1 6. Lete St ( ena za Trst in Gorico 5® stotink I f * / 1 u 3944. Za mesto Gorica in trat: posamezna številka 9.59 tir, pollotua Baročnim 26.— lir, celolelna 52. lir. Izven atesta G»rica ia Trst: posamezna številka 1.— lira, polletna naračn. 47.— lir, celoletaa 90.- Sadovi absurda Trst, dne 26. sept. Ni potrebno povdarjati, da ima trenutno sovražna propaganda precej lažje in prijetnejše delo, kakor pa nemška. Položaj na bojiščih daje zavez-niški propagandi snov za najrazličnejše napeve, ki so — s propagandnega stališča vsaj — lahko precej vesele narave. Vendar pa si dovoljujemo zabeležiti, kar sc angloamerikan-ske propagande tiče — neko intreno, intimno, trenutno komaj opaženo disonanco. Kar se Sovjetov tiče, je stvar precej drugačna. Sicer se Sovjeti ustijo prav tako kakor njib zavezniki, vendar pa ima njihovo kričanje nekako podlago. Ako ne druge, vsaj to, da odnašajo izpred nosa niih zaveznikov vse, za kar se isti pravzaprav borijo. To je tudi zadoščenje, četudi med prijatelji... Baš dejstvo, da se to dogaja med takozvanimi prijatelji, nam priklicuje v spomin zna- j ne, v neki ječi od Lorenzina j Mediškega napisane besede: ; »Dagli amici mi guardi Iddio, che dai ncmici mi guardo io!« (Bog me varuj pred prijatelji, ker pred sovražniki se varujem sam!) Niso le te besede kakor nalašč za Anglijo? In A-merika kaj pravi k temu? kot višek ironije jima je Stalin prepustil sicer plemenito nalo-go, da se bore za ideale svobode vseh narodov na svetu, oni dobičkarji in izkoriščevalci svetovne mizerije, plutokrati in kapitalisti. Plutokrati in kapitalisti, ki se z vso vnemo bore za odrešitev njih večnega in nespravljivega sovražnika — delavca — dočim Sta lin, delavski malik, pobira sadove te gigantske borbe in se kaže niti volje, prepustiti svo- j jim prijateljem niti drobtinic , s te, bogato obložene mize. ] Vsi trije bi radi čim preje končali to smrtonosno borbo. Vzroke te nestrpnosti smo že o- i pisali. Ako bi jih pa danes vprašali, kakšno korist so imeli ti materijalisti od te pet let trajajoče vojske, smo prepri-čani, da bi jih spravili v ne- j malo zadrego. Vse si je vzel očka Stalin, požrl je celo ti-sto tako »idealno« sestavljeno atlantsko listino in jih je pred svetom prav pošteno o-sramotil. Četudi se sedaj vse to izgublja v vojni vihri, se bodo brezdvomno po vojni dvignili v kakšnem kotičku sveta glasovi, ki bodo Anglijo in A-meriko nadlegovali za tisto, kar sta obe že v naprej vedeli, da jim nikdar ne bosta mogla dtai. Zato je pač za Anglijo in Ameriko skoro vseeno, ali se vojna konča danes ali jutri. Ideološko ne bosta pridobili ničesar, ker njih borba nima ideološke podlage, ozem lje — vsaj sporno ozemlje, ki edino prihaja v poštev v tej vojni, si je prilastil očka Stalin. Gospodarski dobički tudi ne bodo baš veliki v odnoša-jih z obubožano Evropo. Balkan že kaže osle angloameri-kanskim »osvobodilcem« in to je najbrž najbolj pekoči udarec v obraz Albioma. Vse se smehlja, četudi prav trpko, Stalin in Angloamerikanska propaganda kriči o Holandski, Italiji in drugih takih Pngloamenkanci poskušajo z zračnici četami, kar jim ne uspeva drugeče - Hudi boji z zračnimi odredi - Od Transilvanije do Baltiškega morja - Vedro hujši bsji v Italiji, posebna ob Jadranu Gorica, 26. sept. - Za nemško fronto pri Nimvvegenu so mogočne jate izkrcevalnih letal spustile na ozemlje množine pehote, ki naj udarijo na nemško hrambo za hrbtom. To je velika novica zadnjih poročil. Toda pri tem so Angleži po kazali preveliko zaupanje v moč teh padalnih oddelkov in sedaj se morajo na vso moč truditi, da pridejo do zveze s temi četami, ker jih drugače čaka zelo žalostna usoda. Tega ne prikriva niti sovražna propaganda, ki označuje položaj teh čez, kot zelo kritičen. Angleška armada jer siccr dosegla v zvezo z manjšim oddelkom teh čat, a jih s tem še ni rešila, ker so stisnjene med dvema ognjema. Istočasno je general Eisenhover zapovedal nova izkrcanja med Mooso in Waalom, akcija kateri je nemško letalstvo prizadelo velike izgube. V bojih med Epinalom in Remiremontom so se nemške čete polagoma umaknile na vzhodni breg reke Mosel a pri tem niso zapustile Remire-monte kjer še divjajo poulični boji. Boulogne se še vedno zoperstavlja sovražniku. Sovražnik povsod besno napada, pri Aachenu, Eifelu, pri Saint Na-zaire in Lorientu, pri Nim\ve-genu. Nemci se branijo povsod mirno a odločno. Izgube sovražnika so strašne, ker za vsako ceno izsiliti odločitev pred pričetkom slabih vremen, ki so za antlanisko obalo značilna Zato se brez bojazni lahko trdi, da igrajo pri tem Angloamerikanci vse za vse. Tudi na vzhodni fronti skuša sovražnik priti na vsak način do zloma nemške bojne črte. Navzlic tem poizkusom ohranja ta fronta še zmeraj znake stabilnosti, ker se v poročilih še vedno vrste staroz-nana imena krajev. Nekaj novega nudijo morda akcije proti ogrski meji, ker tam brezdvomno sov raž-nik upa z vdorom doseči tudi politični uspeh, kakor v Rumi-niji, Bolgariji in Finski. Vendar pa tudi tam še vedno div-| jajo boji nri Szeklerjih, pri i Velikem Varaždinu in v Karpatih pri Sanoku in Krosnu. Na severu je polom Finske ustvaril preccj zmeden položaj, kateremu je primorana Nemčija žrtvovati marsikaj. Vendar pa se umikanje nem škili čet vrši povsem načrtno, v kolikor je to mogoče racn novega položaja. Motenju s strani sovjetskih čet odgo.a-rjajc nemške čete s srditimi protisunki, tako da tudi v tem neprijetnem položaju vršijo svojo važno nalogo. Sovjeti pritiskajo proti Rigi, da prerežejo pot nemškim četam, ki se umikajo iz Finske. Zasedli so že estonsko prestolniko Taljin (Reval). Tudi pri Varšavi so v teku hudi napadi Sovjetov — a prav taka je hramba, ki se dovoljuje nasprotnikom do nikakega lahkega u-speha. Italijanska fronta nudi približno isto sliko. Še vedno se govori o Firencah, Firenzuoli na eni strani, Riminiju in njegovi okoilci na drugi. Ako je tudi za odsekih italijanske fronte vojna delavnost vsak dan živahnejšo, se Ja sklepati, da se bo veliki napad Anglo-amerikancev kmalu šele pričel. Sovražna propaganda že napoveduje lahek pohod po padski nižini in že govori o mestu Bolognii, ki je glasom i te propagande ogrožena od | dveh strani. Nima smisla opo- j rekati tem klasovom, sai je že j zdavnaj, odkar se je konstatl- ralo, da je italijanska fronta le sekundarnega pomena v sliki vseh bojišč. Res je, da so sedaj imeli Angloamerikanci na poti tudi nekaj gričev (ne moremo jih drugače imenovtai), kakor Monte Paggiola in bodo sedaj po vsej priliki prišli v ravnino, vendar tudi ozemlje dosedanjih vojnih operacij ni nikakor oviralo uporabe orožja vsake vrste, kar znači, da razen vedno dohajajočih rezerv, njihove možnosti ostajajo vedno iste. Navzlic vsemu kričanju sovražne propgande se položaj na vseh bojiščih torej ni bistveno izpremenil. Valovanje fronte se suka vedno okrog istih krajev in glavno vlogo igrajo še vedno vojni dogodki sami, ne glede na ozemlje. Vzporedno s temi pa še politični dogodki, ki se nagibajo v korist Nemčije, ker vsako razočaranje je v škodo tistemu, ki ga je izzval. In razočaranj je posebno vzhod vedno bogatejši — Romunija, Bolgarija in Finska vedo marsikaj o tem. Posebno Finska, ki bo v bližnji bodočnosti morala predati Sovjetom vse častnike svoje hrabre armade, od poročnika do vrhovnega poveljnika. S tem bo za večno strta čast Finske. Šola in spoznanje so nekaj zelo grenkega, kesanje pa je še hujše ... (V.R.). Prezid nt general Rupnik generalni inspek or Slovenskega domobranstva deželah, kjer bo morala — hočeš ali nočeš, ostati zvesta atlantski listini, ker si je vzgojila na lastnih prsih enega De Gaulle-ja, in pripravila za vs tk slučaj v drugih deželah !.judi, ki so ji sicer v tej vojni zamogli prav dobro služiti, a bodo po \>>;ni brezdvomno znali zahtevati izpolnitev vseh obljub. 1 o so sadovi absurda. Tn to bi morali vedeti razni Roose-\vclti, Churchilli in drugi taki vodje ljudstev, da se ni mogoče vezati z bolševizmom, ako se ne zna z njim tuliti in kakor on v pravem trenutku pokazati tud. lastnim prijateljem, svoje kremplje. Le delajte konference v Posebna izdaja »Slovenskega Naroda« od 25. septembra, ki nam je sedaj prišla v roke, poroča o veličastnem protikomunističnem shodu, ki je bil v ljubljnaski Unionski dvorani v nedeljo dne 24. septembra, na obletnico ustanovitve slovenske nraodne straže in obnovitve slovenske uprave v Ljubljanski pokrajini, ko je bil imenovan za predsednika general Rupnik. Ob obletnici je bil general Rupnik povišan za generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Primorski Slo- Quebec-u ali še bolj daleč od Evrope, če treba. Absurd ostane in njega sadovi bodo vedno novi absurdi. Kapitalist, ki se bori za delavca, plutokrat, ki hoče biti demokrat, boljševik, ki iz ozira na svoje zaveznike nosi frak, vse to se bo o priliki maščevalo, ker — na.;si kdo še tako ostro ugovarja — v vseh teh nenaravnih vlogah, se še najbolj podaja boliševiku frak. Morda je to neza estni stavi/em — morda igrajo pri tem razni Rotschildi, Morgen-tau-i, Rockfellerji svojo vlogo, Ker ravnanje boljševikov je pristno židovsko. Prijatelj do smrti — toda ne, ako se gre za kako materijelno pridobitev. Navzlic temu pa — iz absurda absurd! (ojec). venci in tukajšnji slovenski domobranci spoštovanemu generalu Rupniku čestitamo in smo veseli tako lepega priznanja našemu odličnemu vojaškemu voditelju. Umori v Bonomijevi Italiji Milan, 26. sept. V vodilnih fašističnih krogih je zbudila veliko ogorčenje vest o usmrtitvi rimskega policijskega šefa Carusa, ki ga je obsodilo posebno sodišče Bonomijeve vlade. Usmrtitev je bila izvršena v Fortu Bravetta v bližini Rima. Bivši prestolonaslednik Umberto je odbil prošnjo za pomilostitev. Fašistični italijanski tisk zahteva povračilne ukrepe. Usmrtitev Carusa je brez vsake pravne podlage, pišejo fašistični listi. V listu »Regime Fascista« zahteva Fa-rinacci takojšnje protiukrepe. Ce usmrtijo danes v Rimu, pravi Farinacci, kakšnega fašista zaradi zvestobe v preteklosti, mora ista usoda doleteti komuniste in pristaše Bado-glija v severni Italiji. Fašistični radio je ponovno svaril Rim pred maščevanji in je napovedal takojšnje protiukrepe, besedam pa morajo vedno slediti dejanja. Pravira d« kruha »Daj nam danes naš vsakdanji kruh...«, tako se glasi prošnja v očenašu in človeštvo jo ponavlja ne samo z besedo in molitvijo, temveč tudi z delom in z vsem svojim hotenjem. To je hkrati prošnja, je molitev, je pa tudi zahteva. Človeštvo sicer nima pravice od Boga zahtevati drugega kakor milosti, pač pa ima človek možnost od sočloveka zahtevati in nravico tudi uveljaviti svoje terjatve od katerih je prva in najbolj važna: pravica do kruha. Kar je bilo, gospodarskih in socialnih gibanj v preteklem stoletju, vse to je bilo v znamenju lačnih in izkoriščanih. In vendar so bila vsa ta velika gibanja nepotrebna, zakaj, če »kruh delil bi z bratom brat«, kakor poje naš goriški slavček, bi ga bilo za vse dovolj. V tem je ravno težnja človeštva po socialnih reformah in te težnje se je polastil komunizem, da zavaja ljudi v še globlje socialno nesrečo, v kateri že tako in tako tičimo. Smo dediči žalostne preteklosti v kateri se pred desetletiji nihče ni resno zanimal za ureditev socialnih vprašanj. Krivično je bilo geslo, ki je bilo pred letom 1914. pritrjeno na vseh šolskih poslopjih in na-glašeno v vseh parlamentarnih govorih: »Kdor ne dela. naj ne je«. To se pravi, da otroci, ki še niso mogli delati, niso smeli jesti, in starčki, ki so že odslužili svoje delo, tudi niso smeli brez skrbi misliti na o-poldansko uro, kdo jim bo postregel. in vendar je zemlja rodila dovolj, ua Di se mogli prav vsi nasititi, ne samo tisu, ki so imeli zdrave in prožne mišice, ali pa račue v bankali, temveč tudi vsi nebogljenci. Toda do leta 1914. ni bilo avtoritete z močjo, ki bi ta pereča socialna vprašanja reševala. Pred nami se je že med prvo svetovno vojno odprlo brezno, v katero človeštvo drvi. Ako takoj ne ustavimo tega toka z odločnimi socialnimi reformami. Pametni državniki po vsem svetu so že poskušali rešiti to vprašanje in nočejo več dopuščati, da bi zapuščeni otroci beračili po ulicah, ali pa lačni prihajali k šolskemu pouku, kjer bi morali skoraj omedlevajoč poslušati pedagoške nauke v smislu Pestalozzija ali Komenskega. Slab je stari latinski pregovor o polnem trebuhu, ki se ne uči rad, zakaj pravilen bi bil drug pregovor, da s praznim želodčkom noben otrok ne bo rad poslušal še take šolske modrosti. Kdor je lačen, je dostopen vsaki propagandi, tudi komunistični, saj poznejše razočaranje ga niti ne zanima. Človek mora biti veder in predvsem mora imeti zanesljivo upanje v srečno starost. Zato pa mora imeti zagotovilo trajne pravice do kruha. Kdor je zmožen delati, ima dolžnost do dela, ima pa tudi pravico do dela. Sedaj smo sredi naj-huiše vojne ter je človeštvo v položaju, da mora prav vsakdo delati. Brezdelje je danes sramota in zločin. Pred deseti- •Goriški lisi« iziu« vsano stedo i>.- soboto zjutraj. — Uprava ur«*u- I . aišlvo v Gorici, Corso Verdi šl«v. 47 - Telefon štev. ;'92 ^ glasi j GOTIC3, Ot£ 27. SGpT6mi0ržl se zaračunavajo < o ceniku. - Ročun pri Cossn di Risnurmio Gorica. | mi leti pa je bilo brezdelje splošno socialno zlo. Milijoni družin so živeli samo od socialnih podpor, kjer so te podpore pač bile. Celo v najboga-tejši državi sveta, v Zedinjenih državah Severne Amerike. tam so našteli leta 1934. nad deset miljonov brezposelnih, takih, ki niso vedeli danes, kje bodo jutri jedli. To pri vsem tem, da bi moglo o-gromno ozemlje med Atlantskim in Velikim oceanom preživljati najmanj petkrat toliko ljudi, kakor jih je tam. Ali naj govorimo o Rusiji, ki je geslo »pravica do dela« razumela napačno, in je dala svojim sužnjem sicer delo, ni pa jim dala kruha. Okostje tistih, ki so pomrli po evropski Rusiji in po Sibiriji za lakoto, to dokazujejo. Komunizem je res iznašel recept proti lakoti, toda le takega, da bi bili v komunistični državi siti le komunistični komisarji, to se pravi po večini Židje in njihovi glavni priganjači, vse drugo ljudstvo pa bi smelo gledati skozi okno, v gostišča, kjer bi se mastili nosilci »socialne revolucije«. Slovenci odklanjamo družabni red, kakor ga nam ponujajo moskovski boljševiki in njihovi agitatorji na naši zemlji, prav tako no odklanjamo tudi sistem, kakor bi ga radi uvedli ponovno po vsem svetu bogataška Amerika in Anglija. Ako iščemo zgleda kako je treba rešiti socialne težave in zadovoljiti vsaj približno vse plasti prbivalstva, bomo našli kar v Evropi lep zgled. Mislimo namreč Portugalsko. V tej državi, kjer so stalno divjale revolucije, kjer so bili na dnevnem redu upori, nemiri in a tentati, v tej državi se je pametnim državnikom posrečilo končno le najti potrebno soglasje med vsemi sloji in danes ima na Portugalskem vsak človek pravico do kruha in je podvržen dolžnosti do dela, samo če je sposoben. Socialna zaščita, starostno zavarovanje, mladinska skrb, vse tisto, kar je pri nas sicer šele v načrtu, je tam že uresničeno. Res je, da je Portugalska sedaj izven vojne in da morda uživa kot nevtralna država neke prednosti pri mednarodni kupčiji, toda program solidarizma, kakor imenujemo ta novi državni red, so Portugalci pričeli izvajati že pred petnajstimi leti, ko so nagnali ves prostozidarje, marksiste in politične pustolovce, ki samo sleparijo s socialnimi obljubami, katerih pa nikoli resno ne mislijo. mvmmamamumaasBmmm S strahom čita na primer danes ameriško in angleške delavsko ljudstvo napovedi svojih miljonarjev, ali poročila o debati v angleški gosposki zbornici. Ameriški miljonarji in angleški lordi kar s hladnim srcem izjavljajo, da bo po vojni v obeh državah najmanj dvajset miljonov delavcev brezposelnih. Prav gotovo je, da bo svet prva leta po vojni potreboval čim večje proizvodnje in morda ne bo v začetku brezposelnosti, saj bo treba obnoviti toliko porušenih mest in preorati toliko pol i a, toda bati se je, da bo po vojni svet načel staro napako, to je, da bo proizvodnjo vedno in vedno stop- njeval in ko pride človeštvo do kritične točke, ko se pričenja nadprodukcija, zopet zašel v gospodarsko krizo, v brezposelnost in v položaj, ko bodo spričo bogatih plodnih njiv od gladu omedlevali otroci, brezposelni in starčki. Ne, komunizem ni zdravilo za to nevarnost; komunizem je tista rešitev, ki pome-nja smrt večini, kdor pa hoče ostati živ, mora misliti na drug izhod. Portugalci pravijo temu izhodu solidarizem med vsemi stanovi, mi Slovenci pa iščemo izhoda v vzajemnosti, v zadružništvu in pa predvsem v močni avtoriteti javne obla-stvi, ki bo v bodoče smela in tudi morala posegati v javno področje. ir. »•s , kr’V^ **»**-*'’v/* Ljudstvo hoče vedeti resnico! Nedavno sem se vozil iz Gorice v Trst. V kupeju sta sedeli tik mene dve mladenki z naših gor. Razgovarjali sta se tako zaupno, da sta vzbudili mojo radovednost. V rokah sem imel »Goriški list« in gledal vanj, kakor da sem ves zamaknjen v dogajanje 111 »Srebrni obli«, v resnici sem pa prav skrbno vlekel na uše sa, kar je starejša mladenka pripovedovala mlajši. Za-nomnil sem si sledeče besede, ki odpirajo globok pogled v dušo in srce našega stiskanega ljudstva. »Veš, ta partizanska stvar se mi je zdela od vsega začetka malo čudna in nevarna. Toda vse se je dalo od sladkih besed raznih agitatorjev preslepiti in tako sem tudi jaz začela podpirati gozdovnike. Najprej z nekim narodnim navdušenjem, pozneje pa iz strahu, ker nisem hotela velja-it za »belogardistinjo.« Siccr mi nihče ni znal poA^edati, kaj so ti »belogardisti«, ali toliko sem že razumela, da so ti ljudje najgrši izdajalci — in za tako ne bi hotela veljati za vse zlato na svetu. Sčasoma mi je pa postalo sodelovanje s par-tizani vedno težje; kar bolelo me je pri srcu, ko sem delala kaj zanje; zdelo se mi ie, da sodelujem pri velikem zločinu nad našim narodom. Ta stvar me ie tako vznemirjala, da še spati nisem mogla. »Ti si zločinka, ti si zločinka!« Tako mi je govorilo v duši. V svoji dušni stiski sem se obrnila do župnika bližnje vasi, ki je na glasu, da je zelo moder učenik in pobožen duhovnik. Vprašala sem ga, ah je pregrešno sodelovati z »O-svobodilno Fronto« in s ko- munisti. Gospod me je zelo nezaupno pogledal izpod naočnikov. Tako me je pogledal, kakor da bi ime! kako veliko sovražnico in nevarno osebo n red seboj. Rezko me je za vrnil: »Kaj hodiš k meni s takimi vprašanji! Ali v vaši vasi ni duhovnika? Jaz ne rečem ne da je grešno, ne da ni grešno. Si razumela? Ne da, ne ne? Če pa prav hočeš vedeti, kako je s to stvarjo, v katero se jaz ne maram vtikati -si razumela? -, moli k svetemu Jožefu, naj ti izprosi' pri Bogu pravega razsvetljenja. Si razumela? To je vse, kar ti morem povedati. »Odšla sem vsa zmedena in še bolj razburjena. K svetemu Jožefu pa sem molila ... Tisti večer sem pa imela čudne sanje. Zdelo se mi je, da se je vsa vas razdelila v dva tabora. Prvi je bil rdeč, drugi pa- bel. V prvem taboru jih je bilo več, v drugem pa manj. Vsi ljudje so imeli v rokah darove. Tisti iz prvega tabora za gozdovnike, drugi pa za »belo gardo«, ki pa je ne poznam. Jaz sem šla v tabor rdečih z velikim hlebom kruha in polno torbo krompirja. Družbi sta se razšli. Naš tabor je šel v veliko temno poslopje. Že ob vhodu me je popadla groza. Zdelo se mi je, da grem v strašno ječo, iz katere ni nobenega izhoda. V veliki umazani dvorani so nas sprejeli neki mračni ljudje. Sprejeli so naše darove, a brez vsake besede zahvale ... in nato odšli. Nas pa so zaprli v tisti prostor, ki je postajal čedalje bolj teman, dokler sc ni pogreznil v popolno temo V strahu in pričakovanju nečesa groznega smo tam pre- bdeli vso noč. Proti jutru so nas pa le odklenili in z nepopisnim veseljem smo zapustili tisti kraj, ki smo se bali, da v njem prav žalostno poginemo. Ko smo prišli na prosto, nam je prišla družica drugega tabora naproti. Vprašali smo jo, kako so jih sprejeli »be!i«. Začeli so nam vsevprek pripovedovati, kako so bili nri-jazni. kako so se jim zahvaljeval'. kako so jih pogostili v ■"oliki razsvetljeni dvorani in kako so jim sami angelci peli. Le s težkim srcem so spet zapustili kraj najlepšega veselja. Te sanje sem imela in od takrat nimam nobenega dvo-m a več, kje je luč in kje tema, kje dobro in kje slabo. Želela bi, da bi vsi tako jasno gledali kot jaz. Veliko gorja bi si prihranil naš narod«. Tako ie skrivnostno govo rilo dekle in jaz sem poslušal in si gotovo vse glavne misli točno zapomnil ter še dolgo premišljeval, kako strašno zapuščen je naš narod v tej u-sodni uri in kako ne dobi luči niti pri tistih, ki imajo ta poklic, da mu svetijo na pot. In vse to je gola resnica. Popotnik. Dr. Korošec in Ščekovri Breda Prejeli smo štiri knjige anek-dol in šaljivih spisov našega uglednega vipavskega rojaka g. Nadeja Velikonje. Kakor smo že poročali, velja g. Narte Velikonja sedaj za enega najbolj duhovitih slovenskih pisaieljev. Pooblastil nas je, da smemo pona-lisniiii, nekaj njegovih spisov. Zanimiv dogodek, kakor ga pi-telj Velikonja opisuje, se je pripetil pred več kot tridesetimi leti v Gorici in bo nemara še zanimal marsikoga. Minister dr. Korošec je bil tistikrat še poslanec v dunajskem parlamentu. Na svojih turističnih potih je naletel na Ščekovo Bredo. V besedi sta prišla tako daleč, da se je bilo treba predstaviti. »Dr. Balon«. Moralo se ji je sumljivo, ker je kniks: »Urška!« Med pogovorom tudi na literaturo, četnica dijakinja, je bila tam bolj doma. In na Gregorčiča. »Poznam Gregorčiča!« je dejal dr. Korošec. »Poslanec je v dunajskem parlamentu!« »Ne tisti!« »Kako ne? On se imenuje Anton!« »Tepec! To ni pesnik, pesnik se imenuje Šimen!« »Šimen? Oni na Dunaju se piše Anton! In vem, da piše!« (Pisal je namreč v svoj list »Gorica« vse: članke, prigod-ne pesmi, novice in tudi feljtone). »Niti pesmi še ni napisal!« »Kako ne, sam vem in v šoli sem se učil, da je pisal Gregorčič pesmi!« »Če sem videla že kdaj tako omejenega človeka! Gregorčiču je ime Šimen!« »Gregorčiču je ime Anton, moja draga Urška!« »Šimen!« Breda se je zmerom bolj —m:»»-*"■ *er^rr v.T» ** ». IW| krizantemami, ki cveto jeseni. Ho Lin je pa pomen stike razložil lakote: »Binkoštnice cveto spomladi, krizanteme pa jeseni. Umetnik je s to sliko htel simbolično prikazati Konfutsjevo sveto knjigo: Pomlad in jesen.« Cesar je bil sicer s lem zadovoljen, saj videl, da je kritik tudi velik filozof, a kljub temu še ni bil prepričan o njegovi nezmotljivosti glede kritike. Zato je velel prinesti Wang Weijovo sliko »Zimska pokrajina«. Razsodniki so ugibali zdaj to zdaj ono in povsod našli napake. Ho Lin pa ni črhnil niti besedice. Nemo je stal in nepremično gledal umet-nino.Tudi potem ko je minilo pel minut, ni spregovoril. Ljubosumnj razsodniki so se že veselili, da Ho Lin ne more najli nobene napake. Cesar je pa polnil roko na rame Ho Linu in dejal: »Prav na to sem čakal. Najve-eji kritik je oni, ki zna molče občudovati in uživati ob pogledu na resnično umetnino. Samo lakšen umetnik lahko poslane moj kritik.« VESTI IZ GORICE IN V Tudi v Gorico cestno policijski red! Prav vsi vražjeverni ljudje so prepričani, da je petek nes rečen dan in da ti gre tistega dne, ko zapustiš toplo posteljo ali kraljestvo sani in stopiš na trda tla ali v realno življenje z levo nogo, vse navzkriž. Siečr nisem babjeveren, ali po tistem sodeč, kar se mi je pripetilo tistega dne, ko sem vstal levo nogo — in bil je vprav petek — moram sklepati prav tako. Le poslušajte! Da sem obul desni čevelj na levo nogo, da sem si postrani zavezal samoveznico, da sem pretrgal vezalko na čevlju, pri pel narobe srajčne gumbe in si obril, kot da bi se vrnil z dvoboja, to ie že samo no sebi umljivo. Še huje pa je bilo na poti v službo. Kot navadno sem moral tudi ta petek hiteti v urad — krivda mojega jutra-nqega maratonskega teka tiči v uri, ker ni Švicarka - in, ko sem zavil ob sosedovi hiši, sc> mi zakadi v obraz oblak prahu. Ce bi ne videl hiš, pa bi krat malo mislil, da sem v puščavi Sahari, kier veter neprestano dviga oblake prahu v zrak. Potegnil sem klobuk preko oči in z enim samim o-česom poškilil v smer, iz katere me je doletel častni pozdrav. Brhka hišna je z vsemi močmi svoiih krenkih rok bila predpražnik ob stene hišo in z njim risala po zidu nepriljubljene ornamente. Rilo jih je precej dobro videti, saj je bil predpražnik nekoliko moker. Nisem še naredil pet korakov, ko sem odskočil kot pri plesu polke, kajti neki gospod, ki se mu je očividno mudilo, še bolj kot meni, je zapeljal svoje kolo iz veže naravnost na mojo nogo in mi pobožal otiščanec, da sem videl soncc in zvezde hkratu. V opravičilo je nekaj zabrundal proti pešcem, ki hodijo po hodniku kot mesečniki, ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Že sem imel na jezi ku primeren odgovor, pa mi je zmanjkalo zanj potrebnega časa. Na glavo mi je priletelo ' nekaj papirčkov, cigaretnega j pepela in oh! — še krasen zlat ' kodrček! Te dragoceno je j stresla skozi okno fina ročica z graciozno kretnjo in sam Bog mi .je priča, da nisem imel poguma, da bi ji dejal kaj neprijaznega. »Priporočam se še za cigaretne ogorke ali čike«, le to sem zajecljal in videl damo, ki me je ošvrkala z očmi, ki so bile polne zaničevanja in pomilovanja. Seveda, ko pa sem jo prosil za čike, ki jih najbrže zbira za muzej »vojnih spominov iz leta 1937 pa do leta 1943?«! Za pet božjih ran! To je več kot preveč! Ubogi moji oti-ščanci! Preko njih mi je namreč neka mamica zapeljala voziček s svojim nadebudnim sinčkom. Toda bil sem hraber kot špartanski dečki, ki so jih vzgajali na ta način, da niso nikdar izdali svojih bolečin. Le tiho sem se nasmehnil, a nisem vedel ali mladi mamici ali njenemu srčkanemu sinčku. In tega še danes ne vem. Po vseh teh dogodkih so se mi noge tako zasmilile, da sem stopil s hodnika na cesto. Po sredi ccstc sicer nisem mogel hoditi, saj vlada tudi med ko* lesarji popolna anarhija, hodil sem pač le ob robu hodnika in ! tu sem lahko nemoteno raz- j mišljal o razliki med napisani- j mi predpisi za pešce in kole- i sarje in tudi za hišne posestni- | ke in njih stanovalce ter prak- ! tičnim izvajanjem predpisov je natančna odvisnost teh ži- j vih premenljivih od funkcije — zakonika, na goriških ulicah pa vidiš tudi ob oblačnem vremenu popolnoma jasno omalovaževanje vseh paragrafov. Zjutraj in opoldan, podnevi in ob večerih, vedno se lahko prepričaš o svobodi, ki si jo dovolijo tako pešci kot kolesarji in tudi razne stranke. Pred hišna vrata postavijo stolčke kar na hodnik, določen nešcem in se jim niti ne umaknejo. Tu te pregledajo od nog do glave kot mane-kenko na gala — predstavi m te oberejo prav do kosti. No pa saj jim tega v teh hudih časih niti ne zamerimo, ko smo za meso v takih škripcih. Želimo jim le dober tek! Od Korza do krampa in lopate Marija in Angela sta že '7 šolskem času skupaj trgali predpasnike na trdih klopeh in nagajali profesorjem, ob istem času okusili trdoto m toploto Soče, skupaj, iskiii »modnega princa« na Korzu sta bili skupaj tudi tedaj, ko je vstopil v njuno stanovanjsko hišo agent in ju s pismenim povabilom povabil na »sodobno tlako«. Kdo bi si mislil? »Tudi midve?« sta se spogledali presenečeno. »Saj sva vendar še študentki?« sta ga skušali ukaniti, a sc ni dalo, kajti počitnice so bile njuna Ahilova peta. In hočeš - nočeš, ne s koso in plugom, krampom in cepcem, kot njuni srednjeveški predniki, pač pa v kratkih krilcih, ljubko izdelanih cok-ljicah, s koketnimi kodrčki in pobarvanimi ustnicami in plo-ščenimi nohti na rokah in nogah, sta neločljivi gospodični na dolgo pot Lesene nete so udarjale ob tlak svoj hitri in lahki »cok, tok, cok, drss, cok, tok, cok, drss . . .«. In med premlevanjem spominov na lene dneve šolskih izletov, ki so se začeli skoraj vsi na tak način, je minil drevored divjih kostanjev in zavili sta med polja in njive, a nista bili več sami. Pisana množica jima je s svojim čebljanjem pretrgala nit spominov in resnica je stala pred njima. Motika in lopata! Milo sta pogledali s tako skrbjo negovane ročice in pogoltnili grenko sli-no-ponižanja. Marija in Angela z lopato in motiko na njivi? Onidve, ki sta bili vedno med prvimi na Korzu, ali more biti to res? Bolje, da ne premišljata! V tolažbo so jima bile stare znanke iz šole in promenade in lepo jutro je nehote in nevede streslo mednje zvrhan koš najduhovitejših šal. Nihče se jih ni branil. Motika in lopata sta peli svojo težko, monotona pesem, med katero so se prelivali mehki glasovi mladine in hranavi zvoki odraslih. Dopoldne ni kratko in pesem se je morala umakniti kramljanju. Odrasli so zašli v nevarno močvirje svoje stare politike, dekleta in fantje pa so se razvrstili po prijetnih skupinah, sklepali nova prijateljstva, bratovščine pa niso rabili z vinom, pač pa s sveže natrganimi grozdi, ^ili so veliko slajši in sočnejši od najslajšega mošta. Na počitek ni nihče hotel nozabiti. Motika in lopata sta morali samevati vsaj za trenutek, da so se ohladile dlani, ki jih je prvič v življenju razgre- lo fizično delo. Na toplih dlaneh pa so vsled toplote vzbrstele okrogle bele cvetke — prvi žulji. Delavci, vajeni takega dela, se zanje niti zmenili niso, ah pa so si osvežili suhe dlani s slino, mestnim gospodičnam pa to ni šlo v račun, vsaj prve dni ne. Pozneje, no, pozneje se pa vsak v.-,cga navadi in tako tudi junakinje promenade. Marija se je tudi med delom parkrat pogledala v zrcalo, si popravila nagajive kodre in si pordečila ustnice; a na skrivaj, da je ne bi nihče videl Toda smola je hotela, da jo je zapazil neki gospod, ki je ves čas pridno delal. Izpulil je šop zelene trave in z njim izbrisal dekletu vse rdečilo z ustnic. Osramočena je zagrabila za motiko in jo z vsem srdom zasadila globoko v zem-Lj°- [ lotcla jo je raniti, da bi utešila s tem rano svoje niče-murnosti. V tem trenutku ie zasovražila celo svojo prijateljico Angelo, ki se ji je za širokim hrbtom mladega tlačana tiho smejala. Rezek pisk sirene jih ie zmotil sredi dela in jih opomnil na malico, ki so si jo mnogi prinesli s seboj v papirnatih vrečicah. Nekateri pa so se nazobali sladkega grozdja in si napolnili želodčke z drugim »narabutanin sadjem«. Med smehom in kramljanjem, med spomini in med delom, jim je čas hitro minil. Prenehala je pesem poljskega orodja, oglasilo se je veselo vriskanje kot vrisk otrok, ki zapuste šolsko vežo in se za-podc proti domu, mladina se je vračala domov. Mnogi trudni od hoje, mnogi od lenarjenja in nekateri od dela, so z veseljem hiteli domov. Mladina je spoznala vrednost delovne roke, polne žuljev in razpok, spoznala pomen in ceno dela in prav gotovo ne bo več zaničevala fizičnih delavcev. Grdo bi bilo, da bi mladina, ki je polna svežih sil, izgubljala zvoj čas z brezdeljem, ko se vsi bore za blagor domovine. jjte Črtajte! Širite ! jsrišli ir Sla* \i