.MLADO JUTRO Št. 31 Nedelja, 2. avgusta 1931 Ivr Grahor: Petletnega Miloša moška povest 11. Krave. Miloš se je privadil. Brata in sester tu ni bilo, da bi se z njimi igral, a bile so okrog njega reči, mnoge reči, katerih doti2j ni poznal. Delo v mlinu je kmalu razumel. Opazoval je kamne, kako so požirali zrnje: pšenico, rž in koruzo, bruhala otrobe, mekinje in moko. Poslušal je, kdaj pade železo in pozvoni, ker so merniki prazni. Pomagal je prenašati mernike, poloniks in vreče, uteži in mala sita. kakor doma. Cesto je sedel pri vrtilnih sitih, ko so bila odprta in je pomagal mlinarju nakla" dati otrobe izpod njih. Občudoval je, Pastirjev glas se gubi v grmičevju. Najbrž se js obrnil za kravami. Miloš ga je samo po prvem klicu opazil in zdaj mu hiti na pomoč. Škaba je velika r javka in ima zlomljen rog. Gotovo jo kmalu najde. Prebresti je treba vodo. Z rokami privihaš hlače kolikor se da visoko, a na tem mestu je voda globlja, na spolzkem kamnu zdrčiš in že so mokre. Pa to se ne zgodi Milošu prvič in do večera se posuše. Visoko na strmem bregu so krave zašle v grmovje, a vidi jih samo pet, zdaj samo štiri. Kje so ostale? Pastir jih lovi in kliče »Siv- <& ka! Rjavka! Te-le!« Od daleč odmeva njegov razparani glas in S3 ubija v dolini. Tu spodaj ga komaj čuješ, pa tudi ni časa, da bi ugibal, kje so. Miloš se podi v breg. Zdaj je že bolje. Pastir je šel branit koruzo. Jezno kriči. Krava ga ne uboga. »Škaba!« Škaba mu je ušla na njive. To je rjavka z zvoncem. Navezali so ji zvonec na vrat, ker rada pobsgne. A Škaba? Škaba mora biti že daleč, ker je pastir nič več ne kliče. To jo bo treba iskat, rjavko brez zvonca. Le zakaj ji ga ne obesijo na vrat. Miloš se jezi na pastirja, kajti pot je prestrma, prehitel se je in zdaj komaj sope. Prvič je bil Miloš navdušen, zdaj pa nič več. Prav za prav nI poti, niti steze, stopati mora kakor nanese. Vsa Ostrovščina je eno samo veliko pobočje, pašnik, posekan gozd. Stari štori stoje na samem, v njih so mravljišča. V goščavah rasto visoke divje čašnje. kako drobno delajo in kako lepo odmetavajo mletav, da se takoj loči v debelo in drobno. Vse to urejuje pri kamnih viseča utež, ki jo mlinar uravnava, kolikor je potrebno. Ljudie, ki pripeljejo v mlin, si lahko vse izberejo. Večer pride naenkrat. Miloš se vozi, naklada deske, jih vozi na otok in stavi sušit. Na ves svet je pozabil; ko bi ga nihče ne poklical, lahko dela do trdne noči. Toda z otoka vidi tudi pobočje, koder se paso Lunjeve krave. Krave in teleta pa ima Miloš posebno rad in kadar je treba, teče pomagat pastirju. Nehote se ozre v Ostroščino in posluša. Ali ga ni nekdo klical? Visoko v grmovju doni kravji zvonec: trlonk, tr-lonk. »Miloš! Miloš!« Pastirju so pobegnile krave te kliče Miloša na pomoč. »škaba je ušla v Ostrovščino!« »V Ostrovščimo?« »škaba!« Nevarne so zaradi trnov im sršenovih gnezd. Na levi strani se začetijajo njive, kjer Jakš nalašč vsako leto seje koruzo, krave pa jo nalašč rade jedo. Da je le sitnost s kravami, ki zahajajo v škodo, in večni prepir s sosedom. Tone je menda že imel take sitnosti in je moral plačati pet kron odškodnine za koruzo, ki so jo pojedle krave. Zato varuje najbolj levi breg, kjer so njive. Na desni strani se odpira ostrovška gmajna, tu ni nevarnosti, pri vodi so široke mlake, po grebenu pa mlad gozd, košenine, mlad gozd. Vmes je še kakšna češnja, divja češnja, jablana, lesnika. Jeseni je treba paziti na krave, da ne jedo jabolk, ker bi se zadušile. Leskovo grmje pa skrije kravo, da je ne vidiš in ne opaziš, dokler ne puhne pred te — in spet zbezlja. Kaj pa naj krava drugega dela? Je, pije, prav pošteno je in pošteno pije, prežvekuje, leži in podi sitne muhe. »Aha, krave!? Jih boš še spoznal in boš videl, kako je lepo, loviti take pošasti, kadar se njim zazdi in pobegnejo.« Tako je pastir prerokoval Milošu, ko mu je prvič prinesel zajtrk: kanglioo kave in kos sorženega kruha. Sedela sta, govorila, vmes pa štrkala vsak hip za kravami. »Ce krave mislijo?« »Gotovo mislijo,« pravi pastir. »Ška-ba gotovo.« Zdaj se je Miloš spomnil njegovih besed. Iskal ga je, a zasopljen je bil tako, da ga ni mogel poklicati. Pastir pa je njega že videl. »Pojdi na desno čez Paškovo! Ška-ba je ušla; pa stopi!« Miloš se je podvizal. Krave ni bilo videti. Rezal je najhujšo strmino in kar počez, včasi se je malce oprijel za vejo, včasi na skritem oddahnil. Bil je že mrak, ko je po dolgem iskanju našel preklicano rjavko. Oddahnil se je. Potem pa jo je ponosno gnal k čredi in še nalašč bolj vpil nad njo, čeprav je ni tepel in tudi priganjal je ni zelo, da se mu ne pregreje, ker krava hitro zboli, dobi pljučnico in umre. Vendar sta pridrla iz goščave kot dve pošasti. Pastir je bil zadovoljen, Miloš pa — tudi. Poznala sta se že precej, le da se je Tone rad včasi pobahal in se je tudi imel s čim, Miloš pa ne. »Danes sem našel češnje, ki bodo kmalu rdeče,« je rekel Tone. »Jaz pa sem našel gobe,« se je potolažil, da bi tudi on kaj povedal. »Ne jurokov!« »Pa prav jurčke.« »Jurčki so rjavi.« Ce so bile gobe ob nenavadni poti, koder je hodil za Škabo, res rjave, se Miloš ni več spominjal in zašel je v zadrego. »Stara mati jih radi jedo,« ga je vzpodbujal pastir, »ampak ti še ne veš, katere gobe so dobre in katere strupene,« je nadaljeval in ga modro opazoval. »Strupena prec počrni, če jo odk rugiš, prava pa ne.« To je Miloš že vedel, a ni hotel pastirju jemati veselja in je rajši vprašal, kdaj pojdeta iskat češenj, kje bosta pekla jeseni krompir, kje koruzo in take zanimive stvari. Vse to se je še obetalo. Pastir se je že na vse pripravljal. Pokazal mu je, kje neti ogenj, in pri tem se je obnašal prav po cigansko; vse mu je prišlo prav: kamen, robida, štor, še celo trnje in stari žeblji. Imel je že tudi načrt, kako ogradi pašnik, da mu krave ne bodo uhajale, posebno da ne bodo več mogle v sosedovo koruzo in deteljo. V nedeljo pojde k Jak-šu na čoln, ker sta prijatelja z njegovim sinom. To je bilo pa že nekaj. »Tudi ribe bova lovila: samo pazi se, da nikomur tega ne poveš, ker je povsod prepovedano. Imaš kak trnek?« Miloš se je spomnil, da jih doma v trgovini prodajajo. Obljubil je Tonetu, da mu trnkov lahko preskrbi, kolikor hoče in dobrih. Tone mu je povedal kakšnih. Pomenila sta se tudi o svincu za obtežitev in o glistah za vado*. O vsem tem sta se razgovorila. Milošu se je zdelo, da je našel veliko prijateljstvo. A v tem sta se zaklepetala. Že so ju klicali. »Domov! Ženi krave domov!« »Domov!« je odmevalo od Suhorja. Takega odmeva Miloš še ni bil slišal. Glas se je odbijal daleč do zadnjih hribov in zopet nazaj. Na otoku sta opazila deklo, ki ju je klicala. Preštela sta krave. Zibale so se proti vodi in drsale ob grmovje. Škatla je mukala. Stopila sta na brv in pognala krave v vodo. Pile so malo. Telički so se neumno preganjali okoli njih. Na otoku so šle vsaka svojo pot, kakor pač krave, in nekatere so se na drugem kraju otoka spomnile, da so še žejne, pa šle pit še enkrat k potočku pod jezom. »E, gospodična! Ali niste znali prej piti? je kričal pastir nad neugnanko Škabo. »Vidiš, kako je blago pametno. Še teleta vedo, da je tu voda bolj čista in sveža,« se je smejal, pri tem pa pozor- • Vada — vaba za ribe, da primejo. no stražil, da krave niso mogle nazaj. Morala sta jih počakati in še zadovoljna sta bila, da so mirne. Solnce je že zašlo. »Takole je letpo, zvečer,« je dejal Tone. V hlev so šle krave kar same. Samo telički so štrkali nabrzdano okoli vrat, preden so našli vhod. Še bi se radi preganjali in jim najbrž nič ne diši k jaslim. Zato jih pastir včasi nič ne prive-že, a ima potem večno skrb, da se ne pripeti kakšna nesreča. Miloš jih tudi ne bi privezoval, toda pastir ukazuje: »Priveži!« in Miloš uboga. Po večerji gre še enkrat v hlev. V malem hlevu bivata dva mlada telička in ko se skloni k njim čez leseno ograjo, da ju poboža po čelih, mu ližeta roko. (Dalje prihodnjo nedeljo) Strah in čaroben kamen Živel je nekoč deček, ki se je imenoval Janezek, a vsi ljudje so ga imenovali Bojazljivca. Tudi dečki, ki so bili manjši in slabejši od njega, so ga tako klicali in ga ometavali s sneženimi kepami. Janezek pa je bežal pred njimi, kolikor so ga nesle noge. Nekega dne je prišel ves zasopel pred svoja vežna vrata, a tam je stal Tone, njegov smrtni sovražnik! Tone ga je že pol ure čakal. »Čakaj Bojazljivec, zdaj te pretepeni. kakor še nikoli!« In že je sunil Janezka v-rebra. »Pusti me, dragi Tone, pusti me! Podarim ti knjigo,« je tarnal Janezek. »Kakšno knjigo?« je vprašal Tone. »Okrašena je s pisanimi slikami,« je hitel pripovedovati Janezek. »Takoj ti jo prinesem dol!« »Ha, ha!« se je zasmejal Tone. »Te- daj bi lahko dolgo čakal tebe in tvoje knjige. Najprej moraš priseči, da jo boš res takoj prinesel.« Janezek je na mestu prisegel. Tone ga je izpustil in Janezek je zdirjal po stopnicah navzgor. Čez pet minut se je vrnil s knjigo in jo dal Tonetu. Toda drugi dan ga je Tone spet napadel in zakričal: »Takoj mi prineseš svoje ravnilo!« In Janezek mu je takoj prinesel ravnilo!« In Janezek mu je takoj prinesel ravnilo. A Tone tudi zdaj še ni bil zadovoljen, Drugi dan je zahteval Janezkove svinčene vojake, potem njegovo zbirko znamk in tako dalje. Janezek se že ni več upal domov. Naposled se je domislil skritega vhoda v klet, a tudi tam ga je Tone zasačil. Nekega večera je sedel Janezek na stopnicah, ki so vodile v klet, in milo jokal. »Zakaj jokaš, mali?« je vprašal nekdo za njim. Janezek je prestrašen dvignil glavo in zagledal pred seboj staro perico. »Jojmene, jojmene!« je zaihtel Janezek. »Nu, tak povej no, kaj ti je?« je dejala perica in sedla k njemu na stopnice. Tedaj ji je Janez vse povedal, kar mu je težilo srce. »Nu, jaz bi ti že lahko pomagala...« je dejala perica. »Imam sredstvo!« »Kakšno sredstvo?« je vprašal Janezek. Star arabski kamen imam, ki ima to čudovito moč, da podeli tistemu, ki ga nosi pri sebi, nenavadno moč. Ta kamen ti lahko posodim za nekaj dni.« Ln res. Drugi dan je prinesla perica Janezku čarobni kamen. Kamenček je bii majhen in videti je bil kaj navaden. »Vidiš, Janezek, ko zagledaš svojega sovražnika, daj kamenček v usta in zakadi se vanj pa boš videl, v naslednjem hipu, ga boš premagal! Prav nič se ti ni treba bati, zakaj ta kamenček ti bo zanesljivo pomagal!« Drugi dan je Tone napadel Janezka sredi ceste: »Takoj mi prinesi svoj parni stroj, če ne ... Lop! in že je zapela Tonetu zaušnica z desne strani. Preden se je Tone zavedel, kako in kaj, mu je primazal Janezek še eno z leve in še nekaj toplih povrhu. »Jooj!« je kričal Tone, »pusti me! Vse tvoja stvari ti vrnem!« Janezek mu na žalost ni mogel odgovoriti, ker je imel čarobni kamen v ustih. Brez besed se je obrnil in šel domov. Čez nekaj trenutkov je pred njegovo sobo nekaj zaropotalo na tla. Ko je šel Janezek pogledat, kaj je, je našel pred svojimi vrati vse svoje stvari, ki jih je bil "dal Toue-i«. Teden dni za tem je prinesel Janezek čarobni kamen perici nazaj. »Prav lepa hvala,« je dejal, zdaj ga ne potrebujem več!« »Nu, dobro,« je dejala stara ženica. »Potem ga pa le zavrzi!« »Dragoceni kamen?« je vzkliknil Janezek. »Saj je čisto navaden kamenček«, se je nasmehnila perica. »Čaroben je bil le toliko, ker si si sam izgovoril svoj strah, ki te je delal šibkejšega od tvojega sovražnika.« Maksa Samsa: Ob slovesu poletja 2e prvi akordi jeseni zvenijo iz pesmi poletnih vetrov — ne veš, kako je žalosten teh spevov glas... Požet na njivi je poslednji klas, vsi logi, travniki so pokošeni, sena vozovi s polja se domov pomikajo visoko naloženi... In kot človeku je prirodi veš, ki prvi sivi las beli mu glavo, ko v večne kraje mu mladost odhaja... Ko v mislih žalostnih v samoto greš, poslednjikrat pozdravi še dobravo, bogve, če vidiš še jo v dnevih maja... Najboljši krojač V neki ulici so stanovali štirje krojači, Mak, Mek, Mok in Muk, in vsak izmed njih je hotel biti prvi. Mak je nabil na svoja vrata desko, na kateri je bilo napisano: »Mak, najboljši krojač v tem mestu.« To je dobro vplivalo na ljudi; pridno so mu nosili svoje obleke in plašče v popravilo in dela mu ni zmanjkalo nikoli. Ostali trije krojači so se kar davili od zavisti. Mek se je prvi zavedel in obesil na svoja vrata veliko desko z napisom: »Mek, najboljši krojač v tej deželi.« Odslej je imel Mek največ odjemalcev in ljudje so se kar trli pred njegovo delavnico. Ostala dva kroiača sta besnela od nevoščliivosti. Tedaj pa je Mok obesil nad svoja vrata veliko kroglo, na kateri je bil pritrjen napis: »Mok, najboljši krojač na svetu« Ubogi Muk ni vedel, kaj bi napravil. Premišljeval je, kaj naj stori; naposled je obesil nad svoja vrata desko z napisom: »Muk, najboljši krojač v tej ulici.« Ko so ljudje zagledali ta napis, so se od srca smejali in vsak je odslej rad nesel svoje stvari k Muku. Poskusite tudi vi! Naloga je v tem, da vzamete navaden plutovinast zamašek v desno roko, med palec in kazalec in ga postavite kar moči daleč na skrajni konec levega stopala, to pa tako, da sežete z desno roko pod obema nogama, kakor vidite na sliki. Nekaj vaje je treba, pa se vam bo posrečilo, da spravite zamašek prav na konec levega stopala. Le poizkusite! Od kraja se vam seveda ne bo zdelo posebno lahko! Zgodbica o Cfemenceauju Nekaj let pred svetovno vojno je bil »tiger« (tako so imenovali francoskega ministrskega predsednika Clemenceaua, ki je nedavno umrl, ker je vsakega svojega političnega nasprotnika neusmiljeno raztrgal) — član komisije, ki je nadzoroval hrano za vojake. Clemenceau se je navadno nenapovedan prikazal v kaki vojašnici in pokusil vsako jed, preden so jo razdelili med vojake. Tako je prišel tudi nekoč pred neko vojašnico. Na dvorišču je srečal vojaka, ki je nesel iz kuhinje velik kotel, napolnjen s kadečo se tekočino. »Postavi kotel na tla in primesi mi krožnik in žlico! Pokusil bom tvojo juho!« »Gospod, to...« »Tukaj je moja izkaznica! Zdaj pa le hitro izgini!« Vojak je postavil kadeči se kotel na tla in prinesel krožnik in žlico. »Ali, gospod, to ni...« »Spravi jezik za zobe! Čeprav se braniš, bom tvojo juho vendar pokusil!« Clemenceau si je vzel nekai juhe na krožnik in počasi nesol žlico k ustom. »Fej, kaka packarija! Takoj sem si mi- slil, da mora biti juha prav zanlkarna, ker mi je nisi hotel dati pokusiti. Priznaj, da je tako!« »Nimam česa priznati,« je užaljeno odgovoril vojak. »Hotel sem vas posvariti, da to ni juha, ampak da so v kotlu pomiji, pa mi niste dali govoriti!« Cvetko Golar: Kjer se gora siva boči Kjer se gora siva boči, potok se iz zemlje toči. Lahno pljuska, ziblje vale in polzi, drsi čez skale, se pretaka in koraka mimo žabe, ribe, raka. Ob srebrni, hladni luni nad zelenimi tolmuni, kjer se belouška skriva, truden pozno v noč počiva. S trdnim ledom se okuje, kadar zima god praznuje, z rožami se pogovarja, ko zardi pomladna zarja. Strmo se čez jez prelije, v pisano se loko vije, kjer ga reka žejna pije. Kako dolgo lahko živijo živali? Neki nemški učenjak se je več let ukvarjal z vprašanjem, kako dolgo lahko živijo razne živali. Dognal je tole-' želva , . , , p # 300 let 200 ff slon .... ■ m 200 H 162 tt 118 rt 106 M 104 »> 102 n papiga , , , i • 100 M 100 t> sova . . , , 1 • 100 »t štorklja . . . • * 70 rt konj .... • • 60 tt hobotnica (polip) 50 n krastača . . • • 40 rt 30 rt kanarček ■ . ■ • 24 rt 20 M rak « i • ■ « „ 20 II petelin . , , • • 20 rt mravlja . . . * ■ 15 rt čebela-matica . • « 5 rt majski hrošče . t • 5 rt pajek , . . , ■ • 2 M Seveda pa je dolgost življenja pri živalih odvisna od podnebja, zadostne prehrane, in drugih okolnosti — prav tako kakor pri ljudeh. Pes, ki je bil vse svoje žive dni priklenjen na verigo in mu niso postavili niti skledice vode pred hišo, da bi lahko pil, kadarkoli ga je obšla žeja — tak pes gotovo ne bo doživel 30 let. Prebrisani sluga Jonathan Swift, ki vam je mnogim znan kot pisatelj »Gulliverjevih potovanj«, je imel prijatelja, ki mu je večkrat pošiljal različna darila. A prijateljev sluga jih je z nejevoljo prinašal. Naš pisatelj je bil sicer dober in pameten človek, a nikoli mu ni prišlo na um, da bi dal prinašalcu napitnino. Niti ob novem letu se ni spomnil nanj. Zato je bil sluga nejevoljen in se je temu primerno tudi vedel napram pisatelju. Ko mu je nekoč prinesel ribo, jo je položil kratkomalo na mizo in zamr-mral: »Tu vam pošilja gospod ribo!« in je hotel meni nič, tebi nič skozi vrata in domov. »Prosim!« se je oglasil tedaj J. Swift, — »stopi malo bližje. Ali je to dostojen način, če prineseš ribo? Tu, vzemi stol in sedi. Ti si sedaj Jonathan Swift, jaz pa sem sluga, ki ti prinašam ribo. Pokazal ti bom, kako se vede olikan človek!« Sluga je sedel brez obotavljanja v naslanjač in Swift se mu je spoštljivo s poklonom približal: »Moj gospod vam pošilja udane pozdrave in vas prosi, da sprejmete od njega to malenkost.« »Lepo, lepo,« je odvrnil dostojanstveno sluga v naslanjaču. »Sporoči mu mojo zahvalo in udane pozdrave. »Nato je vstal, stopil do pisalne mize in dejal Swiftu: »Ti, pa, dečko, malo počakaj! Ze tolikokrat si mi kaj prinesžl, jaz pa sem vedno pozabil na napitnino. Zato dobiš danes obilnejšo. Tedaj se je Swift od srca zasmejal; segel je res v predal pisalne mize in dal prebrisancu dvojno napitnino. Prvič za mnoge poti, ki jih je opravil zanj in drugič za njegov nauk. o Danilo Gorinšek: Majdine očke Tvoje očke — črne črešnje mamica bi snedla, če bi znala, kje za druge bi ti brž izvedla. Tak pa mamica ne more snesti o5k — seveda, nak naj sicer Majdica mamico še gleda. Črtomira: Luka Šestanov in mrtvec ki ni bil mrtvec »Stric Luka, povejta no tisto, ki se vam je zgodila, ko ste šli ponoči v mrtvašnico po nosila!« »Va, va, va, pa naj bo. Saj nisem bil sam; bila sva skupaj z Andrejcom Ma-tjačevim. Ta je šele trepetal od strahu, on — še bolj kakor jaz. Takrat je umrla stara Perečka. Bila je vrsta na naju dveh, da greva po nosila. Cez dan sva bila na dnini — zvečer pa sva pri Gluhčevih pomagala spravljati krompir. Bilo je že proti deseti ponoči, ko je prišel k nama vaški župan in dejal: »Sta prinesla nosila za Perečko? Bog se je usmili! Jutri zarana bo pogreb.« »Nisva ne, ker nisva imela časa — pa grsva zdaj ponje, če ni druge pomoči,« sva odgovorila in odhitela proti Trnovem. Ko sva prišla do srede poti, je odbila v zvoniku enajsta ura. »Te je kaj strah?« sem vprašal Adnrejca. »Beži, beži — saj nisem otrok! Strah je prazen trebuh in nič drugega!« mi je odgovoril. iV cerkvenem stolpu so vpile sove in v Trnovem je bilo vse mirno. Odprla sva mrtvašnico in vstopila. »Veš kaj,« se je oglasil Andreje, »ali imaš užigali-ce? Svoje sem pozabil.« — »Tudi jaz jih nimam!« sem odgovoril, ko sem z roko obral vse žepe, »kaj počneva, Luka, a? Kje so nosila?« — »Ne preostaja nama drugega, kot z rokami otipati vso mrtvašnico. Kar dajva Andreje, pa jih bova že dobila!« Jel sem tipati naokoli, pa mi je v hipu zastala kri v žilah. Z roko sem prijel mrzlo telo mrtveca — tako sem namreč mislil — in odskočil, a Andreje je dejal: »Kaj ti je, Luka?« — »Nič, nič!« Prijel sam ga za roko in ga hotel povesti iz mrtvašnice, da ne bi tudi on zatipal trupla in me potem še bolj ostrašil. Pa je hotelo, da je tudi on zagrabil za tisto in zavpii da se mi je revež kar smilil. Oba sva jo pocedila kar se je dalo do Zefe Jerajeve. Tam sva sklicala gospodarja in hlapca ter ju prosila, naj vzameta luč in gresta z nama nazai, ker nosila morava in morava najti. Prišli smo bili z lučjo do mrtvašnice. »Kdo pa je tisti mrtvec? Nisem čul. da bi bili koga prinesli!« je šepetal hlapec in odprl vrata ter vstopit in mi za njim. — Ni treba, da vam pravim, kako sva se z Andrscom oddahnila, ko smo vsi štirje v svitu luči videli, da mrtvec ni bil mrtvec, temveč velik s stene snet križ. Ker so mrtvašnico ravno tiste dni belili, so ga položili na mizo — nama v velikansko grozo in v začudenje najinih spremljevalcev, ki sta dejala: »Vselej je najbolje, da se človek prepriča in uveri. V temi mrtvec, pri luči pa križ — vidite tako je s strahovi!« Andreji Poper Nekoč je živel človek, ki ga je že od mladih dni tresla revščina. Dogodilo se je pa, da se ga je nekoč spomnila sreča in je postal kar čez noč premožen in imeniten-Sklenil je, da bo poslej živel, kakor se tako imenitnemu človeku spodobi. Ker pa prej ni bil bogat in imeniten, ni vedel, kako živijo take vrste ljudje, zlasti ne, kaj jedo. Šel je v najfinejšo restavracijo, se vse-del za mizo in oprezoval, kakšnih dobrot si bogati ljudje najrajši privoščijo. Opazil je, da vsi natresajo v jed v jako majhni meri neko neznano dobroto — poper. Ker tega dotlej še ni poznal, je mislil, da je to pač neskončno zapeljiva in omamna sladkost, brez katere ne more prestati nobeden imeniten človek. Ker je pa zelo draga, si jo privošči le v majhni množini. Poklical je natakarja in zahteval zvrhan krožnik popra. Natakar ga je začudeno pogledal, on pa se je prešerno zadri nad njim in se pobahal: >Kaj mislite, da ne morem plačati? Tu jih potehtajte!« je rekel in vrgel na mizo mošnjo denarja. Natakar je postavil predenj zvrhan krožnik popra. Mož je bil nagel pri jedi in pri delu, zahteval je še žlico in dvakrat zajel z njo popra ter ga natlačil polna usta... Več ni mogel. Kako je bilo potem, si lahko mislite. Ako si pa tega ne morete predstavljati, lahko sami poizkusite. Če nočete ne tega ne onega, pa poslušajte, kaj so pravili o njem ljudje, ki so ga videli, ko se je mastil s poprom. Da je vstal kakor obseden izza mize, so rekli, da je divjal sem in tja po sobi. Iz oči so inu kapale kakor lešnik debele solze. Le malo je manjkalo, da si ni še nosu odtrgal. Kraška narodna Piha, piha burja, išče fanta Jurja ali mladi Juri, poje, vriska, tuli gori ob potoki s hlebom kruha v roki..i Burja polna glada — hleb njegov bi rada..» šAlt Ni mogel odkloniti V Londonu je bila velika dobrodelna veselica, na katero je prišel tudi zelo bogat lord. Pri vhodu ga je sprejela mlada deklica in mu ponudila škatlico cigaret v nakup, češ da je čisti dofcičsk namenjen za siromašne otroke. Lord je zmajal z glavo in dejal: »Hvala, nisem kadilec!« Deklica mu je ponudila nalivno pero, o lord je tudi zdaj odvrnil: »Hvala, nikoli ne pišem, te reči opravlja moj tajnik namsstu mene!« Ko mu je deklica ponudila zavitek sladkorčkov, je odgovoril: »Hvala, sladkarij sploh ne jem!« Tedaj se je deklica hudomušno nasmehnila. Vzela je iz košarice škatlo finega mila in rekla: »Umivate se pa gotovo!« Zdaj lord seveda ni mogel več odkloniti. »Slabo vreme bomo dob'li,« je rekel Mihec z resnim obrazom, »barometer je padel!« Kdo ti to pravi?« »Saj sem ga sam izpustil iz rok, da je padel.« Amerikanec iz Chicaga reče svojemu prijatelju iz Newyorka:« »V našem mestu so zidali hišo, ki je tako visoka, da mora človek štiri in dvajset ur hodit', preden pride do zadnjega nadstropja.« »To ni nič. Pri nas so zidali zelo visoko hišo. Na strehi te hiše sem ime! opravka. Pri delu m1 je padlo kladivo iz rok in je zletelo v globino. To je bilo v soboto popoldne. Ko sem šel v ponedeljek spet k tisti hiši, mi je padlo kladivo na glavo. Vidiš, tako visoka je tista hiša v našem mestu!« Jutro veki! Najlepše mladinske knjige dobite v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani. Ivan Albreht: Pedenj - človek ob morju Pedenj-človek do morja jo nekoč prikoraca: »Kdo pa točil je solze, da je toliko vode?« Iz morja mu povodnjak odgovarja mokrodlak: »Kje naj Še vode dobim, da neumnost potopim? Je globina v dnu morja marsikaj pogoltnila: za nespamet, oj gorje, yje preplitvo še morjč!« Ogrlica Uganite kako je ime deklici, ki nosi to ogrlico! Rebus fiden izmed tistih, ki bodo pravilno rešili ta rebus, bo izžreban za nagrado m bo dobil lepo knjigo iz »Mladinske knjižnice Jutra«. Križal jka „Čajnik" Pomen besed Vodoravno: 1. Organ vida. 4. posoda 5. predlog, 7. oseba iz sv. pisma, ki se vozi v ognjenem vozu. 8. gora na kateri je Bog dal Mojzesu deset zapovedi. Navpično: I. Predlog. 2. ptič, 3. pokrivalo za spanje, 5. domača žival, 6. gozdič. Rešitev križaljke »Tank« Navpično: 1. tank, 2 kam, 3. ima, 4. Peč. 5. rja. Vodoravno: 2. kipar, 6. kamenje, 7. mačka. To pomeni: Rokavice nosite, ko Vlada zima. Res je! strupena Rešitev uganke Nobenkrat. Saj vendar v uri ni psov. Lestvica Vstavi v lestvico črke: a, a, a, a, d, e, e, e, f, g, h, h, i, i, j, k, k, k, 1, m, n, n, n, o, o, p, r, r, r, r, s, s, t, t, u, v, v. Besede v prečkah pomenijo: Kos I. II- III. IV. posteljnine. Varuje prst. Moško krstno ime. Obrtnik. Žareč drobec premoga. I—II: slovenski pisatelj. III—IV; njegovo delo.