlj«, vendar pa ti čmrlji nikoli ne gradijo svojih gnezd v gozdu, niti tja ne letajo na pašo. Sele po skrbni analizi življenjskega okolja čmrljev v naravi jim bomo lahko dodelili pomensko prava imena. VIKI: 1. GOGALA, Andrej: Čmrlji, živali letu 2001. Proteus, 7/63, 2001, 328-331. ISSN 0033-1805. 2. GRAD, Janez: Čmrlji v Sloveniji - sivčki in črnčki. Slovenski čebelar, let. GV, St. 2, 2003, 56-58. ISSN 0350-46907. 3. HAGEN, Eberhard von: HUMMELN bestimmen, ansicdeln, vermehren, schließen. Naturbuch Verlach, Augsburg, 1994. ISBN 3-89440-041-2. 4. JliNIČ, Aljaž. Biogeografska analiza čmrljev (red Bombus) v Sloveniji. Diplomsko delo (univerzitetni študij), Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo. Ljubljana, 2003. IZ ŽIVLJENJA IN DELA SEKCIJE LJUBITELJEV IN REJCEV ČMRLJEV Kar Janezek spozna, to Janez pozna Marsikaj, kar je bilo starejšim rodovom dostopno, pokazano in razloženo mimogrede ob delu ali obiskih na vasi pri sorodnikih, ostaja zdajšnji mladini po večini neznano. Sem lahko prištevamo tudi marsikatere podrobnosti iz življenja čmrljev, katerih poznavanje pa je pomembno, če jim želimo pomagati v boju za obstanek v družbi, ki je do narave neprijazna in kakršna vse bolj postaja tudi naša - slovenska. Zato je treba mlade seznanjati s temi koristnimi brenčači in jih o njih poučevati. Desetega julija 2003 smo na ČCS pričakali PRVO organizirano SKUPINO OTROK, ki so si prišli ogledat čmrljak, ob tem pa naj bi zvedeli tudi kaj več o čmrljih. Avtobus z otroki iz viške župnije sv. Antona Padovanskega v Ljubljani, pod vodstvom patra Marjana, je ta dan ob 10. uri pri- peljal na Brdo pri Lukovici. Živahen obisk je v lepem sončnem dnevu trajal do 13. ure. Seveda ne bi bilo primerno, če otroci ne bi spoznali tudi čebelnjakov in vsega drugega, kar sodi k čebelam. Zato smo jih razdelili v dve skupini, ki sta izmenično spoznavali čebele (pod vodstvom tajnika ČZS Antona Tomca) in čmrlje (pod vodstvom Janeza Grada in Marice Repe). Pogovori in ogledi fotografij s čmrlji, satja in čmrljev, filma o čmrljih, čebelnjakov in čmrljaka ter sladki piškoti so otrokom popestrili dopoldne, organizatorjem pa prinesli obilico zadovoljstva sredi prelepe žive narave. Upajmo, da bodo otrokom spoznanja tega dne ostala kot pomemben in lep kamenček v mozaiku razumevanja sveta. ČEBELARSKA RADIJSKA PREDAVANJA V APRILU 2004 Aprila 2004 boste v oddaji Kmetijski nasveti na prvem programu Radia Slovenija lahko poslušali: • v torek, 6. aprila, ob 12.30, bo dr. Jože Šnajder govoril o zatiranju varoj; • v torek, 20. aprila, ob 12.30. bo dr. Stanko Kapun iz Murske Sobote govoril o čebelarjenju v Prekmurju. Urednica Iranka Polanec Norbert jEDLovcNiK PRVA GENERACIJA 55 KVALIFICIRANIH ČEBELARJEV MARIBORSKE REGIJE V mariborski regiji je nosilec licence za organizacijo postopka in izvedbo izpita NPK čebelar/čebelarka Srednja kmetijska šola Maribor. Veliko je bilo nejevernežev, ki so dvomili o uspehu, še zlasti, ker nosilec licence kot pogoj za izpit ni postavljal obiskovanja zdaj tako razvpitih tečajev. Vodstvo šole z ravnateljem inž. Kranjcem na čelu, prof. Šketovo, neposredno odgovorno za izobraževanje odraslih na šoli, in člani komisije s predsednikom dr. Stankom Kapunom so nalogo odlično izvedli v korist čebelarjev in čebelarstva - vodstvo šole z odlično organizacijo, zagotovitvijo nemotenega poteka vseh faz razpisa in primerno ceno, komisija pa s strogim in nepopustljivim, a zelo korektnim in prijaznim nastopom. Zaradi velikega števila prijavljenih kandidatov so bili ti razdeljeni v dve skupini, zato so tudi izpiti potekali na dva različna dneva. Tudi sam sem bil tam oba dneva. Opazoval sem, s kakšno vnemo in odgovornostjo so kandidati, ki so čakali na izpit, med njimi tudi sivilasi gospodje, ki so že zdavnaj zapustili šolske klopi, pričakovali dogodek. Pripovedovali so, kaj vse so predelali, prebrali in koliko so se pripravljali. Nasmejani so se vračali iz izpitne sobe, čakajoči pa so jih zasuli z rojem vprašanj o vsebini in načinu spraševanja. Le nasmeh nas je potolažil in iskreno smo si čestitali. Napetost je nekoliko popustila, a le do vrnitve naslednjega. Nihče se niti z eno besedo ni pritoževal nad delom komisije ali oporekal načinu njenega dela. Vsi so bili v čast svojim čebelicam, tako da se jim bodo te odslej pred čebelnjakom lahko priklonile v pozdrav. In kakšne so prve izkušnje svetovalcev? Presenečeni smo bili, koliko raznovrstnih spretnosti in različnih znanj so posamezniki zbrali v svojih zbirnih mapah. Pred nami so zrasli pravi velikani našega čebelarstva. Pot, ki so jo prehodili, izkazuje veliko ljubezen do te pridne, drobne žuželke. Postavili so jim čebelnjake, izdelali domovanja, različno opremo, se izurili v vzreji najžlahtnejšega, tj. matic, obiskovali številna predavanja, delavnice, tečaje, si nabirali znanje na poučnih ekskurzijah, kongresih, srečanjih doma in v tujini. Pridobljeno znanje so nesebično razdajali kolegom v društvih in mladim v krož- kih. Ne iz materialnih ali kariernih interesov, to je bilo ob uvajanju projekta posebej poudarjeno, temveč iz ljubezni do naše kranjice, občutka pripadnosti naši organizaciji in s ciljem, da bi kar najbolje stregli naši žlahtni kranjici. Svojim čebelam v čast in sebi v ponos so za svoje delo prejeli številna priznanja in odličja, prav tako pa tudi za številne pridelke vrhunske kakovosti. Prizadevali so si zadostiti vsem veljavnim, sicer dokaj zapletenim predpisom. V svoje delo so vložili zelo veliko truda in tudi denarja. Zato lahko mirno ugotovimo, da je bil za večino kandidatov v prvem izpitnem krogu ta preizkus le še krona temeljitega, več deset let trajajočega skrbnega dela, pridobljenega teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj. Zbirne mape smo pripravljali trije svetovalci, delo pa smo uskladili na skupnem sestanku. Ugotovili smo, da so imeli vsi prijavljeni kandidati zelo odgovoren odnos do izbiranja dokumentacije, da so jim po svojih močeh pomagali v društvih in jim priskrbeli kakovostne dokumente. Bilo je kar precej zapisovanja, saj so se zbirne mape kar lepo odebelile. Niso bili redki zbirniki s sto in več kvalitetnimi dokazili. Na sklepni slovesnosti sta ravnatelj šole inž. Kranjc in predsednik komisije dr. Stanko Kapun prvim kvalificiranim čebelarjem mariborske regije podelila 55 certifikatov. Ob koncu naj organizatorjem in komisiji izrečemo le še: Prisrčna hvala! Naj medi! OBČNI ZBOR ČEBELARSKE ZVEZE DRUŠTEV POMURJA Zveza je upravičila svoj obstoj - Združeni iebelarji bomo motnejši pri naših zahtevah za ohranjanje in razvoj čebelarstva To sta bili osrednji ugotovitvi nedavnega občnega zbora Čebelarske zveze društev Pomurja (ČZI)P). V prostorih Zveze v Beltincih se je v nedeljo, 29. februarja letos, zbralo približno 50 delegatov iz 22 društev, vključenih v zvezo. Kot je dejal predsednik Čebelarske zveze društev Pomurja dr. Stanko Kapun, je zveza, ki je bila ustanovljena 27. aprila 2003 v Gornji Radgoni, upravičila svoj obstoj. Na tak način so čebelarji Prekmurja in Prlekije bolje povezani, poleg tega pa združeni laže izražajo zahteve po izboljšanju stanja na področju čebelarstva. V prihodnje bo zveza posebno skrb namenila izobraževanju, zdravljenju čebeljih bolezni, nakupu sladkorja za krmljenje čebel, odkupu čebeljih pridelkov in drugih opravil, ki pri čebelarjenju zadevajo društva in čebelarje. Za promocijo čebelarstva bodo poskrbeli tudi s ponudbo svojih pridelkov na Kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni. Izdali bodo tudi ponatis propagandne brošure Med iz Pomurja ter na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu organizirali tradicionalno ocenjevanje medu in čebeljih pridelkov. V bogati razpravi so se oglasili številni delegati. Med njimi je bil tudi podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije g. Vlado Pušnik, ki je največ pozornosti namenil možnostim za pridobitev sredstev za razvoj čebelarstva iz skladov Evropske unije. Po njegovem mnenju bi to možnost vsekakor morali izrabiti, vendar so za to potrebni dobri programi. Pri pripravi programov bi po njegovih besedah morali glavno besedo imeti strokovnjaki, saj sami nimajo veliko čebelarjev, ki bi lahko pripravili zahtevane programe. V razpravi je bila prav tako poudarjena želja čebelarjev, da bi šole več skrbi namenjale izobraževanju mladih kadrov, saj je povprečna starost organiziranih čebelarjev v Sloveniji zdaj kar 61 let. Tiste šole, ki nimajo čebelnjakov, naj bi učencem predvsem predstavile pomen čebelarstva za ohranjanje naravnega opraševanja rastlin in način varovanja narave pred strupi, ki uničujejo življenje v naravi. Kot je menil najstarejši udeleženec zbora, 84-letni Anton Novak iz Gornje Radgone, je podpora čebelarskim krožkom odvisna od volje učiteljev, saj naj bi bil prav učitelj tisti, ki bi otroke spodbujal k tej dejavnosti. Mirko Kaučič iz Negove, je menil, da bi morali čebelarji biti kritični tudi do sebe. Vprašati bi se morali, koliko je takih, ki so za čebelarjenje navdušili svoje sinove ali hčerke. Zbora so se udeležili tudi številni gostje, med njimi podpredsednik ČZ Slovenije Vlado Pušnik, ravnatelj in namestnica SKŠ Rakičan, Stefan Smodiš in Vanda Sobočan, župan občine Beltinci Milan Kerman, Lidija Matavž, dr. vel. med. in strokovnjakinja za preprečevanje čebeljih bolezni na območju Pomurja in drugi. Ob koncu zbora so Nacionalnemu veterinarskemu inštitutu Ljubljana in Srednji kmetijski šoli Rakičan podelili listini častnega člana. Podelili so tudi tri odličja Antona Janše II. stopnje, prejeli pa so jih: Mirko Gomboc iz ČD Rogaševci, Alojz Breznik iz Čl) Peter Dajnko Gornja Radgona in Ferdinad Merklin iz ČD Puconci. Besedilo in foto: Ludvik Kramberger A*q P mm Zboru je o delu ČZDP poročal predsednik dr. Stanko Ka pun. Dobitniki odličij Antona Janše II. stopnje in listin častnega člana ČZDP OBČNI ZBOR ČD SV. JURIJ OB ŠČAVNICI Pri vzgoji mladih iebelarjev bo pomagala tudi OŠ Sv. Jurij ob Šiavnid -Čebelarstvo lahko daje dopolnilni zaslužek kmetom in promovira obiino. To je bila ena izmed ugotovitev občnega zbora Čebelarskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici. Pripravili so ga v nedeljo, 25c januarja 2004, v počitniški hišici njihovega člana Janka Žuniča v Sovjaku. Tam se je od 21 čebelarjev, kolikor je včlanjenih v društvo, zbralo 14 članov. Najprej so prisluhnili poročilom predsednika, tajnika in blagajnika. Zaradi predsednikove bolezni je njegovo poročilo prebral Branko Gerlica. Kronološko je dogodke v društvu predstavil tajnik Franci Strah, blagajniško poročilo pa blagajnik Branko Rajh. Kot je bilo razbrati iz poročil, je društvo kljub majhnemu številu članov dobro delovalo. Člani so se udeleževali predavanj o boleznih čebel v Radencih, pripravili pa so tudi strokovno ekskurzijo, v okvira katere so si v Avstriji ogledali proizvodnjo samic. Posebno skrb so namenili tudi zatiranju bolezni. Za ta namen so popisali vse naseljene in nenaseljene čebelnjake v občini. Želijo si tudi, da bi si zgradili svoje lastne prostore, zato že varčujejo. V razpravo je posegel tudi župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici ter pohvalil delo društva. Kot je povedal, je ponosen, da v občini živi čebelar, ki je na ocenjevanju medu iz Pomurja v Rakičanu prejel več srebrnih in eno zlato medaljo za med ter naziv šampiona. To priznanje je predsedniku društva Matiji Perši izročil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ta je svoj med napolnil v politrske kozarce, župan pa jih je v njegovem imenu podaril ministrici Rihtarjevi ter ministrom Ruplu, Gabru, Butu in drugim. Po njegovem bi lahko bilo čebelarstvo za kmete dopolnilna dejavnost, s katero bi lahko povečali prihodek kmetije, hkrati pa je kakovosten med lahko tudi promocija občine. Novi ravnatelj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici Marko Kraner je ob tej prilož- llcleleženci občnega zbora ČD Sv. Jurij ob Ščavnici nosti obljubil, da se bo na šoli zavzemal za delovanje čebelarskega krožka. Pri tem naj bi se povezovali z osnovnimi šolami v Negovi, Cerkvenjaku in Mali Nedelji. Tega so bili čebelarji veseli, saj si obetajo, da bodo na ta način pridobili nove čebelarje in tudi člane. O zatiranju in zdravljenju čebeljih bolezni je govorila tudi dr. Lidija Matavž, ki v okvira kmetijske svetovalne službe skrbi za zdravje čebel na območju Pomurja. Ob koncu so na zboru v društvo sprejeli tri nove člane: Matjaža Peršo, Franca Hrga in Antona Postružnika. Zbor sta v imenu Čl) Radenci in Negova pozdravila Zlatko Sever in Maksimiljan Cvetko. Naj povemo, da je bilo Čebelarsko društvo Sv. Jurij ob Ščavnici ustanovljeno že leta 1914, tako da bo letos praznovalo 90-letnico svojega delovanja. Besedilo in posnetek: Ludvik Kramberger OB OBLETNICI ROJSTVA ANTONA ŽNIDERŠIČA IVAN ŠUŠTAR Predsednik ČD Čebelarsko društvo Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica bo v prihodnjih mesecih pripravilo vrsto prireditev, posvečenih praznovanju 130. obletnice rojstva čebelarja in čebelarskega strokovnjaka ANTONA ŽNIDERŠIČA. V soboto, 13. marca, na rojstni dan ANTONA ŽNIDERŠIČA, smo člani UO in drugi člani čebelarskega društva A. Žnideršiča Ilirska Bistrica ter poslanec državnega zbora G. Vojko Čeligoj položili cvetje ob njegovem spomeniku v parku pomembnih mož na Vidmu v ilirski Bistrici. Skupaj z osnovno šolo, poimenovano po znamenitem so-krajanu, ter njegovimi sorodniki bomo konec maja letos pred poslopjem nove osnovne šole v Ilirski Bistrici odkrili doprsni kip A. Žnideršiča. Ob tej priložnosti bo tudi osrednja prireditev v počastitev okrogle obletnice njegovega rojstva. Na prireditev bomo poleg domačinov povabili tudi vse čebelarje sosednjih čebelarskih društev z njihovimi praporščaki in prapori ter širšo slovensko čebelarsko javnost. S tem se bomo spomnili tudi časov, ko je bila Ilirska Bistrica središče shajanja čebelarjev iz različnih krajev, željnih čebelarskega znanja, tega pa jim je med drugimi razdajal tudi A. Žnideršič. Za maj načrtujemo ustanovitev Regijske čebelarske zveze »ANTONA ŽNIDERŠIČA« Primorske in Notranjske. Numizmatično društvo Ilirska Bistrica bo ob tej priložnosti izdalo poseben poštni žig in razglednice z motivi iz čebelarskega življenja in dela A. Žnideršiča. Čebelarsko društvo pa bo v sliki in besedi izdalo krajši zapis iz življenja in dela A. Žnideršiča v obdobju njegovega najbolj ustvarjalnega dela pri iskanju rešitve o tem, kako čebelam povečati bivalni prostor, oz. o tem, kakšna naj bo konstrukcija novega panja, imenovanega »Žnideršičev panj« RAZPIS ZA XXVII. SREČANJE IN TEKMOVANJE MIADIH ČEBELARJEV Letošnje srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev bo v soboto, 8. maja 2004, v prostorih Osnovne šole Frana Erjavca, Kidričeva 36, Nova Gorica. Tekmovalne ekipe naj se v osnovni šoli Frana Erjavca zberejo do 9. ure. Natančen razpored tekmovanja bodo vse prijavljene ekipe dobile po pošti. Mentorji čebelarskih krožkov naj pisne prijave tekmovalnih ekip pošljejo na obrazcu, ki ga dobijo na spletni stani ČZS, najpozneje do 15. aprila 2004 na naslov: Čebelarska zveza Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 Lukovica. Ker želimo tekmovanje pripraviti na ustrezno visoki ravni, prijave na dan tekmovanja ne bodo mogoče. Tekmovanje bo potekalo na podlagi Pravilnika o državnem srečanju in tekmovanju mladih čebelarjev, ki je bil objavljen v Slovenskem čebelarju, št. 4, 1998. Za nižjo in srednjo skupino bodo vprašanja sestavljena na podlagi delovnega zvezka Čebela se predstavi, za višjo skupino pa tudi na podlagi knjige Od čebele do medu. Pričakujemo polnoštevilno udeležbo. Sočasno razpisujemo natečaj za izvedbo XXVIII. tekmovanja mladih čebelarjev v letu 2005. Prijave za izvedbo tekmovanja pošljite na Čebelarsko zvezo Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 LUKOVICA. Komisija za krožke pri ČZS OBČNI ZBOR ČEBELARSKE ZVEZE SLOVENIJE V skladu z 18. členom Pravil Čebelarske zveze Slovenije sklicujem 53. redni obini zbor Čebelarske zveze Slovenije. Zbrali se bomo v soboto, 24. aprila 2004, ob 10. uri, v prostorih Čebelarskega centra Slovenije, Brdo pri Lukovici 8 Predlog dnevnega reda: 1. Otvoritev in izvolitev delovnih org;uiov občnega zbora. 2. Podelitev odličij Antona Janše in drugih priznanj. 3. Poročilo verifikacijske komisije. 4. Poročilo o uresničitvi delovnega načrta ČZS za leto 2003 in predsednikovo poročilo. 5. Poročilo nadzornega odbora. 6. Razprava o poročilih. 7. Potrditev zaključnega računa ČZS za leto 2003. 8. Potrditev programa razvoja čebelarstva v Sloveniji v letih 2005-2007. 9- Sprejem delovnega in finančnega načrta ČZS za leto 2004. 10. Obravnavanje in glasovanje o predlogih dopolnil Pravil ČZS. 11. Razrešnica predsedniku, članom UO, NO in ČR. 12. Volitve predsednika, podpredsednikov, članov NO in ČR ter sveta rejske organizacije. 13. Delegatska vprašanja in predlogi. Občni zbor ČZS je najvišji organ, ki ga sestavljajo delegati članov ČZS. En delegat zastopa enega člana ČZS. Na občnem zboru ima glasovalno pravico le, če se ga udeleži kot delegat, torej če ga je za to pooblastilo društvo oz. zveza. Delegati morajo biti člani ČZS. Občni zbor je javen, zato se ga lahko udeležijo tudi drugi, vendar nimajo pravice odločanja. Predsednik ČZS Lojze Peterle PROGRAM KANDIDATA LOJZETA PETERLETA ZA PREDSEDNIKA ČZS Drage čebelarke in čebelarji! Pred nami je redni občni zbor naše organizacije, na katerem bomo volili tudi novo vodstvo. Pred nami je tudi zahteven prehod v marsikaj novega zaradi vstopa Slovenije v Evropsko zvezo. Kot smo lah ko veseli uspehov v zadnjem mandatu, še zlasti izgradnje čebelarskega centra, ter uspešno izvedenega kongresa Api-mondie, se moramo zavedati izzivov in vprašanj na katera bomo morali znati odgovoriti v naslednjih štirih letih. Čebelarji smo se med prvimi začeli zavedati, da vstop Slovenije v Evropsko zvezo prinaša s seboj potrebo po novih pristopih ter zelo dobro izdelan odnos do države oziroma vlade. Čeprav so bila dana pred nekaj leti drugačna zagotovila glede financiranja, je sedaj postalo povsem jasno, da bo treba razviti nov pristop in da ne moremo računati na podporo čebelarjem po panju/družini ali za sladkor, kakor se je to dogajalo v zadnjih letih. Naše finančne potrebe bo treba izraziti v skladu z nameni, ki jih podpira Evropska zveza, hkrati pa moramo upoštevati tudi prehod celotne države na sistem financiranja v Evropski zvezi. Kot doslej tudi poslej pri uveljavljanju naših interesov nismo edini igralec, ampak lahko nekatere naše ključne interese uresničimo samo v tesni povezavi z vlado, predvsem z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Z njim nas ne veže samo vprašanje financ ampak tudi vrsta drugih vprašanj: rejska organizacija in skrb za čistost in zdravje kranjske čebele, zaščitna blagovna znamka in še kaj. Gre za med seboj zelo povezane naloge, pri reševanju katerih bo vse bolj pomembno tudi naše sodelovanje s Kmetijsko gozdarsko zbornico. Žal že vrsto let ne moremo doseči potrditve strategije razvoja slovenskega čebelarstva, ki bi bila usmerjevalno in zavezujoče izhodišče pri delu različnih dejavnikov za njegov razvoj. Ker gre za prehod v nov red bo zahtevalo sodelovanje z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zlasti v letu 2004 veliko naporov in sodelovanja. Novo vodstvo se bo moralo potruditi, da ne bo prišlo do zmanjševanja finančne podpore, ampak do čimbolj smiselne strukture financiranja oz. porabe sredstev javnih sredstev (skupaj z viri iz EZ). Ob tem so pred nami še številne druge naloge. Nadaljevati moramo z razvojem našega strokovnega izobraževanja, glede katerega smo v zadnjem času storili velik korak naprej in omogoča našim čebelarkam in čebelarjem pridobivanje nacionalne poklicne kvalifikacije. Temeljni cilj razvoja izobraževanja pri ČZS je doseči kakovostno izobraževanje s sodobnimi vsebinami, ki bo dostopno vsem čebelarjem. V ta namen bomo v naslednjem koraku ustanovili čebelarsko šolo Antona Janše. Naloga šole bo analiza potreb po znanju, načrtovanje izobraževalnih programov, razvijanje metod učenja in poučevanja ter vrednotenja procesov in rezultatov izobraževanja. Taka šola bo zanesljiva opora čebelarjem za pridobitev poklicnih kvalifikacij v čebelarstvu. V povezavi s tem pa ostaja naša poudarjena skrb z mlade čebelarje in pomladitev naših vrst. Kot posebno zaskrbljujoče se zadnje čase odpira vprašanje uporabe insekticidov na bazi imidakloprida. S pristojnimi državnimi organi bo treba doseči čimprejšnji in čimbolj ugoden razplet za slovensko čebelarstvo, zato jih nenehno seznanjamo z najnovejšimi informacijami obenem pa skladno z zakoni skušamo po najboljših močeh prispevati k najboljšim ukrepom. K zapisanemu naj dodam, da ostaja v programu vse tisto, česar v tem mandatu ni bilo mogoče izvesti. Dovolite, da se vam ob tej priliki zahvalim za sodelovanje in podporo, ki ste mi jo izkazovali med tem mandatom. Naj medi tudi v tem mandatu! Prilagodljiva, večnamenska podnira /a nakladne I.K- in A/,-panje. Svetovna novost v čebelarstvu! V NEKAJ MINUTAH lahko spremenite AŽ-tebelarjenje v SODOBNO NAKLADNO ČEBELARJENJE! Ponujam vam nakladne panje AŽ-mere, združljive z LR-panjskim sistemom, večnamensko podnico - tudi za pripravo rojev (ometencev) in predelavo kristalizirane oz. melicitozne mane (podnica je združljiva z LR-nakladami) po načrtih univ. dipl. inž. Ivana Jurkoviča. Izdelujem tudi vse vrste satnikov. PETER ZAKRAJŠEK, s.p. Pretnarjeva 6, 1210 Ljubljana - Vižmarje - tel.: (01) 512 62 51 Prof. dr. JOŽE STARC V zemlji, v delu čebel, l’ šumenju brez, v sanjah ob šelestenju praproti iščem sebe, da bi našel tebe - smisel življenja. (Stanc Sever) Nepričakovano je k nam prispela žalostna novica, da smo slovenski čebelarji iznenada in veliko prezgodaj v daljni Švedski izgubili dobrega prijatelja in rojaka, prof. dr. Jožeta Starca, priznanega strokovnjaka entomologa, rojenega v Čurilih pri Metliki. Naj na kratko predstavimo njegovo življenje in druženje z njim. Profesor doktor Jože Starc je bil eden izmed številnih slovenskih oz. belokranjskih čebelarjev, za katerega lahko rečemo, da je živel in delal pridno kot naša kranjska čebela. Rodil sc je 18. avgusta 1942 v Čurilih pri Metliki. Vojna vihra je družini Starc vzela očeta, tako da je moral z bratoma in ob nesebičnem razdajanju svoje matere in stare mame odraščati v skromnih razmerah in nenehnem boju za življenje ter v dokazovanju o tem, kaj zna in zmore. Osnovno šolo je končal v Metliki, srednjo kmetijsko šolo pa v Križevcih na Hrvaškem, kjer je živel njegov stric. Po odsluženi vojaščini je odšel v Ljubljano. Leta 1963/64 je tam spoznal prijatelja Viktorja Ščuko, zdaj doktorja elektrotehničnih znanosti, zaposlenega na inštitutu za visokonapetostno tehniko na Univerzi v Uppsali. Odločil sc je, da bo prek Švedske odpotoval k svojemu stricu v Ameriko. Usoda je hotela drugače - ostal je na Švedskem. Da je lahko začel študirati, si je moral za šolanje zaslužiti denar, zato se je kot fizični delavec zaposlil na farmi blizu Uppsale. Profesor doktor Jože Starc, eden izmed številnih Belokranjcev, ki so morali s trebuhom za kruhom, je imel izjemno življenjsko energijo in voljo, da je dosegel to, kar je. Ob delu je končal gimnazijo. V letih od 1967-1970 je bil laboratorijski asistent na Univerzi kmetijskih znanosti v Uppsali, tretji najstarejši univerzi v Evropi, na kateri je tudi diplomiral. V tem obdobju je na Švedskem spoznal svojo ženo, si ustvaril družino ter si posumi svoj dom. V letih 1970-1975 je bil sprejet na podiplomski študij na isti fakulteti. Leta 1975 je postal magister agronomije. V letih 1979-1982 je opravljal delo vodje čebelarskega odseka na Oddelku za pridelavo hrane živalskega izvora in menedžment na Univerzi v Uppsali. Isto delo je opravljal tudi po letu 1982, ko je postal doktor kmetijskih znanosti. Naš Jože je 20 let vodil diagnostiko bolezni čebel za celotno Švedsko. Kot čebelar in izvrsten strokovnjak za čebelarstvo, je navezal stike s številnimi znanstvenimi institucijami po vsem svetu. Njegovih strokovnih del ne bomo naštevali, saj zdaj ni čas za to, lahko pa rečemo, da je v znanstvenih revijah objavil številne članke ter posnel več dokumentarnih filmov, televizijskih in radijskih oddaj. Njegovih čudovitih predavanj se bodo še dolgo spominjali slušatelji po vsem svetu. Bil je mentor številnim študentom, ki so postali inženirji, magistri in doktorji agronomije. Jože je bil član številnih združenj in organizacij, v več državah je prejel tudi številne spominske in častne medalje. Da je bil res strokovnjak, potrjuje tudi njegova izvolitev za predsednika evropske organizacije za ohranitev evropske črne čebele, v katero je včlanjenih 14 evropskih držav. Jože je bil svetovljan in zato ga je slovenska vlada že leta 2000 imenovala za častnega konzula Republike Slovenije na Švedskem. Pisnega imenovanja pa iz njemu neznanih razlogov ni prejel. Žal ga je zaradi dolgotrajnosti formalnih postopkov in nekaterih proceduralnih zapletov tik pred končnim pisnim sklepom o imenovanju prehitela smrt. Kljub trdemu delu in razpetosti med rojstnim krajem in novo domovino je Jože našel čas za druženje z belokranjskimi in slovenskimi čebelarji ter strokovnjaki s tega področja. Kadar koli ga je pot zanesla v domovino, nam je pripravil čudovita predavanja. Leta 1994 oz. leta 1998 smo bili člani Čebelarskega društva Metlika in Čebelarskega društva Semič prvi v Sloveniji, ki smo spoznali in začeli ceniti delo profesorja doktorja Jožeta Starca in njegov prispevek k razvoju čebelarstva ter ga imenovali za svojega častnega člana. Čl) Semič mu je ob 4()-letnici svojega delovanja podelilo tudi najvišje društveno priznanje »Zlati znak ČD Semič«. Ne bomo pozabili, kako nas je znal pritegniti tako s svojim posebnim načinom razlaganja kot s svojimi čudovitimi diapozitivi iz življenja čebelarjev, čebel in drugih žuželk po svetu. S svojimi preprostimi razlagami nas je učil, kako uspešno in ekološko zdravimo čebele. Težko razumljive zakonitosti narave in življenja v njej je znal povedati tako preprosto, da jih je lahko razumel vsak. Na lanskem svetovnem čebelarskem kongresu v Ljubljani je vodil komisijo »Biologija čebel in vpliv okolja nanje«. Slovenski čebelarji se lahko tudi našemu Jožetu zahvalimo, da smo skupaj z njim avgusta 2003 v Ljubljani tako uspešno organizirali in izvedli srečanje čebelarjev z. vsega sveta. In s kakšnim ponosom je Jože pripeljal poln avtobus švedskih čebelarjev, ki so samo zato prevozili več kot 3.000 km, v svojo rojstno domovino in v Belo krajino! Še zdaj je pred nami njegov ponosili obraz, ko smo ga srečali s prijatelji čebelarji iz Švedske po otvoritveni slovesnosti v Cankarjevem domu, kjer smo se slovenski čebelarji kol edini na svetu predstavili s številnimi čudovitimi panjskimi končnicami, prapori čebelarskih društev, čebelarsko uniformo in s svojo himno. Jože je bil ponosen, da so čebelarji iz Švedske in iz drugih držav sveta lahko videli in dojeli našo urejenost in našo dušo. S tisto zanj značilno žametno govorico in razprtimi rokami je švedskim čebelarjem ob obisku Bele krajine, v kateri se je rodil, na avtobusu razlagal zgodovino in običaje vasi, mimo katerih smo se peljali, kot da bi hotel še zadnjikrat objeti la košček zemlje. Vesel in ponosen je bil na sprejem, ki smo ga pripravili njegovim prijateljem iz. Švedske in njemu, prav posebno ganjen pa je bil ob pesmi »Slovenec sem«. Še vedno ga vidimo, ponosnega in srečnega sredi kočevskih gozdov - v Podstenlcah, kako sc je prekrižal pred obnovljeno kapelico sv. Ambroža - zaščitnika čebelarjev, kjer je svojim prijateljem čebelarjem iz evropskih držav lahko pokazal, kako znamo in skušamo slovenski čebelarji ohranjati kulturno dediščino. Ko je odhajal in smo si stiskali roke, nismo vedeli, da je bil to naš zadnji stisk rok z njim. Belokranjski in drugi slovenski čebelarji ter predstavniki čebelarskih organizacij smo se od njega poslovili v nedeljo, 7. marca 2004, na žalni seji v poslopju občine v Metliki. V imenu slovenskih čebelarjev izrekamo njegovim bližnjim naše globoko sožalje. Čl) Metlika, ČD Semič, ČZS in KIS CVETKO KOGOVŠEK * * (22. }. 1935-30. I. 2004) I— — * Člani Čl) Logatec smo sc konec januarja Ö j 2004 poslovili od našega dolgoletnega člana in poverjenika Cvetka Kogovška. w Samostojno je čcbelaril petindvajset let, la-\ ■ ni jeseni je nakrmil svoje čebele /a zimo in 'Mm up;d. da bo spomladi še lahko opazoval razvoj družin. Usoda pa je hotela drugače, tako tla jih je oskrbel zadnjič. Skrb za čebele je zdaj prevzel njegov sin. Člani Čl) Logatec bomo Cvetka, ki je za svoje vestno delo v društvu prejel tudi odličje Antona Janše III. stopnje, še dolgo ohranili v lepem spominu. ČD Logatec JANE* OMFJEC. Sredi avgusta 2003 je kruta usoda iz čebelarskih vrst Čl) Stična iztrgala dolgoletnega člana Janeza Omejca. Nekega dne mu je po vrnitvi iz čebelnjaka opešalo srce, po kratkotrajni bolezni pa je dokončno omagalo. Pokojni Janez se je rodil leta 1028 v Stični. Ko se je z družino preselil v Spodnjo Drago pod planoto Polževo, si je postavil ličen čebelnjak. Čebelaril je z manjšim številom družin, vendar vzorno in predano že vse od leta 1943, ko se je včlanil v Čl) Stična. Po upokojitvi, ki jo je dočakal kot gradbinec, so mu čebele postale strast in edini hobi. Rad je imel naravo, bil pa je tudi velik ljubitelj živali. Čebele bodo ostale pri Omejčevih. saj se je snaha Ivica z družino odločila obdržati čebele in nadaljevati začeto čebelarsko tradicijo. Člani Čl) Stična bomo Janeza ohranili v trajnem spominu. Čl) Slična i ■n f- /••A ALOJZ MAČEK Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in tlan so groba vrata; ai dneva ne pove nobena pratka. (France Prešeren: Memento mori) Ko smo izvedeli, da je septembra lani prenehalo biti plemenito srce komaj 62-letnega Alojza Mačka, je žalost zavladala tudi med člani Čebelarskega društva Slovenj Gradec. Osnovno šolo je obiskoval v Sevnici, šolanje nadaljeval na gimnaziji v Celju, v Ljubljani pa je diplomiral na fakulteti za elektrotehniko. Zaposlen je bil pri Elektro Celje, nazadnje pa pri Elektro Velenje. Bil je dejaven član Čebelarskega društva Slovenj Gradec. Rad je imel naravo in čebele. Po številu panjev Lojze ni bil velik čebelar, brez dvoma pa je bil velik po srcu in svoji vnemi. Čebelaril je s sodobnimi l.R-panji na kraju, kjer je dobro medila hoja, a se je med na žalost hitro trdil. Kot čebelarski strokovnjak je znal tak med pravočasno iztočiti. Bil je vesten čebelar, sledil je napredku čebelarske tehnologije in je tudi sam vedno snoval, kako čebelariti bolje in na-predneje. Vsako leto se je udeleževal seminarjev v Celju. O človeku, ki je v svojem življenju veliko delal, bi morali veliko pisati, a takšni ljudje so skromni, zato pa za njimi ostajajo številna dela. Njegov sin Rok, ki je zdravnik, je bil v čebelarskem krožku učenec mentorja Matjaža Vehovca in po očetovi smrti je zazimil njegove čebele. Kljub tesnobi, ki nas obdaja, nas tolaži to, da je na področju čebelarstva vendarle zapustil naslednike. Na njegovi zadnji poti na pokopališču v Velenju smo se od l.ojza poslovili čebelarji s prapori, številni znanci in prijatelji. Našega dragega l.ojza bomo vsi, ki smo ga poznali in delali z njim, ohranili v lepem in trajnem spominu. Čebelarsko društvo Slovenj Gradec in prijatelji ali PRODAM čebelje družine na AŽ- in I.R-satih, inf. ® 041 853 715 in 05 388 35 38. PRODAM TAM 5000, atestiran, in petdeset čebeljih družin na satju, inf. 041 586 508 in 02 544 13 28. PRODAM več zdravih družin na satju 5 , 7 in 10 S AŽ, inf. ® 01 512 42 57. PRODAM terenski tovornjak s 54 naseljenimi panji na 10 S, skoraj novi AŽ in zabojnik z 28 naseljenimi panji, inf. 05 300 57 02 zvečer. PRODAM pet čebeljih družin na 10 S AŽ, Inf. ffi 07 304 50 78 ali 041 925 806. PRODAM avtoprikolico in zabojnik za 12 AŽ-panjev devetsatarjev z enotnim podvozjem inf. S 05 364 50 19. PRODAM čebelarsko prikolico za osebni avto z enajst naseljenimi 10 S AŽ-panji s tehtnico v enem panju in 30 letnilcov vezanega Slovenskega čebelarja 1974 -2003. Prikolica je atestirana in ima naletne zavore, inf. S 02 521 19 74. PRODAM sredi maja nekaj čebeljih družin na pet in sedem satih z mladimi (lanskimi) maticami. Informacije zvečer S 01 754 18 62 ali GSM 041 782 143 PRODAM dvajset zdravih pregledanih in močnih čebeljih družin na 9 S AŽ, inf. S 041 768 351. PRODAM sto čebeljih družin na 9 in 10 S AŽ, inf. S? 031 878 862 zvečer. PRODAM čebelje družine z mladimi maticami na 10 S AŽ. inf. S 04 204 5058. PRODAM pet čebeljnih družin na 10 S AŽ, prevzem aprila ali maja, inf. S 042 310 505. PRODAM nekaj zdravih čebeljih družin na AŽ 5 in 7 S, inf. S 01 723 83 22 in GSM 041 599 542. PRODAM zaradi starosti petnajst čebeljih družin na 10 S AŽ, inf. @ 07 497 40 44. PRODAM več čebeljih družin na 7 in 10 S AŽ z panji ali brez, ter prevozni čebelnjak TAM 5000, E 07 307 83 89 in GSM 041 385 494. PRODAM čebelje družine na K) S AŽ, inf. ® 02 570 16 51 &