»Ah !« izdihne ovčarica Krasno dekle, roža mlada, Bivši zmir vesela rada Danes žalostnega lica: Lipa obeša tak glavico, Ah ker pevec Miloslàv je Zgubil drago svoje zdravje. In ga več ni na Iralico. In ga več*™ na tratico, Da bi peval krasne čine Slavne svoje domovine Skor pozabljene srolice. Miloslava ker ne cuje, Ino vira več ne pije Sercu sladke melodije, SJavček ličica žaluje. Za'osten je šum potoka Ker brez pevca Miloslava Se bridkost mu le zavdäva. Toraj potok milo joka. Kar si želel, ti je znano. Zdaj pojdi, in prosi boga, Jenja pevca da nadloga, Da mu zdravje spel bo dano. Toraj tudi meni prava Vsa je barva šla raz lica> Ker je pesem veselica Zaostala Miloslava. Kolikrat, ali! sini sedela Miloslavu na desnici Roko imela sim v ročici, In sva sercu s adke pela. Ali, kak bil je duša blaga, Kak Lil sercu inojmu drag je ! Vsaki stvarci bil on blag je, Vsaka stvar mu bla je draga. Kadar prišel je, ovčice So od deleč ineketäle, K njemu v skok in pok tekljàle, Se mu vlegle pred nožice. Oh kak se ga veselila Ta okrajina je cela! Zdaj pa gnjev jo je objela Oj ker njega je zgubila. — Opis nekterih slaroslavenshih bogov. Tri vsih narodih svela se najde vera in zaupanje na višja bitja. Samo pri tem narodu je ta misel boij izobražena kakor pri unem. Od začetka sveta je človeku bogoljubje prirojeno in nobena divja I ropa se v dogo- divščini ne najde, da bi višja bitja, bogove po svoje ne častila. Ravno tako so tudi naši prededovi svoje bogove visoko častili in v sredini njih mehkočutnega serca vsajena rožica nabožmisti ni vednula, temuč se le od casa do časa lepše razvijala in cvetela. Naj imenitnejši njih bogov so sledeči. I. Peruti ali Parom je bil bog bleska in groma, bog pravice in sploh vsili prikazni in uspehov, ki jih oblaki, dež, toča in sončni žarki rode, laj tudi bog blagodara, rodovitosti in poljodelstva. Stal je obut na nekem stopu ; edno nogo je imel na zvon položeno Bil je strašno velike postave, |ilamtečega lica s dolgimi ušesmi. V desnici je deržal široko radlico, čerleno kot ogenj, u levici pa kopje s zastavo. Glava mu je bila sre- berna, lasje zlati, noge železne, vse ostalo truplo pa leseno. Kip (podo- ba) tega boga je stal večidel pri rekah, posebno uKieviin Novgo- rodu na Ruskem. Vse rastlike velikega slavjanskega naroda so mu darovale. V Iogih in gojzdih, ki so bli njemu posvečeni, nikdo ni smel lov loviti ali pa lésa sekati. Naj večo čast so mu pa skazovali skoz ogenj, ki je noč in dan pred njegovim obrazom gorel in svètil. Gorjé duhovniku, če je ogenj vgasnul; precej so ga k smerli obsodili. — Kader je kaka ne- varnost protila, je ljudstvo k njemu priteklo ter mu darove iz domače životinje doprinašalo. Vervalo se je. da te bog vse liste v kamen spremeni, ki so lagali ali njegove darove na zlo obračali. V njegovem svetem logu je krojil duhovnik narodu pravico; bila mu je svela kot božja beseda. 2. S vanto v it ali Svento vid, bog junaštva in prorokovavec prihod- nih reči. Naj lepša njegova molivnica je bila na otoku /Jugani v Arkoui. Stala je vsréd mèsta na prostem kraju vsi h strani krasno okinčana. Na sredi mo- livnice je stal Svantovit prav mogočne in velikanske postave iz tverdega lesa. Imel je štiri glave, ki so na vse štiri strani svèta gledale. Urado je imel lepo počesano, lasje pristrižene; v desnici rog obilnosli in v levici lok. Zraven njega je bila ujzda, sedlo in velik meč s sreberniiu deržalom. Posvečen je bi! Svantovilu bèi konj, s katerim so božjo službo opravljali. Vervali so, da bog vsako noč na lam bèlem konju proti ne- prijateljem jaha. Zató so menili je bil vsako jutro ves zaprašen Arkon- ski Svantovit je imel k temu še 300 konjev in ravno toliko oborožjenih bojovnikov, kteri so pod prekrasno pisano sveto bandero do boja hodili. Sam višji duhoven je smèl konja kermiti in jezdili. Pred začetkom boja so upotrebovali konja k gadanju ali prerokovanju. Cri tej priložnosti je položil višji duhoven tri meče križema na zemljo pred SvanloviJevim hramom, čez ktere so polem konja peljali. Po drugih so zasadili štiri sulice v tla in dve so prek položili. Ako je konj po iskrenej molitvi duhovna desno nogo pervie vzdignili, je bilo lo dobro znamnje, ako pa levo, so deržali to za nesrečo in so tudi od boja za le den odstopili. Kot oznanovatelja prihodnosti so ga vsakega lèla po dokončanej žetvi s veliko slavnosljo častili Najpred je duhoven molivnico osnažil. Na najsvetejšem kraju se ni smel oddahnuti. Veliko veliko ljudi seje pred hramom vselej zbralo. Sedaj je prinesel duhoven rog obilnosli in je vpričo vsih ljudi pogledal, ali je vino ali medovina že pošla, ki se je lani v rog vlila. Ako je med lètom vino ali medovina pošla, je pomenilo slabo leto. Ako je pa rog še poln bil, je prerokoval dobro žetvo, in ljudi so se božjega dara veselili. Na to je izlil vino k nogam Svanto- vita in ga s drugim napolnil. V gorečej molitvi se je zahvalil za minulo rodovitnost in prosil za obilnost tudi v prihodnjem lètu. Po do- končanej molitvi je izpil rog, ga vnovič napolnil in lako spet bogu v desnico podjäl. Po tem je bil prinesen velik inedov kolač, za klerega se je duhoven vstopil. Ako je ljudstvo reklo, da ga ne vidi, je prosil, da bi ga zavolj velikosti kolača tudi prihodnje leto viditi ne moglo. Ko je duhovnik ljudstvo še enkrat k bogoljubnosti opomènil, se je razšlo in se cel dan pri gostijah radovalo. Velik grèh je bil, pri tej slavnosti le malo jesti in piti *). Skoz to, da se je vselej tretji del vojaškega ropa v molivnico od- dal in se tudi od ptujih kraljev in vojvodov darovi Svanto\itu pošiljali, je njegov hram tako obogatel, da je Danski kralj Valdemar od najdene- ga zaklada, 12 cerkev postavili mogel. (Dalje sledi.) *) Glej tudi Böelo m. julija i85o.