Uredništvo: Sehillerjeva cesta štev. 3, dvorišču, I. nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * List izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri dopoldne. * * Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. * * Anonimni dopisi se ne uva-žujejo. NARODNI Upravništvo: Sehillerjeva cesta štev. 3. Naročnina znaša za avstro-ogerske dežele: celoletno ... K 25'— polletno ... K 12"50 četrtletno ... K 6"5iO mesečno ... K 2-10 Za Nemčijo: celoletno ... K 28'— za vse druge dežele i. Ameriko K 30-— Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. Št. 103. Telefonska Številka 6S. Celje, v pondeljek, 9. mala 1910. Čekovni ra£nn 48.817. Leto II. Občni zbor Zadružne Zveze v Celju. Prihodnji četrtek ob pol 9. uri zjutraj se vrši občni zbor Zadružne Zveze v Celju, najstarejše zadružne organizacije na Slovenskem. Narodna stranka je bila od nekdaj na stališču, da strankarstvo ne spada v gospodarske naprave, ampak da tu morajo biti merodajni le stvarni oziri. Sodelovali smo pa radi v zadružni organizaciji in branili baš celjsko Zadružno Zvezo ves čas pred ljutimi klerikalnimi napadi. Svoje moči, katere imamo v zadružništvu, nikdar nismo izkoriščali v strankarske namene in zato hočemo tudi letos na občnem zboru dokazati, da se nam ne gre niti za večino v načelstvu, akoravno bi mogli doseči, da se izvolijo sami pristaši narodne stranke v načelstvo. Važen vpliv si bodemo seveda tudi za v prihodnje pridržali v ti organizaciji, ker hočemo svoje gospodarsko delovanje opreti na to trG-tio podlago. Nekatere spremembe bodo seveda času primerno potrebne. Za zadružništvo na Slovenskem velezaslužni dosedanji predsednik g. Miha Vošnjak se je odrekel že v južnoštajerski hranilnici predsedstvu, in se je z ozirom na svoje rahlo zdravje le težko dal pregovoriti, da tam še naprej predseduje. V Zadružni Zvezi treba pa v predsedstvu močne in žilave roke, posebno v današnjih razmerah, zato bomo hvaležno uvaževali in zmiraj cenili, kar je storil Miha Vošnjak za naše posojilništvo. Izvoliti nam pa bode novega predsednika in sicer moža-, ki kakor dosedanji predsednik v vseh krogih uživa#zaupanje ter je nad vsako strankarstvo vzvišen in ki bode s svojim velikim vplivom zastopal interese Zadružne Zveze na odločujočih mestih. Seveda se mora važnim in močnim zavodom, ki so člani Zveze, pustiti neskrajšano njih zastopstvo v načelstvu Zadružne Zveze, kakor so ga imeli doslej. V ostalem bode pa treba pritegniti v načelstvo le može strokovnjake in niti ene nedelavne moči. To zahteva korist slovenskega zadružništva in je danes bolj potrebno nego doslej. Samo ob sebi se razume, da se mora načelstvo sestaviti tako, da bode v vodstvu Zveze odločevala volja članic in nič drugega. Vsakdo, kdot bode v službi zavoda nesebično deloval, bode tudi v tem položaju žel zasluženo plačilo za svoj trud. ločiti bode pa vodstvo organizacije od uslužbenega uradništva po delokrogu, kar bode le vsestransko koristilo. Slovaške kulturne razmere. Dne 5. t. se je vršila v Pragi v zofijski dvorani velika slovaška slavnost, pri kateri priliki je slovaški voditelj, bivši poslanec v ogerskem drž. zboru, urednik dnevnika »Slovenski Dennik« Milan Hodža spregovoril o razmerah na Slovaškem po priliki sle- deče: »Slovaško je gotovo kulturni unikum. Narod brez šol, brez inteligence, brez politične moči, in vendar je ohranil svojo samobitnost, in v najkritič-nejših časih še goji in si spopolnjuje svojo narodno kulturo. Sodelovanje Slovaške v starih političnih bojih ogerske države in v češkoslovanskem boju za svobodo mišljenja (husitstvo). v katerem se je pojavljala solidarnost in narodna enotnost Čehov in Slovakov, je dokaz kulturne sprejemljivosti Slovaške istotako kakor spomini ljudske umetnosti, pesmi, pripovedke in proizvodi ljudske umetne obrti. Razvoj Slovaške v 19. stoletju je rezultanta dveh kulturnih smeri: Kollarovo-Šafarikove, ki je smer hu-manitete, kulturnega narodnega boja, in smeri, ki je zrasla kot posledica idej ekskluzivnega nacionalizma. Šturovska šola v 30. in 40. letih je kulturne sile naroda spopularizirala. Vrhunec te dobe je v letih 60., v letih »Slovaške Matice«. V letih 70. nastopi kulturna katastrofa za Slovaško: odprava šol, treh gimnazij in učiteljskega zavoda, »Slovaške Matice«; v letih 1874—1875 in 1. 1879 se upelje obvezni pouk v madžarščini v vse ljudske šole. Naslednja desetletja so doba političnega in gospodarskega ter narodnega propadanja Slovaške, slovaško gibanje se omejuje samo na posamezne pisatelje, ki so suve-rensko obvladali ozki krog občinstva, vzgajajoč je v romantičnem, da, celo •fatalističnem duhu. V letih 90. se pričenja preobrat in napredek, osobito v politični vzgoji naroda in s tem istočasno tudi kulturni napredek. Narodna zavednost ima za posledico tudi večje kulturne potrebe. Ljudstvo, ki je poprej čitalo samo pripovedke o Genovefi, čita danes mnogo narodnih časopisov in knjig in si želi predavanj. Politična probuja je povzročila tudi nravno povzdigo, pojemanje alkoholizma. Narod več čita in manj pije. Zločinov med Slovaki je manj kot med Madžari. Madžari tvorijo na Ogerskem 51.4% prebivalstva, med zločinci pa je Madžarov 54.8%, torej za 3.4% več; med Slovaki je zločincev kakih 11.3% do 11.9%. Tudi »Amerikanci«, ki so iz Amerike prinesli s seboj samostojnost in samozavest, imajo velik vpliv fta preporod Slovakov. Šola je postranska. Temu se ni čuditi, če vemo, da je na Slovaškem 2500 madžarskih, 600 madžarsko-slovaških in samo 300 slovaških ljudskih šol, a še v teh se 3A vsega poučuje v madžarščini. Razloček med slovaškim in češkim preporodom obstoji baš v tem, da so se prerodih Čehi v sVojih šolah, na Slovaškem pa lastnih slovaških šol ni, ampak tam deluje le časopis, predavanje in organizacija. Zato se vrši preporod tako počasi. Vrši se v deželi, v kateri se za kulturo nič ne stori, v kateri se da 16 miljonov kron na leto za orožnike, a le 13 miljonov kron za ljudske šole. — Posledica je, da ima na Ogerskem 68% šol samo po enega učitelja in da se najdejo šole, kjer eden učitelj poučuje 275 otrok. Od 3,150.000 šoloobveznih otrok jih je zapisanih samo 2,500.000, šolo jih pa obi- skuje le 1, 999.000, torej 1,200.000 otrok vobče ne hodi v šolo. Pri obisku šol se opazuje nazadovanje: 1. 1880 ni bilo zapisanih 18% otrok, 1. 1906 pa že 24%. In še pri vseh teh žalostnih razmerah obiskuje šole razmeroma več slovaških (84.4%) nego madžarskih otrok (81.3%). Narodni boj Čehov je naperjen proti neprijate-Iju vendarle nekulturnemu, Slovaki se moramo bojevati proti sili, kulturi neprijazni. Je to sila, ki jo obvladuje histofizem fevdalnih nazorov o političnih in družabnih razmerah, kjer se smatra produktivno delo za sramotno. Je to nazor ogerskega plemstva, kateri se je pridružila že v letih 30. minulega stoletja slovaška gentry, malo plemstvo, na Ogerskem politično najčilejši element, na kateri je stavil Se Ha-vliček-Borovsky toliko nad. Ta razred se tako drži historizma svojih privilegijev in predsodkov in ima tak vpliv na mišljenje družbe na Ogerskem sploh, da je našel zagovornike svojih razrednih interesov in šovinizma celo v meščanskih vrstah, bodisi ne-madžarskega, nemškega, židovskega, celo slovaškega rodu, in ni pripustil, da bi se začelo na Ogerskem misliti o javnih zadevah v smislu in duhu moderne demokracije, napredka in kulture. Mali krog madžarskih socijologov, ki vidijo katastrofalni razvoj madžarskega naroda in ga hočejo prilagoditi zahtevam nove dobe, ima dozdaj le majhen vpliv. Konservativno, protiljudsko mišljenje gospodujočega madžarskega razreda je okužilo tudi nemadžarsko inteligenco osobito tudi slovaško. Slovaška inteligenca dolgo časa sploh niti misliti ni hotela na to, da je treba za narodni boj pridobiti tudi široke ljudske vrste. Med slovaško inteligenco in slovaškim ljudstvom je bil globok prepad v nazorih. Inteligenca je bila mišljenjsko pomadžarjena, to se pravi aristokratska, kar se zdi človeku pri narodu, ki nima nobenih višjih slojev, naravnost nemogoče, in je naravno moralo postati usodno. Ko so v letih 90. prišli mladi Slovaki, vzgojeni na Češkem, v svojo domovino in začeli tam delovati v smislu podrobnega dela med ljudstvom, so jih gledali stari narodni bojevniki z nerazumevanjem. Problem malega naroda, ki je tako očividno izražen v celi zgodovini češkega preporoda, je Slovakom bil tuj in nerazumljiv. Šele po češkem vplivu so bili nanj opozorjeni in delo v tem demokratičnem smislu je tudi porodilo plodonosno slovaško gibanje. In s tem smo prišli tudi do temelja češko-slova-ške vzajemnosti. Gre se za to, da se obnovi kulturno jedinstvo češko-slovaškega naroda, dokumentirano v celi zgodovini, da se zrušijo stebri pogubnega vpliva madžarskega na slovaško mišljenje. Jezikovno vprašanje*) je tudi podrejenega pomena in z njega *) Tu misli govornik na enotni češki književni jezik, ki bi naj veljal tudi za Slovake, ki zdaj pišejo svoj jezik. LISTEK. Oče fiondelik in ženin Vejvara. 24 Češki spisal Ignat Herrmann. — Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil Stanko Svetina. Predno je odšel na sprehod, mu je pripomnila gospa kar najbolj vljudno, da ga bo čakala z obedom po enajsti uri, da bodo kosili »punkto punktum« ob pol dvanajstih, da bode danes jako lepa gos z novim zeljem ...! Ta sveta ptica naj bo gospodu Kondeliku plačilo za daritev, ki jo daruje rodbini z izletom. No, mojster se je res nekoliko pomiril. Zdelo se mu je sicer, da se tudi po gosi z zeljem dobro spi, ba, da nimamo celo takega užitka od gosi, ako ne moremo po njej nekoliko zadremati, toda rekel ni ničesar in je šel v mesto. Ah, ljubi bog, pravijo, da človek nima; več skrbi, ko otroci dorastejo. Pa res ni nobene skrbi! Tedaj se šele začno nadloge in težave! Pa pride v hišo ljubimec, ženin, in hoče samo letati, letati po svetu, kakor da bi se v Pragi ne živelo dobro! In ravno v nedeljo je v Pragi prijetno. Vse je na deželi, gostilniški praški vrti so kakor pometeni — kaka vdobnost in kaka postrežba, hitra in prijazna! Toda tega nočejo mladi ljudje razumeti. Njim je košček trave vse. In ta gnojnica na deželi, ki se ji pravi p i v o. Če že nič drugega, vsaj to bi moralo pripeljati bedaste izletnike k pametnejšim mislim! • lik se je oblačil, toda kako mu je bilo! Bil je sit kakor bomba in sedaj mora kolovratiti in bogve kam! Bil je sicer oblečen v lahko, belo obleko, toda potil se je že sedaj; kaj bo še-le v vozu? Gospa je tudi čutila ne-vdobnost take naglice, toda rekla ni ničesar. Pepica je letala iz sobe v sobo, iskala solnčnik, rokavice, robce in je vedno odpirala vrata in poslušala, če že ne gre gospod Vejvara po stopnjicah. Prišel je ob četrt na eno kakor na konju. Na eni strani je imel na jermenu pled, na drugi strani je od-skakoval na svetlem jermenčku mošnjiček z daljnogledom in na tretjem jermenu je visela opletena in s kožo obšita steklenica, sedaj napolnjena z vinom. Tudi vse žepe je imel napolnjene. V enem je bil zavitek smotk, v drugem neka knjiga — morda pesmice za Pepico, ako sedejo kje v gozdu na tla — v tretjem ploščat kozarec za vino in v četrtem — kdo ve, kaj je bilo v tem! Gospod Vejvara je bil obložen, kakor bi hotel iti za doktorjem Golobom v Afriko. Ko je mojster Kondelik videl mladeniča tako o-boroženega, kakor bi šel v boj, ni mogel molčati in ga je vprašal: »Slišite, Vejvara, ali imate s seboj tudi kako pet-liberno svinjsko gnjat ali vsaj ogerske salame?« »Tega nimam, gospod«, je odgovoril Vejvara o-supel, «vendar še lahko skočim po njo...« In že je prijel za kljuko, da bi preskrbel nekaj živil. »Ampak, gospod Vejvara«, je rekla gospa Kondelikova, »stari se le šali. Saj vendar ne gremo v Avstralijo!« Gospod Vejvara je obstal v zadregi in je gledal zdaj enega zdaj drugega. »Kam pa pojdemo?« je vprašal Kondelik. »V Černošice, prosim, tam je zelo krasno, kakor mi je zagotavljal zadnjič neki prijatelj; tam je baje nebeško zatišje. Toda čas je že, da gremo — vlak odide ob eni uri. »Torej pojdimo, jaz sem pripravljen!« je vzdih-nil mojster in je še enkrat pogledal z žalostnim očesom na prijazno sobico. Kako bi bilo sedaj tu krasno! Iz Ječne ulice je do Franc-Jožefovega kolodvora še precejšen kos pota in naši izletniki so prišli tja brez sape. Ravno je drugič zvonilo, lokomotive raznih vlakov so piskale, da je šlo skozi ušesa, blagajne so bile oblegane, povsod so se slišali oglušujoči klici. Vejvara se je poslednji pririnil k malemu oknu in je zahteval štiri listke do Černošic in nazaj. »Černošic!« je rekel blagajnik nemško. »Ne vem, kje je to. Kako se imenuje kraj v nemškem jeziku?« »Moj bog, Černošice!« je zaklical Vejvara bojazljivo. »To je tretja ali četrta postaja.« Blagajnik je pogledal na neko tablo, snel jo je in jo je porinil Vejvaru: »Tu imate vozni red — poiščite si — jaz tega nimam na njem. — Morda hočete v Čarčane?« »Ne, gospod blagajnik, v Černošice, — zmota je izključena«, je rekel Vejvara nestrpno. »Potem ste na napačnem kolodvoru!« je kriknil blagajnik, zaprl nejevoljno okence in zginil v svoji luknji. Vejvara je stal tu uničen in se ni upal vrniti k družbi. Na peronu je zazvonilo tretjič, lokomotiva je zažvižgala, poslednji izletniki so tekli v vozove, pred katerimi so letali sprevodniki in klicali: »Rasch, raseh, einsteigen, fertig!« Vejvara je gledal začudeno v vozni red, ki je bil nalepljen poleg okenca. Ah, čeprav bi zamudili. \ nasilno rešitvijo bi se niti oddaleč ne rešil problem češko-slovaški. Ceško-slovaška vzajemnost sloni na enotnem kulturnem razvoju, na enem cilju: ustvariti enotni svetovni nazor na Češkem in na Slovaškem, na našem duševnem zbližanju s češkim kulturnim življenjem, ker če se približamo k češkemu življenju, se samo povrnemo sami sebi in se emati-cipiramo od škodljivega in kulturno nam tujega vpliva madžarskega aristokratizma. Naš cilj bodi pri vsej različnosti pogojev za politični razvoj, strniti se v kulturno harmonično celoto in postaviti se v službo skupnega narodnega ideala, da bomo pripravljeni za skupne boje v bodočnosti.« O nravni vzgoji šolske mladine. V praškem »Času« je objavil dr. Edvard Beneš članek, ki ga podajemo v celoti, ker nam lepo slika veliko mizerijo češkega naroda glede moralne vzgoje njegove mladine. Mi Slovenci svoje lastne razmere v tem oziru žal le premalo poznamo, ker še do danes ni nikdo nastopil, ki bi si upal tako odkrito in tako krvavo neusmiljeno opisovati strašno življenje mladine. Vemo, da bomo zadeli na odpor gotovih ljudij, ki hočejo na eni strani narodu utajiti njegovo moralno bedo, na drugi pa ga prepričati, da je taka le današnja mladina, ki usesava razne »strupe «. oni in njihov čas pa da je bil povsem drug. Prepričani smo, da so to le pobeljeni grobovi, ki so pod rušo taki kakor drugi in prepričani smo nadalje, da ustre-žemo celokupnemu narodu, ako mu spregovorimo z idealnim Čehom resne besede, ki naj bodo prizadetim opomin, vzgojiteljem prošnja in gojencem svarilo: »Ne moremo si tajiti, da se pri nas o vprašanju moralne vzgoje učeče se mladine malo govori. Imamo sicer celo vrsto časopisov in revij, zlasti ženskih, kateri pišejo o tej reči zelo temeljito in jasno in vemo tudi, da od dobe, ko so se začeli nekateri naši ljudje tega vprašanja dotikati in odstranjevati hinavsko čistost dela naše javnosti, da od one dobe ni izginilo zanimanje za to vprašanje iz gotovih krogov, Če primerjamo svoje razmere z onim v tujini, še tudi ne moremo reči, da bi bili mi v morali za ino-zemci, ali gotovo je, da bi imel oni, ki bi hotel zadevo v naši javnosti zasledovati, za to dan na dan obilo priložnosti. Čudne se mi zdijo razmere med našim dijaškim naraščajem, a zlasti v dozoreli takozvani inteligenci, razmere, ki sem jih v praksi lahko gledal na lastne oči. Pri nas se, kakor drugod, govori o prostituciji in o boju zoper njo, propoveduje se proti alkoholizmu; to gibanje ima svoje zagovornike in pogosto cela društva hočejo ubiti strašno zlo s silno propagando, ali v praksi je videti, žal, malo uspeha. To bi najboljqe videli, ako bi mogli neopaženo zaiti v sredo najnežnejših dijakov. Pred nedavnim mi je pravil dijak neke višje obrtne šole o razmerah med dijaki na zavodu, pri čemur je zlasti govoril o svojem razredu. Med 30 dijaki jih je imelo strašno spolno bolezen čez 30 odstotkov. Nekoliko se jih je dnevno shajalo na stranišču, kjer je vsakdo pripovedoval o težki svoji bolezni in povpraševal druge za dobrovo-ljen nasvet. V razredu sta bila dva občeznana, ki sta vsled bolezni in raznih »zdravil« tako »zaduhte-la«, da so ju morali popolnoma odločiti od drugih in ju za se posaditi. Fantje, ki so prišli z očetnjega doma kje s plane dežele, niso imeli o takem življenju ni pojma, ali čez eno leto so se že vračali okuženi domu. Na omenjeni šoli so si učenci cele tedne pripovedovali, če so se kedaj srečali s profesorji kje v kakem zakotnem lokalu. Zgodilo se je celo. da so se dijaki dogovorili, da bodo zalezovali nekega profesorja, komu so namenjeni njegovi nočni obiski in to so res storili — z zadovoljivim uspehom. samo da bi tam kje našel Černošice. Kje so? Kako ga je ta prokleti kolega povlekel! Tu se je k njemu sklonila neka velika, kosmata glava, pokrita z modro čepico in glas je zazvenel kakor stare harmonike: »Jaz vem, gospod, oni hočejo v Černožice — to je na severozahodnem kolodvoru — toda morajo iti hitro, časa imajo še precej!« Rešilni angelj! je zaklical v duhu Vejvara in je pogledal kosmatega portirja; poljubil bi ga bil. Stisnil mu je hvaležno v roko kubo, obrnil se je in šel h Kondelikovim, ki niso razumeli, kako pridejo v Černošice, ko je vlak že oddrdral. »Mala zmota, gospod«, je razlagal Vejvara Kon-deliku v zadregi, toda vendar še navdušeno. »To je novo izletno mesto, malo znano, kolega se je gotovo zmotil — ni na tej progi, ampak na severozahodni in se imenuje Černožice — časa imamo dosti, bomo tam takoj...« Mojster Kondelik ni rekel niti besedice in je bežal iz kolodvora kakor obstreljeni jelen. Za njim je hitela gospa in ves potrt je korakal za njima Vejvara s Pepico ob strani. Ta nesrečni aranžer je še prenesel divji pogled mojstrov, toda neizrečeno se je sramoval pred Pepico. »Čudna reč, kako se je mogel kolega Havrda tako zmotiti. Slednjič upam, da ne zamudimo, toda gospod oče se jezi...« »E, saj se ne jezi«, ga je mirila Pepica. »Oče se tudi rad malo sprehodi.« Pepica je mislila to dobro, toda pogled gospoda Kondelika je govoril ravno nasprotno. Pepica je stisnila ustnice, Vejvara je povesil glavo. Molče je šla vsa družba po cesti mimo kolodvora k Hybernski ulici, Jezdeški, na Porič in na severozahodni kolo- Poslušajrno zabavo velikega dela inteligentnih ljudi. 90 odstotkov vseh besed se tika sredstev, kako bi se bilo možno ohraniti pred okuženjem. Najbolj me je vedno iznenadilo, da so si ljudje svesti nevarnosti, a da ni nikdo nikoli izustil besede, da je proti temu žalostnemu životarjenju naperjeno ravno gibanje proti prostituciji. Izpoznal sem za gotovo, da živi velik del teh inteligentov od samih tradicij, ki jih je zapustil starejši rod, da nima o gibanju proti prostituciji najmanjšega pojma, da o tej zadevi ne ve nič in ne čita nič in da sploh nobeden teh ljudi o stvari niti ne misli. Ti ljudje so se s tem vprašanjem popolnoma seznanili potom raznih brošur, ki so pisane z gotovo težnjo in ki jih razpošiljajo razne tvrd-ke z gumijevimi pripravami itd. — ali z etične, filozofske in socijološke strani se s tem nočejo nikoli ba-viti — iz lahko umljivih razlogov. Da drugače povem, nikoli do sedaj nisem slišal, da bi bil kdo na še tako rahel način povedal, da se mu gre za boj proti prostituciji. Če vzamemo vprašanje pitja in abstinence, najdemo vsaj deloma druge razmere. Danes javno mnenje soglasno obsoja prostitucijo, ali javno mnenje kot celota. Vsaki pojedinec javnega mnenja pa, če govori za svojo osebo o prostituciji, zameži na eno ali pa celo na obe oči. Pa tudi z ozirom na svoje bližnjike ravna tako. Javno se nikdo ne upa izjaviti, razven v ožjem krogu, in če stori kdo to, je to vse drugo nego njegovo zasebno mnenje. S pijačo je zopet nekoliko drugače. O abstinenci ne mara javno mnenje nič slišati in še pred nekaj časom se je javnost nekako norčevala iz abstinentov. Danes seveda priznava javnost, da je abstinenca dobra stvar, a njeno moralno vrednost priznava z molkom. Pač malokdos e upa odločno se postaviti proti abstinenci v javnosti, ravno zato, ker z znanstvene strani abstinenca ni dovolj razjasnjena in ker mnenja zdravnikov o njej niso jednotna, pa tudi radi tega, ker je v tem vprašanju mnogo tudi čisto individualnih momentov. To vprašanje se ne da tako ostro začrtati in pri abstinenci ali neabstinenci ne moremo govoriti o hinavstvu in neznačajnosti. Kar je dobro za enega, ni dobro za vse ... (Konec sledi.) ANGLEŠKI KRALJ EDVARD VII. MRTEV. Iz njegovega življenja. Princ Albert Edvard, poznejši kralj Edvard VII. je bil rojen 9. nov 1841 v Londonu kot sin kraljice Viktorije in princa regenta Alberta. Kraljica Viktorija je takrat vladala že četrto leto. Po domači od-goji je dovršil mladi princ vseučiliške študije v Cam-bridge. Poleg obširnega splošnega znanja je govoril mladi princ vse glavne evropske jezike; s posebno vnemo je gojil šport; tej svoji ljubezni je ostal do smrti zvest. Z 19. letom je začel potovati; obiskal je najprej Zjedinjene države severoamerikanske in Kanado, pozneje pa v gotovih presledkih skoro vse kolonije velike britanske države. Tudi po Evropi je mnogo potoval; v Parizu je bil kakor doma, na Dunaju je bil oficijelno 1. 1873 pri otvoritvi svetovne razstave in 1. 1888, ko je bil imenovan za imejitelja 12. huzarskega polka. Hodil je večkrat na Ogersko k raznim magnatom na lov in zadnja leta je redno obiskoval poleti Marijanske toplice na severnem Češkem. Angleški kraljevi prestol je zasedel dne 23. jan. 1901 po smrti svoje matere kraljice Viktorije. Imel je 5 otrok, 2 princa in 3 princezinje. Zunanja politika kralja Edvarda VII. Samo deset let je zadostovalo, in umrli kralj Edvard si je zagotovil v zgodovini mesto kakor ne kmalu kak drug vladar z dosti bolj šumnim in pozornost vzbujajočim delovanjem. Edvard VII je bil dolga dvor. Mojster je tolkel s palico ob tlak in Vejvaru se je zdelo, da vsi ti udarci veljajo njemu. Gospa Kon;-) delikova si je brisala pot s čela in je močila že drugi robec. Na severozahodnem kolodvoru je bilo skoro mrtvo v primeri s kolodvorom Franca Jožefa. Vejvara je hitel k blagajni. »Štiri listke, prosim, do Černožic — sem in tja!« »Do Černožic?« je ponovil blagajnik. »Gre šele ob pol petih.« Vejvara je okamenel. Kaj so se proti njemu za-rotili vsi-vragi? Slednjič se je tudi ta potrpežljivi junak začel jeziti. »Oprostite, gospod, zabavni vlak? Ob pol petih. Kdo pa se pelje na izlet ob pol petih!« Blagajnik, ki je bil dobre volje — kar je zelo čudno — kakor malokateri železniški blagajnik, je začel razlagati. »To ni ravno zabavni vlak, gospod. To je popolnoma navaden vlak, v nedeljo kakor v delavnik. Tukaj imate: Černožice — čez Osek, Chlumec in Kraljevi Gradec — Černožice pri Smiricah .. « »Oprostite, gospod,« je jecljal Vejvara, v katerem se je vzbudila sumnja, da je to zopet kaka nova zmota, »kdo pa bi šel samo za eno popoldne do Smi-ric — to je šele pri Jožefovem! Mi hočemo iti v Černožice, tu pri Pragi...« »Aaa — pardon«, je odgovoril blagajnik, »to so Černošice — za Radotinom — zahodna proga — morate iti na Smichov .. .«*) *) Predmestje Smihov je ravno na nasprotni strani glavnega mesta Prage. Od severozahodnega kolodvora, kjer je bila sedaj naša družba, pa do tja, je slabo uro hoda. Op. prev. W ■■■ . . ■ i t leta v neprijetnem položaju prestolonaslednika, kateremu so samo humoristični in športni listi posvečevali mimogrede svojo pozornost. Toda. ko je zasedel prestol, je ostal v svojem zasebnem življenju kar je bil, namreč prijatelj športa in mode, a v svojem javnem delovanju je izpolnjeval svoje mesto kot pravi narodni kralj. Vse svetovno časopisje mu daje danes častno spričevalo, da je bil največjr živeči 4i-plomat. Na svojih mnogobrojnih potovanjih ni iskal samo zabave, temveč je s svojim bistrim-razumom spoznaval razmere kakor so — in te bog^e skušnje je pozneje izrabljal. Zunanja politika Edvarda VII. je imela jedno za nas pomembno načelno potezo: boj za osamljenjem Nemčije. Ta država, ki se je'povzpela zadnjih 40 let do naravnost neverjetne militari-stične in narodnogospodarske moči, je postala najnevarnejša konkurentinja" angleškemu industrijalcu in trgovcu; kralj Edvard je videl grozeče naraščanje njenega trgovskega in vojnega ladjevja, videl je naraščanje vsenemškega vpliva na jugqMoj$£ /idel brezpogojno zasužnjenje Avstrije — in bila mu je dana za delo pot. Francijo je zaposlil na Maroeari-skem, z Rusijo se je navzlic neverjetnemu sovraštvu Rusov do Angležev, ki se je še poostrilo po ru-sko-japonski vojni, sprijaznil septembra 1. 1907. Obe državi ste si natančno določili krog svojih interesov v Aziji. Potegnil je k sebi Španijo in Portugalsko, sprijateljil se je z Dansko, Belgijo, Nizozemsko. Glede Avstrije se mu ni posrečilo, da bi jo odtuji! nemškemu vplivu. Znana je uloga Angležev v bosanski krizi — ko je stvar postala skrajno nevarna, je Edvard vedel odnehati, računajoč z vojaško slabostjo Rusije. Edvard je zasledoval na Balkanu politiko Glad-stoneovo: Balkan — balkanskim narodom! Zaradi njegovega boja proti pangermanizmu, ki ogroža i nas Slovane, nam je bila njegova politika simpatična in naša žalost ob njegovi smrti je globoka, naše sožalje nad zgubo, katera je zadela angleški narod, odkritosrčno. Bolezen kralja Edvarda. »Fremdenblatt« poroča, da je zbolel kraij Edvard na potovanju v Biarritz letošnjo spomlad za influenco. V Biarritzu se je pokazala ta influenca kot obolenje želodca in dihalnih organov. Že v Parizu je tožil o slabem stanju svojega srca in zdravniki so imeli resen strah, da bi utegnila nastopiti katastrofa. Zdravniki mu niso hoteli dovoliti, da bi se vrnil v London nazaj, a kralj se ni dal odvrniti od svojega sklepa, ker se mu je zdelo, da mora biti dom^ vsled notranjih političnih težav. Doma se mu je še pridružila bolezen v grlu ter se srce tako poslabšalo; da leva stran zadnji dan sploh ni Več delovala. Kralja je začelo*dušiti, padel je v nezavest in srce je prenehalo biti. Pogrebne svečanosti. K pogrebu se bode sešlo v Londonu več inozemskih vladarjev in princev. Med drugimi belgijski in norveški kralj; Francijo bode zastopal najbrže Lou-bet in Zjedinjene države Roosevelt. Novi kralj Jurij V. Prestolonaslednik, kateri je bil v soboto proglašen za kralja Jurija V., je drugi sin umrlega kralja. Rojen je bil 3. junija 1865. Že v mladih letih je kazal posebno veselje do mornarice; v vojni mornarici je avanziral do kontreadmirala. Poročil se je f>, julija 1893 z nevesto svojega umrlega brata, pjjgpe?;tuo Marijo Teck, s katero ima 5 sinov in 1 hčer. Odpovem kralju pravijo, da je izvanredno dobra in.plemenita duša; tudi nova kraljica je zelo priljubljena zaradi svoje lepote in prisrčne prijaznosti. DROBNE POLITIČNE VESTI. , L^ Italjanska pravna iakulteta. »Poljska koresp.« poroča, da je sicer večina v proračunskem odseku Vejvara se je opotekel od blagajne, brez nade, obupan. Černožice — Černošice! Dvignil je oči — in jih je zopet povesil. Tri osebe, katerim je odgovoren za to svojo gonjo za izletom, so zapazile, da zopet prihaja s praznimi rokami. Mojster Kondelik — tako se je zdelo Vejvaru — ga je gledal tako čudno od nog do glave, gospa Kondelikova z napetim pričakovanjem, z nemim vprašanjem na ustnicah, in Pepica — ah, Pepica z obžalovanjem, polnim nežnosti, z vso gorečnostjo ljubeče mladenke, ki bi si rada naprtila vse grehe ljubljenega moža na svoje rame. Vejvara se je preril s svojo ropotijo skozi redko gručo ljudij pred blagajno in se je bližal svoji karavani; žalibog, bilo je k nji mnogo bližje, kot si je Vejvara v tem trenotku želel, in noge so se mu skoro tresle. »Torej dajte nam listke, gospod Vejvara«, je stegnil roko mojster Kondelik z grozno skelečo ironijo. Ubogi Vejvara je hotel med potjo spraviti nasmeh na svoj obraz, toda ta nasmeh mu je takoj zmrznil po besedah Kondelikovih. »To je čudna stvar, gospod«, je govoril v mučni zadregi, »kar se tiče Černožic, katere smo iskali, smo tu na pravem kolodvoru, toda Černošice. kamor hočemo iti, ležijo na zahodni progi, za Radotinom. Ne morem si pojasniti, kako je kolega Havrda __ prej — in sedaj oni portir na Franc - Jožefovem kolodvoru--« Ni dokončal, ni mogel dokončati. Mojster Kondelik je zaklel in brki so se mu je-žili. Naglo si je obrisal čelo, na katerem so se zbrale kapljice potu, in s hripavim glasom je izbruhnil: »In sedaj me hočete gnati na Smichov, človeče? To ste se ...« (Dalje sledi.) za ustanovitev italj. pravne fakultete v Trstu, vendar pa: so se zadnji čas pojavili razni pomisleki, ki govore za ustanovitev italj. pravne fakultete na Dunaju kakor želi tudi vlada. Ti pomisleki se tičejo ire-dentizma in pa narodnostnih prepirov med Italjani in Jugoslovani na eventuelni pravni fakulteti v Trstu. Tudi gosposka zbornica je odločno proti Trstu. Vstaja v Tibetu. Iz Pekinga poročajo, da je bilo pri neki vstaji v Lhassi umorjenih tisoč kitajskih vojakov, ki so bili tam nameščeni kot posadka. Krvave volitve na Ogerskem. Blizu Velike Ka-niže so se v petek do krvavega "stepli agitatorji za klerikalnega kandidata Zichyja in nekega justhovca. Več oseb, med njimi ena ženska, je bilo nečloveško tepenih. — Na Sedmograškem je hotel neki rumun-ski stavbar Budean z revolverjem ustreliti vladnega kandidata Burdia. Rojaki, spominjajte se prepotreb-nega Sokolskega doma v Brežicah. Slovenci! „vij Bratski srbski narod je zadela težka nesreča: po velikem deževju so reke v Šumadiji, v središču kraljevine Srbije, tako naglo narasle, da so bili v najkrajšem času preplavljeni celi kraji. Posebno je trpela stara srbska prestolnica Kragujevac, kjer ie v mnogih ulicah voda dosegla visokost dveh metrov in je uničevala vse: poslopja, imovino meščanov in njihovo življenje. Kolikor je dosedaj znano, je 20 ljudi našlo smrt v deroči vodi, a materijalna škoda znaša po sedanji cenitvi mnogo milijonov dinarjev. Beda je velika in pomoč nujno potrebna. Zato se obračajo podpisani na vse zavedne Slovenke in Slovence s pozivom, da priskočijo na pomoč našim rodnim bratom, ki jih je zadela tako težka nesreča. To je naša človeška in rodoljubna dolžnost in to tem bolj* ker so Srbi, ko je zadela pred leti Ljubljano in slovenske dežele strašna potresna katastrofa, bili med" prvimi, ki so priskočili dejansko na pomoč. Iz-kjjžimo bratom Srbom z obilnimi prispevki, da sočustvujemo z njimi kot ljudje in kot južni Slovani, ua smatramo njihovo nesrečo za svojo lastno nesrečo! Vsakdo naj pomaga po svojih lastnih močeh oti-rafi bratske solze, da se vsaj nekoliko ublaži beda pijih, ki so izgubili vse, kar so imeli in rešili golo življenje. V Ljubljani, dne 4. maja 1910. Ivan Hribar, župan, državni poslanec, predsednik. Dr. Edo Šlajmer, primarij dež. bolnice in vladni svetnik, podpredsednik. Frarija dr. Tavčarjeva, podpredsednica. Nikola Novakovič, veletržec, blagajnik. Dr. Pavel Pestotnik, prvi tajnik. Dr. Pavle Av-ratnovič, drugi tajnik. Milica Hribarjeva, županja, Vera dr. Šlajmerjeva, Ivan Knez, veletržec in deželni poslanec, Josip Lenče, veletržec in občinski svetnik. dr. Obrad Maksimovič, zdravnik, dr. Ivan Ora-žen, zdravnik, deželni poslanec, Rajko Perušek, c. kr. profesor, ing. Gjorgje Pevac, nadkomisar c. kr. prlV. rjužne železnice, Vaso Petričič, veletržec in vitez FraVic-Josipovega reda, Milan Plut, urednik, Ra-sftj^Pustoslomšek, urednik, Adolf Ribnikar, tržni nadzornik, dr. Anton Švigelj, odvetnik in občinski svetnik, Ubald p!. Trnkoczy, lekarnar, predsednik mestne" hranilnice in občinski svetnik, dr. Miljutin Zarnik, magistratni svetnik, dr. Gregor Žerjav, ravnatelj Zve žtirslt)vehskih zadrug, članice in člani odbora. Štajerske novice. Ipavčev koncert v Št. J! ur ju, ki ga je pretečeni četertek večer priredilo tamoš. pevsko društvo pod vodstvom učitelja Culeka, je bil prekrasen. Nisem glasbeni strokovnjak, zato ne morem podati strokov-njaške ocene. Jaz za svojo osebo sem bil očaran in kakor sem videl, z menoj vred do malega vse občinstvo, ki je Nendlnovo dvorano napolnilo tako popolnoma, da ni bilo niti najmanjšega prostora več dobiti. Ko smo zaslišali prve akorde, smo se takoj uverill, da nas pričakuje izreden užitek in imamo pred seboj fino izbrane pevke in pevce. Sledili so zaporedoma moški in mešani zbori, čveterospevi in s slavnostno himno »Slovenec sem« je bil vspored končan. Kako je bilo krasno! Grobna tišina je zavladala po dvorani, ko je pevovodja dal znamenje in zdaj so se zlivali Sladki glasovi po dvorani. Kaj je bilo lepše, ali »Mi-lada