174
Politične stvari.
Ovaduhi ali „špiceljni" v Avstriji —
od kodi in od kedaj so?
Ce je Avstrija bila kedaj in po čem imenitna in prekosila druge države, je bilo to vohunstvo ali „špi-celjstvo", ki je več ko dve človeški dobi trovalo ves ljudski živelj in potisnilo Avstrijo v vrsto tistih držav, ki so glede kulture in napredka med zaostalimi, dasi-ravno so se veliki duhovi njeni trudili pomagati jej naprej. Vohunstvo se je v visih krogih gojilo in požiralo ne le velike dele lepih dohodkov, tiraveč zakopalo tudi Avstrijo v visoke državne dolgove.
To vohunstvo je cvetelo zlasti za časa, ko je bil knez Lotar Klemens Metternich državni minister; ta je namreč vzdrževal ia iz Dunaja razširjal celo armado ovaduhov višega in nižega stanu in različnih narodnosti po vsi Evropi, katerim je bila naloga vohati, kako narodi napredujejo in kaj se po vladnih in dvornih krogih godi. Se ve, da so vohune večkrat za nos vodili, in tako so poročali ti na Dunaj mnogo, kar ,,ni šlo na konja ne na osla,4', kakor pravi pregovor; toda tu je veljalo načelo: „Ce bi izmed 100 ovadeb bilo 99 praznih in le ena resnična, je namen vendar le dosežen." Knez Metternich je bil po tem v stanu vladati skoro vso Evropo in prekositi vse najbolj slavne politikarje iste dobe.
Kakor Dunajska ,,Social-Reform" pripoveduje, se je temu glavarju po vsi Avstriji razširjene vohunske čete nekega dne samemu ponudila taka služba; car Nikolaj mu je namreč ponudil četrt milijona rubljev na leto za tajna poročila, ki bi mu jih knez imel pošiljati iz Avstrijskega kabineta. Tisuče ljudi je težilo vohunstvo tega kaneelarja, ovadovali so se za denar prijatelji, žlahtniki in dobrotniki; vse to je on vedel, a vendar ko se je njemu tak posel ponujal, se je prestrašil. Toda cesarju Francu se je reč drugačna zdela; kajti ko ga knez praša, kaj bi odgovoril na to razžaljivo ponudbo, mu odgovori: „Le sprejmite ponudbo, saj si jaz prihranim na ta način stroške za ovaduha, katerega bi moral pri čaru najeti."
Sedanji rod je odgojen v vohunstvu, dela učiteljem svojim veliko čast. V Avstriji te preganjajo povsod ogleduhi, ovaduhi in drugi hudobni ljudje. Za letom 1848 so se politične razmere sicer nekoliko popravile, prej prepovedano politikovanje po javnih krajih je zdaj dovoljeno; če spregovoriš kje kako slabo besedo o vladi, te ne vabijo drugo jutro k policiji. Toda državna mašina se giblje še vedno po zarujoveiih kolesih , pri prestopu od trdega absolutizma na konstitucijonalizem, ki bi imel biti doba svobode, se je vzelo toliko orodja iz stare zaloge, da birokratiČno posilstvo ustavno svobodo vniči. Avstrijska birokracija, večidel v Metter-nichovi, pozneje v Bachovi šoli izučena, zna liberalno govoriti, kazati se ljudoljubno, a ravna povsod absolutistično, po svoji volji.
Da bi pa ideje nove dobe nekoliko primerili starim, je nastopilo za letom 1848 še mnogo poskušajočih poli-tikovalcev, Bach, Schmerling itd. in zdaj Auersperg. Ti so namalali Avstrijskemu orlu nekaj pisanih pik na perje, da se včasih vidi podoben liščeku in poje pesmi svobode;   kdor se pa da preslepiti po tih glasovih, za-
pazi kmalo, da je naletel na orla, ki ima kremplje. — V Avstriji je pravica družbovanja in zborovanja prosta; če pa se predrzne kako društvo izreči ministerstvu neprijetno misel, se razpusti. To pa se ne pripeti le političnim, ampak tudi drugim društvom. Dovoljeni so nam po postavi tabori; a vsak okrajni glavar jih sme prepovedati. V Avstriji je cenzura ali pregledovanje spisov pred tiskom odpravljena, pa cenzura za gledišča velja še in se vrši na prav čudne načine. Nadzorstvo oblastnije za tiskovino celo pa je še mnogo sitnejše od cenzure, ker se tiskane stvari, listi itd. konfiskujejo in se lastniku godi veiiko veča škoda, kakor bi se mogla goditi po cenzuri.
Vse te nedostojnosti pa prekosi to, kar sme policija pri nas početi z vsakim človekom. Ako te kdo — po pravici ali krivici — ovadi, ima policija pravico, Če se ovaduh tudi ne imenuje, preiskati tvojo hišo, tvoje shrambe, pisma itd.; da, če le sum na-te leti, da si to ali ono pregrešil, ima policija pravico te zapreti in če si po dolgi preiskavi za nekrivega spoznan in prašaš po ovaduhu, da bi ga tožil, se ti odgovori: „To je uradna skrivnost.u Tako se je zgodilo nedavno na Du-naji, da je bilo čez 80 oseb prijetih in zaprtih, češ, da so neko žensko umorili; a nobeden ni bil pravi morilec. Odškodovanja za tako krivico ni nikjer. Tudi se je že zgodilo, da so se pri policijskih preiskavah hiš pograbila pisma, katerih obdolženi, ko se je skazalo, da je nedolžen, ni več nazaj dobil.
Kaka pa je moč policije v Avstriji, se vidi iz tega, da se povzdiga Še Čez cerkev. Zato je pa nedavno v državni zbornici nek poslanec prav dobro rekel: „V Avstriji hočejo cerkev in škonjstvo postaviti pod policijo." To je res, kajti v Avstriji ni prave svobode, Avstrijska svoboda je le — svoboda na videz.