socialno deb letnik 34 - ¡unij 1995 - št. 3 visoka šola za socialno delo Ijubljana Izdajateljski svet Vika Beve Vito Flaker Anica Kos Blaž Mesec (predsednik) Pavla Raposa Tajnšek Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina socialno delo Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni in odgovorni urednilc Bogdan Lešnik Uredništvo Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragos (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Naslov uredništva Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana tel. & faks (061) 133-7011 e-pošta: vssdelo@uni-lj.si Stroisocialni< — kot tudi novo societalno vlogo blaginjskega klienta, s Čimer ženske postanejo njegov izvirni in para- digmatični subjekt. (Cit. po CuLPiTT 1992: 36.) Tisto, kar razlikuje feministično kritiko od drugih kritik, je torej ravno upoštevanje spola kot analitske kategorije, enakovredne drugim sociološkim kategorije. Če se ob tem spom- nimo situacije v Sloveniji, lahko ugotovimo, da so prav ženske v večini prejemnice pomoči in da je približno 70% zaposlenih v t. i. družbenih dejavnostih prav tako žensk. Ob morebitni spremembi strategije sloven- ske vlade, ki bo podpirala najprej razvoj go- spodarstva, šele nato pa razmišljala o tem, koliko socialne varnosti lahko zagotovi ljudem. 197 VESNA LESKOŠEK se lahko zgodi, da bodo resno ogrožene zapos- litve v družbenih dejavnostih. Posledice bodo vidne ravno v množični brezposelnosti žensk. To dejstvo postane toliko bolj zastrašujoče, če upoštevamo, da pri nas feministične kritike, ki bi o tem lahko spregovorila, sploh nimamo. POLITIČNE KRITIKE Kot sem že omenila, večina drugih kritik države blaginje izhaja iz političnega dualizma levica-desnica. Protagonosti neokonservativne kritike trdijo, da je koncept države blaginje »prisilno trgovanje med tujci, ki zmanjšuje svo- boščine obojih, tako bogatih kot revnih, med- tem ko infantilizira revne« (Culpitt 1992: 7). Argument za slabosti države blaginje vidijo zlasti v ekonomski neučinkovitosti, navajajo pa tudi argument izničenja posameznikove odgo- vornosti na račun kolektivne. Kolektivna od- govornost zvečuje birokratizacijo ustanov, ki zagotavljajo usluge, zato se povečuje neučin- kovitost njihovega delovanja. Argument, ki ga za kritiko države blaginje uporablja levica, je zlasti njena nadzorna na- rava ali blaginjski paternalizem. Zahteva stare blaginjske paradigme je, da so tisti, ki imajo znanje, možnosti in resurse, zavezani pomagati tistim, ki so brez njih (Culpitt 1992: 39). To predpostavlja, da mora država prevzeti ne- posredno odgovornost za blaginjske potrebe državljanov, tako za njihovo določanje kot za izvrševanje. Predpostavka »prevzete odgo- vornosti« se zrcali zlasti v institucionalnem definiranju potreb in v zakonski podlagi za in- tervencijo v življenja ljudi. Profesionalci, ki na tem področju delujejo, so pojmovani kot ob- jektivni, oni vedo in znajo, zato imajo pravico (in obveznost) definirati potrebe in določiti pot njihovega zadovoljevanja. Profesionalci imajo torej moč določati in zadovoljevati potrebe hkrati. Po mnenju lana Culpitta je ravno teorija socialne obligacije tista, ki določa način ureje- vanja socialnih razmerij med državo in držav- ljani. Pri tem je odgovor odvisen od urejanja razmerij znotraj parov nasprotij, ki teorijo obligacij sestavljajo, npr. nujnost-svoboda, trenutnost-stalnost itd. Podobno govori tudi Michael Sullivan (1992), ko omenja konsenz kot pogoj za učinkovit sistem zadovoljevanja potreb ljudi. STROKOVNE KRITIKE Veljko Rus (1990: 45) pravi, da lahko kritike države blaginje poleg političnih delimo tudi glede na njihov profesionalni izvor, npr. na ekonomsko, sociološko ali politološko. Ekonomisti naštevajo naslednje argumente: zamanjševanje motivacije za delo, rast brez- poselnosti, omejevanje investiranja itn. Socio- logi pravijo, da država blaginje ni pripomogla k večji enakosti državljanov, ni zmanjšala razlik med spoli itn. Habermas (gl. Rus 1990: 46) primerja državo blaginje z »organizirano srečo«, enako za vse državljane. Gorz (gl. Rus 1990: 47) govori o zmotni predpostavki, da je možna polna zaposlenost prebivalstva. Med poglede, ki so kritični do tega, da strokovnjaki definirajo potrebe ter jih hkrati zadovoljujejo, uvršča Rus tudi avtorje, kot so Ivan Illich ter Lee in Raban. Slednja (1990: 52) poudarjata dejstvo, da so se pričele soci- alne potrebe politizirati takrat, ko so prerasle v socialne pravice. Politizirati so se pričele ravno zaradi tega, ker potrebe definirajo stro- kovnjaki in ne ljudje sami. Strokovnjaki pa jih definirajo tako glede na svoje strokovno zna- nje kot v okviru možnosti, ki jih v konstrukciji realnosti danega trenutka imajo. Če povzamem: država blaginje je država, ki prevzame obveznost za zagotavljanje kvalitete življenja ljudi. Skupaj z obveznostjo prevzame tudi odgovornost za zadovoljevanje potreb, ta pa ji hkrati podeli pravico do tega, da jih definira. Tako se država znajde hkrati v dvojni vlogi: tistega, ki definira, in tistega, ki zago- tavlja. To lahko pomeni, da definira tisto, kar lahko zagotavlja. Ker prevzame nase odgovor- nost za zagotavljanje blaginje ljudi in si pridržuje pravico definirati potrebe, povzroči odvisnost ljudi od sistema, zato so očitki o paternalizmu države tu povsem na mestu. Ključen pojem, ki ga je zaslediti v večini kritik in bistveno vpliva na spremembo položaja upo- rabnikov v procesu obravnave, je pojem social- nih pravic. Rus (1990: 401-406) opozarja na dejstvo, da je z definiranjem pravic državi od- vzeto presojanje o tem, kdo pravico ima in kdo ne. V primeru, ko ima državni aparat diskreci- jsko pravico odločati o dodeljevanju pravic, prihaja do enostranske odvisnosti prejemnikov pomoči od državne administracije. Socialne država lahko deluje na načelih pravičnosti šele 198 SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?) takrat, ko določi osnovne pravice na tak način, da je prosta presoja onemogočena. Z defini- ranjem pravic je državljan zavarovan pred vpli- vom npr. političnih strank, saj prejema pomoč po načelu pravičnosti, pri tem pa morajo biti socialne pravice v skladu s političnimi in civil- nimi pravicami. Ko govorim o kršenju pravic, pogosteje mislim na civilne kot pa socialne pravice. SOCIALNA POLITIKA IN NJEN VPLIV NA SOCIALNO DELO POSKUS DEFINIRANJA SOCIALNE POLITIKE Collinsov slovar (1991: 590) opredeljuje so- cialno politiko kot polje proučevanja, ki raziskuje ekonomske, politične, sociolegalne in sociološke poti, po katerih državne in lokalne politike vplivajo na življenje posameznikov in skupnosti. Defini- ranje socialne politike je izjemno težko in se razlikuje od avtorja do avtorja. Termin je po- gosto, vendar napačno rabljen v kontekstu socialne administracije in ga naslavljajo na in- stitucionalizirane servise, nastale zaradi države blaginje. To so področja stanovanjske politike, izobraževanja, zdravstva, socialne varnosti, osebnih socialnih servisov in v nekaterih prim- erih tudi prava. Najbrž ima ta pristop k socialni politiki korenine v kurzih za socialne delavce... V Enciklopediji socialnega dela (Brand- wein 1986: 251) najdemo naslednjo definicijo: socialno politiko lahko razumemo kot princip in način sprejemanja ukrepov ali smeri akcije, ko imamo opraviti s posameznikom ali socialnimi odnosi v družbi /.../. Socialna politika se vzpostavlja glede na dogovoijene smeri akcije znotraj izbranih družbenih fenomenov, vodenje socialnih odnosov in distribucijo resursov zno- traj družbe /.../. Zadeva nešteto odnosov med posamezniki, skupinami in širšo družbo; defi- nira socialni status in vloge in vodi distribucije ekonomskih resursov med člane skupin ali družbe. Ti definiciji sem izbrala zato, ker sta med sabo popolnoma različni in potrjujeta trditev, da je socialna politika nejasna in jo je težko definirati. Rus (1990: 72) pravi, da je to zlasti posledica burnega razvoja socialne države. Ni popolnega konsenza o tem, kaj sploh sodi v so- cialno politiko: ali so to samo socialni progra- mi ali pa je vključena tudi opredelitev funkcij, ki jih opravlja socialna država. Da so definicije socialne politike lahko tudi močno ideološko obarvane, nam dokazujejo nasledne opredelitve: • različni ukrepi in aktivnosti države, ka- terih cilj je ublažitev ekonomskih in socialnih razlik, • organizirana aktivnost države, prostovolj- nih in dobrodelnih organizacij, ki ima za cilj uresničevanje socialne pravičnosti in zmanj- šanje neenakosti, • različni ukrepi države, ki s prerazpore- janjem profita skrbijo za programe pomoči invalidom, revnim in drugim, zlasti zaradi vzdrževanja socialnega miru. Za potrebe tega teksta bom opredelila so- cialno politiko kot globalno regulacijo netržnih dejavnosti oz. kot način sprejemanje ukrepov in smeri akcije za reguliranje odnosov med posamezniki in širšimi skupinami. VPLIV SOCIALNE POLITIKE NA SOCIALNO DELO Ko se država odloči za želeno raven so- cialne varnosti, jo z ustrezno socialno politiko implementira v vsakdanje življenje. Implemen- tira pa jo prek sistema ustanov, ki so hkrati iz- vršiteljice sprejetih ukrepov. V našem primeru so to za področje socialne varnosti centri za socialno delo. To so tiste ustanove, ki v kon- tekstu stare blaginjske paradigme sprejemajo »neposredno odgovornost« za blaginjske po- trebe. Profesionalne predpostavke te prevzete odgovornosti se zrcalijo v argumentih, ki jih institucije uporabljajo, kadar intervenirajo v življenja ljudi. Še posebno takrat, kadar inter- venirajo na podlagi avtoritete zakonskih ukre- pov. Profesionalci v teh ustanovah imajo zaradi profesionalne »odgovornosti« moč definirati potrebe, pot njihovega prepoznavanja in način njihovega zadovoljevanja. To izhaja tudi iz prepričanja, da je svet razdeljen na tiste, ki po- magajo, in tiste, ki so deležni pomoči. Kadar je sistem socialne politike tak, da spodbuja samo razvoj enega socialno politič- nega sektorja — v našem primeru je to državni 199 VESNA LESKOŠEK sektor (drugih sektorjev pri nas v preteklosti nismo poznali; imeli smo le nekaj paradržav- nih prostovoljnih organizacij, npr. Zvezo pri- jateljev mladine in podobno) —, potem se lahko praksa socialnega dela razvija samo zno- traj državnih ustanov. Razvija pa se lahko le toliko, kolikor ji te ustanove dajejo možnosti za to. Ob že naštetih profesionalnih predpo- stavkah lahko socialno delo razvije le metode in doktrino, ki imajo bolj socialno-kontrolni značaj. Lahko razvije torej načine pomoči lju- dem v stiski, vendar glede na potrebe, ki so jih zaznali ali definirali profesionalci sami. Tak sistem se zdi toliko bolj samoumeven zaradi popolnega pomanjkanja načel dobre prakse, ki bi z nekimi notranjimi regulativami omejevala moč, saj tega, da bi moč omejevali sami upo- rabniki, pri nas še ni pričakovati. Tako je praksa socialnega dela pri nas raz- vila zlasti klasičen ali tradicionalen pristop k reševanju težav ljudi. V literaturi najdemo tudi izraz »klinična metoda dela«, kar pomeni obravnavo posameznika v ustanovi, ločeno od njegovega socialnega okolja. Obravnava teme- lji na spreminjanju posameznika in ne na spre- minjanju ogrožujoče situacije. Predpostavka je, torej, da je za nastalo situacijo kriv zlasti posa- meznik, tak kot je, in ga je zato treba spre- meniti. Le tako bo lahko funkcioniral v skladu s svojim okoljem. To gledanje je povsem v skladu z blaginjsko opredelitvijo deviantnosti. Ker vemo, da bo država v vsakem sistemu nujno iskala načine za interveniranje v življe- nja ljudi, se moramo vprašati, ali je spre- memba narave socialnega dela sploh mogoča. Na tako črnogledo vprašanje moramo seveda odgovoriti bolj optimistično. Sprememba je mogoča v primeru, da socialnega dela ne izenačimo s socialno administracijo, temveč ga razumemo kot zagotavljanje uslug ljudem v težavah v celoti, torej tudi v zasebnem, nefor- malnem in nevladnem sektorju. Še zlasti zadnji je izjemno pomemben za razvoj različnih mo- delov socialnega dela. Predpostavke intervencije v teh organiza- cijah so namreč tako drugačne, da bistveno vplivajo na doktrino in metode dela. Te orga- nizacije nimajo zakonskih obveznosti, da inter- venirajo; ljudje pridejo po pomoč, ker sami želijo, in ne zato, ker so vabljeni. Praviloma poznamo v takih organizacijah samo zgodbo uporabnika in ne zgodb drugih institucij. Potrebo torej definira uporabnik sam, s tem pa se bistveno spremeni razmerje med njim in ti- stim, ki mu ponuja uslugo. Mogoč pa je še drugačen odgovor. Naj- demo ga lahko v novi blaginjski paradigmi, ki jo Culpitt opredeli takole: predpostavka ni več to, da je »tisti, ki nekaj ima, /.../ dolžan dati ti- stemu, ki tega nima«, ampak v tem, da ima »tisti, ki česa nima, /.../ pravico tisto dobiti« (Culpitt 1992: 5). Ta paradigma je nastala zla- sti zaradi varstva pravic ljudi pred intervencijo profesionalcev. V ospredje postavlja pravico skupnosti ali posameznikov, da sami določijo svoje potrebe. Analiza potreb torej ne izhaja več zgolj iz profesionalne ocene, kar redefinira namen in možnosti intervencije. V sistemu, ki temelji na pravicah in ne na dolžnostih, ni pra- vega načina za rangiranje potreb. Uspešnost nove paradigme je torej odvisna od samega koncepta socialnih pravic, od načina rangi- ranja in izdelave prioritet in od načina analize. Sprememba, ki jo je tak način gledanja na pravice povzročil v Veliki Britaniji, je zlasti v sistemu kupovanja (purchasing) uslug na trgu ponudbe storitev. Sistem kupovanja se dogaja na državni, lokalni in individualni ravni. Vpliv na socialno delo ima tisti del sistema ku- povanja, ki se izvaja na lokalni in individualni ravni. Na tej ravni se je odnos med socialnimi delavci in uporabniki spremenil v korist upo- rabnikov, saj morajo zdaj skupaj oceniti težavo in najti ustrezno rešitev. Rešitev je lahko tudi napotitev v prostovoljno organizacijo, kjer la- hko ljudje najdejo zase ustreznejše storitve. Da pa lahko socialni delavci napotijo v te organi- zacije, država slednje delno financira. Na lokalni ravni je sistem kupovanja sto- ritev vplival na socialno delo tako, da so se morali za ocenitev potreb v skupnosti združiti vsi, ki te potrebe poznajo. To pa so različne prostovoljne organizacije, pomembni posame- zniki, neformalne skupine, cerkev in vsi tisti, ki te potrebe poznajo. Vsi sistemski teoretiki poudarjajo, da so v tem sistemu še zlasti pomembni predstavniki uporabnikov. Angleški socialni servisi so zaradi novega zakona o skrbi v skupnosti (z njim so uzakonili sistem kupovanja in ostale spremebe) doživeli popolno preobrazbo. Iz velikih administra- tivnih enot so se morali razbiti v manjše skupine, ki delujejo v več lokalnih skupnostih. Namen je bil zlasti približati službe ljudem in 200 SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?) skupnostim, v katerih živijo. Na ta način naj bi bolje spoznali njihove težave in hkrati zaradi svoje majhnosti delovali na prijaznejši način. Sistem kupovanja ima sicer mnogo po- manjkljivosti, ki pa jih zaradi pomanjkljivih analiz ne bom navajala. Lahko navedem le naj- pogostejši očitek, nanaša pa se na definiranje potreb. Postavlja se namreč vprašanje, ali so tisti, ki v skupnosti prepoznavajo potrebe, res tisti, ki jih dobro poznajo. So to predstavniki lokalnih nosilcev moči ali so resnični zago- vorniki uporabnikov? Od definiranja potreb je namreč odvisno uresničevanje te nove para- digme (upoštevanje pravic namesto izvajanja pomoči). Vsekakor pa velja skupno mnenje mnogih teoretikov, da lahko ta nova paradi- gma vnese v socialno delo bistvene spremembe tako na ravni teorije kot na ravni prakse. Literatura R. A. Baldwein (1986), A feminist approach to social policy. V: N. Van Den Berch & L. B. Cooper (ur.). Feminist Vi- sion for social Work. Silverspring: NASW. N. Van Den Berch, L. B. Cooper (ur.) (1986), Feminist Vision for Social Work. Silver Spring: NASW. C. L. Clark, S. Asquith (1985), Social Work and social Philosophy: A guide for practice. London: Routlege. L Culpitt (1992), Welfare and Citizenship: Beyond the crisis of the welfare state. London: SAGE Publocations. L. Gordon (1993) (ed.). Woman, the State and Welfare. Wisconsin: The University of Wisconsin Press. D. Jary, J. Jary (1991), Collins Dictionary of Sociology. Glasgow: Harper Collins. V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus. M. Sullivan (1992), The Politics of Social Policy. London: Harvester/Wheatshcaf. 201 Franc Hribernik NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI UVOD V vseh sodobnih in tehnološko visoko raz- vitih družbah je prebivalstvo, ki se profesional- no ukvarja s pridelovanjem hrane, vse manjši del skupne populacije. V najrazvitejših drža- vah zagotavlja nacionalno prehransko varnost le še nekaj odstotkov aktivnega kmečkega pre- bivalstva, ki se po veliko vidikih sodobnega načina življenja ne razlikuje bistveno od drugih socio-profesionalnih skupin. Tako kot slednje se tudi kmečke družine vse izraziteje soočajo s pojavom upadanja tradicionalnih intergene- racijskih solidarnostnih vezi in z naraščajočo krizo družinskih odnosov. Proces razkrajanja tradicionalne socialne entitete, brez katere postaja vprašljiva tudi socialna stabilnost mo- derne družbe, je eden od poglavitnih razlogov, zakaj je svetovna organizacija posvetila leto 1994 prav ohranjanju vrednot družinskega živ- ljenja, Številni kritični raziskovalci družinske problematike v svojih razmišljanjih upravičeno opozarjajo na povečano diskontinuiteto in na spreminjanje vloge družine pri izvajanju sicer nepogrešljivega socializacijskega procesa. Zato se zastavlja resno vprašanje, ali sploh obstaja primeren substitut socialni skupini, kakršna je družina, za ohranjanje stabilnosti odnosov med člani, še zlasti pa za ohranjanje intergene- racijske solidarnosti, brez katere nobena, še tako razvita moderna družba ne more preži- veti, Procesi socialne dezintegracije posledično močno pospešujejo atomizacijo družbenega življenja in povečujejo število posameznikov, ki izgubljajo temeljno življenjsko orientacijo. Čeprav slovenske družbe ob izteku dvajse- tega stoletja ne bi mogli povsem primerjati s tistimi, ki so v svojem socialno-ekonomskem razvoju naredile bistveno veČji korak, je mo- goče reči, da je v preteklih desetletjih kljub specifični razvojni paradigmi prav tako doži- vela globoko socialno transformacijo. Res je sicer, da so bile posamezne družbene skupine dokaj diferencirano vključene v proces moder- nizacije, vendar nobena izmed njih ni ostala povsem neprizadeta. Tudi socialni sloj kmetov, ki je skozi burne procese deagrarizacije, indus- trializacije, urbanizacije in modernizacije doži- vel zgodovinski zaton. V letu 1991 je statistika uvrstila med kmečko prebivalstvo le še manj kot osem odstotkov (7,6%) slovenskega pre- bivalstva. Izginjanje tega socialnega segmenta pa pomeni navadno tudi demografsko siro- mašenje podeželja ter bolj ali manj pospešeno izginjanje njegovih antropogenih značilnosti. Od tega, kakšna je vitalna sposobnost kmečke družine, kakšni so interesi družinskih članov pri ohranjanju tradicije kmetovanja kot speci- fične socialne in gospodarske funkcije, in ne nazadnje, kakšni so medsebojni odnosi, je v marsičem odvisno tudi, kakšen bo prihodnji razvoj slovenskega podeželja in kakšna bo nje- gova poseljenost — še zlasti na tistih območjih današnje Republike Slovenije, ki so upraviče- no opredeljena kot demografsko ogrožena. Tudi zato je smiselno nameniti tej proble- matiki posebno analitično pozornost. RAZISKOVALNI PRISTOP Pri sociološki analizi položaja slovenske kmečke družine smo uporabili dva temeljna vira: statistične podatke popisa prebivalstva v Republiki Sloveniji v letu 1991 in podatke em- piričnega raziskovalnega dela, ki smo ga opravili na Biotehniški fakulteti, Oddelek za 203 FRANC HRIBERNIK VITALNOST SLOVENSKIH DRUŽIN SE ZMANJŠUJE Vsaka družba mora v svojem razvoju poskr- beti za tri temeljne funkcije, brez katerih se porušijo njeni temelji. Te so: skrb za fizično sosledje generacij (biotična reprodukcija), skrb za ustrezno materialno podstat, izvajanje pri- marnega in sekundarnega socializacijskega procesa (Južnič 1989). Številne socialno-eko- nomske spremembe, ki zadevajo moderno slovensko družbo, potiskajo tradicionalne so- cialne vrednote v pozabo, med njimi tudi tiste, ki se vežejo na obseg in notranjo strukturo go- spodinjstev in družin. Statistično spremljanje socialnega dogajanja, povezanega z demograf- skimi procesi, nesporno dokazuje po eni strani zmanjševanje obsega gospodinjstev (v skup- nem številu članov), po drugi strani pa večanje njihovega števila. Podatki v preglednici 1 nam omogočajo podrobnejši vpogled v strukturne spremembe v zadnjih treh desetletjih. Na začetku šestdesetih let je vsaj četrtina gospodinjstev imela pet ali več članov, potem pa se je njihov strukturni delež iz desetletja v desetletje konstantno manjšal. Precejšen upad je dosegel prav v zadnjem desetletju. Posle- dično to pomeni, da se zmanjšuje tudi pov- prečno število članov na gospodinjstvo. Zgolj za ilustracijo navedimo, da je npr. v letu 1931 Preglednica 1 Struktura gospodinjstev v Sloveniji po številu članov v letih 1961,1971,1981 in 1991 agronomijo, na začetku devetdesetih let (pro- jekt »Kmečka družina«, ki ga je vodila prof. dr. A. Barbič). Z metodo anketnega vprašal- nika smo zbrali številne relevantne podatke za 780 naključno izbranih kmetij. Kot izhodiščni metodološki kriterij smo opredelili minimalni obseg obdelovalnih zemljišč (vsaj 1 ha) in sta- rost anketiranih članov kmečkega gospodinj- stva (med 18 in 60 let). Podatki zadevajo različne socialno-ekonomske vidike življenja in dela sodobne slovenske kmečke družine. Na ta način so bila izločena ostarela in devitalizirana kmečka gospodinjstva, ki so objektivno obso- jena na izginotje. Čeprav smo poskušali posa- mezne skupine anketirancev številčno izenačiti (gospodarja/moža; gospodarico/ženo; nasled- nika/moža oz. naslednico/ženo), se nam to ni povsem posrečilo, saj je tradicionalna vloga »prvega« člana gospodinjstva na slovenskih kmetijah še vedno dovolj poudarjena. Rezul- tati empiričnega raziskovanja razkrivajo šte- vilne socialne probleme, s katerimi se dan za dnem soočajo kmečke družine. Eno od najres- nejših zadeva prav vprašanje socialne repro- dukcije oz. zagotavljanje intergeneracijske kontinuitete. Vir podatkov: Rezultati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. 204 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI Štelo povprečno slovensko gospodinjstvo sko- raj pet članov, pri čemer so to povprečje močno presegala prav kmečka. Iz zapisov o so- cialni problematiki predvojnega (zlasti kmeč- kega in delavskega) prebivalstva je mogoče povzeti, da je socialna revščina v marsičem sovpadala tudi s številčnim obsegom revnih družin in gospodinjstev, čeprav gre temeljne razloge takega mizernega socialno-ekonom- skega stanja iskati zlasti v razvojni zaostalosti in nesposobnosti takratne države za kolikor toliko pravično alokacijo družbenih dobrin. Za splošne socialne in zdravstvene razmere pa so bile posledice katastrofalne (Maister, Uratnik 1938; PiRC, Baš 1938; Marentič 1957). Ne glede na to, da je statistična opredelitev kmečkega gospodarstva dokaj ohlapna, podat- ki popisa prebivalstva v letu 1991 dokazujejo, da se gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom po številu družinskih članov še vedno precej razlikujejo od nekmečkih (preglednica 2). Primerjava med kmečkimi in nekmečkimi gospodinjstvi pokaže, da je prvih pomembno več v primerih, ki štejejo 5 in več članov. Med vsemi je takih skupaj kar tri desetine (30,5%), medtem ko je gospodinjstev brez kmečkega gospodarstva med vsemi manj kot desetina (9,3%). Je pa zato delež nekmečkih gospo- dinjstev z enim samim članom skoraj dvakrat višji. Spreminjanje socialnih razmerij se odraža tudi v načinu življenja prebivalstva. Popis pre- bivalstva leta 1991 je razkril, da je t. i. družin- skih gospodinjstev štiri petine vseh, pri čemer gre v več kot devetih desetinah za gospodinj- stva z eno samo družino. Primerov, ko gospo- dinjstva vključujejo dve ali več družin, pa je vse manj. Vendar lahko rečemo, da se zlasti pri kmečkih gospodinjstvih kljub precejšnjim spre- membam v zadnjih nekaj desetletjih ta oblika socialnega sožitja še vedno nekoliko pogosteje pojavlja. Gospodinjstev z dvema ali več druži- nami je bilo namreč med gospodinjstvi, ki imajo kmečko gospodarstvo, nazadnje še ved- no skoraj petina (18,8%). Odgovor na vprašanje, kakšne so razvojne kvalitativne spremembe v družinski strukturi, pa nam omogočajo komparativni podatki dveh zadnjih popisov slovenskega prebivalstva (pre- glednica 3). Z njihovo pomočjo lahko tudi ugotovimo kar opazne dinamične spremembe z vsemi spremljajočimi socialnimi posledicami. Na eni strani se je pomembno povečalo skupno število vseh družin (indeks 106), na drugi strani pa so se signifikantno spremenila razmerja med posameznimi tipi. Izračunani indeksi za vsakega izmed njih opozarjajo na naraščajočo krizo družine in zakonskih zvez, ki je zaznamovala tudi slovensko družbo pred prelomom tisočletja. Po letu 1980 je opazen Preglednica 2: Gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom in brez njega po številu članov v Republiki Sloveniji v letu 1991 Število članov Vir podatkov: Rezidtati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. 205 FRANC HRIBERNIK Preglednica 3 Število in struktura družin v Republiki Sloveniji v letih 1981 in 1991 Vir podatkov: Rezidtati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. trend upadanja števila sklenjenih zvez, koefi- cient razvezanih (na tisoč sklenjenih) pa je v istem časovnem obdobju okoli 220, To po- meni, da razpade približno petina vseh skle- njenih zakonskih zvez. Upoštevanja vreden je brez dvoma podatek, da je več kot tretjina vseh slovenskih družin nepopolnih družin. Razmeroma precejšnje relativno povečanje se kaže pri družinah z enim samim staršem, kar je pogosto povezano z dokončnim razpadom družine. Hkrati naraščajo t. i. izvenzakonske skupnosti in še zlasti fenomen »reprodukcijske abstinence«, ki se izraža v precej povečanem številu parov brez otrok prav v zadnjem de- setletju. Ali to dogajanje kaže na specifični pojav pasivnega odpora (nerojevanje otrok) mladih proti družbenim spremembam in so- cialni neperspektivnosti te generacije (Jež 1993: 36), je z vidika zagotavljanja socialne re- produkcije in generacijske kontinuitete brez dvoma še kako relevantno socialno vprašanje, ki mu ta družba kljub povsem očitnim alar- mantnim socio-demografskim indikatorjem zagotovo še ne posveča dovolj pozornosti. Pos- ledice — tako na ravni posameznika kot družbe — pa bodo neposredno zaznamovale življenje že sedanjih generacij. Čeprav sociologi v glavnem ne govorijo več o ostrih protislovjih med mestom in podežel- jem, se specifičnosti večstoletnega, bolj ali manj ločenega socialnega in prostorskega raz- voja kljub vsemu deloma reproducirajo. Pri- merjava med slovenskimi urbanimi in ostalimi naselji je pokazala, da kakšnih ekstremnih od- stopanj sicer ni, vendar pa je strukturni delež nepopolnih družin (npr. mati z otrokom, nepo- ročen par brez otrok) pri slednjih nekoliko nižji, na kar najbrž v določeni meri vplivajo tudi tradicionalne družbene norme, ki so na slovenskem podeželju še ohranjene in so kljub temu, da izgubljajo pomen, še vedno razme- roma učinkovita neformalna socialna kontrola (Hribernik 1985). Na močno zmanjšano vitalnost slovenskega prebivalstva pa opozarjajo še drugi socio- demografski indikatorji. V zadnjem desetletju se je stopnja natalitete prav tako konstantno zmajševala, stopnja mortalitete pa je ostajala razmeroma nespremenjena. Naravni prirastek (koeficient na tisoč prebivalcev) je npr. v letu 1981 znašal še 5,4, deset let pozneje pa le 1,1. Slovenska družba se tako vse hitreje stara, re- produkcijska sposobnost prebivalstva pa posle- dično hitro upada. Povprečno število otrok v družini se je znižalo od 1,34 v letu 1981 na 1,31 v letu 1991, Res pa je, da so med posameznimi družbenimi sloji precejšnje razlike. Analiza rodnosti glede na različen socio-profesionalni položaj žensk potrjuje znano dejstvo, da žen- ska rodi tem manj otrok, čim višje je na soci- alni lestvici. Od te paradigme deloma odsto- pajo najvišji sloji. V generacijah, rojenih po prvi svetovni vojni, še samo kmečke ženske zagotavljajo biološko rejjrodukcijo svoje soci- alno-poklicne skupine (SiRŒue/ al. 1989: 16). To pomeni, da imajo najvišjo stopnjo rodnosti 206 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI najnižji socialni razredi, najnižjo pa t. i. srednji sloji. V primeru, da se bo proces zmanjševanja natalitete v Sloveniji nadaljeval, bo vedno večje tudi izenačevanje rodnosti, vendar na ravni, ki ne bo zagotavljala niti enostavne bi- otične reprodukcije. Omenjeni pokazatelj vitalnosti kot zanesljiv indikator demografskega dogajanja kaže, da je število živorojenih že skoraj enako številu umrlih, oziroma, da prebivalstvo po tej poti skoraj ne narašča. Trend naglega padanja rod- nosti je lahko tudi neposredni odsev slabih in neurejenih družbenih razmer, pa tudi rezultat nedorečene strategije nacionalnega razvoja, ki očitno ne zna poskrbeti za lastni fizični obstoj. Sicer pa je rodnost pogojena s številnimi de- javniki, med katerimi imajo pomembno vlogo zlasti naslednji: družbeno-ekonomski položaj posameznika in družine; izobrazba in zapo- slenost (še zlasti žensk); kulturni dejavniki (družbene norme, vrednote, javno mnenje, re- ligiozna, etnična in rasna pripadnost); antro- pološki in psihološki dejavniki (Boh 1988). Vedenjski obrazci glede števila otrok v družini se tudi zato na podeželju bolj ali manj razliku- jejo od tistih v urbanih naseljih. Lahko bi rekli, da take teoretske ugotovitve v marsičem potr- jujejo tudi statistični podatki popisa prebival- stva v Sloveniji v letu 1991 (preglednica 4). Iz predstavljenih podatkov lahko povzame- mo, da je družin, ki so imele ob popisu pre- bivalstva 6 in več otrok, vedno manj in da so vse bolj »folklorni« ostanek reprodukcijskoga vzorca, ki je bil zlasti na podeželju in med Preglednica 4 Deleži družin po tipu in številu otrok v urbanih in neurbanih naseljih v Sloveniji v letu 1991 Število otrok v družini Vir podatkov: Rezidtati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slownije za statistiko. 207 FRANC HRIBERNIK kmečkim prebivalstvom še ne tako davno po- vsem vsakdanji pojav. V mestnih naseljih so jih v letu 1991 našteli skupaj le 145, v drugih naseljih pa še trikrat toliko (439). Čeprav so tako med tipi družin kot tudi med naselji opazne razlike, je mogoče na splošni ravni ugotoviti, da postaja tipičen reprodukcijski vzorec slovenske družine eden ali kvečjemu dva otroka. Kar je več, očitno presega tako materialne pogoje kot tudi spremenjeni miselni horizont večine ljudi. Hkrati je mogoče domnevati, da se želi del slovenske populacije tudi povsem zavestno izogniti starševski odgo- vornosti. S tega zornega kota se v razmerah močno zmanjšane natalitete upravičeno zas- tavlja vprašanje, na kakšen način naj se sploh vrednoti starševstvo (tako materinstvo kot očetovstvo), ki ga še vedno razumemo bolj kot samoumevno odgovornost posameznika in manj kot družbeno nujno potrebno funkcijo, ki mora biti adekvatno vrednotena. Ne gre po- zabiti, da temelji celoten sistem socialne var- nosti — zlasti za vse večje število ostarelega in delovno nesposobnega prebivalstva — izključ- no na vitalnih sposobnosti mladih generacij za produktivno delo. Primanjkljaj v močno zmanj- šani nataliteti je res mogoče pragmatično reše- vati z imigracijskimi procesi, vendar ti porajajo v številnih zahodnoevropskih družbah vse os- trejše in težko rešljive socialne konflikte med domicilnim prebivalstvom in (pre)veliko mno- žico priseljencev. V navezavi na ekstremne ideološke nazore pa še dodatno poglabljajo brezno medsebojnega nezaupanja. Zahodno- evropski primer bolj ali manj ponesrečene integracije različnih etničnih skupin, kultur, religij in drugih specifičnih značilnosti soob- stoja različnosti postavlja znova pod vprašaj tudi sociološke in antropološke teorije o us- pešnosti procesov asimilacije in akulturacije. Ob precejšnjem deležu neavtohtonega pre- bivalstva in diferenciranih reprodukcijskih vzorcih obstaja možnost nastanka podobnega socialnega dogajanja — takega, kot se mani- festira v razvitejših evropskih državah — tudi v Sloveniji. Gre vsekakor za socialno izrazito de- struktivni pojav s številnimi intergeneracij- skimi posledicami. Z uporabo kvantitativnih primerjalnih me- tod je potemtakem mogoče precej zanesljivo potrditi izhodiščno domnevo o slabenju vital- nosti slovenske družbe. V nadaljevanju pa poglejmo, kako so večdesetletne specifične družbeno-ekonomske okoliščine vplivale na spreminjanje kmečke družine in njene socialne funkcije. KMEČKA DRUŽINA KOT SKUPNOST VEČJEGA ŠTEVILA DRUŽINSKIH ČLANOV Nekatere že opravljene in poglobljene raziskave glede socialno-ekonomskega polo- žaja slovenskega kmečkega prebivalstva v 80. letih (npr. Barbič et al 1984) ter na začetku 90. let (Barbič et al. 1993) nakazujejo, da pro- ces transformacije kmečke družine z velikim številom družinskih članov v moderno nuk- learno družino še ni končan. Hkrati pa analize socio-demografskega položaja prebivalstva v t. i. demografsko ogroženih območjih opozar- jajo, da so resno natrgane ali celo povsem pretrgane medgeneracijske vezi. Tako smo la- hko npr. ugotovili, da na območju zaščitenega Triglavskega narodnega parka prevladujejo gospodinjstva z enim ali dvema članoma in se vitalni človeški potenciali v dosti primerih že iztekajo. Omenjeni primer je le eden od števil- nih, ki karakterizirajo marsikatero obmejno področje in področja, ki so v razvoju ostala na obrobju družbenega dogajanja. Antropogeni element izginja tudi na področjih, ki jih je (po vsej verjetnosti trajno) prizadel proces dea- grarizacije in devitalizacije. Možnosti za vno- vično oživljanje pa so zelo vprašljive. Tudi zato razvite evropske države namenjajo vse več so- cialne in neposredne ekonomske podpore pre- bivalstvu, ki je še voljno vzdrževati podobo kulturne krajine sicer redko naseljenih hribo- vitih in gorskih predelov. V teh državah so kmečkemu prebivalstvu priznali, da ima nji- hovo življenje in delo v ruralnem prostoru veliko več kumulativnih socialnih funkcij kot zgolj prevladujočo ekonomsko funkcijo. Rezultati opravljenega raziskovalnega dela (projekt »Kmečka družina«) kažejo, da so kmetije, na katerih temeljni nosilci kmeto- vanja sodijo v kategorijo vitalnega kmečkega prebivalstva, po številu družinskih članov pre- cej nad slovenskim povprečjem. Med 780 an- ketiranimi jih je kategorijama s štirimi in petimi člani pripadlo vsaki četrtina, s šestimi pa nekaj manj kot petina. Redke niso bile niti kmetije, ki so štele sedem in več družinskih članov (skupaj 14,1%). Čeprav se na kmetiji 208 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI pojavljajo tudi večdružinska gospodinjstva, se številne socialne in ekonomske funkcije izva- jajo bolj ali manj nediferencirano. Kmečka go- spodinjstva so v nasprotju z urbanimi navadno še vedno dvo- in večgeneracijska, enogeneraci- jska pa so manj pogosta. V raziskavi smo jih zasledili le okoli 5 odstotkov. Poglobljena ana- liza glede na socio-ekonomski tip kmetije pa je pokazala tudi nekatere specifičnosti, ki bi jih na podlagi opredeljenega raziskovalnega vi- dika težko generalizirali na vso slovensko kmečko populacijo. Razlike se prav tako po- javljajo v povezavi s prostorsko lociranostjo kmetij. Tiste, ki so bližje urbanim centrom, se neprimerno hitreje modernizirajo — ne le v proizvodno-tehničnem pomenu besede, tem- več tudi v socialnem, kar se kaže tudi v manj- šanju števila potomcev. Ob upoštevanju ce- lostnega demografskega dogajanja, ki zadeva slovensko kmečko prebivalstvo, pa se izkaže, da je ta socialni segment zajel proces pospeše- nega staranja z vsemi socialnimi posledicami, med katerimi ne gre spregledati naraščajočega zamiranja kmetovanja. Makarovičeva (1991) ocenjuje, da je v posameznih slovenskih regi- jah razmeroma velik del kmečkih gospodarstev podvržen procesu devitalizacije in končnemu izginotju. Tudi stratifikacijska analiza kmeč- kega prebivalstva je pokazala, da je mogoče z vidika različnih socialnih, ekonomskih, de- mografskih in razvojnih indikatorjev le manjši del slovenskih kmetij opredeliti kot vitalne in perspektivne (Tomšič, Lušin 1993). KMEČKA DRUŽINA KOT SOCIALNA IN INDIVIDUALNA VREDNOTA V zadnjih nekaj desetletjih se je zunanja in notranja podoba slovenske kmetije in kme- čkega gospodinjstva močno spremenila. Vre- dnote, ki jih vsiljuje »zunanji« svet, vstopajo v kmečko družino ne le s pomočjo vse moč- nejšega vpliva sodobnih informacijskih sred- stev in sredstev množične zabave, temveč jih prinašajo tako zaposleni člani kmečkih gos- podinjstev kot šolajoči se otroci. S tradicio- nalnimi vrednotami inkulturirane starejše generacije so se le stežka podredile številnim novostim, ki nezadržno vdirajo v nekdaj povsem trden in neprepusten kmečki družinski svet. Zaradi tega se ne tako redko porajajo bolj ali manj ostri konflikti med generacijami in med spoloma. Avtoritarnost in patriarhal- nost kot dominantni karakteristiki tradicional- nih odnosov med prebivalci na podeželju in zlasti med člani kmečkih družin se bolj ali manj hitro umikata demokratičnih in enako- pravnim odnosom. Od tega, kakšna je socialna klima v kmečkem gospodinjstvu, je v marsičem odvisno, kakšna je njegova ekonomska uspeš- nost in kakšne so razvojne možnosti kmečkega gospodarstva. Z vidika socialne varnosti pa so nekonfliktna socialna razmerja tudi trden te- melj medgeneracijske solidarnosti, ki v moder- ni družbi dokaj hitro izginja, skrb za starejše in onemogle pa se vse bolj institucionalizira. Podatki v preglednici 5 nam razkrivajo, ka- ko anketiranci ocenjujejo medosebne odnose v kmečki družini. Pri tem je treba vsekakor upoštevati omejitve, ki jih vsebuje izbrani me- todološki način zbiranja podatkov s pomočjo anketnega vprašalnika. Raziskovalna skepsa je na mestu zlasti glede iskrenosti odgovorov na tista vprašanja, ki zadevajo prav medsebojne odnose, saj razkrivanje konfliktnih družinskih razmerij deloma razkriva tudi osebnost anketi- ranca. Za konflikt pa sta vselej potrebna vsaj dva, pri čemer ni mogoče vnaprej opredeliti krivdno odgovornost za nastali položaj. Na temelju subjektivne ocene anketirancev bi lahko domnevali, da vsaj na splošni ravni odnosi med člani kmečkih gospodinjstev niso posebej problematični, čeprav v posameznih Preglednica 5 Ocena medsebojnih odnosov v okviru kmečkega gospodinjstva Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991 ), 209 FRANC HRIBERNIK primerih prihaja do manjših, a ludi večjih medsebojnih trenj, v izjemnih primerih pa se ekstremni konflikti končajo ne le z razbitjem družine, temveč tudi v kriminalni sferi. Kvali- tativne spremembe se kažejo v odnosih med generacijami — med starši in otroci, med go- spodarjem (gospodarico) in ostalimi aktivnimi člani kmečkega gospodarstva, med generacijo gospodarja/rice in njegovih/njenih staršev itn. Konfliktne situacije nastajajo v procesu odlo- čanja o številnih vprašanjih, ki zadevajo bodisi posamezne ali vse (podrejene) družinske čla- ne. Delitev dela ostaja na številnih slovenskih kmetijah še vedno precej tradicionalna, čeprav se vedenjski obrazci pod težo družbenih oko- liščin tudi tu počasi spreminjajo. Pri vse večjem usmerjanju kmetov k pridobivanju do- hodka iz nekmetijskih dejavnosti je zlasti de- lovna vloga ženske na kmetiji postala še bolj poudarjena (npr., opravljanje kmetijskih del s kmetijsko mehanizacijo). Toda o vitalnih stva- reh (zlasti ekonomske in razvojne narave) še vedno najbolj pogosto odloča prav »prvi« član kmetije — kmečki gospodar. Lahko bi rekli, da patriarhalnost kot tipična značilnost tradi- cionalnih kmečkih družb na slovenskem po- deželju in zlasti med kmečkim prebivalstvom še zdaleč ni povsem izginila (Južnič 1984; Hri- bernik 1985). Čeprav podatki raziskave ne kažejo, da bi med družinskimi člani v okviru kmečkih družin prihajalo do resnejših konfliktov, vsekakor ni mogoče prezreti vpliva socio-kulturnega okolja na spreminjanje odnosov med družinskimi člani. Podaljšano izobraževanje tudi kmečkih otrok in iskanje temeljne zaposlitve v nekme- tijskih dejavnostih sta vnesla v družinska raz- merja nove kvalitativne elemente, ki bolj ali manj usodno determinirajo (dez)integracijske procese. Ekonomska samostojnost odraslih mlajših družinskih članov daje zadostno osno- vo za njihovo povsem samostojno odločanje. V primeru nerešljivih medgeneracijskih konflik- tov (zlasti med nosilci kmetovanja in nasled- niki) pa se lahko pretrga tudi že predvidena intergeneracijska kontinuiteta. Odhod mladih s kmetij pomeni v večini primerov posledično tudi zaton ne le socialne, temveč tudi njene ekonomske funkcije. Ponovna vrnitev na kme- tijo po tem, ko si je »pregnani« potomec že uredil lastno življenje drugod, pa je vsekakor manj pogosta. Kako tesno je posameznik navezan na temeljno socialno celico (družino), je potem- takem najbolj odvisno prav od urejenih dru- žinskih odnosov. Od te urejenosti je pogosto odvisna tudi možnost zagotovitve medgene- racijske kontinuitete. Rezultati raziskovalnega dela med vitalno kmečko populacijo kažejo (preglednica 6), da je navezanost na primarno družbeno skupino med različnimi identifikacij- skimi socialnimi oblikami najpomembnejša in tudi najvišje ovrednotena. Hkrati se pokaže tesna povezanost med oceno družinskih odno- sov in stopnjo navezanosti. Čim višje je ocen- jena kvaliteta odnosov med družinskimi člani, tem bolj je izražena tudi njihova socialna pri- padnost. S širjenjem socialnega prostora pa identifikacija postopno slabi, kar pomeni, da širši družbeni okviri v zavesti kmečkega pre- bivalstva niso več tako pomembni. Vsekakor je treba pojasniti, da je izkazana, razmeroma zelo visoka stopnja navezanosti na Slovenijo kot nacionalni socialni prostor sovpadla s po- litičnimi dogodki tik pred osamosvojitvijo Slovenije v letu 1991. Država kot taka, ki v razmišljanju in praktičnih izkušnjah kmeta skrbi zlasti za pobiranje davkov in mu nenehno nalaga nepriljubljene obveznosti, bistveno manj pogosto pa sama kaj daje, med kmečkim pebivalstvom v dosedanji zgodovini nikoli ni imela kakšnega velikega ugleda (Južnič 1984). Predpostavljamo lahko, da bi bili odgovori na ponovno zastavljeno vprašanje danes najbrž že precej spremenjeni, čeprav se pomen iden- titete posameznika z nacionalnim okvirom vsaj v novonastalih državah kaže na nekoliko dru- gačen način kot tam, kjer gre za bogato drža- votvorno tradicijo. Če torej odmislimo vpliv intervenirajoče politične dimenzije, podatki potrjujejo teoret- sko spoznanje, da intenzivnost poistovetenja posameznika s socialnim prostorom navadno korelira z vsakdanjo življenjsko pomembnostjo tega prostora. To je treba povezati tudi s pre- glednostjo nad socialnim dogajanjem. Posa- meznik pač najbolje pozna razmere v ožjih socialnih okvirih, pri čemer je družinski milje po vseh znanih indikatorjih najpomembnejši. Razmeroma visoka stopnja navezanosti kmeč- kega prebivalstva na področje, kjer živijo in opravljajo vsakdanje gospodarske aktivnosti, je lahko v luči vse bolj izrazitih dezintegracijskih procesov v moderni (formalizirani) slovenski 210 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI Preglednica 6 Ocena navezanosti anketirancev na posamezne socialno identifikacijske oblike (ocena 1-5) Navezanost na Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991 ), Ljubljana. družbi tudi pomemben razvojni element. Od pripravljenosti ljudi za reševanje skupnih prob- lemov — naj gre za vprašanja komunalne in infrastrukturne ureditve, ekološka vprašanja, razvijanje prostočasovnih kulturnih in športnih aktivnosti ali za reševanje socialne proble- matike — je odvisna tudi kvaliteta družbenega in individualnega življenja. V eni od poglob- ljenih raziskav o odnosih medsebojne pomoči in sodelovanja (Makarovič 1979) se je poka- zalo, da kooperativni odnosi na slovenskem podeželju s procesi modernizacije sicer iz- gubljajo nekdaj bogate tradicionalne oblike, vendar se deloma vzpostavljajo tudi novi od- nosi, ki ustrezajo socialnim in ekonomskim spremembam v življenju kmečkega in podežel- skega prebivalstva. Višje oblike modernizacije kmetijstva povzročajo tudi vse pogostejši pojav zapiranja kmečkih družin v ozke družinske okvire, kar posledično pomeni tudi zmanjšano pripravljenost za kooperativnost (Hribernik v: BARBiče/a/. 1984). Če je družina med kmečkim prebivalstvom razmeroma najvišje ovrednoten identifikacijski socialni prostor, si je smiselno zastaviti še vprašanje, kateri so najpomembnejši razlogi za njeno ustvarjanje in za ohranjanje njene multi- dimenzionalne socialne vloge. Razkrivanje te- meljnih razlogov nam je lahko tudi v pomoč pri pojasnjevanju visoke ocene pomembnosti kmečke družine kot primarne socialne sku- pine, brez katere vsaj na kmetiji ni mogoče uspešno izvajati zlasti ekonomsko-razvojne funkcije. V preglednici 7 je navedenih petnajst razlogov, ki so jim anketiranci pripisali ocene med 1 in 5. Rezultati raziskave so vsekakor vredni analitične pozornosti. Z gotovostjo lahko trdimo, da je za anketi- rance hkrati pomembnih več razlogov, ki so med seboj tesno povezani. V prvi vrsti gre za izjemno pomembno in heterogeno socializacij- sko funkcijo, ki jo v vseh družbah, tako tradi- cionalnih kot modernih, še vedno najbolje izvaja družina. Naprej, družina je nepogrešljiva individualna in socialna potreba in temeljni okvir, ki daje članom fizično in socialno var- nost na podlagi prevladujoče intergeneracijske solidarnosti. Anketirani člani slovenskih kmeč- kih gospodinjstev ocenjujejo, da je družina ti- sta socialna institucija, ki na najbolj učinkovit način skrbi za vzgojno-izobraževalni, socialni, fizični, emocionalni in intelektualni razvoj po- sameznika. Hkrati je njena vloga nepogrešljiva pri zagotavljanju nacionalnega preživetja in tudi nujnosti interegeneracijskega ohranjanja ekonomske in proizvodne funkcije kmečkega gospodarstva. To pomeni, da lahko le prokrea- tivna vloga družine zagotovi ohranitev tradicije 211 franc hribernik Preglednica 7 Ocena pomembnosti razlogov za listvarjanje družine med kmečkim prebivalstvom (povprečne ocene) Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991), Ljubljana. kmetovanja kot vzvišane vrednote v tradicion- alni mentaliteti kmečkega prebivalstva, a tudi socialno in humano skrb za ostarele člane kmečkih gospodinjstev. Slednja postane še zlasti pomembna, če upoštevamo, da je ostarela populacija v vseh sodobnih družbah potisnjena na socialno obrobje, tradicionalna intergeneracijska solidarnost pa se kot so- cialna vrednota v zavesti mladih generacij pri vseh družbenih slojih bolj ali manj hitro izgublja. Čeprav se tudi slovenski kmetje po spletu novonastalih socialnih okoliščin pri- družujejo precejšnji množici starostnikov v do- movih za ostarele, to vsaj za zdaj pri njih še ne 212 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI pomeni prevladujoče paradigme. Zdi se, da se je intergeneracijska solidarnost kljub spre- membam še najbolj ohranila prav med kme- čkim prebivalstvom, tudi zato, ker se način življenja in dela na kmetiji še vedno v mar- sičem precej razlikuje od načinov življenja drugih družbenih slojev. Visoka ocena soci- alno-skrbstvene funkcije kmečke družine in izjemna pomembnost zagotavljanja nasledstva vsekakor potrjujeta domnevo o ohranjanju nekaterih tradicionalnih vrednot. Ocena o pomenu identifikacije posameznika z družino kot primarno socialno skupino pa znova potrjuje, da je družina za kmečko prebivalstvo središčna vrednota, ki pa jo je naraščajočemu številu samskih kmečkih fantov vedno težje uresničiti. V letu 1992 je bil npr. med vsemi ženini (9.119) delež kmečkih fantov le 3,2%, nevest, ki so po svojem socio-profesionalnem statusu pripadale skupini kmetovalcev, pa je bilo skupaj le 122 (1,3%). Od vseh nevest, ki so se poročile s kmečkimi fanti, jih je le dese- tina pripadala isti socio-profesionalni katego- riji. Interes tako kmečkih deklet kot pripadnic drugih socialnih slojev za poročanje na kmetijo je namreč že nekaj časa bistveno manjši od de- janskih potreb. S problematiko zagotavljanja socialne in biotične reprodukcije se ubadajo vse razvitejše države, zaradi česar ženitovanj- sko tržišče po sili razmer daleč presega ozke nacionalne okvire. V prispevku smo že nekajkrat omenili tudi izjemno pomembno ekonomsko vlogo, ki jo opravlja kmečka družina. Tudi s tega zornega kota so anketiranci razmeroma visoko ovred- notih življenje v družini. Zlasti med pripadniki vse večjega števila nezaposlenih je dokaj raz- širjeno stališče, da je kmečkemu prebivalstvu kljub morda težjim delovnim pogojem vendar- le bistveno lažje preživeti kot osiromašenim delavskim slojem. Temeljno prednost vidijo zlasti v možnosti zagotavljanja lastne prehran- ske varnosti. Za ohranjanje ekonomske funkci- je pa kmetija nujno potrebuje vitalno delovno silo. To je za anketirance še eden od pomemb- nih razlogov za ustvarjanje družine. Družina pa končno daje tudi določen družbeni status in ugled ter omogoča posamezniku razvoj njego- vih sposobnosti. Se najmanj pomembni so se zdeli anketirancem naslednji razlogi: opora družine za večjo uspešnost zaposlenega člana na delovnem mestu; ker ima večina ljudi družino; vloga družine kot zatočišča pred problemi in prevelikimi obveznostmi. Rezultati analitičnega dela opozarjajo, da se sicer ocene posameznih skupin anketiran- cev med seboj bistveno ne razlikujejo, je pa kljub vsemu mogoče razbrati, da je med starej- šimi in predvsem med ženskami (zlasti med tistimi, ki so si že ustvarile družino) vsaj za od- tenek višje ocenjena vloga najpomembnejših razlogov za ustvarjanje družine. To nikakor ni presenetljivo, če upoštevamo heterogeno vlogo kmetice na kmetiji in njeno v veliko pogledih celo ekskluzivno skrb za družinsko življenje. Težko je sicer ovrednotiti, koliko je k večji reproduktivni vlogi kmečkih žensk prispeval tradicionalni pogled na velikost kmečke dru- žine, vendar ostaja nespodbitno dejstvo, da so vse do dramatičnega zmanjšanja deleža kmeč- kega prebivalstva prav kmečke ženske prispe- vale precej več k zagotavljanju nacionalnega demografskega potenciala kakor drugi družbe- ni sloji. Na vprašanje, koliko otrok je bilo na anketiranih kmetijah že rojenih in kolikšno naj bi bilo njihovo končno število, so anketiranci in anketiranke odgovorili tako, kot kažejo po- datki v preglednici 8. Vsa anketirana populacija seveda glede na pripisan starostni in zakonski status še ni ust- varila družine oz. poskrbela za potomstvo. Med tistimi, ki so to že storili, pa podatki kažejo, da prevladujejo družine z dvema in tremi otroki (okoli sedem desetin vseh), dobra desetina (13%) z enim, preostalih 15,8% pa s štirimi otroki in več. Se zlasti zanimivi so odgovori o želenem številu otrok. Lahko rečemo, da si praktično vsi anketiranci in an- ketiranke želijo potomcev, njihovo število pa je precej različno. V nekaj manj kot polovici primerov naj bi bilo to število omejeno na dva otroka (najbolj zaželena je kombinacija sina in hčere); tretjina anketiranih bi imela po tri otroke; dobra desetina po štiri; večje število — po pet in več — pa nekaj več kot sedem od- stotkov. Zelja, imeti samo enega otroka, je pri anketirancih za zdaj še redka. Mogoče pa je zanesljivo sklepati, da so tudi predstave o zelo velikem številu otrok vse manj pogost repro- dukcijski socialni vzorec. V nekaterih primerih smo celo ugotovili, da je bila številka o žele- nem potomstvu nižja od realizirane. Najbrž se tudi kmetje zavedajo, da pomeni veliko število otrok po eni strani veliko obveznosti in 213 FRANC HRIBERNIK Preglednica 8 Skupno število rojenih in število želenih otrok na anketiranih slovenskih kmetijah Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991), Ljubljana. osebnih odrekanj, po drugi strani pa tudi man- jše socialne možnosti za doseganje ugodne- jšega socialnega položaja. Toda povprečje tako želenega kot tudi rojenega števila potomcev je še vedno precej nad nacionalnim. Če bi upo- števali vse slovenske kmetije, bi bilo seveda povprečno število otrok nekoliko drugačno. Kljub vsemu je mogoče sklepati, da anketirani člani kmečkih gospodinjstev povsem ekspli- citno izrekajo pozitiven odnos do družinskega življenja. SKLEP Predstavljeni statistični podatki o de- mografskih in socialnih procesih v slovenskem prebivalstvu in nekateri rezultati raziskoval- nega dela o problematiki kmečke družine prav gotovo ne dajejo povsem jasnega odgovora na vsa zastavljena vprašanja. Nesporna pa je ugo- tovitev, da reproduktivna sposobnost sloven- skih družin slabi, tudi kmečkih, čeprav za slednje velja, da v skupnem številu družinskih članov še vedno izstopajo, pa tudi razpad za- konskih zvez kot posledica nepomirljivega spora med partnerjema je še vedno precej manj pogost kot v ostalih družbenih slojih. Večdesetletni specifični razvoj, ki kmetij- stvu zvečine ni bil naklonjen, je zarezal v de- mografsko tkivo tega socialnega segmenta hude rane, ki jih je opaziti v izrazito neugod- nih demografskih trendih kmečkega prebival- stva. K takemu statističnemu prikazovanju obstoječega stanja deloma prispevajo tudi me- todološke opredelitve, ki v kategorijo kmečkih gospodarstev štejejo skoraj vse, ki imajo na kakršenkoli način, še tako marginalen, opraviti z zemljo in kmetijsko proizvodnjo. Zato ne preseneča, da od skupaj 156.549 kmečkih go- spodarstev skoraj dve petini nima naslednika, temveč le dediča, ki bo morda tudi opustil tra- dicijo kmetovanja. Le v slabi Četrtini (24,1%) primerov naslednik tudi dela na kmetiji, o tis- tem delu (mladoletnih) naslednikov, ki so po videnju staršev že določeni za to socialno vlogo (8,9%), pa prav tako ne moremo vnaprej zanesljivo sklepati, ali bodo kmetijo z vsemi njenimi heterogenimi socialnimi funkcijami tudi dejansko prevzeli. Proces spreminjanja agrarne strukture se bo očitno nadaljeval, tako da bo tistih kmetij, ki se bodo ukvarjale samo s kmetovanjem, čedalje manj, večalo pa se bo število t. i. mešanih kmetij, ki so sicer že danes pre- vladujoč socio-ekonomski tip naše izrazito neugodne agrarne strukture. Pri tem ugoto- vitve nekaterih raziskovalcev, da postaja inter- generacijska kontinuiteta na veliko kmetijah vse bolj vprašljiva, prizadevajo v precejšnjem obsegu tudi tiste, ki bi sicer — glede na ekonomske, proizvodne in tehnološke značil- nosti — imele realne perspektive, če bi seveda imele zagotovljen ustrezni socio-demografski potencial. Kmetije brez mlade delovne sile in potomstva zagotovo nimajo nikakršne prihod- nosti. Odgovora na vprašanje, s kakšnimi ukre- pi bi bilo mogoče rešiti problem devitaliziranih kmetij, pravzaprav nihče ne pozna. Ali lahko danes tako povzdignjena vloga tržnih zakoni- tosti razreši vsa strukturna protislovja (raz- drobljenost, neustrezno posestno strukturo 214 NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI itn.) slovenskega kmetijstva, je odprto vpra- populacije, ki svojo prihodnost le še izjemoma šanje. Vključevanje v skupen evropski prostor in pod določenimi pogoji vidi na kmetiji. S tem pa je za naše kmečko prebivalstvo še dodatna so tesno povezane razvojne možnosti ruralnih grožnja, saj so slovenske naravne razmere območij in njenih nosilcev. S pospešenim pro- take, da nikoli ne bo sposobno enakopravno cesom slabljenja vitalnih potencialov kmečkih tekmovati z razvitejšimi, še zlasti ne s tistimi, družin pa se socialno-skrbstvenim institucijam ki imajo naravne komparativne prednosti. posledično prepušča vse obsežnejša socialna Ohranjanje intergeneracijske povezanosti, problematika tudi kmečkega prebivalstva. V ki skrbi tudi za ekološki vidik kmetovanja (t. i. takih razmerah je lahko vloga socialnih de- sustainable agriculture), pa nima zgolj socialno- lavcev in vseh tistih, ki se profesionalno ali varstvene vloge za to socialno skupino, temveč kako drugače ukvarjajo z različnimi vidiki so- usodno zadeva nacionalno bit in prehransko cialne problematike, osredotočena v glavnem varnost vsega slovenskega prebivalstva. Pove- le na gašenje vedno obsežnejših socialnih po- čan pritisk na kmetijstvo bo skoraj gotovo še žarov. Edino pravo rešitev vidimo v ohranjanju dodatno okrepil tendenco prehajanja mladih iz vitalnosti kmečke družine in zagotavljanju kmetijstva v nekmetijstvo — tudi tistih, ki so njene intergeneracijski povezanosti. Temeljna svoje otroštvo in mladost preživeli na kmeti- skrb državnih institucij naj bo torej usmerjena jah. To velja še toliko bolj za ženski del na to področje. Literatura A. Barbič et al. (1984), Mešane kmetije kot dejavnik razvoja kmetijstva in podeželja II. Ljubljžina: Biotehniška fakulteta, VTOZD za agronomijo. -(1993), (Samo)obnavljanje kmečkega sloja v Sloveniji: Stanje in možnosti. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za agronomijo. K. Boh (1985), Empirična verifikacija sociološke paradigme nuklearne družine v družbi blaginje. Družboslovne raz- prave, 3: 43-54. F. Hribernik (1985), Slovenski kmet med tradicionalizmom in modernizmom. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. -(1991), Kooperativni odnosi kot element identitete ruralne skupnosti. Sodobno kmetijstvo 24, 3: 118-120. B. Jež (1993), Naš jurski park. Delo — Sobotna priloga, 16. 10. 1993: 36. S. Južnič (1984), Tradicije in tradicionalnost. Ljubljana: Raziskovalni inštitut Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. M. kovačič (1983), Tipi kmetij v Sloveniji in njihove značilnosti. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije (Raziskave in študije št. 63). H. Maister, F. Uratnik (1938), Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani. M. Makarovič (1979), Medsebojna pomoč na Slovenskem. Muta: Gorenje. -(1991), Družine z vitalnih in odmirajočih kmetij v luči nekaterih odnosov. V: Prihodnost slovenskega po- deželja (ur. A. Barbič). Novo mesto: Dolenjska založba. J. Marentič (1957), Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom. Ljubljana: Kmečka knjiga. I. pirc, F. Baš (1938), Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani. - (1991), Podatki raziskovalnega projekta Kmečka družina. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za agronomijo. -(1994), Rezultati raziskovanj št. 617: Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v republiki Sloveniji v letu 1991. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. 215 FRANC HRIBERNIK V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus. -(1993), Statistični letopis republike Slovenije 1993. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. -(1992), Strategija razvoja slovenskega kmetijstva Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo Repub- like Slovenije. M. ŠiRCEU et al. (1989), Projekcija prebivalstva SR Slovenije 1986-2006. Ljubljana: Zavod SRS za statistiko. J. Tomšič Lušin (1993), Slojevska struktura slovenskih kmetov. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za agronomijo. 216 Milko Postra k NOVE PERSPEKTIVE SOCIOLOGIJE KULTURE Sociologija kulture — če vzamemo besede zares — kar »po definiciji« kliče po antropo- logiji. Seveda če pristanemo na stališče, da se antropologija ukvarja s proučevanjem različnih vidikov človeške kulture. Pač v smislu delitve, po kateri naj bi psihologija proučevala »psi- ho«, posamezno v človeku, sociologija »druž- bo«, kolektivno pri človeku, antropologija pa njegovo »drugo naravo«, kulturo. Seveda stvari — kot ponavadi — še zdaleč niso tako preproste. Zato tudi ne presenečajo tendence v zadnjih letih ali že kar desetletjih, da se družboslovci vse bolj deklarirano opirajo na t. i. interdisciplinarni pristop. Kaj od posa- meznih disciplin bo določen teoretik vključil v svoj okvir interdisciplinarnega, pa se od prime- ra do primera razlikuje. Tudi pregled tega do- gajanja ponuja možnost za zanimive zaključke. V zadnjih letih torej sociologi jemljejo an- tropologijo vse bolj »zares«. Vodilni britanski sociolog Anthony Giddens na nekem mestu sicer še pravi, da si je sociologija prilastila raziskovanje »naprednih«, »razvitih« sektorjev sveta, da pa ima antropologija kot veda o človekovih socialnih institucijah čistejše etio- loško poreklo (Giddens 1987: 38). Iz omenje- nega Giddensovega pisanja bi lahko sklepali, da pojmuje sociologijo kot znanost o »sodob- nih«, »razvitih« družbah, antropologijo pa kot vedo, ki se ukvarja z arhaičnimi skupnostmi, z družbami na »manj razvitih stopnjah razvoja«. Taka trditev bi implicirala pojmovanje o nekakšni evoluciji človeških skupnosti, o hier- arhiji naših oblik skupnega bivanja. Vendar se — na podlagi drugega Giddensovega pisanja — zdi, da mu ne moremo kar tako podtakniti tega poenostavljanja, ki je sicer v družboslovju zelo razširjeno. Po drugi strani pa moramo pri- pomniti, da se tudi antropologija — po kakšnih sto letih razvoja in nabiranja izkušenj — zlagoma preusmerja na te t. i. »sodobne« družbe. Torej na skupnosti pretežno t. i. »za- hodnega sveta«. Ko že govorimo o tem razlik- ovanju (tudi, recimo, t. i. »tretji svet« sodi med poskuse, ustvariti distinkcijo), dodajmo, da se take razlike (tudi — ne pa zgolj — zaradi raz- voja komunikacijskih sredstev in tehnologije nasploh) vse bolj zabrisujejo, da raznolike skupnosti medsebojno učinkujejo druga na ■ drugo in da pravzaprav ne moremo več govor- iti o »novem« in »starem« (recimo v umet- nosti) na način, kot smo poskušali še pred kratkim. Spomnimo se zgodbe o nastanku skupnosti menihov na Sri Lanki, ki so se opi- rali na tisto, kar so pojmovali kot najbolj zvesto, izvirno povzemanje Budovih načel. Omenjena meniška skupnost se je vzpostavila pred vsega nekaj desetletji, čeprav je njen način življenja videti kot arhaično »gibanje s tisočletno tradicijo« (Carrithers 1992: 21, prim. PoŠTRAK 1994: 418). Ob tem se spom- nimo še študij Wallisa in Malmove, ki govorita o »kulturni izmenjavi«, »kulturni dominaciji«, »kulturnem imperializmu« in »transkul- turaciji« ter ugotavljata, da so medsebojna učinkovanja kultur posameznih skupnosti zelo zapleteni in vsekakor obojestransko učinkujoči procesi (Frith, Goodwin 1990: 173-180). Pred kratkim smo navajali antropologa Michaela Carrithersa, ki je prav tako govoril o interdisciplinarnem pristopu. On ga je imeno- val »mutualism« ali »načelo medsebojne odvis- nosti za blagor vseh«, izraz pa je povzel po psihologih Stillu in Goodu (Carrithers 1992: 11, prim, tudi PoŠTRAK 1994: 417). Gregor Tome, ki se v knjigi Profatw ukvarja tudi (ali celo predvsem) s sociologijo kulture, v svoj »interdisciplinarni pristop« sicer (vsaj 217 MILKO POŠTRAK eksplicitno) ni vključil antropologije, temveč ob sociologiji še zgodovino, kulturologijo in so- cialno psihologijo (ToMC 1994: 10). Zato pa Diana Crane, urednica izvrstnega zbornika z naslovom The Sociology of Culture in s po- menljivim ter natančnim podnaslovom »Nasta- jajoče teoretične perspektive«, v uvodu pravi: Na nove perspektive v okviru sociologije kul- ture so močno vplivale druge discipline, kot re- cimo antropologija (predvsem delo ClifTorda Geertza), zgodovina, politične vede, literarne študije, kulturne študije, feministične študije, etnične študije ter perspektive iz evropske so- ciološke teorije, kot so francoske poststruktural- istične teorije, britanska skupina za kulturne študije ter britanska skupina za znanstvene študije. (Crane 1994: 5.) V okviru sociologije kulture se, kot naka- zuje Diana Crane, pa tudi prispevki v njenem zborniku, pogosto pojavljajo naslednja imena: G. H. Mead, Berger, Luckmann, Goffman, Geertz in podobni (Crane 1994: 5). Na Meada se — nikakor ne po naključju — tesno opira tudi Tome (ToMC 1994), Bergerja in Luck- manna pa sta — od domačih avtorjev s tega področja — najprej, že v prvi polovici sedede- setih, navajala Dimitrij Rupel (prim. Rupel 1986) in Stane Južnič (1973). Diana Crane ugotavlja, da je bila od začetka sedemdesetih let sociologija kulture pravzaprav »ponovno ustvarjena« /reinvented/, vendar je preostala sociologija vso obsežnost sprememb začela opažati šele v začetku devet- desetih. »Nova« sociologija kulture, pravi Di- ana Crane, ni področje zase, temveč je prej sestavljena iz vrste različnih in neodvisnih pod- področij, kot so znanost, znanje, religija, mediji, popularna kultura in umetnost, prav tako pa tudi zgodovina, politologija, organi- zacijske vede, stratifikacija in inteфersonalno vedenje (Crane 1994: 1). Kot povzema po Wuthnowi ugotovitvi, so bila vsa ta področja in pristopi do nedavnega pojmovani kot mar- ginalni in niso bili v središču pozornosti so- ciologije. V nadaljevanju Diana Crane išče razloge za to marginalizacijo in navaja, da je bilo v ospredju — vsaj ameriške — sociologije do pred časom zlasti Durkheimovo delo o družbenih strukturah, manj pa njegovo delo o kulturi. Tako na Durkheima kot na Webra oprti sociologi so se namreč osredotočali na religijo in na njen vpliv na obnašanje in razvoj dane skupnosti (prim. Weber 1988). Socio- logija religije je bila dejavna in plodna veja veliko prej, preden so se začela uveljavljati po- dročja, ki so se ukvarjala z drugimi vidiki kul- ture (Crane 1994: 1). Naprej, Craneova meni, da se je evropska sociologija precej ubadala z marksizmom ali je bila vsaj pod določenim vplivom marksistične- ga pogleda, po katerem je nadzor nad širje- njem kulture oblika moči (družbena struktura se ohranja tako z idejami — ideologijo — kot s silo). Ameriška inačica marksizma in funkcio- nalizem sta poudarjala strukturne vplive na kulturna prepričanja. Tudi ameriška konflikt- na teorija je težila k temu, da je dajala pred- nost družbeni strukturi. Le simbolni inter- akcionisti so pripisovali kulturnim pomenom pomembno vlogo pri oblikovanju človekovega obnašanja, vendar so, kot Craneova povzema Denzina, večinoma posvečali pozornost tistim, ki zasedajo nevplivne pozicije v sodobni dru- žbi, in so imeli le majhen vpliv na tiste, ki so bili »strukturalistično« ali »makro« usmerjeni (ibid.: 2). Diskurz o t. i. »mikro« in »makro« ravneh raziskovanja v družboslovju je spet zgodba zase, s katero se bomo sicer morali po- zabavati ob kakšni priložnosti (tudi zato, ker posredno in neposredno zadeva prav srž so- cialnega dela kot stroke), tokrat pa jo na- menoma puščamo ob strani. Skratka, kultura je imela v okrilju sociolo- gije nič kaj ugledno mesto. Britanski sociolog Robertson je ameriško sociologijo celo imeno- val »odporno proti kulturi« /culture-resistant discipline/ (ibid). Prednost so vsekakor dajali strukturi. Zdi se, da razloge za to ignoranco ne moremo iskati zgolj v dejstvu, da je imela Amerika močno razvito antropološko podro- čje, ki se je ukvarjalo z razsežnostmi kulture. Prej bi lahko rekli, da je močna antropološka tradicija prispevala k temu, da so se nove ge- neracije sociologov začele zanimati za to plat človekovega bivanja. Verjetno ni zadosten niti odgovor, da je odločilno vlogo pri zanemar- janju kulture na škodo strukture v okviru so- ciologije morebiti odigral vseobsegajoč in vseobvladujoč vpliv Talcotta Parsonsa. Vendar je zanimivo in nikakor ne naključje, da so se prav teorije ali pristopi, ki so se začeli pojav- ljati v drugi polovici tega stoletja in od katerih 218 NOVE PERSPEKTIVE SOCIOLOGUE KULTURE so se mnogi vzpostavili kot reakcija na Parson- sov enostranski funkcionalizem ali struktu- ralno-funkcionalni pristop, začeli ponovno ali sploh prvič posvečati kulturi in posamezniku. Mimogrede lahko kot zanimivost navedemo, da imajo Luhmannovo (funkcionalno-struk- turalno) sistemsko teorijo (podobno kot Par- sonsovo) za izrazito interdisciplinarno (Adam 1990: 750). Adam pravi, da se je Luhmannova teorija v glavnem razvila zunaj sociologije, Luhmann pa jo je samo apliciral na področje sociološkega proučevanja (ibid.: 749). Tako se še enkrat nakazuje, kako širok pojem je »inter- disciplinarnost«. Med teorijami, ki so se vzpostavljale »proti« Parsonsu v drugi polovici tega stoletja, lahko ob simbolnem interakcionizmu omen- imo vsaj etnometodologijo Harolda Garfinkla in (za socialno delo še zlasti pomembno) delo težko opredeljivega Ervinga Goffmana. Težko opredeljivega zato, ker ga zlahka povežemo tako s simbolnim interakcionizmom kot z et- nometodologijo, tudi s Schutzovo fenome- nologijo, hkrati pa njegovega dela ne moremo reducirati zgolj na te opise ali opredelitve. Diana Crane naprej pravi, da se, kljub temu, da se nove »sociologije kulture« vzpo- stavljajo in definirajo v kopici kontekstov, sre- dinska /mainstream/ sociologija še vedno opira na pojmovanja kulture, kot sta jih vzpostavili klasična sociološka in klasična antropološka teorija. Tako s pojmom kultura še vedno ra- zumejo vrednote, norme, prepričanja, ob tem pa vzpostavljajo razmerja med posameznimi segmenti dane skupnosti v smislu subkultur, kontrakultur, civilnih kultur in podobnega (Crane 1994: 2). Vsekakor je, meni Craneova (in mi ji kaj- pak pritrjujemo), tak pristop v sodobnih dru- žbah nepopoln. Kultura se izraža in posreduje skoraj v celoti kot eksplicitne družbene kon- strukcije ali proizvodi. Z drugimi besedami, skozi »zapisano kulturo« /recorded culture/, torej kulturo, ki je zapisana v obliki tiska, filma, artefaktov, v zadnjem času pa zlasti elektronskih medijev. Sodobna sociologija kul- ture se ukvarja večinoma z različnimi oblikami zapisane kulture, kot so informacija, zabava, znanost, tehnologija, pravo, izobraževanje in umetnost. Vloge kulture v sodobni družbi ne moremo razumeti brez analize vsebine in učinkov zapisane kulture in dejavnikov, ki vplivajo na njeno vsebino (ibid.: 3). Craneova pravi, da je tako pojmovanje kul- ture, torej »zapisane kulture«, popolnoma od- sotno v vrsti sredinskih razprav o kulturi. Tako celo eden od vodilnih sodobnih ameriških so- ciologov, razvpiti Jeffrey Alexander v svojem pregledu teorij kulture sicer obdela klasične in sodobne teorije, vendar niti ne omeni sodob- nih teorij, ki črpajo iz študij zapisane kulture. Craneova meni, da je razlog morda v tem, da sredinski sociologi pripisujejo taki kulturi in njenim študijam majhen ali nikakršen pomen. Študije zapisane kulture tako niso deležne us- trezne pozornosti v sredinskih socioloških te- orijah, kljub temu da je obsežen razvoj in vpliv te kulture v tem stoletju drastično spremenil naravo modernih družb (ibid.). Vprašanja, povezana s tem, pa so tako obširna, da se jim na tem mestu ne bomo podrobneje posvečali. Pomembna je tudi naslednja opazka Diane Crane. Pravi namreč, da se zapisana kultura v dosti socioloških teorijah zunaj sociologije kul- ture obravnava kot eksogena spremenljivka. Na primer: znanost in tehnologija se preprosto pojavita in nato se kot njun rezultat nekaj zgodi. Od kod sta prišli znanost in tehnologija, kako sta sami družbeno konstruirani in kdo je to storil, je za omenjene discipline nepomem- bno (ibid.). Craneova sklene, da sta klasični teoriji, so- ciološka in antropološka, izpostavili koncep- cijo kulture kot konsistentne in koherentne. Taka kultura pa je bolj ideal ali ideologija kot realnost. S tem naj bi — meni Diana Crane — odražala modernistični duh časa prve polovice dvajsetega stoletja. Značilno je torej, da sre- dinska sociološka teorija še ni prišla do novega postmodernističnega duha časa, ki poudarja ti- ste vidike kulture, ki so inherentno protislovni, nekonsistentni in nekoherentni (ibid: 4). Po drugi strani so sodobni antropologi spretno reformulirali pojem kulture, da bi vključili vse družbene prakse, ne zgolj norme, vrednote in prepričanja. Ta pristop je podoben koncepciji kulture, ki se je po eni strani razvila iz študij znanosti, tehnologije in sistemov znanja nasploh, po drugi pa iz posameznih zgodovinskih študij. S tega stališča kultura ni kakšen poseben, ločen fenomen, temveč je »vstavljena« v družbeno strukturo, tako da vse družbene strukture prenašajo kulturne po- mene (ibid.). 219 MILKO POŠTRAK Francoske teorije, npr. semiotika in post- strukturalizem, so izzvale veliko zanimanje za eksplicitno ali zapisano kulturo. Te teorije se ukvarjajo s proučevanjem načinov, na katere lahko tekst oblikuje človekovo obnašanje in na katere je lahko tekst kot vir moči za elito. Raz- vpita teoretika iz tega okvira sta Foucault in Bourdieu, Slednji recimo trdi, da je znanje v okviru zapisane kulture pomemben kriterij za doseganje družbenega položaja in za ustvar- janje družbenih razlik. Podoben pristop upo- rabljajo tudi v študijah znanosti in tehnologije. S tega vidika znanost, tehnologija in znanje ni- so neproblematične entitete, temveč naj bi bile družbene konstrukcije posameznih družbenih skupin in njihovi instrumenti moči (ibid.: 5). Te teoretske perspektive so seveda v so- ciološki teoriji povzročile ponovno opredelje- vanje tistega, kar bi naj vseboval pojem kulture. Znova so začeli proučevati družbeni pomen in vpliv kulture, hkrati pa je nastajala potreba po novih pristopih k študijam kulture (ibid.). Ti novi pristopi imajo korenine prav v delu teoretikov, ki smo jih navedli v uvodu. Na koncu Diane Crane pravi, da je spre- memba pogleda na svet, katere simptom je postmodernizem, poudarila kulturne vsebine v sociološki disciplini. To perspektivo sicer več- krat enačijo s postmodernizmom, vendar je pravzaprav širša od njega. Postmodernizem iz- ziva sredinsko sociološko teorijo, ker posveča več pozornosti kulturi kot družbeni strukturi, V nasprotju z osredotočanjem sredinske socio- logije na implicitno ali nezapisano /unrecorded/ kulturo poudarjajo postmodernisti prav pomen tistega, kar Diana Crane in nekateri drugi av- torji imenujejo zapisana kultura, še zlasti tisti njen del, ki ga opredeljujejo elektronski medi- ji, Ob tem pojmujejo postmodernisti celoten vpliv vseh oblik kulture kot fragmentiran in nekoherenten. Potemtakem kulture — z vidi- ka te nove paradigme — ne moremo preprosto asimilirati v linearni »vzročno-posledični« mo- del raziskav družbenih znanosti; in poudarek na zapisani kulturi prinaša nova vprašanja pri interpretiranju »pomenov« (ibid.: 6). Seveda vse nakazane spremembe implici- rajo tudi potrebo po spremembi v sociološki misli: kako (po novem) konceptualizirati raz- merje med strukturo in kulturo? Diane Crane omenja Williama Sewella, ki je redefinirai koncept strukture, s tem da je vanj vključil pojem »kulturne sheme«, ki omogoča nosil- cem, da mobilizirajo niz virov, ki spodbujajo ali zavirajo družbeno akcijo. Sewellova defini- cija strukture naj bi se od prejšnjih opredelitev razlikovala po tem, da pojmuje strukturo kot popolnoma kulturni fenomen. Vendar Sewell ni dovolj jasno opredelil narave kulturnih shem, ki so v osnovi njegovega pojmovanja družbene strukture {ibid.). Dve pomembni prizorišči za razvoj novih konceptov kulture in družbene strukture sta sociologija zgodovine in politična kultura. Obe sta zaposleni s proučevanjem političnih vsebin in z raziskovanjem razvoja nacionalnih držav. Zgodovinarji so do začetka osemdesetih dajali večji poudarek strukturi, v devetdesetih so nekateri začeli pojmovati kulturo kot pomem- bnejši vidik od strukture, drugi pa poskušajo dajati obema enako težo {ibid.: 7), Prva skupina poudarja pomen kulture in se zanima zlasti za kulturne spremembe. Pro- učuje torej, kako kultura v povezavi s socialno strukturo ali neodvisno od nje povzroča spre- membe v nacionalnih državah — spremembe za družbene razrede, etnične skupine ali za vsakdanje življenje. Ta pogled je nasproten zgodnejšim pristopom h kulturi, ki so se ubadali z identificiranjem kulturnih vrednot, povezanih z različnimi tipi družbenih struktur. Ti starejši pristopi so pojmovali kulturo kot statično in niso bili dovolj občutljivi za prouče- vanje družbenih in kulturnih razlik ali konflik- tov {ibid.). Osrednja tema tako sociologije zgodovine kot študija politične kulture je vprašanje, kako vladajoči razred vsili ustrezen pogled na svet, ali v obliki ideologije ali hegemonije, tako da postanejo te sestavine ali vsebine enako ne- vprašljive kot zdrav razum. Starejši pristopi so proučevali zlasti vrste kulturnega nadzora, no- vi pristopi pa se osredotočajo na proučevanje strategij odpora tlačenih proti tistim, ki jim poskušajo vsiliti ideološke in hegemonistične vzorce nadzora {ibid.). Posamezniki in razne družbene skupine si vedno znova razlagajo ali uporabljajo kulturne idiome, pomene, »tekste« na najbolj nenavadne, nepričakovane, osuplji- ve načine. Novejši pristopi v okviru sociologije kulture vse več pozornosti posvečajo tudi ali prav tem procesom. Diana Crane navaja, da je ena od najpo- membnejših sprememb, ki jih je v ameriško 220 NOVE PERSPEKTIVE SOCIOLOGUE KULTURE sociologijo prinesla sociologija kulture, zami- sel, da tisto, kar proučujejo sociologi, ni nujno objektivna empirična realnost, temveč je prav- zaprav družbena konstrukcija. Ta pristop, kaj- pak utemeljen v fenomenologiji Alfreda Schutza ter razvit v že večkrat navajanem delu Bergerja in Luckmanna Družbena konstrukcija realnosti je povzročil pravo revolucijo pri študi- jah medijev, popularne kulture in znanosti, odprl pa je tudi novo področje raziskovanja, teorijo recepcije, ter proizvedel nove interpre- tacije fundamentalnih principov organizirane- ga obnašanja {ibid.: 9). Povojne študije množičnih komunikacij v Ameriki so pojmovale vsebino medijev kot enodimenzionalno in nedvoumno. Posamez- niki so lahko res uporabljali to vsebino na različne načine, vendar to ni pomenilo, da bi lahko o pomenu razpravljali ali da pomen locira različne segmente občinstva na različne načine. Poznejše raziskave so razvile veliko bolj zapleteno pojmovanje medijev. Tuchman, na primer, je (tudi pod Goffmanovim vplivom) pokazal, kako so novice družbeno konstrui- rane prek identificirajočih sistemov, ki vplivajo na to, kako poročevalci sprejemajo in zbirajo podatke {ibid.: 10). Najnovejše ameriške raziskave se izdatno opirajo na izsledke britanskih kulturnih študij in na teoretske perspektive poststrukturalis- tov, kot sta Lyotard in Baudrillard. Tako govo- rijo o »boju za pomen« ¡struggles over meaning/ v medijskih diskurzih {ibid.). Novi pristopi k proučevanju medijske per- cepcije občinstva, ki izhajajo iz okrilja teorije recepcije, prav tako črpajo iz britanskih kultur- nih študij, hkrati pa se opirajo tudi na teorije iz literarnih študij. V ospredju teh pristopov je pojmovanje, da so pomeni tekstov nestalni in dvoumni. Tekste lahko razumemo in upora- bimo na načine, ki so popolnoma v nasprotju z nameni njihovih ustvarjalcev. Te študije spro- žajo vprašanja v zvezi z naravo medijev in liter- arnih tekstov, ki omogočajo večplastno branje, ter v zvezi z načini, na katere razred, etnične ali na spol vezane skupine znotraj občinstva sprejmejo ali zavrnejo hegemonistična spo- ročila {ibid.). Če smo se v uvodu obregnili ob razlikova- nje med t. i. »makro« in »mikro« ravnijo socio- loškega raziskovanja, se ga lahko v izteku tega brkljanja po nekaterih novejših pristopih v sociologiji kulture znova spomnimo. Gre nam- reč za tendenco v sociologiji, po kateri so začeli sociologi v sedemdesetih in osemdesetih letih reformulirati modele posameznikovega obnašanja. »Klasični« model je pojmoval posa- meznika kot pasivnega sprejemnika kulturnih vplivov. Ann Swidler je bila ena prvih pre- oblikovalk tega modela. Kulturo je opredelila kot »komplet pripomočkov« /tool-kit/ v obliki simbolov, zgodb, ritualov in pogledov na svet, ki jih ljudje uporabljajo, da bi rešili probleme in organizirali svoje dejavnosti. Kultura tako ponuja posamezniku širok razpon možnosti. Ljudje torej niso pasivno odvisni od kulture, temveč dejavni, večkrat dobro usposobljeni uporabniki kulture. Čeprav si v dani skupnosti delijo iste vrednote, je lahko njihovo ob- našanje zelo različno, ker so, kot pravi Ann Swidler, njihove sposobnosti, da prevedejo posamezne vrednote v akcijo, zelo različne. Po eni strani uporabljajo posamezniki za t. i. »strategije akcije« iste kulturne sestavine na različne načine, po drugi pa tudi kultura ni enovit sistem, ki bi usmerjala akcijo v skladno usmeritev. Vse kulture namreč vsebujejo različne, večkrat tudi nasprotujoče si sestavine. Ta zorni kot je podoben postmodernistič- nemu, hkrati pa je Ann Swidler razmerje med kulturo in akcijo razvijala deloma pod vplivom francoskega teoretika Pierra Bourdieuja in an- tropologov, kakršen je Clifford Geertz, čeprav naj bi bila njena interpretacija manj determi- nistična od njihovih {ibid.: 11). Steve Derne je izpostavil določen vidik takega pojmovanja kulture: načine, na katere kultura bolj ovira kot spodbuja vedenje. Derne je čфal iz socialnih konstrukcionistov, etno- metodoloških teorij in antropologov in po- skušal ponuditi pogled, ki bi povezal zamisel o kulturnih omejitvah s spoznanjem, da posa- mezniki večkrat nasprotujejo kulturnim nor- mam. Derne se ne sprašuje, kako je realnost družbeno konstruirana, temveč, kako družbe- no konstruirana razumevanja družbenega ve- denja vplivajo na resnično obnašanje. Trdi, namreč, da so posamezniki motivirani za kon- formizem, ko izkusijo družbene posledice ob- našanja, ki ne ustreza zdravorazumskemu kul- turnemu pojmovanju družbenega obnašanja, vendar pa je po njegovem obseg resničnega obnašanja veliko širši od tistega, ki je kulturno nakazan {ibid.: 12). 221 MILKO POŠTRAK Diana Crane poudarja kot eno od najbolj dejavnih področij v sociologiji kulture tisto, ki se ukvarja z vprašanji razmerij med pogoji, ki obkrožajo produkcijo kulturnih simbolov, in značilnostmi kulturnih simbolov samih po sebi. Ta pristop je tako širok, da lahko zajame štu- dije, ki se ukvarjajo z zelo različnimi vidiki kul- ture. Pravzaprav so pristop najprej uporabljali v študijah umetnosti, medijev in popularne kulture, kjer so dokumentirali učinke sistemov nagrajevanja, tržnih struktur in vstopnih siste- mov za kariere in dejavnosti ustvarjalcev kul- ture. Na podoben način lahko obravnavamo tudi druga področja kulture, npr. znanost ali religijo, s tem pa širimo in poglabljamo ra- zumevanje te perspektive (ibid.: 13). Očitki temu in sorodnim pristopom iz- postavljajo, da se pri proučevanju produkcije kulture večkrat zanemarja »pomen«. Teoretiki odgovarjajo, da bi s tem izpustili sociologijo in se v bistvu ukvarjali s kritiško interpretacijo. Drugače rečeno, proučevanje produkcije kul- ture želi odgovoriti na vprašanje, pod kakšnimi pogoji bo določena kultura proizvedena in kako se ti pogoji razlikujejo pri drugi kulturi. Naprej poskuša odgovoriti na vprašanja, kdo so ustvarjalci dane kulture, kaj opredeljuje ali izoblikuje njihov izraz ter koliko avtonomije imajo (ibid.: 14). Na koncu lahko omenimo, da številne sodobne tendence v sociologiji kulture pri- spevajo k demistifikaciji, celo razkrinkavanju etabliranih oblik kulture, na primer znanosti ali t. i. visoke kulture. Hkrati s pomočjo sodo- bnih pojmovanj in pristopov lažje proučujemo vplive, učinke in simbiotična razmerja med kulturami manjšin in marginaliziranih družbe- nih skupin, kot so etnične, rasne ali na spol vezane skupine, in etablirano kulturo (ibid.: 17). Navsezadnje je bil celo položaj same so- ciologije kulture v matični vedi na neki način marginaliziran. Razlogi, ki so prispevali — tako v teoriji kot v vsakdanjem življenju — k nakazanim spremembam pojmovanja kulture, so razno- vrstni in večplastni ter presegajo ožje okvire in namene tega zapisa. Vse veČja kompleksnost sodobnih družb, medsebojno vplivanje razno- vrstnih kultur in s tem razkroj ustaljenih, standardiziranih življenjskih vzorcev, po ka- terih posameznik sledi predvidljivim potem od izobraževanja do dela in poroke, vse to so verjetno le drobci v mnogo bolj zapleteni problematiki. Zaradi nakazane raznolikosti in nepredvidljivosti sodobnega vsakdana, pa seveda tudi zaradi — kljub vsemu — malce več nakopičenega znanja o nas samih, so sodobne opredelitve kulture po eni strani določnejše, po drugi pa spet ohlapnejše. Kultura — tudi po mnenju nekaterih navedenih teoretikov — je zlasti splošno okostje pomenov, ki jih posa- meznik uporablja, da bi ugotovil, kako naj razreši probleme, s katerimi se sooča. V takih opredelitvah pa se — kot smo namignili na začetku — skriva in zgošča dediščina različnih znanstvenih disciplin s področja družboslovja ali humanističnih ved. Nakazana interdisci- plinarnost bi lahko v prihodnje ponudila še kako zanimiva dognanja. Tudi za socialno delo. Literatura F. Adam (1990), Prispevek Niklasa Luhmanna k razvoju sistemske teorije. Nova revija, 96: 744-760. P. L. Bercer, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed. M. Carrithers (1992), Why Humans Have Cultures. Oxford: University Press. D. Crane (ur.) (1994), The Sociology of Culture. Oxford: Blackwell. S. Frith, A. Goodwin (1990), On Record. London: Routledge. A. Giddens (1987), Social Theory and Modern Sociology. London: Polity Press. S. Južnič (1970), Politična kultura. Maribor: Založba Obzorja. G. H. Mead (1934), Mind, Self and Society. Chicago: University Press. M. PoŠTRAK (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo 33, 4; 325-342. Ill NOVE PERSPEKTIVE SOCIOLOGUE KULTURE D. Rupel (1986), Sociologija kulture in umetnosti. Ljubljana: DZS. G. ToMC (1994), Profano. Ljubljana: Krt. / M. Weber (1988), Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC-ZIFF (Studia humanitatis). 223 ANDREJA GROM PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH UVOD V Domu upokojencev na Vrhniki vodiva s socialno delavko že vrsto let najrazličnejše skupine (skupine po nadstropjih, interesne skupine, informativne skupine...). Čeprav so vsebinsko sila različne, pa za vse velja, da so odprte. To pomeni, da so vabljeni vsi, ki si želijo na ta način preživeti uro skupaj, in da včasih šteje skupina tudi 30 članov. Ugotovili sva, da skoraj v vsaki skupini sedi nekaj ljudi, ki ostanejo nekako »praznih rok« in bi si želeli bolj poglobljenega pogovora. Velikokrat se je zgodilo, da je kdo načel zanimivo, občutljivo ali zanj/o pomembno temo, pa se je zaradi neodzivnosti ostalih članov, slabe slišnosti, motečega člana ali iz drugih razlogov izgubila. Tako sva prišli na misel, da bi te ljudi povabili v manjšo skupino. V njej naj bi imeli možnost v miru spregovoriti in poslušati drug drugega. Zdaj skupina teče pod redno supervizijo že četrto leto, je pol-odprta in heterogena glede na spol, izobrazbo, diagnozo. Trenutno ima 9 članov in članic, ki večinoma prihajajo sami, njihova povprečna starost pa je 78 let. Sre- čujemo se enkrat tedensko za eno uro, po vsakem srečanju ostaneva še 15 minut, da si iz- menjeva svoja opažanja o dogajanju v skupini. Teme nikoli ne pripraviva vnaprej, ker jih je med povedanim mogoče izluščiti dovolj. Svojo vlogo vidiva predvsem v tem, da pobujava, lajšava in usmerjava interakcije med člani skupine. PSIHOTERAPIJA STAREJŠIH Pozno življenjsko obdobje prinaša v storil- nostno naravnani družbi socialno izolacijo, občutja neustreznosti in anonimnosti. Najrazličnejše oblike skupinskega dela že same ponujajo priložnost za druženje, socialno učenje, dejavno bivanje in medsebojne inter- akcije, za katere sicer starejši v vsakdanjem življenju nimajo prav veliko priložnosti. Splošna definicija, po kateri je psihoterapi- ja vsaka psihološka metoda, ki lajša ali odprav- lja psihične ali telesne težave, ne opredeljuje starosti udeležencev. Pa vendar je psihoterapi- ja starejših veljala dolgo časa za neučinkovito, ker da so ti ljudje osebnostno že preveč togi in zato nesposobni, da se bi spremenili. Tako je Freud zgornjo mejo za psihoana- lizo še primerne starosti določil pri petdesetih. Vendar so že nekateri njegovi nasledniki poro- čali o uspešnih psihoterapevtskih obravnavah starejših in pri tem dajali prednost drugim ka- tegorijam pred starostjo (ugodne osebnostne lastnosti, dotedanjo spolno in socialno učinko- vitost, neobremenjeno sprejemanje svoje pre- teklosti, ne pretirano zavidanje). RAZLIČNI PRISTOPI K SKUPINSKI PSIHOTERAPIJI STAREJŠIH Tako kot individualno, avtorji tudi skupin- sko psihoterapijo starejših delijo na analitsko usmerjeno in suportivno. RAZKRIVAJOČA PSIHOTERAPIJA {INSIGHT ORIENTED PSYCHOTHERAPY) Psihoanalitsko teorijo in metode je pri delu s starejšimi vpeljal Linden (1953). Spočetka je uporabljal bolj strukturirane metode (uvodna predavanja, desetminutne predstavitve), poz- neje pa svobodne asociacije in 1п1ефге1ас1је. Grotjahn (1955; 1978) je analitsko skupin- sko delo s starejšimi zelo priporočal in je videl 225 ANDREJA GROM velike potenciale v interpretaciji transfera. Berland in Poggi (1979) sta pri delu s sta- novalci doma za stare iz suportivne obravnave prešla na analitsko in ugotovila, da se starejši v nasprotju s splošnim prepričanjem želijo spre- meniti, lahko uporabljajo simbolni jezik in so sposobni navezati tesne stike z drugimi. Mnogi avtorji trdijo, da ni kronološka sta- rost, pač pa je kontratransfer tisti, ki omejuje psihoterapijo starejših. določenem času pomembno rast samospoš- tovanja, ki mu je sledil tudi večji napredek splošne duševne skladnosti. Na rezultat niso bistveno vplivali spol, izo- brazba, diagnoza, ampak kontinuiranost su- porta tudi izven seans ob vzajemni superviziji osebja. Suportivna psihoterapija ugodno vpliva na oslabljeno samospoštovanje stanovalca ob prihodu v dom in prispeva k adaptaciji na novo življenjsko situacijo. LIFE REVIEW GROUP THERAPY Dobo pozne odraslosti lahko razumemo kot obdobje povišanega samoizpraševanja, de- lanja obračunov, retrospekcije in življenjskih odločitev. Butler (1975) ugotavlja, da upadanje živ- ljenjskih (praktičnih) zahtev in bližina smrti dramatično vplivata na osebnostno rast starej- šega človeka. Te vrste skupin spodbujajo reminiscenco, slovo od občutij krivde, posameznikove osebne vrednote, razrešitev notranjih in medosebnih konfliktov. Butler meni, da člani skupine lahko oblikujejo, dopolnijo ali podprejo proces reval- orizacije življenja ¡Ufe review process!. SUPORTIVNA SKUPINSKA PSIHOTERAPIJA VERBAL/SOCIAL GROUP THERAPY V zgodnjih petdesetih letih je več avtorjev omenjalo táko terapijo za starejše kronične bolnike v institucijah. Silver (1950) opisuje skupino bolnikov 70-80 let, ki so po obroku hrane obravnavali aktualne somatske težave, spomine, pritožbe, osamljenost, fantazije, od- klonitve. Poročal je o izboljšanju socialnih stikov, razpoloženja in obnašanja. Nekateri avtorji predlagajo določene teme, o katerih naj bi bolniki govorili, pa tudi hrano in pijačo, ki naj bi spodbudila socialne stike in zmanjšala potrebo po zdravilih. Skupino imajo za vir socialnih stikov, sprejemanja soglasij, in- formacij, čustvenega izražanja in razumevanja. Ross (1959) je priporočal suportivno grup- no terapijo v podporo osamljenim starejšim po akutnih krizah (upokojitev, zakonski problemi, alkoholizem, izgube, preselitev). Rejec v svoji raziskavi (1989) iz Doma sta- rejših občanov Ljubljana-Šiška ugotavlja, da je dosegla skupina, ki je dobivala psihoterapevt- ski suport, v primerjavi s kontrolno skupino v REHABILITATION!ACTIVITY GROUPS V okviru miljejske terapije so bile v geriat- rične programe vključene različne terapevtske skupine, ki so imele namen izboljšati samopo- moč bolnikov in zvišati odstotek odpustev iz bolnišnic. Atkinson, Rechtchaffen in Freeman (1954) poročajo o terapevtski skupnosti, kjer so kom- binirali suportivno skupinsko in individualno terapijo, rekreativno terapijo in delo na od- delku. Kahana (1975) je vodil skupine za razreše- vanje problemov /problem-solving groups! tako v institucijah kot v dnevnih centrih za stare. Sandel (1978) poroča o psihoterapevtski skupini starejših neorientiranih bolnikov, ki vključuje tudi gibalno terapijo. Koch (1977) poroča o literarnih delavnicah za starostnike v negovalnih bolnišnicah. Barnes, Sach, Shore (1973) vključujejo v skupinsko psihoterapijo starejših psihodramo, razgovore o aktualnih dogodkih, družabne ig- re, sprehode, kuhanje, telesne vaje. Vse več avtorjev poroča tudi o terapiji z u- metnostjo !art therapy!, ki vključuje neverbalno (plesno in likovno terapijo) in verbalno ustvar- jalno komunikacijo (poetry groups). V svetu so v zadnjih letih vložili veliko v razvoj programov za duševno zdravje starejših. Ta populacija je lahko v nasprotju s stereotipi odgovorna, pogovorljiva, inteligentna, občutl- jiva in hoče več zase. Tako bi lahko rekli, da je ta skupina ljudi ne le vedno starejša, ampak tudi »vedno mlajša«! ODHOD V DOM ALI PRIHOD V DOM? Čeprav je po načelih socialne gerontologije za starega človeka dobro, da čim dalj živi v svojem okolju, je odhod v dom velikokrat edi- na možnost. Vzroki so največkrat zdravstvene 226 PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH in socialne narave (bolezen, nesamostojnost v dnevnih aktivnostih, osamljenost, nesoglasja v skupnem gospodinjstvu z otroki, slabe stano- vanjske razmere itn.). Tudi v primeru, ko se človek sam odloči za ta korak, ga lahko begajo občutki odrinjenosti iz domačega okolja, strah pred odvisnostjo, pred novim okoljem, pred izgubo individualnosti, pred množico neznanih ljudi in pred dnevnim redom, ki bo v marsičem spremenil njegov vsakdan. Predstava o domo- vih kot ubožnicah ali hiralnicah se le počasi spreminja. V neki domači raziskavi so ugo- tovili, da je komaj slaba petina starejših vedela nekaj o domovih, komaj 5% pa se jih ogreva, da bi starost preživeli v domu (Požarnik 1981). Seveda odklonilno mišljenje starejših do domov odraža mišljenje širše družbe in se nanaša na starostnike in starost nasploh. V družbi, ki je storilnostno naravnana in so njene socialne vrednote narcisoidne (uspeh, moč, mladost, zdravje, lepota, storilnost), pomeni starost nemoč, odvisnost, nebogljenost, osam- ljenost, bolezen. Počutje starega človeka je odvisno tudi od tega, kaj okolica od njega pri- čakuje. Zato predsodki o vsesplošni bolehnosti in nemoči starih zagotovo ne prispevajo k nji- hovemu boljšemu počutju. Za človeka lahko pomeni prihod v dom dokončen odhod iz aktivnega življenja. Izguba socialnih stikov oz. spodbud ima za posledico pešanje telesne in duševne dejavnosti. Pasiv- nost zmanjšuje občutek lastne vrednosti. In prav občutek lastne vrednosti in samospošto- vanje imata odločilno vlogo pri oblikovanju človekovega življenja v novem okolju. Kako velika razlika je, ali človek ob neki prikrajšanosti ugotavlja, kaj vse še zmore, ali pa to, česa vse ne zmore več; kakšna je njegova samopodoba, je njegovo telo del njega, ki ga lahko do neke mere aktivira, ali pa je samo še breme; bo v procesu terapije aktiven sodelavec ali bo prevzel vlogo bolnika, objekta, ne- močnega, nevrednega (Tomori 1990). Naklonjeno okolje bolnega človeka spod- buja k aktivnemu odnosu na telesnem, intelek- tualnem in čustvenem področju. Vprašanje, kako (če je sploh mogoče) motivirati človeka za tak aktiven odnos, je morda največji izziv, ki ga prinaša delo s starostniki. Je mogoče dom videti ne kot »zadnjo po- stajo pred smrtjo«, ampak kot »zadnjo prilož- nost za življenje«? Ali lahko nekoč mojstri velikih dejanj zdaj najdejo vrednost v majhnih dejanjih in stvareh? SKUPINSKE OBLIKE DELA V DOMU UPOKOJENCEV VRHNIKA V Domu upokojencev na Vrhniki, kjer sem zaposlena kot delovna terapevtka od 1. 1983, smo tega leta začeli tudi s skupinskim delom. V individualnih razgovorih so nekateri stano- valci skeptično, nekateri pa s simpatijami spre- jeli povabilo na srečanje v skupnem dnevnem prostoru. Pojasnilo je bilo enostavno: ljudje, ki živijo v isti hiši, imajo tudi nekatere skupne probleme, želje, interese. Zato je dobro, da včasih sedejo skupaj in se o njih pogovorijo. V nekaj mesecih so se začele enkrat teden- sko za eno uro sestajati skupine stanovalcev, ki živijo v istem nadstropju. Na urniku smo jih imenovali pogovorne skupine, v vsakdanjem pogovoru pa se je med stanovalci udomačil izraz »sestanek«. Od začetnih treh (zaradi vse bolj bolne populacije se širi bolniški oddelek) še vedno tečeta dve pogovorni skupini na dveh oddel- kih. Skupini sta odprti, ena šteje 10-14 članov, druga 25-30 članov. Teme niso vnaprej dolo- čene, zadevajo pa življenje v domu v najširšem smislu: od vsakdanjega življenja na oddelku prek obravnavanja konfliktov in izražanja ne- zadovoljstva do načrtovanja različnih dejav- nosti. Cilj pogovornih skupin je, da se stanovalci čim bolje spoznajo, da se učijo pogovarjati, sodelovati, čim bolje zaživeti drug z drugim. Na pogovornih skupinah so se kmalu po- javile ideje o interesnih skupinah, tako da se enkrat tedensko srečujejo tudi pevci, ljubitelji knjig, kina in ročnega dela. Skupina pevcev šteje 10-20 članov, poleg rednih vaj jih družijo tudi nastopi na internih prireditvah (praznovanje rojstnih dni, srečanja s svojci, sokrajani, društvi), pa tudi na priredit- vah izven doma (srečanja pevskih zborov do- mov za starejše, obiski v drugih domovih itn.). Na literarno uro pride 5-10 stanovalcev, prebiramo izbrane zgodbe, pesmi ali odlomke. Vsebina navadno vzbudi najrazličnejše spo- mine in razmišljanja, o katerih se potem po- govarjamo. »Družabno dopoldne« smo poimenovali 227 ANDREJA GROM Čas, V katerem se zbirajo ljubitelji ročnega dela (20-30). Še zlasti spodbujamo družabništvo, sa- moorganizacijo (ena od stanovalk skuha kavo za vse), samoiniciativnost (sami izbirajo barve, motive, materiale), kreativnost (oblikovanje gline, testa, slikanje na steklo itn.). Cilj vseh interesnih skupin je s pomočjo različnih dejavnosti spodbujati komunikacijo. Skupina s socialno delavko, ki teče od 1. 1990, je v začetku obravnavala aktualne do- godke v domu, domá in po svetu. V zadnjem času pa se bolj posvečajo dogajanju v domu: kdo je ali bo prišel v dom, koga povabiti na okroglo mizo, kako je s pokojninami itn. Občasno pripravijo tematske pogovore in po- vabijo koga od osebja ter razpravljajo o kon- kretnih temah (jedilnik, zdravila itn.). Spomladi 1. 1994 sva s kolegico pripravnico začeli redno delati tudi z dementnimi bolniki na zaprtem oddelku. Dvakrat tedensko sva jih spremljali skozi različne dejavnosti in pogo- vore, ki so vodeni veliko bolj direktivno kot v ostalih skupinah. Usmerjeni so na orientacijo v času, spominjanje preteklih dogodkov in navad in ohranjanje preostalih sedanjih sposobnosti. Poleg različnih dejavnosti delovne terapije sva uporabljali tudi enostavne telesne sprostitvene vaje ob meditativni glasbi. Lahko rečem, da je bil po nekaj mesecih opazen učinek predvsem na področju komu- nikacije. Vsakodnevno se 8-15 stanovalcev srečuje na skupinski telovadbi, ki jo vodi fizio- terapevtka ali pa katera od stanovalk. Ob koncu leta 1991 pa so se stanovalci začeli sestajati v mali pogovorni skupini. MALA POGOVORNA SKUPINA Predstavila bom skupino, ki je zorela že do- bro leto pred dejanskim začetkom. Zamisel je nastajala med razgovori s samo seboj, s ko- terapevtko in pozneje tudi s supervizorjem. priprava Čeprav sva poznali formalne zahteve glede prostora, razporeditve stolov, izbire in števila članov, trajanja in frekvence srečanj, sva si že od vsega začetka zastavljali številna vprašanja. Kako bova sestavili skupino oz. izbrali člane? Dotlej so bile namreč vse dejavnosti v obliki nekakšnega urnika označene na vidnih mestih v hiši in so si načeloma stanovalci izbi- rali skupine. Dejstva, da morava sedaj sami izbrati člane, ni bilo lahko sprejeti. Kako bova skupino imenovali in kako jo bova vključili v obstoječi urnik? Kaj se bo zgodilo z ostalimi skupinami, jih bodo člani nove skupine zapu- stili? Kako povabiti potencialne člane? Kako seznaniti z novo skupino ostale stanovalce, da se ne bodo čutili ali odrinjene ali pa povab- ljene? Kako informirati zaposlene, saj je znano, da je seznanjeno in naklonjeno okolje zelo po- membno za življenje skupine? Bo okolje spre- jelo skupino, jo zavrnilo ali bo indiferentno? In končno, kako bova medve, čeprav sicer veliko sodelujeva, sedeli skupaj iz tedna v teden? Zakaj se sploh lotevava tega dela, če že pred začetkom prinaša toliko vprašanj, in kakšen bo pravzaprav cilj te skupine? Vprašanja o smiselnosti so bila še zlasti v ospredju v dneh vojne, ko smo polni strahu, negotovosti in dvomov razmišljali, kako bomo preživeli, in ne, kako bomo živeli. V teh, tako se mi je zdelo, neskončnih pripravah sva postali v nekem trenutku že nestrpni. Bova sploh kdaj začeli? Pomagala so nama srečanja s supervizorjem. Čas, vložen v priprave, ima svojo vrednost. Začeli bova tak- rat, ko bova pripravljeni začeti. Ko sva izbrali prostor in čas in ko sva seznanili s tem ostale skupine in zaposlene, sva pričeli vabiti. Izbrali sva trinajst stanovalcev (skoraj vse sva poznali iz ostalih skupin), za katere se nama je zdelo, da bi si želeli srečanj in pogovora v manjšem krogu in da so sposob- ni komuniciranja. Skupaj sva obiskali vsakega posebej in mu v petnajstminutnem razgovoru pojasnili osnovne podatke o novi skupini (kje in kdaj bo potekala, zakaj sva si jo zamislili, da jo bova vodili skupaj in da naj bi stvari, ki jih bomo slišali v skupini, ohranili zase). Večina je vabilo sprejela, nekatere pa je za- nimalo, kdo bo še v skupini, o čem se bomo pogovarjali, ali so ostali že povabljeni, ali bodo ostale skupine še tekle; neka stanovalka je pri- pomnila, da jo je vedno motilo, ker se nikoli nismo do konca pogovorili, in druga, da se ji je čudno zdelo, kako da v domu ni skupine, kjer ne bi bilo kakšnega skleroznega bolnika. Neki stanovalec je rekel, da bo prišel, če bodo minile njegove težave z dihanjem, in drug, da bo prišel, če bo utegnil. 228 PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH Prvo srečanje sva pričakali z vedrim opti- mizmom, čeprav se je včasih oglasil dvom: kaj če bodo stoli prazni ali bo prišel kdo, ki ni bil povabljen; kaj bova rekli, ko bomo sedli in bodo vsi nekaj pričakovali od naju. osnovni podatki o skupini Skupina se je začela z desetimi člani, od katerih jih šest še vedno prihaja. Od štirih članic, ki so skupino zapustile, sta dve umrli zaradi nenadne kapi, ena je zaradi oslabelosti obležala v postelji, ena pa potem, ko ni več mogla prihajati sama, ni želela več v skupino. Vključili sva tri nove članice; tako ima skupina zdaj devet članov, je polodprta, povprečna sta- rost članov je 78 let (starost terapevtk je 30 in 38 let). Srečujemo se vsak teden za eno uro, terapevtki se redno pogovoriva o dogajanju v skupini, približno vsak mesec pa imava sre- čanje s supervizorjem. Ivica^ je upokojena šivilja, vdova brez ot- rok, stara 83 let. V dom je prišla pred osmimi leti, ker po moževi smrti (2 leti ga je negovala) ni mogla več sama vzdrževati hiše. Sama je urejala stvari v zvezi s sprejemom, se prej zani- mala za razmere v domu in dve leti po prihodu prodala hišo, da si lahko plačuje oskrbnino. Dom sprejema kot (ne najbolj prijetno) da- nost, ki jo je pač treba sprejeti. Zaradi mir- nega in iskrivega značaja je priljubljena med stanovalci in zaposlenimi. Zadnje leto je teles- no oslabela, na skupino jo pripelje kdo od zaposlenih. V skupini je bila vedno precej ak- tivna, zanimala se je za druge, jim skušala po- magati. Veliko je pripovedovala o življenju z možem, o nekaterih željah, ki jih ni nikoU uresničila, o zelo intimnih stvareh redko (o tem, zakaj nista imela otrok, je spregovorila šele po dveh letih in pol). Zdaj veliko govori o tem, kako ji je žal, da se je selila s stanovanj- skega na negovalni oddelek, kako težko je biti odvisen od drugih in da bi rada čimprej umrla: »Saj je nekaj groznega, da sem postala tako pozabljiva, raztresena in brez moči!« Kljub temu še vedno preseneti s kakšno duhovito ali celo hudomušno domislico. Slavko je frizerski mojster v pokoju, dva- kratni vdovec 80-tih let. V dom je prišel pred štirimi leti; živel je sam in zaradi kapi ni mogel več skrbeti zase. Po nekaj mesecih je postal spet bolj samostojen, prizadeta sta ostala vid in govor. Veliko mu je pomenilo, da si je sam urejal svojo sobo, zlasti pa je zelo skrbel za svojo urejenost. Zaradi svojega poklica in nje- govih poznanih ljubiteljskih dejavnoti (pel in igral je v pevskih zborih in amaterskih gleda- liščih) uživa med ljudmi določen ugled. Rečejo mu »gospod D.«. Ima pomembno zvezo s pri- jateljico iz domačega kraja, ki ga večkrat obišče. Redno ga obiskujejo (in tudi vzamejo domov) njegovi trije otroci. Družina mu je zelo pomembna, o njej rad pripoveduje. O prazni- kih veliko piše sorodnikom in znancem, ureja stvari; pred dvema letoma je svoje stanovanje oddal vnuku. V skupini se je rad pohvalil s svojo čilostjo in urejenostjo, znal pa je dati tudi kakšen kompliment kateri od članic, kar so nekatere sprejemale z zadregljivim nasmeš- kom, druge spet s presenečenim »hvala«. Zadnje tedne je zaradi ponovne kapi vezan na invalidski voziček. Na skupino se pripelje redkeje in se tudi manj oglaša, ker ga ostali težko razumejo. Naša ugibanja in »prevajanje« njegovih kretenj so ga nekako utrudila. Sku- pina je opazila njegovo potrtost zaradi lastne nemoči, a o tem težko govori. Gospod D. zdaj preživi več časa kot prej s sosedoma ob dru- žabnih igrah. Jana, 72-letna upokojena kriminalistka, je prišla v dom pred štirimi leti skupaj z možem zaradi njegove nenadne bolezni. Ves čas je zelo sodelovala pri njegovem zdravljenju (ga opazovala, spremljala na preglede, v zadnjih tednih njegovega življenja je v svoji stiski kon- trolirala negovalno osebje). Poleg tega je zelo ustvarjalna in produktivna na področju ročnih spretnosti. Z nekaterimi od zaposlenih je tudi tako vzpostavila precej osebne stike in dobila neki poseben status, kar se je pozneje izkazalo kot ovira pri reševanju nekaterih konfliktov. Tudi v skupini je imela poseben status, saj »gospa M. ni prišla v dom zaradi sebe, ampak zaradi moža«. Veliko je govorila o politiki, rada je poučevala z najrazličnejšimi nasveti, veliko se je pritoževala čez domsko prehrano. O sebi je malo govorila, razen nekajkrat o svo- jem poklicnem delu. Zdelo se je, kot da se ob nenehni skrbi za moža ne more ustaviti ob svoji žalosti in se še bolj angažira (samostojna razstava, predsedovanje v domskem odboru...). Imena članic in članov skupine so spremenjena. 229 ANDREJA GROM Vloga močne, sposobne, iznajdljive gospe ji je nekako onemogočila pokazati šibke plati. Mož je pred nekaj tedni umrl in odločila se je, da bo šla živet v hišo na deželi, ki sta jo z možem zgradila zato, da bi v miru uživala po- koj. V oporo sta ji sinova, s katerima ima ves čas redne stike, ima pa tudi sosede, s katerimi se je dobro razumela. Skupina je njeno od- ločitev sprejela z mešanimi občutki. Preden bo zares odšla, bomo še govorili o tem. Marija je upokojena šivilja, stara 80 let. V dom je prišla pred enim letom, takoj po mo- ževi smrti, močno depresivna, z oteženo hojo zaradi kapi. Stanovanje je obdržala, čeprav je veliko stvari oddala bratu. S hčerjo, ki je zelo mlada šla v svet, ima občasne telefonske stike; snidenje ob moževem pogrebu jo je močno pretreslo, saj je skoraj ni spoznala. Domu se, kot pravi, še ni privadila, a se je vključila v ne- katere dejavnosti. Močno ji pomaga druženje s sostanovalko, s katero je prijateljevala že pred prihodom v dom. Skupaj prideta tudi na sku- pino. Ana je redkobesedna, a spremlja dogaja- nje. Pripovedovala nam je o svojih spominih na »mlada leta, ko smo bili še brez skrbi«. Ana je vdova brez otrok pri 86-tih, brez večjih telesnih težav. V dom je prišla pred šti- rimi leti — najprej dvakrat samo za čez zimo, potem pa je ostala, češ, da jo samota ubija. Še vedno ima stanovanje, kamor gre občasno »prezračit in pobrisat prah«. Ima krog znan- cev, s katerimi se dobro razume, hodi na spre- hode, rada bere in počne še marsikaj, še vedno pa pogreša svoje stanovanje, »kjer je človek sam svoj gospod«. Na skupino pride skupaj z Marijo, pa tudi sicer skrbi zanjo. Kadar je prej govorila o sebi, je bilo to življenje z možem, njuna potovanja. Zdaj ji največ pomenijo izleti s sorodnico, pri kateri včasih tudi prespi. Eva, 74-letna vdova, invalidsko upokojena pravnica, je prišla v dom, ker je ostala sama v velikem stanovanju. Zaradi finančnega bre- mena in pomanjkanja občutka varnosti se je odpovedala stanovanjski pravici in večino stvari oddala Karitasu. Pred prihodom v dom se je večkrat zanimala za podrobnosti v zvezi s sobo. S seboj je poleg osebnih stvari pripeljala še svoj predalnik in možev naslanjač. Razen težav s koleni, zaradi česar večkrat pade, je relativno zdrava. Občasno je močno čustveno povzdignjena in je bila dvakrat za krajši čas hospitalizirana v psihiatrični bolnici. S svojci in prijatelji vzdržuje bogato korespondenco, piše tudi v domski časopis in se udeležuje praktično vseh dejavnosti v hiši. Enkrat tedensko vodi tudi bralno uro. Pred tremi leti se je navezala na sostanovalca, s katerim pa ima zdaj samo še bežne stike. Dom sprejema kot danost, ki jo je treba čimbolje izkoristiti. V skupino prihaja sama; je zelo aktivna, včasih s svojo gostobe- sednostjo in spuščanjem v podrobnosti zbuja pri ostalih članih nejevoljo in dolgočasje, a je ne prekinjajo. Mihaela, upokojena kuharica pri 85-tih, je prišla v dom pred dvema letoma zaradi telesne oslabelosti. Zadnja leta je živela sama v svoji hiši. Nezakonski sin ji je umrl po vojni, skrbela pa je za sestrine otroke — sirote, jih izšolala in ima zdaj redne stike z njimi. Najraje se zadr- žuje v svoji sobi, rešuje križanke, prebira revi- je. Udeležuje se le skrbno izbranih prireditev, npr. predavanj. Do razmer v domu ima kriti- čen odnos, zna zagovarjati svoje pravice in tudi pove, s čim se ne strinja. Na skupino prihaja sama, a ne preveč redno, le kadar »se dobro počuti«. V skupini jo zanimajo aktualne teme v zvezi z domom pa dogodki, ki jih spremlja na TV. V nasprotju z ostalimi veliko govori o se- danjosti in prihodnosti. Je prijetna pripovedo- valka, ves čas pa ohranja neko distanco. Marko je star 54 let, v dom je prišel pred štirimi leti, ker je za svojo skrbnico, starejšo upokojenko, postal preveliko breme. Starši so mu kmalu umrli, zanj so skrbeli daljni sorod- niki. Kot otrok je prebolel meningitis, ostal slep na eno oko in duševno manj razvit. Kon- čal je štiri razrede OŠ, več ni zmogel. Bolj kot delo na kmetiji ga je veselilo branje, petje in kramljanje z domačimi, pozneje s skrbnico, ki jo veliko omenja. V dom se je bal priti, mislil je, da bo moral zaslužiti za hrano in stano- vanje. Zdaj se je privadil, veliko mu pomenijo sprehodi, skupinske dejavnosti in prireditve. Stanovalci so ga kljub drugačnosti dobro spre- jeli. V skupino je prišel nepovabljen, a ga nekako nisva znali odsloviti. Pozneje se je iz- kazalo, da je kljub najinim pomislekom po- memben član skupine, saj prinaša stvari, o katerih sicer morda ne bi govorili (npr.: »Če se bom preveč pritoževal, me lahko ven posta- vijo.«) Marta, 82-letna gospodinja, je prišla v dom pred enim letom zaradi telesnih težav, ki jo spremljajo že dvajset let. Njena bolezen je tudi 230 PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH njena osnovna preokupacija — pozna jo do potankosti, preskuša najrazličnejša zdravila in metode zdravljenja. Ima visoke zahteve o stan- dardu v domu in zase pravi, da je bila vajena živeti kot gospa. Težko sprejme svoj položaj, bolezen in starost kot dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti. V skupino je prinesla precej živah- nosti, vendar je postala po nekaj tednih priha- janja zelo veliko odsotna; s hčerko je bila na morju, v zdraviliščih, na vikendu. V zadnjem času je z odsotnostjo izražala tudi nezadovolj- stvo s sosedo v sobi poleg njene. prvo srečanje Prišlo je devet stanovalcev, od tega eden, ki ni bil vabljen. Dva sta vstopila šele skupaj z nama. Nekaj časa je še trajal klepet o vre- menu, nato je nekdo vprašal, kdo bo še prišel. Povedali sva za tiste, ki sva jih povabili, in čez nekaj časa ponovili, kar sva povedali že ob in- dividualnih razgovorih. Dodali sva še to, da misliva, da je dobro, da smo tukaj skupaj, da je lažje, če se ljudje pogovarjamo med seboj — o čemerkoli, kar se zdi komu pomembno, in da vsak gotovo nekaj prinaša v to skupino. Po krajši tišini Ivica pravi: »Spet čakamo, kot na drugih skupinah, da bosta ved ve kaj povedali.« Terapevtka: »Medve sva že... Se tukaj vsi poznamo?« Vida pove, da pozna samo štiri, in vpraša ostale v krogu, kako jim je ime in od kod so doma. Na koncu se predstavi sama in pove, da težko govori zaradi kapi, Valentina: »Jaz pa vas skoraj ne vidim; vsak dan mi daje vedeti, da ne vidim,« in nadaljuje svojo zgodbo. Konča, da človek lažje prenaša bolečino, če vidi bolj bolne od sebe, in doda: »Kdor je dosti hudega skusil v življenju, mu ni težko biti v domu.« Marko, ki je prišel nepovabljen in je precej izstopajočega videza: »Bal sem se, da se bodo tukaj norčevali iz mene.« Ivanka, negujoče: »Saj vas spoštujemo, Marko.« Slavko, ki tudi slabo vidi: »Voljo je treba imeti, brez volje ni niČ, eni pa samo stokajo.« Terapevtka: »Kje se pa voljo dobi?« Ivica: »To je v človeku, mislim, prirojeno. Človek več prenese, kot bi mislili.« Potem go- vori o času, ko je negovala moža. Vsi so ji go- vorili, naj bi šel raje v dom, pa ni hotel. Konča, daje Človek v resnici bolj močan, kot je videti. Breda asociira na taborišče med vojno. Spominja se Poljakinje, ki jo je vso noč klicala, naj jo prime za roko. Ko je zjutraj to storila, je lahko umrla. Pripoved izzveni v vprašanje, kako je umreti v domu. Je lažje, če je človek veren ali če je pripravljen; ali sploh je kdaj lažje? Na istem srečanju se je razvila tudi tema o živalih, ki so jih pustili doma. Pripoved o nji- hovi zvestobi, navezanosti, zaupanju in prijatel- jstvu na simbolen način govori o Človekovih Čustvenih potrebah. Ob koncu dva člana skupine ugotovita, daje ura minila. Izjave ob razhajanju: »Koliko misli in želja je tukaj!« »In spominov!« »Od spomi- nov živimo.« Zadnja izjava je pravzaprav del odgovora na vprašanje, ki sva si ga zastavili po nekaj srečanjih, namreč, zakaj se nekatere teme tako ponavljajo, čeprav so boleče. V skupini sva do- bili odgovor: »Takrat smo v nekaj verjeli, tak- rat smo imeli upanje.« Upanje in želja sta temi, o katerih redko govorijo, a se mi morda prav zato zdita toliko bolj dragoceni. najpogostejše teme Pravzaprav ne vem, o čem se še nismo po- govarjali, ob čem vse smo se smejali ali bili žalostni. Vendar pa so se v treh letih izluščile nekatere teme, ki se bolj ali manj redno ponavljajo. Ena od njih je prav gotovo smrt, ki smo jo na superviziji poimenovali kar »trinajsti član«, saj je, lahko bi rekli, v tej starostni dobi neka- ko bolj prisotna kot prej. Ob smrti znanca iz domače vasi, sostanovalca iz prvega nadstrop- ja, sorodnika ali enega od članov, se v skupini neizogibno pojavljajo še mnoge druge smrti iz njihovega življenja, do tiste zadnje, lastne. Različni toni, v katerih se pogovarjajo o smrti, so naju v začetku presenečali, saj nihajo od težkih (»Zmeraj manj nas je.« — »Ne morem pogledati tiste fotografije, samo jaz sem še živa na njej.« — »Nič drugega nam ne preostane kot čakati na smrt.«) do lahkotnih, celo humornih, ki jih spremlja smeh — npr. o tem, kako želijo biti pokopani in kdo bo poskrbel za pogreb (»Sem vse naročila sosedi, hčerka tako ali tako ne bo vedela, kje se je glava drži.« — »Jaz imam že zlikano obleko. 231 ANDREJA GROM nočem, da me opravljajo kot tisto Z. iz naše vasi.« — »Najbolje, da greš zvečer zdrav spat, zjutraj se pa mrtev zbudiš.«). Nekajkrat so tudi omenili, »kako smo se včasih s strahom pogovarjali o smrti, morda zato, ker smo bili mlajši«. Tema, ki jih prav tako okupira, morda še bolj, pa je bolezen (»ki te priklene na pos- teljo«) in z njo povezano trpljenje in odvisnost od drugih ljudi ter izguba intimnosti. V tem kontekstu se dostikrat dotaknejo tudi vprašanja evtanazije. Razmišljanje ene od članic: »Takšno življenje ni vredno človeka! Če bi me zdajle nekdo vprašal, ali naj mi poma- gajo umreti, bi rekla ja. Ampak nisem pre- pričana, če bom takrat tudi tako hotela; najbrž bo kar tako, kakor nam je namenjeno.« Skozi razgovore o odnosih stari-mladi spre- jemava sporočila o tem, kako naju doživljajo. Skoraj vsi so več kot dvakrat starejši od naju. Poleg stereotipa, da »tisti, ki ni doživel, ne more razumeti«, sva bili v različnih srečanjih »naraščaj«, »mladina«, »učitelj«, »mama«. Kadar govorijo o otrocih in vzgoji, bolj kot o svojih otrocih govorijo o lastnem otroštvu ali pa o vnukih. Ob pogovoru o tem, kaj so v življenju de- lali, s čim vse je bilo izpolnjeno njihovo življe- nje, je poleg vedrine in ponosa včasih čutiti tudi boleč razkorak med željo in zmožnostjo. Tema, ki se tudi navezuje na izgubo, se izrazi tako: »Kaj vse smo pustili doma« (moja muca, moj vrt, moje slike, moja miza, moja njiva...). Pogosta in hudo občutljiva tema so razmere v hiši, ki kažejo na stopnjo kvalitete življenja: kolikšna je njihova možnost svobodne izbire, njihova samostojnost, vstopanje v odnose z drugimi, kako (in ali sploh) ocenjujejo ravna- nje osebja, prehrano, fizično okolje, pa tudi odprtost hiše v širše okolje. Pogosteje kot konkretno oceno hiše (ocene stanovalcev so: zdravilišče, bolnica, hotel, za- por, zadnja postaja, popravni dom, počitniški dom) je slišati: »Najlepše je doma, ampak do- bro je, da ima človek kam iti, ko ne zmore več sam in če nima nikogar!« Ne prav pogosto, pač pa pomembno se mi zdi vprašanje o smislu naše skupine, ki smo se ga dotaknili po nekajkratnem slabem obisku. Trije komentarji na terapevtkino pripombo, da se verjetno kdaj pa kdaj komu pač ne da priti: »Saj človek res pomisli, kakšno zapravljanje časa — takole sedeti brez dela!« — »Tukaj la- hko vsaj nekaj poveš, ne da bi te kdo prekinil.« — »Saj moramo priti, ko nas pa tako prijazno povabite.« Zadnja izjava sproža vprašanje, kolikšna prisila je lahko pravzaprav za koga čisto navadno prijazno povabilo; in naprej, koliko je lahko pretirana prijaznost oblika manipulacije. 138. srečanje Predstavila bom srečanje, na katerem je bilo čutiti mavrico občutij: od strahu, jeze, žalosti do hrepenenja, upanja. Prisotnih je pet Članov in ena od terapevtk. Ko ugotavljamo, kdo manjka in zakaj, Eva po- jasnjuje odsotnost svoje sosede: »Gospe J. ne bo — pri možu je, hudo je bo- lan. Že par dni se nič ne izboljša niti ne po- slabša. Ne je, ne pije, ne govori — kot da je že umrl, samo srce mu še bije.« Ana: »Najhuje je, če se Človek muči na pos- telji, pa ne more umreti.« Eva: »Ampak njegovi bližnji tudi trpijo, ko mu ne morejo pomagati. V nekaterih državah je dovoljena evtanazija — človeku pomagajo u- mret. Ampak pri nas ni dovoljeno; Če bi cerkev to prepovedovala, bi še razumela, ampak država... saj zdravniki menda vedo, kako ljudje trpijo.« Nadaljuje o tem, kako je umrla njena mama, njen mož, in potem o lastni smrti: »Včasih me je strah, da tudi jaz ne bom mo- gla umreti, ko imam zdravo srce. Padem pa večkrat; če bi le lahko tako padla, da bi kar umrla!« Sledi dialog med Marijo in Ano o skupnem znancu iz njune vasi, katerega epileptiČne na- pade opisujeta nadvse dramatično. Marko je videti vznemirjen, Slavko izraža odpor, Eva pa pravi, da je to nekaj drugega, da ona pada zaradi težav s koleni. Čez čas nadaljuje: »Tukaj /v domu/ izpolnijo zadnjo željo. Ena gospa si je za stoletnico zaže- lela torto, druga pa vožnjo s kočijo po mestu.« Marija: »Kaj je lahko torto jedla, če je bila tako bolna?« Čutiti je zadrego; pripomnim: »Kaj niso bile to želje za rojstni dan?« Eva: »Oh, saj res, kako sem neumna!« Os- tali se nasmihajo. 232 PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH Vprašam: »Kakšne so pa vaše želje?« Marija: »Jaz si ne želim ničesar veČ!« Eva: »Oh, jaz imam pa kar več želja. Da bi bila moja otroka bližje, da bi imeli več stikov; hčerka mi sicer pošilja dolga tipkana pisma, ampak redka. Sinu pošljem pa kar dopisnice z mojim naslovom, ko ima tako malo časa.« Marko: »Jaz bi pa rad, da bi Francka (nje- gova skrbnica) večkrat prišla gledat, kaj delam iz gline in kako naš pevski zbor poje.« Eva: »Je poročena ali živi sama?« Marko: »Vdova je. Ji pišem za BožiČ in Veliko noč in ona meni tudi.« Cez čas se spet oglasi Eva: »Se nekaj si želim, bom kar povedala, čeprav se bo komu čudno slišalo. Želim si, da bi se mi še enkrat zgodilo, da bi se zaljubila.« Marija in Ana se glasno zasmejeta. Terapevtka: »Kako pa je z ljubeznijo v starejših letih?« Marija: »Trapasto.« Ana: »Meni se zdi, da po vseh letih, ko si poročen in daš vse sorte skoz — da je to kar malo čudna želja.« Eva: »Saj nisem mislila, da bi se poročila in živela s kom. Samo tisti občutek si želim, ko se zjutraj zbudiš, pa te obide misel na tisto osebo — in dan je lepši.« Marija in Ana zmajujeta z glavo, Slavko se nasmiha, a kljub neverbalni spodbudi ne spre- govori. Nagovorim skupino: »Sem pa že večkrat sli- šala, da ljubezen ne vpraša za leta in da ljudje kar lažje živijo, če imajo koga ob sebi.« Slavko: »Ja, to pa drži!« Ana: »Saj je lepo, če si ljudje tako poma- gajo, kot sta si vidva, Slavko; ampak ne ver- jamem, da bi se meni to zgodilo. Jaz si edino to želim, da bi bila zdrava, da bi lahko spet kmalu obiskala sorodnico, da bi skupaj kam šli.« Marija: »Tudi jaz bi šla še kdaj domov, k bratu — pa je tako hudo nazaj priti.« Ana: »Zato pa brat pride večkrat sem.« Marija: »Ja. V soboto bo spet prišel.« Ker je čas potekel, sklenem: »Mi se bomo pa v sredo spet videli.« koterapija; supervizija Skupino sva začeli s sodelavko, s katero tudi sicer veliko sodelujeva, o najinem delu ter o hiši, kjer delava, podobno razmišljava in se o tem tudi veliko pogovarjava. Začeli sva z en- tuziazmom in vznemirljivim pričakovanjem. Šele pozneje, ob izkušnjah, sva bolj razmišljali o najinem so-vodenju, o dobrih, pa tudi manj dobrih plateh. Med dobre plati štejem zlasti: • kontinuiranost skupine kljub občasni od- sotnosti ene od terapevtk, . deljeno odgovornost, . različnost intervencij na skupini, • možnost izmenjave opažanj o dogajanju v skupini in o posameznih članih. Med manj prijetne plati pa sodi občasno nestrinjanje ob določeni intervenciji kotera- pevta, ki pa ga skušava razumeti, razjasniti po skupini ali na superviziji. Skupina je po slabem letu ostala z eno tera- pevtko, ko je šla druga na porodniški dopust. Poleg občutka, da zmorem sama, se je čez čas pojavila želja ali potreba deliti to, kar se dogaja v skupini, še s kom. Naenkrat sem po skupini ostala sama s svojimi mislimi. Pojavilo se je vprašanje: Koliko (če sploh) deliti doga- janje v skupini z osebjem? Ob zavedanju, da je propustnost meja skupine zelo pomembna, so se pojavljale tudi dileme. Koliko povedati o kom, da bo slika popolnejša in razumevanje večje, in koliko ga/jo moram zavarovati (zaup- nost)? Koliko so meje in ovire, ki jih čutim ok- rog skupine, moje notranje meje in ovire? Moje doživljanje skupine se je po dveh letih spet spremenilo, ko sem začela novo skupino zunaj hiše, kjer sem zaposlena. Zdelo se mi je, da je skupina zrela, samostojna in ne potrebuje več toliko pozornosti. Delno to se- veda drži, ni pa naključje, da sem to začutila ravno takrat — kot da tisto, kar po naši pred- stavi potrebujejo oni, potrebujemo pravzaprav sami. In kakšni so cilji? Ko sva začeli skupino, sva videli cilj v možnosti, da se ljudje v miru pogovarjajo in poslušajo drug drugega. Ta cilj seveda ostaja, drugačna so le najina pričako- vanja o vsebini pogovorov. Veliko bolj jasno vidiva tudi svojo vlogo v skupini. Med nami so desetletja, ki nedvomno vplivajo na medseboj- no doživljanje. Ob tem, da naju lahko doživ- ljajo kot hčeri ali vnukinji, sva vendarle tudi del osebja, ki tako ali drugače vpliva na življe- nje v hiši. Veliko vprašanj v zvezi s tem naju ne vznemirja več toliko, kot so naju v začetku. Vprašanje, h kateremu se na supervizijah nenehno vračamo, paje: 233 ANDREJA GROM Zakaj imava to skupino? Čemu delava ne- kaj, kar od naju pravzaprav nihče ne zahteva, verjetno tudi ne pričakuje, in kar konec kon- cev v instituciji, ki se nenehno ukvarja s po- manjkanjem osebja za osnovno oskrbo, tudi ni posebno cenjeno? Zakaj vztrajava pri dodatnem delu, in zakaj sploh delava v domu, v nenehnem soočanju s smrtjo, v resničnosti, ki je težka, v klimi, ki je veliko bolj naklonjena »konkretnemu« delu, ki prinaša »konkreten« zaslužek? In vendar ostaja neko zadoščenje, zadovolj- stvo ob tem, kar omogočava. Ponujava mož- nost (skupino), da se ljudje srečajo in govorijo o stvareh, ki se jim zdijo pomembne. Prizade- vava si razvijati vzdušje, v katerem je mogoče govoriti o čemerkoli in je mogoče tudi molčati. Kar nastaja med nami, ima svojo vrednost — tudi zame. Moje delo se mi zdi vrednejše, če lahko delam z ljudmi v skupini in jih spo- znavam tudi prek odnosov, ki nastajajo in se razvijajo med njimi. SKLEP V življenju skupine so se menjavala obdob- ja »zatišja« in zelo intenzivnega dogajanja; s tem so bila povezana najina obdobja malo- dušja in obdobja vznemirljivega zanimanja. Spominjam se srečanj, ko sva po uri ob- sedeli in se spraševali o smiselnosti najinega dela in o tem, kaj skupina pravzaprav pomeni tem ljudem in kaj pomeni nama. Spominjam pa se tudi srečanj, ki so, polna čustev, za dobršen čas razblinila dvome. Starejši ljudje so osamljeni — tudi v domu, med množico ljudi. Velikokrat sem se spraševala, ali je lahko dom kot institucija — mesto, kjer je človek la- hko svoboden in sprejet tak, kot je, in ne zavrnjen zato, ker ni, kar naj bi bil. In ker vsak institucionalni red lahko uklene človeka v predpisane stereotipe, naj bi kultura skupinskega dela pomagala k večji svobodi in spontanosti. Skupina naj bi ublažila vpliv institucije in razvijala zanj in za drugega koristno svobodo vsakodnevnega življenja. Vsak naj bi našel v skupini oporo zase, hkrati pa čutil, da je kljub tegobam starosti sposoben tudi dajati drugim. V skupini, tej »miniaturi življenja«, morda lahko to spoznanje prinaša dragoceno izkuš- njo, pa čeprav se življenje izteka. Literatura E. W. Busse, D. G. Blazer (1989), Geriatric Psychiatry. Washington: Am. Psychiatric Press. A. Grom (1992), Mala pogovorna skupina. Zbornik Društva delovnih terapevtov Slovenije, Izlake. A. Čuk (1994), Advantages and potential hazards of co-therapy approach in group psychotherapy. The Ljubljana DC in Group Analysis (neobjavljeno). J. KOSTNAPFEL (1983), Psihoterapija starih. Zbornik radova. Bled: 4. kongres psihoterapevtov Jugoslavije. W, A. Myers (1984), Dynamic Therapy of the Older Patient. New York and London: Jason Aronson. H. Požarnik (1981), Umetnost staranja. Ljubljana: CZ. V. Rejec (1989), Vpliv suportivne psihoterapije na samospoštovanje med adaptacijo na dom starejših občanov. Zagreb: MF (magistrska naloga). S. Tross, E. J. Blum (1989), A review of group therapy with the older adult: Practice and research. V: W. B. MacLen- nan, S. Saul, B. M. Weiner (ur.). Group Psychotherapies for the Elderly. Druga izdaja. Madison: AGPA (3-29). M. Tomori (1990), Psihologija telesa. Ljubljana: CMZ (predavanje za delovne terapevte). 234 ese/ Boža Napret NEODVISNO ŽIVUENJE Da bi človek ustvarjal popolna dela, ni treba, da bi bil popolen. Pogosto dajejo našemu delovanju intenziteto in napetost prav naše pomanjkljivosti in nezadostnosti. Mnogi umetniki in znanstve- niki, ki so ustvarili pomembna dela, so bili kot osebnosti vse prej kot popolni in jasni. Ampak prav trpljenje zaradi svoje nepopolnosti lahko človeka motivira, da ustvari dela, ki uresniču- jejo tisto, česar osebno ne more doseči. Mnogi so ravno zaradi občutka nepopolnosti priprav- ljeni narediti kaj za soljudi. /. Willi Izhodišče in oporo za tole pisanje sem našla v delu Drama je biti otrok avtorice Alice Miller; knjiga je izšla leta 1992 pri Založbi Tangram v Ljubljani. Vse uporabljene navedbe pa sem povzela iz eseja o tej knjigi, ki sta ga napisala M. Možina in B. Stritih ter nosi naslov: »Narcizem kot metafora o drami indi- viduacije nadarjenih, pridnih in ubogljivih ljudi v zahodni kulturi«. Kako lahko ta proces še drugače poteka, bom skušala prikazati z last- nim primerom. V tem prostoru in v tem času mi potek življenja določajo tri lastnosti: ženski spol, ena izmed številnih vrst napredujočega mišičnega obolenja in duh. Po pomembnosti v mojem vsakdanu ima druga odločno prednost. Tako je zaradi mojega obolenja mama takoj po porod- niškem dopustu pustila službo, misleč, da se bo vrnila na delo, takoj ko bo z menoj bolje. Tega sklepa ni mogla nikoli uresničiti, saj z menoj ni bilo nič »bolje«. Vse predšolsko otroštvo je bi- la tako samo moja. Ob njeni stalni navzočnosti sem se seznanila z njeno lepoto, negotovostjo, užitkom, obupom in vedrostjo. Oče, ki je veliko delal in edini prinašal denar, mi je pomenil odgovornost, trdnost, varnost in zane- sljivost. Ko smo bili skupaj, sem se učila bli- žine, ki je pomenila dom inje bila drugačna od bližine sorodnikov, sosedov in vrstnikov. Tako sem postala ena tistih, ki dolga leta idealizirajo svoje otroštvo. Dokler nisem zmogla spo- minjanja, ki ima za posledico predelavo lastne resničnosti, sem se namreč spominjala sebe le kot sproščeno domiselne, živahno klepetave »mamine princeske« v središču pozornosti. Že zelo zgodaj pa sem spoznala tudi ob- čutja bolečine, samote, zapuščenosti, nemoči in strahu; poleg raznih drugih bolnišnic mi je ta občutja med prvimi omogočila Ortopedska bolnišnica v Valdoltri, pozneje pa tudi druge ustanove. Tako se mi je dolga leta v odgovor na ta občutja vedno znova porajala želja, da bi bila že odrasla in bi lahko sama odločala, kaj bodo počeli z menoj. Pacient sem bila ne le zaradi številnih mišičnih preiskav in poskusov, da bi me ozdravili, temveč tudi zaradi na splošno rahlega zdravja, ki se je najbolj kazalo v pogostih bronhitisih in pljučnicah. Oslabelo mišičje mi ne dopušča niti zadostne prediha- nosti niti samostojnega izkašljevanja, zato sem se večkrat dušila, kar me je seznanilo z belo svetlobo. Tudi osnovnošolski program naj bi obiskovala v imenovani bolnišnici, a se je že v treh mesecih prvega razreda pokazalo, da to ni mogoče; zaradi mojega duševnega in telesnega tфljenja sta me morala starša namreč odpe- ljati domov. Potem me je mama, čeprav le go- spodinja, pripravila za izpit ob polletju in ob koncu šolskega leta, s katerima so v bolnišnici ocenili, da sem opravila prvi razred. Med svojim osmim in šestnajstim letom sem živela v kamniškem Zavodu za usposablja- nje invalidne mladine; odtrgana od domačega 235 BOZA NAPRET okolja sem pri desetih letih dobila sestro, ki je zdrava. Oboje je imelo močan vpliv pri mojem pogledu na telo in pri oblikovanju odnosa do sebe. Notranja tehtnica se mi je takrat pričela prevešati v korist tistih, ki me vidijo kot bo- lezen. Že ves čas namreč ne zmorem drugega kot nekaj drobnih in zato malo pomembnih opravil. Te naredim z desno roko, potem ko mi jo namestijo v zame ugoden položaj: lahko se hranim (hrana mora biti v čim manjših ko- ščkih), ko mi postrežejo na primerno razdaljo in višino ter dajo pribor v roko; s primerne višine in razdalje lahko dvignem plastičen ko- zarec, v katerem je manj kot deciliter tekočine; kadim, vendar si cigarete ne morem vzeti in prižgati sama; zobe si zadnja štiri leta umivam le še z električno krtačko, ki je seveda ne vza- mem in poženem sama; se po navdihu ličim, vendar morajo biti ličila že odprta; telefoniram s pomočjo aparata z dupleksom, ki to omogoča brez dviga slušalke; listam po knjigi — najraje po taki, ki je že zelo »utrujena« ali vezana tako, da se ne zapira sama; in pišem, vendar le še na osebni računalnik. Zadnje tri stvari po- čnem s pomočjo navadnega svinčnika, ki ima na drugem koncu radirko. Seveda moram tudi tega najprej dobiti v roko: telefonski klic sprej- mem s pritiskom na ustrezno tipko in prav tako tudi kličem; liste v knjigi obračam z zadnjim koncem svinčnika; in pišem tako, da z njim pritiskam na tipko za tipko. V tistem obdobju sem pridobila tudi hude deformacije; te so moje telo močno oddaljile od običajnega adolescentnega, ki v naši kulturi velja za edino pravilno in predstavlja »lepo žensko«. Obolenje je zahtevalo toliko pozor- nosti (in seveda je še vedno tako), da so »od- rasli« le redko opazili na meni še kaj drugega. Kot dokaz, da sem vredna pozornosti tudi iz drugih razlogov, sem jim lep čas goreče do- povedovala, da »imam veliko zdravih prijate- ljev in znancev, s katerimi se veliko zabavam in doživim marsikaj zanimivega«. Zaradi telesne- ga stanja, ki ne zadosti niti enemu izmed krite- rijev, ki veljajo za zaželene, pa me je večina »negujočih« in »skrbečih« še naprej doživljala le kot nebogljeno, nemočno, nehvaležno, jezi- kavo, nepotrpežljivo, nesramno... bitje. Kadar so mi priznavali tudi »obdarjenost z inteli- genco«, pa so me najpogosteje videli kot ne- dorastlo ali nedoletno. Tudi »bister otrok« ne more skrbeti sam zase, kajne? Temu v prid je govorilo tudi to, so mi utemeljevali, da ne zmorem niti ene stvari, s katero bi si lahko »služila kruh kot večina ljudi«. Ljudje so mi takrat pomenili vse. Upošte- vanje njihovega mnenja mi tako ni dopuščalo, da bi komu potožila o navzkrižju med željo in možnostjo, v katerega sem se ujela in zaradi česar sem zelo trpela. Tako mišljenje o meni pa je imelo za posledico tudi to, da so me kot breme doživljali najprej starši, po odhodu iz Zavoda pa tudi socialni delavci, ki niso vedeli, kam in kaj z menoj. Spoznanje, da me prav- zaprav nihče ne mara »za svojo«, pa je bilo naravnost kruto, in življenje sem razumela kot eno samo zaporedje zapuščanj. K sreči sem takrat vzpostavila stik s pred- stavniki Društva mišično obolelih Slovenije, kar je odločilno vplivalo na nadaljnji potek mojega življenja. Tako sem z njihovim posre- dovanjem najprej odšla v Fojnico pri Sarajevu, kjer sem bila za nedoločen čas sprejeta v Spe- cialno bolnišnico za mišična obolenja. Po dveh letih, ko mi je bilo dvajset in pol, sem se vrnila z mnogimi lepimi izkušnjami in s končanim os- mim razredom, česar v kamniškem Zavodu nisem mogla doseči. Potem sem se lahko na- stanila in ustalila na prvem (žal še vedno edi- nem) slovenskem Oddelku za mlajše invalide, ki je na pobudo našega Društva nastal s takrat zgrajenim Domom starejših občanov Ljubljana Bežigrad. Spočetka sem se na Oddelku spraševala, kakšen smisel neki ima skrb in z njo povezani, neštetokrat mi očitani stroški, ki jih ima družba z menoj? Sprva sem svojo zavrženost še lahko tolažila s knjigami, saj sem imela srečo, da mi je vedno prišla v roke prava in ob pra- vem času. Poleg tega pa sem imela oporo še v prepričanju, da bi bila družina, ustvarjena z vi- sokoraslim, skladno raščenim fantom, ki bi po- leg resnobno vedrega vedenja imel še kanček odgovornosti in smisla za organizacijo, tisto najboljše, kar se mi sploh lahko zgodi. Pred- stavljala sem si, da bi živela v velikem sta- novanju (ali pa v hiši) in bi imela toliko denarja, da bi lahko z njim »pokrivala« vse svoje pomanjkljivosti; poleg gospodinje bi namreč plačevala tudi negovalko, ki bi skrbela za otroka in zame. Ves čas mi je bilo jasno, da mož nima časa za početje teh stvari, ničesar pa nisem vedela o tem, kako bi prišla do potreb- nega denarja. 236 NEODVISNO ŽIVUENJE Namesto izpolnitve pa sem znova in znova odkrivala, da si s temi »božanstvi« lahko pri- voščim le zabavo, neobvezna srečanja ob po- slušanju njihovih doživetij in ob pogovorih na njihove teme. Marsikdaj so tem odkritjem sle- dili trenutki, ko sem si čisto iskreno želela le še umreti. Po ugotovitvi, da tudi smrti ne bo, ko bom sama hotela, in ko tudi branje knjig ni več zaleglo, sem si želela vrnitve špartanskega sistema, ki bi pretrgal ta absurd, ter začela pri- segati na pravico do evtanazije. Odnehala pa nisem, dokler nisem razvozlala svojega Narcisa in Ojdipa; ženske sem namreč bolj ali manj omalovaževala, moške pa brezpogojno obože- vala. Kot merilo za svoja hotenja sem imela tiste sostanovalke na Oddelku, katerih telo je bilo približno enakega videza kot moje, ki so bile pri približno toliko fizičnih močeh kot jaz, pa so bile kljub temu uspešne kot ženske. Pa se mi tudi ta »ukrep« ni obnesel. Ne znam se namreč vesti kot normalne punce, so me pod- učili prijatelji in znanci. Namesto da bi bila tiha, skromna in bi se prijazno smehljala, kar naprej nekaj vrtam in sprašujem, imam pre- oster jezik, preveč razmišljam in analiziram in sploh sem s svojimi pričakovanji neprijetna. Danes te ocene razumem tako, da pač ne ob- vladam vedenja, ki ga imenujemo »povpreč- no«, »običajno«, »vsakdanje« ipd. Takrat pa so pomenile, da sem dokončno »pogorela« kot ženska, in nadme se je zgrnila največja in naj- dlje trajajoča bolečina v mojem življenju. Zaradi emotivne razbolenosti potem leta nisem zmogla drugega kot beg v racionali- zacijo: imela sem se za »državnega otroka«, saj samo država zmore skrbeti za »take primere«; ideal sem videla v normalnem človeku, mero zanj pa v njegovi samostojnosti, in verjela sem v razne koncepte, ki širijo in utrjujejo mišljenje o požrtvovanju in zaslugah posameznikov, sku- pin in države. V tistem času pa se je zgodilo tudi to, da sem po nekajletnem pregovarjanju predstavnikov našega Društva le pristala na program takrat »usmerjenega izobraževanja«. Kljub izredno slabemu osnovnošolskemu zna- nju sem v roku in pod rednimi pogoji končala Srednjo naravoslovno šolo v Ljubljani, smer biologija-kemija. Kot študentki Fakultete za dužbene vede pa se mi je lepega dne posvetilo tole: tudi Afričani niso mislili, da ni prav biti črn, dokler jih v to niso prepričali belci. Ko sem spoznala, da je zorni kot posameznik- ovega duha tisti, ki odloča, ali se bo ta počutil »hendikepiranega« ali ne, sem pričela proces avtorehabilitacije. Pogosto zastavljeno vprašanje: »Ti je kaj dolgčas?« mi je dolgo delalo preglavice: ko sem bila še majhna, ga sploh nisem razumela; ker pa mi nikoli ni dolgčas, me je v času moje socializacije, normalizacije, integracije in ne- odvisnosti spravljalo v zadrego, saj sem morala najprej oceniti, kaj želi slišati spraševalec, da ne bo mislil, da sem zaradi invalidnosti se- gregirana in da živim na obrobju socialnega dogajanja, zaradi česar sem še dodatno pri- zadeta ali hendikepirana. S spoznanjem, da v zahodni kulturi večina ljudi vse življenje vidi smisel bivanja le v telesnem, pa sem lahko za- živela in počasi pričela razumevati tudi druga, zame prej nesmiselna vprašanja, ki mi jih rade zastavljajo predvsem ženske: »Ti je kaj hudo, ko ne moreš hoditi, plesati, plezati, kole- sariti...? Meni se zdi, da bi umrla, če tega ne bi mogla.« In že prav kmalu zvem, da presedijo pred televizorjem več časa kot jaz. Druge me vprašajo: »Se ne počutiš neprijetno, zoprno, ker mora on streči in vse narediti?« Že ob prvem naslednjem srečanju pa mi naveličane in utrujene besno povedo, da imajo dovolj »teh gnilih dedcev, ki niso za nobeno rabo«. »Nisi nič prizadeta, kadar pogleda druge žen- ske; se prav nič ne bojiš, da te bo zaradi tvo- jega stanja zapustil?« me zvedavo vprašujejo tretje. In mnoge od njih se počutijo osamljene in zapuščene, kljub prijateljem, ljubimcem in možem, na katere sicer prisegajo. »Zakaj pa še ti nimaš otroka? Saj sedaj je že veliko >takih<, ki jih imajo.« Že naslednjič pa mi bodo pove- dale, »koliko časa, dela in skrbi potrebujejo otroci, če hočeš, da iz njih kaj rata«. O teh stvareh je J. Willi (1985) napisal tole: »Nobene življenjske niti ljubezenske skupnosti ni mo- goče vzdrževati na temelju zadovoljevanja potreb. Preveč izčrpavajoče je stalno tehtati, kdo kdaj komu zadovolji več potreb, kdo koga bolj izkorišča, kdo se mora za koga bolj žrtvo- vati in prilagajati.« Še do pred kratkim sem tehtala tudi med prednostmi, ki jih imajo stanovalci v tako ime- novanih »stanovanjskih skupinah«, in našimi na Oddelku mlajših invalidov. Prva oblika bivanja je namreč v zadnjem desetletju postala zelo aktualna tudi v slovenskem prostoru, saj 237 BOŽA NAPRET je bilo institucionalno varstvo v evropskem merilu ocenjeno kot skrajno neprimerno. Upo- števajoč vse meni znane argumente sem skle- nila tehtanje z ugotovitvijo, da ljudje z meni podobnimi fizičnimi zmogljivostmi lahko naj- bolje realizirajo koncept »neodvisnega življe- nja« prav na način, ki ga živimo na omenjenem Oddelku. Naša stalna potreba po fizični pomoči nam- reč zahteva tudi stalno odnosno relacijo. V vsakdanjem življenju to pomeni, da se z izbiro med tema dvema bivalnima opcijama posa- meznik odloči tudi za to, ali bo »suženj svojega telesa« ali pa mu bo dal le mesto, ki mu gre. Drugače povedano, če živiš v »stanovanjski skupini«, kjer nego in gospodinjenje opravljajo zlasti prostovoljci (glej V. Flaker: Opis stano- vanjskih skupin v Sloveniji, Ljubljana, 1992), lahko z njimi vzpostaviš dve odnosni relaciji: ali se zavzemaš, da si zanje vedno »zanimiv« in je tako »po tvoje«, ali pa se prepustiš skrbi »kroničnih samaritancev« inje »po njihovo«. S tem imam v mislih mikrostrukturo premoči prostovoljcev, ki se tu odraža skozi večno pre- žanje stanovalca, kdaj bo kdo od pomočnikov »odpovedal« in ne bo pravočasno prišel, ali pa ga sploh ne bo več. Nekako sem gotova, da ta njihova stalna skrb ni mišljena kot del ure- sničevanja koncepta »neodvisnega življenja«, čeprav jo sami razlagajo kot »življenjsko tve- ganje«, s katerim se radi postavljajo, saj naj bi odražal njihovo »zrelost« in »odgovornost«. Po mojem mnenju pa si s takim »stilom življenja« prisiljen, da ne počneš drugega, kot da vzdr- žuješ odnose, ki ti zagotavljajo nego in oskrbo telesa ter vzdrževanje bivalnih prostorov. Opravičilo za vztrajanje v takem odnosu pa najdejo v njegovi »domačnosti«, »sprošče- nosti« in »neformalnosti«; naj povem, da tudi na Oddelku ne pogrešamo nič od tega, saj nam je to omogočeno s kadrovsko zasedbo, ki dela le pri nas. Poleg neprisilnih odnosov pa imamo tudi zasebnost in samoto, ki jo vsi tako pogrešamo: zagotavljajo nam ju enoposteljne sobe in svetlobna signalna naprava za klic ose- bja, ki prihaja in se zadrži le po potrebi. Razlika je torej v kvaliteti odnosov. V »sta- novanjski skupini« se ti uravnavajo na osebni ravni, kar od stanovalcev pogosto zahteva ne- skončne, zanje bolj ali manj (ne)zanimive po- govore. S tem nočem reči, da nimajo drugega dela, saj prav dobro vem, da tako živijo predvsem zato, ker nimajo druge možnosti in ker hočejo kljub temu doseči zadane si cilje; želim pa pokazati, kje vidim težišče njihovega vsakdana. Na Oddelku pa uravnavamo odnose z osebjem v skladu z razmerjem med uporab- niki in izvajalci, kar pomeni, da (ne)oprav- Ijanje nege in drugih potrebnih del urejamo z rednimi ali sprotnimi pogovori z vodilnimi de- lavci Doma. Menim, da imamo tako več časa zase in za vsakdanje stvari (študij, zabavo, redno delo, kulturne dogodke in neformalne stike). Svoje bivanje na Oddelku najenostavneje predstavim tako, da ga primerjam s tistim, ki je običajno za hotele. S tako razlago pa pri lju- deh naletim na reakcije, ki jih bom povzela ta- ko: če hotelske usluge (pospravljanje, čiščenje, kuhanje, pranje, postrežbo itd.) uporablja fi- zično zdrav človek, je to normalno, saj je prišel uživat; da pa svojo negibnost zvedem na isto raven, sem za poslušalca pri priči nenormalna, saj njegov »užitek« in moja »nezmožnost« ven- dar ne moreta imeti skupnega imenovalca! Sama pa ne razumem, zakaj ljudem velja za bolj »neodvisnega«, kdor živi v »stanovanjski skupini«, ki veliko svojega časa preživi tako, da bolj ali manj nesrečno gleda v pomivalno korito, polno nepomite posode, v razmetane postelje in v centimeter na debelo prahu po pohištvu; ali se (oboji) ne zavedo, da je ostalo le še malo tistih, ki negujejo in pospravljajo »z ljubeznijo«? Medtem ko se ves svet otepa go- spodinjenja, ga imajo nekateri med nami še vedno za vrhunec »neodvisnosti«. Osebno se mi zdi neumno izgorevati v hrepenenju po »nedosegljivem« pometanju, likanju, kuhanju, ko pa lahko to brez najmanjšega fizičnega na- pora naredi nekdo, ki si bo tako zagotovil so- cialno varnost. Tudi ne razumem, zakaj bi bila bolj »neodvisna«, če bi namesto dveh toplih obrokov na Oddelku dan za dnem jedla ti- stega, ki ga dostavljajo iz »matične ustanove« ali pa pojem v neki, navadno dogovorjeni re- stavraciji, v kateri mi račune potem mesečno poravna »matična ustanova« ali Center za so- cialno delo iz kraja stalnega prebivališča. Ob vsem tem se sprašujem, kje ljudje vidijo tisto »boljše«, ki je vredno tolike njihove zavzeto- sti? Tudi sama sem namreč pogost gost restav- racij, vendar tistih, ki so mi všeč in kadar sama hočem; res je tudi, da si marsikdaj zaželim po- jesti tudi kaj »domačega«, seveda, in to mi 238 NEODVISNO ŽIVUENJE pripravijo prijatelji, ko me obiščejo, ali pa, ko sem njihov gost. Mogoče pa je odločilna razli- ka med mesečno oskrbnino na eni stran in le stroški na drugi? Stanovalci »stanovanjskih skupin« naj bi imeli prednost pred nami tudi v tem, da »la- hko kadarkoli počno, kar hočejo«. Lari fari. Ne poznam namreč nobene skupine, ki bi la- hko kadarkoli počela, kar bi hotela. To velja tudi za tiste, ki žive v najbolj »normalnih«, »neodvisnih«, »vsakdanjih« okoljih, če hočejo (ob)veljati za »socializirane« in »integrirane«. Ce pa so s takimi izjavami mišljeni (ne)dovo- Ijeni obiski, naj povem, da jih imamo na Od- delku, kadar hočemo, le da na recepciji Doma oddajo osebno izkaznico, kadar ostanejo čez noč; kot v hotelu. Ko sem se dodobra naužila opisanih (ne)- smislov, sem dobila vpogled v globlji pomen življenja in smrti. Tako kot jaz se tudi drugi učijo prek tistega, kar sploh lahko velja za problem pozameznika: od (ne)pomembnosti, grdote, lepote, (ne)zmožnosti do bogastva in revnosti v vseh oblikah. Strokovnjaki temu rečejo stigma(tizacija). Še vedno nisem »lepa princesa«, ki bi jo premožni vitez kljub njeni »šibkosti« (morda pa prav zaradi nje?) ne- ubranljivo ljubil, pa se danes vendarle ne poču- tim več »prikrajšana kot ženska«. Nič več me tudi ne teži »storilnostna nezmožnost« in z njo »obremenjeni« državni proračun; nasprotno, zdi se mi naravnost smešno, ko kljub tolikšni splošni brezposelnosti ljudje še vedno merijo našo doraslost, odraslost, neodvisnost... z eko- nomsko samostojnostjo. Danes živim tako in počnem tisto, kar zmorem brez neprestanega naprezanja, da bi za vsako ceno dokazala svojo »enakost« in »enakovrednost« z ostalimi, saj sedaj vem, da neodvisnega življenja v bistvu ni. Ne poznam namreč niti ene oblike življenja na Zemlji, ki bi sama imela vse, kar potrebuje za svoj obstoj. 2 Otroku se že v intrauterinem obdobju vtis- nejo tihi, enakomerni zvoki bitja materinega srca, njenega dihanja, vonj njenega telesa, sladkoba njenih prsi, dotik njenih rok in melodija njenega glasu. Znanost je v zadnjih letih s številnimi poskusi dokazala, da je po rojstvu materino naročje tisti »čarobni krog«, v katerem preneha vpliv zunanjih stresov in kjer se vedno znova obnavlja otrokova neustavljiva radovednost. To so jedrna (pra)doživetja har- monije, uravnovešenosti zgodnjega otroštva, ki se za celo življenje ohranijo kot kodirani neverbalni znaki oziroma kot telesni odzivi. Opisani simbolni pomen materinega naročja nikakor ni le mati v dobesednem smislu, tem- več zaobseže vso družino kot »socialno mater- nico«. Po drugi strani pa se otrok že v prvem letu sreča s številnimi neprijetnimi doživetji in strahovi. To so pradoživetja stresa. S tem v zvezi postaja po prvem letu starosti za otroka vse pomembnejša funkcija očeta. Če je na za- četku otrok središče svojega življenja in sveia, ki ga obdaja mati, je oče zunanji obod, do katerega sega otrokov poznani svet. Oče spod- buja drugače kot mati, njegova posebna vloga pa se popolnoma uveljavi šele, ko se otrok uči govoriti. Ko oče enoletnega otroka pohvali, »da je že velik«, s tem podpira njegovo rado- vednost in ga spodbuja, naj za trenutek zapusti mamino naročje. Pozneje so te vrste pohvale praviloma privlačen ovinek, v katerega oče za- vija sporočila o normah, ki vladajo v zunanjem svetu in ki takorekoč pomenijo vstopnico in vabilo v veliki svet. Tudi sama menim, da ima mati naravno bolj odprto pot za posredovanje informacij, ki pomenijo potrjevanje in varo- vanje življenja, oče pa za posredovanje infor- macij o zunanjem svetu in preseganju ovir, pa tudi o tem, kako naj se otrok sam postopoma izmakne iz maminega naročja. Če vse to po- skuša posredovati otroku mati, se zelo lahko zgodi, da jo enkrat doživlja, kot da ga priklepa nase, drugič pa, kot da ga odganja. To je te- meljna dvojna vez, ki lahko vzbudi otrokovo ustvarjalnost k manipulativnemu odgovoru, tj,, otrok poskuša manipulirati mater in izsiliti ravno tisto, česar v tistem trenutku ni pri- pravljena dati. Tako nastajajo vedenjski vzorci, ki jih hkrati zakriva slepa pega, ker ostajajo nedostopni za besedno refleksijo. Naslednji razvojni korak je, da se v družini razvija določena strategija zagotavljanja var- nosti (pogosto v smislu razvajanja in nadzora hkrati) pred nejasnimi strahovi, hkrati pa otrok v svoji zavarovanosti postaja objesten in dvoličen, to pa zbuja še več strahu. Starši in otrok postajajo sužnji sistema, ki je iracionalen in se lahko razvija le v smeri »vedno več 239 BOŽA NAPRET istega«. Samo če dobi priložnost biti otrok z vsem, kar k otroštvu sodi (odvisnost, pri- padnost, nemoč, identifikacija z odnosnimi osebami), se ustvari možnost, da pozneje mla- denič ali dekle najdeta besede in spregovorita, česa je bilo v njegovem ali njenem življenju preveč (oboževanja) in česa ni bilo (osnovnega učenja, na katerega bi potem lahko oprl življenjske navade). Otrok, ki ga starši obožu- jejo kot smisel svojega življenja, ne pa kot otroka, in tudi ne ravnajo z njim kot z otrokom, ne more oziroma ne sme odrasti. Mislim, da je poseben problem to, da otroku ni dopuščeno in si ne more dopustiti doživeti bolečine. V okviru primarnega odnos- nega sistema se namreč razvije določena samo- umevnost kot del tradicije tega sistema. Ena od značilnosti te samoumevnosti je med dru- gim ta, da vsi skrbijo za to, da bi oboževanega otroka obvarovali pred neuspehi. Tak otrok konstruira svet bistveno drugače kot drugi ljudje, hkrati pa pri njem ostaja že omenjena vrzel v besednem opisu lastnega doživljanja in vedenja. Tako vzdušje so ugodna tla za razvoj tistega, kar navadno imenujemo narcisizem. Narcizem kot »pretirano osredotočanje psi- hičnega interes nase« (J. Willi) je metafora za nekaj, kar se kot bršljan prepleta po zelo veli- kem mentalnem sistemu. Ta sistem vključuje podsisteme, kot so delo, prosti čas, mesta, partnerstvo in družina, čas in prostor, name- njen iskanju samega sebe oziroma samoures- ničitvi. Ob prehodu v novo tisočletje se na tem področju odvija drama celotnega sistema za- hodne kulture, ki se spopada z vprašanjem možnosti preživetja in daljne evolucije. Takoj ko ga razumemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, postane podobno kot ekologija naš skupen problem. Narcizem namreč ni več deležen opi- sov le v upodobitvah dekadentnih umetnikov, ampak postaja vse bolj pomemben tudi kot možnost ali nemožnost medsebojnega razume- vanja med ljudmi v kulturno najbolj razvitih državah današnjega sveta, in je prav zato enako pomemben kot vprašanje ekološke onesnaženosti ali atomske nevarnosti. V zadnjih desetih letih se vse bolj kaže, kako utemeljena je domneva, da je ravno pro- blem narcisizma pomemben vmesni člen med somatskimi boleznimi in psihosocialnimi teža- vami. To pomeni, da bomo na problematiko narcisizma naleteli tudi pri proučevanju številnih modernih bolezni, ki se pojavljajo kot skrb zbujajoče epidemije: srčni infarkt, motnje v delovanju imunskega sistema, rak itn. Pojavi, ki jih sodobni avtorji označujejo s to besedo, so posledica številnih sprememb v mišljenju in vedenju ljudi v preteklih stoletjih in so lahko odskočna deska k novim možnostim samoures- ničitve človeka, s tem pa k novi ekološki za- vesti zahodne kulture. Narcizem ni le problem, temveč tudi go- rivo, eksplozivni, pa tudi ustvarjalni vzorec za- hodne kulture. Govoriti o narcisizmu pomeni usmeriti pozornost na tista področja našega življenja in kulture, kjer eksaktni, trdi (poziti- vistični) znanosti gotovo drsi in je nevarno, da si bo pri padcu razbila svojo trdno, linijsko, kavzalno logiko. Tako pridemo do paradoksa, da je na tem področju bolj točna netočnost in bolj netočna točnost. V knjigi Kultura narcisiz- ma (1986) C. Laseh pokaže, da z zanemarja- njem psihološke razsežnosti avtorji spregledajo pomembne spremembe oziroma pojave, ki od- ražajo to, »da se naša kultura kot celota giblje v smeri narcisizma«. Ti pojavi so: birokracija, pomembnost, ki jo ima image, širjenje tera- pevtskih ideologij, racionalizacija notranjega življenja, kult potrošnje, spremembe v družin- skem življenju in v vzorcih socializacije. V vsakdanjem življenju pa se vse pogosteje po- javljajo: »odvisnost od nesebične topline dru- gih, povezana s strahom pred odvisnostjo, občutek notranje praznine, neizmeren izrinjeni bes in nezadovoljna oralna potreba..., lažen samouvid, preračunano zapeljevanje, nervozni, samoobtožujoči humor..., močan strah pred starostjo in smrtjo, spremenjen občutek za čas, obsedenost s slavnimi osebnostmi, strah pred tekmovanjem, izginjanje duha razigranosti, poslabšani odnosi med moškimi in ženskami« (Laseh). Strinjam se z Laschem, da narcisizem ne more biti več le metafora za sebičnost. Po- trošniška družba je namreč neke vrste narcisis- tiČni vzorec, ki potrebuje narcisistični karakter in ga spodbuja. To ne pomeni, da po ulicah zahodnega sveta hodijo sami patološko nar- cisistični ljudje. Bolj gre za to, da ti ljudje oblikujejo vedenjske vzorce, ki v družbi pre- vladujejo. S. Žižek je takole opisal osrednje značilnosti takega posameznika: »prilagojen je okolju, uspešno >funkcionira<, večkrat celo družabno >zablešči< in dominira v svojem o- kolju, a vseeno hitro naletimo na osnovno 240 NEODVISNO ŽIVUENJE protislovje: /.../ narcis prezira ljudi, jih izko- rišča, v njih vidi le sredstvo za lastno uvelja- vitev, istočasno pa je popolnoma odvisen od njihovega priznanja in občudovanja, obstaja samo v odvisnosti od ugleda, ki ga uživa pri drugih«. Ovid ni le eden od prvih piscev, ki nam je zapustil pesniško delo s to tematiko, ampak je bil po vsej verjetnosti tudi eden prvih znanih ljudi, kije do konca življenja ustvarjalno, s pol- nim človeškim dostojanstvom postopoma raz- vijal in razreševal življenjski scenarji večnega mladeniča. Gre torej za dramo življenja, ki traja od prvega do zadnjega trenutka. Včasih pa se zgodi, da se človek zavestno sreča z en- kratno, edinstveno zgodbo svojega življenja še- le na smrtni postelji; prav zato ima tudi naravo svetosti. »A izvira ni mogoče najti,« pravi Jung, »če se zavest ne sprijazni s povratkom v >otroško deželo<, da tam tako kot v zgodnej- šem obdobju dobi navodila nezavednega. Otročje ni le predolgo ostati otrok, ampak je otročji tudi tisti, ki se oddalji od otroštva in misli, da to, česar več ne vidi, preneha tudi ob- stajati. Tisti, ki se vrača v >otroško deželo<, doživlja strah, da se bo pootročil, ker ne ve, da ima vse, kar pripada prvotni duši dvojni obraz. En obraz je obrnjen naprej, a drugi nazaj. Prvotna duša ima dvojni pomen inje prav tako simbolična kakor življenjska stvarnost /.../. Pos- ledica oddvojitve je, da otroška dežela ostaja za vedno infantilna, in na ta način ostaja stalen izvir otročjih nagnjenj in hotenj /.../. Zavest je zato lahko povsem preplavljena z otročjostjo ali pa se mora pred tem braniti s starčevskim cinizmom in zagrenjenim odrekanjem.« Na narcisistično problematiko pa lahko gledamo tudi kot na določeno vrsto »učne motnje«, ki onemogoča oblikovanje izkušenj in s tem človeško zorenje. Na razpolago imajo namreč izredno »učinkovit« selekcijski meha- nizem, ki omogoča, da se v trenutku distanci- rajo od vseh tistih vplivov, ki bi se utegnili dotakniti skritega, plašnega dela jaza, kjer je kodirano doživetje »jaz sam nisem nič, če nisem vse«. Na osebno-psihološki ravni se nar- cističnim ljudem ustvarja začaran krog, neži- veto življenje izgine kot reka ponikalnica in kot gejzir izbruhne na čisto drugem mestu, na ravni družbenega in političnega delovanja. O tem A. Millerjeva pravi takole: »Iz te nezaved- ne jeze zlorabljenega, ujetega, izkoriščanega. utesnjenega, izurjenega otroka se lahko napaja politična dejavnost. V boju proti institucijam je to jezo mogoče delno sprostiti, ne da bi bilo treba opustiti idealizacije svoje matere iz zgodnjega otroštva. Staro poslušnost potem prenesemo na nove objekte.« Tako terapevt ali socialni delavec pravi- loma prevzame vlogo guvernante, hkrati pa je sam odrešujoče očaran s smehljajem, z dihom, dušo in telesom, zlasti pa z lesketanjem, ki se zgodi v trenutku zasuka od »žrtve krutosti življenja« k »odrešitelju«. Tak človek je ukle- njen in priklenjen z več verigami, in to ne na podlago ali na kaj vrednega, ampak zgolj na svoj življenjski stil, to pa pomeni, da se mora izmakniti vsakemu korektivnemu vplivu in vsaki življenjski situaciji, v kateri bi ta stil la- hko postavili pod vprašaj. Te verige so: nima besed za govorjenje in razmišljanje o določeni vrsti možnih izkušenj; zna zbujati občudovanje in ljubezen; zna si poiskati ljudi, ki trpijo in so žrtvovani namesto njega. Tudi če doživi kaj, kar bi lahko bila korektivna izkušnja, tega ne more poimenovati z besedami in sprejeti. Čuti, da se mu podira svet, če je prisiljen razvijati navade za življenje samostojnega, odraslega človeka. Razmišljanje in ukvarjanje s tem nas lahko spravi v obup. Hkrati se temu vzorcu danes ni- hče ne more izogniti, ker ga ne najdemo le v karakterju posameznikov, ampak tudi v sre- dišču številnih gibanj v kulturi in znanosti, zlasti pa v nekaterih močnih političnih giba- njih. Ob tem se lahko vprašamo, ali je sploh kakšen vhod do izvira človeškosti? Je. Bateson piše takole: Obstaja veliko različnih vrst situacij, v katerih so ljudje dosegli ali ohranili nekaj svobode pred iluzijami, ki spremljajo hierarhično premoč. Prvi razred izjem je povezan z grozečo smrtjo. V škotščini obstaja beseda fey, ki ima isti koren kot besedi/aie (usoda) in fairy (pravljično), in se nanaša na privzdignjeno stanje, v katerem postanejo jasne mnoge prej neprepoznane re- snice, tako da v folklori fey posameznik pridobi nadnaravno modrost in jasnovidnost. Kar je s tem mišljeno, je zelo natančen pojem za tisto mentalno stanje, ki ga zbudi popolna gotovost smrti. Ko je smrt blizu in popolnoma gotova, je mogoče videti z novo jasnostjo in duh poleti proti nebu. Tako stanje je rezultat osvoboditve 241 BOŽA NAPRET od poželjivih strasti in je, domnevam, blizu ti- stega, kar imenujejo budisti »nenavezanost«. Kot je to povedal William Blake, postane mo- goče gledati tako, da iluzije uspeha in poloma, sramu in nečimernosti zbledijo. Če bi se vsi znašli na točki pred smrtjo, zavisti ne bi bilo več /.../. Tu hočem povedati, da sta bili zame obe izkušnji (smrti) bogati v smislu osvobajanja. Ljubezen je bila bližje površju, lažje sem jo izražal, in hkrati je bil navzoč tudi občutek osamljenosti, ki je bil podoben občutku ob po- gledu z visoke gore po opravljenem plezanju. /.../ To ni bila kratkotrajna veselost, ampak je trajala nekaj tednov ali mesecev in se je le počasi umaknila enoličnosti, številnim skrbem in vezem vsakdanjega življenja. Zadnjo izkušnjo take vrste sem doživel pred okoli letom dni in danes se še vedno nisem popolnoma vrnil v običajno stanje, v tisto, čemur Eliot pravi »žalostni čas vmes«. Očitno lahko pride do sta- nja »fey« v katerikoli starosti, toda starost pri- naša poleg drugih reči tudi približevanje smrti, in mislim, da je razlika v stopnji doživljanja »fey« sestavni del meje med starostjo in mla- dostjo. Tudi I. Bergman v svoji avtobiografiji po- daja opis fey načina doživljanja, čeprav bi lahko kdo to razumel tudi kot depresivno doživetje. Zdrs v to bi bil glede na Bergma- nove otroške izkušnje vsekakor možen, vendar dvomim, da bi pristal v depresiji zaradi nez- možnosti integriranja svojega otroštva takega, kot je v resnici bilo. H. Hesse pa sploh velja za primer človeka, ki je narcisistično razklanost premostil oziroma presegel. Njegov prijatelj, čilski književnik in diplomat M. Serano, pravi, da je bil Hesse v zadnji fazi svojega življenja in ustvarjanja modrec: »Klic smrti je klic ljubezni. Smrt je lahko sladka, če ji odgovorimo na pri- trdilen način in če jo sprejmemo kot eno od velikih večnih oblik življenja in preobliko- vanja« (pismo iz L 1950). Kadar poskušamo najti krivca za narcisi- zem v osebnih ali družinskih dramah, se znaj- demo v podobni zadregi kot gledalec grških tragedij, kjer se srečuje z večgeneracijskimi za- poredji nujnosti trpljenja. Če pa se izognemo pasti, da bi ga popredmetili, potem lahko re- čemo, da je le zunanji simbol bolj skrivnostnih načel. Prek iskanja resnice o sebi se lahko prebijemo do novih razglednih točk, kjer zagledamo oziroma zaslutimo resnico o večjih celotah. Resnica o sebi, kolikor je ekološka, mora biti nujno hkrati tudi resnica o posa- mezniku v širši celoti oziroma okolju soljudi in narave. Willi ugotavlja, da se v dvajsetem sto- letju dogaja drama individuacije, ki spreminja temeljne vrednote zahodnoevropske kulture. Prvi korak v tej drami je ravno nova oblika »samouresničitve kot razmejitve« posameznika od drugih. Različni avtorji pa opozarjajo, da vse pogosteje prihaja do razmejenosti, ki po- meni osamljenost, izolacijo in občutek nesmis- la življenja; v evropski kulturi se je gledanje, ki omogoča doživetje transcendence, namreč raz- vilo šele v sedemdesetih letih tega stoletja. Pri tem je imela Jungova predstava o in- dividuaciji velik pomen. Poudarjal je, da se proces individuacije vedno znova zamenjiije z ozaveščanjem jaza, pri čemer izgine razlika med jazom (Ich) in samim seboj (Selbst). Na ta način postane individuacija zgolj egocentrizem in avtoerotizem. V samem sebi pa ni zaobjet le jaz, temveč tudi ljudje in ves svet. V samem sebi je torej velik del nezaveden in ima temelj v transcendentnem, kozmičnem in religioz- nem. Ko presežemo jaz, ne izgubimo samega sebe, ampak obogatimo in razširimo svojo osebnost, ki na ta način postane izraz večjega in bolj univerzalnega življenja. Znanost stopa v te prostore mnogo bolj obotavljivo, kot pa so to delali mistiki, kar je popolnoma razumljivo, če se strinjamo z opo- zorilom J. Muska, da je »devalvacija jaza ne- varen proces«. Menim pa, da je ta nevarnost toliko hujša, če pristajamo na psihološko zna- nost, ki se poskuša ograditi pred obdajajočim svetom in na ta način nevede in nehote vpliva na redukcijo človekove samopodobe ter s tem na siromašenje življenja. E. Lévinas poudarja, da se fenomenologija ne bori le proti nihilizmu v kulturi, ampak proti »koncu sveta«. Prav jaz je tista iluzija, ki v strahu pred devalvacijo ne more prepoznati svojih omejitev, zato jaz po svoji imanentni logiki v zadnjih krčih ruši sebe in svet le zato, da bi ohranil občutek moči. Ni čudno, da smo se teh nevarnosti povsem zavedeli šele v našem stoletju. In če se je v začetku stoletja človeku odprlo upanje, da la- hko preživi, tudi če stopi na samotno pot indi- viduacije, potem za človeka ob koncu stoletja velja, da lahko preživi le, če stopi na samotno pot individuacije. Po tej poti pa ne more 242 NEODVISNO ŽIVUENJE napredovati sam, ampak le v interakcijah z drugimi. Tako se uči živeti tudi z nemočjo in v spoštljivem odnosu s samim seboj ter išče sklad z duhovnimi zmožnostmi, ki jih ne more obvladovati. Tisto, kar so nekoč negovali le izjemni posamezniki, danes postaja splošna nuja. Pot samouresničitve pelje torej od ego- izma oziroma narcisizma (kot odmika od ljudi) in s tem povezanega tфljenja, kjer človek začuti svojo osamljenost, pa tudi samega sebe, prek transcendentnih doživetij do dejavnosti med ljudmi in z njimi, ki so smiseln odgovor vsakega posameznika tako na vprašanje trplje- nja kot tudi vere. Ker sem to pisanje pričela z navajanjem J. Willija, ga bom povzela tudi za konec: »Raz- mejujoča samouresničitev pripravi človeka do tega, da se pusti voditi notranjim doživetjem in ne vplivom iz okolja. Transcendentna samo- uresničitev naravná to notranje doživljanje v širši, univerzalni odnos. Naslednji korak je ekološka samouresničitev, ki je sinteza — osebna uresničitev, ki je v stiku z univerzalnim in se udejanja v realnem, zgodovinskem svetu oziroma okolju /.../. V nasprotju z razmejujočo in transcendentno samouresničitvijo se lahko ekološka samouresničitev posreči samo v od- nosu do drugih ljudi, ne neodvisno od drugih, ne v celostnosti samega sebe, temveč v sodelo- vanju v širših, medčloveških procesih /.../, v medsebojnem omejevanju /.../. Tu se pokaže tudi ta paradoks: bolj kot se samouresničujem, manj sem lahko avtonomen, samostojen /.../. Soljudje so tisti, ki dajejo posamezniku prostor za samouresničevanje in sodelujejo pri razvoju njegovih možnosti /.../. V okviru ekološkega načina samouresničevanja moramo biti pri- pravljeni opustiti kljubovanje drugim. Name- sto tega si moramo prizadevati za koevolucijo, za razvijanje samega sebe v okviru skupnega in istočasnega razvoja drugih ljudi in širših proce- sov /.../. To pomeni, da ne gre za transcendira- nje samega sebe v nedoumljivi in neobvezujoči kozmos, temveč za to, da posameznik tran- scendira uresničevanje samega sebe v sodelo- vanju v medčloveških procesih.« 243 poročilo EVROPSKI KONGRES O REJNIŠTVU SPLOŠNO V času od 9. do U. septembra 1994 je bil v Berlinu 4. Evropski kongres o rejništvu, ki ga je organiziralo svetovno združenje za rejništvo International Forster Care Organisation (v na- daljevanju: IFCO). Okvirna tema kongresa je bila »Rejenci v spreminjajočem se svetu«. Pri- reditelji (po naročilu IFCO) so bila naslednja nemška združenja: Zvezno združenje rejnikov in posvojiteljev (Bundesverband der Pflege- und Adoptiveltern e. V.), Delovna skupnost oz. Zve- zno združenje staršev, rejnikov in mater, ki imajo otroke v dnevni oskrbi (Arbeitsgemein- scahft-Bundesverband fiir Eltem, Pflegeeltern und Tagesmütter e.V.), Zvezno združenje pri- zadetih rejencev (Bundesverband behinderter Fflegeidnder e.V.) in Delovna skupnost za po- speševanje rejništev (Arbeitskreis zur Förderung von Pflegekindern e.V.). INTERNATIONAL FOSTER CARE ORGANISATION (IFCO) Navedla bom nekaj pojasnil o svetovni organizaciji IFCO, ki je bila pokroviteljica ev- ropskega kongresa v Berlinu. Svetovna orga- nizacija IFCO je bila ustanovljena leta 1979 v Oxfordu v Angliji, da bi izgradila in razvijala mednarodno sodelovanje in povezavo infor- macij med strokovnjaki in laiki na področju rejništva. V ta namen izdaja med drugim tudi mesečni časopis IFCO International Newsletter, ki ga prejema vsak član tega združenja, ter let- no prireja mednarodne konference. Svetovna organizacija IFCO pospešuje skupno delo in srečanja strokovnjakov, rejniških družin in re- jencev. Še zlasti je poudarjena pomembnost prisotnosti otrok-rejencev, saj so v nekaterih državah organizirana posebna »mladinska združenja otrok-rejencev«, ki lahko na takih konferencah organizirajo svoja srečanja in izražajo svoje poglede. Svetovna organizacija IFCO torej omogoča redna srečevanja ljudi različnih kultur, ljudi iz različno razvitih držav, ljudi, ki so na eni strani profesionalci, na drugi pa laiki, zlasti pa srečanja otrok-rejencev. In tako srečanje je bilo tudi v letu 1994 v Berlinu. Člani v svetovni organizaciji IFCO so danes predstavniki iz več kot 50 držav. To so poleg posameznikov tudi nacionalne in regionalne organizacije, društva in iniciativne skupine. IFCO sodeluje tudi z raznimi mednarodnimi organizacijami, npr. z UNICEF in drugimi. Od leta 1988 dalje se letno izmenjavajo medna- rodne in evropske konference. SPREMNA BESEDA NEMŠKE ZVEZNE MINISTRICE ZA ŽENSKE IN MLADINO DR. ANGELE MERKEL Evropsko konferenco v Berlinu je sprem- ljala uvodna beseda nemške zvezne ministrice za ženske in mladino dr. Angele Merkel, ki je najprej izrazila izredno zadovoljstvo, da je ev- ropski kongres (prvič) v Nemčiji, in to v letu družine, in da se srečuje toliko predstavnikov iz raznih držav, med njimi tudi iz nekdanjih so- cialističnih držav, nato pa je poudarila, da danes ne obstaja več le rejništvo oz. otrok- rejenec, temveč imamo razne vrste organizira- nega varstva otrok, ki so samo okvirno pravno določene in imajo različne finančne modalite- te, tako da omogočajo prilagajanje raznim živ- Ijenskim stiskam oz. potrebam varstva otrok. Opisala je še novo pravno ureditev v Nem- čiji, ki velja od leta 1991 dalje in ureja varstvo otrok in mladine (Kinder- und Jugendhilfe- recht). Pomembno vlogo imajo v tej novi ureditvi posebni samostojni strokovnjaki, ki so v mladinskih uradih in v uradih za rejništvo in ki sodelujejo z vsemi udeleženimi, z matično družino, z rejniško družino in otrokom-rejen- cem; v tem je perspektiva za kvalitetno sprem- ljanje rejniških razmerij. Rejniške družine ima- jo veliko odgovornost, ne samo pri vzgoji in razvoju posameznega otroka, temveč za vso družbo. 245 POROČILO KAJ PONUJA EVROPA V POMOČ MLADIM? OKVIRNE TEME NA KONFERENCI Predstavniki organizacijskega in program- skega odbora so na začetku konference (po dveh letih priprav) poudarili zlasti naslednja vprašanja, na katera bi naj dala Evropska kon- ferenca 1994 v Berlinu odgovore: • Kaj ponuja Evropa v pomoč mladim na področju rejništva in drugih oblik organizi- ranega varstva otrok? • Ali lahko »Evropska hiša« postane hiša nas vseh in ali se lahko v njej združimo, ne da bi morali opustiti svoje posebnosti? • Na katerih področjih je zaslediti pozi- tiven razvoj, kje pa lahko opazimo grožnjo ali celo nazadovanje v pravicah in v podpori otrokom-rejencem in rejniškim družinam? • Kako bomo po tolikih letih izolacije in različnih ureditev spletali in poglabljali po- trebno sodelovanje med Vzhodno in Srednjo Evropo? Sedaj smo dobili priložnost, da se spoznamo in izmenjamo izkušnje, saj je veliko referentov iz dežel, ki so prvič na konferenci svetovnega združenja IFCO. Sodelovanje nas bo samo obogatilo. PREAMBULA KONFERENCE Konferenca IFCO 1994 želi učinkovati proti raznim zavirajočim gibanjem in zastojem ter upreti pogled v prihodnost. Ljudje v Evropi so priče epohalnemu pro- bratu. Doživljajo strah in sovraštvo, negotovost in napetost, vse do državljanske vojne in smrti. Norme socializacije so postale krhke. Veliko otrok, pa tudi odraslih se počuti nesrečne, ker se od njih preveč zahteva. Splošni razvoj pa vendarle zahteva tudi konsekventen razvoj sistema pomoči mladim: nadaljni razvoj in reforme se temu ne morejo izogniti. Prisila k spremembi ponuja tudi upanja. Spreminjevalni procesi se lahko vpeljejo, upanja pa zgradijo, če bo pomoč mladih dobila družbeno, politično, strokovno in finančno podporo. Na področju rejništva je nujno nadomestiti zamujeno. REJNIŠKE DRUŽINE V SEDANJEM ČASU IN POTREBNE SPREMEMBE V okviru te teme, ki je bila obravnavana prvi dan, je naprej spregovoril sedanji pred- sednik združenja IFCO John Meston iz Ka- nade, nato pa je imela obsežen referat Gisela Erler, predstavnica nemškega inštituta za mla- dino {Deutsches Jugendinstitut) v Münchnu. Njena tema je bila »Otroštvo in družina v spre- minjajočem se svetu«. Obravnavala je rezultate empirične študije, opravljene v Rusiji, na Polj- skem, na Madžarskem ter v Vzhodni in Za- hodni Nemčiji, ki je odgovorila na številna vprašanja, zlasti pa, kako reševati konfliktne situacije zaradi zaposlenosti staršev, zaradi po- manjkanja organiziranega varstva otrok, ki so takega varstva potrebni, itn. Sledila je tema z naslovom »Rejniške družine in družinska politika«. V okviru te teme so bili obravnavani dosedanji dosežki na tem področju in možnosti za nadaljnji razvoj. Predstavili so jo udeleženci iz Rusije, z Madžarskega, iz Velike Britanije, s Švedskega, z Nizozemskega, iz Poljske in iz Belgije, vsak na podlagi podatkov in izkušenj iz svoje države. Zelo aktualna je bila tudi tema z naslovom »Rejništva in posvojitve z različnimi kul- turami« {Interkulturelle Pflegekindschaft und Adoption), v okviru katere so predstavniki iz Mednarodnega socialnega urada v Frankfurtu na Maini {Internationaler Sozialdienst) in drugi predstavili problematiko otrok migrantov in beguncev. Zelo aktivne so bile tukaj socialne delavke, rejnice oz. rejniške družine, pa tudi pravniki. Posebej so bile prikazane izkušnje iz Nemčije in Ruske federacije. Naslednja tema je primerjalno obravnavala pravno ureditev na področju rejništva in družbenega-državnega varstva otrok. V okviru te teme sem predstavila pravno ureditev rej- ništva v Republiki Sloveniji in nekatere druge oblike varstva in vzgoje otrok pri osebah, ki niso njihovi starši. Naša država je ena od red- kih, ki poznajo poklicno rejništvo. Niso se mogli izogniti obravnavi izkušenj in problemov ob uvajanju zahodnoevropskih mo- delov pomoči mladim in konceptov sociali- zacije v dežele Vzhodne Evrope. Pri tem so še 246 EVROPSKI KONGRES O REJNIŠTVU zlasti izpostavili probleme, ki so v zvezi s tem nastali z združitvijo obeh Nemčij. Predstavljen je bil tudi poseben »Dunajski model«, ki je v rabi za pripravo, svetovanje in spremljanje rejniških razmerij in se je uveljavil v Avstriji, poleg tega pa tudi na Madžarskem in v Romuniji. Predstavila ga je avtorica dr. Elisabeth Lutter. Posebej so bile predstavljene baltiške drža- ve. V Estoniji je okoli 2.000 otrok v domovih. Šele sedaj počasi uvajajo »oblike pomoči« — namestitev otrok v družine. Nujno potrebujejo nova spoznanja, teoretična in praktična. Kot nasprotje tem začetnim težavam je bila prikazana organizacija SINUT (Youth in Care) s Finskega, kjer je okoli 9.000 otrok pri drugih družinah. SINUT deluje dobri dve leti; v njej so aktivni predvsem mladi (kakšnih 120 jih je že). Ti izobražujejo celo socialne delavce in re- jnike na Finskem in se udeležujejo domačih in mednarodnih konferenc. Organizacija želi opogumiti mlade, jih izobraževati in krepiti njihovo identiteto. Sledile se še številne zanimive teme, kot na primer: • kako pomagati seksualno izrabljenim o- trokom v domovih, pa tudi v rejniških druži- nah (to so podali predstavniki mesta BerHn ter iz Velike Britanije); • vpliv srečevanja otrok, ki so nameščeni v različnih državnih domovih na Poljskem in se nato družijo v različnih prireditvah v posebnih igralskih skupinah (SWIATTOMY, Wir sind Welt), zlasti v Krakovu; • skupinsko delo z otroki iz različnih rej- niških družin (model iz Nizozemske); • »Jarem« (Das Joch), rejenci med dvema družinama. Razgovori in srečanja udeležencev, ki so se razvila kot poseben model pri Jugen- damt Reutlingen, Nemčija. • Veliko pozornost so posvetili otrokom, ki so jih starši oddali sorodnikom ali bližnjim znancem. Za te otroke se velikokrat ne ve in najti je treba načine, kako v teh primerih po- magati. Posebej so bili izpostavljeni primeri in načini rešitve s Švedskega in Poljskega ter iz Amsterdama in Berlina. OBLIKE VARSTVA (OSKRBE) V SEDANJEM ČASU IN NJIHOVE SPREMEMBE Ta tema je bila obravnavana drugi dan konference. Uvodni referat je imel David To- bis, predstavnik Centra za družinsko politiko iz New Yorka (Center for the Study of Family Policy, Hunter College, New York). Sprego- voril je o trendih, problemih in mednarodnih perspektivah na področju rejništva. V nadaljni temi, ki je obravnavala različne poti k družin- sko naravnani obliki pomoči, so se mu pri- družili še predstavniki iz Nemčije, Avstrije, Švice, s Poljskega in Nizozemskega. Naslednja tema je bila pomoč pri vzgoji med matično in rejniško družino. Moderator te teme je bil Wolfgang Trede, predstavnik Mednarodnega združenja za pomoč pri vzgoji v Frankfurtu na Maini. Posebna tema je bila posvečena tudi iskanju novih oblik pomoči pri- zadetim otrokom, o kateri so spregovorili predstavniki iz Nemčije, s Poljskega in Ma- džarskega. O posebni šoli za rejnike, še zlasti tiste, ki sprejmejo v oskrbo prizadete otroke, pa je spregovorila socialna pedagoginja iz Ber- lina Cornelia Schiemann. Posebne predstavitve so zajemale rejniške družine na Nizozemskem (Joep Verbugt, di- rektor ustanove za pomoč mladini v Limbur- gu), alternativne možnosti nastanitve rejencev na Švedskem (Kerstin Baddredine in Ulla Id- ström, socialni delavki iz Göteborga), modele rejniških razmerij v Angliji (Helen Jones, so- cialna pedagoginja pri britanskem ministrstvu za zdravstvo) ter otroke med matično in re- jniško družino. Zadnjo, nadvse zanimivo temo so predstavile udeleženke iz Nemčije, rejenka Manuela Bremer iz Essena, rejnica dr. Ursula Menzebach iz Berlina in psihologinja Irmela Wiemann iz Frankfurta, ki je znana po števil- nih monografijah o psiholoških vidikih rejniš- tva in posvojitve. Moderatorka je bila Henrike Hopp, socialna delavka pri Združenju rejnikov in posvojiteljev dežele Nordrhein-Westfalen. Posebna tema je bila posvečena mednarod- nim izkušnjam na področju povračilnih možno- stih pri poravnavi stroškov v zvezi z rejniškimi razmerji. Pri tej temi so sodelovali predstavni- ki z Madžarskega, iz Velike Britanije, Avstrije in Nemčije. Nakazali so vse možnosti uveljav- ljanje in povračila stroškov, ki jih imajo rejniki pri delu z rejenci. 247 POROČILO Posebna tema je bila posvečena otrokom- beguncem iz Albanije, Makedonije in s Koso- va. Ta projekt je predstavila Julie Vullnetari z Madžarskega (Solomon Foundation, Ungarn). Referentka je bila socialna delavka iz Alba- nije, ki sodeluje s to fundacijo pri reševanju posebnih vprašanj otrok-beguncev. EVROPSKE PERSPEKTIVE NA PODROČJU REJNIŠTVA Zadnji dan kongresa so bile obravnavane evropske perspektive na področju rejništva. Socio-ekonomske perspektive so predstavili udeleženci iz Amsterdama in Varšave ter z Norveškega, iz Španije, z Madžarskega, iz Velike Britanije in Nemčije. Vse te perspek- tive so izzvenele v želji za novim srečanjem v Bergnu na Norveškem leta 1995, kjer bo od 25. do 29. julija mednarodna konferenca z okvirno temo »Gradnja mostov« (Building Bridges). Predstavili so se člani pripravljalnega odbora ter nas povabili na to svetovno srečanje. Vsi udeleženci kongresa (bilo nas je kak- šnih 770 iz 34 dežel) smo na koncu sprejeli po- sebno resolucijo.^ Z njo smo se tudi zavezali, da bomo uresničevanje sprejetih nalog po- speševali pri vladah posameznih držav. Miroslava Geč-Korošec ' Objavljena bo v prihodnji številki Socialnega dela. 248 recenziia Tanja Lamovec (1 995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup: Nove oblike skrbi za osebe v duševni krizi. Ljubljana: Lumi (360 str.) NE SMEŠ. Le to besedo poznam. To je edina beseda, ki sem se jo kdajkoH naučila. Ne smeš. Ne morem pisati samo z eno besedo. Ženski be- sednjak: ne smeš. Ne povej. Ne misli. Nikdar ne, karkoli delaš, ne občuti. Kajti če boš obču- tila, se bo bolečina zopet povrnila. Ne. Elly Danica Resnična pomoč je lahko le tista, ki jo posa- meznik poišče po svoji svobodni volji, pod po- goji, na katere pristane. Vse ostalo je nasilje in ga moramo kot takega tudi pojmovati. Psi- hiatrija, kakršno poznamo danes, ne služi koris- tim uporabnikov, temveč potrebam družbe. Tanja Lamovec Način, na katerega določena družba ravna z ljudmi, na katere se lepijo etikete, tako na ravni izjav kot na ravni dejanj, je eden naj- pomembnejših kriterijev za oceno njene du- hovne razvitosti in dosežene stopnje tolerance. Za dosego takega duhovnega stanja pa mora biti vsaj nekaj ljudi, ki z nadpovprečno sen- zibilnostjo za določen problem širijo področje znanja, nujnega za prevpraševanje starega kor- pusa stališč in miselnih modelov. Knjiga dr. Tanje Lamovec je v tem smislu pionirsko delo, ki s svojim radikalnim pristo- pom k tematiki duševnega zdravja odpira nove prostore, ki se raztezajo onstran medicinskega modela in tradicionalnih socialnih modelov. Njeno delo zaznamujeta izjemna inovativnost in radikalen pogled na obstoječa medicinska, socialna in psihološka znanja. V evropskem prostoru bi v tem hipu težko našla podoben učbenik in znanstveno razpravo obenem, ki bi problematizirala toliko področij in s tem raz- prostrla problem duševnega zdravja v vseh razsežnostih: vprašanje psihoz, spremenjenih stanj zavesti, problem »psihiatrogenih« po- škodb, pa tudi alternativna gibanja in skup- nostne oblike skrbi za ljudi v duševni krizi. Knjiga obravnava zgodovino razvoja psi- hiatrije, duševnih bolezni in oblik zdravljenja. ki so značilne za različna obdobja bližnje zgo- dovine. Ta pregled pokaže, da zgodovina psi- hiatrije temelji na nadzorovalnih mehanizmih, ki naj bi rešili družbo pred človekom, ki je dru- gačen, in človeka samega pred svojo lastno drugačnostjo. Avtorica se ustavlja ob tem, kaj danes pomeni biti zaznamovan kot »duševno bolan«, kako to dejstvo spremeni vsako poro življenja in kakšne so razlike med modeli zdravljenja v tradicionalnih tribalnih družbah in v zahodnih razvitih družbah. Če je v tribal- nih družbah v proces zdravljenja vključena vsa skupnost, je v zahodnem medicinskem modelu človek iz nje izločen in podvržen številnim ritu- alom ponižanja. Avtorica na dramatičen, ek- spresiven in obenem realističen način opisuje mortifikacijske rituale v psihiatrični ustanovi, katerih izkušnje ima tudi sama in ki pripeljejo do posledic, ki jih je Ivan Illich imenoval iatro- gene poškodbe. Nikomur nisem bila nevarna, le nekoliko boljše volje sem bila. Vedela pa sem tudi, da se to ne sme stopnjevati. Nihče ne bi mogel reČi, da sem psihotična. Celo ona tega ni trdila. Nikogar na svetu nimam, ki bi se zavzel zame. Nikogar, ki bi veijel, da se mi godi krivica. Moji >najbližji< so me izdali. Če ne bi bilo tistega telefonskega pogovora, bi me mogoče še spustila. Potem sem podpisala, da sem prišla prostovoljno. Cnusila sem se sama sebi, a preveč sem se jih bala. Bala sem se njihovega mučenja s prevelikimi dozami zdravil, ki jih včasih uporabljajo kot ka- zen. (Str. 32.) Okoliščine zdravljenja pogosto bolj kot psi- hična kriza spremenijo življenje človeka in ga globoko zaznamujejo. Zato ljudje v času psi- hiatričnega zdravljenja v klasičnih institucijah razvijejo strategije, ki jih varujejo pred dolo- gotrajnim bivanjem v ustanovi in pred njenimi negativnimi učinki. Kot alternativo zahodnemu medicinskemu modelu avtorica postavlja socialni model, podoben tribalnemu, v katerem človek doživi 249 RECENZIJA kar najmanj stigmatizacije in institucionalnih poškodb. Različna spremenjena stanja zavesti je mogoče pripisati tudi različnim mističnim doživetjem, ki povsem uhajajo medicinski in- teфretaciji psihoze. Dr. Tanja Lamovec proces doživetja psi- hoze prikazuje na dveh študijah primera, ki govorijo tako o procesu psihotičnega dušev- nega stanja kot o procesu napora, notranje moči in samodiscipline za izhod iz njega. Gre za primer Johna Thomasa Percevala in Johna Custancea, ki sta že v preteklem stoletju prav zaradi osebne izkušnje psihotičnega doživetja zahtevala reformo psihiatričnih bolnišnic. Pomemben del knjige je uvod v fenome- nološki pristop na področju duševnega zdravja, ki se ukvarja s problemom intersubjektivnosti, brezpogojnega sprejemanja, razumevanje do- godka s pogledom tistega, ki je akter doživ- ljanja (emski pristop), upoštevanje vsakdanje- ga sveta kot izvora spoznanja in aktivne vloge človeka v njem. Prav to pa so ključni elementi pri ravnanju s človekom, ki je v globoki dušev- ni stiski. Avtorica se opira na rimsko fenome- nološko šolo in zlasti na predstavnike fenome- nološke psihiatrije, ki so v severni Italiji začeli demokratizacijo in dezinstitucionalizacijo psi- hiatrije v 70. letih. Kot zapiše avtorica: »Basaglia se kot fenomenolog ni ukvarjal le s klasificiranjem simptomov in motenj, kot je to značilno za klasično psihiatrijo, temveč je poskušal povezati motnje z okoliščinami, v ka- terih so nastajale. Ni se zadovolji le z družbeno kritiko, temveč je, v skladu s predpostavkami fenomenologije, aktivno pristopil k spremi- njanju družbe.« (Str. 151.) Pomemben del knjige sestavlja prikaz alter- nativnih gibanj na področju duševnega zdravja od sedemdesetih let naprej. Ta gibanja so bila sestavljena iz gibanj uporabnikov, zainteresira- nih laikov, prostovoljcev na tem področju, staršev in različnih strokovnjakov. Vprašanje duševnega zdravja so videli kot vprašanje ne- ustreznega ravnanja medicinskih ustanov, kot problem procesa stigmatizacije in kot problem človekovih pravic. Med take alternative sodijo na primer Kingsley Hall in Arbours Associa- tion V Londonu, Soteria v ZDA in ALTRA - Odbor za novosti v duševnem zdravju v Ljub- ljani. Njihova skupna značilnost je, da te- meljijo na konceptu skupnostne skrbi in na organizaciji uporabnikov ter da so alternativa ravnanju s psihotičnimi duševnimi stanji v in- stituciji. Tudi druge skupnostne oblike, ki jih predstavlja avtorica, temeljijo na podobnih načelih: na konceptu normalizacije in deinsti- tucionalizacije, na temeljnih človekovih potre- bah in na človekovi avtonomiji in enkratnosti. Modeli intervencije so sestavljeni iz krizne in- tervencije na terenu, iz široke ponudbe različ- nih bivalnih enot, kamor se lahko oseba za daljši ali krajši čas umakne, ali iz večnamen- skega dnevnega centra, kjer se odvijajo različ- ne aktivnosti. Skupna značilnost skupnostnih služb je, da so uporabniki in uporabnice ude- leženi v vseh procesih odločanja in da načr- tovanje službe temelji na njihovih potrebah. Avtorica predstavlja skupine za samopo- moč kot pomembno obliko druženja za ljudi, ki so uporabniki psihiatričnih služb, in različne tipe zagovorništva. Zagovorništvo se je na pobudo Altre od leta 1993 začelo razvijati tudi v Sloveniji. Avtorica, ki je tudi sama ena od njegovih pobudnic, analizira dosedanje delo te službe in njene cilje v prihodnje. Naslednji model skupnostne skrbi za ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem, je delo z družinskimi člani, ki lahko pomembno vplivajo na izboljšanje ali poglobitev duševne krize. V svetu obstajajo različni modeli za izobraževa- nje družin in za sodelovanje med strokovnjaki in svojci. Ena od alternativ medicinskemu modelu je preživetje krize znotraj družine, kar lahko pomeni varen in znan prostor za osebo, ki tфi. Druga vrsta inovacij, ki jih predstavlja avtorica, je gibanje ljudi, ki slišijo glasove; to je najbolj razširjeno na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Skupnostni model pomoči, ki razširja ozke medicinske definicije, poudarja namreč pomen drugačnega ravnanja z glasovi in ne nji- hovega zanikanja. Čeprav avtorica v predgovoru zapiše, da poskuša knjiga spregovoriti o norosti, pa njeno delo pomeni veliko več. Ukvarja se namreč s procesi, ki se dogajajo v času psihoze — »raz- pada filtra« —, s procesi, ki se dogajajo pri uporabi nevroleptikov, pa tudi z načini, kako premagati krizo brez vstopa v institucijo. Naj- večja inovacija, ki jo prinaša knjiga v slovenski prostor, je analiza načinov in pravil, kako si la- hko človek v krizi pomaga sam, kako lahko zmanjša posledice krize in kako lahko osebi pomagajo drugi. Med alternative medicinske- mu zdravljenju spada tudi preživetje krize 250 Lamovec, ko rešitev postane problem in zdra vilo postane strup doma, s podporno skupino ljudi, ki sledi prav- ilom za ravnanje v krizni situaciji, saj »toplo in vzpodbudno okolje, ki omogoča samostojno odločanje, v večji meri preprečuje nadaljne krize kot nevroleptiki« (str. 351). Knjiga dr. Tanje Lamovec sega torej na po- dročje zgodovine, socialne psihologije, social- nega dela, filozofije in duševnega zdravja, pa tudi na področje konkretnih sprememb v vsak- danjem življenju pri nas in v tujini, na področje socialnih inovacij, socialnih akcij in eksperi- mentov. Odlikuje jo izjemno razumljiv jezik, ki pričujoče znanstveno delo odpira tudi ljudem, ki niso strokovnjaki/strokovnjakinje, vendar potrebujejo pomoč. Knjiga sama ponuja pod- poro in opogumljanje za samopomoč in samo- zagovorništvo. Kakor avtorica v zadnjem odstavku knjige zapiše, da je čas, da začnemo ustvarjati alter- native, tako je bil tudi že čas, da smo dobili tako knjigo. Morda bi lahko imeli prav to delo za mejnik, ki je na Slovenskem dokončno definiral socialno in skupnostno perspektivo na področju duševnega zdravja in tako zasul sramotno in zevajočo zev, ki se je raztezala v teorijo in prakso tega področja. Dogodek, ki prinaša olajšanje in veselje. Darja Zaviršek 251 Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi druge izvajalce podobnih dejavnosti (ustanovljenih leta 1990 ali pozneje), da sodelujejo v anketi, če sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb. Prispevkov v tej rubriki ne lektoriramo. Priloge, ki niso zastavljene kot (zgoščen ) odgovorna vprašanje, podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer na vprašanje ni odgovora, ga ni v izvimiku. 36 1. Ime in naslov ustanove Center za socialno delo Koper, Zdravstveni dom Lucija 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti "Socialno urejanje družin obremenjenih z alkoholizmom" 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Ponedeljek (17.-19.), Sreda (17.30-19.30), Četrtek (16.-17.), Zadnji petek v mesecu (17.-18.), Tretji vikend v mesecu - sobota (7.-8.) 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Urejanje družin obremenjenih z alkoholizmom 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? - načelo samoodločbe; - načelo aktivne udeležbe v procesu urejanja; - načelo vzajemnosti, solidarnosti in samopomoči 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Urejanje poteka ob delu, v domačem okolju, tam, kjer je problem nastal. Ne uporabljamo medikamentoznih terapij, niti uslug zdravstveno-psihiatrične službe. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalni ustanovitelj je Zdravstveni dom Lucija, vendar je zainteresiran le kot sofinancer dela dejavnosti (sestanki). Za dejavnost je formalni ustanovitelj financiran iz sredstev zdravstvene skupnosti, tako da so njegovi dohodki neprimerno višji kot izdatki. Center za socialno delo, kjer dejavnosti potekajo, ni zainteresiran, da bi bil program socialnega urejanja alkoholičnih družin v njegovi pristojnosti. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Kladnik Tone, dipl. soc. delavec. Center za socialno delo Koper. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili Dipl. socialni delavec S.a.l. Redno zaposlenih (število?) 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?) Eden 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Kol ikojih je? 25 9.b. Kdo prihaja k vam? Alkoholiki in njihovi partnerji, odrasli otroci alkoholikov, razvezani partnerji bivših alkoholikov. 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Zasvojenost in problemi v zvezi z njo; neurejeni partnerski odnosi, čustvena odtujenost - "mrtvi zakoni". 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? Pridejo samoiniciativno; program poteka za potrebe Obale že od 1.9.1987. Na podlagi dobrih rezultatov in ugleda programa (priznanji Obalnega planinskega društva Koper, Atletskega kluba Koper, redna objava o možnosti urejanja ob delu v lokalnem časopisu) zainteresirani zvedo za možnost rešitve problema alkoholizma. 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? Zaposleni; v povprečju s srednješolsko izobrazbo; alkoholik - moški, svojec - žena. 253 DOKUMENTI 9.f. Število in frekventnoet (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) - Individualna priprava na vključitev v program (3 do 5 srečanj). - Sodelovanje v programu: - Vsak drugi ponedeljek - Klub zdravljenih alkoholikov, - Vsak drugi ponedeljek - Srečanji prijateljskih skupin, - Vsaka sreda - Terapevtska skupina, - Vsak četrtek - Tekaška šola, - Vsak tretji ponedeljek v mesecu - Terapevtska skupnost, - Tretji vikend v mesecu - Planinski pohod, - Vsak zadnji petek v mesecu - Srečanja z osamelimi stanovalci Doma upokojencev Izola. 10. Financiranje Sredstva za delovanje (sestanki) zagotavlja Zdravstveni dom Lucija, ki je za program financiran od Zdravstvene skupnosti Piran; cca 35.000 SIT prispeva Skupščina občine Piran; ostala sredstva zberemo s članarino (10 DEM mesečno). lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, ufKirabniki, državni, mestni, občinski oi^an?) Zdravstveni dom Lucija, Center za socialno delo Koper. 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Društvo terapevtov za alkoholizem Slovenije, Socialni forum za zasvojenosti in omamo - sekcija za alkoholizem. Strokovna skupina terapevtov primorskih klubov. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? 11.a. Formalno 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? - Problem vrednotenja-financiranja. - Problem prostora za srečevanje. - "Domovinska pravica" programa. Ni sprejet niti pri zdravstvu niti pri Centru za socialno delo. Oboji bi namreč problem zasvojenosti in učenja zdravega načina življenja reševali na sestankih med delovnim časom, vzvišeno in neosebno. Dejavnosti, ki zapolnijo praznino, ki jo pušča za seboj abstinenca od alkohola in nikotina, so za uradne institucije nepotrebne. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Uporabniki se vključujejo v program kot svobodni ljudje. V primeru, da jim ne odgovarja, se prijateljsko raziđemo. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? - Spoznanja sodobne alkohologije - predvsem socialno andragoške metode dela z ljudmi v stiski, - Spoznanja realitetne terapije, - Spoznanja logoterapije, - Individualno delo, - Skupinsko delo 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? - Društvo terapevtov za alkoholizem Slovenije (dr. J. Rugelj), - Socialni forum za zasvojenosti in omamo - sekcija za alkoholizem (dr. J. Ramovš), - Psihiatrična bolnica Idrija (dr. M. Pišljar) 16. Fbdatki o uporabnikih Pismena dokumentacija, ki se v času programa zbira pri vodji programa urejanja, ima zaupni značaj. Hranimo jo v posebnih fasciklih. Na razpolago je izključno terapevtu. V primeru, da uporabnik zapusti program, mu na njegovo željo dokumentacijo vrnemo. 16.a. Katere [>odatke zbirate? 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Program se je izkazal kot uspešen, saj rešuje problem zasvojenosti pa tudi stigme, ki jo dobi pacient psihiatričnih ustanov. V bodočnosti bomo uredili tudi formalni status programa in s tem boljše finančne ter prostorske možnosti za njegovo izvajanje. 18. Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Kladnik Tone, dipl. soc. delavec. Center za socialno delo Koper, Vergerijev trg 3, Koper 37 1. Ime in naslov ustanove Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44, Murska Sobota. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti Naslov dopolnilnega projekta centra: Svetovalno delo z mladimi brezposelnimi Romi. 254 VPRAŠALNIK 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Socialna delavca sta uporabnikom programa na razpolago vsak delovni dan od 7. do 15. ure, skupaj z zunanjimi sodelavci pa enkrat tedensko, prostor in ura se določata sprotno. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? V programu gre predvsem za: - sprotno pridobivanje podatkov o številu nezaposlenih Romov, - svetovalno delo z Romo v smislu razvijanja zavesti o tem, da edino zaposlitev omogoča reševanje individualnega slabega materialnega položaja in s tem tudi splošni družbeni položaj Romov, - sodelovanje s storitvenim podjetjem MANUAL, ki zaposluje samo romske iskalce zaposlitve, sodelovanje z ostalimi podjetji v občini ter posameznimi delodajalci iz sosednje Avstrije, - iskanje del po pogodbi, sezonske zaposlitve in vključevanje mladih romov v javna dela. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Pri delu z uporabniki se poslužujemo vseh temeljnih načel, najbolj pa načela individualnosti, saj je vsak človek osebnost s svojimi težavami, ki jih bo ob naši pomoči vendarle moral sam rešiti. 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Posebnost našega programa je razumevanje in blaženje stiske brezposelnega človeka. S svetovanjem hočemo razvijati zavest o tem, da si romi edino z lastnim trudom, željo in prizadevanjem preskrbijo materialna sredstva za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine,s tem pa so potem posledično manj odvisni od ustaljenih državnih oblik socialne pomoči. S tem bi radi ustvarili to, da imamo na eni strani samozavestne rome, ki so od strani ostalih romov vredni posnemanja, na drugi strani pa razbremenimo državni proračun. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Ustanovitelj programa je strokovni svet Centra za socialno delo Murska Sobota. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Pobudo za ta program so dali strokovni delavci CSD Murska Sobota. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili Izvajalci programa so delavci naslednjih profilov: dva socialna delavca, en dipl. sociolog in en delavec s končanim V. programom družboslovne smeri. Vsi štirje predstavljajo delovni team. B.a.l. Redno zaposlenih (število?) Redno zaposlena sta dva delavca, prostovoljcev nimamo, pogodbena - zunanja sodelavca sta dva. 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 8.a.3. Pt^odbenih/zunanjihsodel. (število?) 9. Uporabniki storitev oz. uslug Uporabniki programa so vsi nezaposleni romi, prijavljeni kot iskalci zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje v Murski Soboti, stari od 15 do 45 let. Vseh Romov je 493 od tega 248 žensk in 245 moških. K nam prihajajo samoiniciativno, pošilja jih tudi Zavod za zaposlovanje. Bolj vztrajni pri sodelovanju so moški, saj je pri romski populaciji po večini še prisoten patriarhakni odnos v družini. Uporabniki programa so v slabem socialno - ekonomskem stanju. Individualnih obiskov pri CSD je tedensko povprečno 60, frekvenca se je v letu 1993 v primerjavi z letom 1992 povečala za 365%. 9.a. Kol ikojih je? 9.b. Kdo prihaja k vam? 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) 10. Financiranje Sredstva za izpeljavo prgrama so zagotovljena v okviru programa CSD (občinski program), v letu 1993 pa iz sredstev natečaja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? Nadzor nad dejavnostjo izvaja ustanovitelj, oz. direktor CSD in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. ll.a. Њгта1по 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? V ustanovi se ne srečujemo z nobenimi večjimi problemi v zvezi z izvajanjem programa. 255 DOKUMENTI 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Vsak uporabnik ima možnost pritožbe direktorju oz. strokovnemu svetu centra, vendar se to še ni zgodilo. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Pri delu uporabljamo metode individualnega dela, dela s skupino in skupnostjo. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Sodelujemo z zvezo Romov občine Murska Sobota, storitvenim podjetjem MANUAL, Zavodom za zaposlovanje v Murski Soboti,s podjetji iz občine, zasebnimi podjetniki in obrtniki ter zasebnimi delodajalci iz Avstrije. 16. Fbdatki o uporabnikih Sprotno pridobivamo podatke o nezaposlenosti Romov iz Zavoda za zaposlovanje, vodimo podatke o spolu iskalcev zaposlitve, o njihovi izobrazbi, zaposlitvah v preteklosti, o njihovih družinah, delovnih navadah ipd. Podatke obdelujemo ročno in so na razpolago strokovnemu timu. 16.a. Katere podatke zbirate? 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Program želimo v prihodnje še razvijati, saj so se uspehi že pokazali. Želimo pridobiti veČ zunanjih sodelavcev, pripraviti več predavanj na to temo s strokovnjaki iz različnih področij ter s tem tudi seznaniti širšo javnost o pereči problematiki romskega življa. 18. Ebznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? V okolici ne poznamo nobene nove službe s področja psihosocialne prakse. Kontaktna oseba, tel. št. Pušenjak Darja, socialna delavka. Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44, tel. (069) 31-758 fax (069) 31-759 38 1. Ime in naslov ustanove Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44, Murska Sobota. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti Naslov projekta: Socialno delo z mlajšimi invalidnimi osebami. 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Socialna delavka je uporabnikom na razpolago ob torkih in četrtkih od 7. do 15. ure, za nujne primere pa je organizirana popoldanska služba, vsak dan do 19. ure, ko so dosegljivi tudi drugi strokovni delavci centra. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? V programu gre predvsem za: - delo z odraslimi invalidnimi osebami, - urejanje statusa invalida, zdravstvenega varstva, kategoriziranim osebam, urejanje družinskih razmer, pomoč pri vključevanju v varstveno delovne centre, pomoč pri vključevanju v domsko varstvo za invalide, ki ostanejo sami in za samostojno življenje niso sposobni, - organiziranje popoldanskih dejavnosti za invalide, ki se jih glede na svoje zdravstveno stanje lahko udeležijo. Skratka, celotna skrb za mlajše kategorizirane invalidne osebe, ki so ostale same oz. pri svojih družinah. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Pri delu z uporabniki se poslužujemo temeljnega načela socialnega dela s posameznikom, skupinskega socialnega dela, vključujemo pa tudi elemente skupnostnega socialnega dela. 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se f)o vašem mnenju (najbolj) razi ikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Posebnost tega projekta bi bila v tem, da invalidnim osebam zagotavlja celovito varstvo, nadzor in skrb za njihovo nadaljnje življenje. Ko invalidna oseba pridobi status invalida, ostane v evidenci za kakršnokoli obliko pomoči, ki jo potrebuje. Na našo službo se obračajo osebe ne samo za denarno pomoč, temveč tudi za celotno oskrbo in nadzor. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? 7. Ustanovitelj programa je strokovni svet Centra za socialno delo Murska Sobota. 256 VPRAŠALNIK 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Pobudo za ta program so dali strokovni delavci CSD. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili Projekt vodi socialna delavka centra, vključujejo pa se še psiholog, sociolog in zdravnik, ki so redno zaposleni pri centru, vključujejo se še trije prostovoljci in dva pogodbena zunanja sodelvca. 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 8.a.3. Pc^odbenih/zunanjih sodel. (število?) 9. Uporabniki storitev oz. uslug Uporabniki programa so mlajše invalidne osebe, ki jih imamo evidentiranih 390, redno vključenih v program pa je 16 invalidnih oseb. K nam prihajajo invalidne osebe same, njihovi svojci, predstavniki KS, pogosto pa tudi zdravstveni domovi, bolnišnice in društva invalidov. Največkrat pridejo samoiniciativno, v zadnjem času pa opažamo, da so velikokrat napoteni tudi iz drugih služb, ki jim tovrstne pomoči ne morejo nuditi. Na nas se obračajo z različnimi prošnjami, ki zadevajo materialno pomoč, urejanje statusa, ureditve oskrbe ipd. Po socialnem statusu izhajajo te osebe iz socialno in ekonomsko šibkejših družin. Če živijo na kmetiji, so le te male in ne ustvarjajo dovolj niti za lastno preživetje. Zdravi potomci so odšli od doma, ostajajo le ostareli starši in prizadeti potomci. Pri delavskih družinah pa je običajno zaposlen le en družinski član. Po spolu nekoliko prednjačijo ženske. Izvajanje projekta je vezano tudi na obiske na domu, ki jih opravimo 15 do 18 mesečno. 9.a. Kol ikojih je? 9.b. Kdo prihaja k vam? 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) 10. Financiranje Sredstva za izvedbo programa so zagotovljena v okviru rednega dela CSD (občinski del programa) in iz sredstev natečaja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) 10.b.4Cako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? Nadzor nad dejavnostjo izvaja ustanovitelj oz. direktor CSD in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 11.a. Formalno 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Osnovni problem, s katerim se srečujemo pri izvajanju projekta, je prostorska stiska, saj se projekt izvaja na Centru za socialno delo, kamor prihajajo tudi drugi uporabniki. Vedno večja je potreba po delu na terenu, kar pa je težko ali včasih nemogoče uskladiti s tekočimi obveznostmi na centru. Pri svojem delu smo glede na zakonodajo omejeni. Razne ustanove in društva pričakujejo od nas, da bomo uredili vse potrebe, čeprav niso v naši pristojnosti. Velikokrat naletimo tudi na težave pri raznih službah, ki bi gotovo zadeve morale urejati, pa nimajo razumevanja oz. niso pripravljene pomagati invalidom. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Vsi uporabniki naših uslug oz. storitev se lahko pritožijo na vodstvo Centra za socialno delo, vendar se to doslej še ni zgodilo. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Pri svojem delu izhajamo iz stališča, da je vsak človek osebnost zase, ki je nočemo in ne moremo spreminjati, temveč ji le pomagati, da bo zaživela sebi dostojno življenje. Kot smo že navedli, se največ uporablja metoda individualnega socialnega dela. Pogosto pa se poslužujemo tudi skupinskega socialnega dela. 15. s katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Pri svojem delu sodelujemo z institucijami kot so: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavod za zaposlovanje. Zdravstveni domovi, bolnišnice itd. Največ pa sodelujemo z društvi in 257 DOKUMENTI socialno humanitarnimi organizacijami kot so: Društvo paraplegikov, Društvo slušno prizadetih, Društvo slepih in slabovidnih. Društvo za pomoč duševno prizadetim. 16. Podatki o uporabniki)! 16.a. Katere podatke zbirate? Zbirajo se podatki o uporabnikih socialnovarstvenih storitev. To so podatki iz družinske in zdravstvene kartoteke, podatki o premoženjskem stanju. Vsi podatki so zajeti v socialni anamnezi vsakega posameznega upravičenca. Podatki se hranijo in obdelujejo v okviru enotne evidence večinoma ročno, na nekaterih področjih pa računalniško (denarne dajatve). Podatki so na razpolago le delavcem CSD za izvajanje svojih nalog. 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Navedeni program želimo razvijati naprej. Prizadevamo si ustanoviti mobilno službo, v okviru katere bi obravnavali čimveč invalidnih oseb na njihovih domovih, kajti te osebe je težko obravnavati na sedežu centra, ker se zaradi invalidnosti ne morejo redno udeleževati seans. 18. Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Marta Volmut, socialna delavka. Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44 tel, (069)31- 758, fax (069)31-759. 39 1. Ime in naslov ustanove CENTER ZA SOCIALNO DELO TREBNJE 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti Ime in naslov službe oz. dejavnosti PROGRAM ZA KVALITETNEJŠE ŽIVUENJE ROMOV 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Dejavnost se izvaja vsak delovnik od novembra do aprila (zimski čas) v romskem naselju Hudeje 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? program zajema organizacijo zdravstvene vzgoje, izobraževanja odraslih, predšolske vzgoje in socialnega dela z Romi v namenskem prostoru, kije lociran v največjem romskem naselju z namenom omogočiti Romom čim več možnosti za poznejše vključevanje v življenje in delo 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? TEMELJNA NAČELA pri delu z uporabniki so: približati kraj in čas dejavnosti uporabnikom, individualni programi prilagojeni njihovemu sprejemanju, sprejemati njihovo drugačnost 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) radikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? POSEBNOST te službe oz. dejavnosti je v tem, da so Romi vključeni v njim znanem in "varnem" okolju, da je čas zimski, ker poleti nabirajo zelišča izven kraja bivanja, da se prilagaja njihovim potrebam in da pomeni dejavnost korake kizboljšanju razmer pri Romih (nizka izobrazbena raven, vpliv negativnih družbenih pojavov, nemotiviranost za šolanje, zaposlovanje) 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalni ustanovitelj Centra za socialno delo Trebnje, kjer deluje program, je Vlada R Slovenije 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Pobudo za to službo oz. dejavnost je dala občina. Center kot eno od oblik preventive in tudi korekcije razmer 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili 8a Profili: zdravniki in v. medicinske sestre, vzgojiteljice, učitelji, socialne delavke 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) 1 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?) 8a3 Ni neposrednih pogodbenih sodelavcev, ker obstaja dogovor med dejavnostmi zdravstva, predšolske vzgoje izobraževanja odraslih in socialnega dela. 9. Uporabniki storitev oz. uslug 258 VPRAŠALNIK 9.a. Kol ikojih je? Uporabniki programa so predšolski otroci iz romskega naselja Hudeje (16), posamezne skupine za zdravstveno vzgojo (30), izobraževanje odraslih (22), posamezne skupine za socialno delo (skupina mlajših, ki niso nikamor vključeni, ostale skupine se oblikujejo glede na temo) 9.b. Kdo prihaja k vam? Vključujejo se ženske, otroci, mladi, pravzaprav večina Romov iz tega naselja, ki šteje 100 prebivalcev 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Predšolski in izobraževalni program ponudimo, pri zdravstvenem programu upoštevamo njihove potrebe (naša, deloma njihova ocena), pri skupini mladih se program oblikuje skupaj, prav tako od njih izhajajo potrebe po posameznih informacijah in rešitvi problemov) 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? K programom prihajajo na osebno vabilo, večkrat je potrebna dodatna motivacija 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? Socialni status nam je poznan, saj je program nastal zaradi njihovega statusa - nepismenost, nezaposlenost, nemotiviranost 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) Dejavnost tako organizirano poteka drugo zimo, Romi jo sprejemajo m se dnevno udeležujejo vsega, kar se dogaja - povprečno je pri programu po 10 do 20 udeležencev 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, iiporabniki¡ državni, mestni, občinski orean?) Sredstva za dejavnost zagotavlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve iz sredstev za preventivne programe in pa Center iz redne dejavnosti 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Nekaj sredstev prispeva tudi občina, ni pa sponzorjev 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno Formalno Center za socialno delo. Ministrstvo 11.b. Neformalno Neformalno občina, občina 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Največji problemi, s katerimi se srečujemo pri sami dejavnosti, so predvsem: pomanjkanje kadra, sredstev za izvedbo programa, po drugi strani pa velika pričakovanja družbe na eni strani in majhna pripravljenost Romov za sodelovanje na drugi strani 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Uporabniki imajo možnost pritožiti se zaradi storitev, to izrazijo neposredno, vendar se ne nanašajo na sam program pač pa na splošne probleme - materialna stiska, neustrezen odnos družbe do njih ipd 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? METODE, kijih izvaja Center v tem programu, so predvsem: koordinacija dejavnosti, neposredno socialno delo pa vključuje tako individualne oblike kot oblike skupinskega in skupnostnega socialnega dela 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Pri programu sodelujemo z vzgojnovarstveno organizacijo, zdravstvenim domom, centrom za izobraževanje in kulturo (delavska univerza), šolo, občino 16. Fbdatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Program je namenjen vsem Romom iz naselja, kjer je 100 prebivalcev, od katerih je polovico otrok in mladostnikov in veliko mladih, ki so starši in imajo velik vpliv na nadaljnjo socializacijo 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakgni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? NACRri so predvsem v kontinuiranem delovanju te službe, ob prilagajanju programov njihovim potrebam in možnostim ter vključevanjem posameznikov v redne programe 18. Poznate v okolic i kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Anica Miklič, 068 44256, 44293 259 DOKUMENTI 40 1. Ime in naslov ustanove Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti KLUB ZA PREŽI VLIANJE PROSTEGA ČASA ODRASLIH DUŠEVNO PRIZADETIH OSEB. 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Vsako drugo in tretjo soboto v mesecu, dopoldan, od 9.00 do 13.00 ure. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? - omogoča večjo kvaliteto življenja odraslih prizadetih v svojem neposrednem bivalnem okolju; - zbiranje odraslih duševno prizadetih oseb; - druženje in konstruktivno preživljanje prostega časa; - doseganje višje stopnje socializacije; - integracija populacije duševno prizadetih v ožje in širše okolje 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? - izhajamo iz potreb udeležencev; - upoštevamo različnost in specifične sposobnosti in posebnosti posameznika; - preko dejavnosti oblikujemo osebnost posameznika in ustvarjamo skupinsko dinamiko 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Je nadgradnja institucionalne skrbi za duševno prizadete osebe v naši občini. Odraslim prizadetim srečanja v klubu omogočajo potrditev lastne vrednosti, bogatijo njihovo življenje. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Center za socialno delo Ravne na Koroškem v sodelovanju z Društvom za pomoč duševno prizadetim Ravne na Koroškem 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Strokovni delavci Centra: Zmaga Prošt, dipl. psih. in Jelka Kovač, socialna delavka. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili 8.a. Dijaki, študentje, starši duševno prizadetih, fizioterapevt, ekonomist, socialni delavci, specialni pedagogi, dipl. psiholog. s.a.l. Redno zaposlenih (število?) Socialna delavka, dipl. psihologinja 8.a.2. Prostovoljcev (število?) Prostovoljci: 14 oseb (13 žensk, 1 moški) 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?) Zunanji sodelavci: usposabljanje in supervizija prostovoljcev, občasno 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? 30 duševno prizadetih oseb iz občine Ravne na Koroškem (21 moških, 9 žensk) 9.b. Kdo prihaja k vam? duševno prizadete osebe obeh spolov starih od 18 do 72 let 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Želijo zadovoljiti svoje potrebe po sprejetosti, moči, zabavi, sprostitvi, razbremenitvi, zaposlitvi in druženju s prijatelji. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? VeČina pride samoiniciativno, nekaj jih je spodbudila socialna delavka. 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? Osebe s priznanim statusom invalidne osebe in slabimi socialnimi razmerami. Živijo pri starših, skrbnikih ali pa v popolni zavodski oskrbi. Potrebujejo vodenje in nadzor v vsakdanjem življenju in delu pod posebnimi pogoji. 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) Redno mesečno prihaja v klub 25 do 30 oseb. Delujeta dve enoti kluba, ena v Mežici, ena na Ravnah (10 do 15 oseb v vsaki). 10. Financiranje Ta oblika preventivnega programa se odvija že četrto leto. Na začetku sta pri financiranju pomagala CSD Ravne in Društvo za pomoč duševno prizadetim Ravne. V letu 1993 pa smo dobili nekaj sredstev tudi od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in iz občinskega proračuna. 260 VPRAŠALNIK lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) Nadzor nad delom izvaja CSD Ravne na Koroškem. lO.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Starši oziroma skrbniki duševno prizadetih oseb in Društvo za pomoč duševno prizadetim Ravne na Koroškem. 1L Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ILa. Formalno ILb. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Prostori za delo klubov: ena klubska enota ima svoj sedež na CSD, druga v Mežici pa nima svojih prostorov in se mora občasno seliti in iskati nove lokacije. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? da 13.a. Kakšen je postopek? Dajo ustno ali pisno pritožbo na CSD Ravne ali Društvo za pomoč duševno prizadetim Ravne. 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. ne 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Pri delu upoštevamo defektološka, psihološka, socialna znanja, metode skupinske dinamike in individualizacije. Glavno izhodišče paje: sprejemanje oseb z drugačnimi potrebami ter pripravljenost biti njihov prijatelj. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Sodelujemo s CSD Ravne, ZDUM Črna, Društvom za pomoč duševno prizadetim Ravne, OŠPP Ravne, Vzgojno svetovalnico Maribor. 16. Rsdatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Osnovne podatke o članih kluba. 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? Hranimo jih na CSD. 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? Na razpolago so samo interno za pomoč in usmeritev pri delu. 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Načrti: - bolj poglobljeno delo; - zagotovitev pomoči na domu invalidnim osebam, ki ne morejo prihajati v klub (nepokretnim). 18. Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Jelka KOVAČ, socialna delavka in Zmaga PROŠT, dipl. psih., tel.: 0602 23004, 23399, 20169. 41 1. Ime in naslov ustanove Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti POMOČ NA DOMU (PD) 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Vsak delovni dan od 7.00 do 15.00 ure. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Zagotavlja pomoč starim, bolnim in invalidom na domu glede na njihove potrebe: laično medicinsko nego ali pomoč pri raznovrstnih gospodinjskih opravilih, nakupih, urejanju različnih zadev... 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? V skladu s specifičnimi potrebami za uporabnike organiziramo pomoč, ki jo izvaja usposobljena skupina izvajalk pomoči na domu. 6. v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? - zadovoljuje potrebe starostnika v njegovem domačem okolju; - prilagaja se potrebam in željam uporabnika (obseg in vrsta pomoči); - starim omogoča, da dalj časa ostanejo v svojem naravnem okolju, kjer se počutijo varne; - razbremenjuje svojce uporabnikov (v času, ko so na delu). Pomoč 261 DOKUMENTI na domu poteka kot javno delo od junija 1991. Izvajalke pomoči so mlade ženske, ki nimajo možnosti za redno zaposlitev. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? 7. Center za socialno delo Ravne na Koroškem. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? 7.a. strokovni delavki Centra za socialno delo Ravne na Koroškem 8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost 8.a. Profili socialni delavec, psiholog; delavci brez poklica, poklicne šole različnih usmeritev, srednje šole različnih usmeritev 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) dva: socialna delavka in psiholog na Centru za socialno delo 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?) 23 izvajalk PD - javno delo 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? povprečno 75 na mesec 9.b. Kdo prihaja k vam? Stari, bolni, invalidi, ki ne zmorejo več sami zadovoljevati svojih osnovnih potreb pri skrbi za samega sebe 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Želijo in potrebujejo pomoč pri osebni negi, dajanju zdravil; pripravo enostavnih obrokov hrane, nakupih, spremstvo k zdravniku; pomoč pri pospravljanju in čiščenju stanovanja 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? pomoči potrebni samoiniciativno ali v njihovem imenu sorodniki, sosedje, znanci; patronažna služba, društva upokojencev, invalidov; krajevna skupnost 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? zelo pester; upokojenci, onemogle gospodinje 9.f. število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) - socialna delavka obišče uporabnike ob sklenitvi dogovora ter po potrebi preverja delo izvajalk (večkrat letno); - neposredno pomoč opravljajo izvajalke glede na vrsto pomoči oziroma opravil (objektivna potreba uporabnika) zelo različno: enkrat tedensko, nekajkrat na teden ali vsak dan 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?) - občinski proračun; - Zavod za zaposlovanje; - uporabniki (prispevek glede na materialno stanje 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno Center za socialno delo Ravne na Koroškem 11.b. Neformalno sorodniki, sosedje 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Izbor dobrih in zanesljivih izvajalcev pomoči (pripravljenost in posluh za delo s starimi) 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožili zaradi storitev oz. uslug? da 13.a. Kakšen je postopek? pisna ali ustna pritožba na Center za socialno delo 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. da. Uporabnik in izvajalka pomoči se nista mogla "ujeti". Problem smo rešili z zamenjavo delavke. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? - individualno delo z uporabniki; - skupinsko delo z izvajalkami pomoči (predhodno usposabljanje, dodatno izobraževanje, analiza dela...); - podlaga za delovanje PD so spoznanja sodobne gerontološke teorije in prakse 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? 15. - zdravstvena služba (patronažna služba); - Urad za delo in Zavod za zaposlovanje (izbor izvajalk) 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? 262 VPRAŠALNIK podatke, ki so nujno potrebni za organizacijo in koordinacijo ustrezne pomoči uporabniku (podatke o njem samem, pomembnih sorodnikih, sosedih; o zdravstvenem stanju in podatki o izvajalkah (načrt dela, realizacija...) 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? na Centru za socialno delo, osebni spisi uporabnikov in izvajalcev PD 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? - Strokovni službi Centra za socialno delo za načrtovanje in izvajanje dejavnosti PD; - Zavodu za zaposlovanje in občini (pogodba o javnem delu; financiranje) 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? - dvig kvalitete dela; - evalvacija rezultatov pomoči na domu; - širitev socialne mreže za pomoč starim na domu: uvajanje prostovoljnega dela mladih za pomoč starim in invalidom; - iskanje možnosti za sistemsko preoblikovanje te dejavnosti v skladu s potrebami starih in obstoječo zakonodajo 18. Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Marjeta ŠTREKEU, socialna delavka in Zmaga PROŠT, dipl. psih., 0602 23004, 23399, 21169. 263 POVZETKI Lena Dominelli Antirasistične perspektive v evropskem socialnem delu Dr. Lena Dominelli je nosilka katedre za socialno upravo na Univerzi Scheffield. Alarmante razraščanje rasističnih napadov in porast skrajne desnice v Evropi je razgibalo evropski tisk. Javno zanimanje za načine, kako se državljanstvo redefinira na podlagi pomika na desno v evropski politiki in pod vplivom globalizacije, je manj opazno. Ta članek analizira to dinamiko in odkriva, da nastaja skupina deprivilegiranih državljanov, ki nimajo normalnega dostopa do socialnega varstva, ki je tradicionalni simbol državljanstva. Po avtoričinem mnenju ima antirasistično socialno delo pomembno vlogo pri prepoznavanju oblik izključevanja in pri tem, da se sooči z njimi v vsakdanji praksi; razpravlja o tem, kako se lahko socialni delavci lotijo problematike pri delu s temnopoltimi ljudmi neevropskega izvora. To delo zahteva priznanje, da socialno delo ni nevtralen poklic, temveč političen. Profesionalci na področju skrbstva bodo morali resno vzeti zagotavljanje državljanskih pravic, če naj njihovo delo ne prispeva k deprivilegiranosti precejšnjega števila pripadnikov neevropskih narodov, ki zakonito živijo in delajo v Evropi. Vesna Leskošek Socialno delo ni politično (ali pač?) Socialna delavka in pedagoginja Vesna Leskošek je vodja Centra za pomoč mladim v Ljubljani pri Centru za socialno delo Ljubljana Moste-Polje. V zadnjih letih smo priča vedno večjim kritikam klasičnega koncepta države blaginje, ki se pojavljajo tudi kot spremljajoč pojav združevanja zahodno evropskih držav. Ob razpadu družbenega sistema in nastajajnju novih konceptov pomoči ljudem v stiski se tudi naša država pridružuje iskanju ustreznejših odgovorov, ki pa so v marsičem neprimerljivi z dogajanjem zunaj naših meja. Nova socialna politika zunaj naših meja išče ustrezne odgovore na zagotavljanje socialnih pravic, ki jih imajo ljudje, pri nas pa izdelujemo koncepte za ustreznejšo pomoč ljudem v stiski. Ta dva koncepta sta si v nasprotju, če razumemo prvega kot spoštovanje pravic posameznika, drugega pa kot pravico države, da intevenira takrat, ko se njej zdi to ustrezno. Težave ljudi oceni po svoji presoji, pogosto brez soglasja klientov. Tukaj pa se že lahko dotaknemo odvisnosti socialnega dela od konkretne socialne politike. Če je koncept socialne politike odvisen od tega, kakšna je odločitev vladajočih poUtičnih strank, in če je socialno delo odvisno tudi od socialne poUtike, potem je socialno delo politično vsaj v dveh smislih: tako, da je odvisno od politike, in tako, da lahko in mora nanjo vplivati. Franc Hribernik Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji Sociolog dr Franc Hribernik je asistent za ruralno sociologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo. Članek obravnava nekatera vprašanja socio-demografskega položaja slovenskih kmečkih družin na začetku 90. let. Na temelju statističnih podatkov popisa prebivalstva v Republiki Sloveniji v letu 1991 in opravljenega empiričnega sociološkega raziskovalnega dela smo želeli zlasti ugotoviti, kolikšna je še socialno-reproduktivna sposobnost kmečkega prebivalstva, kakšen odnos ima vitalna kmečka populacija do družine kot temeljne socialne skupine in kateri so temeljni razlogi za njeno ustvarjanje. Rezultati raziskovalnega dela so pokazali, da je za največji del anketirancev družina še vedno središčni socialni milje, ki opravlja številne nepogrešljive socialno-ekonomske funkcije. Tudi v kmečkih družinah se je zmanjšalo tradicionalno veliko število potomcev, toda reprodukcijski vzorci še vedno presegajo vse bolj kritično slovensko povprečje. Izraženo mnenje o želenem številu otrok v okviru kmečke družine pa dokazuje, da se med tem delom slovenskega prebivalstva deloma še ohranjajo nekatere tradicionalne vrednote. 265 POVZETKI Milko Poštrak Perspektive sociologi|e kulture Sociolog mag. Milko Poštrak je mladi raziskovalec na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani. Ena od najbolj hvalevrednih tendenc v sodobnem družboslovju je gotovo vse bolj izražena težnja po interdisciplinarnosti. Avtor v uvodu svojega zapisa najprej pogleda, kako se nakazana interdisciplinarnost odraža v polju sociologije kulture. V nadaljevanju umesti sociologijo kulture v kontekst matične discipline, torej sociologije, in ugotavlja njen marginaliziran status. Vendar se v zadnjih letih položaj sociologije kulture znotraj discipline spreminja, pač vzporedno s postopnim preusmerjanjem sociologov z vprašanj družbene strukture na vprašanja kulture. S pomočjo lanskoletnega zbornika o razvijajočih se perspektivah sociologije kulture avtor na kratko pregleda in povzame nekatere novejše tendence v okviru sociologije kulture, navede njihove vire in nakaže njihove perspektive. Andreja Grom Primer suportivne psihoterapije starejših Andreja Grom je delovna terapevtka v Domu upokojencev Vrhnika. Veliko starejših ljudi je zaradi določene stopnje socialne izolacije osamljenih, tudi če živijo v domu, med množico. To dejstvo in predpostavka, da je ljudem lažje, če lahko govorijo (tudi o svoji osamljenosti), sta spodbudila nastanek skupine, ki jo predstavlja članek. Avtorica navede nekaj referenc s področja psihoterapije starejših, posebej pa se ustavi pri odnosu starejšega človeka do sebe, bolezni, starosti in institucije "doma za starejše". Oriše nekatere oblike skupinskega dela v domu, med katere je vpeta mala pogovorna skupina. Poda osnovne podatke o tej skupini in prikaže dve srečanji. Predstavi priprave, nastajanje skupine, najpogostejše teme, koterapijo in supervizijo. Skupina poteka četrto leto. Boža Napret Neodvisno življenje Sociologinja Boža Napret je predsednica komisije za socialno delo pri Društvu mišično obolelih Slovenije. Avtorica opisuje svoje doživljanje stigmatizacije na podlagi progresivnega mišičnega obolenja. Njene ugotovitve lahko strnemo v sklep, da se ekološka samouresničitev ne more posrečiti niti neodvisno od drugih niti v celostnosti samega sebe, temveč samo s sodelovanjem v širših, medčloveških procesih in v medsebojnem omejevanju. To pa kaže na naslednji paradoks: bolj ko se samouresničujemo, manj smo lahko avtonomni in samostojni, saj so soljudje tisti, ki nam dajejo prostor za samouresničevanje in sodelujejo pri razvoju naših možnosti. 266 Editor's notes The first article of the present issue is Lena Dominelli's presentation of anti-racist social work, written for the international issue of our journal. No doubt this concept is relevant in our circum- stances as well. It may be said that in many respects, our social work meets very similar problems as elsewhere in Europe, i. e., as those described by the author, and that therefore, social work has many similar tasks. We do think it already fulfils them rather well but without an appropriate reflection, and we hope the article may serve this purpose. The key thesis for this concept is elaborated also by Vesna Leskošek — namely, that social work is a political profession. Vie author, who puts the thesis (in the form of a question) into the title of her contribution, touches the core of the matter: social work is political both because it follows (is bound to follow) the actual political solutions of the issue of its concern, and —for our present context even more importantly — because it itself has an impact on those solutions. How and to what extent it does the latter, indeed depends on the degree of political influence it can exert, but just as much also on how social work articulates the issue in its own professional framework. "Traditional values" are, as we know, a blade with two edges: on the one hand, they may serve to resist contemporary (and also more just — traditional values often oppose the principle of human rights) approaches to social issues, while on the other hand they form part of what is termed "the diversity of cultures" and sometimes offer original solutions of certain social issues. We point out this marginal, yet not insignificant dimension offrane Hribernik's research on the reproductive capabilities of the Slovenian rural population. Our topics are frequently related in not-too-obvious ways. Thus the above statement may be said to belong to the context of sociology of culture. However, for this science to be, properly speaking, applica- ble, its general co-ordinates have to be established flrst, and this is precisely the subject of Milko Poštrak's contribution. Hiere are many reasons for group work to become established in social work, and in some respects this work may be compared to psychotherapeutic one, or to be more exact, some psychotherapeutic elements are present also in social work with groups. But it is also useful for social workers to become acquainted with them for the simple reason that they may avoid certain traps inherent in such work, traps that at least some theories of psychotherapy are already familiar with. So that social workers who work in groups may only benefit from the presentation of a group work with the aged conducted by the author Andreja Grom. It is our inten t to publish further presentations of group work (family therapy, self-help groups, etc.). Our series of essays written by the people who are themselves touched by various forms of "treat- ment" i. e., by the very users of services, continues with the essay of Boža Napret. It is almost redundant to add that these are the most relevant views on "treatments", and in this way, to return to the notion of traditional values, we deviate from the traditional relationship of helping professions to their users, that is, to the object of treatment. 267 ABSTRACTS ABSTRACTS Lena Dominelli Anti-racist perspectives in European social work Lena Dominelli, Ph. D., holds the Chair in Social Administration at Scheffield University. Besides doing research and teaching at university, she has worked as a community worker, social worker and probation officer. The alarming increase in racist attacks and the growth of the Far Right in Europe has been aired in the European press. However, public interest in examining the way in which citizenship is being redefined by both the move to the right in European politics and the impact of globalisation has been less evident. This paper analyses these dynamics and reveals that a group of disenfranchised citizens is being created who will not have normal access to welfare — a traditional symbol of citizenship. Arguing that anti-racist social work has a role to play in identifying these forms of exclusion and addressing them in day-to-day practice, it considers how social workers can take the issue on board in their work with people of non-white European origin. Their doing so would require acknowledgement that social work is not a neutral profession, but a political one. Caring profes.sionals will have to take the realisation of citizenship rights seriously if their work is not to feed into the disenfranchisement of significant numbers of non-European nationals residing and working legally in Europe. Vesna Leskošek Social work is not political (or is it?) Social worker and pedagogue Vesna Leskošek is manager of Youth Help Centre of Ljubljana Moste-Polje Social Work Centre. In the past few years we have witnessed more and more critiques of the classical welfare state concept that accompany the unification of Western European states. With the breakdown of our social system and the emergence of new concepts of help for the distressed persons, this country, too, joins the efforts of finding more suitable solutions; however, in many ways they are incomparable to the developments outside our borders. Instead of proper implementation of the people's social rights, our social policy seeks more appro- priate help for the people in distress. The two concepts are opposing one another, if the former is under- stood as respecting an individual's rights, and the latter as the right of the state to intervene when it deems appropriate. It assesses the people's problems itself, often without the consent of clients. Here we may touch upon the dependency of social work on actual social policy. If the concept of the latter depends on the decisions of the ruling political parties and if social work also depends on social pohcy, then social work is political at least in two senses: as being dependent on politics and as being in a position to be able and obliged to influence it. Franc Hribernik Some aspects of socio-demographic status of Slovenian peasant families Sociologist Franc Hribernik, Ph. D., is an assistant lecturer of rural sociology at University of Ljubljana Biotechnical Faculty, Department of Agronomy. The article deals with some questions of the socio-demographic status of Slovenian peasant families in the early 90's. The research was planned on the statistical data of the population census in the Republic of Slovenia in 1991 and on the empirical sociological approach. It was mainly concerned with the following questions: what is the ability of social reproduction of the agricultural population, what are the views of the vital agricultural population on family as the basic social group, and what are their main reasons to form a family. The results indicate that family remains the central social milieu with many indispensable socio- economic functions for the largest number of the interviewees included in the survey. In spite of the fact that the number of children in peasant families has also decreased, the agricultural population still has a higher average number of offspring in comparison with the Slovenian population as a whole. The expressed desired number of children in peasant families proves that this population has partly preserved some traditional values. 268 ABSTRACTS Milko Poštrak New perspectives of sociology of culture Sociologist Milko Poštrak, M. A., is a junior researcher at University of Ljubljana School of Social Work. One of the most commendable tendencies in contemporary sociology is certainly its increasing tendency to inter-disciplinarity. The author initially reviews its reflections in the field of sociology of culture. Next, he places sociology of culture within the context of its mother discipline, i. e., sociology, and finds that its status there is marginalized. However, in the recent years the status of sociology of culture within the discipline has changed, parallely with the gradual reorientation of sociologists from the questions of social structures to the questions of culture. With the aid of last year's compendium on the developing perspectives of sociology of culture, the author briefly reviews some recent tendencies within sociology of culture, cites their sources and outlines their perspectives. Andreja Grom A case of supportive psychotherapy of the aged Andreja Grom is an occupational therapist in the Home of the retired in Vrhnika. Because of a certain degree of social isolation, many aged persons are lonely even in a home, amongst a crowd. This fact and the assumption that people feel better if they can talk (also about their loneliness) have enticed the beginning of the group prasented in the article. The author quotes some references on psycho- therapy of the aged, and in particular on the attitudes of an aged person towards him/herself, illness, old age and the institution of "home for the elderly". She outlines some forms of group work in the home that include the small conversational group. She gives the basic data on the group and an account of two sessions. She presents the preparations and the forming of the group, the commonest themes, co-therapy and super- vision. The group is in its fourth year of existence. Boža Napret independent life Sociologist Boža Napret is Chairman of the Commission for social work of the Slovenian Association ofMuscu- larly III. The author describes her experiences of stigmatisation on the basis of her progressive muscular illness. Her findings may be condensed into the conclusion that ecological self-realisation cannot succeed either inde- pendently from the others or within self-integration but only in co-operation within wider interpersonal processes and in setting boundaries to oneself. This, however, brings forth a paradox: the more we realise ourselves, the less we may be autonomous and free, for it is the other people who give us the space for our self-realisation and participate in the development of our potentials. 269 ŽENSKA SVETOVALNICA Kersnikova 4, Ljubljana 5. nadstropje Telefon: (061) 13 16 169 Когли je паглепјепа? — Ženskam, ki se v nekem obdobju svojega življenja znajdemo v stiski in potrebujemo podporo pri svojih odločitvah. — Ženskam, ki se sprašujemo, kako naprej, in se pri tem opiramo zlasti na svoje notranje sile in moči. — Ženskam, ki potrebujemo pozornost in koga, ki bi nas zares poslušal. Kdaj se lahko obrnete na nas? VSAK DAN od 14.00 do 16.00 razen v ČETRTEK, ko delamo od 10.00 do 12.00 Vse usluge so brezplačne. Та1мја Lamovec: Ko RESÍTEV postane pRoblEM ¡is zdRAVilo POSTANE STRUp (Nove oblike cskrbi vm o.Hcbc v dužcvni kri/.i) Knjiga obravnava zgodovino razvoja psihiatrije, duševnih bolezni in oblik zdravljenja, ki SO bila značilna za različna obdobja. Ta pregled pokaže, da je zgodovina psihiatrije tenrieljila na nadzorovalnih mehanizmih, ki naj bi družbo rešili pred človekom, ki je bil drugačen od ostalih in človeka samega pred svojo lastno drugačnostjo. Avtorica pokaže, kaj pomeni biti označen kot "duševno bolan", in kakšne so razlike med modeli zdravljenja v tradicionalnih in sodobnih družbah. V knjigi lahko najdemo tudi opise ritualov v psihiatričnih ustanovah in izkušnjah, ki jih ima tudi sama. Ugotovi, da okoliščine zdravljenja pogosto bolj kot psihična kriza spremenijo življenje človeka. Da bi se lahko temu čimbolj izognili, avtorica predstavlja kot alternativo zahodnemu medicinskemu modelu zdravljenja socialni model, v katerem človek doživi kar najmanj stigmatizacije in institucionalnih poškodb. Čeprav je v predgovoru zapisano, da knjiga poskuša spregovoriti o norosti, pomeni mnogo več. Tako knjiga tudi predstavlja načine in pravila, kako si človek sam lahko pomaga v krizi, kako lahko zmanjša posledice krize in kako lahko osebi pomagajo drugi. Med alternative medicinskemu zdravljenju spada tudi preživetje krize doma s podporno skupino ljudi. Čeprav je to znanstveno delo, pa knjigo odlikuje izjemno razumljiv jezik, ki jo odpira tudi ljudem, ki niso strokovnjaki, vendar potrebujejo pomoč, podporo in opogumljanje v smeri samopomoči in samozagovorništva. Pa tudi vsem drugim, ki jih ta problematika zanima. Knjiga formata 15cm X 22.5 cm ima 360 strani. v knjigarnah stane 2.940,00 sit. S to naročilnico jo lahko naročite za 2.415.00 sit. ШЛМ. d.o.o. Rusjanov trg 10 61110 Ljubljana MAROCILNICA Maročamo ..... izvodov knjige T. Lamovec: Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ime/organizacija:............................................................................................................... Maslov:............................................................................................................................. Pošta:............................................................................................................................... Datum:.............................................................. Knjigo bonVo plačal/i (željeno obkrožite): Podpis (in žig za organizacije):............ 1 z virmanom (za organizacije), 2 poštarju (pošljite po povzetju). Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo • Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik). • Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write for Windows. • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate, opombe in naslove bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu. • Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk čmo- bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako: Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, R Caplan, W. J. Karim (ur) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {ur.), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press. J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New/ York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction oí reality. J. Amen Psychoanal. Assn., 39: 399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60. Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psychoanalysis. New York: Basic Books. Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor^, koavtor^ leto^: stran^; avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984:111; 1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Mlllerjevi (1992) je... ali ...po Millerjevi {op.cit: 44) je... Kadar je referenca izključna ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. • Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/...; s takima črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je 'lunkcija družine /je/...". • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtoija naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V datoteki Y bo torej pisalo: Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtoiju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni termini, jih pripišite v oklepaju. Editorial Board Vika Beve Vito Flaker Anica Kos Blaž Mesec (Chairman) F^vla Raposa Tajnšek Marta 4>deb Bonač Marjan Vonäna social work Vol. 34, June 1995, Part 3 (\iblishecl by University of Uubljana School of Social Work All rights reserved Editor-in-Cliieff Bogdan Lešnik Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragos (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editor Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia phone & fax (+386 61) 133-7011 e-mail: vssclelo@uni-li.si Advisory Board Franc Brine Gabi Cačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Mara Ovseni k Jože Ramovš Tanja Rener Bernard Stritih selected contents Lena Dominelli Anti-racist perspectives in European social work 181 Vesna Leskošek Social work is not political (or is it?) 195 's Franc Hribernik Some aspects of socio-demographic status of Slovenian peasant families 203 Milko Postra k New perspectives of sociology of culture 217 Andreja Grom A cose of supportive psychotherapy of the aged 225 Boža Napret Independent life 235 Editor's notes and English Abstracts 267 Published in six issues per year. socialno deb 34 (1995), 3 članki Lena Dominelli Antirasistične perspektive v evropskem socialnem delu 181 Vesna Leskošek Socialno delo ni politično (ali pač?) 195 Franc Hribernik Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji 203 Milko Poštrak Nove perspektive sociologije kulture 217 Andreja Grom Primer suportivne psihoterapije starejših 225 esej Boža Napret Neodvisno življenje 235 poročilo Evropski kongres o rejništvu • Miroslava Gec-Korošec 245 recenzija Lamovec, Ko rešitev postone píobiem in zdravilo postone strup • Darja Zaviršek 249 dokumenti Vprašalnik za psihosocialne službe (VIII) 253 povzetki Slovenski 265 Angleški 267 ISSN 0352-7956 UDK304-h36