TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P« b. &■
LETO XIX. / ŠTEVILKA 18	CELOVEC, DNE 4. MAJA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Šentruperška gospodinjska šola - s krasnim uspehom
V	nedeljo, dne 30. aprila, so bila zopet, na stežaj odprta vrata pri šolskih sestrah v Št. Rupertu.
Razstava ročnih del in kuhinjskih izdelkov je privabila prijatelje in radovedneže iz mesta in podeželja, da se na lastne oči prepričajo o uspešnem delu deklet gospodinjske šole. Za delavnik in za praznik, za godovanje in ženi to vanj e je bila miza pogrnjena, naložena in obložena. Tokrat so nam pokazali celo odojka. Razveseljivo je bilo gledati mladino in opazovati vrsto ženinov, ki so si ogledovali dobrote za želodec. Marsikatera mama si je dejala, bom pa še jaz poslala svojo hčerko v to šolo.
V	prvem nadstropju pa je bila v dveh velikih prostorih razstava ročnih del. Spretnost dekliških rok je pod umnim vodstvom sestre Melodije pričarala okusna ročna dela na vseh področjih družinskega življenja. Obleke, posteljnina, okraski, namizni prti in vrsta drugih ročnih izdelkov je bilo razstavljenih, pri vsakem izdelku pa tudi zapisano im-e umetnice, da je vsaka mati lahko občudovala izdelek svoje hčerke.
Dekleta pa niso pripravila le užitka za želodec in za okus, marveč tudi kulturno prireditev, katero so ob 16. uri ponovili, ker pač dvorana ne bi mogla sprejeti vseh obiskovalcev naenkrat. Brez vsakega pretiravanja lahko ugotovimo, da je bilo na obeh
prireditvah nad tisoč ljudi. S takim obiskom koroški Slovenci tudi vsako leto znova dokazujemo spoštovanje in ljubezen do naših šolskih sester in njihovega dela.
Le škoda da naši koroški mogočneži, ki bi talko radi v tajnem postopku ugotavljali število Slovencev, ne vidijo nas in našega števila in našega dela. Mi se ne skrivamo. Zakaj si ti gospodje niso ogledali 23. aprila v Celovcu slovenskega zbora v Domu glasbe, zakaj niso prišli 30. aprila v Št. Rupert. Še in še bodo imeli priložnost, da nas vidijo.
Po pozdravni besedi gojenke je spregovoril naš marljivi kulturni delavec vogrški župnik g. Vinko Zaletel. Kakor je lastno samo njemu, je govoril iz življenja za življenje. Naglasil je potrebo, da se mlado dekle temeljito pripravi za življenje, da bo tako dorasla veliki in težavni nalogi, ki jo čaka kot gospodinjo in mater v družini. Tako obsežno izobrazbo pa nudi le šola, ki poleg ikuhinjskih spretnosti in znanja v šivanju posreduje tudi izobrazbo srca. Srčna dobrota in milina je tista sila, katera v življenju izravna vsako težavo in ozdravi vsako bolečino. Take izobrazbe tujina dekletu ne mora dati. Kakor je zaslužek nujno ipotreben, tako je srčna izobrazba važnejša, ker ta spremlja človeka vse življe-
(Dalje na 4. strani)
Srečanje v Bonnu s pozitivnimi rezultati
Adenauerjev pogreb prinesel zbližanje med ZDA, Bonnom in Parizom
Pogrebi državnikov postajajo čedalje bolj priložnost za neuradne vrhunske sestanke, kakor spet dokazuje Adenauerjev pogreb v torek, 25. aprila.
Po pogovorih ameriškega predsednika Johnsona v Bonnu z zahodnonemškim zveznim kanclerjem Kurtom Georgom Kiesin-gerjem in francoskim predsednikom generalom de Gaullom v Bonnu, se zdi, da je led prebit v odnosih med temi tremi državami.
Johnson in Kiesinger sta dan po pogrebu razpravljala več kot dve uri med štirimi očmi in nato v navzočnosti svojih zunanjih ministrov in svetovalcev. Kot bistven uspeh tega srečanja je Johnson objavil, da sta se s Kiesingerjem sporazumela, da se bosta v prihodnje med seboj stalno in natančno posvetovala, predno bi ena izmed obeh vlad hotela kaj skleniti.
V istem času pa je v Parizu zasedal pod predsedstvom generala de Ganila francoski kabinet, ki je razpravljal o pogovorih
de Gaulla z ameriškim predsednikom Johnsonom v Bonnu. Francoski minister za informacije Gorše je po seji izjavil, da bo prišlo kmalu do srečanja med de Gaullom in Johnsonom, to pa ali v Franciji ali v Združenih državah Amerike. V sporočilu so izrecno naglasili, da so potekali bonnski pogovori med obema predsednikoma v prisrčnem vzdušju.
Srečanje med Johnsonom in de Gaullom bi se moglo vršiti že v mesecu juliju, ko bo francoski predsednik obiskal svetovno razstavo v Montrealu v Kanadi. Doslej je de Gaulle čisto iz protokolarnih razlogov stalno odklanjal srečanje z Johnsonom izven Evrope.
Tudi zahodnonemškega zveznega kanclerja je Johnson formalno povabil v Združene države Amerike. Ta pa naj bi obiskal ZDA še pred srečanjem z de Gaullom. Predsednik Johnson je na tiskovni konferenci v Bonnu naglasil, da pri pogovorih s Kiesingerjem niso izdali nobenih važnih in hitrih sklepov.
Ruski prodor na Srednji vzhod
Vlade in vladarji prihajajo in odhajajo, narodi in njihove koristi pa ostajajo. Ta resnica je očitna prav posebno v ruski politiki. Kot so nekdaj carji širili ruski vpliv in moč v srednji Aziji, na Daljnem vzhodu, skušali preko iranskega višavja prodreti do toplega Indijskega oceana, pa pri tem ohraniti svoj vpliv in moč v Evropi, zlasti na Balkanu, prav to delajo sedaj njihovi rdeči nasledniki.
Rusija je iskala pot do toplih morij vsaj od carice Katarine II. sem, ko je upala v zvezi z Avstrijo rešiti vzhodno vprašanje z razdelitvijo Turčije, zagospodovati nad Črnim morjem in si zagotoviti pot vanj in iz njega z zasedim Carigrada in Dardanel. Njeni nasledniki vse do Stalina so zasledovali ta cilj, ne da bi jim ga uspelo doseči. Glavna ovira pri tem so jim bili skozi več kot sto let Angleži, v letih po drugi svetovni vojni pa Amerika.
Stalin je zahteval od Turčije oporišča v Dardanelah, se skušal utrditi v Iranu in ob koncu druge svetovne vojne ostati tam, moral j^, pa na obeh krajih popustiti, ko se je Amerika tem njegovim načrtom uprla. Da bi preprečila nova ruska osvajanja, je Amerika ustanovila v Evropi obrambno zvezo NATO in jo raztegnila s Turčijo vse tja do Srednjega vzhoda. Tam naj bi tvoril trdno ograjo proti ruskim poskusom prodora na jug in jugovzhod CENTO, obrambni sistem, v katerem so bile povezane Turčija, Pakistan, Iran in Irak ter Anglija in Francija. Amerika je bila tej zvezi le pridružena, zato ta ni mogla nikdar prav izpolnjevati svoje naloge. Ni šc bila dobro organizi--rana, že je prišlo v Iraku do prevrata in je ta zve. zo zapustil.
Še predno je prišlo do tega, je Rusija preskočila ograjo CENTO in segla v Egipt, kjer je Naser začel obsežno propagando za združitev vseh arabskih sil in njihovo enotno politiko in nastopanje proti sosedom. Naser je pograbil sueški prekop in Rusi so mu začeli graditi novi velikanski Asuanski jez in elektrarne na njem, ko sta Amerika in Anglija njegov zadevni predlog zavrli. Anglija in Francija sta se povezali z Izraelom in skušali spraviti Naserja na kolena z vojaško silo. Ko so bile Naserjeve vojske poražene tako na meji z Izraelom in na Sinaju, kot na področju sueškega prekopa ter se je Naserjevo letalstvo le s tem, da je poiskalo zavetje na letališčih v Savdski Arabiji, ga je rešila Amerika, ko je zahtevala ustavitev sovražnosti in obnovo stanja pred začetkom vojnih operacij.
Anglija, Francija in Izrael se ameriško-ruski zahtevi niso mogli upirati, sami ruski se brez dvoma bi, posebno s tiho ameriško podporo. Naserjev ugled je po angleško-francoskem neuspehu pora-stel, z njun pa je porastel tudi ugled in vpliv Rusije v Egiptu in v vsem arabskem svetu. Sovjeti so začeli pošiljati svoje orožje in tehnično pomoč v Sirijo in Irak, pa tudi v Alžirijo, ki se je v onih letih ravno otresala francoske oblasti.
Amerika, Anglija in Francija hodijo v svoji politiki na Srednjem vzhodu precej vsaka svojo pot, zasledujejo svoje lastne, dostikrat ozke koristi in pozabljajo pri tem na splošno korist svobodnega sveta in stvar človeškega napredka in svobode. S tem dajejo Rusom vedno nove možnosti za širitev njihovega vpliva in ustvarjanje nerazpoloženja proti svobodnemu Zahodu.
Do posega Rusije v Egipt s prodajo orožja jeseni 1955 je bil ves Srednji vzhod sicer nekam nemi. ren, toda trdno na strani svobodnega sveta, od tedaj pa do danes je Rusija tam veliko dosegla na škodo zahodnega vpliva. Danes nimajo Rusi trdne °pore le v Egiptu, ampak tudi v Siriji in Iraku, za sebe pripravljajo tla v Iranu, s katerim so skle-nili dogovor o večji dobavi vojne opreme v zameno ta olje in naravni plin, ki bo tekel v Rusijo iz liana po posebnem vodu. Rusi skušajo ustvariti eun boljše odnose s Pakistanom in posebno z Afganistanom, kjer so se Združene države nekaj časa 'lusti uspešno upirale porasti ruskega vpliva.
Rusi so stopili precej trdno v Jemen, kjer zdaj podpirajo skupaj z Naserjem republikanski režim v državljanski vojni proti kralju Badru, ki mu po-'nagata savdski kralj Fejsal in jordanski kralj Hu-^‘■n, na tihem pa tudi Angleži.
Rusi so segli tudi že preko Arabije in Egipta v Somalijo v Afriki, kjer so si zgradili trdno oporišče s tem, da so izvežbali in opremili z vsem potrebnim orožjem njene oborožene sile in ji nudijo tehnično pomoč. Somalija obvladuje z afriške strani vhod v Rdeče morje iz Indijskega oceana in iz nje je mogoče natančno nadzirati ne le dober del arabskega sveta vse tja do Perzijskega zaliva, ampak tudi dober del vzhodne Afrike.
Tudi v zahodnem delu arabskega sveta so si Rusi ustvarili svoje oporišče. Stalno in bogato podpirajo Alžirijo, ki je zašla pod njihovim vplivom na levičarsko pot že pod predsednikom Ben Bello in hodi po njej pod njegovim naslednikom Boumediennom. Rusi so pomagali ustvariti Alžiriji v severni Afriki poleg Egipta najmočnejše oborožene sile. Te so danes, tako trdijo zahodni opazovalci, močnejše od skupnih oboroženih sil njenih sosedov Tunisa in Maroka.
Svobodni svet z Ameriko na čelu se zaveda važnosti Srednjega vzhoda tako zaradi njegovega strateškega položaja kot tudi zaradi njegovih petrolejskih ležišč, ki so nepogrešljive za gospodarstvo in blagostanje svobodne Evrope, zato se s tega prostora ne more prostovoljno umakniti. Tako je do neke mere razumljivo, da nekateri svetujejo Wa. shingtonu, naj poseže v Aden, predno bo mogel ta preiti v Naserjeve roke, in od tam varujejo koristi svobodnega sveta namesto Velike Britanije.
Rusi kažejo svobodni Evropi miren, prijazen obraz, ker se zavedajo, da tam trenutno ne morejo nikamor, niso pa opustili mrzle vojne na Srednjem vzhodu, kjer upajo v njenem okviru doseči to, kar jim je v preteklosti vedno znova spodletelo. V Washingtonu, izgleda, tega v veliki želji po „pomi-ritvi” z Moskvo ne marajo videti, ali pa vidijo, pa molče, da ne bi „pomiritvi” škodovali.
A. D.
Dr. Tischler — 65-letnilc
Dne 8. maja 1967 praznuje ravnatelj, dvorni svetnik dr. Joško Tischler, svoj 65-letni jubilej sredi dela za narod, ki mu je posvečal v življenju vse svoje sile in sposobnosti. Že večkrat je bilo v našem glasilu vsaj v glavnih obrisih nakazano, kaj vse je žrtvoval dr. Tischler za koroške Slovence, v čem so njegove zasluge za slovenski narod. Zato danes ne bomo navajali podrobnosti njegovega obilnega dela, temveč hočemo ob tej priliki poudariti le, da bo ostalo Tischlerjevo ime v zgodovini neločljivo povezano z usodo koroških Slovencev. Z nami je dr. Tischler trpel, z nami veroval, z nami doživel dan ustanovitve Slovenske gimnazije, ki jo vodi uspešno že deset let. V ta zavod je dr. Tischler vložil naj lepša in najplodnejša leta svojega delovanja. Na to je ponosen sleherni Slovenec, ker ve, da dorašča tu nov rod, ko bosta mogla nanj graditi tako narod kot država.
Ob 65-letnem jubileju se zahvaljujemo koroški Slovenci dr. Tischler ju za ves njegov trud v službi svojega ljudstva na Koroškem, za vso ljubezen, ki je je bila v obilni meri deležna naša mladina, za zgled, ki ga je vedno dajal kot požrtvovalen rodoljub.
Želimo, da bi nam ljubi Bog ohranil dr. Tischlerja še dolgo med nami, saj predobro vemo, kaj nam vsem pomeni in kako krepko podpira, usmerja in sooblikuje življenjsko rast koroških Slovencev.
V Montrealu odprli „Expo 67“
Generalni guverner Kanade Roland Mi-chener je v teke, 27. aprila, odprl največjo razstavo v zgodovini »Expo 67« ob navzočnosti 7000 častnih povabljencev. Slovesnost je bila na »Plače des Nations« na otoku Sv. Helene sredi reke Sv. Lovrenca.
Guverner je govoril v francoščini in angleščini. Med njegovim govorom so letale po zraku skupine letal, zvonovi vseh cerkva so zvonili, tulile so sirene ladij v pristanišču, topovi pa so streljali salve. Okoli simboličnega plamena, ki ga je nekoliko prej prižgal predsednik vlade Lester Pear-son, so plapolale zastave 73 držav, ki sodelujejo na tej razstavi, ki bo odprta do 27. oktobra.
Predsednik vlade Pearson je poudaril pomen razstave v okviru proslav ob stoletnici kanadske zveze. Dodal pa je, da je »Expo 67« mnogo več kakor velik kanadski dosežek: »je spomenik človeški slavi«.
Slovesnosti je prisostvovalo nad 3000' časnikarjev od skupnih 15.000, ki so akreditirani pri »Expo«.
Politični teden
POLOŽAJ V GRČIJI PO VOJAŠKEM UDARU
Kot smo poročali že v zadnji izdaji Našega tednika, je v črčiji pred 14 dnevi prevzela vso oblast armada. Kralj je razveljavil velik del ustave. Vse zveze v Grčijo so bile prekinjene in meje zaprte. Po atenskih ulicah so vozili tanki, ljudem in vozilom pa so prepovedali gibanje.
V Beogradu so ujeli oddajo osrednje radijske postaje grških oboroženih sil. Sporočila je, da je nova grška vlada pod vodstvom Konstantina Kolijasa prisegla grškemu kralju: Konstantin Kolijas je star 66 let in je bil doslej vrhovni tožilec pri kasa-cijskem sodišču. S politiko se ni ukvarjal. Načelnik generalštaba grških oboroženih sil je v novi vladi podpredsednik in obrambni minister. V vladi sta tudi dva topniška polkovnika. Tako je samo ministrski predsednik civilist, vsi drugi ministri so vojaki. Bivšega grškega premiera Georga Papan-dreuja in njegovega sina Andreasa so aretirali ter ga obdolžili veleizdaje. V zaporu so voditelji združene demokratične levice in več armadnih častnikov. Natančno število zaprtih politikov ni iznano.
Grško-turška meja je še naprej zaprta. Čeznjo bodo smeli samo ameriški vojaki, ki služijo v enotah atlantskega pakta./ Atenski radio je objavil deklaracijo nove grške vlade. Za vojaški udar so se odločili zato*, ker menijo, da bi volitve, ki bi se morale vršiti 28. maja, pripeljale deželo v anarhijo. Udar ni niti v korist levice niti v korist desnice. Vlada obljublja, da bo omogočila normalno parlamentarno življenje, brž ko bo mogoče, in da bo spoštovala državljanske pravice. Turška časopisna agencija pa je poročala, da je kralj razveljavil tudi zakon o prepovedi smrtne kazni za politične delikte.
Enote grške armade na Cipru so dobile ukaz, da ne smejo iz svojih oporišč. Poveljnik teh čet je general Grivas in je neposredno podrejen grškemu generalštabu. Nadškof Makarios je sklical izredno sejo ministrskega sveta, da bi preučili položaj v Grčiji.
V Pariz, Carigrad in Rim prihajajo poročila le po veleposlaništvih teh držav v Atenah. Nanje se sklicujejo tuje časopisne agencije, ko poročajo, da je bil prvi sklep vojske, potem ko je prevzela oblast, da aretirajo voditelje političnih strank. Kanelo-pulosa, ki je bil do vojaškega udara predsednik vlade, so postavili pod prisilno zaščito. Kanelopulos se baje ni upiral vojakom, ki so prišli ponj in mu povedali, da je ta ukrep storjen v njegovo lastno korist.
Britanska vlada je dobila sporočilo svojega veleposlaništva iz Aten, da je položaj v grškem glavnem mestu miren.
Vojaška sodišča po vsej Grčiji
Po vsej grški državi so ustanovili vojaška sodišča, vključno na Kreti. S tem hočejo nastopiti proti tistim, ki se ne bi hoteli ravnati po novih določbah izjemnega stanja. Radio je javil, da morajo do srede preteklega tedna vsi državljani, ki posedujejo orožje, tega oddati.
Kralj vodil sejo ministrskega sveta
Grški kralj Konstantin je v četrtek, 20. aprila, predsedoval na prvi seji nove vojaške vlade. S tem je postalo jasno, da je bil v sporazumu z vojsko pri udaru.
Po seji se je kralj s člani vlade, od katerih je nosila večina generalske uniforme, skupno fotografiral. Kralj sam je bil oblečen v slavnostno uniformo feldmaršala. Vest o kraljevi udeležbi na vladni seji je javil tisku zastopnik kraljeve palače Tatoi. Seveda je tudi možno, da se je sastal z vlado proti svoji volji.
Novi grški ministrski predsednik Kolias je pred sestankom s kraljem Konstantinom sprejel v Atenah ameriškega veleposlanika Talbota. Zastopnik ameriškega zunanjega ministrstva je izjavil, da njegova vlada po prevratu armade natančno preizkuša položaj, ki bi mogel vplivati na nadaljnje dobave orožja in gospodarske pomoči Grčiji.
Evropski svet v StraBburgu proti diktaturi v Grčiji
V StraBburgu, kjer zboruje Evropski svet, pa je večina zastopnikov sprejela resolucijo, ki zahteva zopetno vzpostavitev demokracije in zaščito človečanskih pravic v Gr-
čiji. Le peščica zastopnikov se j.e vzdržala glasovanja. Izjavo grškega zastopnika, da bodo vrnili deželi »normalno parlamentarno življenje, brž ko bodo dani pogoji za svobodno izražanje ljudske volje«, je zbor Evropskega sveta vzel z nezaupanjem na znanje.
Grško-ciprski tisk je pisal, da zveza z Grčijo, tako imenovana »Enosis«, sedaj ni izvedljiva, ker bi bila to »zveza z diktaturo«.
IZJAVA AMERIŠKIH
PREDSEDNIKOV
V PUNTA DEL ESTE
Predsedniki ameriških republik, med katerimi je bil tudi predsednik Johnson, so zaključili konferenco v Punta del Este (morsko letovišče v Urugvaju). Podpisali so končno izjavo, s katero napovedujejo ustanovitev latinskoameriškega skupnega tržišča in se obvezujejo, da bodo »v kolikor mogoče večji meri uresničili socialni, svoboden, pravičen in demokratičen red«. Dokument določa, da bodo skupno tržišče ustanovili, .postopoma in bo začelo delovati najpozneje v petnajstih letih. S tem v zvezi pravi izjava: »Ta velika naloga bo okrepila zgodovinske vezi, spodbujala bo industrijski razvoj in utrditev industrijskih podjetij v Latinski Ameriki ter bo omogočila temin področju, da zavzame v mednarodnih zadevah svojo zasluženo važno vlogo.«
Izjave ni podpisal ekvadorski predsednik Arosemena, ki je poudaril, da je »neprimerna« in ni v skladu z latinskoameriško stvarnostjo.
Delo konference je zaključil urugvajski predsednik Gestido. Ob podpisu dokumenta je na kratko govoril predsednik Johnson.
Izjava predsednikov vsebuje med drugim naslednjih osem točk: 1. Latinska Amerika bo ustanovila skupno tržišče. 2. Materialna
podlaga za latinskoameriško gospodarsko integracijo bo temeljila na večdržavnih načrtih. 3. Poenotili bodo napore, da se bistveno povečajo dohodki iz zunanje trgovine Latinske Amerike. 4. Modernizirali bodo življenjske pogoje kmečkih slojev in na splošno bodo povečali kmetijsko proizvodnjo (zlasti živil) v korist Latinske Amerike in ostalega sveta. 5. Spodbujali bodo javno šolstvo v funkciji gospodarskega razvoja. 6. Znanost in tehnologija bosta postavljeni v službo narodov. 7. Razširili bodo programe za izboljšanje zdravstvenih pogojev ameriškega ljudstva. 8. Ukinili bodo nepotrebne vojaške izdatke.
L TANTOVE IZJAVE OB
POVRATKU IZ AZIJE
Glavni tajnik Organizacije združenih narodov L Tant se je po petnajstih dnevih potovanja po petih azijskih državah Vrnil pretekli teden v New York. Obiskal je Cejlon, Indijo, Nepal, Afganistan in Pakistan. Ob prihodu na letališče je izjavil: »Vietnamsko vprašanje je prevladovalo v vseh posvetovanjih, ki sem jih imel s poglavarji držav, ki sem jih obiskal, ki so vsi zelo zaskrbljeni in nemirni. Naša izmenjava misli je bila zelo koristna in strinjali smo se o naslednjem: 1. Mirna rešitev spora se lahko doseže samo s pogajanji in ne z vojaškimi sredstvi. 2. Vietnamsko vprašanje morajo rešiti Vietnamci sami. 3. Glavni smoter mora biti povratek k ženevskim sporazumom iz leta 1954.
L Tant je nato poudaril v zvezd z bombardiranjem Hajfonga, da je vsaka zaostritev vojne sedaj obsojanja vredna v trenutku kočljivih pogajanj in zasebnih poizvedovanj glede miru. Na koncu je izjavil, da po njegovem mnenju Združeni narodi lahko sprejmejo mirovno pobudo v sedanjem trenutku.
Severnovietnamsko zunanje ministrstvo je odbilo predlog Združenih držav Amerike in Saigona, naj bi razširili demilitarizirano področje med obema Vietnamoma.
is pri nss v Avstriji
AVSTRIJSKA POMOČ LESOTU,
AFRIŠKI DEŽELI V RAZVOJU
Avstrija bo pomagala mali državici v razvoju Basuto v Afriki.
Britanski protektorat Basuto je postal neodvisen v ponedeljek, 3. oktobra 1966, in dobil novo ime »Lesuto«. To ozemlje meri 31 tisoč kvadratnih kilometrov in šteje okoli en milijon prebivalcev, od katerih je samo dva tisoč Evropejcev, ki so zbrani v prestolnici Mašeru. Približno 95 odstotkov prebivalcev, ki govorijo jezik »sesoto«, je nepismenih. Deželica Lesoto je popolnoma obkoljena z ozemljem Južnoafriške republike. Državica je močno siromašna. Njeno glavno bogastvo je živina. Skoraj dvestoti-soč prebivalcev je odšlo na delo v rudnike in tovarne Južnoafriške republike. V ospredju sta dve politični osebnosti: 51-letni Leabu Jonatan, ki je predsednik samoupravne vlade, ter vrhovni poglavar Molilen II., ki je bil proglašen za kralja nove države; ta je voditelj glavne opozicijske stranke Mkongrasne stranke« Lesota.
Deželo Basuto je Velika Britanija zasedla leta 1868 in jo je leta 1895 razglasila za svoj: protektorat.
Avstrija naj bi posredovala tej deželici tehnično znanje, odnosno naj bi ji poslala strokovnjake. V ta namen bosta šla v kratkem v Lesoto dva naša 'Strokovnjaka za tujski promet, ki naj bi izdelala strokovnjaško poročilo o možnosti turizma v tej mali deželici, kajti Lesoto lahko računa z gosti iz Južnoafriške republike, dalje iz prekomorskih dežel, ki bi morebiti prišli na oddih v Južno Afriko, pa bi za razvedrilo obiskali še radi lepo gorsko pokrajino Lesoto.
Pogovori z ministrskim predsednikom Leabuo Jonatanom, katerega je nedavno povabil avstrijski zvezni predsednik Franz Jonas na Dunaj, so se končali z željo visokega gosta, da pričakuje njegova državica od Avstrije znanstveno pomoč in ne denarja.
Seveda namerava naša država temu primerno pomagati Basutu tudi drugače. Tako bi bila Avstrija pripravljena graditi vrsto novih elektrarn. Načrt pa bi izvedli v petih stopnjah.
Ime Avstrija je v Lesotu že tako na dobrem glasu. V misijonski bolnišnici »Roma« deluje sedaj gospa doktor Martha Sigmund, ki kot edina zdravnica skrbi za zdravje velikega dela prebivalstva. »Mati
naroda« je s hvaležnostjo imenoval ministrski predsednik Jonatan to Avstrijko, iz Salzburga. Prav zategadelj upa premier, da bodo tudi drugi avstrijski zdravniki sledili zgledu gospe doktorice Sigmund in ji prihiteli na pomoč.
Vlada v Lesotu načrtuje gradnjo bolnišnic in medicinskih zavodov v deželi in je močno zainteresirana za avstrijske lekarniške izdelke. Deset do dvanajst mladenk iz Basuta naj bi se zaenkrat izobrazilo v Avstriji za medicinske sestre.
SINDIKAT ŽELEZNIČARJEV ZA
RACIONALIZACIJO AVSTRIJSKIH
DRŽAVNIH ŽELEZNIC
Sindikat železničarjev je v svojem uradnem organu pred kratkim priobčil pozitivno stališče k poročilu profesorjev.
Da nam bo jasno, za kaj gre, posezimo malo nazaj?
Ko je prevzel dipl. inž. dr. Ludwig WeiB 21. aprila lani posle prometnega ministrstva, je šel takoj na delo. Ker je bilo dr. WeiBu znano že poprej, v kako težkem gospodarskem položaju se nahajajo Avstrijske državne železnice, je naročil »desetim modrim« samim znanstvenikom, naj bi temeljito in objektivno preisikali to zvezno podjetje. Tako poročilo desetih avstrijskih znanstvenikov, samih neodvisnih univerzitetnih profesorjev, bi potem tvorilo osnovo za obsežno reformo, katere cilj naj bi bil zmanjšanje zmerom večjega primanjkljaja. V tem krogu znanstvenikov so bili izvedenci: narodni gospodarstveniki, gospodarstveniki obratov, sociologi, železniški tehniki, graditelji mest in pravniki.
Poročilo, ki so ga medtem izbrani strokovnjaki izdelali, je sedaj sindikat avstrijskih zveznih železnic potrdil in ga označil kot bistven doprinos k ostvaritvi problema.
Načelnik sindikata železničarjev Fritz Precbtl je v njihovem uradnem organu poročal tudi o okoliščinah, ki so bile krive, da je položaj Avstrijskih zveznih železnic nezadovoljiv. Iz tega posnemamo nekaj najvažnejših točk:
1.	Med obema vojnama so zamudili pospeševanje elektrifikacije in s tem v zvezi racionalizacijo Avstrijskih državnih železnic (OeBB).
2.	Prometna politika Druge republike je trpela na temeljnih hibah, da niso napravili nobene skupne zamisli za promet. To
SLOVENCI
de m u Ul p & sue tu
Papež imenoval dr. Pavla Robiča za monsignorja
Sv. oče Pavel VI. je imenoval dr. Pavla Robiča za svojega tajnega komornika in mu s tem podelil čast monsignorja.
Dr. Pavel Robič je dobro poznan v Rimu in tudi po svetu vsem slovenskim beguncem in izseljencem. Takoj po vojni mu je namreč sv. Sedež poveril skrb za slovenske emigrante v Rimu in v Italiji, ki jih je bilo tista leta tako veliko in so bili v tolikšnih potrebah. V ta namen je msgr. Robič s pomočjo škofa Rožmana odprl poseben center za begunce v hiši na via dei Colli št. 8 v Rimu, ki jo toliko slovenskih ljudi v inozemstvu prav dobro pozna. Tu biva še danes in od tu še vedno vrši dušnopastirsko službo med slovenskimi begunci po raznih taboriščih v Italiji, še v tednu pred veliko nočjo je bil v Trstu, da je obiskal taborišče pri Sv. Soboti. Sv. Sedež je pred leti imenoval msgr. Robiča za člana papeške komisije za izseljence kot jo predvideva enciklika „Exul Familia”; v njej zastopa Slovence.
100-Ietnica rojstva pisatelja Etbina Kristana
15. aprila je poteklo sto let od rojstva pesnika, pisatelja in dramatika Etbina Kristana iz Ljubljane. Nastopil je leta 1899 z zbirko pesmi „Žarki in snežinke”; napisal je tudi daljšo vrsto črtic, povesti (Petrinčarjevo pomlajenje, leta 1914) in alegorično pripovedno penitev „Vitez Janez” (1902. leta), modema realistična drama z živahnim konfliktom v Ibsenovem slogu. Nato je v jambski drami „Ljubislava”, ki jo je napisal 1907. leta, pokazal boj med poganstvom in krščanstvom, slovenstvom in nemštvom v Korotanu 8. stoletja. S „Ka-rom Brankovičem”, napisal leta 1909 z ibsensko problematičnim junakom, pa se je vrnil zopet k moderni drami. V istem slogu obravnava drama „Samosvoj” (1910); nadaljnja dela so še: drama v verzih „Kraljevanje”, tudi leta 1910 in pa več eno-dejanskih komedij.
Pohvala »Desetnici« z ilustracijami Lidije Osterc
Na 4. mednarodnem sejmu knjig za otroke in mladino, ki je bii v Bologni od 5. do 9. aprila, je mednarodna grafična žirija, v kateri so bili prof. Attilio Rossi, dr. Walter Hergenrother, prof. Roberto Maccolini, prof. Remo Muratore in prof. Robert Rane, izrekla posebno priznanje barvnim ilustracijam, ki jih je za »Desetnico” po besedilu Frana Milčinskega izdelala slovenska akademska sli. karka Lidija Osterc iz Ljubljane. Knjiga je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, izšla pa je tudi že v slovaščini, madžarščini in nemščini (v Zahodni Nemčiji). Založba Mladinska knjiga se pravkar dogovarja tudi za izdaje v nekaterih drugih jezikih. Na sejmu v Bologni je bila »Desetnica” med štirimi pohvaljenimi knjigami (ostale tri so bile iz Zahodne Nemčije, Italije in češkoslovaške). Na razstavi izvirnih ilustracij za otroke in mladino na istem sejmu pa so veliko pozornost zbujale tudi ilustracije Milana Bizovičarja, Ančke Gošnik-Godec in Marlenke Stupica. Tudi razstavni prostor Mladinske knjige je imel ves čas sejma mnogo obiskovalcev in občudovalcev.
Trije slovenski dekani v Čilu Zadnji čas so bili imenovani trije slovenski duhovniki za dekane, kar je posebna čast za nas Slovence, raztresene po svetu. Za dekana v dekaniji Curacautin je imenovan msgr. Janez Mohar, za dekana v dekaniji Angol, rev. France Kupljenik, in v dekaniji Rancagua-okolica rev. dr. Anton Trdan. Vsi trije slovenski duhovniki delujejo v Chilu že 28 let. Vsem trem dekanom čestitamo k imenovanju.
so vodili v zadnjih dvajsetih letih izključno po političnih vidikih na račun državnih železnic.
3.	Zmogljivost Avstrijskih zveznih železnic in njeno gospodarsko stanje je bilo diskriminirano (zapostavljeno) iz strankar-sko-političnih razlogov.
4.	Za odločno racionalizacijo so manjkala investicijska sredstva.
5.	Pri ukinitvah lokalnih (stranskih) železniških prog je treba biti previden. Z racionalizacijo (vpeljava železniških avtobusov) lahko mnogo dosežemo.
6.	Železnice imajo lepo bodočnost, to pa ne samo v tovornem, ampak tudi v osebnem (poklicnem) prometu na območju večjih mest ter v hržem prometu, in sicer vob-če med mesti.
7.	Sindikat in osebno zastopstvo železnic sta pripravljena sodelovati pri modernizaciji in racionalizaciji Avstrijskih državnih železnic.
Ljubljanska Opera v Celovcu
Prevedel Andrej T i š 1 e r :
Nastanek prve strojarne kordovan usnja
na Saksonskem
r e vik a in Kuma zasledujejo fantje s ciganom in Gričkom, iker se je med sejmarji razvedelo, da je kmetu Čereviku tat ukradel kobilo. Fantje ujamejo »osumljenca« in 'pojasnjevanje nič ne pomaga. Zvežejo ju in gredo po sodnika. Čerevik se razveseli Grička in ga hvali Kumu. Ta pa se
Ena družina smo
»Srce je ostalo isto,« sem bral pred kratkim v neki -razpravi. V zadnjih desetletjih se je toliko spremenilo, srce pa je ostalo isto. In to srce teži in hrepeni po ljubezni in ljubi. Srce nas priganja, da tiste bolj ljubimo, ki so nam po naravi bližji. Enako nam veli tudi nauk o zapovedih ali morala.
Ljubimo svoj narod!
Veliki Spiragov katekizem, ki ima 765 strani in je preveden na dvanajst jezikov (izvirnik je nemški), pravi na 271. strani: »Če rečemo: Kristjan sme ljubiti svoj narod, je rečeno premalo. Treba je marveč reči: Kristjan mora ljubiti svoj narod. Tudi ljubezen do samega sebe in ljubezen do staršev ni samo dovoljena, marveč je zapovedana in zakaj moramo ljubita narod, iz katerega izhajamo in ki mu pripadamo? Ker je pač narod velika družina, veliko krvno sorodstvo, in kakor krvne sorodnike bolj ljubimo nego tujce, tako moramo tudi svoj narod bolj ljubiti nego tujega. In kakor otrok lastno mater bolj ljubi nego tujo, ne da bi tujo zaničeval ali sovražil, tako moramo tudi mi svoj narod bolj ljubiti nego tujega, ne da bi tujega zamiče-vali ali sovražili.«
Jezik in narod
Eden od vidnih znakov narodnosti je materinska govorica. Pa tudi najpomembnejši znak narodnosti. Zato vidimo, da vsi narodi svojo govorico tako ljubijo i;n negujejo. Koliko slavospevov na materinsko govorico je bilo v vseh jezikih že izgovorjenih in zapisanih v prozi in v verzih! Kako je poveličeval slovensko materinsko govorico Anton Martin Slomšek! In kako lepo je govoril o slovenski materinski govorici genialni dr. Janez' Evangelist Krek! Rekel je: »Jezik (materinski), pravijo, je samo občevalno sredstvo! In vendar vedo, da je zvezan z našim srcem, zvezan z vsakim našim dihljajam, z najlepšimi spomini našega življenja! V tem jeziku smo prvič pozdravili svojo mater, zvezan je z veselimi in žalostnimi trenutki, našega življenja. Ni mrtvo sredstvo kot denar v kupčiji! Premislimo, koliko smo dolžni svojemu narodu! Samo
začudi: zakaj mu pa nisi dal dekleta? čerevik spozna, da je grešil, ker je snedel besedo. Ponovno obljubi Gričku hčer, če ga le reši. Fant odveže ujetnika, cigan pa spomni Grička na obljubljene vole in jih tudi dobi. — Žalostni Parasji Kum pripelje Grička. Čerevik hoče takoj svatbo in vse bi bilo prav, če se ne bi Hivrja vrnila domov. Fantje jo zgrabijo, čerevik pa se zave, da je on gospodar in opravi zaročno ceremonijo, ki se konča z veselim plesom.
prejemali smo. Zato pa smo dolžni vračati svojemu narodu kot svojim staršem: ljubezen in hvaležnost, 'spoštovanje in pomoč!«
Na naši gimnaziji v Celovcu je vpeljan kot jezikovna učna knjiga dir. Mirka Rupla: Slovenski jezik. V knjigi beremo: »Materin jezik je predragocena dediščina, ki smo jo dobili od svojih staršev. V tem jeziku smo spregovorili prve besede, z njim so združeni spomini na otroška leta in na leta mladosti, na najlepši čas človeškega življenja. Kakor pa sta mi ogovorila oče in mati, tako sta govorila ded din babica — vsi naši predniki pred sto in pred tisoč leti. Iz roda v rod je šla govorica, mila domača beseda. S to besedo so izražali davni rodovi kakor mi 'danes svoje veselje in žalost, zadovoljstvo in skrb, peli so in pripovedovaiM, hvalili, in grajali, ukazovali in prosili, blagoslavljali. in kleli, lijuibli in sovražili — kakor je pač naneslo žvljenje, ki ima toliko lepih d!n svetlih trenutkov, jra tudi bridkih in mračnih.
In če je katera reč naša, mar ni to naš jezik? Hiša je stala ob cesti, vzel jo je čas, ogenj ali vojska; drevo, ki ga je vsadil ded, je podrl vihar ali mu je črv prežrl korenike. Jezik pa je preživel vse nesreče, ujme in vojske: kakor so ga naši predniki prejemali od staršev, ;so ga izročali sinovom in hčeram.
Zares, jezik je predragocena dediščina, zakaj v njem živi. vsa preteklost našega naroda, ves njegov razvoj; v njem je več kot tisočletno' izkustvo, veliko bridkosti, nekaj tudi veselja. Beseda ni prazen zvok, beseda je izraz človekove notranjosti, njegovih misli in čustev.«
Jezik, materinska govorica nas povezuje v en narod, v eno družino. Do kamor sega naša materinska govorica, do tja sega naš narod.
Naš jezik je lep, blagoglasen. Tujec, Švicar, je rekel o našem jeziku, da je: tako sladek, tako mehek, tako> bogat na samoglasnikih, tako zveneč.
Kdor se izneveri našemu jeziku, ta se izneveri našemu narodu. Jezik nas povezuje v en narod, v eno družino.
V torek, 9. majnika, ob 19.30 bo gostovala v okviru kulturne izmenjave v Celovcu slovenska Opera iz Ljubljane. Ljubljanski umetniki bodo uprizorili opero »Soro-činski sejem«, Modesta Petroviča Musorg-skega.
SOROČINSKI SEJEM
(Kratka vsebina opere)
Semanji dam v trgu Soročinci. Tudi Paraš ja je prišla z očetom Čer cvikom na sejem. Medtem iko se oče ozira po kupcu, se hčerki približa Gricko, za katerega Čerevik izve, da je sin Golapupenka in je takoj pripravi j en dati fantu hčer za ženo. Cigan pripoveduje strašne zgodbe o zlodeju in njegovem rdečkastem jopiču, ki na semanji dan še dandanes strašita. V mraku se iz krčme prizibata Čerevik in Kum. Tako ju najde stroga Čerevikova žena Hivrja, ki jo mož hoče potolažiti z novico, da je našel hčeri ženina, kar pa ženo še bolj razjezi. Gricko spozna, da bo Hivrja nepremostljiva zapreka njegovi poroki, cigan pa mu ponudi kupčijo: Gricko naj mu obljubi par volov, cigan pa bo že kako napeljal, da pride fant do neveste. — Doma Hivrja moža zbudi in nažene iz hiše, sama pa se lepša za popoviča Afanasija, ki po svojem prihodu pospravi kup jedače. Ob trkanju na vrata Hivrja ljubčka skrije, v izbo pa pride čerevik z gosti. Cigan je bil medtem z zgodbami preplašil vse sejmarje, zato zadošča vsak šum, da se čerevik in njegova družba ustrašijo- Mislijo na Rdečkasti jopič, dokler ne preprosijo Kuma, da jim pove to starodavno zgodbo'. Ob koncu povesti se okno samo odpre in v njem se pokaže svinjski rilec, čerevik in gostje se raz-beže. — (Baletna pantomima). Zgodba o Rdečkastem jopiču in ljudsko praznoverje sta v sejmarjih razvnela domišljijo: ta je videl jopič, oni čarovnice, tretji vešče in celo samega vraga. Po vasi straši Rdečkasti jopič v družbi s svinjskimi rilci... — Če-
Uspeh zbiranja za Slovenski zavod v Rimu
Do letošnjega marca so se na poziv k darovanju za postavitev poslopja Slovenskega zavoda v Rimu odzvali številni darovalci z raznih dežel. Doslej je bilo zbranih v ta namen 43.657.800 lir, to je okoli 1 milijon 750.000 šilingov. Skoraj polovico te vsote so darovali Slovenci iz Evrope (največ iz Rima), drugo polovico pa iz Amerike.
Zbirka se nadaljuje, ker je treba še več sredstev, da bo mogoče zavod postaviti.
Če zasledujemo zgodovinski razvoj našega usnjarstva, najdemo večkrat imeni kordovan in safijan usnje. Imemi izvirata od krajev Kordova v Španiji in Saffi v Maroku, kjer so že pred več kot tisoč leti Mavri in drugi narodi ob Sredozemskem morju strojili za tiste čase najfinejše usnje iz kozjih kož. Ker so lastniki strojarn delali večinoma s sužnji ter izelo ljubosumno čuvali vse skrivnosti izdelovanja tega dragega usnja, se isto skozi dolga stoletja ni moglo razširjevati v pokrajine srednje Evrope, kjer so tedaj nosili čevlje še iz bolj primitivno strojenih kož. Šele za časa križarskih vojsk v 11. in 12. stoletju po Kristusu se je začela po vojakih, vojnih ujetnikih in trgovcih širiti izdelava finejšega usnja proti pokrajinam srednje Evrope. Kakor poroča I. V. Valvazor, so v 17. stol. strojili kordovan usnje tudi v Tržiču. Zanimivo zgodbo o nastanku strojarne finega kordovan usnja na Saksonskem nam poroča Arthur von Riha v strokovni reviji Schuh u. Leder Berlin 1937.
Ko je bil trg Groitzsch južno od mesta Leipziga proti koncu 12. stoletja po Kristusu povišan v mesto, je bil na to imenovanje zelo ponosen čevljarski mojster En-gelberth Seitz, ker je postal istočasno mestni svetnik, še bolj ko,t njegov, pa je raste! ugled njegove edine hčerke Elze, kateri je oče nameraval izbrati ženina po višini premoženja. Zato je bil nemalo razočaran, ko je opazil, da si je srce Elze že osvojil najmlajši njegov pomočnik Wiprecht. Oče je
zato Elzi takoj povtedal, da tak, ki nič nima, ne more postati njegov-zet, še manj pa naslednik. Ker pa hči ni hotela odnehati, je oče mojster Wiprechta odpustil.
Ker so tisti čas nabirali prostovoljce za tretjo križarsko vojsko, se je javil tudi užaljeni IViprecht, ker so mu zaenkrat izpod-leteli lepi načrti. Pripel si je na prsi rdeč križ, se skrivaj poslovil od Elze. Ta mu je zvesto obljubila, da ga bo čakala, da se vrne iz vojske. Potolažen je odšel Wiprecht kot križar v armadi cesarja Friderika II. v Palestino v boj, proti Turkom.
Pri naskoku na Jeruzalem je bil Wip-recht ujet. Saraceni so ga prodali kot sužnja bogatemu Ahmedu, ki je imel svojo stroj,arno oh 'zgornjem toku reke Jordan. Kot spreten delavec si je Wiprecht kmalu pridobil ugled pri Ahmedu. Postal je hišni oziroma obratni čevljar. Kot tak je imel lažji dostop v usnjarno, kjer so izdelovali sužnji pod Ahmedovim vodstvom lepo črno, rdeče, rumeno, zeleno in modro barvano usnje iz kozjih kož, kakršnega Wip-recht še nikoli ni videl. Opazoval je strogo tajnost strojenja in barvanja. Ker je bil nekoč gojenec neke samostanske šole v Leipzigu, si je vsa svoja opazovanja skrivaj zapisoval. Kot strojilo so uporabljali posušene in zdrobljene liste in mlade vejice šmakovega grma (Sumach) ruj ali šmak, ki uspeva ob Sredozemlju, deloma tudi na Balkanu. Rujevo strojilo da kožam mehkobo, licu usnja pa svetlo barvo. Da bi se še v strojenju bolje izuril, si je Wiprecht
izprosil, da je smel poleg čevljarskega dela, pomagati tudi v strojarni. Obenem je pa delal načrte, kako bi čimprej pobegnil.
Ahmedova hči Fatma je vedno iskala prilike, kje bi govorila na samem z Wip-rechtom, ki ji je bil kot svetlolasi German zelo všeč. Bila je čedno dekle, takrat so namreč Mohamedanke hodile okrog še z nezagmjenimi obrazi. Očeta je celo prosila naji bi Wiprechta oprostil suženjstva. Toda pred njegovimi očmi je stala še vedno podoba njegove Elze, zato v Wiprechtovem srcu ni bilo prostora za lepo Fatmo. Ahmed kot fanatičen Mohamedanec je svoji hčeri prepovedal vsak razgovor z WiprechtO'm, češ da ne dopusti, da bi se kristjan-nevernik in še celo borec zoper islam priženil v njegovo hišo. »Da ti ne bo mešal glave, ga bom za drag denar prodal v Arabijo,« je dejal svoji hčeri.
Fatmi se je Wiprecht zasmilil. Da bi oče svoje grožnje res ne izvršil, mu je dala Fatma na skrivaj obleko grškega trgovca in nekaj turških zlatnikov ter z opojnimi pijačami zamotila straže, tako da je Wiprecht v temni noči zbežal čez zid in krenil proti zahodu. Ponoči je hodil, po dnevi se je pa skrival. Ker ga Ahmedovi zasledovalci niso izsledili, je po nekaj dneh dosegel mesto Tir ob Sredozemskem morju. Kot ladijski delavec se je z neko grško ladjo prepeljal iz Tira na Ciper, mato dalje v Grčijo in v Solun. Na poti skozi Makedonijo j,e še navezal stike z 'nekaterimi trgovci (za poznejšo dobavo rujevih strojil.
Od odhoda W'ipreohta v križarsko vojsko je minilo že 'skoraj, pet let. Mojster Engel-bert Seitz se je večkrat spomnil na svojega nekdanjega pomočnika. Skoraj žal mu je
(Dalje na 5. strani)
Sodobni kulturni 9 B H H H S B portret
Friedrich Heer
Že Anglež John Priestley (rojen 1894) je v svoji drami »Odstranite norca« (1955), ki je doživela v dunajskem Burgtheatru svojo krstno predstavo, svaril pred svetom, ki ga je razduhovila in mu vzela duševnost tehnizacija in nadorganizacija. Ta groteskna prihodnja država robotarjev je tu še mora norca, toda jutri more postati že resnična. Nemec Walter Jens (rojen 1923) pripoveduje v svojem romanu »Ne — svet obtoženih« (1950) o koncu zadnjega individualista v racionalizirani državi številk in meril. Ljudje so samo še krinke, vsak upor izzveni po vražjem inkvizicijskem postopanju v prazno.
Primer tovrstne utopične pesnitve na avstrijskih tleh je Heerov roman »Der achte Tag« (Osmi dan, 1950). Friedrich Heer, ki je rojen leta 1913 na Dunaju, ga je objavil pod psevdonimom Hermann Golide. Ta »roman svetovne ure« nas vodi v leto 2074 po Kristusu in vsebuje zapiske Johna Percyja Browna z njegovega bivanja na Dunaju v dneh od 12. do 19. junija 2074. Gre za svetovno uro po »šestdesetletni vojni«, za čas, ki ga je zaznamoval dialektični razvoj moderne proizvodnje. Vse življenje se odvija v uniformah, preteklost pa je likvidirana. Človek, »ki se je spočel v registrirani zakonski postelji in so ga sežgali na registriranem pepelišču«, mora ubogati zakone državno vodenega tovarniškega stroja, ki bedi nad njim svetovna birokracija funkcionarjev in nadzornih uradnikov. Tudi umetniki delajo v »skupnem ateljeju«, vzgaja pa jih artistični sindikat. Vse, kar je bilo prej, je »okuženo«. Umetniške vrednote preteklih stoletij se zde kot »perverzije«. Na nekem mestu nam avtor pripoveduje, kako učinkujejo na poročevalca osovražene »muzealne« umetnine »predznanstvenega časa«.
Ne ustvarjamo več ljudi — do tega spoznanja pridemo tudi, če opazujemo sodobne umetniške dogodke. Porušiti človežko podobo je eden izmed namenov sureali-zma, porušiti notranje toke podzavesti, kjer se odraža »neposredno življenje«. (To je tudi naslov francoskega romana, ki ga je napisal Paul Eluard leta 1932.) To vodi v maličenje, v tej pesnitvi zgublja človek vse bolj svojo podobo.
Vrh doseže ta iznakaženost človeka z njegovim prehodom do živali. V pripovedi »Spremenjenje« Franza Kafke se prebudi Gregor Samsa nekega dne kot žuželka. Njegova groza pa se še poveča, ko spozna, da mu je ostala človeška zavest. Vzporedne pojave imamo tudi v upodabljajoči umetnosti: živalske ljudi, bitja med človekom in živaljo, kakor jih uporablja slikar Max Ernst (rojen 1891), strašila iz človeških, živalskih in rastlinskih sestavin. Prav tako pa se prelivajo med seboj tudi obrisi človeka, ki stoji zmaličen in iznakažen na negotovih tleh.
S to »razpodobitvijo« se poleg Friedricha Heera bavi seve še vrsta drugih pisateljev; naj med njimi omenimo še nemškega pripovednika Hermanna Kasacka (rojen 1896). Njegov roman »Die Stadt hinter dem Strom« (Mesto za reko, 1947) je zavit v skrivnostne sence. Njegovi ljudje so samo še sence življenja; zajela jih je smrt, ne da bi onesveščeni padli v njeno naročje. Životarijo v neki vmesni dobi: njihova nekdanja individualnost še ni zamrla, neznano jim je, ali naj pridejo spet do sebe ali pa naj odmrejo svoji zavesti.
Friedrich Heer pa se ni udejstvoval samo kot literarni prerok prihodnjih časov in kot zapisovalec sodobnih družbenih sprememb in pojavov, temveč tudi na kulturnozgodovinskem področju. Leta 1950 je izšla knjiga »Aufgang Europas« (Vzhod Evrope), leta 1952 »Die Tragodie des Heili-gen Reiches«, leto na vrh »Grundlagen der europaischen Demokratie der Neuzeit« (Temelji sodobne evropske demokracije), leta 1957 »Europaische Geistesgeschichte« (Evropska zgodovina duha), leta 1958 »Land im Strom der Zeit« (Dežela v toku časa), leta 1959 »Die dritte Kraft« (Tretja sila), leta 1962 »Offener Humanismus« (Odkriti humanizem) in »Oesterreich — damals, ge-stern, heute« (Avstrija nekdaj, včeraj in danes).
OBJAVA
V	proslavo 10. obletnice obstoja Državne gimnazije za Slovence priredijo dijaki v nedeljo, 28. maja 1967, ob 14.30 v Delavski zbornici v Celovcu slavnostno akademijo. Istočasno bo tudi razstava ročnih del in risb.
Vstopnice za akademijo dobite v šolski pisarni.
Prijave za 1. razred gimnazije so ustne v pisarni ali pa pismene na naslov: Di-rektion des Bundesgymnasiums fiir Slo-wenen in Klagenfurt, 9020 Klagenfurt, LerchenfeldstraGe 22.
Potrebni dokumenti so:
1.	Rojstni list.
2.	Spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
3.	Dokaz avstrijskega državljanstva.
4.	Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na ravnateljstvo gimnazije.
Sprejemni izpiti za 1. razred so prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, 8. julija 1967, ob 8. uri zjutraj na šoli.
Sprejemni izpit za 1. razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo in sicer za 4. šolsko stopnjo predvidena snov.
V	zadevi vstopa v višje razrede pa je nujno potreben osebni razgovor z ravnateljem šole.
Ravnateljstvo
VABILO
Farna mladina Dobrla ves vabi na materinsko proslavo in na igro »Dve materi«.
Prireditev bo v nedeljo, dne 7. maja, ob pol treh popoldne v farni dvorani.
Prisrčno vabljeni.
Prijateljem »Našega tednika4
Izdajanje lista na 8 straneh je združeno z velikimi stroški. Kdor pozna raizmere v upravah listov, ve, da je ob takem listu, kot je »Naš tednik« veliko idealizma. Listi z velikimi nakladami lahko plačujejo vse usluge, ki jih kdo naredi za list. Listi, ki pa naimajo velikih naklad, tega ne zmorejo. Nasprotno: vzdržuje ga skupina dobromisle-čih in dobrobotečih prijateljev, ki delajo za list brezplačno in se zanj žrtvujejo. Naroč-nina za list navadno ne pokrije vseh stroškov izdajanja lista. Zato se nabirajo poleg nje prostovoljni darovi za listov »tiskovni sklad«.
V zadnjem času so poslali za tiskovni sklad »Našega tednika«:
Oseli Cveto 2 dol., Arčnik Fridrih 1.— dol. — Po 30.— šil. so darovali: Safran Johan, Bilčovs; Slogoutz Jožefa, Šmartin pri Rudi. — Po 20.— šil. so darovali: Isop Franc, Goirinčiče; Jobst Marija, Marija na Zilji; Krainz Maaevž, Libuče; Robič Pavla, Žu-žaljče; Scheriau Marija, Kapla ob Dravi; g. Vošnjak Jože, župnik v Št. Janžu v Rožu; Florijan Krištof, Dragasiče; dr. Floja Simon, Št. Jakob v Rožu; Portsch Gotfried, šteben v Podjuni; Dumpelnik Natalija, šteben v Podjuni; Writz Johan, Šteben v Podjuni; g. Michor Maks, župnik v Kot-mari vesi; Writz Agnes, Šteben v Podjuni; Zikulnig Sebastijan, Šmartin pri Vovbrah; Perdacher Jožef, Holjbiče; Roblek Johan, Zgornji kot, Sele; Mačk Georg, Srednji kot, Sele. — Po 10.— šil. so darovali: Jurčič Agnes, Malniče; Rapala Teodor, Marija na Zilji; Hofer Anastazija, Marija na Zilji; Koren Janez, Svatne; Simonič Uršula, št. Peter; Kulnik Miha, Želuče; Pegrin Uršula, Zgornji, kot, Sele; Ogris Peter, šmarjeta v Rožu. — Vsem darovalcem iskren »Bog plačaj«!
TISKARSKEGA VAJENCA CRKOSTAVCA
isprejme za svoje tiskarsko podjetje Družba sv. Mohorja v Celovcu. V poštev pridejo fantje iz slovenskih družin z dovršeno glavno šolo ali nižjo gimnazijo. Zaradi strokovnega izpita naj se čimprej prijavijo in sicer v pisarni Mohorjeve tiskarne.
TRGOVSKO VAJENKO
sprejme za svojo trgovino s knjigami, pi-sarniškimii potrebščinami in nabožnimi predmeti Družba sv. Mohorja v Celovcu. Pridna in poštena slovenska dekleta, ki imajo veselje do prodajanja in postrežbe, z dovršeno glavno šolo ali nižjo gimnazijo, naj se čimprej javijo v Mohorjevi prodajalni.
ŠMIKLAVŽ OB DRAVI (Sv. birma in škofova vizitacija)
Po preteku 9 let smo imeli v nedeljo, 16. aprila 1967, popoldne, v naši fari sv. birmo, združeno s škofovo vizitacijo.
Na prihod prevzvišenega nadpastirja smo se pripravili notranje in zunanje. Ob notranji — duhovni pripravi smo več nedelj zapored poslušali tozadevne govore o Sv. Duhu, o zakramentu sv. birme, o birmanskih botrih in o pomenu škofove viziracij e po farah. Pri večerni sv. maši smo ob lepi udeležbi z molitvijo, daritvijo in sv. obhajilom pripravljali sebe in svoje otroke, posebno pa še birmance na pomemben praznik, Tudi na zunanjo pripravo nismo pozabili. Naše žene in dekleta so spletle veliko vencev, da smo mogli primerno okrasiti lepo cerkev in prostor pred njo in pred župniščem. Naš nadvse požrtvovalni cerkovnik Folti pa se je potrudil, da je postavil, s pomočjo svojih sosedov par mlajev pred cerkvijo in pred župniščem. Tudi obe zastavi: cerkvena in državna sta v nedeljo zaplapolali visokemu gostu v pozdrav.
Ob slovesnem zvonjenju zvonov se je ob , 14.30 pripeljal prevzvišeni i:z Kaple ob Dravi v spremstvu g. dekana dr. Hornbdcka in svojega tajnika g. dr. Krištofa. Po kratkem pozdravu gg. cerkvenih svetovalcev in farnih odbornikov KA je g. škof takoj vi-zitiral farno cerkev, verouk v Ijiudski šoli, nakar se je podal v župnišče k vizitaciji župnijske pisarne.
Ob točno napovedanem času se je pojavil g. škof pred župniščem, kjer so mu cerkveni pevci zapeli v pozdrav slovensko in nemško pesem, obe šolarki, Trink Krista in Pasebek Ani sta lepo podali slovensko in druga nemško deklamacijo, nakar je domači dušni pastir s slovensko in nemško besedo želel visokemu gostu prisrčno dobrodošlico.
Ob slovesnem sprejemu so pozdravili prevzvišenega tudi g. višji šolski svetnik Franc Krassnitzer z razredno učiteljico gospo Ressmann Elo v imenu tukajšnje ljudske šole, dalje g. župan Pucher Jožef v imenu občine Marija na Zilji in v imenu tukajšnjega prostovoljnega gasilskega društva ter končno žandarmerijski poveljnik, gospod Bodner v imenu tukajšnje policije.
Obdan od 10 duhovnikov, ministrantov, birmancev, šolske dece in številnih vernikov se je g. škof podal v cerkev k božji službi. Med pesmijo: Ecce sacerdos magnus, se je sprevod pomikal v lepo okrašeno cer-
(Nadaljevanje s L strani) nje. Šolske sestre pa posredujejo ženski mladini tudi ljubezen do domače zemlje in do domače besede. Ta beseda pa je tista posoda, v kateri pridejo naše misli do naj-popolnejšega izraza.
Pod vodstvom g. prof. Miheliča so dekleta zapela vrsto pesmi, ki so bile posvečene vsem letnim časom .
Mlakarjeva igra »Nevesta iz Amerike« pa je pričarala na oder zapleteno življenje obubožane aristokratske družine, v dvorano pa kopo smeha in dobrega razpoloženja. Dekleta so vloge dobro rešila, tudi jezik je bil izpiljen in jasen.
Malo rajanja spada seve tudi v dekliško šolo.
Po tem kulturnem delu pa so dekleta v
kev. Ob mogočnem ljudskem petju je prevzvišeni v obeh deželnih jezikih bral sv. mašo. V pomenljivi pridigi je rotil vse, odrasle, birmance, botre in mladino, naj ostanejo zvesti sv. veri, pri tem pa prosijo za pomoč Svetega Duha.
Slične misli je nato poudarjal tudi g. župnik Marktl iz Rožeka, ko je po škofovi maši sledila še slovenska pridiga.
Po klicanju Svetega Duha je sledilo bir-movanje. Ker je bil rok za prejem zakramenta sv. birme zelo kratek, so bili na ta dan razen enega birmani samo domači birmanci. Po važnih naukih in opominih, ki jih je dal g. nadpastir birmancem, staršem pa tudi botrom, smo se po končanih lepih obredih podali končno še na pokopališče in opravili običajne molitve za rajne.
Že je legal mrak na zemljo, ko smo zapuščali cerkev, po petju zahvale pesmi in goreči prošnji, da bi Sv. Duh, ki je na ta dan tako obogatil našo faro, delil svoje sedmere darove še naprej ne samo našim birmancem in naši mladini, ampak tudi vsem ostalim.
CELOVEC
(Nov dijaški ansambel)
V petek, 28. aprila, je pred našo dijaško publiko v okviru prireditve dramatskega odseka gimnazijske Koroške dijaške zveze prvič nastopil novi ansambel »Korotan«. Premiera je vse navzoče navdušila in jih od časa do časa pritegnila tudi k sodelovanju. V novem ansamblu, ki nastopa z mogočno in moderno glasbo, so predvsem štirje osmošolci. Prepričani smo, da jim bo naša mladina povsod, kjer bodo nastopili, z vsem posluhom prisluhnila in nagradila z obilnim ploskanjem. Prireditev je bila v dvorani Mohorjevega doma.
(Izredno petje pri slov. službi božji)
Leipo petje pri naši nedeljski slovenski maši v cerkvi novega bogoslovja pritegne marsikaterega rojaka. Tudi takrat, kadar ni dijakov, s petjem in molitvami lepo sodelujemo. V nedeljo, 30. aprila, so nas pa presenetili drugi pevci. V okviru izleta so se cerkveni pevci visokošolci iz Ljubljane ustavili tudi pri naši službi božji in nam pretresljivo lepo zapeli pesmi, ki jih doslej še nismo slišali. Iskrena jim hvala. Pokazali so nam, kako se da služba božja z lepim petjem še polepšati. Njihovega nastopa še dolgo ne bomo pozabili.
modni reviji pokazala krila in bluze, predpasnike in nočne srajce. Saj je na tem področju vsako dekle delalo zase in tako prav gotovo nekaj mesecev ne bo treba šivilje nadlegovati.
H gospodinjski šoli pa spada tudi gospodarstvo. Ogledali smo si tudi hleve, v katerih je polno živine montafonske pasme in prašičev vseh' velikosti in starosti.
Nismo prezrli, da so sestre tekom zadnjega leta mogočno razširile gospodarska poslopja in vso šolo nanovo pokrile.
K takemu uspehu na gospodarskem in šolskem področju sestram prav prisrčno čestitamo in se z njimi veselimo. Odhajali smo v prepričanju, da bodo dekleta jeseni zopet napolnila šolo in da se bomo v Št. Rupertu še videli.
Zahvala sv. očetu
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani je naslovil na sv. očeta in državno tajništvo Njegove svetosti v vatikanskem mestu sledečo zahvalo, ki jo je podpisal nadškof ljubljanski, dr. Jožef Pogačnik. V zahvali je rečeno:
»Čutim prijetno dolžnost, da se v imenu vseh romarjev, škofov, duhovnikov in vernikov zahvalim Vaši svetosti za posebno avdienco, v kateri ste nas sprejeli dne 6. aprila in ki je bila za nas nepozabna utrditev v naši sveti veri.
Ob vaši očetovski dobroti sta se ljubezen do Kristusovega namestnika in neomajna zvestoba Svetemu sedežu poglobili do ^navdušenja.
Vse dobrote hočemo Vaši svetosti povrniti s še bolj gorečimi in številnejšimi molitvami za Vaše vzvišene namene.
V sinovski vdanosti
Jožef Pogačnik, nadškof.«
Skupnega romanja h Gospe Sveti ne bo
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani je sporočil te dni v zvezi z romanjem h Gospe Sveti svojim vernikom in duhovnikom sledeče:
»Skupnega vseslovenskega romanja h Gospe Sveti ne bo! Prevozna podjetja so sporočila, da dne 9. maja, ko je delovni dan, ne morejo prevzeti prevoza romarjev na Koroško, zlasti zaradi zelo velikega števila prijavljenih. Tudi avstrijske oblasti so bile v skrbeh in zadregi zaradi velikega števila avtobusov. Pri tako velikem številu vozil in ljudi bi bilo posebno težko urejevati promet. Tako mora skupno romanje 9. maja odpasti.«
Krščanska kulturna zveza vabi na igro
JKlkl&na IŽLaLd
ki jo uprizori Slovensko prosvetno društvo »Rož« na binkoštno nedeljo, dne 14. maja, ob 19. uri zvečer v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu.
Igro ponovijo na binkoštni ponedeljek, dne 15. maja, ob 14. uri popoldne.
Vstopnice dobite v predprodaji pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu, Vik-tringer Ring 26.
ŠT. JAKOB - GORINČIČE
Pri Kranjcu v Gorinčičah je bila letošnja velika noč zelo žalostna. Ni še dolgo, kar sta umrla mati in stric, na veliki petek je zadeta od možganske kapi umrla mlada Kramjčinja, 43 let stara Trezi Ebrgartner.
Gospodinja je bila ravno pri pripravah za Veliko noč. Na veliki četrtek je še pospravila po kuhinji. Ponoči pa je še potožila, da jo boli glava. Potem je zgubila zavest. Tudi v beljaški bolnici ji niso mogli pomagati. V petek dopoldne je izdihnila, za večnost lepo pripravljena po svetih zakramentih. Prazniki so bili za moža Hanze-ja in tri mladoletne sinove brez veselja. Saj ni bilo več nadvse dobre in skrbne mamice. Na velikonočni ponedeljek so Tre-zijo pokopali. Imela je izredno veliko pogrebcev. Ob grobu so ji zapeli pečniški pevci pod vodstvom g. nadučitelja Karli ja Samoniga. Trezi je kot dekle pela v domači pečniški fari na koru. Od verne, prijazne matere in gospodinje se je poslovil g. župnik Karicelj. Njegove besede so žalujoči družini posredovale mnogo tolažbe.
Naj rajna za vse delo in ljubezen sprejme bogato plačilo pri Bogu.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 7. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 8. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Pregled sporeda. Za našo vas. — 18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 9. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Koroška kulturna panorama. — SREDA, 10. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 11. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Saša Martelanc: S popevko okrog sveta (Deutschmeister-Marsch). - PETEK, 12. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Žena in dom. — SOBOTA, 13. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.00 Šmar-nična pobožnost.
rDvii(ii rojaki - dobrotniki in prijatelji!
Prisrčno vas vabimo, da si ogledate kulturno prireditev in razstavo, ki bo ob zaključku Kmetijsko - gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu, v nedeljo 7. maja.
Razstava in kulturna prireditev bo letos zaradi prizidave v prostorih novega farnega doma v Št. Jakobu.
Razstavo kuhinjskih izdelkov, šivanja in ročnih del, si lahko ogledate že v soboto, 6. maja, popoldne in v nedeljo, 7. maja, do 16. ure.
Kulturna prireditev se začne ob 14. uri za oddaljene goste, zvečer ob 19. uri pa za Št. Jakob in okolico.
Pričakujejo vas gojenke in sestre.
Šentruperška šola zaključila s krasnim uspehom
■
'''
i
žganoopeKo ^
Zid iz žgane opeke „diha”, drži toploto in izolira proti vročini, mrazu in ropotu
Sredozemsko morje nekoč 30 m niže
Že v Homerjevi dobi je bil »morski mlin« pri ArgOiStoliju zagoneten pojav. Redno je požiral morsko vodo, ki je nato izginjala brez sledu, šele v naši dobi so to tajnost mogli pojasniti. Grški geologi, avstrijski potapljači in nemški atomski fiziki dokazujejo: od ledene dobe do danes se je raven Sredozemskega morja dvignila za približno 30 metrov.
Grški otok Kefalonija blizu Itake se kaj malo razlikuje od številnih sosednih otokov. Je to trden apnenčast masiv z zelo slikovitimi oblikami in slabo vegetacijo. In 'vendar je bil ta na videz enostaven otok ■pogost cilj geologov in hidrologov, ker skriva tajnost: na njegovem polotoku Argo-stoli, na višini obale, zija razpoka, ki v času plime požira velike množine morske vode. Toda kam ta voda odteka, kje prihaja ponovno na površino, če sploh pride spet na dan? Pogosto so skušali barvati vodo, ki jo razpoka požira, in odkriti mesto, kjer prihaja -spet na dan. Toda poskusi so bili zaman.
Skupina grških hidrologov je bila prepričana, da je treba te neuspehe pripisati — premajhnim količinam barve. Zato so pripeljali sem kar 300 kilogramov izredno intenzivne barve — fluotescina — in jo vrgli v »morski mlin«. Sledilo je nekaj ur napetega pričakovanja, nato je z druge strani otoka, 15 kilometrov oddaljene vzhodne obale, prišla vest; v tamkajšnjih polslanih izvirih je začela izvirati zelenkasta voda. Poskus je uspel.
Toda s tem so si grški raziskovalci naprtili novo nalogo. Rešiti je bilo treba, kaj sili to vodo, da teče po tako čudnem podzemeljskem predoru skozi ves otok. Odgovor je prišel od tam, od koder ga nihče ni pričakoval: od potapljačev in atomskih fizikov. Potapljači, člani nekega avstrijskega združenj a za globinska raziskovanja, so prišli na Kefalonijo in obiskali tudi čuden prepad na robu otoka. Tudi nje je zanimala zagonetka dotekanja in odtekanja vode, ki jo srečujemo tudi drugod na kraških področjih. Takoj so se odpravili v globino in se razmeroma kmalu vrnili na površje z na videz neznatnim, toda neizpodbitnim dokazom: prinesli so na vrh dva kapnika, enega s treh, drugega s 26 metrov globine. Ker se kapniki morejo ustvarjati le na zraku, nikakor pa ne pod vodo, sita kapnika
dokaz, da je bila razpoka na Kefaloniji nekoč nad ravnijo Sredozemskega morja. To, kar se je že zdavnaj slutilo, je bilo končno tudi znanstveno dokazano.
Toda proučiti je bilo treba tudi drugo hipotezo, ki se nanaša na dobo, ko je raven morja morala biti znatno nižja od današnje. Po vsej verjetnosti j,e to bilo v ledeni dobi tudi zaradi tega, ker so ogromne količine vode v obliki ledu prekrivale ogromne predele kopnega in je zato bilo v mor j ib manj vode. Da bi se tudi to dokazalo, so oba kapnika s Kefalonije poslali v fizikalni inštitut Univerze v Heidelbergu. Nekaj mesecev pozneje je od tam prišla vest, da sta kapnika stara točno 20 tisoč let in izhajata torej iz zadnje ledene dobe. V oni pozni ledeni dobi si je deževnica, ki je padala na ravne zahodne obale Kefalonije, iskala in si tudi našla pot v globine, koder je skozi apnenčaste sloje odtekala 15 km daleč, kjer se je vračala na površje v obliki izvira.
Vikingi pred Kolumbom odkrili Ameriko?
Metoda, s katero so fiziki iz Heidelberga ocenili starost teh dveh kapnikov, je najnovejša metoda ocenjevanja starosti s pomočjo radioaktivnega ogljika in se doslej izkazala kot zelo zanesljiva. Ta način ocenjevanja starosti je pred nedavnim prinesel drugo dobesedno senzacionalno odkritje. S tem načinom so po mnenju nekaterih rešili staro sporno vprašanje, ali so zares Vikingi še pred Kolumbom odkrili Ameriko. V bližini majnega ribiškega naselja na New Foundlandu je Norvežan dr. Helge Ingstad raziskoval ostanke neke večje hiše, ki po načinu gradnje sodeč, ni bila zgrajena od domačinov, ker so na tak način gradili hiše nekoč prebivalci Severne Evrope. Z metodo radioaktivnega ogljika so ugotovili, da je hiša stara okoli 950 let. Iz tega sledi, da so hišo postavili okoli leta 1000, z drugimi besedami v dobi, ko so se Vikingi pod vodstvom Leifa Eriksona napotili v zagonetni Wimlad, da bi tam ustvarili svojo kolonijo. S tem naj, bi radioaktivna metoda ocenjevanja starosti ovrgla doslej veljavno zgodovinsko trditev, da je Ameriko odkril Krištof Kolumb, vendar pa nekateri k temu ugovarjajo, da so kratke dobe glede točnega določanja starosti neprimerne dm rezultati analiz dvomljivi.
Bolnika imamo v hiši
Hrana, ki jo dobiva bolnik v bolezni, je pogosto važnejša kot zdravilo samo. Navadno jo določi zdravnik. Če pa bolezen ni tako nevarna, da bi bila potrebna zdravniška pomoč, pa razumna in razsodna gospodinja lahko sama pripravi hrano bolniku.
V prvi vrsti mora biti vsaka jed, ki je namenjena bolniku, zelo čista in dobro kuhana in kolikor mogoče lepo pripravljena, da vzbudi bolniku tek. Jedi, ki naj jih uživa tople, naj bodo res dovolj tople; tiste pa, ki naj, uživa mrzle, pa primerno hladne. Mastne jedi nikakor ne prijajo oslabelemu želodcu. Zato poberi z juhe vso mast, ki se nabere na površju. Kot zabelo uporabljaj surovo maslo; mast in tudi kuhano maslo je premočno.
Ne dajaj bolniku svežega kruha, zlasti ne sredice, ki je težko prebavljiva. Najprimernejši kruh za bolnika je prepečenec ali vsaj skorja. Prepečen kruh pripraviš lahko
OGRAJE
iz aluminija
za vrt in okrog doma
Podjunska trgovska družba
^Bratje ^Uutar & (Žfr-
Dobrla ves A-9141 Eberndort Telefon 04236-281
sama. Srezi kruh za prst debele rezine in jih položi na ploščico, ki ima luknjice, ali pa na posebno mrežico ter jih drži nad žerjavico toliko časa, da dobi kruh lepo rumeno skorjico. Ako ga pečeš nad plamenom, se zažge. Prepečenec je najtečnejši, dokler je topel. Mrzlega pa polij: z vročim mlekom, prej ga namaži s surovim maslom in potresa s sladkorjem. Ta jed je zelo dobra tudi za slabotne otroke.
NEKAJ JEDI ZA BOLNIKE:
Mlečna juha: Razbeli v ponvici ali kozici žličko masla ter primešaj žličko moke. Pomešaj prav hitro, da nič ne zarumeni, ter zalij z mlekom, osoli in kuhaj 5 do 10 minut. To juho pije bolnik čisto ali s kruhom, najbolje s prepečencem.
Mehko kuhano jajce je najboljše, ako ga denemo v vrelo vodo in kuhamo 3 minute. S takim jajcem serviramo košček prepečenca, namazanega z maslom. Je izredno prebavljivo in ga lahko uživa bolnik v vsaki težki bolezni.
Na vodi ocvrto jajce je boljše kot na maslu. Zavri v plitvi kozici prav malo vode ter izlij vanjo jajce, katero si prej ubila na krožnik. Pazi, da se ti ne razlije, ampak ostane lepo celo. Ko se v vodi beljak dovolj strdi, ga vzemi z lopatico ali širokim nožem iz vode ter ga položi na košček toplega prepečenega kruha. Na vodi ocvrto jajce je lažje prebavljivo kot na masti, hkrati pa ohrani vse sestavine v taki obliki, kakor mehko kuhano. Uživa ga lahko vsak bolnik in otrok, celo po težki operaciji.
Nasfanek prve sfrojarne kordovan usnja
(Nadaljevanje s 3. strani) bilo, da ga je tako hitro odpustil. Bog ve ali se bo zdrav vrnil iz vojske. Elza se ga je pa vsak dan 'Spominjala v molitvi. Nekega dne je dospel v Groitsch čudno oblečen tujec ter se nastanil v cehovskem gostišču (Herberg). Wi;precht se ni nikomur izdal. Pač pa se je zanimal, če mojster Seitz še živi itd. Med pogovori je zvedel tudi, da Elza še vedno čaka na nekoga, ki je odšel v križarsko vojsko. O tujcu je zvedela tudi Elza. Bog ve, če ni to Wiprecht. Radovedna je šla zjutraj po vodo k vodnjaku. Ko je vodo nesla proti domu, je srečala »čudnega tujca«, ki je šel z istim namenom na jutranji sprehod, da bi srečal Elzo. Wip-recht jo je pozdravil in se ji nasmehnil.
Avstrijska tdevurija
PETEK, 5. maja: 10.00 Televizija v šoli: Evropski dan — 11.00 Program za delavce: Poročila
—	11.03 Koncert za mlade ljudi — 11.55 Mož, ki se imenuje Abel — 18.30 Poročila — 18.35 Pogled na deželo, poljedelski pregled — 19.00 Trg ob koncu tedna; aktualni tržni pregled — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Dober tek, kabar. kosilo —
21.30	Poročila in v žarometu. Sedem dni svetovnih dogodkov — 22.00 Jazz v Evropi.
SOBOTA, e. maja: 17.00 Poročila - 17.03 za družino: Stališče — 17.35 Črno na belem — 18.00 Mojstrska šola za avtovozače. Med danes in jutri — 18.25 Lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Poročila
—	18.40 Kaj vidimo novega? S Heinzem Conradsom
—	19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki —
19.55	Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Halo, Mister MoG, muzikalna drama Gctlv Gomden in Adolfa Greena — 22.00 čas v sliki — 22.20 Bančni vlom stoletja, kriminalni film.
NEDELJA, 7. maja: 17.00 Poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Velika dirka — 17.30 Za otroke od 11. leta dalje — 18.25 Čar tropov —
18.55	Lahko noč oddaja za otroke — 19.00 Družina Leitner — 19.30 Šport — 20.10 Poročila — 20.20 Mladinski sodnik; socialna življenjska slika — 21.55 Domovina Predarlska — 22.35 Poročila.
PONEDELJEK, 8. maja: 18.30 Poročila - 18.35 Tečaj francoskega jezika — 19.00 Pariška žirafa — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki fibnski mozaik — 20.15 77 Sumset-strip (10. nadaljevanje): Rjavi medved — 21.00 Šport — 22.00 Kupčija, življenjsko vprašanje našega časa — 22.30 Čas v sliki.
TOREK, 9. maja: 18.30 Poročila - 18.35 Angleščina — 19.00 Salmo, postrv, kulturni fibn — 19.13 Mathias Wiemann pripoveduje — 19.21 Zabeleženo ža vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki fibnski mozaik — 20.15 Obzorja, razgledi, poizvedovanja, pojasnila — 21.00 Film: Maškarada
—	22.40 Čas v sliki.
SREDA, 10. maja: 10.00 TV v šoli: Most k človeku — 11.00 Poročila — 11.03 Sunset-strip — 11.50 Šport — 17.00 Poročila - 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Gašperčkove pustolovščine — 17.45 Za otroke od 11. leta dalje — 18.15 Lahko noč za otroke
—	18.30 Poročila — 18.35 Francoščina — 19.00 Prizori iz Avstrije — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik
—	20.15 Sanje potujejo okrog sveta; musical — 21.25 Kaj menite o tem? Diskusija glavnih urednikov.
ČETRTEK, 11. maja: TV v šoli - 10.03 Kaj lab ko postanem? — 11.00 Vesoljski polet — 12.00 Angleška literatura — 13.10 Poročila — 18.30 Poročila - 18.35 Italijanščina - 19.00 Šport - 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Mož iz Melbourna, drama Robina Maughama — 21.45 Poročila — 21.50 Prometni pregled — 22.45 Čas v sliki.
Televizija Ljubljana
PETEK, 5. maja: 9.40 TV v šoli - 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.00 Tekmovanje v tenisu za Davisov pokal — srečanje Jugoslavija:Brazilija — 17.05 Poročila — 17.10 Mladinska igra — 17.55 TV obzornik — 18.15 Filmski pregled — 19.00 H. de Balzac: Izgubljene iluzije — IV. del - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.37 Celovečerni fibn — 22.00 Zadnja poročila.
SOBOTA, 6. maja: 9.40 TV v šoli - 15.00 Tek. movanjc v tenisu za Davisov pokal — 16.30 TV v
Elza ga je spoznala. Spremil jo je do doma in ko mu je povedala, da bo tudi oče vesel njegovega (prihoda, je stopil v hišo. Srečno in veselo svidenje si lahko predstavljamo.
Kmalu so obhajali veselo ženitev Wip-rechta in Elze. Mojster Engellbert Seitz je svojemu zetu in nasledniku preskrbel od ceha mojstrsko dovoljenje. S 'turškimi zlatniki in s pomočjo starega mojstra, si je VViprecht zgradil na domačem vrtu ob potoku usnjarno, kjer je v začudenje cele pokrajine strojil lepo kordovan usnje, iz katerega je izdeloval tudi lepe čevlje. Wip-recht je postal tudi župan tamkajšnjega mesteca Groltzscha.
Viri: Priročnik za usnjarje. A. Mali, Ljubljana 1947. Schuh umi Leder, 1937, Berlin.
šoli — ponovitev — 17.55 TV obzornik — 18.15 Vsako soboto — 18.30 Oživele kronike: Brežice — 19.15 Popularna baletna oddaja — 19.40 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Nepozabni poleti — serijski film — 21.30 Serijski film — 22.20 Rezerviran čas.
NEDELJA, 7. maja: 9.25 Poročila — 9.30 Valček kontra polki — narodno zabavna glasba — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Tisočkrat zakaj — 11.30 Pustolovščine z južnega morja — serijski fibn — 12.00 Nedeljska TV konferenca — Ponavljamo za vas — 14.00 Tekmovanje v tenisu za Davisov pokal — 15.30 Tekmujte z nami — 17.05 Poročila — 17.10 Serijski fibn — 18.00 Karavana — 19.00 Mladinska igra — 19.54 Medigra — 20.00 TV dnevnik — 20.45 Cikcak — 20.50 Zabavno glasbena oddaja — 21.50 Propagandna oddaja — 22.00 TV dnevnik — 22.20 Posnetek nogometne tekme Di-namo:Partizan — 23.00 Posnetek avtomobilskih dirk v Monacu — 23.35 Posnetek teniških tekmovanj za Davisov pokal.
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
PONEDELJEK, 8. maja: 9.40 TV v šoli - 10.40 Ruščina — 11.40 TV v šoli: Energija se ohranja — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.50 Ruščina — ponovitev — 16.35 Poročila — 16.40 Posnetek tekmovanj v Speedwayu — 17.00 Mali svet — 17.25 Risanke — 17.40 Kje je, kaj je — 17.55 TV obzornik
—	18.15 Lepe pesmi so prepevali — 18.45 Znanost in tehnika — 19.05 Portreti: Dr. Anton Slodnjak — 19.15 Tedenski športni pregled — 19.40 TV pošta - 20.00 TV dnevnik - 20.30 TV drama - 21.30 Resna glasba — 21.45 V korak s časom — 22.00 TV dnevnik.
TOREK, 9. maja: 18.25 Poročila — 18.30 Torkov večer — 18.50 Svet na zaslonu — 19.30 TV obzor nik — 20.00 Celovečerni film — 21.30 Kulturna panorama — 22.10 Zadnja poročila.
SREDA, 10. maja: 9.40 TV v šoli - 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 17.05 Poročila — 17.10 Na deveti otok —
17.30	Poljudno znanstveni film — 17.55 TV obzornik — 18.15 Združenje radovednežev — oddaja za otroke — 19.00 Na sedmi stezi — športna oddaja —
19.30	Mozaik kratkega filma - 20.00 TVD - 20.30 Cikcak — 20.37 TV igra — 21.35 Jazz festival na Bledu — 22.00 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 11. maja: 9.40 TV v šoli - 11.00 Angleščina — 11.30 Glasbeni pouk — 14.50 TV v šoli
—	ponovitev — 16.10 TV v šoli: Energija se ohranja — 16.40 Glasbeni pouk — ponovitev — 17.05 Poročila — 17.10 Vijavaja — ringaraja, IV. oddaja
—	17.55 TV obzornik — 18.15 Mladinska tribuna
—	18.35 Po izbiri — oddaja resne glasbe — 19.00 Dežurna ulita — humoristična oddaja — 19.40 TV prospekt - 19.54 Medigra - 20.00 TVD - 20.30 Aktualni razgovori — 21.10 Opera ali koncert — 22.10 Zadnja poročila.
PETEK, 12. maja: 9.40 TV v šoli — 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.50 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 16.55 Poročila — 17.00 Predstava lutkovnega gledališča Zadar — 17.55 TV obzornik — 18.15 Brez parole — mladinska oddaja — 19.05 H. de Balzac: Izgubljene iluzije — V. oddaja — 20.00 TVD
—	20.30 Cikcak — 20.35 Ekran na ekranu — 21.35 Mojstri in vzorniki — 22.35 Zadnja poročila.
Z A MLADINO
IN PROSVETO
Brez požrtvovalnosti ni nič!
Prijatelj Anton je nekako nevoljno ostal in stopil urno po sobi:
»Res, društveno delovanje je pretežavno! Koliko časa mi vzamejo seje, skušnje, vaje, dopisi, priprave na govore, predavanja. Kje naj jemljem snov? Treba bi bilo, da bi človek vse vedel, vse znal. Ljudje se pa za vse to nič ne menijo in mislijo, da samo društvu ustrežejo, če pridejo; da bi pa s tem koristili, jim še na um ne prihaja.«
Čudno se mi je zdelo, da se je tako razburil. Poznal sem ga, da je zelo navdušen delavec v društvu; da ves svoj prosti čas žrtvuje v društvene namene. Zato mi njegova malodušnost ni bila prav umljiva. Hotel sem ga nekoliko pomiriti.
»Kako prav govoriš, da je društveno delovanje težko in da prinaša vsaj na videz le malo sadu prave hvaležnosti. Res pa je, da vsako seme tiho in počasi raste in šele svoj čas dober sad obrodi. Vrtnar ne pričakuje že jutri sadu od drevesa, ki ga je šele vsadil. S potrpljenjem ga pa vendar dočaka.
Vsako društveno delovanje zahteva mnogo požrtvovalnosti. Hrvatje pravijo zelo modro: »Brez muke ni nauke«; tudi društveno delo ni brez muke. Vsak duševni delavec je blagovestnik — apostol. In kdaj si čul o kakem blagovestniku, da bi bilo njegovo življenje potekalo v sami radosti, brez truda in znoja? Le primerjaj svoje življenje z življenjem kakega misijonarja! Svoj dom zapusti, svojce in svojo domovino. V tujino gre, kjer ne pozna nobene duše, nobenega kraja, celo jezik mu je popolnoma tuj. Pomisli na vročino, mraz! In ko bi bilo vsaj to brez nevarnosti. In če izbruhne preganjanje, to so prijetni časi za misijonarje! V Koreji so pomorili v 80 letih 200 misijonarjev. Na Kitajskem so pobili v 1. 1900—1902 nad 10 tisoč kristjanov in mnogo misijonarjev. Tako delovanje je požrtvovalno.«
Ko sem končal, je nehal hoditi po sobi, pogledal me je in nekoliko osramočen dejal: »Brez požrtvovalnosti pa res nikjer ni nič!«
Zena pri nakupovanju
Zakonski možje zatrjujejo, da so žene pri nakupovanju čudno razdvojena bitja. Po eni strani obračajo pri, dnevnih nakupih vsak šiling, preden ga potrošijo, po drugi pa postanejo včasih naravnost besne pri kupovanju in kupujejo .stvari, ki jim niso 'potrebne.
Ameriška reklamna psihologinja Janet WolIf je mnogo let preučevala nakupovalne navade žen in o svojih izsledkih sedaj izdala knjigo z izzivalnim naslovom »Ali kupujejo žene pametno?« Knjiga sicer ni namenjena niti zakonskim možem niti kupcem, ampak reklamnim strokovnjakom, katerim Janet Wolff izdaja, kako najlažje pripravijo žene do tega, da kupijo veliko vsakovrstnega blaga. Te ugotovitve veljajo seveda v prvi vrsti za Ameriko in le delno za Evropo. Američanka lažje troši denar, in ker je vsa ameriška potrošnja množična in standardna, je tam reklama lažja.
Janet Wolff pravi, da so žene naravnost divje na razprodaje in na priložnostne nakupe. Celo premožne žene, ki sicer kupujejo le najboljše blago, kupujejo na razprodajah najcenejše stvari, s katerimi sploh nimajo kaj početi.
Zanimivo je, da prihaja pisateljica končno do spoznanja, da današnja žena vsaj v
Ameriki nikakor ni več varčna. Vse hočejo trošiti denar in tudi pokazati, da to lahko delajo. Zakaj pa vse drvi za priložnostnimi nakupi? Reklamna psihologinja meni, da hočejo veljati žene za pametne ali celo zvite kupoval-ke, in zato zahtevajo od mož, da jih občudujejo.
Pri navadnih nakupih pa je žena spretnejša in preudarnejša kot mož. Janet Wolff ugotavlja, da prodajalka pri normalni prodaji štirikrat lažje pregovori k nakupu moža kot ženo. Žene gledajo na blago in ceno mnogo kritične j,e in jim tudi ni težko iti iz trgovine, ne da bi kaj kupile, med tem ko moški tega skoraj nikoli ne napravijo. Medtem ko kupujejo moški s svojim razumom, kupujejo žene tako rekoč z vsemi petimi čuti. Zato pa tudi nanje vplivata zelo močno zunanjost in barva blaga. Janet Wolff pravi končno, da so trgovci lahko srečni, ker veliko več kupujejo ženske nego moški.
DVE ŠOFERSKI UGANKI
Kdaj šofer tovornjaka na ovinku ne trobi?	(sad srS JEpr^)
Katero kolo pri zavijanju v levo najmanj trpi?	(ouAJaza^)
Janez Jalen	5
■■11 Ograd |
Pavla je živo začutila, kakor doslej še nikoli ne, kako jo visoka ograja loči od zunanjega sveta. Postalo ji je bridko tesno. Skoraj je spet zajokala. Na srečo je prav takrat sestra Donata odredila četrturni dopoldanski odmor.
Kaznjenke so kar vse od kraja vzele vsaka iz svojega predala kruh in začele jesti in se pogovarjati. Pavla ta teden ni imela kruha. Prišla, je vrsta nanjo, da bi morala zjutraj odnašati skupno nočno posodo. Že ob sami misli se ji je obračal želodec. Niti poskušala ni. Namesto nje je opravljala nagnusen posel Zemljakova. Zato ji je Pavla vsak dan odstopila svoj hlebček kruha. Saij kruha, če bi ga imela, bi sedaj ne mogla jesti. Tudi pogovarjati se ni mogla. Stopila jek oknu. Mimo je švignila lastovica.
Pavla je globoko, pa komaj slišno zavzdihnila. Petje ptičev je donelo, kolikor daleč je moglo uho slišati. Pavla mu ni skušala natančneje prisluhniti. Vso njeno pozornost je pritegnil nase razgled, ki se je odpiral pred njo z okna vrhnjega nadstropja.
Še tokraj zidu je na obsežni njivi zelenel krompir. Za njim je v vetru valovila rž. Sa-
dovnjak je bil živo zelen. V breg se vzpenjajoča senožet je bila vsa posuta s pisanim cvetjem. V Rebri se je pasla rdeče cikaš ta goved, čudno se je mešalo pozvanjanje črede med ptičje petje.
Onstran zidu sta sredi ravnega polja dve ženski pleli zelnik. Nad njima je žvrgolel škrjanec. Iz meje se je dvignila vrana in nerodno letela proti gošči v Dobravi. Iz daljave je s sive skale pogledoval blejski grad. Jezero in otok je zakrivalo drevje. V triglavskih gorah je bilo še dokaj snega. Zelena Jelovica, odsekana z Babjim zobom, se je kopala v soncu. Kakor še nikoli v življenju si je Pavla zaželela sprehajati se po žitnem polju in se svobodno razgledovati naokrog. Prevzela jo je doslej neznana sila, ki .se je stopnjevala skoraj do telesne bolečine. »O Bog,« je tiho rekla sama sebi, »pa še tri mesece nisem tukaj. Kdaj bo minilo sedem let.« Gbšla jo je skušnjava, da bi vrgla z rame križ, ki ga je bila prevzela za drugega. Zamikalo jo je, da bi se obrnila in zaklicala kaznjenkam in sestri Donati: »Jaz nisem kriva. Moj mož je ponarejal podpise.« Potem bi se začelo. Bila bi ponovna obravnava. Njej bi se odprla vrata ječe, Filipu pa bi prisodili še nekaj let več kakor so njej.
Skušnjavo je odpodila. Spodaj ob vodi je zagledala gospoda kurata. V roki je držal zaprt brevir in je opazoval postrvi v tolmunu. Kakor že večkrat, je Pavlo zaskrbelo, kaj si misli gospod kurat o njej. Morebiti jo ima za hinavko in lažnivko, morebiti
Poljska emigracija
V zgodovini modernega sveta bi zaman iskali narod, ki bi imel tako močno emigracijo kot poljski, in še zlasti tako ugledno in pomembno. Varšavski listi so pred nedavnim objavili presenetljive številke. Današnja Poljska ima čez 30 milijonov prebivalcev, a nič manj kot četrtina Poljakov — deset milijonov — živi v tujini.
Ta ogromna množica izseljencev je nedvomno v zvezi s poljsko zgodovino. Zaradi protipaljske gospodarske politike, ki so jo do prve svetovne vojne vodile Rusija, Nemčija in Avstro-Ogrska, se je ogromno Poljakov izselilo na drugo stran Atlantika. Obljubljena dežela Poljakov, ki jim v domovini ni bilo moč živeti, je bila Francija. Tja je prišel prvi val beguncev, največ izobražencev in vojakov, po neuspeli vstaji leta 1830; drugi val, med obema svetovnima vojnama, so predstavljali delavci; tretji vail emigrantov pa je pognal iz domovine sedanji poljski režim.
Izseljeni Poljaki so izvrstno organizirani.. Povsod imajo športna, strokovna in kulturna društva, svoje liste in šole. Za versko življenje med njimi, skrbi okoli sto duhovnikov — Poljakov.
Le nekaj imen odličnih Poljakov v emigraciji po vojni: generala Wladislaw An-ders in Bor-Komorovski, junaka druge svetovne vojne, zadnji zakoniti predsednik republike Avgust Zaleski, nekdanji poljski poslanik v Londonu Edvard Raczynski in drugi.
JHola mati
Nič dražjega nima ves svet, ko moja je mati, za vsa bogastva sveta ne maram je dati.
Najlepši demanti, koliko jih kje blesti, pač lepši niso, ko matere moje oči.
Naj lepša pesem, kar jih kdaj je kdo pel, glas moje je matere — naj ne bi v vek
onemel!
In matere moje blagi, sladki smehljaj — glej, ni li ko sonca oživljajoči sijaj?
In žalujoče matere moje solze, o, huje ko rane telesne me skele ...
O, kje na svetu zaklad je, kot moja je mati? Za vsa bogastva ne maram je zamenjati.
Ksaver Meško
celo meni, da je božjeropno opravila velikonočno spoved in prejela sveto obhajilo. Seveda reči nič ne sme, ker ga veže spovedna molčečnost. Opazila pa je, da jo s svojimi dobrotnimi očmi večkrat prodirno pogleduje.
Koj prve dni, potem ko jo je pregledal zdravnik in ugotovil, da je zdrava in da lahko nastopi prisojeno ji kazen, jo je gospod kurat zaslišal. Bila sta sama. Vse njeno življenje sta prehodila prav od otroških let. Kako sta jo oče in mati rada imela, posebno še potem, ko so umrli brat in dve sestrici, in je ona ostala edini otrok. Kljub temu sta jo poslala v škofjeloški samostan, največ zaradi tega, da bi sama ne bila premehka z njo. Očetu, da ni bilo nič po volji, ko se je možila z doktorjem Andrejčičem. Kakor da bi nekaj, zlega slutili. Materi je bil pa Filip všeč. Z možem sta se dobro razumela, čeprav je precej lahkomiseln. Tudi otroka je že pričakovala, pa jo je to, zaradi česar je bila kasneje obsojena, tako pretreslo, 'da pač ne bo nič.
»Vi ste pravzaprav prišli k nam zato, ker ste preveč ljubili moža,« je povzel kurat Janez Bizjan.
»Da,« je pritrdila Pavla.
»Pa niste nič pomislili,« je poočital gospod, »kakšno žalost boste prizadeli svojim dobrim, s smrtjo brata in sestrice že tako preizkušenim staršem?«
Kakor sunek v srce so kuratove besede zadele Pavlo. Okrog nje se je vse zamajalo. Povesila je glavo in zamižala. V temi je vi-
ZA NASE MALE
■■BBBBaaBBBBBHBaBSBBBaaBaa
JOŽA VOVK:
v
fSe ttikmt, mamica . . .
Mati daleč si nocoj.
Med menoj je in teboj mreža dolgih cest, šum stoterih mest, veliko dni hoda.
Mati, vidim te nocoj, vidim, kako je s teboj: glava tone ti med rame, jagode prebiraš zame.
Trikrat že si vse prebrala, trikrat Križanemu zajokala si molitev svojo vročo, razodela bol pekočo.
Joj, mamica, še trikrat romajo naj drobne jagode skoz koščene tvoje prste, dolge angelske naj vrste solze ti prestrezajo in jih nosijo v nebo!
Trikrat, mamica, še trikrat naj iz duše ti molitev zagori, v daljnem, mrzlem svetu sin tvoj vedno še trpi, trpi ...
Jliaieiui&kL dan
Vsako leto v majniku proslavljamo praznik naših mater..
To je praznik vseh tistih tisočev in tiso-čev mater, ki so vse življenje trpele in se za svoje otroke žrtvovale.
To je tudi praznik tvoje in moje matere.
Nekaterim otrokom so matere že umrle, ti pa si srečna, ker mamo še imaš. Pa mi povej, kakšna je tvoja mama?
Dorica, ki obiskuje drugi razred, je pripovedovala: »Moja mama je kmetica. Zjutraj prva vstane in zvečer zadnja gre k počitku.
Ne vem, kakšno barvo imajo njene oči, vem pa, da so svetle, kadar me pogleda. Takrat mi je toplo pri srcu ali pa me zaskrbi, če nisem česa prav storila.
Njeni lasje so sivi. Mnogo je trpela zame, za moje brate in sestre.
Njene roke so žulj a ve od trdega dela in vendar tako mehke, kadar me zvečer odene in poboža. Dokler tega ne stori, ne moram zaspati.
Ko sem bila nekoč bolna, je prečula mnogo noči ob moji posteljici, da me je pokrivala in negovala.
Mnogo bi lahko še povedala o svoji mamici, a vsega ne morem.
Na materinski dan ji bom podarila šopek naj lepših cvetic, ki jih bom sama nabrala, in zašepetala ji bom na uho: »Moja zlata mama, jaz te imam tako rada!«
dela, kakor bi se pred njo odpiralo brezdanje brezno. Najraje bi bila glasno zavpila in zajokala: »Saj nisem jaz storila, saj je Filip.« Pa ni. čez čas, očenaš bi bila lahko zmolila medtem, je komaj slišno šepnila: »Res nisem pomislila.«
Duhovni gospod, nekaj čez trideset mu jih je bila Pavla prisodila, je videl, da je nova kaznjenka’zrušena do dna. Pričel jo je dvigati. »Lepo je od vas, da ne tajite,« ■je spregovoril. Pavla ni vedela, ali misli na bridkost staršev, ali jo hvali, ker ne taji 'krivde same. Hotela je vprašati, pa si je ■premislila. Molčala je. Kurat pa je že govoril, da vsaka krivda kliče nase kazen in da se greh more zbrisati le s kesanjem in pokoro. In da če kazen, ki jo komu prisodi človeška 'pravica, sprejmemo kakor iz božje roke, zadobi prestajanje nevšečnosti nadnaravno vrednost, katero vpisujejo angeli v 'nebesih v knjigo življenja. H koncu je kurat dvignil roko, Pavlo blagoslovil in jo odpustil.
Sedaj ga je videla z okna, kako se je, o-blečen v dolg, črn talar, sklonil v travo, ujel kobilico in jo vrgel ribam.
Pri velikonočni spovedi se ni obtožila goljufije. Gospod kurat je dobro vedel, koga spoveduje, kako bi ne, in je povpraševal na vse kraje in na vse mogoče načine, če ji vest ničesar več ne očita. Priznala je, da je močno razžalila starše, pa takrat je bila v taki stiski, da ni nič pomislila na oče-ita in mater, kasneje je bilo pa že prepozno. S poti, na katero je bila stopila, se ni mogla
	
|-^ oo j oo ^ oo /^\	00	OO	B - R - /\ °° N °o J 00 E
KS A VER MEŠKO:
p a e
Potrkalo je rahlo, komaj slišno, da nisem prav vedel, je 11 resnica ali se mi je samo v mislih tako zdelo. Vendar sem se oglasil. In je počasi, boječe vstopila žena pro-ti petdesetim. Nekoliko sem jo poznal; iz sosednje župnije je bila; na cesti sva se včasih srečala, se pozdravila, kako besedo spregovorila. A danes je bila vsa izpremenjena, vsa preplašena, prepadla. Toliko da sem jo videl, sem si že rekel: »Ta prihaja z bolnim srcem.«
A da bi jo razvedril, sem jo glasno in veselo vprašal:
»Kaj lepega in dobrega prinaša, mati?«
Žalostno je odkimala. Da lepega in dobrega nič, je s težavo iztisnila, kakor bi jo v grlu davilo. Če sem slišal, da je bilo pri Gornjaku, v čigar bajti so kot goslači, ukradeno?
Slišal, da! Baje ves izkupiček za eno kra-vo so mu odnesli. Hud udarec za kmeta, sodim!
Nesreča, da! A hujša morda zanjo 'kakor za Gornjaka.
Hujša zanjo? Kako to?
Ker dolžijo njenega sina, da je denar vzel, je priznala tiše. Čelo se ja je nabralo v bolestne gube, ob očeh ji je drhtelo; ni me pogledala, tako jo je bilo sram, tako je trpela; mrko je gledala v mizo; velike, zdelane, razpokane roke so ji kakor ohromele ležale na kolenih.
Kateri bi naj to storil? Več jih brž ima.
Najmlajši .... ki je pri Gornjaku za pastirja.
Čudil sem se: Kaj naj fant s tolikim denarjem? No, če bi vzel nekaj kron — pred dobrimi štiridesetimi leti je bilo to.
»Saj ni on, saj ni! Tudi nekaj kron ne! Ni mogoče! Živeti ne bi več mogla, če bi bil moj sin tat!« je kričalo iz nje v neskončni obupanosti.
Daši sem jo izpočetka kanil s svojo vedrostjo razvedriti, se je njena tegoba in žalost polaščala tudi mene. In negotovost, kaj naj rečem; ko pa nisem vedel, je li fant nedolžen ali kriv. Bolno sem čutil, kako veliko gorje je, če vidimo, kako kdo, oslepljen po udarcih usode in nesreče, obupno išče pravo pot. Prosi, naj mu jo pokažemo. Pa je sami ne poznamo, sami v temi tavamo.
Vendar sem jo poskusil tolažiti: »Upajva, da ni.«
»Ni! Ni!«
Če je bila kaka preiskava?
Bila! Orožniki so ga imeli v mestu.
»In kaj so zvedeli?«
»Fant se je ustrašil, pa je rekel, da je vzel.«
»Sam je priznal?«
- mati!”
»Ustrašil se je pač. A ko bi moral povedati in pokazati, kje denar ima, ni ničesar vedel. Ni ga mogel pokazati, ker ga nima.«
»Pa so ga potem izpustili?«
»Da, izpustili. A še zmerom hodijo gor k nam in ga izprašujejo. Menda le mislijo, da je on. Jaz p atrpim in si pomagati ne morem.«
»Bodo že dognali, če je nedolžen.«
»To, to tako želim. Pa sem prinesla za eno mašo, sv. Roku na čast. če za bolezni pomaga, bo morda še tu. Saj je to hujše ko bolezen.«
»Verjamem, mati. In sam Bog daj, da bi se razodelo, kdo je vzel!«
»Da bi se le! Boste brali mašo na ta namen, prosim. Tako ne morem živeti! Kakor senca se vlačim okrog; še jokati ne morem več.«
Že poprej, ko sem gledal njen upadli, pepelnati obraz in kako je vse trepetalo v nji, pa vendar ni zajokala, sem si rekel: »Uboga žena nima več solz. Najhujše gorje pa je, če mati za svojega otroka več jokati ne more.«
Da si naj vendar ne dela prevelikih skrbi, sem ji prigovarjal, ker se mi je v srce smilila. Da bo še vse dobro. A na fanta naj budno pazi, ga strogo drži. Če je že kdaj kaj vzel, sem jo še vprašal.
»Doma nikoli! Kje bi se bil navadil?«
»Mladost — norost! Ne premisli. In stori kaj, še preden se zave, da bo napak. In priložnost je zapeljiva, če se ravno nudi. še močnejše je zmagala, še svetniki so padli kakor podžagani hrasti.«
Pogledala me je tako strašno obupano, da sem se zdrznil. — Ali tudi jaz verjamem, da je njen fant to storil? Saj ji ven-
dar ne bom še jaz zasajal noža v razboljeno srce, če išče pomoči pri meni!
Naglo sem se umikal.
Saj ne sodim. Kako bi le mogel? Nisem Bog, nisem vseveden. Samo mislil sem, da bi bilo mogoče . . .
Ne, ne! Ni, mogoče! Kako bi bilo? Ne! Nikoli več ne bi smel prijeti za kljuko domače hiše, če bi bil tat. Ah ne — njen sin, pa tat!
»Saj mislim tudi jaz, da ni. Se bo že dognalo, kdo je denar nesel, in da je vaš sin nedolžen.«
»Zato pa mašujte! In da mu Sveti Duh pamet razsvetli!«
Počasi je naštela na mizo kupček papirnatih kron, tistih starih avstrijskih, žigosanih. Vse zamazane, razcefrane, križem zlepljene.
Gledal sem jih, razmišljal: »Kako dolgo in kako težko je bedna žena te krone pač zbirala.«
In sem ji prigovarjal: »Mati, ko bi denar spet spravili . . .! Bi maševal kar tako, Vem, da se vam ne godi predobro.«
»Seveda ne! A potem za fanta ničesar ne starim, če sv. maše ne plačam.«
»Ako mislite tako, naj bo v božjem imenu!«
»Saj rada dam. Samo da to res ne bi bilo! Samo da fant kradel ni!«
Ko je odhajala, se ji je še ob vratih bolno trgalo iz srca: »Moj sin — pa tat? Ne, ni mogoče! Ne!«
Gledal sem skozi okno za njo, kako je stopala dol proti cerkvi, počasi, sključena, kakor bi nosila težko, težko breme.
Pa sem pogledal krone na mizi. Zazdelo se mi je, da niso oškropljene samo z njenimi potnimi sragami, ko jih je služila s težkim delom, ampak z njeno srčno krvjo.
In sem si govoril v sočutju z njenim trpljenjem in v spoštovanju in občudovanju njene ljubezni: »Je pač mati! Ljubi, ljubi. In trpi...«
PALČKI NA DELU
»Živela je deklica sama, živela, umrl že očka je njen; tam v zlatem se raju je majka blestela na hčerkico svojo kot jasen, čist sen.«
Ne vem, če sem prav napisal to pesem, ki sem se jo v otroških letih učiti moral. Pač pa se še dobro spominjam, da je ta uboga deklica zjutraj vstala:
»In v zgodnjem je jutru ubožica vstala,
odpravila v daljni se svet,
da očka in majko bi spet poiskala ...«
Pri tem svojem iskanju je revica zašla v temen gozd. Kamor je pogledala — sama drevesa. In počasi se je bližala tudi že noč. »In gorko jokala je mala sirota, ko zbežal jej beli je dan!«
Potlej pa pesem tako lepo pripoveduje,
kako so se krog nje zbrali škrateljni, gozdni palčki, jo skušali potolažiti, jo nazadnje za svojo kraljico izbrali in srečno odpeljali jo v zlati so grad”.
Otrokom nam je bilo kar hudo, ko je učitelj povedal, da je to le pravljica. Preveč žal nam je bilo, da ne bi bila ta revna deklica srečna, ker so jo tisti palčki osrečili. Morda zato, ker otroško srce — premalo izkušeno — veliko raje in hitreje veruje v dobroto in ljubezen kot pa v zlo in hudobijo.
Zato sem bil posebno presenečen, ko sem bral pred nekaj leti časopisno poročilo z gornjim naslovom. In to poročilo je vredno, da ga preberemo.
Iz Vzhodne Nemčije je že pred leti pri-
DANILO
GORINŠEK:
Koder zre...
Koder zre, ljubezen nosi, milost trosi, zame prosi zdravja, zlate sreče ... naša mati.
Koder zre, ljubo pozdravlja, dobre, slabe blagoslavlja, srečne in trpeče ... naša mati.
Koder zre, ljubezen nosi, zase le nikdar ne prosi milosti in sreče ... naša mati!
bežala na Zapad neka vdova in dobila delo ter . stalno mesto v kraju Hatingen. Samo eno željo je še imela: da bi našla kako stanovanje. In res ga je kmalu nato dobila. Bila je vsa srečna, še prav posebej, ker je vedela, da je še veliko domačinov, ki že tudi dolgo čakajo na stanovanje, pa ga še do-sedaj niso dobili.
V to veselje pa se je kmalu vmešala bridka skrb: Kako bo, reva, mogla plačati vse sitroške za selitev in še več za prepotrebno obnovitev stanovanja, da bo sploh mogla vanj?
In zdaj se je pokazalo, da »palčki« še niso izumrli. In sicer so prišli v podobi sodelavcev te žene. Pri istem podjetju so delali in zato poznali skrbi in veselje te žene.
Šli so tja v stanovanje in popravili vse, kar je bilo treba popraviti. Okna, ki se niso dobro zapirala, vrata so prepleskali, prestavili električno napeljavo, kakor je bilo potrebno .. . Tudi v klet so šli, da bi bilo prav vse v redu. In nazadnje so še kot postreščki šli ter pomagali pri selitvi.
Ko se jim je žena vsa srečna zahvaljevala, ker so bili tako dobri, so ti le z roko zamahnili:
»Ni vredno besede! Se vendar razume, da moramo v takem slučaju pomagati!« —
Če bi bilo še več takih »palčkov« na svetu, bi bilo veliko lepše življenje! Mislimo včasih, da bi jih tudi mi lahko posnemali!
več vrniti. Prehoditi jo mora do konca. Že je hotela povedati, pa je spovednik obmolknil, ji naložil pokoro in ji podelil odvezo. Danes je njegovo skrb razumela. Ujela je bila iz pridušenega pogovora dveh kaznjenk, ki sta trdovratno tajili svojo krivdo, da tudi pri spovedi ne bosta nikoli priznali, kaj sta zagrešili. Pavli je bilo sedaj žal, da se je ognila odkritemu odgovoru in da ni naravnost povedala, zakaj je prišla v Begunje. Zavedala se je tudi, da se bo morala prej ali slej pri spovedi z otroško zaupljivostjo vso razodeti.
Na okno je priletela kovinasto se svetlikajoča muha. Sestra Donata je pa spet poklicala k delu. Kakor bi odsekal, je utihnil hrumeči pogovor kaznjenk. Tudi ptiči zunaj so se oglašali čedalje bolj redko. Pavla je prišivala široke čipke k Minčine-mu prtu, v mislili je bila pa doma.
Mama, se ji je zdelo, pravkar pristavlja kosilo. Oče bo pa v vinju med trtami. Ogleduje, kako kaže grozd in računa, koliko bi utegnil .stržiti za vino. Težko se prebija skozi denarne stiske. Od časa do časa jezno zablisne z očmi proti Gorici in se togoti na zeta, doktorja Andrejčiča, ki je skvaril njegovemu edinemu otroku vse življenje, njemu in ženi pa še preostala leta. Pavla se je živo zavedala, koliko krivico je prizadejala očetu. Samo enkrat se je bil oglasil pri njej v Gorici v preiskovalnem zaporu in je odšel ves strt od nje. Rada bi mu bila vsaj nakazala, da ni kriva, da obsoja moža,
ko je smela z njim govoriti le pred uradno pričo.
Pavla je opazila, da jo ciganka Kati čedalje bolj pomilovalno pogleduje. Skušala se je iztrgati iz kroga svojih spominov in misli, pa se je venomer povračala na dom in videla žalostni obraz matere in zagrenjene očetove poteze. Prav zares ji je odleglo, ko je sestra Donata ukazala oditi h kosilu. Pa ni bila lačna. Celo s težavo je zaužila odmerjeno ji hrano.
Po kosilu se je šel njen oddelek sprehajat na vnanje dvorišče. Kati se je potrudila, da sta bili s Pavlo prvi par. Z drugimi kaznjenkami zadaj sta hodili v krogu naokrog. Ptiči so že kar vsi utihnili, le kukavica se je oglašala v zelenem bukovju pod Svetim Petrom.
»Gospa,« je prijela Kati narahlo Pavlo za roko in pričela pogovor.
»Kaj je, Kati?« se je zdramila Pavla iz zamišljenosti.
»Grda sem bila danes dopoldne,« se je opravičevala ciganka.
»Zakaj?« se je začudila Pavla.
»Ker vam nisem ponudila nič kruha.« Pavla je spoznala iz glasu, da je ciganki res hudo.
»Bi ga ne bila sprejela. Nisem bila lačna,« je odkimala Pavla.
Kati je pa nadaljevala, kakor bi je ne bila slišala: »Saj bi vam ga bila prav gotovo ponudila, da sem vas prej prepoznala. Pa sem se šele po odmoru spomnila, kje
sem vas nekoč videla. Pred leti je bilo. Naša družina je šla na pomlad iz Italije skozi Brda nazaj proti Ogrski. Dež nas je ustavil. Lačni in mokri smo bili. Vzela sem s sabo razcapanega bratca Tončija in šla prosit. Povsod so nama kazali vrata. Ljudje sami niso imeli. Tudi ukrasti nisva mogla nič. Nazadnje sva zavila na borjač premožne domačije. Hlapec naju je hotel odgnati s psom. Pa se je oglasilo mlado dekle in naju poklicalo v hišo. Dalo nama je gorkega mleka in kruha. O, kako se je prileglo. Tonče je dobil še suknjič, jaz pa obnošeno srajco. Tisto dekle ste bili vi. Se še spomnite, gospa?«
Pavla res ni še pozabila, da se je nekoč usmilila premraženega ciganskega dekleta in raztrganega cigančka, da je bila pa ravno Kati tista, bi pa ne mogla reči. Pa je moralo biti že res.
Pavla je začutila, da je breme, ki jo je že ves dan z neusmiljeno težo pritiskalo k tlom, in je grozilo, da jo stre, pričelo postajati lažje. Hvaležno je pogledala ciganko in se res mračno spomnila njenega obraza. Kakor bi ji bila Kati pogledala v dušo, je nadaljevala: »Gospa! Že več dni razmišljam, kako so vendar mogli vas obsoditi. Danes pa, ko sem gledala vaš prijetni jok, mi j,e nekaj reklo, da tudi vi po nedolžnem trpite.«
»Misliš,« se je žalostno nasmehnila Pavla ciganki, čutila je, kakor bi jo bila pobožala ljubeča roka.
»Saj mi ni treba pritrditi, če ne marate izdati svoje skrivnosti, čeprav bi vas morebiti jaz bolj razumela kakor katera koli druga izmed kaznjenk. Kaj morate prestajati šele vi, vajeni vsega dobrega, ko že jaz včasih kar obupujem. Mene so obdolžili in obsodili zavoljo krutosti, ki bi je ne zmogla. Najhuje je pa to, ko mi nihče noče verjeti, da sem nedolžna. Vsak skomigne z rameni in si misli, da cigani samo lažemo.« Kati je začela hoditi počasneje. »Ali jaz še vedno upam, da se kdaj skaže pravica,« je tiho pristavila.
Pavla je sjroznala, da ciganka tipa, če bi ona bila pripravljena verjeti njeni izpovedi. Če bi bila tudi trdno prepričana, da se ciganka hoče delati samo lepo, bi ji sedaj ne mogla odreči, naj pove svojo zgodbo. Se celo sama jo je pozvala, naj se razgovori. Ciganki so se razžarele temne oči. Za hip je skoraj obstala, stisnila Pavli roko, pa sjret začela hitro hoditi naokrog jjo sprehajališču. Kaznjenke v parih za njima so zagnale vriše nad mačko, ki se je priplazila k ograji. Sestra Donata, ki je stala sredi dvorišča, jih je posvarila. Ciganke Kati vse to ni zmotilo. Kakor bi se bala, da jo Pavla kasneje ne bo več voljna poslušati, je hitro začela pripovedovati.
»Bilo je v jeseni. Taborili smo v loži v bližini vinogradov ob ogrski meji. Drevje se je že barvalo in noči so bile hladne. Nič ne bom tajila. Ves dan sem hodila okrog vinskih hramov.	(Dalje prihodnjič)
Zahodna Nemčija pogojno za pogodbo o neširjenju jedrskega orožja
Zahodnonemška zvezna vlada se v načelu strinja s pogodbo o neširjenju atomskega orožja, pridržuje pa si svojo končno-veljavno odločitev o podpisu dokončne izdelave besedila. Razen tega zahteva Bonn, da storijo tudi atomske sile korake v smeri zmanjšanja jedrskega orožja ali da vobče prenehajo z izdelavo istega.
Izjavo, katero je pretekli teden (v sredo, 26. aprila) dala nemška vlada na svoji seji, po sestanku kanclerja Kiesingerja z ameriškim predsednikom Johnsonom, je zunanji minister Willy Brandt prebral v Bundestagu. Brandt je ob tej priložnosti imenoval vrsto pogojev za pristop Zahodne Nemčije k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja:
O Nova posvetovanja z Združenimi ameriškimi državami, še preden bo pogodba predložena razorožitvenemu odboru v Ženevi.
• Uporaba atomske energije v miroljubne namene se ne sme ovirati.
• Jasna povezava s splošnimi razorožit-venimi ukrepi.
© Jamstva o varnosti.
© Možnost za sklenitev pokrajinskih sporazumov (to pa predvsem evropskih).
Zunanji minister Brandt je dal Bundestagu razumeti, da so Združene države Amerike že privolile v del teh pogojev, tako na primer o posvetovanju in o uporabi atomske energije v miroljubne namene.
Nato se je Brandt obrnil proti sovjetskim očitkom, češ da Nemčija postavlja te pogoje zategadelj, ker bi sama rada imela jedrsko orožje. Tuti druge neatomske države imajo podobne pomisleke proti pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, kakor Bonn, je dejal Brandt. Sicer pa je posest atomskega orožja dandanes manj vprašanje znanosti kot pa politična zadeva. S tem je hotel povedati, da bi bila Nemčija že danes v stanju izdelovati atomsko orožje, če bi to hotela.
Konferenca vzhodnega bloka v Karlovih Varih
Od ponedeljka, 24., do srede, 26. aprila, je bila v Karlovih Varih, znamenitem češkem zdravilišču in kopališču, konferenca evropskih komunističnih partij. Navzočih je bilo le 24 od njih; Jugoslavija, Romunija in Albanija so bojkotirale sestanek, pa tudi male komunistične partije: Holandije, Islandije, Norveške so odpovedale, medtem ko je švedska partija poslala le opazovalca.
Ob koncu konference so podpisali skupno deklaracijo o tem, kako doseči evropsko varnost.
Kot se je zvedelo, vsebuje deklaracija med drugim dva konkretna predloga: da bi vse evropske države podpisale nekakšen dogovor o tem, da se odrekajo uporabi sile
pri reševanju evropskih problemov; in da bi izjavile, da> se ne bodo vmešavale v notranje zadeve drugih držav. V novem, urejenem besedilu skupnega dokumenta piše, kot pravijo, da politika Zahodne Nemčije ogroža evropsko varnost, še zlasti pa jo ogroža njen militarizem in revanšizem. Besedilo tudi obsoja Združene države Amerike, ker se vmešavajo v zadeve evropskih držav. Zahodna Nemčija bo morala, če se hoče zbližati z vzhodno Evropo, priznati povojne meje, neveljavnost munchenskega sporazuma in obstoj Vzhodne Nemčije, s katero mora sodelovati in izboljšati odnose. To so hkrati poglavitni pogoji za evropsko varnost.
i/ Celovcu
IMA NA RAZPOLAGO:
Kraljestvo božje 1966, 174 str., broširano. — Naj novejša izdaja, ki obravnava ekumenska vprašanja. Cena: 20.— šil.
Izšla je knjiga Janka Mlakarja: »Herta«, broš., 235 str., ki je dolgo časa izhajala v mesečniku »Vera in dom«. Pisatelj opisuje lep lik krščanskega dekleta. Cena: 25.— šil.
Vladimir Vauhnik: Nevidna fronta. Pisatelj, ki je bil za časa II. svetovne vojne vojaški ataše v Berlinu, opisuje svoje spomine, kako je obveščal zaveznike o Hitlerjevih načrtih. Cena: 110.— šil.
Knjižica: Gospa Sveta opisuje zgodovino in znamenitosti starodavne Marijine božje poti. Tiskana na lepem papirju in opremljena z lepimi slikami. Cena: 12.— šil.
Franc Sodja C. M.: Meditacije, br., 103 str. Zbirka je razdeljena na pet oddelkov: Spomini (15 pesmi), Misli (16), Lesene jagode (15), Pred vrati pekla (13) in Sinjine (11). Umetniško in emotivno moč stopnjujejo tudi lesorezi. Meditacije, ki so zrasle iz tradicije, so podoba sodobnega sveta in izraz bolečega bitja človeka pred samim seboj in pred Bogom. Cena: 50.— šil.
Naznanjamo, da smo prejeli »Bogoslovni vestnik«, štev. 3—4. (Cena: 57.— šil.) in knjižico »Liturgija po vzhodnem obredu« (Cena: 20.— šil.).
ZA NAŠO MLADINO:
Josip Jurčič: Jurij Kozjak, broš., 150 str. Povest o slovenskem janičarju. Cena: 15.— šil.
Tone Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba, vez. 108 str. Pisatelj opisuje pustolovščine mladih fantov na morju. Cena: 21.50 šil.
Če potrebujete matrice, jih lahko dobite v naši knjigarni po zelo ugodni ceni.
Družba sv. Mohorja v Celovcu Viktringer Ring 9020 Klagenfurt
P®#
L fgffi I
[fiililBiiiflPjJ ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec Wionergasse 10 (Promenadna cona)
Ure in nakit v veliki izbiri pn
Gottfried Anrather
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvriim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
Do* neue Ford Taunus 15M: V-Motor, Frontantdeb, S48.650,-
Wenn Sie gern sportlich fahren, dabei aber Raum- und Ausstattungskomfort zu schatzen v/issen, dann miissen Sie den neuenTaumis ISMkennenlernen: den rassigen 1500er mit 55 PS (TS und TS-Coupe: 65 PS), verstellbaren Einzel-sitzen, Ford-Vollkreisventilation und Geriiumigkeit ftir fiinf!
Bewahrter Frontantrieb, McPherson-Federbeine, breite Špur!
Ford Autohaus Kaposi &Co
KLAGENFURT, Villacher StraBe 51, Telefon 71251 Herrengasse 10, Telefon 70122
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJSE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
BRZOPARILNIKE (kotle)
KOTLE ZA ŽGANJEKUHO SADNE STISKALNICE (»preše«) VSEH VRST
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lomlek
it. Lipi, Tihoja 2, P. Dobrla res — Ebemdorf, Telefon 04237 246
Kupujte pri tvrdkah, ki oglašujejo v našem listu!
Soboslikarske vajence sprejmemo. Za hrano in stanovanje poskrbimo. S o b o s 1 i k a r s k i mojster
HANS SCARSINI
KLAGENFURT - CELOVEC, FriedelstraBe 37.
Vse poljedelske stroje, vse za gospodinjstvo ugodno in na obroke Vam nudi tvrdka
HANS WERNIG
KLAGENFURT Paulitschgasse (Prosenhof)
Velika zalega
perila ilaga in volne
za moške, ženske in otroke
jC. hlmuet
Klagenfurt, Alter Platz 35
2680.
ŠILINGOV
STANEJO ZAKONSKE SPALNICE IZREDNA AKCIJA	pri
Tovarniška cena
Villach - Beljak
HANZEJ KOVAČIČ
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naž tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znala mesečno 7.— šil., letno 80,— šil Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20,— šfr., za Anglijo 2.— f. sterl., za U.S. A. in ostale države 6,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Itaš tednik