Poštnina plačana v gotovini. IZHAJA VSAKO SOBOTO • -ebei^k At. si«© za i, '-j fina CENA DIN 1, resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž! Letna naročnina znaša Din 40’—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon, 21-09. Leto VI. Ljubljana, dne 8. maja 1937. Št. 18. Čiščenje v vrstah uradništva Kaj sedaj? V maju 1935 so izšli pod tem naslovom v našem listu trije članki, ki so obravnavali takratni položaj Slovencev v državni politiki. Bilo je to neposredno po volitvah od 5. maja 1935, torej v času največje slave Jevticevega režima, ki pa je že nosil v sebi kal smrti. Ne radi ideje, na kateri je vsaj na videz slonel, marveč tudi ljudi, ki so se ga oklenili in so ga s svojimi osebnimi računi, s svojo nezna-čajnostjo in nesposobnostjo potiskali tako dolgo v blato, da se je v njem zadušil. Vsi še vemo, kako so se takrat gg. dr. Marušič, dr. Puc in njihova najbližja okolica trudili »pridobivati« vse dobre Slovence za ta režim, kako so nastavljali vabe zlasti našim klerikalcem in kako srečni so bili, če se jim je prišel kak klerikalec vsaj tretje garniture poklonit. Je že naš, smo že pridobili njega in njegovo okolico! In tako so »pridobivali«, dokler niso zmrznili sami ter se enkrat za vselej izločili iz vrst onih politikov, ki bi smeli še kedaj računati na kako upoštevanje s strani resnih elementov pri kakršnikoli kombinaciji. V tistih dneh je objavil »Pohod« pod omenjenim naslovom tri članke, v katerih je poudarjal nujno potrebo, da se ustvari čim prej »slovenska fronta«. Ne kot zastopnica separatističnih teženj naših zmedenih slovenobor-cev, marveč kot čuvarica »gospodarskih in kulturnih vrednot slovenskega dela našega naroda«, ki naj zbere vse pozitivne sile med Slovenci, da soustvarjajo z brati Srbi in Hrvati enotno in močno Jugoslavijo. Glavna zahteva, ki je bila izražena v teh člankih, zlasti tam, kjer so bili konfiscirani, je šla za tem, da se kodificira nacijonalni, gospodarski, so-cijalni in kulturni program Slovencev, da se sporazumno ugotove vse one zahteve slovenske zemlje in slovenskega dela našega naroda, ki so vsem Slovencem skupne, pa se potem te zadeve depolitizirajo s tem, da se obvežemo vsi skupno in vsak zase delovati za njih uresničenje, da se v teh zahtevah ne ločijo vsakokratni režimovci ali opozicijonalci, da se torej te zadeve dvignejo kot skupne visoko nad ogabnosti politične borbe in špekulacije. To je bilo takrat, ko so se med dvema najbolj nasprotujočima si političnima skupinama, JNS in SLS, vodili tu v Ljubljani čeprav neobvezni, pa vendar resni razgovori, da bi se ugotovile vse točke takega skupnega sicer slovenskega, pa vendar ne separatističnega pragrama in da bi se predstavniki obeh skupin obvezali zastopati ta program, pa naj bo v vladi ali v opoziciji ta ali oni. Pogajanja so počasi zorela in prišla že precej daleč, pa je prišel sv. Janez Krstnik in je Kopitarjeva ulica zgubila vsak interes in vsako voljo za nadaljevanje teh pogajanj. Kako to? Razumljivo je bilo vprašanje za državo in jugoslovensko misel tako škodljivega centralizma eno glavnih pri sestavljanju tega programa. Pogodbeniki bi se morali obvezati, da se bodo borili z vsemi sredstvi proti centralizmu, za pametno in dosledno decentralizacijo in dekoncentracijo, za odstranitev vseh onih pogrešk, ki jih je zakrivil beograjski centralizem in so povzročile narodu in državi, zlasti pa jugoslovenskemu unitarizmu toliko Škode. Toda tudi v tem primeru se je pokazala popolna točnost tega, kar smo že ponovno trdili. Obveljalo je staro geslo: Doli centralizem, kadar sem v opoziciji in ga ne morem izvajati jaz sam, živel centralizem, kadar sem na vladi in si lahko potom njega pomagam.! Kako lepo se dajo prestavljati pri centralni mizi v Beogradu šahovske figurice državnih uradnikov po državni šahovski deski, kako lepo se da s pomočjo centralizma ustvarjati vedno nove, se nikdar videne partije, kako lepo se da potom centralizma ovijati in zadrgovati vrv okoli vratu vsem sicer visoko cenjenim in niti najmanj preganjanim političnim nasprotnikom! V uvodniku »Jutra« od 1. maja t. 1. je pisec prav nežno in veled tega za širše plasti nerazumljivo omenil te razgovore in ta dejstva. Mi smo prosti vseh obzirov, nas ne veže nobena diplomatska ali parlamentarna »kurtua-zija«, vsled tega govorimo lahko iskreno in odkrito, ker je to nujno potrebno, pa naj bo to komu prav ali ne. Če torej »Slovenec« danes toži — o tem smo pisali že v zadnji številki svojega lista — da slovenski zastopniki v današnji vladi sami ne morejo ničesar proti izrastkom centralizma, potem mu ie treba »Slovenec« se je v zvezi z nekim člankom »Samouprave« prav na široko razpisal o potrebi čiščenja v vrstah državnega in samoupravnega uradništva. On smatra, da naš »državni aparat ne more in ne more steči tako, kakor bi bilo treba in kakor si žele ljudstvo in vlada«, to pa, ker vrše gotovi elementi med uradništvom in izven njega sabotažo, ker izigravajo dobre namene za državo odgovornih činiteljev in to prvenstveno iz političnih razlogov. Nato nadaljuje doslovno: »Vsaka vlada — in doslej smo jih imeli že lepo število — zlasti pa režimi iz polpretekle dobe so skušali napolniti državne pisarne in ustanove s svojimi zaupniki, da bi s svojo oblastjo gnali ljudi v ukazane vrste. Vsak režim pa je svojim zaupnikom obljubljal, da jih bo varoval na njihovih mestih tudi še potem, ko krmila države ne bo imel več v rokah. Sedanja vlada je svoje delo pričela s starim aparatom in je na mnogih mestih pustila vse pri starem, ker se je zanesla, da bodo tudi politično drugače opredeljeni uradniki videli njeno dobro voljo in se vsaj toliko držali zakona pri svojem poslovanju, da ji namenoma ne bodo delali ovir. Toda pokazalo se je, da ji politična zakrknjenost pri nekaterih že tolikšna, da se s plemenitostjo proti njej nič ne opravi. Ker vlada ni takoj premetala vsega aparata, so ti politični nasprotniki to smatrali za slabost. Navajeni so namreč bili, da je vsaka vlada pokazala svojo moč najprej nad uradniškim slojem, ki se je moral ali pokoriti tudi v političnem mišljenju — v čemur je vsak državljan kot zasebnik svoboden — ali pa se je moral umakniti njenemu strankarskemu aparatu. Sedanja vlada ima druga načela, zato se državnim uradnikom ni predstavila nai tako strankarski način. Toda njena širokogrudnost pri zaupnikih prejšnjih režimov ni bila povsod dobro sprejeta. Političnim nasprotnikom je veliko na tem, da se ji njeno delo ne bi posrečilo, da njeni zastopniki ne bi postali priljubljeni, kar bi bila smrt za nasprotnike. Zato delajo navodila svojim zaupnikom po uradih, kjer jih je sedanja vlada v najboljšem namenu pustila na njihovih mestih — kako naj vladno delo sproti izpodjedajo, da se ne bodo pokazali preveliki uspehi. Dobe se slučaji, da uradnik, ki je bil postavljen po milosti kakega politika, tudi kot uradnik bolj posluša svoje strankarsko vodstvo, kakor pa svoje uradno pred-stojništvo. Razumljivo je, da državni aparat ob takem stanju ne more delovati bezhibno in da se večkrat tudi najboljši nameni odgovornih ne morejo posrečiti. Ako še premislimo, da je veliko izobražencev tudi po uradih okuženih od komunizma, ki je po svojem bistvu najbolj razdiralen politični in kulturni nazor, imamo vse vire sabotaže tu ... Politika ne sme prestopiti vrat državnega ali samoupravnega urada. Ako je ni mogoče izgnati zlepa, jo je treba izgnati zgrda ...« »Ker je »Slovenec« list, ki piše predvsem za razmere in o razmerah v naši banovini, je povedati odločno v lice, da se naj drži sebe samega in svojih lastnih ljudi. Jugoslovenski nacijonalisti smo bili vedno in ostanemo nasprotniki centralizma, ker vemo, da je ta naš centralizem največji sovražnik jugoslovenskega unitarizma. Vsled tega smo vedno poudarjali, da je nemogoče voditi državo po istih principih samo iz enega centralnega mesta, kolikor gre za kulturne, na-cijonalne in socijalne tradicije posameznih delov našega naroda in posameznih pokrajin, ki se jih lahko upošteva samo v decentralizirano upravljeni državi brez vsake škode ža enotnost te države in za unitaristično misel. Kdor danes trdi, da je Jugoslovenski unitarizem ustvaril centralizem in da sta ta dva pojma istcufletna, ta je ali bedak, ki ničesar ne razum«^ lopov, ki namenoma laže računajoč nl^Pahkovemost svojih čitateljev. Centralizma niso ustvarili jugoslovenski nacijonalisti, centralizem so ustvarjali, prova-jali in izrabljali predstavniki političnih partij, kolikor jih je bilo doslej pri nos na vladi, in to vedno s podporo one slovenske garniture, ki je bila vsakokratni privesek mero-najnih političnih faktorjev v Beogradu. Kako bedno se sliši trditev, da predstavniki Slovencev sami ne morejo ničesar proti temu centralizmu! To priznanje je zapisal isti »Slo- prav gotovo, da ima v mislih predvsem državno in samoupravno uradništvo v naših krajih. Očividno proti lastni volji mu je ušlo tudi nekaj neresničnih ugotovitev. Ko pravi, da je skušala vsaka dosedanja vlada napolniti državne pisarne in ustanove s svojimi zaupniki, da bi gnali s svojo oblastjo ljudi v ukazane vrste, mu ni mogoče mnogo oporekati. Treba je pa dostaviti, da so ravno slovenski klerikalci v velikem številu teh vlad sodelovali z velikim navdušenjem, da so torej tudi naši ljubi klerikalci polnili državne pisarne in ustanove s svojimi zaupniki ter potom njih gneli ljudi v ukazane vrste. In ker so bili od 1. decembra 1918 na vladi prav pogosto, in ker je tako delala po lastnem priznanju »Slovenca« vsaka vlada, so torej tudi naši klerikalci prav pogosto vršili nasilje, ki ga »Slovenec« sedaj obsoja. Nadalje priznava ta predstavnik katoliškega tiska, da je vsak državljan kot zasebnik svoboden v svojem političnem mišljenju, da ima torej tudi državni in samoupravni uradnik pravico do te svobode. Vse prejšnje vlade, torej tudi vse one, v katerih so sedeli naši klerikalci, so se znesle najprej nad uradništvom, ki se je moralo ali pokoriti tudi v političnem mišljenju ali pa se je moralo umakniti strankarskemu aparatu dotične vlade. Tudi to je priznanje, ki si ga je treba zapomniti, kajti česar se je Janezek naučil, temu se tudi Janez ne more odvaditi. To je treba upoštevati, ko piše »Slovenec« o drugih načelih sedanje vlade, ki je pustila na njihovih mestih celo zaupnike političnih nasprotnikov, ki sedaj očividno vsled pomanjkanja česa boljšega sproti izpodjedajo vladno delo, da bi to delo ne rodilo prevelikih uspehov. Človek se nekoliko začuden ozre širom naše ožje domovine, pa išče in išče take državne in samoupravne uradnike, katere tako odločno žigosa »Slovenec«. Išče jih in išče, pa jih ne najde, kajti »Slovenec« kot stari borec za pravice slovenskega naroda bo moral priznati, da je uradništvo pri nas 99 odstotkov prvovrstno in vestno vrši svojo službo, čeprav je »kljub skrajnemu varčevanju in skromnosti z denarjem prekratek za dolgi mesec in le z ne-voljo prihaja v urad, kjer večji del uradnih ur pretuhta, kje bi izvrtal še kako službico za sebe in družino«. (Tako dobesedno piše »Slovenec«.)' Vseh teh 99 odstotkov našega uradništva pa si ne želi nič drugega, kot da bi imelo vendar enkrat že mir pred dnevno politiko in pred poseganjem te dnevne politike v uradne poele in v uradniški aparat. Lepo pravi »Slovenec«, da politika ne sme prestopiti vrat državnega ali samoupravnega urada in da jo je treba izgnati zgrda, če se ne da izgnati zlepa, toda »Slovenec« naj ei poišče še ljudi, ki bodo njemu to tudi verjeli. Ne bomo govorili o današnjih prilikah, ker vemo, da bi »Slovenec« vsako razpravljanje o sebi in svojih ljudeh označil kot napad na današnjo vlado, ki je še precej daleč od tega, venec«, ki se je svoj čas kot opozicijonalno glasilo toliko širokoustil proti centralizmu in proti oni drugi slovenski garnituri, ki tudi sama ni mogla ničesar proti centralizmu iz razloga, ki ga je pokojni Radič tako lepo označil potem, ko ni bil več minister, z besedami: »Bio sam kod vlasti a ne na vlasti!« »Slovenec« in njegovi ljudje so imeli vsaj začetkom leta 1935. priliko doseči popolno slogo Slovencev za borbo proti centralizmu. V svoji ozkogrudni in nepremišljeni napihnjenosti in iz zgrešene špekulacije so to možnost odklonili, sedaj pa nosijo posledice. Vsled tega pač ne moremo računati na nobeno usmiljenje z naše strani in morajo že dovoliti, da prav z veseljem gledamo, kako se utapljajo v posledicah svoje lastne nedoslednosti in iskrenosti. Počasi klonejo pod težo odgovornosti za posledice onega centralizma, proti kateremu sami po lastnem priznanju ne morejo storiti ničesar, ga sicer prav na jezuitski način napadajo, pa mu sočasno z vsem navdušenjem služijo. Kdo naj jim potem veruje, če kličejo na skupno borbo proti centralizmu! Nikogar ne bodo našli, prevečkrat so že ravno v tem oziru dokazali svojo neiskrenost in zahrbtnost. Naj tonejo, dokler ne utonejo! kar piše naš katoliški tisk za svoje brumne bralce. Ugotoviti pa hočemo, da so ravno naši klerikalci prvi zanesli med nas Slovence prakso, ki jo sedaj »Slovenec« žigosa, to je zanašanje politike v državne in samoupravne urade. Kdo je prišel svoj čas v službo bivšega deželnega odbora kranjskega in vseh onih ustanov, ki so jih imeli v svojih rokah klerikalci? Ni bilo naprednjaka, ki bi bil mogel preko praga in skozi vrata teh uradov in ustanov, tja so mogli le oni, ki so se izkazali z izkaznico vsemogočne SLS. Koliko je trpelo pod režimom bivše SLS slovensko napredno učiteljstvo, koliko bridkih ur je moralo preslišati iz ust klerikalnih političnih voditeljev, ki so kupovali učiteljske duše celo potom zasebnih denarnih doklad. Klerikalni učitelj je bil boljše plačan kot njegov napredni tovariš, pa čeprav je bil ta na-nredni učitelj mnogo višje kvalificiran kot njegov klerikalni tovariš. To je bila špecijali-teta kranjskih klerikalcev, ki so imeli in imajo v SLS odločilno besedo in predstavljajo najbolj zagrizeni del naših klerikalcev. Pa bo rekel »Slovenec«, da je bil vsemu temu kriv ranjki dr. Šušteršič, ki nosi danes v »jugoslovenski« eri Slovenca odgovornost za vse grehe izpred leta 1917. Vemo za konkreten primer, ko se je mlad nacijonalen akademik javil dr. Šušteršiču s prošnjo za sprejem v kako službo. Dr. Šušteršič je izjavil, da bi to rad storil, da pa tega ne more, ker odloča o primernosti kandidatov za službe le Katoliško akademsko starešinstvo. Kdo so bili člani tega starešinstva v zadnjih letih pred vojno, tega ni treba razglabljati, dejstvo pa je, da sedi mnogo takratnih članov tega starešinstva danes na raznih vodilnih mestih. Ker pa je Janezek zrastel v politični zakrknjenosti, se je seveda tudi Janez otresti ne more. To so misli, ki se vzbude neprizadetemu či-talcu »Slovenčevega« članka o našem državnem in samoupravnem uradništvu. Druga plat zvona Cenjeno uredništvo! Tudi vi ste se glede amandmana o oženjenih učiteljicah postavili na enostransko stališče, češ, da je ta amandma protiustaven in protiuravski. Mi pa — namreč starši onih hčera, ki so doštudirale učiteljišče in zdaj že leta in leta čakajo na namestitev — pravimo, da vsaka ustava, ako je pravična — in to mora hiti ustava, ki je temeljni zakon države — pa naj bo napisana ali ne« napisana — določa pred vsem, da ima vsak državljan in državljanka pravico do življenja, da torej, ikdor ima dvojen kruh, mora enega odstopiti onemu, ki nima nobenega — zato ta amandma določa le to, kar je po naravi in ustavi ne le opravičeno, ampak zahtevano, torej ni v njem nič protiustavnega, saj omejuje le zlorabo svobode. In kaj je bolj »proti-nravsko« kakor to, da se enim dovoljuje vse iu drugim nič: saj vsak ve, kako se zlorablja sedanji položaj: Bolj nepristransko je o tem pisala »Naša misel« in bo le v korist šole in države, če se stvar uredi tako, da ne bo več takih slučajev, kakor jih poznamo sedaj, da delajo po šoli napotje ženske, ki jim ni prav nič za šolo, še manj asa delo izven šole in se tudi stanovske organizacije drže samo zato, ker jih ščiti — njim pa je glavna stvar mesečna plača oz. pokojnina, d asi imajo može, ki so hišni posestniki, advokati, inženirji itd. Pa o tem se je že mnogo pisalo. Nikar ne mislite, da bo taka gospa-učiteljica napravila drugi prostor iz kakega socialnega čustvovanja! Kaj še! Vztrajala bo na svojem mestu in celo zahtevala, da služi kje blizu mesta, če sto drugih lakoto trpi. Poznamo izgovore, ki prikrivajo vse te nezdrave razmere, dočim se skuša brezposelne mlade ljudi potolažiti s praznimi obljubami in dobrohotnimi nasveti. Da se iz tega ne rodi in ne more roditi nič dobrega, je razumljivo. Ali ni dovolj, da jim je država dajala kruha, dokler so bile same? Kaj zahtevajo še? Kako nam je bilo, naj priča ta dopis. (Nadaljevanje na 2. strani) O slovenskem narodnem gledališču Kdor zahaja stalno v slovensko narodno gledališče, v dramo in opero, ve, da je le malokdaj nabito polno. Izjema je le tu in tam pri kaki opereti, pa mora biti že precej »šlager-ska«. Takrat je treba postaviti v parter nekaj Ftolov in zadeva je rešena. Da bi bilo to gledališče — naj bo drama ali opera — za sedanjo Ljubljano — od znotraj pogledano — premajhno, ni prišlo še nikomur na misel. Nasprotno večja prostornina bi ubijala s svojo praznino umetnike na odru in publiko. In praznina bi bila neizogibna, ker že sedaj komaj napolnimo 5 abonmajev. Tudi če bo Ljubljana v bližnjih letih še nekoliko vzrastla, ne bo posebne razlike glede gledališke publike, ker bodo med tem vzrastla tudi predmetna mala gledališča (Šentjakobčani imajo vedno razprodane predstave), pomnožila se bodo kina in porast publike je pričakovati bolj v nižjih slojih, ki ne obiskujejo toliko gledaliških predstav (posebno boljših) kakor v višjih, od katerih bi človek pričakoval, da jim je gledališče nujna življenjska potreba. In vendar beremo v »Sloveniji«, da je slov. nar. gledališče premajhno in da je treba postaviti nove zgradbe za opero in dramo, ki bodo vsaj tako velike kakor po raznih nemških mestih, ki štejejo po več sto tisoč prebivalcev, kajti ljubljansko narodno gledališče predstavlja 2 milijonski slovenski narod in njegovo kulturo in mora biti torej vsaj tako veliko kot so gledališča v milijonskih mestih. »Naša Misel«, ki je omenila ta članek, misli, da gre za šalo, mi pa mislimo, da ne. Gospod pisatelj misli to zelo resno. Mi sicer ne vemo, v kateri loži in pri katerem abonementu je aboniran ta gospod. Vemo le, da je bil med vojno najožji pristaš dr. Šušteršiča in je šel z njim v boj za Avstrijo tudi takrat, ko je že zadnja slovenska ženica podpisala jugoslovansko deklaracijo. Ne vemo, koliko in kakšna gledališča bi pri nas zidala pokojna Avstrija, za katero se je ta gospod še v njenih zadnjih vzdihih tako navdušeno boril (zato je sedaj med glavami slo-venoborstva), vemo le, da je dal cesar Franc Jožef 10.(300 kron za nemško ljubljansko gle- dališče iz lastne škatulje in da je bila razglednica, ki je to dejstvo označila z besedami: Za nemško gledališče 10.000, za slovensko —, konfiscirana. Tudi nam ni znano, ali je Dunaj vrnil nam vse, kar smo plačali na davkih itd. — kakor to zahteva »Slovenija« od Beograda, vemo le, da smo si morali vse, kar imamo sami ustvariti in priboriti. (Tega niti sloveno-borci ne zanikajo.) Sedaj pa je stvar drugačna. Ne gre toliko za naše kulturne potrebe in zahteve kakor za nekaj drugega. Saj bi bil za Ljubljano pravi nesmisel ogromna opera na’ pol prazna — po zaslugi prav takih prijateljev slovenske kulture, ki v gledališče sploh ne hodijo — s samimi tujimi operami, ker je domačih malo, jugoslovenske pa so itak ^manjvredne«, skratka po zahtevah g. Regal-lyja bi bila Ljubljana morda bogatejša za par zgradb, slovenska umetnost pa bi zaradi povečanih prostorov r.ič ne vzrastla, ker ima v sedanjih prostorih zato vse pogoje in je njena rast odvisna bolj od drugih faktorjev kakor od reprezentacijskih zgradb. Pri tej priliki bi bilo prav dobro enkrat malo prebrskati po seznamu teh visokobesedar jev, ki se izpostavljajo kot glavna opora slovenske umetnosti. Če bi namreč pregledali seznam gledaliških abonentov, bi dognali prav zanimive stvari, katerih imen v tem seznamu — ni. Začenši prav od univerze, ali je najvišja itd. institucija, preko raznih drugih kulturnih zavodov, bi opazili, da je prav mnogo znanih imen v gledališkem seznamu — neznanih. Saj je eden teh gospodov, ko ga je nekdo opozoril, naj bi se aboniral, odgovoril: »O, teater naj pa kar Beograd plača.« Da, in za to gre. Ne za kake duševne, duhovne in kulturne potrebe — ampak: Beograd naj plača. In če bi pogledali seznam naročnikov pri raznih slovenskih revijah, bi videli koliko takih samoslovenskih imen tam ni. In med njimi so bogata imena. In kdo naj naroča slovenske revije? Delavec? Narod? Zato je n. pr. mogoče, da je bil koncert posvečen spominu Emila Adamiča, tega najbolj slovenskega skladatelja — prazen. Kajti slovenskih velikobesedarjev ni bilo tam Druga plat zvona (Nadaljevanje s 1. strani) V sosedni sobi: Zbrale smo se v sosedni sobi. Kajti v glavni dvorani ljubljanskega magistrata so zborovale one, ki so trdile, da se jim godi krivica. Nam pa se ne godi krivica? Ker nismo hotele s svojim številom podpreti njih zahtev, smo se zbrale v sosedni sobi. Slišale smo vse. Nas je bilo 700. 700 ubožnih hčera obubožanih uradnikov, podeželskih učiteljev in brezposelnih delavcev. Dokončalle smo svoje šole in čakamo na kruh. Na tisti kruh, ki ga nam odjedajo one, ki jim ni treba služiti. Čule smo vse dokaze in razloge, s katerimi opravičujejo svoje zahteve. Debata je bila dovoljena. Čemu debata? Saj je bilo vse že tolikrat povedano. Vemo, da ni prijetno poslušati protidokaze in protirazloge. Reklo se je, da ne one, ampak šolski sistem je kriv naše nesreče, češ, da je še vedno premalo šol in da je treba odpreti nove razrede. Dobro! ... One so preskrbljene, torej lažje čakajo nego me. Predlagamo : naj nastavijo nas, ki smo brez kruha, in one, ki imajo kruh, naj čakajo na tiste razrede, ko se bodo odprli! ... G. min. Stoševič je povedal, zakaj je vlada sklenila ta amandma. Take poročene učiteljice hočejo biti vedno skupaj z možem, kar je naravno; če je prestavljen mož, morajo biti prestavljene tudi one in drugi se jim morajo umikati. In če ni zanje mesta »bolujejo« in zategujejo svojo zadevo z večnimi bolezenskimi dopusti. Kajti one ne marajo iti v kočevske hribe ali v »hri- bovske vasi«, ne, one morajo biti v mestu ali blizu mesta, kjer je njih mož. Tako da ne odjedajo le kruha, odjedajo tudi mesta. In vendar vsaki človek ve, kaj je žena, ko postane mati in gospodinja. (In zato se ženimo!) Koliko časa ji še preostane? . .. Res, hudo je, če mora mati zapustiti otroka, da služi kruha. S tako materjo sočustvujemo. A kadar mati zapusti otroka brez potrebe, samo zato, da odjeda drugim kruh, tako mater ... Da, govorilo se je o celibatu! O kakšnem celibatu? Vsaka učiteljica se lahko poroči, a s tem postane žena svojega moža in mati svojih otrok, zato nima več časa za šolo. Da ste videli to radost v javnosti, ko je bil razglašen amand-raan! »Končno!«, so rekli ljudje. Ne samo naši očetje in matere, ki čutijo z nami vso težo nezaposlenosti. Vsi, ki se zavedajo krivic, ki se gode šoli, otrokom in nam, so odobravali sklep vlade. Če sta g. Pucelj in dr. Kramer govorila proti, je bilo to seveda iz »opozicije« in pa zaradi tistih par volilcev, ki se bojita, da bi jih izgubila, če bi priznala, da ima vlada prav. UUJ se je moralo oglasiti zaradi principa in tovarištva. Znano je, da so v tem oziru mnenja deljena. Danes meni, jutri tebi. One imajo prednost pred nami, ki smo šele začetnice. Njih možje so gospodje (upajmo vsaj, da jih ne vzdržujejo one s svojimi skromnimi plačami) a one hočejo biti »finančno neodvisne«, (t. j. da pofabijo svojo plačo zase!) in zato naj stradamo me in gledamo trpljenje svojih staršev, ki so izpolnili svojo dolžnost in ne morejo več skrbeti za nas. Tako smo poslušale njih proteste v sosedni sobi. in ker pravijo, da jih je mnogo, bi bila dvorana gotovo polna, ko bi bili prišli. Tudi koncert nadarjenega mladega skladatelja Arniča, ki je na programu tako poudarjal svojo slovenskost, je v prednjih vrstah zijal s praznoto, ker teh ljudi ne vidiš na nobenem koncertu. To čast Ljubljane naj rešuje nacionalna publika, tista, ki ji glasila te kulturne samo slovenske gospode očitajo — narodno izdajstvo. Kdo kupuje in podpira slovensko knjigo? Prav ta publika, dočim ljudje, ki hočejo imeti pri slovenski kulturi glavno besedo, v&e ponudbe hvaležno odklanjajo. Bilo bi prav zanimivo pregledati in objaviti imena, da se bo videlo, kje so sporni stebri slovenstva. Ako bi bili to samo Samoslovenci, ki mislijo, da je glavna stvar denar iz Beograda, bi slovenski kulturi pač slaba predla. Vemo, da pri abonementih, naročilih itd. ne gre le za podporo, ampak tudi za duševno potrebo, zato je tem bolj značilno za imena, ki jih tam ni, kako skromne so njih slovenske kulturne potrebe. Iz tega se potem najbolj vidi, da gre za humbug — prav tako kakor bi bila hum-bug ogromna gledališka poslopja, polna praznine ali pa praznega repertoarja, s katerim bi moralo potem vodstvo skušati polniti gledališke prostore. Kajti njih bi tudi tedaj ne bilo tam. V hrvatskem Zagrebu se je primerilo, da je bil odpovedan hrvatski koncert, ker ni bilo publike, doČim je imelo gostovanje dunajskega nemškega gledališča sijajen uspeh. Ob času največjega rogoviljenja in bahanja je bilo na Hrvatskem pa tudi pri nas že več enakih in podobnih slučajev. Zato je prva stvar, da storimo vsak svojo dolžnost, potem šele opozarjajmo druge in Ljubljana bo lahko velika, lepa in slavna in bo lahko postavila spomenik tudi Fertaučkovemu Guštinu in Korenčkovi Nežki, ki pišeta najlepšo slovenščino — če ne bo samoslovenska. In tistih 40 milijonov dinarjev, ki jih pisec zahteva za novo slovensko opero, se da postaviti tudi kaj drugega, po čemer bo Ljubljana zaslovela, n. pr. delavske kolonije in socialne ustanove, ki bi omogočale, da bi ne bi- lo v Ljubljani človeka, ki bi ne imel pozimi svojega kruha in zatišja, kar bi bila prijetna zavest za one, ki bi sedeli v operi in vedeli, da niso milijoni samo zanje — ampak tudi za druge. Našim lovcem Letos se vrši v Berlinu kot nekaka lovska olimpijada velika mednarodna lovska razstava,- pri kateri bodo sodelovali tudi jugoslo-venski lovci, kar je seveda popolnoma pravilno. Osnovan je bil poseben odbor, ki vodi vse priprave in je dobil circa Din 600.000.— državne subvencije. Temu odboru načeluje dr. Šemper, zdravnik v Zagrebu, v posameznih banovinah pa delujejo pododbori, da zbirajo na ozemlju posameznih banovin jugo-slovenski materijal za berlinsko razstavo. Dolžnost glavnega odbora je tudi ta, da mora preskrbeti popolno varnost razstavnega našega materijala za čas prevoza v Berlin in nazaj in za čas razstave v Berlinu. Treba je bilo torej najti zavarovalnico, ki bi prevzela ta posel, ki niti ni posebno riskanten. Če se 'upošteva vrednost razstavnega materijala iz naše države s ca 4 milijoni dinarjev ter računa običajna 3 % provizija, računa lahko zavarovalnica ca Din 120.000.—, kar pri neznatnem riziku ni ravno malo. In sedaj, slovenski lovci, cujte, komu je glavni odbor z dr. Šemperjem na čelu poveril to zavarovanje. Jadranski zavarovalnici! Lepo ime, če bi bilo pristno, žal je samo krinka za pravo ime, ki se glasi Riunione Adriatica di sicurta! Mislimo, da nam ni treba o tej zavarovalnici pisati kaj več, ona je tuja, iz nje črpa dohodke nam v resnici tuj kapital! Upajmo, da bodo jugoslovenski lovci vprašali g. dr. Šemperja, zakaj ni našel nobene druge zavarovalnice, zlasti ne domače, ki bi bila gotovo pod istimi pogoji prevzela to zavarovanje. Zadeva je resna, ker zadeva nacijonalno čast vseh jugoslovenskih lovcev! Politični pregled Pred, nekaj dnevi se je peljal skozi našo državo nemški minister za letalstvo g. Giiring. Bil je na povratku iz Italije, / : Čuvajte Jugoslavijo! Eden takih problemov, ki postaja v zadnjem času zopet aktualen, je vprašanje povratka habsburške dinastije na avstrijski prestol. To vprašanje je tembolj pereče, ker je sedanja avstrijska vlada, ki je bila sprva pro-tivna takim nevarnim eksperimentom, pokazala v zadnjem času, da je habsburškim težnjam močno naklonjena. Da te simpatije ne izvirajo iz kakšne sentimentalnosti, to je jasno. Vzrok leži pač v lem, da se Nemčija ni in ne bo odrekla svo jim željam po anšlusu, kajti tretji Rajh je dežela nacijonalnega soci-jalizma, ki svoj program izvaja z železno doslednostjo. V strahu torej pred ogromno večino avstrijskega prebivalstva, se vlada drja. Schuschnigga zateka k Habsburžanom kot veliki rešitvi avstrijskega problema. Pa še eno ozadje imajo te simpatije avstrijske vlade do bivše dinastije. Tu so interesi katoliške Cerkve, ki bi moralno ogromno pridobila, če bi Oton sedel na prestol države, katera ima tak sijajen položaj v sredini Evrope. Nas zanima vprašanje restavracije Habsburžanov in anšlusa predvsem zato, ker smatramo, da bi pri rešitvi avstrijskega vprašanja morali priti na svoj račun v pogledu koroških Slovencev. Kakšne so nade koroških Slovencev, če pride do restavracije, to je več ali manj jasno. Že svojčas smo objavili v »Pohodu« dokumente, ki pričajo kako gledajo' Habsburžani in njihovi pomočniki na Slovence sploh in kakšno stališče pri vsem skupaj zavzema slovenska Prosvetna zveza na Koroškem. Ta naša odkritja so povzročila med koroškimi Slovenci zelo velik interes, kajti to, kar se je na Koroškem šušljalo, to se je tedaj izvedelo zanesljivo in brez vsakega olepšava n ja. Lahko si predstavljamo, kakšen bi bil položaj koroških Slovencev v habsburški Avstriji. Bili bi vazali domišljavih cesarjev še naprej, v narodnostnem pogledu bi pa imeli še manj pravic kakor sedaj, ko ima Avstrija nad seboj vendarle še neko kontrolo. Vedeti moramo, da so d Slovenci, ki se tako navdušujejo za Habsburžane predvsem katoliki, da so torej internacijonalci in da je za njih merodajno le tisto, kar bo blagoslovljeno v Rimu. Potem so ti gospodje dobri patrioti in nikoli ne zamudijo prilike, da ne bi pokazali, kako zelo so s svojim srcem naklonjeni Avstriji, kot samostojni klerikalni državi. Šele v tretji vrsti so Slovenci in to taki Slovenci, da so vedno pripravljeni na vsak kompromis in da bodo res nastavili še desno lice,,če jih kedo udari po levem. Ni nezanimivo, da se posebno med mlajšimi pojavlja na Koroškem hud odpor proti sedanjemu vodstvu in habsburško nastrojenim voditeljem. Kajiti trezno misleči ljudje dobro vedo, da bo, če pride do reševanja avstrijskega vprašanja potom restavracije Habsburžanov, postavljeno vprašanje koroških Slovencev ]H>vsem v ozadje, ker so njih oficijelni zastopniki legitimisti, ki se bodo trudili le za interese Habsburžanov, nikakor pa ne za interese svojega naroda. Edina pravična rešitev, ki more zadovoljiti i koroške Slovence i nas bi bila i' i ". H. Ne dvomimo, da je to mnenje tudi splošna želja ogromne večine Korošcev, čeprav to ne gre v račun legitimističnim zapeljivcem, ki pod krinko cerkve in prosvetnega dela utirajo pot restavraciji Habsburžanov. Polkovnik Švec Pri predstavi »Konjeniška patrulja«, ki jo je za češki narodni praznik vprizorilo nase narodno gledališče, se je moglo opaziti, da se nekateri niso mogli prav vživeti v bistvo de* janja, ker jim je bilo pač neznano ozadje, iz katerega je češki dramatik Langer podal samo epizodo. Zato igra ni vse enako navdušila, ker jim je bil preveč tuj svet, v katerem se dogaja (da ne govorimo o ženskah, ki jih streljanje še bolj moti). Vse drugače je mogoč uspeh te igre pred češko publiko, ki vse ozadje te borbe na življenje in smrt ob sibirski magistrali dobro pozna in čuti. Kajti iz slavne anabaze čeških legij preko Sibirije imajo Čehi že zgodovinsko, spominsko in pripovedno literaturo, ki tvori sama zase celo knjižnico in lahko rečemo, da ga ni količkaj izobraženega češkega človeka, ki bi ne bil eno ali drugo teh del čital. Vsa ta dela pa zanimajo češkoslovaško čitajočo publiko tem bolj, ker so Čehi preživeli celo vojno v enem samem nestrpnem pričakovanju in v polni zavesti, da se odloča o njih usodi enkrat za vselej (»zdaj ali nikoli«) in so spremljali vse dogodke z vero, da bo le iz svetovnega klanja vzrastla njih svoboda, da se bodo uresničile sanje stoletij in da bo obnovljena češka narodna država. Vedeli so, da gre za vse in za vsakega iz njih. Zato zdaj radi obnavljajo pred seboj spomine iz te preteklosti, da vidijo, kod je šla do svobode pot. Od tod si lahko razlagamo porast češke t. zv. vojne literature. Pri nas za te vrste literatur ni bilo in ni pravega zanimanja. Zato je tudi skoraj nimamo. Sedaj se nam obeta — šele sedaj! — zbornik naših vojnih dobrovoljcev, kjer bomo čitali odlomke njih spominov. (Med tem jih je že mn o sr o pomrlo in marsikaj se je pozabilo.) Doslej smo imeli le nekaj manjših del: Matičič: Na krvavih poljanah, Vit. Jelenec: Spomini vojnega dobrovoljca, J. Jeras: Planina smrti, in nekaj vojaških zapiskov: Iv. Muc: Skozi Sibirijo, A. Ličan: Spomini iz Sibirije, Grčar: Zemlja v krvi. In še tu in tam kaki spomini z raznih front. Dočim so takoj po vojni ljudje kazali le malo zanimanja za vojno literaturo — ker je bila vojna in njeno trpljenje nam še vse preblizu — se kaže zadnji čas vidno izprememba — saj bo od vojne kmalu 20 let — in se zdi, da posebno mladina, ki vojne ni doživela, želi izvedeti vendar le nekaj o tem, kar se je takrat dogajalo. Zato gredo tudi na jugoslov. knjižnem trgu šele sedaj na dan. Značilno je n. pr., da veli- častna Nušičeva knjiga »1915«, ki je doživela na Češkem tri izdaje — pri nas ni mogla iziti niti v eni izdaji in je slovenski prevod v »Jutru« prenehal izhajati. In vendar je tu pot čez albansko Golgoto podana v vsej pretreslji-vosti. Tudi t. zv. »carzanska akcija« dr. Pivka je bila in je še na Češkem, bolj znana nego pri nas. Predavanja dr. Pivka na Češkoslovaškem so bila mnogoštevilno obiskana — pri nas bi se bil moral zaradi svojega »izdajalskega načrta« skoraj — zagovarjati. Neki silen slovenski politik sedanie vlade je rekel, da bi za nobeno ceno z dr. Pivkom ne sedel k isti mizi. Svoje delo »Proti Avstriji«, kjer je tako zanimiv, skoraj leposloven popis njegove borbe, je mogel dr. Pivko sfcaviti v svet le s pomočjo »Mariborskega Sid®a«, dočim bi se bili drugod trgali za take ^^ocene vojne spomine. To je nekaj prav zanimivih pojavov, ki pričajo, da je nam ta literatura tuja zato, ker nam je tuj svet, iz katerega je izšla. Kajti Slovenci smo preživljali (razven častnih iziern verujočih, ki jih je bilo tu več tam manj) pod vplivom klerikalnega hujskanja in so nas zanimala pred vsem avstrijska junaštva in njih zmage, ne da bi se zavedali, da se odloča o naši usodi. Zato nismo preživljali teh dogodkov z ono pozornostjo kot Čehi, ki so v stalni zvezi z zunanjim svetom pričakovali vedno novih vesti, kako se razvija njih zunanja nrotiavstrijska akcija (mafija). Pri nas v široki javnosti te orotiavstrijske zavesti ni bilo. »Jaz sem tudi Slovan, a zdaj sem na naši strani,« je rekel naš oče, katerega sin je bil na ruski fronti. Šele mainiška deklaracija je v ljudstvu vzbudila zanimanje za naše narodno-državno vprašanje. (Bolj zaradi slabih časov kakor iz notranje potrebe.) Zato so si ljudje Jugoslavijo še d oko predstavljali v »okviru habsburške monarhije«. Ko se je pojavila na enkrat izven njega, so bili skoraj presenečeni. Ko so že po osvobojenju (torej po 29. oktobru 1918) stali ljudje na nekem trgu v Ljubljani in je nekdo vzkliknil: »Živel kralj Peter!« — se je začul glas: »O ne, tisto pa ne!« Iz tega se vidi, kako nejasni so še bili pojmi glede naše bodoče države. Da so vsaj naša mesta in večji kraji po deželi (kmečke vasi so bile le častne izjeme!) prav razumeli svoj čas, je bila zasluga sokolske vzgoje, mladinske dijaške organizacije in onega časopisja, ki je od nastopa kralja Petra na prestol (1903) pripravljalo narod na resne dogodke. Balkanska vojna 1. 1912. je bila velika budnica za osvobojenje slovanskega robstva. Praški vsesokolski zlet je bil veličastna prerokba bodočih velikih dogodkov. Srbski sokoli — med katerimi so bili tudi /z drugih l/stov Tudi v Berlinu niso naklonjeni legitimistom »Manchester Guardian« piše o problemu .srednje Evrope in pravi med drugim: Zdi se, da Nemčija s sedanjim, stališčem avstrijske vlade ni zadovoljna. Kajti, ko je avstrijski minister notranjih zadev obiskal Hitlerja v Berlinu, mu je Hitler rekel, da je Nemčija vznemirjena in nezadovoljna zaradi podaljšane akcije avstrijskih monarhistov. Tudi madžarski minister vojske, general Reder je bil v Berlinu in se je razgovorjal z nemškim vojnim ministrom, dočim je Nemčija poslala (ioritiga v Italijo. Politične misije g. Goringa pokažejo običajno kot privatne obiske, toda to pot izgleda, da je skušal Goring pripraviti teren za sestanek Mussolinija s Hitlerjem, ki naj bi se vršil v Hitlerjevi vili na Bavarskem ... Kcsvo gibasra.le ¥ srbskem tfsl&s ©pozicije >>Prager Presse« poroča, da so med srbskim delom združene opozicije ter dr. Mačkom bili odnošaji v poslednjem času skoraj pretrgani. Vzrok je ležal v tem, da srbski del opozicije hotel zavzeti jasnega stališča k zahtevam dr■ Mačka. Glavne zahteve dr. Mačka so obstojale v tem, da se sedanji parlament razpusti ter da se izvoli nova konstituanta, ki na j bi se bavila s spremembo državnega reda v smislu zahtev, ki jih je postavil hrvatski del opozicije. Pred nekaj dnevi so se sestali vodje združene opozicije, in sicer za demokrate Ljubo Davidovič, za radikale Aca Stanojevič ter za zemljoradnike Joca Jovanovič k sestanku, na katerem so razmotrivali vse možnosti, da bi gibanje celotne združene opozicije premaknili z mrtve točke, v kateri se je sedaj nahajala. Na tem posvetovanju je bil izdelan nov akcijski program, kateri naj bi se v kratkem obelodanil. V tem programu so bile glavne zahteve dr. Mačka sprejete, posebno pa ona, ki zahteva sklicanje konstitu-anie. Nadalje se v tem programu navaja tudi večja odločnost za rešitev hrvatskega vprašanja in s tem tudi vprašanja nove notranje ureditve Jugoslavije. Ta program bo odposlan po posebnem delegatu tudi dr. Mačku in srbski del opozicije upa, da bo s tem ožje sodelovanje z Zagrebom oživljeno. Če se bodo ta upanja uresničila, je veliko vprašanje. V Zagrebu so namreč precej skeptični ter ne verujejo v možnost, da bi srbski del združene opozicije lahko ta program izvedel. Otroški vozički najnovejših modelov. Šivalni stroji, pogrezljivi. Dvokolesa, motorji, tricikli najceneje pri „TKIBU!*A“ F. BATJEL Ljubljana, Karlovška c. 4 Maribor, Aleksandrova 26 PO NASI ZCAVLJI Verujem, da čaka slovanstvo velijo kulturno poslanstvo; — Zato se bom boril proti nerazsodnemu privzemanju tega, kar prihaja od drugih narodov a z delom za vseslovansko zbHŽanje hoiem priložiti svoj delež k izgraditvi naše rasne, slovanske kulture, katere cilj je: Da v zdravju telesa in duha ustvarja vzor skladnega sodobnega človeka. „Uerujem" NO, točka JO Tabor na Šmarni goni Na prvo majniško nedeljo se je zbralo na Šmarni gori na bobnajoči poziv tako zvanega katoliškega časopisji domala 200 oseb in osebic na »javno taborenje«. Ker menda drugim ljudem ne bi bilo dovoljeno za cerkvenim zidom, — torej na cerkvenih tleh in tik oltarja, — prirejati demonstrativnih taborenj, so šmarnogorski tabor vodili in v govorih prevladovali predvsem — duhovniki! Prisostvoval pa mu je tudi župan iz Št. Vida in gosp. sreski načelnik dr. Maršič. Vodja tabora je navajal, da prihaja zopet sovražnik v deželo, kakor nekdaj v turških časih in da je najhujši izmed njih »janičar, ki se je poturčil«. Tukaj zunaj pred cerkvijo pa povemo vsem našim sovražnikom, da smo pripravljeni na boj, tesno naslonjeni na Cerkev, na Marijo Šmarnogorsko . .. Otroci so nas na Goro grede nadlegovali za protituber-kulozne prispevke, še bolj prav pa je, da okrepimo zdravje. Ustanoviti bomo morali versko protituberkulozno silo, zato se mi zbiramo po društvih. Sledila sta še dva zelo poučna nastopa. Govoril je g. referent Erjavec in g. jeseniški kaplan Križman. Zborovanju je spočetka prisostvovalo samo domala 150 ljudi, ki so se pa zlasti tekom dolgoveznega govora g. Erjavca odstranjevali s taborišča, da ne vemo, ali so bili ti taboraši versko protituberkoluzni ligaši ali pa morda celo janičarji! Na zborovanju je tako ostalo do konca domala 80 oseb, ki pa niso pokazale skoro nobenega navdušenja za borbene govorniške želje, pa je tabor s te strani gotovo doživel zasluženi finsko. Po končanih govorih se je zopet pojavil predsednik tabora, trdeč, kako zelo navzoči pritrjujejo obema govornikoma. Še bi rad g. kaplan kaj lepega, vzpodbudnega povedal, da se ni, kakor včasih iz bližine sokolskega Tabora v Ljubljani, tudi sedaj iz šmarnogor-skega zvonika oglasil prijeten zvon, ki je simbolično udušil zaključujoči govor g. kaplana. Nekateri so proti temu, ker je zazvonilo na Šmarni gori poldan, žugajoče vihteli proti zvoniku palice, dežnike in roke, saj bi raje morda še kaj slišali od g. kaplana kot pa poslušali opoldansko zvonenje! Vendar pa se je g. kaplan kmalu znašel in popustil, češ, na Šmarni gori zvoni poldan ob pol dvanajstih. Zato je odredil opoldansko molitev. Takoj nato pa je ■v.;''! * 'i ' t ‘ ta g. kaplan pozval navzoče: »Zdaj pa zapojmo našo himno!« Že prej pripravljen zbor 15 fantov je pričel peti znano himno oblastno razpuščenega telovadnega društva »Orel«. Večina prisotnih se je odkrila, *, 'u * '$».» /v* l- .. Stopil sem k njima in po običaj- nih pozdravnih vprašanjih se je med nama razvil pogovor, v katerega sva pritegnila prisotnega »Kako se Vam kaj dopade v Trstu?« — je vprašal z živim pogledom. »Lepo mesto je in zdi se mi, da se je promet v zadnjih letih še bolj povečal« — sem mirno odgovoril. »Kdaj ste bili zadnjič tu? — Pred Abesinsko vojno?« »Da!« — aem dejal; vesel, da se je pogovor obrnil na stvar, ki me je zanimala. »Zdi se mi...« —- sem hitro nadaljeval — »... da je to aktivnost treba še vedno pripisati abesinski vojni...« »Ne!« — mi je kratko odvrnil — »Abesi-nija je del našega imperija in normalno življenje je že začelo!« Nato se je nasmejal: »Angleži, ki znajo realno gledati samo v svojo korist, so se enkrat za vselej ušteli. Ko bi bil bivši abesinski cesar sprejel takoj v začetku Mussolinijevo ponudbo, bi bil se danes v Ad-dis Abbebi. Sedaj je g. Tafari v londonski megli, kjer se bo prej ko slej izgubil.. « Molčal sem. Moj znanec je vzel v roke časopis in dejal: »Sedaj je bolj aktualno špansko vprašanje.« »Mislim, da tudi to ne dolgo...« — je zopet povzel besedo I ‘ 1 , — »... kajti mi fašisti vsa vprašanja, katera druge države prebavljajo na demokratski način iz vseh mogočih vidikov — etničnih, političnih in celo moralnih ozirov, rešimo z eno gesto in to s tako, da je dosežen naš cilj in smoter! .. .« »To se pravi« — sem mu skočil v besedo... »vi mislite, da bo general Franco zmagal ...« »Nič ne mislim ... — je takoj odvrnil.. • temveč sem popolnoma prepričan, da bo zmagal, kajti »On« je rekel, da mora zmagati in on vei zakaj je to rekel in je tudi o tem popolnoma prepričan, da bo zmagal...« Pokazal je na list, kjer je pisalo o angleškem oborožitvenem programu in ironično dejal: »Čim Franko zmaga bo Sredozemsko morje zaprto in vse angleško oboroževanje bo brezpredmetno !...« »Ne verjamem« — sem dejal — da bo po končani vojni Španija tako kmalu okrevala od državljanske vojne, da bi se tudi ona lahko začela oboroževati ...« »V šestili mesecih jo bomo z Nemčijo tako oborožili, da bo tretja najmočnejša fašistična država v Evropi...« Nato je smeje nadaljeval: »Če ne bo že sedaj kmalu bolj oborožena, ko sama angleška ...« »Kaj pa Francija? — sem dejal... Ali bo mirno gledala?!« »Predvsem zapomnite si eno« — je odločno dejal — »Za časa abesinske vojne je bilo tudi mnogo hrupa, pa se vendar ni upal nihče ganiti. Tako tudi sedaj. Francija je igro zgubila s tistim trenutkom, ko je začela državljanska vojna. Samo fašizem ve kaj hoče in zato tudi . ' ’.). Zapomnite si. Mi smo pripravljeni! Francija pa je v razsulu! Nova Španija, ki bo rešila nemško gospodarsko stisko! Mala antanta, tudi ne obstoja več, naš cilj je dosegla Nemčija! Pot je prosta...« »Vi torej mislite« — sem dejal — »da bodo trije odločevali usodo Evrope!« »Ne, jaz sem prepričan, da jo že vodijo in bodo vodili Evropo: Mussolini, Hitler in Franko.« »Recimo torej, da bodo evropsko politiko vodile Italija, Nemčija in Španija, toda kako si vendar zamišljate ureditev vseh gospodar* skih vprašanj, ki so prav za prav bistvo vsega tega sedanjega svetovnega kaosa?« — sem ga radovedno vprašal. — »Nemčija, na primer teži k toplejšemu morju; išče bližnjo pot na vzhod, da najde potrebne surovine, kakor tudi tržišča za svojo industrijo...« »Vi greste predaleč!« — je skočil v besedo. — Predvsem morate imeti pred očmi, da je sedaj fašizem zaključil svojo prvo fazo: cesarstvo. Nemčija pa je šele pred svojo prvo fazo. Fašistično cesarstvo je z eno stopnjo pred hitle-rizmom. S koncem državljanske vojne v Španiji bomo utrdili meje našega cesarstva. Nato bomo korigirali naše evropske meje tako, da bomo ločeni od Nemčije, toda v gospodarskih odnošajih jih zbližali.« »To se pravi« sem dejal — »da boste Avstrijo prepustili svoji usodi...« »Ne! Nasprotno mi si moramo na Jadranu vstvariti širšo bazo za dežele, ki teže k temu morju, da bo Jadran enkrat za vselej naš in samo naš tako, da bomo samo mi edini vodili kontrolo za dostop k temu morju!« »In Jugoslavija?« sem ga radovedno vprašal. »Ali jo mislite odriniti od morja?« »Zakaj? Ta je sprevidela, da je odvisna od nas! Po pisanju njihovih Časopisov lahko sprevidite, da se je odločila za nas! Ne kaže drugega. Ali h komunizmu ali pa k nam! Slovenci so na primer 100 odstotni katoliški narod. — Vidite tukaj nam tudi papež koristi!« je smeje pripomnil — »v tem, da so se morali odločiti za nas!« »Pa menda ja ne mislite zato, ker nekateri slovenski listi zavzemajo prijazno stališče do Franka!« sem hitro pripomnil. »Seveda ...« — me je hitro prekinil. — »Kdor piše prijazno o generalu Franku, ta zavzema tudi prijazno stališče do Mussolinija.« »In kaj mislite s tem?« »It’ vf fV;rV k c atu- jr!\. •’ »acf,