GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Štev. 32 — Leto III.
Murska Sobota, 16. avgusta 1951
Cena 5 din
Nove  plače in cene
V sedanji prehodni dobi, ko bodo postopoma ukinjene vse nakaznice in boni in je v zvezi s tem časopisje pisalo tudi o novih plačah delavcev in nameščencev, se pojavljajo med našimi ljudmi najrazličnejša ugibanja in govorice.  Nekateri, predvsem taki, ki časopisov ne čitajo, si razlagajo to po svoje. S 1. septembrom že pričakujejo spremembo, čeprav se za gotovo še ne more reči kdaj bo, ker to zahteva mnogo priprav — gotovo pa je, da bo v prihodnjih mesecih.
Ljudi ne zanima toliko, kdaj bo, bolj jih zanima, kako bo. Ker si ne vedo razložiti (pojasnil v dnevnem časopisju pa ne čitajo) nestrpno pričakujejo. Medtem pa mnogi ugibajo kar po domače. Desetkrat višje plače  kako neki bo takrat vse drago? Pri tem nekateri sedanje plače pomnožujejo z deset, ker ne vedo, kako je to povedal minister Boris Kidrič. Čudno pa se jim zdi, zakaj je cena kruhu kljub temu padla. Zato si razlagajo:	cene
kmetijskim pridelkom bodo padle, industrijskim pa zaradi novih plač visoko narasle.
Tako in podobno ugibajo. Resnica pa je tale:
Če življenjsko presojamo, ali pa primerjamo današnje stanje na trga s stanjem pred vojno, vidimo, da je med cenami kmetijskih pridelkov in industrijskih predmetov precejšnje nesorazmerje, ker so cene prvih znatno višje. Z nekaterimi ukrepi, med katerimi je bila tudi podražitev tobačnih izdelkov, to popravljamo. Povsod po svetu so namreč industrijski predmeti sorazmerno dražji kot pa kmetijski, čim bolj pa je država industrijsko razvita, tem manjša je ta razlika.
Kmetijski pridelki pri nas so sorazmerno dražji od industrijskih. Industrijski izdelki so povprečno desetkrat dražji kot. pred vojno. Seveda so posamezne izjeme: nekateri predmeti so tudi 20 krat dražji kot pred vojno, tobačni izdelki pa so bili do podražitve le petkrat dražji. Kmet pa prodaja svoje blago po prostih cenah veliko dražje. Pri teh primerjavah moramo vzeti v račun proste cene, ker z ukinitvijo bonov in nakaznic bodo ostale le te.
Zato smo z raznimi ukrepi zniževali cene kmetijskim pridelkom. Po tej poti moramo iti naprej. Tov. Kidrič je rekel, da bo verjetno že do konca tega leta postopno doseženo stanje, ko bo delavec z ozirom na predvojne cene plačeval predmete desetkrat, dražje. Znižanju cen kmetijskih pridelkov pa bo seveda sledila, tudi pocenitev tistih industrijskih predmetov, ki so sedaj nad desetkratnimi predvojnimi cenami. Tako bi se približali cenam, ki bi bile za industrijske in kmetijske predmete desetkrat višje kot pred vojno. Torej bi razmerje med enimi in drugimi bilo približno enako kot pred vojno.
Ne bomo pa ostali pri popolnoma istem razmerju cen. Uspehi, ki smo jih dosegli pri gradnji in razširitvi naših tovarn, bodo vplivali na padec cen industrijskih izdelkov. Tako bo sčasoma kmet prodajal svoje pridelke po sorazmerno malo višjih cenah kot pred vojno in kupoval industrijske izdelke po sorazmerno malo nižjih cenah kot pred vojno.
Enako se morajo spremeniti tudi plače delavcev in nameščencev. Tudi te
morajo biti povprečno desetkrat višje kot pred vojno. Seveda bo pri plačah storjena majhna razlika:	delavci in
nameščenci, ki so pred vojno imeli najnižje plače, bodo imeli 12 do 14 krat višje, oni. ki so imeli najvišje, pa le 8 krat, da bo zmanjšana razlika med najslabše in najboljše plačanimi, ki v socialistični državi ne sme biti tako velika, kot je v kapitalističnih državah.
S tem pa še ni vse rešeno, vsaj v prvem mesecu se ne da vse naenkrat narediti tako, da bi bilo najbolje. Upoštevati se morajo naše zaloge industrijskega blaga in kmetijskih pridelkov, ker te bodo vplivale na ceno. Zato morajo biti plače primerne tem zalogam, ker bi visoke plače lahko spet dvigale cene. Zato izračunavajo posebne komisije, kakšne plače naj bi še določile za posamezno delo in delovna mesta.
Te plače pa ne bodo tako strašno visoke kot se prvi hip zdijo. Upoštevati moramo, da je vsak delavec in nameščenec prejemal poleg svoje plače še industrijske bone mesečno v vrednosti 2100 din in živilsko, nakaznico, ki je bila vredna skoraj 3000 din. Tudi ostali člani njegove družine so prejemali industrijske bone in živilske nakaznice, če niso posedovali zemlje. Zato so za industrijske predmete in kmetijske proizvode plačali toliko manj v denarju. Vse to bo z novimi plačami odpadlo, zato bodo rabili toliko več denarja.
Vse to mora komisija upoštevati in tako. preračunavati ter določati nove plače. Pa tudi tega se dosledno ne bodo mogli držati, temveč bodo storjene razne potrebne spremembe, ki bodo izboljšale življenjske pogoje delovnih ljudi.
S četrtega zasedanja okrajne skupščine v Ljutomeru
Predzadnji torek je bilo v Ljutomeru četrto redno zasedanje okrajne skupščine, katere se je udeležilo 53 ljudskih predstavnikov. Odsotnih pa je bilo 19.
Tov. Glavnik je v daljšem poročilu prikazal polletno delo Okrajnega izvršilnega odbora, njegovih svetov in poverjeništev. V uvodnem delu poročila je govoril o demokratizaciji in decentralizaciji ljudske oblasti. Ti ukrepi so dobili odraz v odpuščanju nepotrebnih nameščencev. Od avgusta  lanskega leta do danes je Okrajni ljudski odbor odpustil 95 nameščencev; zato pa se je strokovna sposobnost sedaj službujočih nameščencev vidno izboljšala, saj je opravilo strokovne izpite 21 uslužbencev.	
Po poročilih in diskusiji o raznih gospodarskih vprašanjih v okraju je tov. Horvatič v imenu disciplinske komisije prečital odločbo o kaznovanju treh ljudskih odbornikov, ki so kršili ugled izvoljenih predstavnikov ljudstva. Mandatno-imunitetna komisija pa je vzela imuniteto poslancu Ivanu Vrablju, ker de je pregrešil zoper ljudsko premoženje. Tov. Pirher je v imenu komisije za odloke utemeljil izdajo odloka o obratovalnem času poslovalnic  in gostinskih obratov in odloka o javnem redu in miru. Predsednik komisije za
ceste je sporočil, da so ceste v mnogo boljšem stanju, kakor so bile spomladi, ker so jih volivci nekaterih KLO na lastno pobudo popravili. Najbolj so se odrezali v KLO Mala Nedelja, kjer so navozili ha ceste 240 kbm gramoza, pridni pa so bili tildi v Bunčanih, Veržeju, Krapju itd. Nekateri KLO pa so zanemarili popravilo cest. Komisija je mnenja, da je potrebna izdaja odloka o obveznem popravilu cest, kakor tudi navodila šoferjem glede dovoljene brzine na določenih cestah. Tov. Puklavec je prebral poročilo o delu komisije za progresivno nagrajevanje v kmetijsko-delovnih zadrugah, ki predlaga, naj zadruge uvedejo akorden način dela.
Sprejeli so več sklepov. Bdečemu križu so priporočili naj prevzame vso skrb za Rubinovo mater v Ivanjkovcih, ki je pred nedavnim porodila trojčke. Otroci bodo deležni materialne oskrbe Rdečega križa in OLO. Vso skrb bodo posvetili zaščiti mater z 10 in več otroki. Skupščina je izglasovala nagrado za tov. dr. Kauklerja, ki je vsa leta po osvoboditvi kot edini zdravnik v okraju zelo vestno opravljal zdravniško službo. Ustanovili so odbor za izgradnjo ljudske oblasti ih klub ljudskih poslancev, kateremu predseduje tov. Pirher.	ks
V čast desetletnice JA
Sindikalne podružnice murskosoboškega
okraja tekmujejo
Na plenumu Okrajnega sindikalnega sveta v Murski Soboti, ki je bil prejšnji petek, so razpravljali predvsem o kultumo-prosvetnem delu v podružnicah. Iz poročila izvršnega Okrajnega sveta je bilo razvidno, da sindikalne podružnice niso bile dovolj delavne na tem polju. Odbori nekaterih podružnic niso dovolj razpravljali o teh stvareh na svojih sejah, zato ni nihče delal.
Kjer odbori sindikalnih podružnic niso delavni in ne pomagajo delavskim svetom, tam direktorji lahko delajo, kar se jim zljubi. Direktorji odpuščajo in nameščajo delavce brez vednosti delavskih svetov in sindikalnih podružnic.
Glavna haloga sindikalne organiza-
cije je predvsem analizirati delo delavskih svetov na svojih sejah ter jim pri pravilnem delu pomagati, na nepravilnosti pa Jih opozarjati. Člani delavskih svetov in upravnih odborov morajo skrbeti za koristi vsega delovnega kolektiva, zato ima poslednji delavec in nameščenec pravico in dolžnost, da se zanima, kako delajo. K temu jih mora navajati sindikalna organizacija.
Odnos med direktorjem in delavskim svetom je označen v Zakonu o delav-
skih svetih in preko tega direktor nima nobenih pravic.
Nekatere podružnice kot na primer Kleparska delavnica, Železničarji ter Okrajna zveza kmetijskih zadrug so delavne. Te podružnice so takoj sprejele tekmovalni načrt za tekmovanje v čast desetletnice ustanovitve Jugoslovanske armade. Med seboj bodo tekmovale posamezne stroke kot kmetije, trgovci, administrativci, industrijski, obrtni in ostale podružnice različnih strok.
Ameriška pomoč Jugoslaviji
V zadnjih dneh sta prispeli v reško pristanišče naši oceanski ladji »Slovenija« in »Bosna« ter ameriška ladja »Uiti Victory«. Parnik »Bosna« je pripeljal od ameriške pomoči v hrani 11.250 ton pšenice, motorna ladja »Slovenija« pa je pripeljala iz Amerike zadnjo pošiljko hrane iz programa ameriške pomoči Jugoslaviji, in sicer 4900 ton masti, 200 ton surovega masla, 1510 ton raznega materiala in 370 zabojev streptomicina in penicilina za naše medicinske ustanove. Ameriška ladja »Uiti Victory« pa je med drugim pripeljala 1993 ton surovega bombaža. Na potu so še ladje »Fen Victory« s 662 tonami bombaža, »Excellency« s 700 tonami loja, prav tako pa pelje 800 ton loja tudi naša ladja »Srbija«.
MARŠAL TITO SE JE ZAHVALIL AMERIŠKEMU NARODU ZA POMOČ JUGOSLAVIJI
Ob priliki prihoda zadnje pošiljke hrane iz programa ameriške pomoči Jugoslaviji, je maršal Tito sprejel na
Brionih ameriškega veleposlanika g. George Allena s soprogo, svetnika ameriškega veleposlaništva g. Richarda Allena in zastopnike ameriškega tiska v Jugoslaviji. Po pozdravu se. je Maršal zahvalil v imenu vlade in narodov Jugoslavije vladi ZDA za pomoč, ki jo je poslala naši državi. Med drugim je dejal, da bodo naši narodi vedno znali ceniti razumevanje, na katero so naleteli pri ameriški vladi in njenem predsedniku gosp. Trumanu. »Medsebojna pomoč je najboljša pot, da se izognemo vojnim spopadom in jih preprečimo,« je dejal v svojem govoru maršal Tito.
BENEŠKI SLOVENCI SK IZSELJUJEJO
Zaradi težkega gospodarskega položaja, v katerem  živi slovenska manjšina v Italiji, zapuščajo večje skupine beneških Slovencev svoje domove in odhajajo na delo v tujino, predvsem v Francijo in Belgija
Madžarski vojaki napadli našo graničarsko karaulo pri Domanjševcih
Sedmega avgusta so na Jugoslovansko-madžarski meji, 2 km severno od vasi Domanjševci v soboškem okraju, madžarski vojaki izvršili dva oborožena napada na Jugoslovanske graničarje in na našo karaulo »Kaplivnlk«. Ob. 22. uri tega dne je pet madžarskih vojakov vkorakalo 150 metrov v globino jugoslovanskega ozemlja in začelo streljati na naše graničarje, ki so odgovorili na ogenj in prisilili madžarske vojake karauli. Eno uro in pol po tem incidentu je večje število madžarskih vojakov ponovno vpadlo na naše ozemlje pri karauli »Kaplivnlk« in
pričelo s strojnicami in puškami streljati na karaulo. Naši graničarji so odgovorili na ogenj in ponovno prisilili madžarske vojake k umiku z našega ozemlja. Po prenehanju streljanja ja naša komisija na mestu vpada našla 350 izstrelkov, ki so jih izstrelili madžarski vojaki
Način, kako je bila ta nova provokacija izvedena, dokazuje, da je bila temeljito vnaprej pripravljena. Zaradi tega incidenta bo ministrstvo za zunanje zadeve vlade FLRJ pod vzelo pri madžarski vladi energične korake.
Mlatiči in mlatilnice na električni pogon
Pred 60, 70 leti so si mnogi revnejši kmetje iz Prekmurja služili vsakdanji kruh kot mlatiči po sosednjih madžarskih krajih pri premožnih kmetih. Že ob žetvi so si uredili čepe in šli na pot ter se vračali v jeseni. Ob povratku so s seboj pripeljali žito, ki so ga pri mlačvi zaslužili, ker so plačilo prejemali v zrnju. Takrat še ni bilo slišati brnenja mlatilnic kot danes.
 V preteklem stoletju pa so začele rasti velike tovarne. V teh tovarnah so ustvarjali mnoge nove stroje, ki jih do takrat svet ni poznal. Izdelovati so začeli tudi velike mlatilnice, ki so izpodrivale mlatiče. Nove mlatilnice so najprej kupili veleposestniki, veliki pridelovalci žit. Ti so imeli denar, — kajti mlatilnica je bila draga — ta pa je bil v mlatilnici dobro naložen, ker se je iz dobička visoko obrestoval.
Koliko rok je zamenjala mlatilnica in koliko manj časa so rabili za mlačev?! Kazalo je, da mlatilnice prinašajo boljše življenje kmetom in poljedelskim delavcem.
Mlatilnice pa so imele tudi slabo stran: izpodrinile so pridne in krepke roke mlatičev. Ti so vedno manj rabili cepi, zato so se spraševali, kje naj si v bodoče služijo vsakdanji kruh. Prejšnji gospodarji so jih zaradi mlatilnic rabili vedno manj. Stroj je postal pomočnik le nekaterim, druge pa je pehal v še večjo bedo, ker jim je jemal delo. In v takratni državi ni bilo nikogar, ki bi to popravil. Ker mali kmetiči in oni brez zemlje niso mogli najti dela doma in v sosednjih madžarskih krajih (ko je Prekmurje bilo še pod madžarsko oblastjo pred prvo svetovno vojno), so ga šli iskat v tuji svet. celo v Ameriko.
Čeprav so v začetku ljudje sovražili mlatilnice, so tudi v ravninske obmurske kraje kmalu prišle. Skoraj v vsaki vasi je bil kak premožnejši človek, ki jo je kupil in potem mlati po vrsti vsem gospodarjem v vasi. Ko so se prepričali, da z mlatilnico omlatijo mnogo hitreje, so jo tudi mali kmetje sprejeli. S cepmi mlatijo le še rž za pokrivanje streh.
Stroj je zmagal, kakor vedno. Ker pa so ga le poedinci izkoriščali v svojo korist, splošna beda ni bila odpravljena niti zmanjšana Korist so imeli predvsem večji posestniki, ker je mlačev bila cenejša in lastniki mlatilnic, ker
so dobro zaslužili. Mali kmetje ali ljudje brez zemlje pa so se morali razkropiti po svetu. Nekateri so se še vračali, drugi pa so za vedno ostali v tujini, kjer so njihovi otroci včasih pozabili celo materinski jezik.
Stroji so pospešili prehod zemlje iz rok v roke, menjali so se lastniki, uresničevale so se »svetopisemske besede«: kdor ima mnogo, se mu še doda, kdor ima malo, pa se mu še to odvzame, — premožnejši so bogateli, reveži pa so propadali. Ker jih lastno gospodarstvo ni moglo preživljati, so morali še od tistega malega odprodajati.
Pri tem pa se ni dalo nič spremeniti, ker tak je bil zakon, ki je takrat vladal, zakon kapitalizma, ki pravi: vsak lahko zasluži in se bogati, kolikor more. Da, vsak — toda sreča ni bila vsakemu naklonjena, kar so se lahko prepričali. Kdor koli sl je hotel pomagati s poštenim delom, ni uspel. Vsi pa niso mogli izkoriščati, ker je nekdo moral biti izkoriščan. In teh je bilo največ.
To nam potrjuje vsa doba do druge svetovne vojne. Beda je bila včasih manjša, včasih večja, kakršne so bile razmere v svetu. Ko je bilo povsod hudo kot v veliki svetovni krizi, takrat naših delavcev niso rabili. Zato je bilo pri nas najhujše, ker so tudi ti morali jesti in se oblačiti. Če so kje rabili delavce, kakor v Franciji, Nemčiji in drugod, so naši delovni ljudje bili vedno pripravljeni iti. Toda z zaslužkom, ki so ga mnogi prinašali, splošno siromaštvo ni bilo odpravljeno.
Razmere v predaprilski Jugoslaviji so bile take, da je vsak videl le sebe in se boril za lastno korist na škodo drugih. Mlatilnice so se množile. Pa ne zato, ker bi lastniki mlatilnic želeli ljudem dobro, temveč predvsem zato, ker so dobro zaslužili.
Ljudska revolucijo, ki se je razvijala v borbi za osvoboditev, je mnogo spremenila. Veleposestniki so bili razlaščeni, toda mlatilnice so ostale. Njihovi lastniki pa niso povsem neomejeni kot včasih. Mlatilnice morajo služiti koristim skupnosti, ne le svojih lastnikov.
To je povzročilo nekatere sitnosti in nesporazume, ki pa niso bile nepremostljive. Prvo leto po vojni so nekateri stari lastniki mlatilnic bili mne-
nja, da je zaradi nizkega zaslužka bolje, če mlatilnica stoji brez dela in čaka »boljših« časov. Zdaj so le še redki taki, ki za svojo mlatilnico ne skrbijo dovolj.
življenje na vasi se je spremenilo. Nova socialistična Jugoslavija je še ustvarila mnogo novega. Ne le, da je odpravila veleposestnike, danes je tudi nemogoče, da bi kdo nakupil zemljo in postal veleposestnik, ali si nabral mnogo denarja in postal kapitalistič.
To ni nobena borba proti kmetom, kakor hočejo prikazovati nekateri, ki se čutijo prizadete in prikrajšane v svojih nekdanjih pravicah. Ne le, da država in oblast noče kmetom škodovati, temveč jim želi celo pomagati, da povečajo pridelek na svoji zemlji in to z manj dela in truda.
Naši kmetje med Mursko Soboto in Dolnjo Lendavo, kakor tudi drugod, so zadnja leta dobili elektriko« Predaprilske Jugoslavija jim tega ni mogla niti hotela dati. Daljnovod mnogo stane in kdo naj ga plača? Vsekakor imajo od daljnovoda Murska Sobota-Dolnja Lendava korist vasi ob njem, za katere stara Jugoslavija ni mogla storiti nič. Nova Jugoslavija ga je začela graditi kmalu po vojni. Po vaseh je že zasvetila elektrika kot prva pridobitev. Letos pa po vseh vaseh od Sobote do Filovcev brnijo mlatilnice na električni pogon. Tudi za pogon drugih strojev uporabljajo elektriko.
To pa ne koristi le lastnikom mlatilnic ampak kmetom, ki sedaj za mlačev ne rabijo drv. Elektrika stane približno le eno petino, kolikor bi bila vredna porabljena drva za lokomotivo. Tako gre razvoj in napredek gospodarstva, kadar se ne gleda le na koristi poedincev temveč na koristi skupnosti.
Na našem podeželju se uporablja elektrika. Ta napredek bo šel naprej in prinesel koristi tudi našemu podeželju. To pa nam kaže nove razmere, ki so se pri nas začele z novo Jugoslavijo. Gospodarski razvoj do prve svetovne vojne je prinašal koristi le poedincem, zato so morali naši delovni Ljudje iskati delo v tujini. Po osvoboditvi pa je v naši domovini gospodarski razvoj toliko porasel in se tako spremenil, da je dovolj dela za vse delovne roke.
Kmečke delovne zadruge so oproščene investicijskih dolgov v znesku 8 in pol milijonov dinarjev
Pretekli teden je Zvezna vlada FLRJ izdala uredbo o oprostitvi delovnih zadrug investicijskih dolgov. V uredbi je med drugim rečeno, da služijo za izgradnjo investicijskih objektov kmečkim delovnim zadrugam razen njihovih lastnih sredstev tudi sredstva, ki jim jih v ta namen dodeljuje država iz proračuna preko skladov za mehanizacijo. Nadalje se kmečke delovne zadruge oproste obveznosti, nastalih iz investicijskih gradenj. Obveznosti, ki so nastale iz posojil, ki so jih zadruge dobile preko bank, bo uredila država preko skladov za mehanizacijo. Investicijski objekti, ki so jih zgradile kmečke delovne zadruge iz investicijskih kreditov, kakor tudi investicijski objekti, ki jih bodo' zadruge v bodoče zgradile iz proračunskih sredstev, ki jim bodo dodeljena potom skladov za mehanizacijo, se izroče kot splošna ljudska imovina kmečkim delovnim zadrugam v trajno uporabo. Kmečke delovne zadruge pa so dolžne skladom za mehanizacijo polagati amortizacijske zneske za investicijske objekte, ki so jim dodeljeni v trajno uporabo, kakor to določa uredba. Zadruge pa niso oproščene investicijskih dolgov za nabavo živine in drobnih investicijskih sredstev. Te kredite bodo zadruge vrnile banki pod pogoji, pod katerimi so jih prejele.
Oprostitev kmečkih delovnih zadrug investicijskih dolgov je v sedanjem trenutku velikega pomena. Država je sto uredbo oprostila kmečke delovne zadruge za nad 8 in pol milijarde dinarjev dolgov, pri čemer je vračunana tudi vrednost bonov. To je velikega pomena za nadaljnji napredek zadrug, za povečanje vrednosti delovnega dne zadružnikov, obenem pa tudi za dvig njihove življenjske ravni. S to uredbo je zvezna vlada hkrati izročila zadrugam v trajno upravo in izkoriščanje
kot občo ljudsko imovino nad 14.300 popolnoma gotovih, skoraj 7000 nedograjenih objektov. Nedograjene zgradbe bodo zadruge dogradile s pomočjo države potom sredstev iz poračuna.
To je nov dokaz lahkovernežem, kateri so nasedali špekulantom, češ da bo država zadruge razpustila  kakšna pot je pred zadrugami.
Živinorejski odseki so izboljšali svoje delo
Ob letošnjih občnih zborih splošnih kmetijskih zadrug, so si skoraj vse zadruge v Prekmurju ponovno vzpostavile živinorejske odseke, kateri so sicer obstojali tudi prejšnja leta, vendar pa večji del le na papirju. Tudi v dolnjelendavskem okraju, kjer se kmetje pečajo v glavnem z živinorejo, so odseke postavili v vseh večjih zadrugah. Od 26 jih zaenkrat deluje le manjše število in to v izrazitejših živinorejskih centrih. S strokovno pomočjo okrajnih živinorejcev pa bodo poživeli tudi ostale odseke, kjer si sami še ne znajo pomagati.
Trenutno stanje plemenske živine v okraju ni posebno rožnato. Odkupi zadnjih let so tu in tam šli tudi v živo pri rodovniški živini, vsled česar je danes pomanjkanje dobrega plemenskega naraščaja. Po dosedanjih podatkih so sprejeli v redovnik nad 450 goved, od česar je sprejeto manjše število tudi iz kmečkih delovnih zadrug. V prihodnjih mesecih bodo nastavili v vseh zadrugah redovniške knjige in molzno kontrolo.
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 16. avgusta 1951
Sirili bomo resnico !
Domovanje v novi domovini prepleta pestro življenje, polno smelih podvigov naših ljudi, novih stvaritev in naporov. Vse za lepše življenje bodočih pokolenj! Poglejmo v naše vasi Videli bomo, da se v vrtincu starega poraja novo, s porodnimi krči prebujajoče življenje Nova oblast, zadruge, zadružni domovi, kultura, zavest.  Kdo bi vse naštel?
Da! Marsikaj je ostalo nezapisanega in prepuščenega pozabi. Tam v Selcah so kmetje ustanovili zadrugo, v Grabah je vaška mladina stopila na oder, drugod so frontovci zgradili zadružni dom. Kmečki človek si  z žuljavimi rokami piše usodo. Vse kar je ustvaril, je materialna resnica zoper tiste, ki nas še danes obrekujejo in nam mečejo polena pod noge Kdo je ta sovražnik, naši ljudje prav dobro vedo
Vsaka beseda, zapisana v stolpce našega tiska, je možata izpoved graditeljev Prenekateri človek si je zatorej v časopisu našel prijatelja, s katerim še danes kramlja. O čem? To ni težko uganiti Mnogo je našel v njem! Spoznal je kopače črnih revirjev Litostroja, Železnikov, mladinske proge, vseh gradbišč, ki so prava delovna mravljišča. Kako je vesel, če najde domačo novico, vest reportažo... Radovedno pobrska po vrsticah, ki opisujejo tisto, kar sam doživlja in pooseblja je pa tudi dober sodnik! Kaj kmalu poišče esnico, ki jo je zapisal nepoznani dopisnik. Pa če koga resnica ošvrkne? »Nič zato!« poreče naš bralec Poštena kritika vzgaja bodri, odpravlja slabosti.
Pred naše bralce štopajo dopisniki, ki jih često srečamo v našem tedniku Tudi preko radijskega napovedovalca radi spregovorijo kleno besedo. Žal jih je doslej bilo premalo Le. tu in tam se je kdo oglasil s pismom na našem uredništvu. Pa se mu je prvič posrečilo Že prva objavljena vest ga je vzpodbudila! Potem se je navadno pogosto oglašal Muhič, Trstenjak, Slana, kdo bi vse našteval. Bralci so jih v našem listu večkrat srečali. Pišejo vesti iz naših krajev in oddaljenih zaselkov. Pomagajo, da je naše glasilo čimbolj pestro in vabljivo za Vas, bralce.
Pa je prišla v pisarno okrajnega frontnega odbora v Ljutomeru tovarišica Špurova, znana književna delavka. S tehtnimi predlogi stopila k sekretarju. Kako izboljšati delo naših dopis-
nikov? O naših ljudeh je treba več pisati. Če se bomo dopisniki povezali, ne bodo šli važnejši dogodki v pozabo. Zapisali jih bomo in razgrnili pred bral. ce, izročili bodočnosti, v kateri se bo vsak ozrl nazaj na težko prehojeno pot. Vse te misli so se strnile v predlog...
Ustanovimo klub dopisnikov! Kmalu so sklep uresničili. Ustanovni sestanek je bil dokaj živahen. Devetnajst tovarišev je prišlo in vsi so rekli, da se bodo večkrat zbrali. No, klub brez vodstva bi bil mrtvo drevo. V odbor so izvolili najboljše dopisnike. Pa pravilnik? To je nekakšen zakon za vse klubske tovariše. Naši dopisniki ne bodo samo plačevali članarino! Izglasovani pravilnik jim je naložil težko breme: za Vas bralce bodo pisali o dogodkih in življenju naših Prlekov Seveda so dobili pravico, da pred javnostjo tolmačijo Vaše želje. No, malo potrpljenja, saj bodo kmalu potrkali na Vaša vrata. Torej so med Vami živeči ljudje!
Na zadnjem posvetu so dopisniki možato rekli:	Tekmujmo! Desetletnica
naše Armade ne sme mimo nas! Deževali so predlogi. »Kdo bo poslal več prispevkov?« Malce so se spogledali in že glasovali Sprejeto! Oglasil se je tovariš iz Ljutomera: »Meni se zdi, da to ni dovolj Uredništva gledajo tudi na kakovost prispevkov.« Prav je tako! Tudi dopisnik »Ljudskega, glasu« iz Mote ni mogel molčati: »Ne bi bilo slabo, če bi priznali po deset točk tistim tovarišem, ki bodo napisali najboljše prispevke o zadružnitvu, kmetijstvu, lokalnem gospodarstvu naši Fronti, kakšno šaljivo in najbolj zanimivo novico«. Na »Ljudskem glasu« bodo takšnih prispevkov veseli. »Bomo poslali!« »Prav je, tovariši, toda ne pozabimo na najboljšo kritiko gledaliških predstav in nastopov kulturnih skupin,« je pristavil Strezentinčan. Velja. 15 točk ji priznamo! Skoraj so končali, ko se je oglasil tovariš iz Veličan: »Kaj pa novi naročniki za lokalni tednik?« Vidiš ga zlomka, skoraj bi pozabili. Pa so prisodili točko za vsakega novega naročnika. Posrečen predlog!
Pet mesecev bodo tekmovali. Poiskali bi si tekmeca, morda v Radgoni. Lendavi. Murski Soboti.. Toda, kaj? Tam še dopisniki niso organizirani, zbrani v klubu.. Nič zato! Pa jim Ljutomerčani dajejo vzgled, ko kličejo našim bralcem: »Na veselo svidenje v „Ljudskem glasu«.		ks
„V Prekmurju bo revizija
agrarne reforme"
Tako govorijo nekateri ljudje, ki jih je agrarna reforma prizadela, ali so jih prizadeli ukrepi ljudske oblasti o razlastitvi. Ti si želijo, da bi se res izvršila revizija agrarne reforme. Celo več, želijo si in nekatere je ta želja  celo prepričala, da se bo to res zgodilo in da se bo povrnilo »lepo staro življenje«, ko so lahko neomejeno gospodovali.
K takemu mišljenju jih je privedlo napačno pojmovanje naše vedno večje demokratizacije državne uprave in gospodarstva. K takemu mišljenju jih je privedlo napačno pojmovanje o sprostitvi trgovine in ukinitev obvezne oddaje nekaterih pridelkov.
Mnenja so, da je že prišel čas, ko te svoje pobožne želje, ki so jih doslej prikrivali, lahko povedo glasno in pozneje kot »glas ljudstva« spravijo v zahteve. Pri tem računajo tudi na »pritisk z zapada«, kateremu bi se po njihovem pojmovanju naša oblast morala vsekakor vdati.
Značilno je, da te govorice širijo ljudje, ki so blizu župniščem, predvsem evangelčanskim. V Bodoncih vedo na primer povedati, da se bo šolski upravitelj moral izseliti iz šole, ker bo tam zopet stanoval kantor. V Šalovcih pa je nekdo (kdo?) že celo v časopisu (v katerem?) čital »uredbo vlade«, da je agrarna reforma razveljavljena, kakor tudi vse razlastitve. Vse šole, ki so bile včasih, bodo poslale zopet cerkvena last in v šolskih stanovanjih bodo stanovali kantorji (organisti), učitelji pa se bodo morali izseliti in stanovati drugje. Šalovci so povsem na drugem koncu okraja kakor Bodonci in je težko verjetno, da bi se istočasno na obeh mestih pojavile take govorice slučajno, pač pa se iz tega da sklepati, da jih nekdo načrtno širi.
V Bodoncih imajo  cerkveni  očetje pač vzrok in tudi povod za take govorice, saj se že tri leta tepejo za šolo v Strukovcih. Razlastitvena komisija pri okrajnem sodišču v Murski Soboti je izdala že tri odločbe. Na vse tri se je evang. Cerkvena občina v Bodoncih pritožila in z raznim dokazovanjem uspela, da jih je okrožno sodišče v Mariboru razveljavilo. Zadnjo 20. julija 1951.
Jasen odgovor na to pa je dalo ljudstvo samo 15. julija 1951 je bil množični sestanek vseh prebivalcev, katerih otroci obiskujejo šolo v Strukovcih. Na tem sestanku so ljudje zahte-
vali, naj se šolsko poslopje s pritiklinami, dvorišče in vrt da v last tistim, katerim služi. Ljudje se pač zavedajo, da je šola potrebna njim in njihovim otrokom, ne pa cerkveni občini. K šoli pa spada tudi dvorišče in šolski vrt, ki naj služi v učno namene.
Ljudje niso gledali samo uredbe o šolskih vrtovih, če ta predpisuje, da se sme šoli dodeliti 24.5 ali 25 arov zemlje, ampak so našli tudi Pravilnik vlade FLRJ (Ur. list FLRJ štev. 24 z dne 16. maja 1951), ki pravi, da so KLO dolžni prosvetnim delavcem na vasi preskrbeti ih dodeliti primeren kos zemlje za pridelovanje zelenjave, da se jim izboljša njihovo gmotno stanje; dočim se je okrožno sodišče omejilo samo na uredbo o šolskih vrtovih.
Prebivalci tudi vedo, da je pri šoli potrebno stranišče; če ga ni, pa ga je treba zgraditi. Toda zakaj bi gradili novo, če so stranišče za te potrebe že zgradili, saj to ne bi bilo niti v skladu z varčevanjem. Okrožno sodišče je pa menda tudi to prezrlo, kar je razvidno iz zadnje odločbe razlastitvene komisije pri okrajnem sodišču v Murski Soboti, ki v svoji utemeljitvi pravi: »Kar pa se tiče ugovorov s strani evang. občine, je komisija mnenja; da je nujno potreben sadovnjak kot vrt, ki naj služi v šolske namene, saj ne presega dopustne velikosti šolskega vrta 25 arov zemljišča. Vrhu tega pa bo šolsko vodstvo prisiljeno, da na tem zemljišču zgradi še prostor za drvarnico ter stranišča, kar v tej razlastitvi do sedaj ni obseženo, tako da se bo z zgraditvijo teh objektov površina vrta znatno zmanjšala.« Odločba je izdelana na podlagi sklepa okrožnega sodišča in kljub temu jo je okrožno sodišče z že omenjenim sklepom ponovno razveljavilo na pritožbo evang cerkvene občine v Bodoncih, ki jo zastopa dr. Rosina, odvetnik v Murski Soboti.
Učitelju je potrebno tudi stanovanje. V šolskem poslopju v Strukovcih je stanovanje, v katerem pa stanuje kantor  (organist) evang. cerkvene občine v Bodoncih, ki hodi iz Strukovcev orglat v Bodonce. Ali ne bi bilo dovolj primerno, če bi evang. cerkvena občina našla za. svojega kantorja stanovanje v Bodoncih? Odločba o razglasitvi namreč ne predvideva razlastitve stanovanja ampak samo učilnico.
Da je upravičenost ljudi po razlastitvi in odvzemu šole cerkveni občini utemeljena, dokazuje tudi zgodovina šole. Zgrajena je bila 1866 in 1867. K prvotnemu poslopju je bila 1904. leta dograjena nova učilnica. Šolo so gradili vaščani iz vasi Strukovci, Skakovci in Puževci, kar evang. cerkv. občina v svoji prvi pritožbi z dne 22. avgusta 1947 tudi priznava. Do 1919 je tudi v zemljiški knjigi knjižena kot evang. šola v Strukovcih, kjer so takrat šole bile verske in v teh krajih so pretežno evangeličani. Lastniki pa so bili ljudje omenjenih treh vasi, ki so jo gradili. Sele leta 1919 je izvršen v zemljiški knjigi prepis lastništva, po sklepu seje Evang. cerkvene občine v Bodoncih z dne 12. jan. 1919 in je lastnik šole postala Evang. cerkvena občina Bodonci, filiala Strukovci. Ljudje v Puževcih trdijo, da so takrat, po prvi svetovni vojni gotovi ljudje izrabili nejasen položaj in prepis storili brez njihove vednosti. Njih se namreč sklep evang.
cerkvene občine nič ne tiče in ta brez njihove vednosti in pristanka ni mogla ničesar sklepati, ker oni ne spadajo v faro Bodonci, in svojo lastnino zahtevajo nazaj, kar bi se z razlastitvijo stvarno tudi zgodilo.
Se več, odborniki bivšega krajevnega šolskega odbora znajo tudi povedati, da so svinjaki, stranišča in ograja okrog šole bili grajeni iz proračunskih sredstev takratnega krajevnega šolskega odbora in s prostovoljnim delom vaščanov. Samo za svinjake, za katere evang. cerkvena občina trdi, da so last kantorja, so dali 22.000 din.
Iz vsega tega sledi, da je zahteva ljudi po razlastitvi in odvzemu šole cerkveni občini opravičena.
Čudno pa je, da nekateri ljudje še nasedajo hujskačem. Predvsem čudni so oni. ki so 15. julija prišli na sestanek, oziroma po sestanku v pisarno na KLO v Puževcih z gospodom Bakojem in tam začeli zagovarjati njegove interese. Ali se ti niso nikoli vprašali, zakaj ljudska oblast gospodu Bakoju po osvoboditvi, pri tako velikem pomanjkanju učiteljstva, ni zaupala vzgoje naših najmlajših in zakaj je še danes brez učiteljske službe? Zdi se, da to vedo, sicer ne bi umaknili svoje zahteve, ko se jih je vprašalo, če želijo, da se njihove zahteve vnesejo v zapisnik.
Naše ljudstvo se zaveda pridobitev NOB, zaveda se svojih pravic, zaveda, da ima oblast in to ljudsko oblast, ki bo znala braniti koristi ljudstva tudi v bodoče.
Ljudstvo bo znalo braniti svoje koristi, tega naj se zavedajo tudi oni, ki širijo govorice o reviziji agrarne reforme; to bosta morali upoštevati Evang. cerkvena občina v Puconcih in Evang  cerkvena občina v Murski Soboti, katerima je menda dal vzpodbudo za pritožbo zoper razlastitev primerov Strukovcih.
Zahteve ljudstva pa bo gotovo upoštevalo tudi Okrožno sodišče v Mariboru.
V KESONGU NOBENIH USPEHOV
Po večdnevnem prenehanju pogajanj v Kesongu zaradi severnokorejskega incidenta, so v petek spet začeli s pogajanji za premirje v Koreji. Do  nadaljevanja pogajanj je prišlo potem, ko sta severnokorejsko in kitajsko poveljstvo zagotovili, da bosta spoštovali nevtralno cono okrog Kesonga.. Vendar na seji niso dosegli nobenih pomebnih uspehov. Kitajski in severnokorejski predstavniki so izjavili, da ne bodo odstopili od svojih zahtev in želijo, da bi se demarkacijska črta nahajala ob 38. vzporedniku, s čimer pa ne soglaša združeno poveljstvo.
POGAJANJA V TEHERANU
O pogajanjih v Teheranu med perzijsko in britansko delegacijo imamo prav malo poročil, kajti o poteku pogajanj obe sporni stranki le malo poročata. V kolikor govore poročila o tem, se vidi, da je Perzija za Veliko Britanijo precej trši oreh, kakor so v začetku mislili. Med britansko in perzijsko delegacijo je še precej nerazrešenih vprašanj, med drugim tudi vprašanje priznanic za ladje-cisterne. Perzijski parlament pa je pooblastil Mosadikovo vlado, da sklene z ameriško banko sporazum o posojilu 5 milijonov dolarjev. Perzija bi to posojilo vrnila v 15 letih in zanj kupovala samo ameriško blago.
KONČANA PREISKAVA O UMORU KRALJA ABDULAHA
V Jordaniji so končali preiskavo o umoru kralja Abdulaha. Pri umoru je sodelovalo deset oseb, od katerih bodo osmim sodili pred posebnim vojaškim sodiščem, dva obtoženca, in sicer guverner Jeruzalema, Abdulahmet Tel in bivši minister Musi Ahmeduel Ajubij, pa bosta sojena v odsotnosti, ker se nahajata v tujini.
Naši  čitatelji pišejo . . .
Od naših naročnikov in čltateljev večkrat dobivamo razne dopise. V priloženih pismih prosijo naše uredništvo, da bi jih objavilo. Mi bomo po možnosti ustregli vsakemu, vendar opozarjamo, da naj bodo taki dopisi kratki in resnični. Vsak dopisnik odgovarja za resničnost stvari in podatkov, ki nam jih pošlje, zato mora z dopisom poslati tudi svoj točen naslov Njegovega imena pa ne bomo objavili v časopisu, če ne bo tega sam želel.
V rubriki »Čitatelj! pišejo« bomo objavljali predvsem kritične dopise, kjer bomo včasih dali svoje mnenje in nasvet za rešitev problema. Seveda bomo dopise po potrebi popravili. dolge pa krajšali Zato ni
najvažnejše, da napišete lepo — to bomo že oblikovali , temveč da napišete resnico ter da stvari opišete razumljivo.
Poleg tega želimo po naših vaseh in mestih upostaviti poročevalsko mrežo. To bi bili poročevalci, ki bi nam poročali vse važnejše dogodke Iz svojega kraja. Ni važno, če bodo ti znali lepo pisati, dovolj bo. če nam bodo poročali hitro in resnično, pa čeprav v domačem narečju. Takim poročevalcem pa bomo dajali denarne nagrade, katerih višina bo odvisna od njihovega dela in truda. Vsi, ki se za to zanimajo, naj nam čimprej sporočijo, pa jim bomo poslali podrobna navodila.
Uredništvo
Ali je tak človek vreden biti  v zadružnem odboru?
Iz Ženavelj pišejo, da si je lansko leto njihova kmetijska zadruga pod vodstvom takratnega predsednika Viljema Šebjaniča kupila mlatilnico z lokomobile, ki pa je letos povzročila mnogo prahu. Se preden so z mlatilnico začeli mlatiti, nekateri večji kmetje s predsednikom krajevnega ljudskega odbora, Jožefom Balekom, niso bili zadovoljni z njo in so razširjali, govorice, da je mlatilnica slaba, ker ne mlati dobro. Tudi pozneje pri mlačvi so nadaljevali s takimi govoricami, čeprav so z mlatilnico zadovoljni vsi, ki so z njo že mlatili.
Ker so se ljudje prepričali o resnici, so se začeli spraševati, zakaj so nekomu potrebne take govorice, Ponekod so se celo skregali, ker so eni trdili, da je mlatilnica dobra, drugi pa, da ni. Kljub temu so z mlatilnico mlatili naprej. Nezadovoljneži — 12 po številu — pa so poslali na okrajni ljudski odbor prošnjo, naj se jim dodeli Balekova mlatilnica iz Lucove, da bodo z njo mlatili, ker njihova ni dobra. Ker pa niso dobili odgovora, je Jožef Ba-
lek napravil drugo prošnjo, v kateri je navedel kot prosilce vse, ki še niso zmlatili, med njimi celo predsednika zadruge. Zato je prišla komisija, ki je 30. julija ugotovila, da navedbe v prošnji niso resnične, ker je mlatilnica sposobna za mlačev in mlati pravilno.
Zato se ljudje sprašujejo, kje so vzroki tega odpora proti zadružni mlatilnici in če je tak človek vreden, da je v zadružnem in ljudskem odboru. Prav mislijo, ko pravijo, da ne spada
niti v enega niti v drugega. Njihova naloga pa je, da kot  člani zadruge z njim obračunajo, če je res takšen. Tudi kot volivci imajo pravico in dolžnost na zboru volivcev zahtevati pojasnila za tako njegovo delo. Če bodo njegovi prekrški veliki in bo zahtevalo določeno število volivcev, se ga lahko odpokliče pred novimi volitvami. Če se bodo borili za pravično stvar, jim bo pri tem pomagal tudi okrajni ljudski odbor.
Glede takih zadružnih članov, ki se borijo proti koristim zadružnikov, pa pravijo, da kdor ne izpolnjuje dolžnosti, tudi nima pravic. Tako je in še več. Včasih bo treba tudi prerešetati take ljudi, ki morda po svojem delu in hotenju niti ne spadajo v zadrugo. To pa je treba reševati na zadružnih zborih.
Ali to v Dokležovju ne bi bilo potrebno?
Če te pot zanese v Dokležovje, se ne pozabi ustaviti v trgovini KZ. Kupi si škatlico vžigalic in si mimogrede oglej prostor, kjer je nameščena trgovina KZ. Takoj boš ugotovil, da je ta prostor verjetno nekoč služil za klet. Nič te naj ne preseneti, če boš slišal: »V Dokležovju so okradli KZ«. To ni nič čudnega, saj vrata z lahkoto odpreš, pa če so še tako dobro zaklenjena. Zato poslovodja KZ spi menda kar v trgo-
vini, da je ne bi kdo ponoči izpraznil. Za ta lokal plačujejo okrog 400 dinarjev mesečno.
V Dokležovju je težko najti primeren lokal za trgovino. Pa ni res! Dokležovčani so sezidali lep zadružni dom, ki pa je še v surovem stanju. Ali ne •bi lahko uredili tu prostor za trgovino? To jih ne bi stalo preveč truda. Saj so že začeli urejevati prostore za KZ, pa so prenehali z delom. Ali je res tako težko priti do tistih nekaj tisočakov, ki bi bili potrebni za dograditev prostorov za KZ? Verjetno ne! Pač pa kaže, da v Dokležovju ni nikogar, ki bi se zavzel za to.
Kakšno delo, takšno plačilo
Iz Kmetijske delovne zadruge Krapje pišejo, da pri njih poljska in ostala dela potekajo v glavnem bolje kot lansko leto. Vendar pa se zadružniki v Spodnjem Krapju upravičeno razburjajo. Oni so pravočasno okopali vse okopavine in pospravili seno, medtem ko bo v Zgornjem Krapju precej škode na koruzi, ki ni bila pravočasno okopana po krivdi zadružnikov, ki delajo na teh poljih. Škodo pa bodo trpeli vsi, če ne bodo uvedli pravilnega načina nagrajevanja.
Gotovo bodo vedeli marljivi zadružniki to zadevo prav urediti. Nagrajuje naj se po storilnosti dela, kakor so mnoge zadruge že uvedle Posamezne skupine se zadolžijo za posamezna zemljišča, potem pa se po končanem delu oceni, kako so delale. Kdor bo več in bolje delal, bo več prejel — to je tako imenovani socialistični akord. Kdor pa bo slabo delal, pa naj sam nosi posledice škode in slabega pridelka.
F. Šop:
PRVI STRELOVOD
Nad Muro so se dvigali grozeči, črni oblaki. Med njimi so švigale svetle, ognjene kače in povzročale močno grmenje, ki je bilo v začetku zamolklo, kot bi valil sode, pozneje pa vedno močnejše in ostrejše.
Taki pojavi so skoraj vedno prinašali hudo uro: točo, nalive alf vsaj vihar, ki je prevrnil vse, kar je dosegel nezavarovanega, in strelo, ki je tudi povzročala škodo ali celo nesrečo. Če že ni bilo smrtnih žrtev ali požara, so ostala za spomin polomljena drevesa, ki jih je razklala strela iz oblakov.
Takih dreves si dolgo ni upal nihče posekati, ker so ljudje pripovedovali, da ob udaru strele zadene v drevo posebno trd kamen, ki ga razkolje, nato pa se zarije v zemljo med  korenine. Zato ni upal nihče tako drevo izkopati, kvečjemu ga je odžagal na štoru. Tako strelo, ki je drevo le razklala, so imenovali vodeno strelo Ognjena strela pa je sestavljena iz samega najhujšega ognja, zato vse, česar se dotakne, zažge.
Tako so pripovedovali vaščani deset in deset krat; ob vsaki nesreči ali razklanem drevesu so ponavljali in vedno enako. Zato so bili prepričani, da je res tako in so se strele bali
Čeprav so vedeli, da strela zadene tudi v hišo, prileti skozi dimnik ali kjer si že bodi tudi v sobo če že prej ne zažge hiše, so se ob grmenju in šviganju strel zapirali v hiše, mnogi zastirali okna s prti ali rjuhami ter glasno molili, naj jih bog in sveti Florijan ob-
varujeta strele, svetega Elijo pa so prosili, naj se ne vozi blizu njihove hiše, da ne bodo iskre, ki se pri hitri vožnji krešejo pod kolesi njegovega voza, zadele v njo. Ob vsakem blisku, ki je prodrl skozi zastrto okno, so se med molitvijo še križali ter prosili boga in sveto devico, naj strelo, ki se je sprožila prav pri tem blisku, pošlje v kako gomilo na polju, kjer ne bo naredila škode.
Tako je bilo vsakikrat in tako je bilo tudi ta dan skoraj v sleherni hiši v mali ravninski vasi, ki ni imela cerkve, ne šole, niti občinske pisarne. — Kljub temu so vaščani skoraj redno vsako nedeljo obiskovali pol ure oddaljeno cerkev, kjer so bogu potožili svoje gorje in ga obenem prosili za dobro letino ter druge stvari, ki so jih rabili pri hiši. — Le najbolj pogumni so upali ostati pod kozolci, kjer so mahali z desnicami, ko so se križali, ker se je pogosto bliskalo. Črni, grozeči oblaki so že pripluli nad vas in prve debele kaplje so orosile zemljo
V vasi je bilo tudi nekaj »smrkavcev« — tako so jih psovali ljudje — fantov, ki starih resnic niso spoštovali tako sveto kot njihovi očetje in dedi Ti niso verovali v vsa ljudska izročila in so ob hudem vremenu tičali rajši kje v hlevu ali kozolcu, da jim ni bilo treba v hiši moliti Pokrižali pa so se le pri najsvetlejšem blisku in najhujšem gromu, ko so se jim desnice nevede in nehote, iz strahu dvignile same
k čelu, kakor vsem ostalim vernim vaščanom.
Kaj pa naj bi bili pošteni vaščani sicer delali? O gromu in streli so vedeli le toliko, kolikor jim je povedal gospod župnik na prižnici, da Je vse to božje delo in moč, ker brez božje volje ne pade niti las s človeške glave.. in kolikor so pripovedovala ljudska Izročila, med katerimi se je pripovedovalo mnogo tudi o čarovnicah, pesjanih in podobnih strahovih. Čeprav so vsa ta izročila temeljila na preteklosti, ki so jih doživeli očetje ali dedi — tako se je pripovedovalo — in le redko kdo nekaj sam, so brez ugovarjanja verjeli vse.
Tako prastaro življenje v vasi je zmotil Šumenjak. Priženil se je na majhno kmetijo, bil pa je kot nalašč za trgovca, zato je že prvo leto odprl majhno trgovinico. Po nekaj letih je iz trgovinice zrastla trgovina v veliki zidani hiši ki jo je med tem zgradil. Ravno ta hiša pa je povzročila vaščanom in njemu mnogo skrbi
Čeprav so verni vaščani razglasili Šumenjaka za brezbožnika, se ja tudi on ob blisku pokrižal Stal Je v kuhinji ob nezastrtem oknu in zrl v ognjene niti. ki so se zapletale in razpletale med črnimi oblaki Bil je hudo zaskrbljen. Četudi ni verjel v vsa ljudska izročila bogu ni odrekal njegove moči. Bil je protestant, toda bil je prepričan, da tudi njihov bog skrbi za vsak las na človeški glavi.
Ker pa je bil trgovec, in to strasten trgovec, ki si je poleg trgovine želel še marsikaj drugega, je želja po bogastvu večkrat premagala strah božji. Zato Je
v svojo cerkev hodil bolj poredko z izgovorom, da je predaleč. Kadar je v nedeljo imel kako delo ali opravilo, ni utegnil spomniti se na cerkev. (Verjetno se ne bi spomnil niti takrat, če bi cerkev bila blizu ali če bi bil kake druge vere.) Ob tem grmenju pa mu je bilo hudo, da se ni večkrat potožil bogu in ga zaprosil, da se ne bi jezil nanj. 
»Zakaj ne moliš?« ga je vprašala žena, ko se je ozrla po njem in je opazila njegovo raztresenost in nemirnost.
»Saj molim,« se je zlagal; nato se je hitro pokrižal, da bi res molil.
»Bog nas lahko kaznuje.«
»S strelo nas že ne bo,« jo je prekinil mož in jo prepričeval kot že stokrat: »Mojster mi je sveto zatrjeval in celo dal garancijo: dokler bo strelovod na hiši, strela ne bo poškodovala hiše...«
»Božja moč je večja od človeške,« je vzdihnila žena in molila naprej šepetaje premikajoč ustnice. Strah pred kaznijo jo je silil k temu.
Šumenjak se je še enkrat pokrižal in začel moliti »očenaš«, pa mu ni šlo. Po ušesih so mu brnele preroške besede, čeprav jih je izrekla le njegova žena: božja moč je večja od človeške.
Kaj naj stori? Saj ni hotel žaliti boga, niti ga omejevati pri njegovi moči, ko je zidal hišo. Moral Jo Je čimprej sezidati. ker v stari leseni hišici ni bilo prostora za primemo trgovino. Da bi se do zime lahko vselil. Je moral delati tudi ob nedeljah. To so bili njegovi grehi, zaradi katerih so mu vaščani tako hudo zamerili.
Šumenjak kvari mladino,« so govorili vaščani. »Odkar dela ob nedeljah,
mladina ni več tako pobožna kot prej, Fantje še sicer gredo ob nedeljah v cerkev, toda mnogi je znotraj ne marajo pogledati, le okrog cerkve postopajo.« 
Ali je to pohujšanje v resnici povzročil Šumenjak, ali so nekateri fantje že prej postopali okrog cerkve, ni nihče ugibal. Ko je Potočna Marica povedala, da ji je sedemnajstletni sin odgovoril, ko ga je hotela natepsti, ker pri nedeljski službi božji ni bil v cerkvi: »Šumenjak ne hodi v cerkev, pa je kljub temu bogat; naše molitve pa nič ne pomagajo« so vaščani bili prepričani, da je tega kriv Šumenjak in nihče drugi?
Župnik je poklical k sebi Šumenjakovo ženo, ker on ni bil njegova ovčica, in jo ostro pokaral. V nedeljo pa je imel posebno pridigo o grehu, ki ga stori nedeljsko delo.
Kljub temu in ženinemu ugovarjanju je Šumenjak delal ob nedeljah še naprej. Seveda je vedno našel kak izgovor. Potem so mu prišle do ušes govorice, da ga ljudje preklinjajo in mu želijo, naj mu strela božja zažge in poruši hišo, ki je vzrok, da se v vasi širi tako pohujšanje. A on je trmasto delal naprej. V mestu je namreč izvedel, da se hiša lahko zavaruje pred strelo s strelovodom.
Ko se je prepričal, da so na mnogih mestnih hišah strelovodi, se je potolažil: »Ti so gotovo pametnejši od naših vaščanov,« in ga je še sam naročil. Vendar vsega strahu pred klevetami in zli željami vaščanov ni mogel nikoli pregnati.
Ko je vse to premislil, mu je ob tem
hudem grmenju in tresku bilo žal, da je bil tako trmast. Čeprav je na tihem vaščane imenoval tepčke, se je le bal, če jih bo bog uslišal. Zagotovila, ki ga je dajal ženi, da strelovod varuje hišo pred strelo, je bil potreben  tudi sam. Ni se mogel prepričati, ali naj veruje mojstru, ki je delal strelovod, ali župniku. Zato je v negotovosti poskušal moliti.
Pri tem razmišljanju pa se je Šumenjak nehote spomnil in vprašal, koliko rok mora imeti ljubi bog, če uravna vse te strele, ki tako pogosto švigajo sem ter tja, in se pri tem tako nehote zasmejal.
Žena  ga je začudeno pogledala ter prestrašeno vprašala:
»Kaj se ti meša,da se smejiš?«
Zdrznil se je in spet poskušal moliti
Zunaj je močno lilo. Vmes so švigale goste strele, ki so deževnim kapljam dajale poseben lesk. Treski in grmenje so stresali hiše v temeljih. Na stenah so se zibale slike, a še bolj so se majale petrolejke, ki so visele izpod stropov.
Ljudje so se skrivali po hišah. Ne le otroci, tudi odrasli so se v smrtnem strahu stiskali med seboj čakajoč zadnjo uro. Pri vsakem tresku so se stresli, kakor da bi jih zadela električna iskra. Takrat se jim je še Šumenjak zasmilil, če se ga je kdo spomnil, in nihče ni mogel želeti strašnega konca niti njemu niti njegovi hiši.
Tedaj je ozračje pretresel najhujši tresk, kar So ga Šumenjakovi sosedje pomnili. Močnemu blisku, ki so ga ljudje opazili tudi skozi zastrta okna in za-
prte veke, je sledil takojšen močan tresk, kot bi se svet podiral. Ljudje so se zazibali na stolih in klopeh, ter se jih mnogi še bolj oklenili v strahu, da bodo padli.
»To je bilo blizu,« je rekel polglasno Olajev oče čez čas, ko je prišel do sape. je »Šumenjak!« je vzkliknila mati, ki je v naročju stiskala otroke. Več ni mogla povedati. Vsi so razumeli, kaj to pomeni, in so onemeli.
»Kazen božja se je izpolnila,« je rekel svečano in preroško ded, ki se je tiščal v zapečku, kateri prostor je smatral za svoj tudi poleti.
Po teh besedah so si vsi razen otrok oddahnili. Zdelo se jim je, da blisk in grom pojenjujeta in da je najhujše že mimo. Otroci pa so bili še preplašeni, ker niso razumeli, kar so še odrasli menili.
Naliv je kmalu potem ponehal in iz oblakov je samo še rosilo. Šumenjak je brez dežnika skakal okrog hiše in jo ogledoval od vseh strani.
»Je ali ni?« se je spraševal. »Nekaj je moralo biti, saj sem kar onemel od treska in pretresa. Nisem vedel ali sem še na tem ali že na drugem svetu, tako sem se prestrašil. Na hiši pa ni opaziti nobenega sledu, a kaj še da bi gorela. Morda je strela oplazila katerega soseda,« se je spomnil, čeprav se mu je nekaj takega zdelo nemogoče.
Ozrl se je okrog, a nikjer požara, nikjer porušene hiše niti razklanega drevesa. Še enkrat je boli pozorno pogledal svoj strelovod.
»Pa je le strela udarila v strelovod, uničila pa ga ni, zato se tudi hiši ni
nič zgodilo,« je ugotovil veselo. Na strelovodu je šele takrat opazil jasna znamenja kot posledico strele.
»Pa sem jih le ugnal!« je skoraj zakričal od veselja, čeprav ni vedel koga, ali ljudi, ki so mu želeli strelo, ali boga, ki mu je to strelo pravkar poslal, pa mu ni mogla škodovati, ali vse skupaj.
Vaščani dolgo niso hoteli verjeti Šumenjaku, da je strela udarila v njegov strelovod, čeprav niso mogli odkriti nobenega znamenja, da bi udarila kam drugam v bližini.
»Če bi mu bog poslal strelo, bi mu za kazen tudi hišo uničil,« so trdili tisti, ki so verovali v vsa ljudska in župnikova izročila.
»Kaj veš,« so ugovarjali drugi, ki se jim je vse zdelo le čudno, nerazumljivo, »misliš, da bi ljudje v mestu napeljevali take žice, če ne bi nič pomagale?«
»Bog se ne bo pustil goljufati,« so vztrajali prvi.
Prerekanja so postajala vse ostrejša Niti mojster, iz mesta, ki je prišel pregledat strelovod, ni mogel pomiriti razburjenih vaščanov, ko je potrdil, da je strela res udarila v strelovod, ta pa jo je speljal v zemljo in naredil neškodljivo. Vendar je število onih, ki so verjeli mojstru in Šumenjaku, zmiraj raslo Le eno vprašanje jih je začelo mučiti, ki pa je zato bilo tem večje in hujše: Ali bog ni hotel kaznovati Šumenjaka s strelo, čeprav so ga za to mnogi prosili, ali ga ni mogel? Ali bi bog bil še vsemogočen, če bi njegovo strelo, ki bi jo poslal za kazen, bilo možno narediti neškodljivo?
Murska Sobota, 16. avgusta 1951
»LJUDSKI GLAS«
Stran 3
Iz Murske Sobote
Kolodvorska ulica bo kmalu tlakovana
Murska Sobota je v primeri s sosednimi okrajnimi mesti Dolnjo Lendavo, Radgono in Ljutomerom največje mesto. Zato se je marsikomu čudno zdelo, kako to, da soboške široke ulice niso tlakovane, medtem ko Dolnja Lendava in Radgona imata vsaj nekaj tlakovanih.
Kot mesto se je Murska Sobota začela razvijati predvsem v stari Jugoslaviji, medtem ko sta ostali mesti takrat imeli že nekaj tlakovanih ulic. Hiter razvoj Sobote ni dopuščal vsega obenem in ni bilo ljudi, ki bi se za to dovolj zavzeli ali pa ni bilo kreditov. Sicer so zadnje leto pred vojno uvedli novost, ko so po sredi sedanje Titove ulice pred sedanjim Trgom Zmage in poslopjem Okrajnega ljudskega odbora postavili kamne, ki so razmejili ulico za promet v vsako stran. Tlakovali pa je niso niti asfaltirali, čeprav je bila blatna.
Šele letos so pristopili k tlakovanju ulic, in sicer najprej Kolodvorske. Večji del ulice je že tlakovan, le na odseku bolnišnice pa do kolodvorskega poslopja še polagajo kamnite kocke.
Tudi v Soboti je kruh v prosti prodaji
Zadnje dni prodajalne kruha v Murski Soboti prodajajo kruh v prosti prodaji po 30 din kg. Kruha je dovolj na nakaznice in po prostih cenah, čeprav so se v začetku potrošniki bali, da ga bo zmanjkalo in so v jutro, še preden so odprli prodajalno, čakali v gruči. Nizke cene kruhu v prosti prodaji pa vplivajo na padec cen moke in žita, kakor tudi ostalih življenjskih potrebščin.
Nove menze in prehrana
S 1. avgustom so v Murski Soboti upostavili enotno gostinsko mrežo, ki nudi hrano abonentom, kateri so se doslej hranili po raznih menzah. Ta novost je nekatere abonente presenetila, pa so se kmalu prepričali, da je nov način prehrane boljši od dosedanjega. Mesečna cena je sicer nekoliko višja od dosedanje, zato pa Si abonent lahko izbira kosilo in večerjo po jedilnem listu. Vsa jedila se računajo po prosti ceni, abonent pa jih plača s posebnimi boni, ki jih je prejel takrat, ko se je aboniral, to je ko je oddal živilsko nakaznico in plačal 1500 dinarjev
za ves mesec. Preostale bone lahko uporabi tudi naslednji mesec.
Z novim načinom prehrane se je postrežba precej izboljšala. Abonenti so namreč razdeljeni po vseh gostinskih obratih v mestu, zato jih je pa v vsakem manj. To omogoča gostinskim nameščencem hitro in dobro postrežbo, kar so abonenti ugotavljali že prve dni. Obenem pa je to korak k novemu načinu preskrbe in plač, ko bodo nakaznice in bone postopoma ukinili.
Skrb za zdravje
Okrajni odbor PAZ (Protiavionska zaščita) v Murski Soboti je te dni sestavil komisijo, v kateri so bili zastopniki sindikata, zdravstvene službe, gasilcev in oblasti, z namenom, da bi po podjetjih pregledala, če imajo organizirane ekipe in protiavionske zaščito.
Pri pregledu podjetja Tovarne mesnih izdelkov v Murski Soboti so ugotovili, da ni dovolj preskrbljeno za zdravstvene razmere v podjetju. Ambulanto imajo slabo urejeno, kopalnico pa skoraj nikakor. Za ambulanto služi majhna sobica, v kateri ni niti postelje. Kopalnica pa je še vedno taka, kot jo je zgradil bivši lastnik Benko, čeprav bi jo lahko uredili, ker so imeli za to vsako leto 300.000 din kredita, katerega pa niso izkoristili, Za 120 ljudi imajo samo eno prho.
Delovni kolektiv in odbor sindikalne podružnice je delaven in je pripravljen s prostovoljnim delom pomagati pri ureditvi teh prostorov. Direktor podjetja pa je njihove dosedanje predloge vedno odklonil.
Cene povrtnin
Soboški zelenjadni trg je dobro založen, zato ni nobenih vrst niti čakanja. Gospodinje lahko mirno izbirajo. Vendar se brez izbire odločijo za prodajalno Mestnega podjetja zelenjava-sadje, kjer so cene mnogo nižje kot pri stojnicah, kjer prodajajo privatniki.
Mestno podjetje je v soboto 11. avgusta prodajalo po sledečih cenah za kilogram: krompir 13 din, kumare 12, fižol zeleni 15, paradižniki 20, zelje 10, ohrovt 16. paprika 25, buče 5, jajčevec (melancana) 20, korenje 10, cvetača (karfijola) 30, koleraba 12, endivija 10, čebula 35, petršilj 15, jajc v jutru ni bilo. Za primerjavo navedemo nekaj cen, po katerih so prodajali to jutro privatniki pri stojnicah: fižol zeleni 30, paradižniki 40, zelje 30, paprika 40 itd. Imeli so tudi grozdje po 100 din za kilogram.
Iz drugih obmurskih krajev
Strela zažgala hišo
5. avgusta okrog 15. ure je med hudim neurjem udarila strela v stanovanjsko hišo Ivane Rajšp. Hiša je zgorela. Vaščani so komaj obvarovali pred ognjem sosednja s slamo krita poslopja. Škoda znaša nad 100.000 din. Hiša je bila zavarovana, vendar le za malenkosten znesek, zato je lastnica utrpela veliko škodo.
Vinogradniško gospodarstvo Kapela je letos prodalo nad 80.000 cepljenk
Gornjeradgonsko vinogradniško gospodarstvo Kapela je doseglo lepe uspehe pri gojenju trsnice. Poleg domačih potreb so letos prodali še 80.000 cepljenk zadružnim skladom v Ptuju, Ljutomeru in Radgoni za potrebe zadružnih vinogradov. Za dosežene uspehe pri vinogradniškem delu so razglasili 11 udarnikov, med katerimi je trinajstletni Ivan Ivanič, ki je presegel normo 123%, Jožefa Ivanič je presegla za 122% in Jože Perša za 121%.
Borba proti tuberkulozi
Svet za ljudsko zdravstvo Okrajnega ljudskega odbora Radgona je poskrbel, da bo v radgonskem okraju pregledano vse prebivalstvo nad 15 let staro-
sti. Taka velika zdravstvena akcija bo lahko ugotovila, kje so žarišča tuberkuloze ter omogočila borbo proti njej, kakor tudi izvajanje varnostnih ukrepov pred okužitvijo. Ker je podobna akcija v Prekmurju pokazala dobre rezultate, je potrebno, da množične organizacije podprejo to akcijo.
Huda nesreča pri mlatilnici
8. avgusta se je v Brezovcih pri mlačvi zgodila huda nesreča. Aleks Celec, poročen in oče dveh otrok, ki je bil na mlatilnici, je iz nepojasnjenih vzrokov zašel z nogami v žrelo mlatilnice. Verjetno je mlatilnični boben (druml) potegnil slamo, na kateri je stal, zato je potegnil tudi njegove noge. Boben mu je odtrgal obe nogi pod koleni. Na srečo so se pri mlatilnici pravkar mudili neki ljudje Iz Murske Sobote, ki so bili z avtom. S tem avtom so ga hitro prepeljali v bolnico v Mursko Soboto, ne da bi bilo treba čakati rešilni avto. Ponesrečenec se nahaja v nevarnem stanju, vendar ni takoj umrl, čeprav je zgubil mnogo krvi.
Ogled mlatilnice je ugotovil, da je žrelo bilo pravilno zavarovano po pravilniku o zaščiti dela. Zato povsod velja: več previdnosti pri nevarnem delu.
Najboljše zadruge bodo prejele  traktorje
Po končani mlačvi bodo prejele boljše in površinsko največje kmečke obdelovalne zadruge v dolnjelendavskem okraju več traktorjev, s katerimi trenutno razpolaga Okrajni zadružni sklad za mehanizacijo v Dolnji Lendavi. Traktorje bodo prejele zadruge: Pince, Petišovci in Kamovci, dočim ima zadruga Benica že od prej svoj lasten traktor. Traktorji bodo uspešno pomagali odpraviti občutno pomanjkanje delovne sile in bodo omogočili boljše obdelovanje zemlje;	—o
Priprave za razstavo lokalnega gospodarstva v Radgoni
Uspele razstave lokalnega gospodarstva po nekaterih mestih so vzpodbudile tudi Radgončane. Sklenili so, da bodo organizirali razstavo lokalnega gospodarstva svojega okraja. Razstava bo odprta od 8. do 17. septembra v Radgoni. Svoje izdelke bodo razstavljali obrtniki, industrija, komunalci, zadruge, državna« posestva, kmetje, lovci, čebelarji in ostale gospodarske organizacije. Zanimanje med pripravljalci je veliko, zato bo razstava gotovo dobro uspela.
Bela polja paša za čebele
Ponekod se že beli cvetoča ajda, kot bi zapadel sneg predvsem okrog Mlajticev. Tej zgodnji ajdi gotovo ne bo mogla škodovati slana, ki včasih nedozorelo ajdo hitro dozori. Seveda takrat ni mnogo ajdove kaše. Doslej je bilo ugodno vreme za ajdo, zato hitro raste. Čeprav so se ob žetvi in spravljanju snopja v. skednje ali kope včasih kmetje jezili nad vsiljivim dežjem, je ta bil koristen za strniščno setev: ajdo, proso in drugo. Pozneje se je vreme popravilo na sončno, vendar še ni suše. Zato se kmetje veselijo, da bo vsaj ajde več, ko sta rž in pšenica ponekod obrodili bolj slabo.
Ugodno sončno vreme pa omogoča tudi čebelam pašo po beli ajdi. Zato se cvetoči ajdi veselijo tudi čebelarji in vsi oni, ki radi jedo sladki med.
Slive so bogato obrodile
Skoraj po vseh obmurskih krajih se letos pripogibajo Veje slivovih dreves pod težo sadu. Sicer so naši sadovnjaki postali zadnja leta revni, ker so se mnoge jablane in hruške posušile ter so jih morali posekati. Po nekaterih zanemarjenih sadovnjakih pa je opaziti celo drevesa s pol suhimi vejami ali vrhovi, ki jih čaka enaka usoda. Med temi so ostale glive, ki so letos izredno dobro, obrodile.
Tudi zgodnjih sliv različnih  sort je bilo mnogo. Te so ljudje večinoma že obrali. Čeprav v tem času ni bilo mnogo drugega sadja in ga letos niti ne bo, niso mogli vseh sliv pojesti, sami niti jih prodati v mesta, toliko jih je bilo. Zato so jih mnogi gospodarji zbirali v sode in bodo iz njih kuhali slivovico.
Se več bo poznejših sliv, ker je več teh dreves. Tudi te že začenjajo zoreti in se sad že modri, ponekod pa celo črni med listjem. Na nekaterih drevesih kaže, da ga je več kot listja, zato se veje lomijo, če niso podprte.
Gotovo nekateri gospodarji že razmišljajo, kaj  bodo počeli s tolikimi slivami. Ko jih je bilo malo, so jih večinoma otresli otroci in odrasli ter jih sproti pojedli. Sedaj pa jih bodo poleg tega lahko precej prodali, saj bodo kmetijske zadruge gotovo začele pravočasno odkupovati. Slive pa se dajo shraniti tudi za zimo in sicer posušene. Pozimi, še bolj pa v zgodnji pomladi, jih imajo radi otroci in odrasli. Še boljše so kuhane, in to ob vsakem letnem času. Poleg tega bo ostalo še precej slabšega sadja za kuhanje slivovice.
Tako ugibajo gospodarji, zato ne bo nihče v skrbeh, kam s slivami. Nasprotno, mnogi ugibajo, da bi bilo dobro posaditi še več sliv, ker jim kapar ne škoduje tako kot ostalemu sadnemu drevju. Če bo prihodnja leta malo jabolk in hrušk, ker se drevje zaradi kaparja suši, naj bo vsaj dovolj sliv.
SPORT
Razgibanost v vrstah telovadnega društva v Murski Soboti
Pred nekaj leti je bilo ustanovljeno Telovadno društvo v Murski Soboti. Z resnim in uspešnim delom je pričelo dele letos. Razen telovadcev, ki so letos prvič nastopili na igrišču nogometega kluba, so nastopili še člani ostalih sekcij, ki jih je 70 v dveh sekcijah
Namiznoteniška sekcija je nastopila 9. avgusta. V tem nastopu je sodeloval tudi dr. Novak, ki ja edini zmagovalec v dvoboju Sobota—Kranj. Člani te sekcije so sami zbrali denar za mizo, žogice in vse ostalo kar sekcija potrebuje, kajti društvo kakor tudi vsaka posamezna sekcija so brez vsakršnih denarnih sredstev. Kljub temu pa letos društvo dobro napreduje, saj bo v prihodnjih dneh ustanovljena tudi teniška sekcija, ki bo pripravila vse potrebno za nastop v septembru na katerega bosta povabljeni tudi mladinski prvakinji Slovenije, Lovrecova in Vinterbalterjeva.
Pričeli so se zbirati tudi ljubitelji boksa in tako bo društvo v teh dneh ustanovilo še boksarsko sekcijo.
Prav to, da se mladina iz lastnega nagiba zbira v posameznih sekcijah, dokazuje, da ima društvo bodočnost in da je treba samo sistematično delo vodstva, ki je že doslej dokazalo mnogo delavnosti in posvečalo mnogo truda vzgoji mladine, kolikor lahko nudi članom telovadno društvo.
Težave bodo morda v pomanjkanju sposobnih ljudi za trening članov v boksu, pa tudi v tenisu in košarki, ki je nekoliko zaspala. Vendar lahko požrtvovalnost precej pomaga tudi tukaj, kot smo tahko opazili pri plavalcih.
Vsekakor pa je treba več misliti kako lahko uredimo igrišče za odbojko, košarko, tenis in pomagamo društvu, ki ne zmora vsega samo. Društvo zbira mladino v svoje vrste, kjer ji nudi pošteno zabavo in primerno vzgojo. Zato je potrebno tesno sodelovanje z mladinskimi in ostalimi organizacijami, ker vse imajo isti cilj.
Prijateljska nogometna tekma MURA — KOVINAR 7:2
Preteklo nedeljo je bila na igrišču Mure v Murski Soboti odigrana prijateljska nogometna tekma med domačo Muro in Kovinarjem iz Maribora.
Prvi so se znašli gostje, ki so takoj v začetku nekajkrat nevarno ogrožali vrata Mure, ki jih je branil Režonja. Ker pa ni bilo strelca, so vse priložnosti ostale neizkoriščene. Kmalu je uspelo moštvu	Mure, da	je	povezalo	svoje
vrste in v prvem delu igre doseglo tri gole
Drugi del igre je v glavnem potekal v precejšnji terenski premoči Mure. Moštvo Mure je doseglo še štiri gole. Gostom je uspelo, da so Režonji zatresli mrežo dvakrat. Prvič po krivdi obrambe, drugič pa iz prostega strela. Oba gola je streljal Svatina. Za Muro so bili uspešni: Horvat	4. Ludvik	Norčič 2	in	Šimon 1	gol.
čeprav je enajstorica Mure dosegla visoko zmago, igra ni zadovoljna. Obramba je bila nesigurna.	Poznala se	je odsotnost	Klanjščeka. Iz-
kazal pa se je levi krilec Bela Norčič ki je bil zelo dober. V napadalni vrsti se je izkazal Ludvik	Norčič saj	so skoraj	vsi doseženi	goli
plod njegove požrtvovalnosti. Izrazito slabo igro je pokazat Fujs na levem krilu, ki se na tem mestu ni mogel znajti. Igro je sodil Alojz Marič.
MURA ml. — KOVINAR ml. 3:0
V	predtekmi so se pomerili, mladinci obeh moštev. Težave bodo morda v pomanjkanju sposobnih. Po zanimivi igri so zmagali mladinci Mure, ki so v drugem delu igre dosegli tri gole. V polju sta bili moštvi enakovredni, od časa do časa so
bili gostje še boljši. Da  je zmagalo domače moštvo, nosijo predvsem zaslugo: Skalar v golu, ki je ubranil nekaj nevarnih strelov in v napadalni vrsti Maučec in Franko, katera sta zelo dobro zaigrala Tekmo  je sodil Andrejek.
ZAGREBŠKI NOGOMETAŠI V LJUTOMERU
»Kustošlja« — SNK Ljutomer 4:2 (3:1)
Preteklo nedeljo je bila na ljutomerskem igrišču odigrana prijateljska nogometna tekma med zagrebškim klubom „Kustošija" in enajstorico domačega kluba
Tekma je bila dokaj zanimiva. V prvem polčasu so bili v premoči Zagrebčani, ki so s povezano igro in točnim podajanjem žoge nadkraljevali domačine. Prvi udarec domačinov v njibov gol jih ni demoraliziral. Nenehni napadi na domača vrata so jim prinesli tri gole.
V	drugem polčasu sta obe vrsti igrali izena-
čeno. Tehniko igre Zagrebčanov so nadoknadili domačini z	borbeno	in	požrtvovalno	igro. Zlasti
proti koncu	igre so	večkrat prodrl!	do nasprot-
nikovih vrat. vendar niso imeli sreče. Žoga se je večkrat znašla v autu.
Pred 300	Igralci	je	sodil tekmo	tov Petek
iz Murske Sobote dokaj objektivno in nepristransko.	ks
SNK Ljutomer — »Sloga« Štrigova 4:1
V	predtekmi je B moštvo SNK Ljutomera z
boljšo igro visoko premagalo enajstorice sosednjega hrvatskega kluba	,,Sloga" iz	Štrigove z
rezultatom 4:1. Tekmo je sodil tov. Perica iz Ljutomera.
 Tudi srečanje ljutomerskih pionirjev s pionirji štrigovske ,,Sloge" se je končalo z veliko zmago domačinov 8:1.	ks

Graje vredni so nekateri gledalci nedeljskih nogometnih tekem v Ljutomeru, ki so si privoščili športni užitek brez malih žrtvic. Blagajnica je imela težko delo, saj ji je polovica gledalcev odklonila plačilo vstopnine Zamerili so se nam
tudi nekateri odborniki, ki jih tokrat ni bilo blizu, čeprav so bili zadolženi za določene naloge.
Razumljivo je, da se klub bori s finančnimi težavami. Zato je takšen odnos gledalcev-zastonjkarjev nevreden naše športne publike, da ne govorimo o funkcionarjih kluba, ki so dolžni, da izpolnjujejo zaupane jim klubske dolžnosti.
Nepristranski gledalec
Ljutomerčani porazili zagrebške kegljače
Preteklo nedeljo je bila na ljutomerskem kegljišču zanimiva prijateljska tekma med A moštvom domačega kluba in elani kegljaškega kluba „Kustošija" iz Zagreba
Po tovariškem nagovoru in izmenjavi daril te je pričela ostra borba med plavimi in rdečimi. Zelo sigurno so podirali keglje domačini v plavih srajcah in postavili končni rezultat igre 332:244. Zmaga domačinov je povsem zaslužena. Gosti na tujem igrišču niso znaili in so bili tudi v tehniki igre slabši od domačinov. Možje tega dneva so: Steržaj, Žižek in Vinkovič z največjim številom tekmovalnih točk.	ks
FOPRAVNI IZPITI
Odbor za splošno izobraževalno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS z dne 17 VII. 1951 je sprejel k začasnemu pravilniku o sprejemnih izpitih naslednje prehodne določbe:
1.	V jesenskem	roku 1951	smejo	ponavljati
celotni sprejemni izpit (pismeno in ustno) za prvi razred vlije gimnazije vsi tisti učenci tretješolci, ki so v junijskem roku 1951 pri sprejemnem izpitu pisali vsaj eno nalogo pozitivno, pa so bili odklonjeni zaradi ene ali več negativnih ocen pri ustnem delu sprejemnega izpita.
2.	V jesenskem	roku 1951	smejo	ponavljati
samo ustni del sprejemnega izpita iz vseh predmetov za prvi razred višje gimnazije tisti učenci, ki so v Junijskem roku 1951 pisali obe nalogi pozitivno, pa so iz enega ali več predmetov padli pri ustnem izpitu.
3. Tisti učenci, ki so v junijskem roku 1951 pisali obe nalogi negativno, nimajo pravice ponavljati sprejemnega izpita v septemberskem roku 1951.
4.	v prvi razred višje gimnazije se sprejmejo
tudi	tisti učenci	tretješolci,	ki so	(pravili z
uspehom sprejemni Izpit na učiteljišču ali kateri koli strokovni šoli, pa se niti na tej šoli, kjer so opravili sprejemni, izpit, niti na kaki drugi strokovni šoli zaradi prevelikega doteka prijavljencev niso mogli vpisati kot redni učenci.
5.	Vsi učenci tretješolci (prednost imajo tisti, ki niso še stari 14 let), ki so pri sprejemnem izpitu padli bodisi v junijskem, bodisi v septembrskem roku. se smejo ponovno vpisati v tretji razred če le dovolj prostora v razredu.
Sveti za prosveto in kulturo ter ravnateljstva gimnazij naj o tem obveste vse prizadete. 
POPRAVEK
Z ozirom na članek, objavljen v štev 29 našega lista z dne 26. julija t. l. pod naslovom »Samogovor birokrata« popravljamo, ker žaljivi očitki tega članka, kolikor so se nanašali na tov. Rakočeviča Mihaela, radiotehnika v Murski Soboti, niso bili utemljeni, da imenovani v opisanem primeru ni ravnal kot birokrat, temveč po prejetem nalogu Okrajnega odbora Zveze borcev v Murski Soboti
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki so spremljali na zadnji poti našo ljubljeno in nepozabno ženo in mater
 ANO BUNYARI roj. Pertoci in položili vence na njen grob Zahvaljujemo se tudi dr. Janu Sedlačeku za njegovo požrtvovalno pomoč v njeni bolezni.
Žalujoči mož in hčerka Anica ter ostalo sorodstvo
RAZGLAS
»Oljarne« tovarne za stiskanje olja bodo odkupovale od vseh pridelovalcev, ki sklenejo pri svoji kmetijski zadrugi pridelovalno pogodbo do konca meseca avgusta 1951 leta, ves pridelek oljne repice po zelo ugodnih cenah ali pa zamenjavi, in sicer za 100 kg oljne repice 15 kg jedilnega  olja in 15 kg tropin
Pridelovalci, ki ne bodo podpisali pogodbe, bodo pa dobili za 100 kg semena le 13 kg olja in 13 kg tropin.
100 kg repice pridelaš lahko že na 8—10 arih površine, če jo poseješ pravočasno in zemljo močno pognojiš
Kmetovalci pohitite s setvijo repice, ker dober pridelek daje le repica posejana do konca meseca avgusta. Zamud, niki bodo imeli veliko izgubo.
Poverjeništvo za kmetijstvo OLO M Sobota
POZIV
Ker je prešla menza Tovarne mesnih izdelkov Murska Sobota s 1. avgustom v likvidacijo, se pozivajo vsi dolžniki, da svoje dolgove poravnajo oz. upniki prijavijo terjatve najkasneje do 1. septembra 1951.
MESTNI KINO V MURSKI SOBOTI predvaja od 17.—19 avgusta 1951 ameriški film »Nevesta na prodaj«; od 21.—23 avgusta 1951 italijanski film »Tatovi koles«.
Fanta-šolarja iščem za posvojitev. Naslov v upravi lista.
Prevzamem knjigovodstvo proti honorarju za 3 ure dnevno v Ljutomeru ali okolici. Naslov v upravi lista.
Kupim do 6 ha obsegajoče posestvo, hišo z gospodarskim poslopjem v ljutomerskem okraju. Prevzamem tudi obveznost morebitnega prevžitka Ponudbe na Ritonja Andrej, Moravci štev 79, p. Mala Nedelja.
Gospodinjsko pomočnico nad 20 let sprejmem Ing. Bohinec, Ljubljana, Vodovodna 1.
Krojači pozor!
Obveščamo vse krojače, šivilje ter sorodne obrtne krojaške delavnice, da imamo na razpolago dober navdarek (Heftwolle) proti zamenjavi za krojaške odpadke vseh vrst. Šrenc volno itd Odpadke plačujemo po najvišjih uradno ‘določenih cenah Odkup se vrli pri »Odpadu« dnevno od 6 do 14. ure, telefon 21 -17 Maribor, skladišče, Dravska ulica 12.
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 16. avgusta 1951
Prirodna Bogastva Ljudske republike Srbije
Ljudska rebublika Srbija ima mnogo prirodnih bogastev. Najraznovrstnejša so in nanje se lahko nasloni velika industrija, lahko pa se  tudi razvije velik in vsestranski gospodarski razmah. Kot prvi v vrsti teh prirodnih bogastev je premog, ta osnovni pogoj za vse vrste industrije od električnih central do železniškega prometa Po premogovnem bogastvu je Srbija na drugem mestu izmed ostalih naših republik. Njene zaloge premoga, se cenijo na nekaj milijard ton, kar pomeni, da jih je dovolj za 2000 let in to tudi v primeru, da se proizvodnja znatno poveča.
V	Srbiji so vse vrste premoga, največ pa lignita. Čeprav znašajo njegove zaloge nad dve milijardi ton, je bilo v Kolubarskem bazenu, kjer ležijo, do nedavnega le nekaj manjših rudnikov Delo bo ta bazen popolnoma preobrazilo, kajti izkazalo se je, da je lignit silno uporabljiv kot važna industrijska surovina.
V	južni Srbiji, v Kosmetu, je velik Kosovski lignitski bazen, v katerem se šele v najnovejšem času povečuje pro-
izvodnja. V severovzhodni Srbiji pa je Kostolački lignitski bazen, ki ima zelo ugodno lego v bližini Donave, da se premog lahko prevaža z ladjami. To je bil tudi eden izmed vzrokov, zaradi katerega je bila njegova proizvodnja precej visoka, čeprav po kvaliteti zaostaja za premogom v Kosovskem in Kolubarskem bazenu. 
Razen lignita pa ima Ljudska republika Srbija tudi nahajališče nafte; Največja so vzdolž bolgarske meje. Ob teh nahajališčih je tudi najboljši jugoslovanski premog, ki zaradi svoje visoke kakovosti služi v specialne industrijske svrhe.
Poleg tega ima Srbija tudi  velika nahajališča premogovega skriljevca, iz kateregase s pomočjo enostavnih priprav izloča nafta. V manjši obliki se to že dela v zamisli pa je, da se bo to delo znatno povečalo, zaradi važnosti nafte in vse večje potrebe po njej
Vodne sile so v Srbiji zelo velike in daleč prekašajo en milijon konjskih sil, če je voda nizka, če pa je voda normalna, prekašajo dva milijona. Te sile bodo omogočile gradnjo, velikega števila hidrocentral. Med rekami, ki pridejo v poštev, so Drina, Morava, Ibar. predvsem pa Donava; Na teh rekah bodo lahko zrasle hidrocentrale, ki bodo imele Stotisoče konjskih sil. Na manjših rekah pa bodo nastale še manjše hidrocentrale. K tem prištevamo Timok, kjer so nekatere hidrocentrale že v pogonu, druge pa se gradijo
Srbija je bogata tudi na kovinskih rudah. Med temi je na prvem mestu svinec Velika nahajališča svinca so v okolici Trepče na Kosmetu, manjša pa v ostalih pokrajinah. Vzporedno z nanahajališči svinca so tudi nahajališča cinikove rude. Svetovni pomen imajo nahajališča bakra. Največja nahajališča so v severovzhodni Srbiji v bližini Bora, kjer so tudi največje priprave za proizvodnjo bakra v Evropi,
Toda to še ni vse. Srbija ima še krom, antimon in molibden. Po proiz-
vodnji kroma je na prvem mestu v Evropi, a na šestem mestu v svetu, v proizvodnji antimona na prvem mestu v Evropi in na četrtem mestu v svetu. Molibden, to redko in važno rudo, ima poleg Jugoslavije samo še Norveška.
Poleg opisanih rud svetovnega pomena ima Srbija še tudi druga rudna bogastva, ki sicer niso svetovnega pomena, pa kljub temu velike važnosti za našo državo. V bližini Valjeva in Kopaonika so velika ležišča pirita in manganskih rud, ki so potrebna za razvoj težke industrije in ognjegasnega gradiva. Sloji magnezita dosežejo 30 do 70 m debeline. Bogata nahajališča so v bližini Andjelovca in Mladenovca.
Ljudska republika Srbija ima tudi bogata ležišča tupine, ki je potrebna za proizvodnjo cementa, dalje ležišča zlata, srebra, azbesta, kaolina in drugih rud. Vse to pa kaže, kako velika so njena rudna bogastva ih do kake mere se lahko razvije rudarska in industrijska proizvodnja Kljub temu pa ni imela Srbija vse do današnjih povojnih dni nobenih pravih možnosti industrijskega razvoja. Šele v novi Jugoslaviji je dobila to možnost in zdaj neprestano rastejo njene proizvajalne sile. 
Podvodni kamion
Avtomobilska družba Reo Mortos je izdelala za potrebe ameriške armade več tisoč kamionov znamke Eager Beaver. To so pet tonski kamioni, ki so izdelani, tako, da lahko sprožijo motor ih vozijo v 2 metra globoki vodi. Motor »diha« Skozi cev tipa Schnorkl; kakor najnovejše podmornice Električna napeljava je pokrita  s posebno snovjo, neko mešanico silicija in gume, ki ne prepusti k električnemu sistemu nobene vlage. Pri preizkušnji je šofer, ki je imel delno potapljaško obleko, vozil s podaljšanim Schnorklom po dnu 3 in pol metra globoke reke.
Največja in najstarejša drevesa
na svetu
Menda nima nobena pokrajina na svetu toliko prirodnih zanimivosti kakor Kalifornija. Med drugim raste tu mogočna sekvoja, največje in najmogočnejše drevo, kar jih sploh poznamo na zemeljski celini. Ta orjaška drevesa s svojo tritisočletno in še daljšo starostjo rastejo dva do dva tisoč šest sto metrov visoko na zapadnem pobočju ameriškega gorovja Siera Nevade. To drevo nikakor ne mučijo bolezni ali starost. Če kljubuje svojim sovražnikom v prvih letih življenja in nevarnostim ognja v mladosti, tedaj stre njeno večstoletno življenje samo še strela ali pa človek s svojimi tehničnimi sposobnostmi.
To drevo raste v višino do 100 ali pa še več metrov Najnižja veja raste tako visoko od tal, da bi segala preko strehe dvanajstnadstropnega poslopja. Če bi pa tako vejo zasadili v zemljo, bi se. zdela kot 23 m visoko drevo, katerega deblo meri spodaj v premeru okrog 2 in pol metra. Kljub svoji neizmernosti pa je drevo zelo enakomerno raščeno in je vejevje, deblo in oblika krošnje v čisti harmoniji z vsemi ostalimi deli. Najbližji sorodnik sekvoje je samo tisa, ki ima rdeč les in raste na obalnem gorovju Kalifornije. To drevo mu je podobno po dolgem življenju in obsežnosti. 
Sekvoj pa je več vrst Razlike med njimi so le v toliko, da ene dosežejo večjo, druge pa manjšo višino »General Sherman«, drevo iz vrst sekvoj, doseže visokost do 90 metrov, njegov obseg pa znaša pri tleh do 30 metrov, v višini do 5 metrov od tal pa meri njega premer samo 8 metrov. Drevo se dviga naravnost proti nebu in poganja veje šele 40 metrov od tal.
V nekem velikem gozdu sekvoj leži drevo, ki ga imenujejo »Oče gozda«. V njegovo votlo deblo je nekoč lahko stopil vzravnan jezdec na konju Čeprav nima to drevo več krošnje, sklepajo, da je bilo 130 metrov visoko in tako največje drevo na svetu.
Ta orjaška drevesa je odkril leta
1852 nek rudar, ki je zasledoval belega medveda. Ko je zagledal orjaška drevesa, se je tako začudil, da je pozabil na medveda priklical je tovariše, ki so odkrili na ozemlju 20 ha 99 metrov visoka drevesa. Ta drevesa je leta 1893. Anglež John Lindley imenoval »Welingtonia gigantea« po Wellingtonu, zmagovalcu pri Watterlooju. Toda splošno ime sekvoja za tiso so zabeležili že 6 let poprej Nemci, ki so kmalu nato tudi ugotovili, da tudi ta orjaška drevesa spadajo v družino sekvoj. To ime so dali po slavnem možu Sequoyahu, ki je vse življenje žrtvoval za to, da je sestavil indijanski alfabet.
Marsikdo bo vprašal, kako to, da dožive ta drevesa tako visoko starost? Vzrok je iskati v vitalni linfi, ki ni smolnata, in torej odporna proti ognju. Ogenj je sekvojam nevaren le v mladosti, ko imajo mehko skorjo. Stare sekvoje se plamen loti le, če prileti nanjo z lahko vnetljivega drevesa živ ogorek, ki ga potem razvname veter. Zanimivo pa je, da si tudi požgani deli spet opomorejo.
Sekvoja cvete šele po 170 do 200 letih Drevo se tedaj od novembra do konca februarja odeva z milijoni zelo majhnih moških in ženskih cvetov. Ti cveti so zelo majhni in vsak vsebuje od 90 do 300 semen Semena so rahla in koničasta ter šele 11 tisoč takih semen tehta 10 dkg Od milijonov semen, ki jih drevo nosi jeseni, je mogoče samo enemu usojeno, da ga pomlad prikliče v življenje.
Les sekvoje je slabši od lesa drugih dreves, ker se lomi, je pa zelo trpežen zato ga uporabljajo za svinčnike, žlebove, plotove in kole.
Drevo sekvoja je pravo čudo narave. Če gledamo to drevo zjutraj, ne učinkuje na nas toliko njegova velikost, kot pa njegove barve. Toplo se blestijo rdečkasta debla, kovinasto zelena barva listja pa se živahno odraža od zelene barve vseh iglastih dreves Nevade.
Gozdovi teh orjaških dreves so obetali mnogo dobička, toda izkazalo se je, da se prevoz teh velikanskih hlodov ne izplača. Konec prejšnjega stoletja pa je ravnatelj nekega kalifornijskega časopisa začel akcijo za ohranitev teh gigantskih dreves. Ta akcija je rodila uspeh in država je zavarovala ta drevesa in ustanovila državni park, ki je zagotovil bodočnost temu kralju dreves.
STEKLENA VLAKNA
V nekaterih ameriških steklarnah so pričeli izdelovati steklene tkanine. To so namreč tkanine iz izredno tankih steklenih niti. Take niti so se že baje zelo dobro obnesle v gospodinjstvu in industriji. Steklena vlakna so namreč 
neizgorljiva, ne zarjave, niti nanje ne vplivajo slabi lugi in tudi ne kisline. Iz takih vlaken izdelujejo zagrinjala, razne prte, oblačila in podloge za mize likalnic.
Zgodovina nam je ohranila spomin na čase, ko se je zdelo, da je ves naravni red narobe. Leta 1186 je bila zima skoraj brez mraza. V januarju je že cvetelo sadno drevje, v februarju so zorela jabolka, koncem meseca maja je bila žetev, v začetku avgusta pa so že trgali grozdje. Prišla pa je kuga in uničila mnogo ljudi po Evropi. — Tudi v 13., 16. in 17. stoletju večkrat ni bilo zime. Mile zime so bile tudi v drugi polovici preteklega stoletja, zadnji dve leta 1895 in 1896. Najhujša zima pa je bila leta 1740. Trajala je 16 tednov in. mraza je bilo 75 stopinj C. — Leta 1132 je vladala taka vročina, da je pokala zemlja, reke pa so se posušile. Leta 1556 ni od aprila do oktobra padla niti kaplja dežja in vse rastline so zoglenele.
V Bosni gradijo še eno hidrocentralo
V Bosni je zrastla po osvoboditvi že cela vrsta velikih hidrocentral, ob njih pa tovarne in tudi velika industrijska središča. Toda moč bosanskih rek še ni izčrpana.V bližini Bihača. na kraju, kjer napravi reka Una več brzic in se z veliko silo spušča čez slapove, so začeli graditi novo veliko hidrocentralo. Vse objekte za to hidrocentralo so, izdelali jugoslovanski strokovnjaki. Turbine za to prvo hidrocentralo na Lini bodo izdelali delavci »Litostroja«, velike generatorje pa tovarna elektroindustrije »Rade Končar« v Zagrebu.
Nova hidrocentrala na Uni bo zgrajena na poseben način Reko Uno ne bodo zajezili z jezom, da bi tako povečali padec vode, pač pa jo gradijo na kraju, kjer je priroda sama zgradila nepremagljive jezove. Una je na tem kraju zelo hitra in ima velik padec. Zato ne bo treba graditi betoniranega jeza, temveč bodo v naravnem koritu zgradili samo kamnit zid, ki bo zaprl pot vode z ene strani reke ter jo odvajal na levo obalo, odkoder bo po velikih rovih strmo padala na turbine v strojnici. Tako bo prihranjenega mnogo materiala in delovne sile, ki jo bodo lahko koristno uporabili na drugih velikih gradbiščih.
Nova hidrocentrala na Uni bo dajala letno okrog 37 milijonov kilovatnih ur električne energije. Po modernih daljnovodih bodo vodili električno energijo   iz hidrocentrale na Uni vse do Bihača, Banja Luke, Gospiča in Karlovca.
Z izgradnjo te hidrocentrale na    »Slapovih«, kakor se imenuje kraj, še    ne bo izčrpana moč reke Une. Zato    že sedaj predvidevajo gradnjo še ene hidrocentrale na desni strani  obale, nasproti sedanje centrale, ki bo Izkoriščala ostale vodne sile ter bo lahko letno dajala prav toliko električne energije kakor hidrocentrala, ki jo zdaj gradijo.
V EVROPI JE NAJVEČ KMETOV Po statistiki je v Evropi 140 milijonov kmetov. Največ jih je v Sovjetski Zvezi, in sicer 77,5 milijonov, v Nemčiji (v vzhodni in zahodni) 9,75 milijonov, v Bolgariji 1,33 milijonov, v Italiji pa 9 milijonov.
GLOBOČINA MORJA Težko se človek zamisli v globočino morja. Učenjaki so izmerili, da je Tihi ocean na nekaterih  mestih globok čez 10.000 metrov. Najvišja gora na zemlji Čomolungma v Aziji pa je visoka 8882 metrov.
BESEDA O BOMBAŽU
Bombaž je danes najbolj uporabna in po vsem svetu najbolj razširjena vlaknina. Uporablja se pri izdelovanju vseh vrst tkanin in je zato v modemi tekstilni industriji nepogrešljiv. V naših krajih in sploh v Evropi pa smo se z bombažem seznanili zelo pozno. Dočim so ga Egipčani in nekateri azijski narodi poznali že v drugem tisočletju pred našim štetjem, je v Evropo prišel bombaž šele pred dobrimi 200 leti. Ko pa se je pojavil v evropskih tekstilnih tovarnah, je docela izpodrinil lan in postal vsej tekstilni industriji nujno potrebna surovina; Vzrok, da je bombaž tako hitro prodrl, je njegova vsestranska uporabljivost, ker je v primeru z lanom in drugimi vlakninami 	mehkejši in bolj primeren
za tkanje, razen tega pa je tudi nje-
govo pridobivanje zelo ceneno. Tako je bombaž hitro prevladal po vsem svetu in postal glavna, surovina vse tekstilne industrije.
Bombaževinasta vlakna pridobivamo iz posebnega grmičja-bombaževca, katerega domovina so tropski predeli južne Azije in severne Afrike. Tako uspeva bombaž v Egiptu, Alžiru, v Perziji, Siriji in južnih republikah Sovjetske zveze, pa tudi v južni Ameriki, na Kitajskem in v južni Afriki Nekaj bombaža pridelujejo tudi v Evropi in to v Italiji in v Makedoniji, kar pa v svetovni proizvodnji ne igra  velike vloge.
Bombaževec gojijo na plantažah, ki jih stalno obseva tropsko sonce in kjer je tudi dovolj vlage. Iz bombaževega
semena, ki ga na plantažah sadijo s stroji, se  pod vplivom velike toplote in vlage razvije že prav kmalu grmičevje, visoko dober meter, ki tudi kmalu cvete. Ko rumenkasto-škrlatni cvetovi odmro, se iz njih razvijejo plodovi, podobni našim orehom. Iz ploda pa začno že čez malo časa poganjati bele, dolge dlačice, ki plod docela obdajo, tako da postane podoben za pest debelim snežnim kepam. Sedaj je čas trgatve. Bele, snežne kepe hitro osmuknejo z vej, da jih prehuda vročina ali dež ne pokvarita ter se niti ne potrgajo. Že na plantažah odločijo nato bele niti od rastlinskega semena jih nato v posebnih čistilnicah očistijo, sortirajo po kvaliteti ter vlakna uravnajo. Končno jih še stiskajo v bale, ki jih razpošiljajo po svetu. Iz tako pridobljenega surovega bombaža, ki ga po potrebi lahko poljubno barvajo, predejo predilnice raznovrstne niti iz katerih nato tko raznovrstno blago.
Seveda ni ves bombaž, ki ga pridelajo na svetu, kvalitetno enak. Čim daljša so vlakna, tem kvalitetnejši je. Iz dolgih vlaken predejo tanke in fine niti, dočim uporabljajo krajša vlakna za bolj grobo prejo. Z raznimi kemičnimi postopki ustvarjajo lahko še različen zunanji videz, kar pa navadno ne vpliva na kvaliteto. Na splošno bombaž namreč ni preveč trpežen, ima pa to prednost, da je sorazmerno z volno ali drugimi vlakninami zelo poceni in ga je na svetu dovolj na razpolago.
Toda kljub temu, da bombaža ne primanjkuje in bi proizvodnja po vsem
svetu bila tahko kaj večja od potrošnje, pa danes vseeno primanjkuje te drage surovine. Bombaž je namreč že od nekdaj predmet velikih špekulacij svetovnega merila in sredstvo za gospodarsko izkoriščanje ter politični vpliv. Že na plantažah bombaževca se bogati lastniki poslužujejo za vsa dela žensk in otrok, ki jih za ves njihov trud pod žgočim soncem in v nezdravem podnebju sramotno nizko plačujejo, dočim imajo sami pri tem ogromne dobičke. Zgodovina pa nam pove, da je bil bombaž vzrok že številnih kolonialnih vojn in mnogih diplomatskih sporov.
Naša država ima v svojih južnih predelih precej ugodno podnebje za pridobivanje bombaža. Že v srednjem veku se je to pridobivanje bombaža razširilo predvsem po Makedoniji, vendar je do osvoboditve proizvodnja bila tako malenkostna, da praktično za domačo industrijo sploh ni prihajala v poštev. V novi Jugoslaviji pa so za povečano gojenje bombaževca bili storjeni že številni ukrepi. Tako so že leta 1946, posebno pa leta 1947 pričeli na novo gojiti bombaževec v Črni gori in Dalmaciji, zdaj pa so gojenje te koristne industrijske rastline še povečali v Makedoniji, Črni gori, Dalmaciji pa tudi v Istri, kjer so poskusi pokazali, da je podnebje tudi primerno. Tako bomo kmalu tudi pri nas pridobivali precejšnje količine bombaža. S tem bo krit velik del domačih potreb, obenem pa bomo tudi v tekstilni industriji manj odvisni od inozemstva.
Jože Jasminko:
Filovski  lončar ji
Na meji med prekmursko ravnino in hribovjem leži vas Filovci Južno od vasi se razprostira ravensko polje, severno pa goričko hribovje. Pod vznožjem hribovja se vije cesta iz Sobote, skozi Martjance, Bogojino, Dobrovnik in naprej v Lendavo. Cesta vodi tudi mimo Filovcev, znane lončarske vasi.
 Prekmursko ravensko polje donaša ob srednje dobrih letinah bogat pridelek. Kljub temu je v Prekmurju vedno domovala revščina. Bolj redki so bili oni, ki jim je mati lahko delila dovolj kruha. V stari avstro-ogrski državi je gospodoval po prekmurskih ravnih poljih grof in njegov podnajemnik ali upravnik. Tudi stara jugoslovanska agrarna reforma ni dala ljudem dovolj zemlje. Ljudi je bilo preveč. Ker ni bilo industrije, kjer bi se lahko zaposlili, so morali ostajati doma in si deliti male njivice. Prekmurski kmetič ni bil kmet in ne hlapec. Obdeloval je svoj košček zemlje, obenem pa se pečal z razno obrtjo in hodil v tujino na sezonsko delo. Agrarna reforma v stari Jugoslaviji ni mnogo izboljšala njihovega položaja iz starih fevdalnih časov.
Zato je po prekmurskih revnih vaseh bilo mnogo obrtnikov. Ti obrtniki pa so obenem bili najrazličnejši delavci in kmetiči. Pečali so se z vsem in ničemer, kakor je bolje kazalo. Če niso mogli izhajati doma, so šli v tujino. Toda tako nobeden ni obogatel, temveč se je le prebijal skozi revščino.
Posamezne vasi so v obrtništvu zavzemale posebno mesto Varašanci — prebivalci Turnišča — so znani po
čevljarjih ih sejmskih prekupčevalcih Z zadnjim so se pečale predvsem ženske. Po vaseh so kupovale in prodajale na sejmih razne pridelke in izdelke. Renkovčarji so bili kupinarji — nakupovalci jajc in perutnine. Filovčarji pa so bili in so še danes znani lončarji. Ta obrt se  je podedovala iz roda v rod. Bolj redke so bile družine v vasi, ki se ne bi pečale z vaško obrtjo.
Ime vasi Filovci, nam mnogo pove. Po ljudskem izročilu trdijo, da. je to, ime nastalo od besede v ilovici. Tako so imenovali kraj v davnih časih. Po tem tudi sklepajo, da so se prebivalci tega kraja že v davnih časih pečali z lončarstvom Kajti ilovica rečejo tudi glini, ki jo. uporabljajo lončarji. Glina in ilovica pa je tudi v sosednjih krajih. A je ne uporabljajo toliko kot v Filovcih, ker ni nikjer toliko lončarjev. Iz besede v ilovici pa je ljudska govorica naredila Filovci.
Pisanih izročil o življenju nekdanjih prebivalcev nimajo Najstarejše pisano izročilo je iz dobe avstrijske cesarice Marije Terezije. To je zgodovinska listina, s katero so filovski lončarji dobili cehovske pravice. Pa tudi ta listina je izginila v drugi svetovni vojni.
Starejši lončarji se te listine še radi spominjajo. Ti se sploh radi spominjajo davnih časov, ko je obrt bila najbolj razvita Kermanov dedek, najstarejši lončar v vasi, ki še danes sedi pri svojem stroju rad pripoveduje:
»To listino je podpisala sama cesarica Marija Terezija lastnoročno. Videl sem njen podpis Danes, pa ga ni več  na-
daljuje z neko grenkobo. Pa ne toliko zaradi podpisa Marije Terezije kot zaradi zgodovinske listine. »Med okupacijo je listina izginila. Baje da so jo Madžari kupili za neki madžarski muzej. Felbarcin, ki jo je takrat hranil in prodal, je med okupacijo umrl. Zato ne moremo izvedeti, kam je listina izginila.«
Starejši lončarji radi pripovedujejo tudi to, o čemer so slišali pripovedovati starejše ljudi. Vendar nimajo mnogo ljudskih izročil iz najstarejših časov lončarstva. Lončarska obrt je preživljala vedno bolj težke kot prijetne čase. Zato se jih nihče ni rad spominjal Edini svetel spomin Smatrajo ceh. Pa tudi ta v zadnjih sto letih ni odigral velikega pomena.
Lončarji so v začetku obiska  bolj skopi z besedami. Kdor hoče kaj izvedeti, mora vprašati. To pa zaradi tega, ker se vsak obiskovalec najprej zanima. kako delajo lonce: Kar poglej, si misli lončar, čeprav tega ne pove glasno.
Tudi Kermanov dedek se je pri tem vprašanju vsedel za svoj kolobar Kolobar rečejo lončarskemu stroju. To je preprost stroj, ki ima le eno navpično os in dve polni kolesi. Spodaj je veliko kolo z metrskim premerom, na gornjem koncu osi pa manjše. Veliko kolo služi za pogon, na manjše pa postavi glino, ki jo obdeluje. Os je pričvrščena v stolico, ki ima na eni strani sedež, na drugi pa prostor za lončarski pribor.
Gornjemu kolesu rečejo »šajba«. Na njej je že ležala kepa gline. Mož jo pritisne, da se prilepi na »šajbo«. Potem požene stroj. Prednji del stopala pritiska na spodnje kolo in hitro potiska naprej Kepa gline se vrti Mož pritisne z desnico in sredi kepe naredi votlino Desnico stavi znotraj levico pa
od zunaj in stiska neoblikovano glinasto gmoto ter jo vleče navzgor. Glina se razteguje kot testo Pri delu se poslužuje tudi vode, da roke bolje drse Z majhno usnjeno krpico pa lonec lepše izgladi Ko doseže višino lonca, ki ga oblikuje iz prvotne kepe, ga začne izbočevati ali napenjati. Lonec dobiva v sredini vedno večji trebuh. Tega poveča do primerne oblike Ko z rokami oblikuje, mora ves čas z nogo poganjati, da se nastajajoči lonec vrti.
Lopec je dobil svojo obliko Na gornji zunanji strani mu naredi za okrasek še bel obroček Stroj se ustavi. S tanko žico odreže lonec od šajbe. Med delom ni mnogo govoril. Kaj bo razlagal, ko je lepše opazovati nastanek lonca. Šele na vprašanje je pojasnil:
»Kako bi gospodinje postavljale lonce v kmečke peči, če ne bi bili trebušasti? Tako pa s trebuhom obtiči na burkljah. Narediti tak lonec je še enostavna stvar v primeri z drugo kuhinjsko posodo. Že za vrč za vodo je treba mnogo več spretnosti.«
Med razlaganjem je spretno dvignil lonec z lahno drhtečimi rokami. Postavil ga je na desko, kakršne visijo pod stropom. Na njih sušijo lonce.
Najprej se naredi spodnji trebušasti del, na drugem kolobarju pa vrat. Potem ju zlepi Treba pa je paziti, ker se pri najmanjši napaki lahko ponesreči
Lončar je odrezal kos gline od kopice, ki je bila na nizkem stolu. Zamesil Jo je, kot gospodinja zamesi hlebček kruha. To pa ni bila navadna glina, nakopana nekje na polju Z glino je mnogo truda, preden jo lahko vzame lončar v roke in postavi na kolobar Kopajo jo v globino dveh do treh metrov in lena hribovitem kraju. V rav-
nini je še globlje, če jo je sploh najti. Plast gline je navadno le pol metra debela. Zato jo ne morejo pridobivati na rudniški način, da bi stavljali podpornike. Povsod morajo odstraniti gornjo plast zemlje, da pridejo do gline.
Taka glina pa je grudasta, pomešana s kamenjem in drugim odpadki. Zato jo je treba omehčati in očistiti. To navadno delajo ženske. Posebno v starih časih, ko niso imeli za to nobenega stroja, je to bilo žensko delo. S posebnim rezilom, podobnim srpu, ki je imel na obeh straneh ročaje, so nekajkrat narezale glino. Obenem so jo čistile od odvisnih primesi. Vsakikrat, ko so jo narezale, so jo zgnetle z nogami Sele tako zgneteno glino lahko uporablja lončar za izdelovanje loncev in drugih izdelkov.
Tako so delali včasih in tako delajo nekateri lončarji še danes. Nekateri pa uporabljajo mline za mletje gline Tak mlin izloči kamene, ostale drobne stvari pa morajo izbirati z rokami Pri tem je potrebna velika natančnost. Najmanjša slamica, ki bi ostala v glini, bi v peči izgorela in iz lonca bi curljala voda.
Lonec postane pravi lonec šele v veliki lončarski peči Ta ki ga je Kermanov ded pravkar naredil, se mora nekaj dni sušiti. Ko je dovolj suh, pride v peč, kjer se peče ali žge. Lončarska peč je posebne vrste Stoji navadno v majhni kolibi, ki jo skriva pred vetrom in dežjem Revnejši lončarji so si jih postavili na prostem. Peč je znotraj tako visoka  ds odrasel mož lahko stoji zravnan v njej ima veliko odprtino, da lahko zleze v njo lončar, ki zlaga lonce. Pri tleh pa ima tri luknje, kjer kurijo ogenj
(Konec sledi.)
 Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik: Jože Petek — Naslov uredništva in uprave »Ljudski glas Murska Sobota. Trg Zmage — Ček račun Narodna banka M Sobota 641-903-322
Tiska Mariborska tiskarna