>• V'j«ww,wwu I *<;•>£ i :•: s£iš*S g.;. i• 111111111111111111111111111111111111■ im1111111111• 11111111111111111111111111111111111111mi v .f. vj, *;•,« to v"hj' j: | 't9 ************ •*•***»'•'• «iiiiiinniiiiiiimiiiinnnniininiiinnniminniiimiiiiminniiimniiii>nHni RIMSKI KATOLIK i m I? SEDMI TEČAJ III. ZVEZEK Idi VREJUJE IN IZDAJA dr. ANTON M A H N I C, profesor bogoslovja . e>0®Xi). _ r s>c®xš>>^’ V GORICI HILARIJANSKA TISKARNA 1895 3^, W amm »j X x •' u 1 ref j i •i •*« iiiiimimiiiiimmimmiiiiniiiiiniHiimimniimmiiiiiiimiim » •*. ■ — ■■!■■■■ _gJJMtaaSJ ffM. -----------i.: ,'r.' '1’i'iŽftM'C' ■1 • 1111111111111111! '"i*** i iil • 1111111 • i ■ 1111111111111111111 ■ 111111111111111 m 11111111111111111111111111 m 11111111 milili m JSTa znanje. Večina naših naročnikov je če na dolgu /, letošnjo naročnino, nekateri imajo celo plačati še za lansko in predlansko leto. Zato smo pričujočemu zvezku priložili „poštno nakaznico “ za vse one gospode, kateri so nam še kaj dolžni ; vsak najde na nakaznici zapisano dolžno vsoto. Prosimo torej prav vljudno gg. naročnike, naj bi čimpreje blagovolili poravnati svoj dolg, da bo mogoče tudi nam poplačati stroške za tisk in vpravništvo. Ob enem sc priporočamo slovenskim razumnikom tudi za duševno podporo. Pri listu sodelujemo sami Goričani, in vender ima Slovenija dokaj učenih, bistrih glav ; posebno se Kranjsko in Stajer ponašata s precejšnjim številom višje izšolanih mladih doktorjev. A vkljub temu smo mi tu v Gorici še vedno tako osamljeni — kakor bi oni gospodje ne bili „naši“! To pa — brez zamere ! „Fleichsposi“ se je pred enim letom moCno hudovala, ker je dvorni svetovalec Exner v imenu predsednika goriške trgovske zbornice v centralni komisiji za obrtni poduk predlagal, da bi se italijanska obrtna šola iz Marijana prenesla v Gorico, Slovencem pa zaklical, naj bi oni svoje otroke pošiljali v Ljubljano v obrtnijsko izobrazova-nje. «Reiclxspost» je žugala, da to bo Slovence razburilo. Kar se tiče pa predsednika goriške zbornice, nemškega protestanta bar. Ritterja, mu je «Reichspost» zagodla tako-le: «Cloveku so mora pač čudno zdeti, da se bar. Ritter, katerega dedje so se pred 50 leti v deželi naselili in tukaj nezmerno obogateli, predrzne ljudstvu, ki je blizo dva tisoč let naseljeno, odgovarjati: Ti smeš odrajtavati davek v krvi in denarji, a pravice do šol, do omike si ne smeš svojiti; ako pa vender storiš poslednje, tedaj pošlji svoje otroke v drugo pokrajino. Tako govorjenje je imp er t i n en t n o, napolnjuje srce se studom . . . Krščansko ljudstvo bi moralo izgubiti vsak čut za pravico in poštenje, ko bi glasno ne pr o testo val o proti takim izzivanjem . . . Gospodje naj bodo pravični . . . Tri tedne pozneje se je »Reichspost« ravno tako jezila nad germanuzijo-čimi težnjami nemškega »Schulvereina« na južnem Štajerju, češ, isti se nič ne zmeni za pedagogična načela in vpeljuje nemščino kot učni jezik vže na nižjih razredih — zuni grossen Unsegen der slavischen Kinder. »Reichspost* zove naravnost «barbarstvo, otroka, ki ni zmožen nemščine, pošiljati 11 a nemški gimnazij.« Ob istem času je prinesla «Reichspost» ftlipiko, v kateri nas je nevsmiljeno izbičala, a proti nam zagovarjala politiko onih listov, katerim mi nismo bili nikedar dovolj narodni, zagovarjala celd c i r i 1 o - m eto di j s k o p ro p a ga n do «S 1 o-vanskega Sveta«, a sumičila naše škofe kot sluge nemške diplomacije! 1’oročila o goriških in primorskih razmerah v «Reichsposti» preveva tako odločno slovanski duh, da so večkrat enostransko pretirana in italijanski narodnosti krivična (mi izpovemo to naravnost, naj bi nam kedo tudi zameril: kar je pretirano, je krivično!) Sploh kedor bi politiško mišljenje «Reiclispo-ste« sodil iz onih dopisov, bi skoro mislil, da v njenem vredništvu sedi vsaj polovica — Rusov ali Mladočehov. Ra znano je tudi, da mej primorskimi dopisniki tega lista so doslej bili možje-poslanci in politiki, kateri veljajo pred svetom kot n a j o d 1 o č 11 i š i, brezobzirni Slovani. Navedli bi jih lehko z imenom. Njih beseda je bila pri vredništvu »Reichsposte« vedno merodajna . . . Od nas pa je celd obramba, ld smo jo poslali na podli napad, morala romati — Apostolsko pismo sv. Očeta Leona XIII. -Ang-ležem, ki iščejo kraljestvo Kristusovo v edinosti sv. vere, pozdrav in mir v Gospodu I Tudi slavni narod angleški naj prejme od Nas dokaz majljubeznjiviše blagonaklonjenosti. — Sicer smo ga vže nagovorili mimogrede tedaj, ko smo nedavno poslali apostolsko pismo vsem vladarjem in narodom sveta; vender je bila Naša iskrena želja, da bi mogli storiti to še tudi potom posebnega dopisa. To Našo željo je vnemala posebna ljubezen do vašega ljudstva, p čigar preslavni preteklosti svedočijo zgodbe krščanstva. Se bolj so Nas k temu bodrila vaših rojakov pogostna ustna poročila o velikem spoštovanji Angležev do Naše osebe in še posebno o njih gorečem prizadevanji za dosego miru in večnega zveličanja v edinosti sv. vere. — Bogu pa je znano, kako živa je Naša nada, da more Naš trud marisikaj pripomoči k prevzvišenemu delu krščanskega zjedinjenja na Angleškem; in hvaležni smo Bogu, predobrotljivemu ohranjevalcu življenja, kateri Nam v toliki starosti deli ljubo zdravje, da se moremo tega dela tudi ■lotiti. Ker pa stavimo vse svoje upanje zaželjenega vspeha v prečudno moč Njegove milosti, smo po resnem prevdarku sklenili, povabiti k sodelovanju vse Angleže, ki nosijo premastno ime krščansko. In tako jih torej vabeč in prigovarjajoč opominjamo, naj se z Nami vred zaupno obrnejo k Bogu in v stanovitni molitvi prosijo Njegove pomoči, ki je '■v tako velevažni zadevi neizogibno potrebna. O ljubezni in skrbi Naši za vas spričujejo dela pokoj- nih papežev, Kaših prednikov, pred vsemi Gregorija Velikega, čigar sijajne zasluge za vero in omiko se po pravici s posebno častjo slavijo v vašem narodu. On je vžo kot menih bil sklenil, posvetiti se apostolsko-misijonskcmn delovanju mej angleškimi Saksi; ker pa ga je previdnost Božja za višje reči odločila, tako da ni mogel — kakor je želel — osebno podati se tjakaj, je sveti mož na drug način s*ču-dovito srčnostjo in vstrajnostjo izvršil svoj velikanski načrt. Izvolil'si je namreč izmej redovnikov nekaj mož, katere je sam na svojem domu izvrstno vtrdil v učenosti in svetosti ter jih potem pod vodstvom sv. Avguština nemudoma poslal na Angleško, da bi boreč se proti nesrečnim krivovercem oznanjali nauk evangeljske modrosti, milosti in krotko-sti. In dasiravno podjetje njegovo ni našlo nobene človeške podpore, ampak celo mnogo težav, so se vender do cela izpolnile in vresničile njegove nade. Sv. Avguštinu, kateri mu je pismenim potom sporočil srečni izid, je ves navdušen in oveseljen pisal to-le : „Slava Bogu v višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje ! ' Slava Kristusu —• vsled čigar smrti živimo, vsled čigar slabosti smo močnir. vsled čigar ljubezni iščemo na Angleškem brate, nam neznane, vsled čigar milosti smo našli one, katere smo iskalir četudi jih nismo poznali. Kedo pa naj bi bil v stanu dopovedati, kolika radost je tukaj prešinila srca vseh vernih vsled novice, da je narod angleški, po milosti vsegamogoč-nega Boga, in po tvojem prizadevanji, ljubi brat! zapustil temo zmot in se obrnil k luči sv. vere ; da v pravi duhovni svobodi vže podira in tepta malike, katerim se je doslej pokoril v nespametnem strahu!“ (Epist. 11, 23, al. 9, 58.) Isti papež je v ljubezujivih pismih čestital Etelbertu, kralju kentskemu, in kraljici Berti, ker je poslednja nekako posnemala „IIeleno častitega spomina", oni pa „pobožnega cesarja Konštantina" (Ib. XI, 6G.); potem je obadva kakor tudi narod potrdil z zveličavnimi spomini ter do zadnjega svojega izdihljeja s premodrimi naredbami povspeševal in spopolnjeval započeto delo. Tako se je torej v Britaniji vera krščanska — katero je cerkev vže v prvih stoletjih v deželi zasejala, razširjala in branila, katero pa so pozneje tuji neverni narodi, polastivši se dežele, za yeč časa zadu- šili — ta sv. vera se je na prizadevanje Gregorija V. zopet srečno obnovila. Opozoriti vas na to takoj v začetku Našega pisma smatramo za vmestno ne samo zato, ker je stvar sama na sebi veličastna in cerkvi Kristusovi v slavo, mariveč tudi zato, ker se je bode narod angleški, zaradi katerega se je zapo-čela in izvršila, gotovo spomnil z vso hvaležnostjo. — Toda pomniti je, da se ta ljubezen in skrbljivost sv. Gregorija v isti meri nahaja tudi pri njegovih naslednikih, kateri so se vsikedar zvesto in obilno trudili, da bi mladi, na novo vstali cerkvi vaši preskrbeli vsega, česar ji je bilo treba v -okrepljenje in rast: izbirali so ljudstvu le vredne pastirje, pošiljali mu izvrstnih, v posvetni in bogoslovski vedi izobraženih učiteljev, opominjali so in svarili ter sploh na vso moč skrbeli za vas. Vse to pa — kakor se je v kratkem pokazalo — nikakor ne brez vspeha! Zakaj morda se nikjer drugje ni vera tako gioboko vcepila v srca, nikjer drugje morda ni bilo resničniše vdanosti do Stolice sv. Petra. S tem središčem krščanske edinosti, od Boga samega vteme-ljenem v rimskih škofih, so takrat bili Angleži v najtesniši zvezi, katera se je tudi poznejše čase ohranila v najzvestejši pokorščini, kar tako jasno potrjujejo mnogi in znameniti zgodovinski spomini. Toda v 16. stoletji, ko je po vsej Evropi zabesnel ljut vihar proti katoliški veri, so — iz predobro znanih vzrokov -— tudi Angliji bile vsekane globoke rane: Najprvo se je odcepila od apostolske Stolice, a potem se odtujila tudi sv. veri, katero je prej dolga stoletja — tudi v prid svoji svobodi — gojila s tolikim veseljem. Prežalosten razkol! Naši predniki so ga objokovali iz najčistejše ljubezni in prizadevali si na vso moč, da bi zabranili ali vsaj zmanjšali zla, s katerimi je pretil nesrečni deželi. Predaleč bi zašli in brez ipotrebe izgubljali besede, ako bi hoteli omenjati vseh raznih 'poskušenj, s katerimi so oni v toliki nezgodi razodevali svojo marljivo in vstrajno skrb. Gotovo pa je, da so si vselej sprosili obilne in mogočne pomoči z nebes, kolikokrat so napovedali in odredili posebne molitve v ta namen, da bi se ljubi Bog milostno ozrl na svojo Anglijo. Temu znamenitemu delu krščanske ljubezni so se nekateri po svetosti odlični možje posvetili s posebno vnemo, tako zlasti Karol Boromej in Filip Nerij, pred vsemi pa v prejšnjem stoletji oni sv. Pavel, vstanovitelj družbe „od trpljenja Kristusovega", kateri je — kakor se zatrjuje, po posebnem navdili-njenji z nebes —• goreče molil „k sedežu milosti božje", molil tem iskreniše, čim bolj nevgodne so se zdele razmere onega časa. — Tudi mi sami smo — še veliko prej, nego smo bili povzdignjeni v najvišjo mašniško čast — to pobožno vajo sv. molitve visoko cenili in popolnem odobravali, kar Nam še danes obuja prijetne spomine. Ko smo namreč še kot poslanec sv. Očeta bivali v Belgiji, smo se seznanili z Ignacijem Spencer, zelo pobožnim učencem sv. Pavla od Križa, in tedaj smo zvedeli od njega, rodom. Angleža, da je sklenil osnovati in razširjati neko bratovščino pobožnih vernikov, kateri naj bi molili navlašč za zveličanje Angležev.1) Ni Nam treba praviti, s koliko radostjo smo se tudi Mi oklenili tega za vero in bratovsko ljubezen prepomenlji-vega načrta in s koliko gorečnostjo ga poyspeševali in izvrševali — v trdni nadi, da bode po njem došla angleškemu narodu obilna korist. Iu res. Sicer so mu vže tudi pred tem časom dohajali mnogi darovi milosti Božje, izprošeni z molitvami dobrih vernikov ; toda od onega časa, ko se je omenjena družba dalje razširila, so postajali sadovi še veliko obilniši. Zakaj mnogo Angležev, mej njimi celo mož naj-slavnišega rodu in imena, se je z odkritosrčno radovoljnostjo in pravo velikodušnostjo odzvalo opominu in klicu Božjemu, četudi neredkokrat v svojo najobčutljivišo osebno škodo. Poleg tega se je polagoma polastilo src neko občudovanja vredno nagnjenje do katoliške vere in katoliških naprav, tako da so se jele le-tč vedno bolj spoštovati in čislati, ko so se po iskanji resnice odstranili razni predsodki. Premišljevaje ta srečni napredek smo prišli do prepričanja, da se ravno vsled združenih molitev, katere toliko dobrih kristijanov pošilja k Bogu, vže bliža oni čas, ko se bodo sklepi Njegove dobrotljivosti v še obilniši meri razodeli nad vašim narodom, da se bo „beseda Božja razširjala ‘) V ta namen je nasvetoval pred vsem „angeljsko češčenje1' ter prejel v tem oziru od generalnega zbora svojega reda (v Itimu 1. 1S57) posebno določilo za vse ude omenjene bratovščine. in poveličevala" (II. Tcs. III, 1.) To Kaše upanje se opira tudi na nekatere vredbe vašega družabnega in državljanskega življenja, katere morejo — ako ne naravnost, pa vsaj posredno — kolikor toliko pripomoči v dosego cilja, po katerem težimo, ker namreč zagotavljajo varstvo človeškemu dostojanstvu in poštenju ali pa služijo pravičnosti in ljubezni. Saj je pri vas mnogo primernih naprav za razrešitev tako imenovanega socijalnega vprašanja, o katerem smo vže tudi Mi obširneje razpravljali v posebni okrožnici. Dalje imate veliko društev, osnovanih v podporo in izobražbo delavcev in nižjega ljudstva. Tudi je zelo hvalevredno, da se pri Vas s toliko vnemo in vstrajnostjo skrbi, ohraniti ljudstvu verski poduk, kateri je pač najtrduiša podlaga otroški odgoji in ohranjenju reda v družini in državi. Ravno tako priznanja vredno je, da se mnogi mej vami mamo in vneto prizadevajo, zatreti nezmernost v pijači, to človeka tako poniževalno strast, s času primernimi sredstvi. Nekaj posebno izvrstnega so pa družbe mladeničev iz višjih stanov, osnovane v varstvo brezmadežnih nravi in dolžnega spoštovanja do ženstva ; zakaj obžalovati je, da se v nekaterih krogih širijo prav pogubni nazori o krščanski zdržnosti, češ da ona zapoved moža ne veže s toliko strogostjo, kakor žensko! — Po pravici se tudi strašijo modri možje one kuge raci-jonalizma in materijalizma, katero smo Mi vže tolikokrat obsojali in vsled katei’e se vsa avktoriteta vere, uka in dejanskega življenja ali popolnem uničuje ali vsaj zelb slabi. Zatorej gre vsa čast onim, ki brez strahu izpoznavajo in branijo prava najvišjega Boga in Maziljenca njegovega, njegove zapovedi in naredbe ; saj v njih je vtemeljeno kraljestvo Božje tu na zemlji, iz njih izhaja vsa oblast, modrost in varnost. — Duha vašega in krepost, ki vas diči, dokazujejo mnogovrstne dobrodelne naprave : skrb za onemoglo starost, za zapuščeno mladino, za neozdravljive ; skrb za nesrečne siromake, za nedolžnost, izpostavljeno tolikim nevarnostim, za padle i. t. d. — sploh naprave, kakoršne je cerkev kot ljubeznjiva mati v vseh časih skrbno uvajala in priporočala. Pohvalno Nam je tudi omeniti vaše natančnosti v očitnem posvečevanji zapovedanih praznikov, kakor tudi spoštovanja do sv. pisma. — In slednjič, kedo bi ne občudo- val moči in bogastva angleškega naroda, kateri bo enem s trgovino razširja dobrote krščanske omike in prostosti do skrajnih mej sveta ! Toda izmej vseh teh krasnih, priznanja vrednih reči se 0 d nobene vi,šje oblasti odvisna, zgolj iz sebe in sa- mega sebe delujoča. Kar se bo ljudstvu v njegovi celoti zljubilo, to bo postava, kateri ne bodo nič, prav nič mogli oporekati niti vest posameznikov, niti zgodovinsko pravo, niti Božje in cerkvene zapovedi!» (Pachtler, die Ziele der Socialdemokratie u. die liber. Ideen, str. 14). Nadalje tudi socijalizem meri na najširšo, največo državno centralizacijo : produkcijska sredstva, delavsko orodje, organizacija dela, razdelitev dela, izdelkov in delavskih moči; vsa dežela, vse tvornice, transportne naprave; šola, vzgoja, poduk — vse, vse bodi last absolutne «ljudske države« ; ona ima prevzeti vse naloge družine, pokrajine, občine, pojedinca ! Ker pa socijalizem sluti ali se vsaj boji, da morebiti ne bo še tako brž dosegel svojega cilja, zatorej se s toliko ljutostjo zaganja v današnjo gospodujočo plutokracijo, katera zlasti na narodno-gospodarskem polji v imenu vsemogočne države in pod varnim okriljem državnega orla zatira, izsesava in uničuje pozabljeni «četrti stan». —Liberalizem je namreč v svojem brezkončnem hinavstvu postavil načelo o «ab solu tiri lastnini«, češ: posestnik, lastnik je edini, neodvisni in neodgovorni gospod svojega imetja, prav nič ne navezan na dolžnosti krščanske pravičnosti in ljubezni, da, poslednje niso nič drugega nego — neumnosti in korupcijska sredstva! Dobro je vedel per-fidni teoretik, zakaj je proglasil ta princip ; upal je namreč zatrdno, da pride prej ali slej do državnega krmila, da bode torej ono načelo služilo le njemu in njegovi stranki. Posrečilo se mu je : liberalizem nosi prvi zvonec v moderni državi, in država je potrdila ter z raznimi paragrafi vzakonila «absolutno lastnino« individua, ki je «sveta in nedotakljiva«. — Ker je liberalizem oklical »absolutno svobodo« pojendinca — seveda le v prid svojih privržencev — je s tem ob enem proglasil absolutno svobodo v razkosavanji in prodajanji zemljišč ter na ta način zlasti kmetiški stan izdal v oblast »človekoljubnega« velikega kapitala. — Istemu namenu imajo služiti tudi razne druge «svoboščine», pred vsemi tako imenovana obrtna svoboda, mi bi jo raje imenovali «obrtno anarhijo«, zakaj prav posebno vsled nje in ž njo najtesneje združene d i v— j e k o n k u r e n c e je naš nekedaj tako cvetoči srednji stan, stan obrtnikov in rokodelcev po večini do cela propadel ter »gorenjim 10. tisočem« pomogel do ogromnega bogastva in absolutnega gospodstva v obrtniji, tako da moremo v tem oziru govoriti dandanes le še o podjetnikih ali delodajalcih in delavcih ; a poslednji so večinoma vže v pesteh prekucijskega socijalizma — izdala mu jih je liberalna država sč svojim narodnim gospodarstvom, v katerem prevladujeta veliki kapital in borza. Ta dva največa ljubljenca državnega liberalizma sta ona zlodeja, ki kakor peklenska genija ploveta nad svetom in ga ostrupljata sč svojo strupeno sapo, režeč se tembolj, čim več nesrečnih žrtev se vije pod njijunimi nogami; v njiju naročji prestoluje lucifer se- danje socijalne bede, gospodarskega in politiškega hlapčevstva ter vsega satanskega boja proti Bogu in njegovemu Kristusu ! — S tema zlodejema se je zavezala moderna država, ki pod blasfemično firmo «od Boga (! !) postavljene oblasti« vodi nečloveško izsesavanje in teptanje delavskih stanov po židovskem kapitalizmu — država, ki meni, da je le njena in nje plutokratičnih zaveznikov last absolutna, sveta in nedotakljiva — država, ki na podlagi raznih, od liberalizma proglašenih «svoboščin» na račun nesrečnega delavstva s toliko ganljivo skrbjo varuje denarne žepe kapitalistične buržoazije, kakor bi bil to edini pogoj in namen nje obstanka ! Tako državo pač po pravici zasmehuje socijali-zem (Lassalle), češ, da opravlja zgolj posle «nočnega čuvaja« (Nachtwachterstaat). Doklej bo to šlo — kedo vč ? Vže pred več leti je slavni škof baron W. E. Ketteler vprašal plutokrate, ali pač menijo, da bode ogromna množica nemaničev imela veči rešpekt pred njihovimi denarnicami, kakor so ga oni imeli pred posvečenim imetjem cerkve in ubožcev ? Odgovor na to resno vprašanje daje —— socijalizem. — On meni: Jaz zastopam najmanj 90 odstotkov vseh ljudi današnje družbe; in mi — v toliki večini — naj bi molčali, ko vidimo, da je vse narodno bogastvo, vsa zasebna last izključno v rokah neznatne peščice kapitalistov in bankirjev ?! Nikakor. Ako je država, edini vir postave in vsakega prava, tedaj je ona tudi vir zasebne lastnine; a le-ta je v sedanjih razmerah nad vse krivična, je tatvina, prizadeta revnišim slojem, torej ogromni večini človeške družbe. Zato tirjamo, da vsemogočna država premeni zakone tičoče se privatne lastnine in dednega prava. Vrne naj se okradenemu delavskemu ljudstvu vse, kar so mu vgrabili židovski in nežidovski kapitalisti. ((Kapitalistična zasebna lastnina na produkcijskih sredstvih naj se spremeni v družabno last«, t. j. «proč z vsako zasebno lastnino« ! Le lastno delo podeljuj pravico do imetja in vživanja. I. t. d. Liberalna država povspešuje, oziroma provzročuje r a p i d n o ubožavanje najširših ljudskih slojev. Način o b d a č e v a n j a, zlasti zlorabe v indirektnem davku so strahotne, grozeče s popolnim uničenjem nižjega ljudstva; kajti to, kar plačuje državi plutokracija, je prava bagatela — reveži in polreveži pa odrajtujejo blizu 90°/0 vsega indirektnega davka! To kruto dejstvo je dalo povod tem-le besedam Lassale-ovim: «Indirektni -davek je naprava, po kateri vresničuje gospodujoča buržoazija privileg davčne prostosti za veliki kapital ter nalaga stroške za državne potrebe revnišim slojem društva«. — Ce je res, da sila (potreba) ne pozna nobene zapovedi, in ker je beda «četrtega stanu« večinoma res neznosna, tedaj si lehko mislimo, kaka silna moč in nevarnost tiči v današnjem — NB popolnem brezverskem — socijalizmu ! Da bi socijalistična internacijonala čimpreje prišla do zaže- Ijene zmage, dela z vsemi silami na to, da dobi politiško moč v roke . In le-td ji — po liberalnih načelih — nihče ne more odrekati. Liberalizem namreč kliče: «Vse z ljudstvom!* na podlagi Ilegel-ovega nauka : «Ljudstvo kot država je absolutna moč na zemlji.» Izvrstno! odgovarjajo socijalisti; tega principa se oklepamo tudi mi, kajti ravno mi iti le mi smo pravi zastopniki ljudstva, ne pa vi, liberalci, ki zastopate komaj 10 odstotkov vse državljanske družbe. Le pri nas torej je pravi narod, po katerem se javlja ljudska — volja božja. Naša poglavitna politiška zahteva je : o b č n a volilna pravica za moške in ženske ; ljudstvo samo naj si vstvarja in — če treba — prenareja zakone. Izpolnite to voljo «resničnega, pričujočega boga !» Izbirati vam je le mej dvojim: ali nam dajte, kar zahtevamo, ali pa še dalje trepetajte pred našo »absolutno močjo,» dokler vas le-ta ne stre in zdrobi! Kaj li to pomenja ? Liberalna filozofija je, kakor smo vže omenili, vtemeljila pravo, oziroma dolžnost upora, revolucije; in liberalizem sam se je le potom revolucije povspel do nadvlade v moderni državi. Tudi socijalizem je po opetovanih izjavah njega najodličniših zastopnikov in voditeljev bistveno revolucijska stranka. Kot taka hoče doseči svoj cilj: prevrniti sedanji družabni red in na njega razvalinah zgraditi svojo — ljudsko državo. Torej tudi v tej bistveni stvari je liberalizem bil učitelj svojemu sin.t socijalizmu, kateri po svoji lastni izjavi «p obija vse avktoritete, nebeške kakor zemeljske,® (Seja nemšk. drž. zbora 3. febr. 1893). — — Končamo. C. bravci so opazili, da smo se tudi v pričujočem spisu dotaknili nekaterih reči, ki smo jih v obče pojasnili vže v zadnjih dveh člankih. Storili smo to zaradi jasnejšega pregleda in pa v trduiši dokaz, da je res liberalizem se svojimi idejami vgla-dil pot današnjemu socijalizmu in da moderna država — brezpogojno pokorna inspiracijam in poveljem istega liberalizma — posredno in neposreduo deia za vresuičenje socijalističuih načrtov. Tu se nam zdi primerno, še enkrat opozoriti na toliko slavljenega filozofa Hegel-a, v čigar dijalektiki ima ne samo sedanji državni absolutizem, mariveč tudi socijalna demokracija in revolucija svojo teorično oporo. Po Hegel-u se namreč absolutno, ki se je razvilo v državi, javlja po večini, po »splošni samozavesti.® Kar sklene večina, to je istinito, je dobro in pravično, saj je izraz »absolutnega.® A le-to se vedno menja : nastane, a vže nosi kal pogina v sebi; novo pride in prejšnje se zavrže. Negacije obstoječega so trditve bodočega, ki imajo svoj čas razvoja, cveta in propada. Potemtakem je resničen Hegel ov stavek, da je vse, kar obstaje, pametno, in da vse, kar je pametnega, obstaje, ter da je vse le toliko časa pametno, dokler obstaje ................ Da, le tako dolgo, dokler obstaje. Liberalna država torej — dokler še stoji — lehko brani svoje gospodarstvo z načeli neodvi- suosti, neomejenosti in absolutnosti. Toda kedo bi mogel tajiti, da je ista država vže davno preživela dobo svojega cveta, da vže-nosi kal pogina v sebi, da se ji vže majejo in zibljejo tla pod nogami ? Splošno je prepričanje vseh trezno in tudi manj trezno mislečih, da v novodobnih državah ni več moči vladati narodov. Zakaj ne ? Zato. ker so jim možje na vladnih krmilih sami odtegnili nagib voljne poslušnosti; zato, ker so vladarji menili, da si bodo v trdili moč in oblast, ako je ne dele — z Bogom. Se silo in skrajno brezozirnostjo so d žavniki — v sramotni službi liberalne, altarju in prestolu enako sovražne klike — odpravili vero iz šol, iz otroških src, iz vsega javnega politiškega, socijalnega in gospodarskega življenja ter na ta način razrušili najgloblji temelj državnega in družabnega reda. Zatorej 'edno drzneje dviga svojo glavo rdeči socijalno-demokratičui zmaj, ki se je skotil in se goji na prsih brezbožnega liberalizma; v vedno grozilniši podobi bruhajo na dan neznosne razmere — videti je, da tudi socijalno-demokratične Robbespierre mika, vže skoraj pričeti krvavo fazo v razvoju absolutnega, da čimpreje pridejo do nadvlade, da bodo čimpreje mogli svoje gospodarstvo braniti z liberalnimi principi n e o d i s n o-sti in — absolutnosti! — — — Na čelo temu članku smo postavili besede, katere je Gospod po s-ojem preroku govoril odpadlemu ljudstvu: «Otroke jim bom dal za vladarje in babeži (mehkužniki) bodo nad njimi gos-podovnli. In ljudstvo se bo vzdignilo, mož zoper moža in slednji zoper svojega bližnjega; paglavec se bode puntal zopei starca in nižji zoper višjega.« Kako grozno do pičice se vresničuje to žu-ganje sedanje dni I V koliko zadevajo prerokove besede da-našuje vladarje liberalnih držav, to zasledovati nam seveda branijo umevni razlogi. Da pa v nesrečnem, zapeljanem, avktori-tete, svobode in pravičnosti okradenem ljudstvu ni vse v najlepšem redu, da imamo v današnji družbi >es vže nekak «boj vseh proti 'sem», da se fanatični, socialističnih idej napojeni poulični pobalini res po robu postavljajo vsaki, tudi najvišji s etni avktoriteti, za to imamo več ko dovolj neovrgljivih dokazov: »dokazov s ceste,» kjer se drvč socijalistične tolpe s krikom : Dajte nam občno volilno pravico! Pogin vladi! Živela socijalna revolucija ! — dokazov iz državnih zborov, kjer se peščica socijalističnih pos'ancev drzne odrekati vladarju, vstavi in zakonom dolžno prisego zvestobe in pokorščine — dokazov iz tovarniških i dr. krajev, kjer zapeljani in goljufani delavci kar trumoma popuščajo delo in z razsajanjem groze svojim delodajalcem, i. t. d. To so vspehi vladarstvene umetnosti modernega liberalizma ! In sedaj, ko vidi država, da si je na podlagi liberalnih naukov in z njih praktičnim izvrševanjem vzgojila zarod, pred katerim ji omahujejo roke, sedaj, ko isto ljudstvo — oropano sv. vere in ž njo ob enem dolžne pokorščine od Boga postavljene oblasti — obrača svojo naj- -ostrejšo ost proti državi sami — sedaj zdihuje država : Timeo Da-naos et doua ferentes; sedaj se v že tudi sliši tu pa tam iz ust -državnih mogotcev glas: Vero v dežel! Ohranite ljudstvu (samo ljudstvu?!) vero! Zahteva se, naj bi duhovščina, od liberalne države ponižana, javnemu zasmehovanju izročena, vsega vgleda in avktoritete oropana duhovščina porinila razdivjani druhali «uzdo vere® mej škripajoče zobe, naj bi kakor «črna žandarmerija» pomagala onemogli policiji, naj bi varovala zlato tele, malika današnjih dni, kateremu je liberalizem žrtvoval vso dušno in telesno blaginjo osleparjenega ljudstva ! Ne tako — to ni pravi izhod iz strahotnih zmešnjav. Edino, kar more rešiti družbo, je: povrat od lopovskega liberalizma nazaj k nekedanji px-avični, krščanski državi. Duh krščanstva mora zopet zavladati v državi in občini, v zakodonaji in obdače-vanju, v šoli in družini. Sinu Božjemu vrnite prestol njegovega socijalnega kraljestva, zakaj enemu mora služiti človeška družba: ali Gospodu pravičnosti in ljubezni ali pa — pošasti prevrata in sovraštva! — F. S. F. Apologetični razgovori. Vzroki verske mlačnosti in nevere. Vsakega pravega rodoljuba mora boleti srce, ako nekoliko .premišljuje, kako bujno se razširja mej našo olikano slovensko mladino verska brezbrižnost, kako očitno se vže razodeva — ne rečem le nje verska mlačnost, temuč celo popolna nevera in brez-božnost. Strašna verska izpoved slovenskega radikalnega dija-štva, kakor jo je slovenskemu občinstvu odkril naš list v prejšnjem zvezku, nas napolnuje se strahom in žalostjo. Ubogi stari- i ši! Nesrečna domovina! Gotovo je popolnoma opravičen ta bolesten vsklik. Zakaj najlepša lastnost, ponos in dika slovenskih starišev obstaje v tem, da se trudijo vcepiti v srce svojih ljubih otrok živo, trdno vero. To je naj veča skrb verne slovenske matere, in predmet njenih gorečih prošenj, s katerimi se zateka k Bogu in božji Materi, da bi se njen sin ne spridil v slabih druščinah, da bi njen sin ohranil vero, da bi tako živel, kakor ga je ona živeti učila. Kolika žalost mora torej polniti srce vernih starišev, ko vidijo, da je njih otrok, nad katerim se tako skrbno čuli, za katerega so toliko molili, zašel na kriva pota in mej brezverci sam postal ibrezverec. In kaj ima pričakovati od takih ljudi mila.domovina‘? Kako upanje naj stavi v tako inteligencijo, katere verski nazori so vsi zmedeni in napolnjeni z zmotami glede najvišili vprašanj človeštva ? Ali bodo ljudje takih načel res pravi, dobri vodniki naroda ? ali bodo res delovali kedaj nesebično in požrtvovalno v dušni in telesni blagor svojega naroda? — Nobena država,, noben narod ne more ostati brez vere. Glavna podlaga za vsako družbo je vera. To so vselej pripoznali možje, katerim tudi sedanji maloverni svet ne more odrekati učenosti, modrosti in previdnosti. Tako n. pr. govori Plato : „Kedor zavrže vero, podre podlago vsaki človeški družbi.“ Ksenofon trdi, da so najmodrejši in se nadalje ohranijo oni narodi, ki najbolj zvesto služijo Bogu. Plutarh celo pravi, da bi se ložje sezidalo mesto v zraku, kakor pa vstanovila država brez vere v božanstvo. Narod ima torej le od takih rodoljubov kaj dobrega pričakovati, ki so trdnega verskega prepričanja, vkoreninjeni v veri, ki so res pošteni, značajni možje, ki vedo, kaj je narodu vera, ki znajo ceniti to najdražjo svetinjo ter tudi z besedo in dejanjem očitno kažejo, kako jo cenijo. Prav primerno trdi grof de Maistre : „Pravo rodoljubje se ne da misliti brez vere. Ono se sveti le včasih, ki so zvesti veri, ono živi in umrje z vero. Kakor hitro pa se obrne človek od Boga, zapade nravstveni gnjilobi, s katero okuži vse, s čemer pride v dotiko. Vse njegovo delovanje je spravljeno s pravega tira in z vsakim dejanjem le podira. “ Pri tako žalostnem verskem stanju, v katerem se nahaja velik del naše akademiške mladine, nas tolaži le še to, da so se vsaj nekateri res vrli, značajni mladeniči neomahljivih verskih načel zbrali v posebno društvo ter se pričeli vstavljati pogubnemu toku, ki žuga potopiti cvet slovenskega razumništva. Ne trdimo sicer, da bi bili vsi, ki so v nasprotnem taboru povsem enih misli z idejami in nazori, katere je zagovarjala ueke-danja „Vesna',“ da so vsi res vže okuženi od panteizma Giordana Bruna, da je: služiti Bogu, edinemu najvišjemu Gospodu in Stvarniku vsem le — sanjarija, otroško mišljenje in brezmi-selnost. Ali žalibog! skušnja uči, da so mnogim le preveč resne take besede, s katerimi se očitno bahajo se svojo brezbožnostjo,. da je mnogo nadepolnih mladeničev v nevarnosti, v vedni dotiki s takimi ljudmi navzeti se njih nazorov in tudi izvrševati jih v praktičnem življenji, čeravno se jim še pogosto zbuja spomin na dobro verno mater in v srcu še dovolj glasno doni glas: zapusti to druščino, bodi značajen in zvest svojemu verskemu prepričanju, ne povprašuj se, kaj bodo ljudje rekli ! Toda ker nimajo dovolj vtrjenega značaja, puste, da se, če tudi proti njih prepričanju, vender le tudi v njih imenu zagovarjajo brezbožni nauki ter smešijo vzvišene krščanske resnice. Na ta način pomagajo tudi oni, da se duh verske mlačnosti, omahljivosti, d&, tudi popolne brezbožnosti vedno1 bolj širi po mili slovenski do- movini, tako da se strahom gledamo v bodočnost. Tudi za nas veljajo besede francoskega apologeta F. Duillje de Saint-Projet: „Vera je pri mnogih vže popolnoma vgasnila. To zlo je postalo prav nevarnega značaja. Glasno in bahato se nam izraža dandanes največe zaničevanje. Od vseh ver, ki so se kedaj na svetu vpeljale, imenujejo krščansko najbolj neslano! V sv. pismu ne najdejo drugega, kakor okorno zbirko ajdovskih basni najnižje vrste. “ Sekiro nastavljajo drevesu na korenino; temeljne resnice sv. vere vlačijo v blato. Vsaki dan vidimo vstati kak nov tako imenovan sistem, ki naj bi zopet porušil del svetopisemskega nauka in spodkopal eno ali drugo versko prepričanje. Ni je strani sv. pisma ne točke sv. vere ali našega bogoslužja, ki bi je ne napadali. Na stotine učenih časopisov perijodično razširja svojo „znanost“ po celem svetu in njih odločilne in „pozitivne“ nazore trosijo neštevilni listi in lističi v prav domači besedi mej neučeno množico. In koliko brezverskih časopisov, ki delajo javno mnenje, katere mora brati tudi učenjak, je v rokah vernih [ljudi ! Kako malo pa jih je, ki bi služili naši stvari! Prikaže se kak sistem z namenom : razdevati vero. Začne ga kedo pobijati večkrat z večo gorečnostjo kakor spretnostjo in znanostjo. Tako zavračanje zadovolji dobro misleče in misli se — vse je rešeno! Toda ne pomisli se, da se pogubni sistem še vzdržuje in okuževanje razširja. To je eden izmej vzrokov in sicer najpoglavitniših, da propada krščanstvo. Marsikedo bi vteg-nil imeti ta strah za pretiran in zlo za manjše, neznatniše. To je umevno. Zakaj mnogi ne vedo nič, kako se v resnici godi in. ne morejo soditi, ker so zunaj bojišča. Saj komaj bero časopise in knjige verskih ved; v dotiki so vedno le s takimi ljudmi, ki so enega mišljenja; kako bi si torej mogli misliti, kaj se godi zunaj njih obzorja in na meji, kjer lastni vojaki odpadajo in ■beže ? ... . Kedor mora dalje časa bivati v deželi sovražnikovi, ta vidi drugače. Da bi se le vsaj premakniti hoteli optimisti, mej katerimi je — žal! — dosti najvplivniših mož, da bi se le odločili stopiti iz svojega kroga in pogledati v nasprotni tabor ! Kmalu bi razvideli, kako primerno in kako potrebno je opominjevanje onih, ki so zapleteni v znanstvene boje. Večinoma le nepopol-noma poznajo živo in ognjevito delovanje bogotajstva ne samo po njegovih knjigah in časopisih, temuč posebno še v ožjih, zaupnih krogih. V krčmah in salonih se šopiri njih „znanstvena“‘ propaganda. Obdelujejo dame, pridejo celo do dekliških šol.. . . Prvak cerkve, kardinal Newman meni: ako ne pomaga čudežnim potom višja moč, ni upati, da bi se splošno povrnilo versko čustvo .... Voditelji nasprotnih napadnikov trde, da so močnejši nego mi, in čim dalje bolj veruje svet, da je tako. Nekateri izmej zastopnikov vednostnega bogotajstva, ki se trdno zanašajo, da bo izginilo verstvo, se sicer boje one pošasti,, katero so vzbudili. Sami pravijo, da ni nikedar pretila grozniša nesreča človeštvu, kakor sedaj. Kakor vesoljni potop dere strašna vsoda pogubonosno in silovito vedno dalje, tepta vsako nado, golta najbogatiše misli; z razvalinami zasip'je vsako višje življenji!, da si te strahote še predočiti ne moremo — da, tako nam grczi bodočnost.” V naslednjem hočemo nekoliko razmišljati nekatere vzroke verske omahljivosti, mlačnosti in brezverstva mej tako imenovanim razumništvom. Sv. Avguštin pravi nekje: „Oredere non potest nisi volens,” in to po vsi pravici. Zakaj v pravem pomenu verovati sploh se pravi: sprejeti kako resnico, pritrditi kaki resnici na prepričanje koga drugega. Verujemo tedaj komu, ako pritrdimo, da je to res, kar nam 011 zatrjuje, i,i sicer mu verujemo zato, ker vemo, da on to ve, kar govori, in nam tudi govori to, kar ve. Vera se torej opira na vednost in resničnost onega, ki nam kaj pove ali razodene. Obe naši poglavitni duševni moči, razum in volja, delujete v veri in sicer najpoprej razum. Zakaj, vera je neko spoznanje. Spoznanja predmet je resnica in resnica je predmet razuma. Zato uči sv. Tomaž Akv.: „Credere est immediate ac~ tus intellectus, quia objectum hujus actus est v er um, quod pro-prie pertinet ad intellectum. Et ideo necesse est, quod fides, quae est propriuin principi um hujus actus, sit in intellectu sicut in subjecto.” (P. 2. 2. q. 4. a. 2.). Volja pa nagne razum, da se trdno opre na spoznanje drugega, kakor bi bilo lastno spoznanje. Ker je predmet volje dobro, prestavi ona tudi razumu soglasje z besedami govorečega, pritrditev njegovemu pričevanju kot nekaj dobrega. Seveda se zgodi to le tedaj, ako govorečega cenimo, spoštujemo, ako mu zaupamo. Zato je ravno njegova veljavnost, njegova a\ktoriteta formalni objekt ali nagib, da mu verujemo. Avktoriteta v obče obstaje namreč v moči, v veljavnosti kakega bitja, le ž njo more vplivati na mišljenje in delovanje drugih. Tako nagiblje otroka k pokorščini avktoriteta sta-rišev, podložnega avktoriteta postavne oblasti. Ker se pa gre v veri ža sprejem kake resnice, mora obuditi govoreča oseba v nas zaupanje, da je dobro podučena o resnici, katero trdi, in da nam jo tudi hoče razodeti, Ako obrnemo to, kar smo do sedaj govorili o veri sploh, na kerščansko vero, ne moremo si kaj, da bi ne navedli prelepih besedi vatikanskega cerkvenega zbora: „Ker je človek popolnoma odvisen od Boga, svojega Stvarnika in Gospoda, in ker je vstvarjeni razum popolnoma podvržen nevstvarjeni resnici, smo torej dolžni, v veri skazovati popolno pokorščino razuma in volje razodevajočemu Bogu. O tej veri pa, ki je začetek člove * žkega zveličanja, spoznava katoliška cerkev, da je č e z n a t o r-n a čednost, po kateri sprejemamo nagnjeni in podpirani od mi- losti božje, za resnično to, kar nam je on razodel, ne zaradi notranje resnice reči, kakor jo spoznamo z natorno lučjo razuma, temuč zaradi avktoritete razodevajočega Boga, ki ne more ne goljufati ne goljufan biti. Vera je namreč, kakor spričuje apo-stelj (Hebr. 11. 1.), „trdno pričakovanje lipanih reči, prepričanje o rečeh, katerih ne vidimo11. V veri se torej človek popolnoma podvrže naj višji avktoriteti božji. On veruje, ker ve, da neskončno resnični in vsevedni Bog ne more ne goljufati ne goljufan biti. Trdno se oklepa božjih razodetih resnic, bolj trdno, kakor resnic, katere je spoznal z lastnimi natornimi močmi. Toda ta ponižna pokorščina v veri nič kaj ne dopade sedanjemu racijonalističnemu svetu. Vsaki za se hoče imeti neomejeno prostost v verskih zadevah, vsaki si skuje kako vero, veruje, kar in kakor mu je ljubo. Na ta način se ruši krščanstvo, ki je pozitivna, od Boga vtemeljena vera ter kot taka sloni na principu avktoritete in sicer avktoritete božje. Ta božja avktoriteta krščanstva se pa javlja na svetu po nauku katoliške nezmotljive cerkve, ki je podlaga in steber resnice. Kacijonalizem, ki si je postavil kot glavno načelo avtonomijo razuma, je pa omajal vže pri mnogih tako imenovanih ■olikancih vsaki čut odvisnosti in pokorščine. Mnogi ne iščejo resnice tam, kjer edino bi jo mogli najti, ter oblastno govore : Naš čas je postal godan. Časi cerkvenega hlapčevstva so prešli. Mi se ne damo voditi od drugih. Naš razum se ne pusti vklepati v nerabne, nesklonljive železne dogmatične formule. Kaj nam mari dogmatika? Mi ne sprejmemo nič, česar bi sami ne mogli razumeti i t. d Po vsi pravici imenuje torej vatikanski ■cerkveni zbor racijonalizem vir sedanjih zmot v verskem oziru in vzrok, da se tako širijo po svetu pogubni panteistični, mate-rijalistični in ateistični nauki. Pi vi vzrok sedanje verske mlačnosti in brezverstva imamo torej iskati v napuhnjenem racijo-nalizmu. Saj napuh je začetek vsega hudega. „Bodeta kakor bogova in spoznala bosta dobro in hudo“ (1. Mojz. 3. 5.) Te besede, ki so bile vzrok prvega greha, še vedno marisikoga omamljajo, pa namestil da bi mu prinesle pravo spoznanje, pravo vednost, mu le raujajo dušo ter napolnjujejo z raznimi dvoj-bami. Predstavimo si vedeželjnega mladeniča. Dovršil je gimnazijo ter prišel na vseučilišče. Zanj se prične viharno življenje, odpre se mu nov svet. Imajo ga za razumnega, duhovitega ali vsaj sam o sebi tako misli. Njegov duh hoče poskusiti svoje moči, njegov razum spoznati resnico. Loti se preiskavati tudi verske reči. Toda kmalu se spotakne in — obnemore ; zakaj se svojim pičlim, površnim znanjem, brez načelne trdnosti, polen predsodkov in skepticizma ne najde v veri tega, kar išče. Vera govori o rečeh, katere visoko presegajo njegov razum ; oila zahteva vero v resnice, katerih nikedar v življenju ne bo razumeti mogel; sploh mu vera pogosto stavi pred oči resnice, ki se nanašajo na drugi svet, ki segajo v večnost. Ker ne more vsega popolnoma zapopasti, ker mu njegova nebrzdana želja, vse razumeti, brani ponižno v veri podvreči se avktoriteti, katera nam je tako vero razodela, ker prenelia misliti tam, kjer bi še le misliti pričeti moral: se mu vzbude razne dvojbe, ki ga privedejo do tega, da omamljen od napuha zavrže vse, česar ne more zapopasti, kot nespametno, kot nevredno takega razsvitljenega duha! On ne pomisli, da prava, splošno veljavna vera ni plod učenjaškega presojevanja, temuč sad milo-ste božji in dobre volje. Vsaki pa tudi sposoben ni soditi o verskih rečeh, naj si bo v drugih strokah še tako zveden, kakor n. pr. tudi najzgovorniši odvetnik ni zmožen nadomestiti skušenega zdravnika pri bolniški postelji. Zakaj ako pomislimo, da nam krščanska vera odgovarja na najvišja, najimenitniša vprašanja človeštva, da nam pojasnjuje najtežavniša vprašanja metafizike, nravnosti, socijaluega reda, da nam sveti v globočine narave in zgodovine ; ako pomislimo nje velikanski, vže toliko stoletij trajni vpliv na človeški rod, vpliv, kateremu se ne more odtegniti nihče — tedaj moramo pripoznati, da je treba poprej marisičesa se učiti, marisikaj znati, da je treba tudi precejšnje merice ponižnosti, predno se izreče sodba o verskih zadevah. Gotovo je torej velika lehkomiselnost, v tako imenitni zadevi, kakor je vera, zaupati lastnemu negodnemu, nepremišljenemu razumu. Pameten in ponižen človek si bo v verskih dvojbah poiskal pomoči in sveta pri možeh, ki so v veri dobro podučeni, ki temeljito poznajo nje nauke, nje zapovedi, nje zgodovino. Ali ravno tega ne mora sedanji maloverni in brezbožni svet. Mari-sikateri govori: Jaz bi rad veroval, toda ne morem. Pa zakaj ne more ? Zato, ker noče verovati. To nam. spričuje njegovo lastno obnašanje. On dobro ve, da sv. katoliška cerkev ni kaka skrivna družba, da ona nikedar še ni komu prepovedala podučiti se v verskih rečeh, temuč ravno nasprotno.. Toda čeravno on to ve, vendar ničesar ne stori, da bi se dobro podučil v verskih resnicah in vtrdil v verskem prepričanji; vse pa stori, da bi se le še bolj vtrdil v verskih dvojbah ter zadušil v svojih prsih nemirno vest. On se ne da voditi od nezmotljive cerkve, katero podpira, vodi in vlada sv. Duh ter jo uči vso resuico — raje se da voditi od nespametnih, absurdnih nazorov kakega brezbožnega filozofa. Z veseljem se poprime vsega,, kar je zoper vero in zauičevaje zameta, kar za njo govori. Vedno ima v roki časopise in knjige, v katerih se zaničuje sv. vera in goje strasti, nikedar pa se ne vglobi v resno premišljevanje in branje knjig, ki branijo sy. vero, ki rešujejo razne dvojbe in vgovore proti nji. Ako se pa človek ne da oprostiti svojih dvojb,. ako nikedar ne pomisli, kako slabi in nevtemeljeni so njegovi vgovori, ako se noče seznaniti vsaj z glavnimi dokazi sv. vere — kedo bo potem še mogel trditi, da je prišla njegova želja po veri res iz dobrega srca ? On je neveren iz lahkomiselnosti, ker je preslepljen od napuha svoje domišljave duhovitosti, učenosti in razsvitljenosti. Z druge strani je mnogo takih, ki se sploh uikedar niso resno menili za verska vprašanja, ki pa polni predsodkov in nevednosti v verskih rečeh iščejo svojo slavo, svojo imenitnost v tem, da trobijo z brezverci v en rog. Ker se niso temeljito seznanili niti s temeljnimi resnicami naravnega spoznanja, ki so prva podlaga veri in katere vera sama presuponira, tako da je brez poznanja teh resnic nemogoča katerakoli vera ali verstvo, kakor n. pr. spoznanje božje eksistencije, duhovnosti in neumrjoč-nosti duše, prostosti volje i. t. d., ker torej niti o teh resnicah ni prepričan, potem se ni čuditi, da je njegova vera tako opešala, da se mu je versko prepričanje tako omajalo. V teku svojih dijaških let je tolikokrat imel priliko slišati, kako malo se dandanes ceni sv. vera; mrzlo, pusto, dostikrat posmehljivo se mu je o nji govorilo ; sejal se mu je v srce verski indiferentizem, ko so se mu izbijali iz srca „verski predsodki11, ko se mu je trdilo, da je negotovo, kedo ima prav, ali katoličan, ali protestant, ali mahomedan ; da ni mogoče spoznati resnice, da nimamo o ničemer trdnega prepričanja, ampak le mnenje i. t. d. Vse to ga je za vero ohladilo, tako da zdaj z drugimi vred, domišljaje si „uapreduost“ in „možato treznost", prevzetno govori: Vera ni za naš razsvitljeni vek. Človeška dostojnost zahteva, da se čim prej otresemo verskih sanjarij in brezmiselnosti. Vero mi leliko pogrešamo: nam zadostuje naša estetična izobraženost, naša „eksaktua veda“. Vera je za neučeno, priprosto kmetiško ljudstvo. — Tako in enako govori tak „učen“ junak in čim predrzniši zna govoriti zoper vero, čim očitniši kaže svojo brezbožnost, tem višje meni da stoji nad drugimi. To je pripoznal vže mari-sikateri brezverec na smrtni postelji. Seveda ko mu je svetila luč mrtvaške sveče v njegove zatemnele oči, ob uri, ko je imela nastopiti duša njegova pot v večnost, tedaj so se mu odprle oči in v vse drugačni luči je videl in zrl verske resnice, kakor ne-kedaj poprej. V hipu so izginili vsi oni vgovori, vse one velike težave; ostal je marisikateremu le grozoviti napuh, ki mu je branil še o pravem času poskrbeti za dušo ter vbežati strašnim kaznim, ki jih brezvercem žuga vera. V zgled hočemo navesti le Schopenhauerja, tega pri nas tako cenjenega filozofa-pesimista. Ko je bil Schopenhauer na smrt bolan, je v velikih bolečinah, dasi bogatajec, zavpil : O Bog, o Bog! Alije v vaši filozofiji tudi še kaj prostora za Boga? ga vpraša zdravnik. Oh! pravi filozof, v bolečinah se ž njo brez Boga ne shaja ... Pa bolečine so odnehale, zdelo se je, da se je vse na bolje obrnilo. Pri tej. priliki ga zdravnik spomni njegovih besedi ter mu prične govo- riti o večnosti in o našem Odrešeniku. Schopenhauer zakriči ves iz sebe : Pustite me v miru s tem strašilom ! Take bedarije so za otroke, filozof ne potrebuje nobenega Kristusa. Umrl je še tisti dan1). Posebno bogat vir, iz katerega se izliva v toliki množini mlaka verske brezbrižnosti in nevere, je pa sprideno, pregrešnim .strastem vdano srce Kako bi pa tudi moglo drugače biti ? Sv. katoliška vera s svojimi kot solnce čistimi nravnimi nauki, vera, ki napeljuje človeka do naj višje popolnosti, ki mu za vzor nravne dovršenosti kaže na včlovečeno Besedo božjo, nikedar ne more dopasti ljudem, ki so vdani pregrešnim strastem. Kakor se luč ne more strinjati s temo, tako se ne more vjemati vzvišena, plemenita krščanska nravnost z nravstveno spridenostjo. Potrjujejo nam to besede sv. pisma: „To pa je sodba, ker je luč prišla na svet in so ljudje bolj ljubili temo kot luč ; zakaj njih dela so bila huda. Slehern namreč, kateri hudo dela, sovraži luč in ne pride k luči, da niso svarjena njegova dela.“ (Jan. 3. 19. 20.). Kakor hitro izroči človek svoje srce v oblast strasti ter ne brzda svojega hudega nagnenja z močjo volje in se ne da voditi od pravega spoznanja svojega razuma, kakor hitro premagan popusti boj proti skušnjavam; postane njegovo srce plen in suženj onega ognja poželjivosti, ki v njem polje te ga vleče le k posvetnim in minljivim stvarem. Ker so ga strasti vsega omamile ter mu duhovne oči zatemnile, se on ne zmeni več za to, kar uči sv. vera, temuč nebrzdano hrepenenje po vživanju mu vzbuja željo, da bi ne bilo vse resnično, kar uči vera. Kmalu se naveliča hudega boja mej krepostjo in hudobijo, začne zanemarjati krščanske dolžnosti, svete zakramente, službo božjo in molitev. Z veliko bistroumnostjo išče vzroke in razloge, s katerimi bi se mogel opravičevati in vsaj nekoliko pohladiti nemirno, pekočo vest in, ker mu nobeden ne zadosti, skuša zadušiti glas vesti z branjem vmazanih knjig, v razuzdanosti in nezmernosti, v družbi brezbožnih tovarišev. Polagoma pride tako daleč, da zavrže vero mej staro šaro ter jo prišteva mej izmišljotine in imenuje barbarstvo. Seveda tudi on noče biti brez nravnosti. Toda ta nravnost ne sme biti ozkosrčna in prenapeta temuč, brez predsodkov, kakor je osnovana v naravi sami »brezverskega vplivanja, nravnost, ki dovoljuje človeku1' vživanje življenja v najpo-polnišem pomenu besede. To je nravnost, da se Bog vsmili! nravnost, katera pristuje nespametni živali, ne pa od Boga vstvar-jenemu z razumom in voljo obdarovanemu človeku. Pri tem se pa še sklicujejo na stare paganske narode, posebno na narod grški. Seveda brez vsacega razloga. Čeravno so bili oni narodi zabredli v velike zmote glede božjega bitja in pravega bogoslužja, ‘) Janssen, Zeit. u. Lebensbilder (1. Aufl.) 123 f. vender tako daleč niso zašli, da bi trdili — nravstveno živeti je mogoče brez vere. Prva vseh postav, pri vsakem narodu je bogoslužje, pravi Sokrat (Xenophon Memorab. 4. 4.). Aristotel izvaja potrebo vere iz splošnjega prepričanja ljudi ter pravi: ..Človek je vstvarjen za resnico in zavoljo tega ne more drugače kot resnično biti to, kar se splošno veruje.“ (Rhetor. 1, 1, 11.). Še bolj določno govori Platon : ,,Vsak, ki hoče srečen biti, se mora v ponižnosti in zatajevanju podvreči božji postavi. Ošabneži, ki se v bogastvu, lepoti in mladosti prevzamejo, sicer trde, da morejo shajati brez Boga in se tudi kar nič ne pomišljajo tako u-čiti tudi druge. Dokler se jim dobro godi, res pravijo, da se živi na ta način prav prijetno. Pa to je le goljufiva omamljenost. V resnici delajo le škodo in povzročujejo nesrečo ter vničujejo družine in države. Resnično plemenit mož pa sprevidi, da obstoji najlepši del njegovega življenja, najboljša vaja kreposti in naj-gotoviša pot k blaženosti v tem, da se združi z Bogom v molitvi, v darovih in vsakovrstnem češčenju.14 (Leg. 4.) Sokrat, Plato, Aristotel, to so po našem mnenju gotovo vredni zastopniki grškega naroda, pa kakor smo slišali, oni niso nikedar učili, da se mora nravnost odtrgati in oprostiti verskega vpliva, temuč ravno nasprotno. O, da bi se le hotel kaj učiti od starih sedanji neverni svet ter po njih zgledu s tolikim hrepenenjem iskati resnico ! Toda on beži pred njo, maši si ušesa, otresa se je kot sitne o-pominjevalke ter služi naprej svoj strastni in nebrzdani poželji-vosti srca. Resnično je, kar pravi neki učenik duhovnega življenja „Nevera ni prvi greh. Ona je kazen za d ruge grehe. Greh se kaznuje z grehom“. Ko je bil ponudil dominikan P. Laber-thonie slovečemu filozofu Bouguerju, ki je bil ob svojem času dika francoske akademije, nekatera znanstvena dela o veri s tem namenom, da bi jih študiral ter se spreobrnil, je filozof vpričo mnogih odgovoril: „Jaz sem bil neveren le zaradi tega, ker je bilo moje srce vdano grehu; lotite se toraj najvažnišega, da ozdravite rajši moje serce v sv. pokori, kakor pa da me pod-učite.“ Spreobrnjenje tega učenjaka je bilo resnično in stanovitno. Krščansko je umrl 1. 1758. Ni zastonj rekel vže sv. apostelj Pavel (1. Tim. 1. 19.):. »Dobro vest so nekateri zavrgli in od vere odpadli.14 K tem besedam opomni sv. Janez Krizostom: »Po vsi pravici. Zakaj ka-koršno je življenje, tak je nauk. Zaradi tega jih je toliko padlo nazaj v ajdovsko malikovalstvo. Da bi jih namreč ne mučil strah pred prihodnostjo, se trudijo na vso moč pregovoriti, da je vse, kar vera uči, neresnično in izmišljeno44. Da, resnica jim napravlja strah, da preblede, ko jo šlišijo. Podobni so onemu podkupljivemu in prešestnemu rimskemu prokonzulu Feliksu, h kateremu je bil prišel sv. apostelj Pavel ter mu začel govoriti „o pravici in čistosti in prihodnji sodbi. Feliks je pa prestrašen rekel: Za zdaj le pojdi, ob priložnem času te bom pa poklical.“ (Ap. dej. 24. 25). Prevzetnost in napuh združen s čudovito lahkomiselnostjo in pa slabo, pregrešno življenje, to so nekateri in sicer poglavitni vzroki sedanje verske mlačnosti in brezbožnosti na svetu. Sveta dolžnost vsakega, ki ima še kaj srca za pravo srečo in napredek svojega naroda, je: z vso močjo vstaviti se temu pogubonosne-mu toku in duhu časa. Le neomahljiva in stanovitna delavnost blagih in značajnih mož more odvrniti nesrečo, katera nam preti v prihodnosti. Resnice sicer laž ne more premagati, vendar ne sme manjkati braniteljev, kjer je toliko lažnikov in zapeljivcev. P. A. Liberalizem v našem srednjem šolstvu. Spomini. Dvajset let. — Kaj ? — Zakaj ? Te dni sem se poslovil od zavoda'), katerega gojenci obiskujejo državno gimnazijo. Preživel sem v njem dvajset let, torej cvet možke dobe. Ta leta padejo v dobo, v kateri se je naredil prvi poskus z novim šolskim zakonom, katerega je 1. 1868 liberalizem naklonil avstrijskim narodom. Novi zakon je šolo odtrgal od Kristusa in njegove cerkve izročivši jo mej verski državi. Z mladeniško gorečnostjo, s ponosno samozavestjo so se šole začele prevstrojevati po načelih novega zakonika. In od teh načel se je pričakovala nova, zlata doba. V kratkem je imel svet videti, da Pij IX ni prave zadel, ko je obsodil naše nove šolske postave kot zaničevanja vredne — abominabiles ! Skozi dvajset let torej sem imel priliko v neposredni bližini, občujoč vsak dan z dijaki, opazovati duh in smer novodobne, liberalne vzgoje, okušati sad, ki ga obraja. Kar sem pri tem o-pazil, izkusil, o tem sem nekoliko vže pisal v cerkveno-vradnem listu „Folium periodicum"; veliko več pa sem zamolčal iz raznih, lehko umljivih ozirov. O državni šoli in odgoji pisati ima pravico vsak prosti državljan. Šola je javen zavod; javne zadeve se smejo javno ‘) Malo semenišče „Andreanum“. •razpravljati, ocenjati. Učitelj v šoli je kakor duhoven v cerkvi. To, kar govori v šoli kot učitelj, ima pravico zvedeti, presojati občinstvo, katerega otroci se vzgajajo v šoli. Zdi se nam potrebno to povdarjati, da ne bo pač nihče mislil, kakor bi dijaki, kateri starišem ali drugim razodevajo, kar so v šoli slišali, bili ovaduhi. Mi sicer nismo nikoli radi učiteljev izpraševali dijakov, kakor ■bi imeli po raznih razredih razpostavljene svoje ogleduhe. To bi ne bilo prav! Kar smo zvedeli, zvedeli smo le bolj slučajno, izvršujoč svoj posel. Da se pa v teku dvajset let marisikaj sliši in zve, je naravno, ker oči in ušes človek vender ne more držati zaprtih ! Je pa še tudi drug razlog, ki nas je napotil, nekaj pisati o srednješolski odgoji. Znano je, da smo po „Rimskem Katoliku11 in posebno še po „Dijaški Prilogi" stopili v ožišo dotiko se slovenskimi ■dijaki. Naši nameni pri tem so bili čisti, plemeniti. Vender se je dotičnim šolskim oblastvom zdelo potrebno, prepovedati dijakom prejemanje in čitanje našega lista ter sploh vstaviti vsako občevanje z nami. Tožili so nas na najvišjem mestu, odkoder je tudi v teku osmih mesecev dvakrat na slovenske gimnazije do-šla omenjena prepoved. Naša ponižna prošnja na visoko mini-sterstvo : naj bi se nam doposlal dotični odlok, se ni vslišala; tem manj se je blagovolilo ozirati se na našo pritožbo. Obsojeni smo brez milosti 1 Liberalni listi, kateri nas imajo za vladne klečeplazce, so s presrčnim veseljem pozdravili omenjeno prepoved. Prav. Ali ravno zato bi hoteli tudi mi se svoje strani pojasniti občinstvu, kaj sme ista šolska mladež, katera se je radi razširjanja in branja „Rimskega Katolika" na neki gimnaziji kaznovala se zaporom in z vkori, kaj sme in celo mora ta mladež brati in naročati si vsled priporočila ali izrečnega povelja svojih •odgojevateljev. Bodi torej pričujoči spis ob enem naša obramba ter pokaži svetu, kako prenagljeno in nedosledno je bilo iztirati iz srednjih šol list, kateri more le koristen biti mladini. Občinstvo, katero s tolikimi žrtvami vzdržuje javne šole, navadno niti pojma nima o šolstvu, katero bi imelo njemu služiti, niti o duhu, ki taisto preveva. Šola je ločena od družine ; država edina vlada in gospoduje tukaj absolutno po svojih skrbno izbranih, dobim plačanih organih, strogo se držeč brezčutnih paragrafov; po šolskih svetih ji je zagotovoljena večina najvišji volji vedno klanjajočih se mož; vsaka želja, ki bi prišla od drugod ter hotela vplivati na šolski mehanizem od neyradne strani, se kompaktno odvrne in vjalovi; vsaka pritožba je neosnovana, da, vže kot taka je žaljiva! Ali čudo tedaj, da vsakemu upade pogum, črhniti ali zapisati le besedico proti vzorni, nedosegljivi državni vzgoji! Kaj pa tako zyani ljudski zastopniki, ki sedijo v deželnih in državnem zboru ? Berite govore in pritožbe, kakor se navadno slišijo ob razpravi letnega proračuna ! Poslušajte interpela- cije, potrebne in nepotrebne, s katerimi se od državnih poslancev nadlegujejo ministri! Tu so dvojezične table, tu poštni pečati, pa zopet rudeče srajce privačenskih sokolov, katere je vlada prepovedala — taki in enaki so predmeti glasovitih interpelacij, na katere mora vlada odgovarjati, da ne pade v nemilost. pri ljudskih zastopnikih Prav! Mi pa mislimo, da vse to so lnalostl v primeri z drugimi, vero in najvišja načela zadevajočimi vprašanji. In tako vprašanje je dandanes v prvi vrsti šolsko vprašanje. O njem se leto za letom pridno — molči, kakor da bi til ne šlo za naše najvišje interese ! Kakor smo-zvedeli iz gotovega vira, so hoteli nekateri pogumni možje pred letom dni spraviti pred državni zbor zadevo, ki se je dotikala ljubljanske višje gimnazije ; svet naj bi bil daleč po Avstriji zvedel, kaj vse se na državnih šolah govori in bere! Toda bili. so ravno naši slovenski, s koalicijo zaročeni poslanci, kateri so vso to reč skrbno zaprečili.... Čemu pač? Reč pretiravajo vročekrvni kapelani in neskušeni vredniki, mej katere spadamo pač tudi mi! V šolah pa je vse dobro, vse postayno, vse krščansko... Tako je hotela koalicija. Hvala Bogu, da je ta koalicija — bila. Res, žalostno! Človek z vso pravico povprašuje, čemu sploh, so poslanci ? Ali res le za to, da nam za davke glasujejo ? So-nekatere reči, ki ne morejo priti v javnost drugače, kakor po glasu neodgovornih, nedotakljivih ljudskih zastopnikov. Ako mi pišemo, se nam konfiscira, ako se postavno pritožimo, se naše pritožbe — vržejo pod klop, nas same pa se sumniči kot hujskače, zapeljivce ! O koliko smo trpeli od koalicijske more! No, zdaj je razbita, in njeni častilci imajo čas gledati, kako votel je bil malik, katerega so molili. Zdaj smo — upamo — prosti, tudi mi, da izprašujemo na šolstvu njeno slabo vest ter ji očitamo grehe, katerih svet ne pozna. „Rimski Katolik" in njega razmerje do dijakov. Ko smo pred sedmimi leti sklenili izdajati „Rimski Katolik1*,, nas je nehote peljala misel tudi na dijake, v katerih družini smo živeli, deleč ž njimi veselje in žalost. Ako sploh kedo, smo gotovo mi dobro poznali njih prave potrebe, njih težnje, njih ideale. Tedaj se nam je samo ob sebi stavilo vprašanje: ali bomo mogli koristni biti tudi dijakom ? ali bode naš list tak, da ga bodo smeli brati tudi oni ? — Zakaj ne ? dobili smo za odgovor. Vže, v vabilu k naročbi smo bili naznanili, da bomo ocenjali Stritarja iu druge pisatelje ; zakaj bi torej ne smeli brati takih ocen dijaki, kateri večino svojih prostih ur porabljajo v branje raznih slovstvenih del ? Pa naš list si je bil postavil nalogo, načelno-razpravljati časovna vprašanja, vsled česar mu ni bilo mogoče /popolnoma izogibati se politike ... A dijakom je politika prepovedano polje! Naš list torej ne bo za dijake ! Toda mi smo tudi dobro vedeli, kako razširjen mej dijaštvom je bil list izrečno politiške, celo panslavistične tendence — „Slovan“, za njim „Slo-vanski Svet;“ vedeli smo, kako so dijaki vedno prejemali razne politične liste, celo „Slovenski Narod11 itd., kako je zadnjih let posebno dijaško glasilo BVesna“ nabiralo si iz dijaških krogov naročnikov, sotrudnikov, pristašev za politiške in celo proti-av-Strijske pa socijalističue smotre (glej pravdo proti „Omladini“); in kar se še posebe politike tiče, znano nam je bilo, kako se v višjih razredih srednjih šol dijakom naznanja, da smejo obiskovati gostilne in kavarne (česar se mladi gospodje, kakor ve ves svet in tudi gospodje profesorji, tudi pridno poslužujejo), kjer najdejo na mizi vedno raznih političnih listov, katere seveda tudi bero (tako šola sama navaja dijake k politiki) — mi tedaj, ki smo vse to in drugo dobi o vedeli, smo pač menili, da tudi Rimskega Katolika1' politika, ki je imela biti listu le postranski predmet in vedno le načelna, bi ne smela dajati nikomur povuda, •svariti dijake pred njim ali ga prepovedovati. Brez pomislika, kot večletni, vestni izgojevatelj smo sklenili, list dajati v branje tudi dijakom, gotovo samo zrelim, odraslim dijakom srednjih 'učilišč. Pa še nekaj drugega je, kar nas je nagibalo to storiti. Mi •smo vedeli in večkrat se solzami v očeh obžalovali, kako razni faktorji delajo pri učeči se mladini srednjih in višjih učilišč na to, da bi v mladih duhovih omajali pravo prepričanje, zadušili versko misel. Materijalizem, večkrat v zvezi z nekim mračnim, nezdravim idealizmom, tare dandanes duhove, pustoši, srca. Imej človek le iskrico krščanske ljubezni do mladine, katero si je sv. Duh posvetil v svoj živi tempelj, mora pri tem razdejal-nem delu iz dnu svojega srca britko zastokati; poroditi se mu mora trden sklep, da bo, veljaj, kar hoče, krepko zavihtel meč v o-brambo božjega svetišča. Ne napadati kogarkoli, ampak pred napadi braniti ono mladino, do katere ima cerkev in družina naj--svecejše pravo — to smo vedno in vselej namerjali, ko smo oce-mjali pisatelje in pesnike, ko smo vabili dijake v krog svojega lista. Težko je kedaj naš list zagledal beli dan, da bi se ne bila napadala, sramotila načela, ki so prvi pogoj vsakega pravega napredka in sreče. Še dovolj prizanesljivo smo ravnali ; naši glavni napadi v listu so se obračali proti materijalizmu, bodisi v filozofiji, v politiki ali v leposlovji. Kolikokrat se nas je polotila skušnjava, da bi konkretniše govorili ter s prstom pokazali, kje se dandanes večkrat mladini obujajo dvomi o neumrljivosti duše, o bivanji Boga itd. Toda te skušnjave smo premagavali, Tcer nismo hoteli učitelje pripravljati ob veljavo pri mladini. Prizanesljivo smo ravnali ter tako pričakovali, da se bo prizanašalo tudi nam t. j. da se bodo naše objektivne, stvarne razprave vsaj brez očitne nevolje sprejemale in se ne bo mladina s kaznimi in žuganjem odvračala od našega lista. Ako se nas izob-čuje, ker branimo, kar nam je najsvetejše, naj bi mi molčali k napadanju onih resnic, za katere smo pripravljeni vsak hip dati' kri in življenje ? ! Ne, povzdignili bomo glas — bodi ljubo ali neljubo — da pač nihče ne misli, kakor bi bilo pri nas vse v najlepšem redu, kakor bi ne pretila od šole, v kateri se je in-diferentizem pozakonil, veri in nravi nobena nevarnost! Drugih namenov nismo imeli. S pismi „sIovenskim dijakom“ smo hoteli leševožišo zvezo stopiti se srednješolskim dijaštvom, podučevati je na njemu primeren način, razpravljati ž njim razne koristne reči ter spodbujati je k vstrajnemu, plemenitemu delovanju. Prepričani smo bili, da mladeniči, kateri izpovedajo načela našega lista, ne morejo moralno propasti, da ohranijo čisto vero in vest in morajo biti kedaj koristni udje cerkve in države. Vedeli smo-iz lastne skušnje, koliko zlatega časa potrati dandanes mladina z branjem mehkužnih leposlovnih spisov, povestij, romanov itd. S tem se enostransko goji domišljija in sentimentalnost, a vle-nabljajo se druge, višje vzmožnosti dušne. Zatorej smo hoteli mladino napeljavati k vstrajnemu branju in treznemu razmišlja-vanju znanstvenih in filozotičnih razprav, kakoršne prinaša „R. Kat.“ ; zvajati smo jo hoteli na pot resnega mišljenja ter tako Slovencem vzgajati može-mislitelje, može-značaje. Izgovor, da mladina ni še zrela za čitanje filozotičnih spisov, je pač piškav. Česar mladina nikakor ne razume, to kmalu opusti; a skušnja nas je učila, da je v našem listu vedno našla veliko hrane, prebavljive in koristne ; in hvala Bogu, da je list pri mladini obrodil veliko sadu. Čudno pač, kako se s toliko vestnostjo pazi, da bi mladina ne dobila v roke previsokega, nerazumljivega berila, ko se ji vender v šoli sami in v šolskih knjigah podaje toliko skrivnostnega in celo izomikanemu mislitelju nepristopnega! Taki so pač nekateri pesniki, kakor šopirno zveneči Schiller ali Goethe v svojem kabalistično-mističnem „Faustu.“ In kaj naj jše le rečemo o tajnostnem slogu Lindnerjeve uvodne filozofije in. druzih njegovih knjig, ki se rabijo v višjih gimnazijskih razredih in na drugih srednjih učiliščih! Tukaj naj bi se začelo z izključevanjem in čiščenjem nerazumljivih knjig! Nevarnosti, ki pretijo šolski mladini od slovstva. Mi jemljemo slovstvo v širšem pomenu o vsem, kar se nami podaje v knjigi. Slovstvo je dandanes velemoč. Tudi mladina za-jemlje največ duševne hrane iz tiskane knjige. Zatorej je prevelike važnosti, kake knjige dajemo dijakom v roke, kake knjige jim priporočamo v berilo. Začnimo pri knjigah, ki so vradno potrjene za šolsko rabo- Menimo, rta bi se posebno pri takiii moralo skrbno paziti, rta niti ena beseda ne žali bodisi verskega ali nravstvenega čuta. Pa žalibog, da temu ni tako; in tako neče biti, dasi smo i mi i; drugi vže opozarjali na nekatere šolske knjige. Predaleč bi segli, ako bi hoteli premotrivati vse knjige, ki so od vis. c. kr. ministerstva potrjene za šolsko rabo in so tudi resnično v rabi na raznih gimnazijih in drugih učiteljiščih. Koliko je tu krivih naukov, koliko očitnih ali zakritih herezij ! Panvinizem se tako rad vtihotaplja v naše šole bodisi pa knjigah bodisi po predavanji gospodov profesorjev. Na goriškem kakor tudi na ljubljanskem višjem gimnaziji se danes kot učna knjiga za naravoslovje rabi: Pr. Vitus Grabner „Leitfaden der Zoologie,* katera je na več krajih pisana v darwinističnem in materijalističnem duhu. Na strani 62-63 se n pr. bere: Pie Erkliirung der Verwandtsehaft z\vischen deu einzelnen Thierfor-rnen \viire selu- einfach, wenn man von der Annahme ausgienge, dass die jetzt lebenden Thierformen von einfacher gebauten Vor-fahren abstammen. Fiir die Zuliissigkeit.. scheinen... zn spre-chen: a) Wir kbnnen zum Theile direct beobachten, dass die jetzt lebenden Thierformen oder Arten s i c h verande r n (variieren) und dass insbesonders a u s d e n v o r h a n d e n e n Arten auf dem Wege der Fortpflanzung (Kreuzung) und Anpassung neue Form en sicli entwi-c k e 1 n. . . . 4. Aus dem Bisherigen scheint zu folgen, dass es n u r ein e i n z i g e s na. tiirliehes S y ste m der Thiere geben kann. — Stran 113: Vogel der Kreide u. Juraperiode . — Par-um nannte man dieses auf niedrige Vorfahren hindeutendes Thier auch F i s e h v o g e 1. — Stran 127: Per Umstand, dass der Frosch im Laufe seiner... Entwickelung Zustande durch- macht deutet darauf hin, dass die h e u t i g e n kiemen- losen Landamphibien von kiemenathmenden, W a s s e r t h i e r e n abstammen. Pripomniti je treba, da so v knjigi besede, katere naj bi bralcu vsilile Barwinovo mnenje, tiskane z razmaknjenimi črkami. Vednost ima vže po svojem pojmu namen izsledovati resnico. Vsako raziskovanje ali obravnavanje pa, ki logičnim pravilom in neovrgljivo dokazanim resnicam bije v obraz, ne zasluži imena »znanstvenega raziskovanja.* In take hibe se nahajajo v omenjeni knjigi. Pa profesor te napake učne knjige popravi, bi moral učencem pri razlagi povedati, da oni videz (es scheinen Griinde dafttr zu spreciien es sclieint abzustam- men) ni resnica, da ta podobnost tukaj temeljito goljufa. Profe-sorju-naravoslovcu morajo vže po poklicu znani biti učenjaki, kateri so Panvinovo teorijo kritično pretresali in temeljito zavrgli n. pr. Froschhammer v BAthenaeum“ (Miinchen 1862 p. 439-530). Znan bi mu moral biti tudi Jul. Wilh. Wigand. Nepri- stranskemu naravoslovcu tudi ne sme biti odveč, pečati se s katoliškimi učenjaki, kakor je: Pescli — die grossen Weltrath-sel. Ako hoče profesor glede tega vprašanja učencem popolno objektivno resnico govoriti, jim mora ob priliki povedati, da so možje, kakor amerikanski geolog JDawsou, angleški poleontolog Nicholson (Evolutionstheorie), francoski antropolog A. de Qua-terfages (das Menschengeschlecht, Leipzig 1878) in dr. strogo dokazali in za vselej znanstveno dognali, da vsej Danvinovi hipotezi manjka znanstvene vtemeljitve, da je ista le nedolžna igrača, s katero naj se modroslovci še nekoliko poigrajo. D a r w i-nova teorija se je preživela: tako govori dandanes učenjak-naravoslovec. Toda žalibog, da kaj takega dijaki v šoli ne slišijo vselej. Ne le da se Damin odločno ne obsoja, ampak skuša se celo v smislu njegove teorije reševati vprašanja o duši, o Bogu, o vesoljstvu itd. Na ljubljanskem višjem gimnaziji so pred letom tožili profesorja, kako je z neprevidnim razlaganjem, da živali mislijo, sklepajo, da živalski stariši svoje mladiče učijo itd., napeljeval svoje učence k misli, kakor bi ne bilo bistvene razlike mej človekom in živalijo. Kavno tako je 1. 1895 profesor na goriški gimnaziji pri razlaganji človeškega okostja povspel se do trditve, ki mora v dijakih pač obuditi misel, da človek ni nič druzega, nego višje razvita opica. Poslušajmo: Moglo bi se celo iz števila repnih vrtencav (Sch\vanz\virbel) sklepati na kulturno stopinjo človekovo, v smislu, da stoji le-ta na višji stopinji kulture, ako je število taistih manjše, in nasprotno — prav tako, kakor imajo pri opicah višje razvite krajši rep, nego nižje stoječe. Tako n. pr. gorila nima celo nobenega repa.1) Drug profesor istega gimnazija je pred meseci pri razlaganji Ksenofontovih »Spominov na Sokrata-* modroval tako-le : To, o čemer so Sokrat in drugi stari filozofi raziskavah (namreč o bitji vesmira t. j. iz česa svet obstaje : iz vode ali ognja, ah se giblje ali v miru stoji), nam je vže davno jasno. Zdaj se vprašuje le po početku, po postanku vesoljstva, torej ali biva Bog ali ne? Ako pa vzamemo, da bo znanost v isti meri napredovala, kakor doslej, tedaj smemo sklepati, da v tolikem času, kolikor ga je preteklo od Sokrata do nas, bode v prihodnosti to določeno. Na j verjet niši je postanek vsled gibanja, torej po teoriji D a r w i n o vi.2) ') Man kčinnte sogar aus der Anzahl der Schwanzwirbel auf die Kul-'turstufe des Menschen scliliessen, in dem Sinne, dass er auf oiner hohercn Kulturstufe steht, wenn die Anzahl derselben kleiner ist, und umgekehrt ; gleicluvie boi den Affen die hiiher entvvickelten einen kiirzeren Schvvanz haben als die niedriger stehenden. So bat z. B. der Gorilla gar keinen Schwanz. 2) Ta očitno darwinisti£ni, ateistični nauk se je t javni šoli slišal 1. 1895. Nemški original : Dariiber, vvas Sokrates und die anderen alten Philosophen ■geforscht liaben (niimlich iiber das Wessen des Weltalls d. i. vvoraus es be-steht, ob aus \Vasser oder Feuer, ob es sich bewege oder stillstehe), sind Isto tako diši močno po darvvinizmu celo „Slovensko berilo “ za peti in šesti razred srednjih šol — sestavil in izdal dr. Jakob Sket.1) Vzemimo št. 162 z naslovom: „0 pojavih p r i-rodnih nagonov pri živalih.* Primeri vrsto 81 in dalje : „Pa saj nam ni treba iskati v daljavi dokazov za to, da imajo živali razum; najboljši dokaz nam je istina . . .“ Dalje vrste od 93 — 102 (str. 352), katere prepišemo doslovno : „Raz-umu v zavesti dejstvujočemu stavimo tedaj nasproti prirodni nagon, ki, ne poznavajoč namena, tako svoja dejanja vravnaya, da se doseže nezmotljivo pravi smoter. Pretežavno je čestokrat razsoditi, izvira li tako dejanje iz instinkta, ali pa mu je razum izvor; težavnost se ne malo poveča s tem, da ne poznamo načina, kako živali svoje misli razodevajo; manjka nam torej pravega merila v presojo duševnih sposobnosti živalskih; moramo jih torej primerjati s človeškimi odnošaji, katere edino razumevamo. Motili pa se ne bodemo, če vzamemo, da se ravnajo višje živali večji del, nižje pa nemara izključi j ivo po prirodnem nagonu11. Poprej, v vrsti 90, je bil namreč rekel: „Mnoge živali imajo razumnost in pomnjevost, stvarjajo si pomisli, sodijo in sklepajo.* Definicija: človek je razumna žival •— velja potemtakem nič manj o volu, slonu, pesu in opici. Potem pa išči še razlike mej človekom in živalijo ! Ali je žival: človek ali pa je človek žival; vsekako pa sta si po bistvu enaka, ker oba imata razumnost; ločita se le vtoliko, vkolikor ima človek skupno bistvo v veliko višji meri popolnosti,, kakor žival. Da je pisatelj omenjene razprave, g. H. Schreiner, v resnici danvinist, kažejo tudi besede na str. 356 vrsta 281-283,. kjer govori o znani danvinistični *borbi za obstanek." Pa kar se ne doseže se šolskimi knjigami *), to mora dopolniti domače berilo. Pripomniti nam je, da dandanašnji skoraj, vse priyatno berilo učencev vodi šola sama. Osnovale so se „di- wir schon langst hinaus. Jetzt handelt es sich mir ura den Anfang, um die-Entstehung des AVeltalls, also ob es einen Gott gibt oder nicht. Wenn wir aber voraussetzen, dass die Wissenschaft in demselben Grade fortschreiten vvird, wie bis jetzt, so kbnnen \vir schliessen, dass in einer solehen Spanne Zeit, wie sie von Sokrates bis auf uns verflossen ist, in der Zukunft dies erklart sein wird. Am vvahrscheinlichsten ist die Entstekung durch Bewegung also nach der Theorie Darwins. ') Na to opozarjamo posebno tiste Slovence, ki še vedno tako radi povdarjaje vernost in devištvo slovenskega slovstva ! 2) O filozofiji, ki se predava v višjih razredih naših gimnazijev in ni* učiteljiščih, smo vže večkrat govorili v našem listu. To je filozofija Kantovega kriticizma, kolikor jo je predelal posebno Herbart pa njegov navdušeni privrženec — dr. Lindner. Ta filozofija je v svojem jedru izrečno zavržena od katoliške cerkve ; ona ne pripelje človeka čez meje subjektivnega dvoma; po njej se ne d& dokazati niti bivanje Boga niti duhovnost in neumrljivost duše; po njej je volja prosta le a coactione, a ne a necessitate (očitna herezir ja) ; ta filozofija pridiguje od Boga in od njegove volje neodvisno moralo, je krščanstvu skozi in skozi sovražna, (a filozofija pomežikuje z darvinizmom 1 jaške biblijoteke, “ iz katerih dobivajo srednješolci knjig na dom. V Gorici imamo tudi tako zvano »študijsko biblijoteko“ — Stu-dienbibliothek, katero vpravljata dva gimnazijska profesorja; iz te poslednje si posebno dijaki višjih razredov izposojajo privatnega berila, večkrat na izrečno priporočilo svojih profesorjev. Ni še tri leta od tega, ko sem pri nekem petošolcu našel knjigo „Das Buch der Erfindungen1* — pisano popolnoma v ma-terijalističnem duhu. Kakor smo za gotovo zvedeli, dobiva se ista knjiga neredkokrat tudi v rokah ljubljanskih n i ž j e g i m n a z i j-cev. Koj v 1. zvezku je načrtano rodbinsko deblo (Stammbaum) sesalcev, iz katerega se ima bravec učiti, kako se je človek iz najmanjše vrste živali polagoma, po preteku toliko in toliko tisočletij, razvil do sedanje kulturne stopinje. Kar očitno in naravnost se izpoveda: Človek je z opico skupnega rodu! V 6. zvezku pravi pisatelj nekje, da to ni nobena sramota za človeka, če misli in se da prepričati, da so njegovi predniki bili — živali. Trdovratnost proti temu nauku je le neumna ošabnost; sicer pa se izgovarja, da mu manjka prostora za obširniše razkazovanje. „Enake nauke sem našel — tako nam poroča pisatelj iz Ljubljane— v dveh drugih, iz dijaške biblijoteke dijakom izposojenih knjigah naravoslovnega zapopadka. Ena je imela naslov : „AUgemeine Naturgeschichte** III Band, druga : »Aus der Unvelt**. Nadalje nam omenja isti prijatelj delo, ki je je našel pri nekem dijaku : „Weltgescniclite fiir das Volk1* von J. G. Vogt. Ne da bi bil dijak to delo dobil iz dijaške knjižnice, pač pa je je v Kleinmayerjevi knjigarni kupil sam v svoji navdušenosti za Darvvina in Vogta, katera je slišal hvaliti v šoli. V tem ■delu bero se baje grozoviti nauki! Sploh je neverjetno, kako malo ali nič se ne pazi, kaj se mladini priporoča, kaj se ji podaje v berilo. Kako se obujajo dvomi, kako se mori in zadušuje verska misel v mladih krščansko vzgojenih duhovnih, kako se dražijo živinske strasti, kako se žali nravski čut! In to po knjigah, ki jih mladina dobiva od ršole, od profesorjev 1 Naj se nam dovoli, da v naslednjem navedemo nekaj slučajev v dokaz svojim trditvam, ki se gotovo mari-sikomu zdč — pretrde. Židovskega Heine-ja se danes sramujejo vže Nemci sami. Mej Heine-jevirni deli se pa glede protikrščanskih nazorov in umazanosti odlikuje knjiga »Reisebilder.** In vender smo vže tudi to delo našli v rokah višjegimnazijcev iz „Studienbibliotheke“ 1 Težko je najti krščansko resnico, katere bi brezbožni Žid v tej knjigi ne sramotil, persifliral; naturalizem, panteizem, materializem — eno z drugim je skupaj zmetano; hijerarhija katoliška se z židovskim sarkazmom smeši in zaničevanju izpostavlja. Mi smo pred leti iz te knjige, ki smo jo dobili pri nekem višjegim-nazijcu posojeno iz študijske biblijoteke, izčrpali nekaj strani dotičnih, vero in nrav globoko žalečih mest, ter smo izpisek predložili kot nekako spomenico nekemu višjemu mestu — pa brez vsakega vspeha, kakor so sploh vsi naši koraki, vse pritožbe ostale — glas vpijočega v puščavi. Dne 5 nov. 1892 smo naleteli na vže zgoraj imenovano knjigo „Buch der Erfiudungen II, kjer se str. 11. bere: „Sezna-nje z njenimi (narave) prikaznimi in zakoni je slednjič osvobodilo tudi misli, katere so po Galilei-u in Koperniku napravile prvo razpoklino v onem strašnem krovu neumnosti in laž i, s katerim je bila hijerarhija pokrila narode".1) Dne 7. nov. 1892 sem dobil pri petošolcu »Gestiickers Ge-sammeite Schriften IV," kjer se premleva misel, da so vsa verstva dobra, se smeši »edino zveličavna cerkev", se vdriha po kat. „nestrpnosti“ — sploh je vse pisano tako, da more in mora omajati versko prepričanje neskušenega mladega čitatelja. Dne 4. feb. 1892 je petošolec prinesel iz študijske biblijo-teke knjigo : »Dante Alighieri", von Joh. Andr. Scartazzini, Frankfurt a. M. 1879, 2. Ausg. Vzel jo je na izrečno priporočilo svojega profesorja, in dal mu jo je profesor. Iz te knjige le nekaj mest. „Le prehitro so bili tako zvani poslanci Jezusa Kristusa popolnoma pozabili, da jih njih božji mojster ni poklical, da bi kraljevali, ampak da bi služili." Govori se o „sclirankenlosem Stolz“ rimskega papeža, ki se označuje kot „stolzer und ehr-suchtiger Oberpriester" ; katoliška duhovščina je „das hochmu-tige Pfaffenthum." O duhovnih se ne ye lepšega pisati, nego : „Bei Nacht im Bordeli, des Morgens am Altar; bei Naclit um-armen sie die Venustochter, des Morgens tasten sie den Sohn der Jungfrau an“. Sicer pa pisatelj božanstvo Kristusovo očitno taji: »Als der geniale, reichbegabte und hochstrebende Zimmer-mannssohn aus Toscana (Gregorij VII.) znr Stelle eines Stell-vertreters des armen Z i m m e r m a n n s s o h n e s aus G a 1 i-laea erhoben ward . . . .“ Taki in enaki „lepi" nauki se nahajajo vže na prvih straneh! Iz iste biblijoteke smo našli pri nekem petošolcu dne 28. marcija 1894 knjigo: »Goethes Leben und Schrifteiu* von Lewes, iibersezt von Dr. Julius F rese. Tu se zameta vsako pozitivno verstvo, taji se božanstvo Kristusovo (II. 824 ss.); Goethe se slavi kot panteist in spinozist; Bog je »veliki bog narave", zatorej je napačno moliti in častiti osebnega, nadsvetnega Boga, kajti Bog se identifikuje z naravo, češčenje božje je le češčenje narave, ono je gola, čista človečnost — reinste Humanitat. Istega leta dne 5. aprila sem naletel pri nekem petošolcu na „Heinrich Zschokke’s Gesammelte Schriften I,“ kjer v znanem ’) „Das Vertrautvverden mit ihren (der Natur) Erscheinungen und Ge-aetzen maclite endlich auch die Gedankeo frei, die durch Galiiei und Koper-nikus den ersten Risg in jene furchtbare Dečke der Dummlicit und Liige ris-aen, vrelche die Hierarchie iiber die Volker gebreitet hatte." mističnem slogu nemških panteistov modruje in kvasi o vsem mogočem in nemogočem. Najmičniše za mlado vročo, kri je pač, kar se bere v spisu : „Der Eros, oder iiber die Liebe“ ; tu se v raznih oblikah vrača nauk, da volja človeška ni prosta, da strast spolne ljubezni je nevkrotna itd. In nam se je v zlo štel spis o »metafiziki spolne ljubezni1*, češ, z njim se pohujšuje »nedolžna** srednješolska mladina ; ko veuder nismo imeli drugega namena, nego podajati v njem protistrup na toliko strupa, ki se ga dijak nasrče iz takih in enakih knjig! Moriti se sme — zdraviti se ne sme! Dne 28. maja 1894 smo videli pri petošoleu iz iste knjižnice : „Berthold Auerbach — Schwarzwalder Dorfgeschichten**, I. u. II. Band. Pisatelj je virtemberški Žid, ki nima drugega namena nego podirati krščanstvo, širiti brezverstvo. Tudi zagovarja Auerbach socijalistične in demokratične ideje.1) Pa človek bi skoro mislil, da je sploh težko katera knjiga, ki bi je višjegimnazijec ne dobil iz omenjene knjižnice, kojo, kakor smo rekli, opravljata c. kr. profesorja. Dne 21. dec. 1894 je šestošolec prinesel iz te biblijoteke celo knjigo: „Isabel de Baviere par A 1 e x a n d r e Duma s“. Znano je, da so dela Dumas-a, očeta in sina, vsa brez izjeme na — indeksu! Pa kaj, oblast cerkvena in njene cenzure ne segajo do šole, ki je strla vezi Kristusove zapovedi! Taka šola seveda ne zna in ne more ceniti, kolike vrednosti je nam. katoličanom, sveta vera, koliko zlo, da, največe zlo je, ako se nam kali čistost verskega naziranja. Pač čudeži se morajo goditi, ako hoče danes mladenič pri tolikem, vsestranskem protiverskem vplivanji čisto in celo ohraniti svoje krščanstvo. Racijonalizem, ki je direktno tajenje krščanstva, se javno prodaja v imenu in z odobrenjem državne šolske oblasti. Tako imamo pri rokah: „Graesers Schulausgaben classischer 'IVerke/ Unter Mitwirkung mehrerer Fachmanner herausgegeben von Prof. J. Neubauer. Ta zbirka je za šolsko rabo priporočena od c. kr. naučnega ministerstva, (9. jan. 1888 štev. 301). Da se bo videlo, v katerem duhu se nemški klasiki v tej zbirki ocen-jajo in razlagajo, vzemimo n. pr. glasovitega Lessingovega „Nathan der Weise“. Vže glavna tendenca te drame se obrača proti pozitivnemu krščanstvu, ker se v njem poveličuje verski indiferentizem. Krščanstvo zavzema nasproti židovstvu in mu-liamedanstvu zadnje mesto ! Česar ne more dijak sam posneti iz drame, mu podaje na roko razlagatelj dr. Fr. Prosch, kateri v uvodu kaj spretno zagovarja in poveličuje Lessingov racijonalizem. „Da razumemo Lessingovega »Natana,** v katerem nam postavlja ideal človečnosti ! V priprostih vojakih obujajo pohlep po slavi, češ, kako častno je umreti za domovino. Ako ne zdajo nič druga sredstva, tedaj tolažijo s plačilom v nebesih, strašijo s peklenskim ognjem! Tako se ziblje velika množica v vedni o-mami ; in dasi pozna in odobruje vzvišene nauke krščanske, vender obdaje njeno zavest gost mrak, tako da ne more Kristusova resnica ožariti, ogreti srca. In ko bi ga tudi ogrela, kedo bi si upal se vzdigniti proti državi in drugim faktorjem, kateri vzdržujejo-sedanjo organizacijo ? Brezvspešen, nemogoč je vsak upor ! Zatorej Tolstoj odločno obsoja težnje in napore modernih socijalistov in anarhistov, ki mislijo, da se bo dal obstoječi državni in društveni red podvreči z revolucijo, se silo. Skušnja uči mariveč, da vsak upor izzove še veči odpor od države; vsak upor se je do sedaj zatrl, in vsakikrat se je vsled ponesrečene revolucije shujšalo stanje nižjih stanov, a ojačil državni absolutizem. Zatorej moramo enkrat za vselej opustiti misel posilnega upora. Sila se ne da premagati se silo. Načelo : oko za oko, zob za zob, načelo, da se ima slabo povračati se slabim, je veljalo v stari dobi — v novi, krščanski dobi moramo izpoznavati drugo načelo, katero nam je podal Jezus Kristus; to je načelo : slabemu ne se vstavljati; Tolstoj je imenuje — načelo neprotivljenja.« In hoc signo vinces ! Katekizem „neprotivljenja“. — Proč s hinavščino! — Javno mnenje. Mi smo po duhu, po prepričanji vže dozoreli za višje, božje življenje, ki je življenje v resnici in v ljubezni. Treba tedaj, da prederemo lupino, v kateri smo se do zdaj godili pod perotmi države in cerkve. Razmakniti moramo stebre dosedanjega soci--jalnega reda, razrušiti njegovo organizacijo. To pa se nam ne bo nikedar posrečilo sč silo, ampak le z — neprotivljenjem. »Katekizem neprotivljenja» je zložil vže Amerikanec Ballou • (umrl avgusta 1890); ta katekizem odobruje tudi Tolstoj. Vprašanje: Od kot prihaja beseda: neprotivljenje? Odgovor: Od izreka: Ne protivite se slabemu (Mat. 5. 39-) V prašanj e: Kaj izraža ta beseda ? Odgovor: Izraža visoko, krščansko čednost, katero zapoveduje Kristus. Vprašanje. Smemo besedo «neprotivljenje» vzeti v nje najširšem pomenu ? pomeni to, da se ne smemo slabemu nikakor protiviti f Odgovor: Ne. Vzeti jo moramo natančno v pomenu Kristusove zapovedi t. j. ne slabo se slabim povračati; slabemu se moramo vstavljati z vsemi stedstvi, pa ne sč slabim. Vprašanj e: Iz česa vidimo, daje Kristus zapovedal neprotivljenje v tem pomenu ? Odgovor: Iz besed, katere je izrekel pri tej priliki: »Ste slišali, kaj se je reklo starim : «Oko za oko, zob za zob.» Jaz pa vam rečem: Ne vstavljajte se hudemu, ako te kedo vdari na desno lice, ponudi mu tudi levo, in ako ti kedo hoče vzeti suknjo, daj mu še obleko.« Vprašanje: O čem govori rekoč: »Slišali ste, kar se je reklo« ? Odgovor: O očakih in prerokih in o tem, kar so rekli, ;kar je zapopadeno v starem zakonu, ki ga Izraelci zovejo postavo in preroke. Vprašanje: Na katero postavo obrača Kristus besede: «Reklo se vam je« ? Odgovor: Na postavo, s katero podeljujejo Mojzes in drugi preroki pravico, osebno zlo tistim prizadeti, kateri so nam zlo prizadeli, da se tako zla dejanja kaznujejo in zatrejo. Vprašanje: Katere so te zapovedi ? Odgovor: Kedor preliva človeško kri, naj se kri njegova prelije. (I. Mojz. 9, 6.) Kedor vdari človeka, da umrje, ta naj smrti umrje (II. Mojz. 21, 12.) Življenje za življenje, oko za oko, aob za zob, roko za roko, nogo za nogo, požar za požar, rano za rano, bunko za bunko (II. Mojz. 21. 24. 25.) In sodniki naj pač preiskujejo. In če je kedo krivo pričal proti svojemu bližnjemu, storite mu, kakor je on mislil storiti svojemu bratu. . . . Tvoje oko ne prizanesi mu, življenje za življenje, oko za oko, nogo za nogo. (V. Mojz. 9. 18. 19, 21.) — To so postave, o katerih govori Kristus. Noe, Mojzes in preroki učijo, da tisti, kateri svojega bližnjega vmori ali telesno poškoduje, dela slabo. Da se temu slabemu zoperstavimo in je zatremo, hočejo, da tisti, kije je včinil, se kaznuje sč smrtjo, s poškodovanjem ali z drugo kaznijo . . . Toda Kristus to zameta. «Jaz pa vam pravim, ne protivite se slabemu... kar je bilo dovoljeno, je odslej prepovedano.* Vprašanje: So stari dovoljevali kakor posameznikom, tako tudi sodnijski oblasti, da sme žaljenje povračati se žaljen-jem ? Odgovor: Da, toda Kristus je to prepovedal enemu in drugemu. V nobenem slučaji ne sme kristijan oropati življenja ali s kaznijo kaznovati tistega, kateri je storil slabo. Vprašanje: Sme kristijan vmoriti ali raniti za svojo obrambo ? Sme koga pri sodniku zatožiti, da da povod za kaznovanje zločinca ? Se sme bojevati v vojski ? Sme nabirati vojake za državo ali jih oboroževati ? Sme radovoljno dajati denar državi, ki se opira na oboroženo moč, na smrtno kazen, na silo ? Sme taki državi odrajtovati davek ? Sme kristijan biti volivec, sodnik ali državni vradnik ? Odgovor na vsa ta vprašanja: Ne ! Vprašanje: V čem obstaje največa zasluga neprotiv-ljenja ? Odgovor: Le po neprotivljenji je mogoče hudo s koreniko zatreti kakor v našem, tako tudi v bližnjega srcu. Ta nauk prepoveduje to, kar zlo na svetu ovekovečuje in množi: kedor napade svojega razžaljivca, obudi v njem strast sovraštva, katero je izvir vsega slabega. Kedor slabo sč slabim povrača, češ, s tem bo zatrl slabo, ponavlja slabo dejanje in nazaj kliče hudobnega duha, katerega je hotel baje izgnati. Satan se ne da izgnati po satanu, krivica ce ne more popraviti s krivico, slabo zmagati sč slabim. Neprotivljenje je edino pravo orožje proti slabemu. Ono zmaju odbije glavo, ono zatre popolnoma slabe strasti. Vprašanje: Pa, ako je ta nauk pravi — se da li tudi izvesti ? Odgovor: Izvesti se da ravno tako, kakor vse dobro, ki nam je zapoveduje Božja postava. Seveda dobrega ni moč vselej delati brez zatajevanja, trpljenja, da, v skrajnem slučaj brez žrtve lastnega življenja. A to nas ne sme strašiti. Več nam mora biti do tega, da izpolnjujemo voljo Božjo, nego da si ohranimo življenje. . . Vender je primeroma manj nevarno krivico prenašati, kot povračati . . . Ko bi li vsi ljudje nehali slabemu se vstavljati se slabim, bi kmalu zavladala sreča na zemlji!.. Zadostovalo bi pa, ko bi se vsaj en del ljudi toliko ohrabril, da bi nikedar ne povračal slabo sč slabim. Čeravno bi bili ti ljudje v manjšini, bi vender toliko vplivali na večino se svojim vzgledom, da bi kmalu bila odveč vsaka kazen. Sila in sovraštvo bi se vmaknila ljubezni in miru. ...» To so glavne točke, katere obsega mirovni evangelij — «neprotivljenja.» Metafizični razlog, s katerim utemeljuje Tolstoj načelo ne-protivljenja, je ta, da ni moč določiti, kaj je slabo. To uči kot panteist povsem dosledno. Ker bi tedaj ono, kar smatramo v po- sebnem slučaji za slabo, znalo biti dobro, ker ne moremo nikedar izvestno trditi: to dejanje je slabo, zato ne smemo nikedar nobeno dejanje kaznovati, dasi bi se nam zdelo še toliko slabo in krivično. Da se torej ne izpostavimo vedni nevarnosti grešiti in krivično delati, moramo sprejeti kot pravilo : nobenega dejanja ne kaznovati, nikedar slabo (t. j. kar se nam zdi slabo) sč slabim zavračati ! Kakor se koj vidi, se ta nauk obrača naravnost proti oni društveni vstanovi, ki jo imenujemo državo. Države glavni poklic je : braniti posameznika in družino s tem, da zavrača od njih vse krivične napade bodisi od zunaj ali od znotraj. Zato nosi država meč, simbol kaznovalne pravice. Da more izpolnjevati nalogo, so državi potrebni vojaki, stražniki, sodniki in drugi vrad-nilci; država ima pravico vojsko napovedati, hudodelce zasledovati, zapirati, kaznovati, nalagati davke, vkolikor so ji potrebni za vzdrževanje notrajnega in zunanjega miru. Vse pravice državne tedaj se opirajo na princip povračevalne oziroma kaznilne pravice, princip, kateri je po nauku Tolstojevem kriv in zavrgliv. Krščanska misel je nespojljiva z idejo države — tako trdi Tolstojev. Kakor hitro bi torej obveljal v društvu krščanski duh, bi morala država izginiti. Nauk Tolstojev je tedaj revolucijonaren, sedanjemu politiškemu in socijalnemu redu poguben. Ni čudo tedaj, ako je ruska cenzura zaplenila njegovo knjigo, tako da je mogla še le zunaj Rusije priti na svitlo. Sicer pa Tolstoj zatrdno veruje v izvršljivost novega evangelija ; teorija neprotivljenja se mora vresničiti, ker le po nji je mogoče človeštvu povspeti se do one tretje, najvišje stopinje življenja, ki je življenje božje v resnici in ljubezni. Človeška narava se razvija po zakonu nujnosti; z isto gotovostjo, s katera se pričakuje, da bo pišče, ki se je v jajcu zvalilo in dorastlo, jajčno lupino razpiknilo in oprostivši se je zlezlo na dan, z ista gotovostjo bo tudi človeštvo lcedaj strlo spone socijalno-politiških oblik ter stvarilo si povsem nove življenjske razmere. Potem takem pa tudi ni treba ubijati si glavo sč skrbjo, češ, kaj pa bo potem ? vi, ki hočete razrušiti sedanjo organizacijo, kaj boste postavili na nje mesto ? Narava zna vže sama ob sebi preskrbeti vse, kar je potrebno v nje ohranitev. Vso skrb prepustimo nji * naša dolžnost je le, da sami odstranimo zapreke, ki zavirajo prosti razvoj naravo. Človek je prost. On mora sicer delati po najboljšem spoznanji, a od človeka je zopet odvisno, da duha in srce odpre Kristusovi resnici, v kateri obstaje pravo spoznanje, ali pa zavrže to resnico. Pred vsem tedaj ne nehajmo oznanjati veliki množici Kristusov evangelij, katerega bistveno jedro je nauk neprotivljenja, nauk vseobsegajoče ljubezni. O tem nauku morajo biti vsi tako prepričani, da ga ne le v srcu izpoznavajo, ampak tudi javno pred svetom, z besedo in dejanjem. Vedno in povsod* nevstrašno povdarjajoč Kristusove resnice bomo polagoma vstvarili nekako krščansko javno mnenje, katerega sili se bodo morali vkloniti tudi tisti vladajoči krogi, katerim je največ do tega, da se ohrani sedanja protinaravna socijalna organizacija. Javnemu mnenju se ne more nihče dolgo vstavljati, kajti vsak sramuje se delati to, kar obsoja javno mnenje. Krščanska misel se zdaj nahaja le v srcu posameznikov, javno mnenje je večinoma še pogansko, in ravno v tem ima država še glavno oporo. Kakor brž se prestvari javno mnenje, odpade državni organizaciji glavna zaslomba, razpasti mora potem sama ob sebi. Dalje: ne bodimo hinavci! Hinavstvo, svetohlinstvo zadržuje denašnji dan največ ljudi, da so navidezno zadovoljni sč so-cijalno organizacijo, da se ne upajo v dejanji izvrševati božjih naukov Kristusovih. Zapomnimo si, da je Jezus Kristus, ki je bil sicer vedno krotek, rezko govoril edino le proti hinavščini in farizejstvu. Kar dela človeka toliko ostudnega, slabega, živalskega, ni toliko rop, tatvina, ni moritev — ampak lažnjivost, tista posebna lažnjivost, ki se zove hinavščina, katera v zavesti človekovi vničuje razliko mej dobrim in slabim in tako onemogočuje dobro iskati, slabega se ogibati, ki radi tega zavira vsako spo-polnjenje človekovo. Bodimo odkriti — prvič nasproti samim sebi t. j. obstojmo si, da je vojska, prisega, kazen, država in kar je z njo v zvezi, da je sploh ves sedanji socijalni red — slab. Naj nas nikakor ne slepi dobiček ali korist, ki jo morda dobivamo od sedanje organizacije. Kar je slabo, priznajmo kot slabo, imenujmo slabo! Ne izgovarjajmo pred svojo vestjo ali pred ljudmi, kar vemo, da se ne zlaga s krščansko resnico, kar je tedaj krivično. Nehajmo s frazami, katerih lažnjivost je danes vsem vže preočitna: kakor bi vladarji vladali v imenu Božjem, kakor bi se upirali Božji naredbi, ako ne ubogamo državne oblasti itd. Vsak se vže sramuje takih nazorov — in vender se ne neha še, javno jih pridigati. Hinavščina, svetohlinstvo ! Kažemo, kakor bi se bali Boga, v katerega niti ne verujemo! Ko bi vsak zdse se otresel svetohlinstva, ko bi vsak z odkrito priprostostjo kakor pred seboj, tako tudi pred svetom, pred višjimi, pred bogatimi in mogočnjaki dal spričevalo resnici, potem bi se v kratkem tudi javno mnenje preobličilo v smislu krščanskih resnic, potem bi se pa tudi ljudje ne bali, zveličavno načelo neprotivljenja dejanski izvrševati. To načelo se mora seveda pred vsem v dejanji izvršiti nasproti državi, katere zapovedi priganjajo in zapeljujejo ljudi h krivičnim dejanjem t. j. k dejanjem, s katerimi se ima slabo sč silo zatirati. Ne ubogajmo države, ne izvršujmo, kar ona zahteva od nas. Ne dajmo se uvrščevati mej vojake, ne hodimo na vojsko, ne rabimo orožja, da bi brate morili, ne sprejemajmo državnih poslov kot sodniki, kot stražniki, kot ministri itd. Sicer pa bodi naš upor vedno le pasiven, brez vsakega nasilja. Kaj nam more država, dokler se upiramo le pasivno ?! Nasilni upor zatira država sč silo, sč zaporom, z vmorom — a dokler molčim, dokler nikomur ne delam krivice — kaj mi more ? In ako poleg tega še mirno navedem razloge, zakaj se tako vedem : ako pravim, da ne morem priseči, ker prisego je prepovedal Jezus Kristus v evangeliji; ako pravim, da ne morem streljati na vojski, ker vmor je brezpogojno prepovedan, ker Kristus je zapovedal ljubiti svoje sovražnike; ako izjavim, da ne morem odrajtovati državi davka, kateri se porablja za tlačenje podložnikov, ko smo vender vsi bratje, vsi enaki, ker se porablja za vzdržavanje vojske, katera je največe socijalno zlo in zatorej prepovedana — kaj mi more za to država ? S pasivnim uporom, ki je isto kar neprotivljenje, izvijem državi iz rok orožje, s katerim je doslej krotila svet, sramotim njene vradnike, ker jim v obraz povem resnice, katerim morajo oni sami pritrditi, ter jim očitno kažem, kako hinavsko, polno nasprotstva je njih poslovanje. A s protivljenjem dajem tudi drugim vzgled, kako treba z dejanjem vresničevati v društvu kraljestvo Božje. Tolstoj navaja v svoji knjigi resničen slučaj, da bi razvi-deli iz njega, kako nevarno je državi tako neprotivljenje, a koliko povspešuje razširjanje Božjega kraljestva. V Moskvi potrdijo mladeniča v vojake. Zahtevajo, naj priseže; a on noče, in navede mesto iz evangelija, češ, prisega je prepovedana. Pa to mu spregledajo. Zdaj pridejo s povelji. On pa je trdovraten, ne sluša. Menijo, da bi znal biti krivoverec, da napačno razumeva krščanstvo ; zatorej ga pošljejo k popu, naj bi ga podučil. Brez vspeha! Pošljejo ga nazaj k polku, češ, kaj hočemo ž njim, je nepoboljšljiv ! Bi ga kaznovali — ali zakaj ? Brani se priseči — pa zakon ne določuje nobene kazni za ta slučaj ! Res sicer, ne more se dopustiti, da bi kedo odrekal pokorščino poveljem gosposke — ali ta slučaj se tudi ne more primerjati navadni nepokorščini! Kaj začeti ? Vojaški svet sklene, mladega človeka se znebiti, izrečejo, da je revolucijonar, ter ga postavijo pod varstvo tajne policije. Vradniki, žendarji ga zopet izprašujejo — toda kar on govori, se zopet ne more prištevati zločinstvom, katera spadajo pod njih nadzorstvo! Tu ni upornega dejanja, ni zarote, ker on izjavlja, da noče ničesar razdejati, da obsoja vsako nasilje, da nima nikake tajnosti; le išče prilike, da bi vse to javno izrekel. -- Pošljejo ga k polku nazaj. Zopet se častniki posvetujejo, sklenejo brez prisege uvrstiti ga mej druge vojake. Ga preoblečejo in pošljejo k dotične-mu oddelku. Tu zopet zahtevajo, naj opravlja vojaški posel. Ne uboga! Da, vpričo drugih vojakov razloži, zakaj ne uboga, češ,, on je kristijan, zatorej se ne more pripravljati na moritev ljudi, katero je prepovedal vže Mojzesov zakon ! — Zve se o reči vže tudi v glavnem mestu one pokrajine. Slučaj obudi sočutje, zanimanje raste celo mej oficirji. Poveljnik je dovolj previden — on noče z upornežem ravnati s postavno strogostjo. Zapre se ga, obrnejo se do višjega mesta, kako in kaj. V višjih krogih se smatra vojaški posel, ki ga opravlja car sam, kot časten ; kedor se mu odteguje, je znamenje, da ni pri zdravi pameti; zatorej dojde iz Peterburga povel,e, naj se mladega moža pošlje — v norišnico. Zaman! Zdravniki, ki ga opazujejo, se celo posebno zanimajo zanj ; slednjič ga pošljejo nazaj k regimentu ! Tu se obnašajo, kakor bi bili vže zdavno pozabili njegovo upornost, ravnajo ž njim, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Pošljejo ga k vajam, a on se zopet kuja, razloživši znova svojim tovarišem, zakaj. Stvar provzroči hrup mej vojaki in prebivalci po mestu. Zopet pišejo v Petrograd; dobijo odgovor, naj se upornež pošlje na mejo ter se uvrsti mej četo, ki je v vojskinem stauu ; ako bi tu odrekel pokorščino, se bo imelo pravico vstreliti ga. Zgodi se tako. Pošljejo ga k odde.icu onkraj lcaspiškega morja. Poganjajo ga iz kraja v kraj ; prenašati mora mraz, nesnago, lakoto ; vse skušajo, da bi mu življenje otežili — a on ostane trden. Ko zopet pride k svojemu oddelku, mu velijo na stražo ; a on se brani prijeti za orožje, češ, vest mu ne dopušča tega ! Vse to se je godilo v navzočnosti drugih vojakov. Poredneža se je moralo kaznovati. Obsodijo ga v vojaški zapor na dve leti. Pošljejo ga v Kavkaz. Tu ga mučijo poldrugo leto, a on ostane trden v svojem sklepu: za orožje noče prijeti. Vsem, s katerimi je prišel v dotiko, je povedal, zakaj noče tega storiti. Po dveh letih ga oprostijo, še preden je doslužil vojaško dobo ; všteli so mu tudi -.dve leti zapora — da so se ga li iznebili prej ko mogoče ! Ravno tako so se obnašali nekateri mladi vojaki tudi po-druzih krajih Rusije. In v vseh teh slučajih se je vlada vedla enako bojazljivo, neodločno, potajno. Nekatere so potaknili po norišnicah ali po ječah, druge so nastavili za pisarje, zopet druge premessili v Sibirijo, nekatere kaznovali z denarno globo itd. Sploh se enaki slučaji množijo od leta do leta ne le v Rusiji, ampak tudi drugod. Tako se nahaja n. pr. v Srbiji sekta «Nazarenov», kateri se branijo trdovratno opravljati vojaški posel. Tudi avstrij--ski vladi delajo baje taki ljudi sitnosti, kaznuje jih z zaporom. L. 1885 je bilo sto in trideset takih slučajev. Isto se ponavlja v Švici, v švediji, v Prusiji. Nedavno se je pojavila v južni Franciji sekta ohinschistov«, kateri tudi nočejo nič vedeti o vojaški službi, češ, ker so kristijani; vlada jih je s početka porabljala za bolniško postrežbo, zdaj pa, ko se njih število množi, jih kroti s kaznimi; a oni vender le nočejo orožje v roko vzeti. Socijalisti, komunisti, anarhisti se svojimi dinamitnimi aten-Tati in revolucijami ne delajo nikakor vladam toliko preglavice, kakor ti posamezni'ljudje, kateri se po raznih krajih upirajo vojaški službi, opravičujoč se z razlogi vsem znane krščanske vere. Proti komunistom in socijalistom se znajo vlade braniti, in za to imajo moči dovolj, ne bojijo se jih. A kaj hočejo začeti z mir-.nimi ljudmi, ki nikomur ne prizadenejo nič žalega, ki le izjavljajo, da ne morajo, ne smejo storiti, česar ne dovoljuje vera, kar je proti njih vesti ?! S takim vedenjem se razorožuje glavni nasprotnik Božjega kraljestva na svetu, država. Da bi se le število takih upornežev množilo čedalje bolj ; njih vzgled bi mogočno vplival na druge, in država bi čedalje bolj spoznavala svojo onemoglost. Upati je — tako Tolstoj — da taki slučaji bodo vedno gosteji, in tako pride čas, ko se bo tudi javno mnenje preobrnilo : manjše število-dobrih, odločnih potegne za seboj večino ; tedaj ne bo hotel nobeden več v vojake, noben na vojsko, noben prisegati, davke odrajtovati, noben carja ubogati. Tedaj se bo pa tudi nehalo ukazavati in vladati — izginila bo država z vso sedanjo politiško in socijalno organizacijo ! Teda j pa napoči na zemlji zlata doba Božjega kraljestva — doba resnice, ljubezni in večnega miru ! * * * To je Tolstojevo «kraljestvo Božje*. Ono je znotrej v nas, ker se nahajajo njegovi pogoji v nas samih, v našem srcu. Ta notri moramo pripoznati, moramo sprejeti pričujočega Boga, ki je ljubezen, ž njim se moramo spojiti — še ie ko se bomo prerodili po srcu, bomo kraljestvo Božje izpoznavali z besedo in dejanjem tudi na zunaj, ljubezen in mir bosta zavladala tudi v društvu.. Tolstoj se goui za fantomi. Kar se da očitati pijetističnim sektam na splbh, velja tudi o njegovih nazorih : oni so nepraktični, neizvršljivi, ker ne računijo s človeško naravo kakoršna je j Tolstoj jemlje naravo po tistem najvišjem vzoru, do katerega se more povspeti le po Kristusovi milosti — a to milost ji odteguje ^ zatorej je nemogoče, da bi se kedaj vresničilo njegovo kraljestvo Božje. Vender Tolstoj išče resnico. Vzgojen je bil v ruski cerkvi; nikedar ni pil iz čistega studenca neskaljene resnice; ui-kedar ni gledal idealov popolnosti, kakeršne odgaja človeštvu le katoliška cerkev ; njegova mati je nerodovitna — ločila se je od svojega Božjega ženina. Cesar ni dobil od matere, skuša doseči sam. Vender Tolstojev nauk bo našel v Rusiji učencev, kakor so jih našle tudi druge sekte. In Tolstojev nauk bo duhovom, ki se mu odpro, le še bolj razkril trhlost, praznoto, brezupnost raz-kolniške cerkve. Kedor išče resnico z odkritim srcem, jo bo našel. Morebiti se bo tudi Tolstoj še kedaj prepričal, koliko krivico dela katoliški cerkvi, da jo stavi v isto vrsto sč svojo mačeho, katoliško cerkev, katere ne pozna ? . . . . Prav ko smo sklepali pričujočo razpravo, smo v nekem listu naleteli na vest, da je Tolstojev sin v Rimu prestopil v katoliško cerkev in se posvetil duhovskema stanu; on se misli povrniti v svojo domovino, da bo tam deloval v zmislu Leona XIII — a povrat ruskega naroda h katoliški cerkvi. Upajmo, da usliši milostljivi Bog prošnje sinove — za očeta. __________________________ Dr. Mahnič. Iz novejšega hrvatskega slovstva. August Šenoa. Oj budi svoj ! Ta stvoren jesi čitav, U grudi nosiš brato srdce cielo ; No kloni dužom i da niesi mlitav, Put vedra neba diži svoje šolo ! S temi lepimi in nadepolnimi besedami je spodbujal svoje sobrate k vstrajnemu delu slavni pesnik in nepresežni pisatelj — povestničar Avgust Šenoa. Ime njegovo se s častjo in ponosom izrekuje v narodu hrvatskem, znano pa je tudi vsakemu o-mikanemu Slovencu. Peter Preradovič zasluži prvo mesto mej pesniki bratskega naroda, Šenoa pa mej pisatelji povesti in historičnih romanov. Kar je Slovencem Jurčič, to je Hrvatom Šenoa; in še več ! ker poslednji slovi tudi kot plodovit in čislan pesnik. Na knjižnjem polji si je pridobil v življenji ljubezen svojih sovrstnikov, po smrti pa je zapustil potomcem spomenik „aere perennius.“ Zatorej menimo, da vstrežemo cenjenim čitateljem našega lista, ako jim podamo nekoliko črtic o življenji in knjižnem delovanji tega znamenitega moža. Ako primerjamo njegova zbrana in izdana dela s primeroma kratko dobo njegovega zemeljskega življenja, se moramo res čuditi marljivosti in nenavadni darovitosti njegovi. Živel je le 43 let, spisal pa neizmerno veliko. Za sedaj bomo spregovorili nekaj o njegovih pesniških delih, pozneje o priliki pa tudi o povestih. Avgust Šenoa je zagledal luč sveta dne 14. vinotoka 1838 v Zagrebu, kjer je njegov eče služboval pri nadškofu Hauliku. Mati, rojena Rabač, sicer slovanskega rodu, je poprej bivala na Ogerskem. Šole (razven prvega gimn. razreda) je z najboljšim vspehom dovršil v rojstvenem mestu. Kot mladenič je bil priča narodnega gibanja za svobodo hrvatskega jezika proti posilnemu ponemčevanju tedanje vlade. Do štirinajstega leta ni še poznal hrvatskega slovstva; a potem ga je spodbujevanje zavednih rodoljubov (tudi učiteljev) kmalu pridobilo za narodni pokret. Začel je pridno prebirati knjige, občevati z možmi navdušenimi za prostost lastnega jezika, zlasti s preporoditeljem hrvatske prosvete, Ljudevitom Gajem. Rodoljubna zavest se mu je še bolj vzbudila, ko je potoval po slovenski domovini. Ko je namreč o-pazoval življenje in marno delovanje slovenskega naroda, se je brž prepričal, da se je kakor Hrvatom tako tudi Slovencem boriti proti navalu potujčevanja, spoznal je pa tudi iskreno ljubezen bratskega naroda do materinega jezika. Vtise tega zanj ve- levažnega potovanja po slovenski zemlji je opisal v svojih prvih pesnih pod naslovom : „Vienac soneta14. L. 1857 je Šenoa stopil v višje šole v Zagrebu, ter dovršil prva dva kurza pravne akademije. Dve leti pozneje ga najdemo v Pragi na pravni akademiji. Tamkaj je zopet občeval z vnetimi mladeniči in možmi raznih narodnosti, proučeval je zgodovino Slovanov, ter pisal pesmi in razne članke za hrvatske časopise: „Naše gore list,“ „Slavonea“ in „Pozor.“ V letih 1865 in 1866 je vrejeval dva leposlovna lista na Dunaji, namreč hr-vatski „Glasonošo“ in nemški »Slavische Blatter.“ Velika spretnost in nadarjenost v vrejevanji mu je pridobila spoštovanje celo pri nasprotnikih Slovanov. L. 1866 se je vrnil vrojstveno mesto,, kjer je sodeloval pri nekaterih listih. Po dveh letih se je oženil s hčerjo turopoljskega plemenitaša Slavico Istvanič in nastopil službo mestnega bilježnika. Pet let pozneje je postal mestni viečnik (sodnik). — Ko je 1. 1669 začel izhajati leposlovni list „Vienac,‘‘ je Šenoa bil prvi mej pisatelji njegovimi. Spisal je več pesni in povesti, od 1. 1874 pa do smrti je bil tudi njehov vred-nik. Se svojimi pesnimi in zgodovnskimi povestmi je vzbujal narodno zavest in domovinsko ljubezen in sicer ne zaman, ker je vse bilo dovzeto za proizvode njegovega peresa in jih bralo z veliko slastjo. Težavni posli in stanovske skrbi, zlasti knjižno delovanje (pisal je večinoma po noči) je razjedalo njegovo slabotno zdravje. Po desetmesečni hudi bolezni je dne 13. grudna 1881 neizprosna smrt končala njegovo plemenito življenje in delovanje. Glas o njegovi smrti je hipoma do srca pretresel vse Hrvate. Žalost nad neizmerno zgubo je bila vseobčna. — Telesni ostanki pokojnega pesnika čakajo vstajenja na centralnem pokopališči! „Mirogoju.“ Grob mu krasi dičen spomenik (delo slavnoznanega umetnika Rendfča), postavljen 1. listopada 1889. — Šenoe ni več mej nami! vzdihuje marsikateri prijatelj in čitatelj njegovih spisov; toda spomin njegov ostane vekotrajen. Mnogobrojna in v obče krasna njegova dela se dan današnji bero in razširjajo mej ljudstvom prav s tisto vnemo, kakor tedaj, ko so prvič zagledala svitlobo sveta. Vsled tega pač ne bo odveč, ako tudi mi posvetimo nekoliko vrstic pesniškim proizvodom slavljenega Hrvata, ter pogledamo, kaj li je mikalo in mika čitatelje, da s toliko slastjo segajo po Šenoinih spisih. Pesni A. Šenoe so večinoma lepe, dovršene .po vsebini in obliki, v nekaterih je prekosil celo Prerodoviča (kar velja posebno o rodoljubnih pesmih). Vender trdijo mnogi veljavni možje, da bi bilo bolje, ako bi se bil pesnik pečal le se spisovanjem povesti — ne sicer, kakor bi pesnik ne bil imel pesniškega daru, mariyeč pred vsem zato, ker je bil kot povestničar, zlasti kot pisatelj zgodovinskih romanov, novel i. t. d y resnici nedose-gliv. A bodi temu kakor koli — Šenoa je bil tudi pesnik, in kot tak si je stekel velikih zaslug za narodno prosveto. Načela njegova so po večini zdrava in dobra. Ker je živel ravno v času, ko se je vršil največi narodni preporod južnih Slovanov, zatorej odseva iz vseh njegovih pesni iskrena ljubezen do naroda in domovine, katerima je posvetil vse svoje moči ter za njiju blagor vnemal tudi svoje rojake. Ljubezen njegova do lastnega naroda je bila čista in odkritosrčna, zatorej — prava ljube-hen. To nam jasno kaže krasna pesen : *Budi svoj“ (Iz. pj. str. 3), v kateri se po mnenju nekaterih ocenjevalcev najlepše zrcali duša pesnikova in geslo njegovega življenja. V pesni kliče narodu: Bodi svoj! svoj v mišljenji, željenji in dejanji, toda vselej v soglasju z večnimi zakoni resnice, dobrote in lepote! Ako si to geslo izvoliš za svoje, potem smeš pričakovati napredka, smeš upati v boljšo bodočnost. Za zgled nekoliko vrstic: Oj budi svoj! Ta božji ti je zamet, A Bog sve mrzi, štoje laž i varka (prevara). I neka ti je vaz da vedra pamet, I srdce vrelo, duša čista, žarka. Nek ravno um i srdce tvoje v a žu, Tek tako bit češ čovjek, brate moj! Oj budi svoj ! Al’ brat si budi brači. I radi za sviet. al’ ne s 1 n š a j p 1 j e s k a, I ljubi sviet, al’ n e n a daj se plači, Jer hvala ljudska voda je vrh pieska. Oj budi svoj i čovjek liudskog zvanja! Pa diži čelo kao sunce čisto ; Ti gledaj, da 1’ i duša zlata vriedi, Pa budi svoj! Blagor tebi, ako si ta spomin vzameš za vodilo tvojega zemeljskega življenja, z lahko vestjo se boš ločil od tega sveta, in tvoj račun pred večnim Sodnikom bo lahek, sodba za te ugodna : Da, budi svoj! Pa dodje 1’ poči hora, Gdje tisuč zviezda zlačenih se vije, Kad čovjek račun si savršit mora, I ti ga svrši, nek ti žao nije; Jer troje srce šapnuti če ti’ o (tiho) Oj mirno, brajue (brate), sad si račun zbroj ! Poštenjak, čovjek na zemlji si bio: Bio si svoj! Kako je Šenoi bilo srce za napredek ljubljenega naroda, nam kažejo še mnoge druge pesni. Da bi narod spoznal svojo zgodovino, mu je pesnik kazal na slavne može in preteklosti, opeval delovanje zaslužnih pradedov v prejšnjih časih. Da bi z večim vspehom bodril svoj rod k delavnemu življenju po vzgledih vrlih prednikov, je znal pesnik kaj umno primerjati preteklost se sedanostjo ter uč’l, kako treoa sedanje velike naloge izvrševati po istem načinu, kakor so jili izvrševali vredni pradedje y blagor in velikost svoje domovine. Pogleduj nazaj, da prideš naprej ! Uči se od preteklosti, da te sedanjost pripelje v srečno bodočnost. Vsega, kar je lepo in koristno, se oklepaj, vse slabo in škodljivo pa zametuj! Toda poglejmo si pesnika Šenoo malo bliže. Pesni njegove smerno deliti v tri glavne dele : v ljubavne, rodoljubne in pripovedne. Ljubavne pesni so izliv njegovega mladeniškega srca, in so torej dokaz različne od pesniških proizvodov poznejših let: mladeniču vtriplje pesniška žila vse drugači, kakor resnemu možaku. ,.Mladost — norost,“ ta prislovica se je do cela vresničila tudi na Šonoi. Ko si je iskal družico svojega življenja, so mu malone vse misli in želje bile obrnjene le na ta predmet. V tem o-ziru je — reči moramo — neredkokrat segel čez meje dostojnosti. To velja zlasti o šesti pesni „Hrvatulja“ (Izabr. pjes. str. 16), v kateri z veliko slastjo opeva spolno ljubezen. Tu se nain kaže pesnik v vsej lehkomiselnosti in nebrzdani lehkoživosti mladega zaljubljenca. Kakor mnoge druge pesni, priča tudi ta, da je imel Šenoa precejšno merico humorja — žal! da se je poskušal ž njim tudi nad predmeti, kakoršni so najmanj primerni za to. Čujte prvo strofo napominane pesni: „Ti si Lutor !“ slušah staru tetku Vikati mi njekoč po sto puta, Što sam jadan — bilo baš o petku Okusio mrvicu pršuta. Najbrže je bilo pesnika samega malo sram teh besedi; skuša se torej nekoliko opravičiti, a kaj! ko pri tej priči zagazi : še huje : Ali ja sam pravovierno diete, Pa kad goder mala maša dospi, Pošao sam mladič v Remete Poklonit se č udotvorno j gosp i. Ta „čudotvorna gospa,11 kateri se je v Remetih „poklonil“ božjepotnik Šenoa, je bila devojka, izvoljenka njegovega srca, a ne morda nebeška Gospa Marija, kakor bi marisikedo sodil na prvi pogled. V naslednjih strofah govori namreč pesnik skoraj o samem občevanji z dekltom in to — čemu bi ne priznali ? — s precejšnjo porcijo podlosti, ne kot „pravovierno diete11,, mariveč kakor vaški fantin, kateri celo na božji poti išče naslajanja svojim nebrzdanim strastem. — Poslušajmo, kako mu vre pesem in razunetega srca (12. pes. „HrvatuIje I.“ str. 23) : Neču vinca, neču pečenice, S tvojih ustna daj mi dušo pit, Daj mi zobat rumeno ti lice, Na dan s u d n j i bit 6 u m o ž d a sit. In 5. pes. „Hrvatulja II.“ str. 29.: Ma i jesmo siromaci, Neču bit ja bogataš ; Sta če meni zlatili glasi, Dost je sviet mi liepi naš ; U desnici vinca bocu (flašo) U to m srcu žarki plam. S v o j e j m o m i (dekletu) o g r ’o c u (vratu) N e i m a ravna (ena ega) on d a nam. Nova prikazen je pesen v spomin prvega poljuba „0 uz--krsu“ str. 42. Predzadnja strofa se glasi: Sve spinulo (zginilo) tad i zvona glas I nebo, zelenilo gaja, Dva a n g j e 1 a (!) b j e s m o u t a j čas Sred božjega gr Te c se raja! Toda dovolj! Namen naš ni, onečeščevati ime dičnega pesnika, katerega sicer čislamo, kakor vsak zaveden Hrvat. Tudi ga radi izgovarjamo z ozirom na mladost, v kateri je zlagal one popevke; a škodilo bi menda ne, ako bi se ne bilo vsprejelo v knjigo „izbranih pesni“ do zadnje pičice. Poznejše ljubavne pesni Šenoe so povsem dostojne, mirne, da, skoraj plemenite; vidi se jim, da so privrele iz srca, katero ■ je vže doseglo, kar je tako željno iskalo, iz vpokojenega, uteše-nega srca zakonskega moža. Predmet tem pesnim je blaga zakonska ljubezen, tiha družinska sreča, katera je pesniku preganjala vse mračne misli in mu v žalosti in težavi vlivala v srce hladilni balzam miru in utehe. — Pravi biser A. Šenoe so brez dvojbe njegove ro do ljubil e pesni — v teh je v marisičem prekosil St. Vraza in Prera-doviča. Nemogoče je, da bi se Hrvatu, ki le bere te pesni, ne ogrelo srce za lepo domovino in vrli nje rod. Vzvišenost misli,, čistost domo- in rodoljubja, krasna zunanja oblika — to je, kar • odlikuje omenjene popevke. Plemenito srce pesnikovo se razodeva tudi v odkritosrčni njegovi ljubezni do drugih slovanskih narodov, posebej do nas Slovencev, katerih se gorko spominja v poeziji in prozi. V pesni: ^Bohinjsko jezero“ izab. pj. str. 61. pravi mej drugim : Svaki narod svoje staže sliedi Bukom božjom propisane, A rod svaki svomu rodu gledi, Da što jači složno se sastane I u sreči i u biedi, Napred! kad se sile slože, Sve češ dobit, sve se može: Ko je hodil po slovenskih krajih, je občudoval njih naravno krasoto; le-ta je srce njegovo povzdigovala kvišku, k nevstvar-. jeni, večni Lepoti, ki je tako divno vredila in okitila stvarstvo. Stvarstvo mu je živ dokaz za bivanje neskončno modrega Boga-Stvarnika: Znam, da ljudska grud Da n as malo mari, Tko svemirom mudro kreče, Tko li dieli svietu sreče, Znam za ovu čud Znahu samo stari. U nesreči samo zoveš Tvorca (Stvarnika) s v o ga Jer — ah! — sreča nežna Boga. Al’ to gledaj, čuti sreču, Poznati če duša tvoja Višji razlog, mudrost veču, Da vrh zviezda moč je koja, Sto to liepo udesila, Uredila, nakitila, I čovjeku podielila, Nek po čudu ovom z n a d e Da na nebu Bog imade. Ganljivo je, kako se pesnik v mnogih svojih rodoljubnih pe-. snih obrača k Bogu, katerega milo in zaupno prosi blagoslova in pomoči, da bi narod hrvatski v edinosti in ljubezni deloval za svojo in svoje domovine pravo srečo. Sklep nekaterih pesni je goreča molitev v tem smislu. Tako se končuje n. pr. krasna pe-jsem : „U spomen osamstogodišnjice krunisanja hrvatskoga kra-. lja Dmitra Zvonimira.“ (iz. pj. str. 102): A ti oj Bože, caru gromova, Svetoj nam zemlji sredice daj; Skupi (zberi) uam narod hrvatski snova, Neka je jadom, razdoru kraj, Zraka visoka Tvojega oka Neka nas grije, neka nam sieva (svetli) K sreči povedi, k ljubavi nas. Cieli da narod hrvatski pjeva : Slava ti Bože, dodje nam spas. Mogli bi še marsikaj lepega pisati o A. Šenoe rodoljubnih' pesnih, ali da ne sežemo predaleč, ozrimo se še na tretjo vrsto njegovih pesni, na: „Povjesticeu; to so pesni, zložene po narodni pripovedki ali kaki zgodovinski dogodbi. Ta vrsta pesni je posebno razvita ravno pri Šenoi. Vsako zgodbo iz narodne povestnice, ali tudi preprosto pravljico je umel porabiti ter ji dati primerno pesniško odejo. Škoda le, da ni skrbneje izbiral mej narodnim blagom, katero — kakor povsod tako tudi — v Hrvatih ni vse hvalevredno, dragoceno in za narod častno. Najti je mej njim marsikaj, kar bi se smelo pozabiti brez najmanjše škode za potomce. V pesni „Vinko Hreljanovič“ (str.. 185) nas seznanja Šenoa s prežalostno dogodbo iz preteklosti, popisujoč strahotno maščevanje senjske družine Hreljanovičev nad Benečani. Pesnik je temu tužnemu a zgodovinsko resničnemu dogodku prikrojil jako krasno pesniško obleko, a kar zadeva besedilo prisege, je oblika vsekako — recimo — prekrepka. Člo-■ veka, ki bere to prisego, se nehote polasti groza. Ali ne ? Čujte : I kunem ti se desnom rukom, I majčinom se kunem mukom, I svojom sabljom, svojom slavom, I svojom dušom, svojom glavom. I s o t o 11 o v o m šilom k 1 e t o m, I troji coni se kunem svetom. Po moru luto bez obzira I pio otrov, jeo travu. A sveta p r i č e s t ubila me, A crna zemlja proždrla me, Ko pašče lajo, zemljom gmizo, Osušio se, kamen grižo, I b i o j) 1 i e n o m mukam k 1 e t i m : S v o g brata, a k o n e o s v e t i m. Kaj je pesnik namerjal s pesnijo: „Opat i žetelica" (str. 166) je težko določiti. Zgodba je iz 16. stoletja. Neki plemenitaš • je imel sina, ki je bil velik zapravljivec; zatorej ga pošlje v bližnji samostan za opata (!). Menihi so vsi zbežali ter pustili „opata“ samega, ki je živel v razuzdanem veselju in gostijah. Pri neki priložnosti, ko se je zbralo mnogo gostov njemu enakih, so ga nagovarjali, da si poišče ženo (!). „Opat“ je to takoj sklenil storiti, toda zadela ga je nesreča. Vže poprej ga je opominjal zbor pod banom Zrinskijem, da neha tako živeti; škof ga je izobčil — a vse zastonj : ni eno ni drugo ni pomagalo. Ko je hotel izvršiti svet svojih malopridnih prijateljev in se silo odpeljati neko mlado žanjico, mu je le ta se srpom zadala smrtno rano, vsled katere je razudanec končal svoje grešno življenje.. Na zvršetku pesni dostavlja pesnik: Što nesvlada zemlje sabor, Što nesvlada banov tabor, Niti kletva crkovnjačka: Svlada kriepost djevojačka. Pesem je bolj humorističnega značaja; zatorej dvomimo, da bi pesniku bil namen : podati zgled ljubezni do sv. čistosti. Ali je morebiti hotel pokazati, kam pripelje zapravljivost ? Čemu tak sklep ? In čemu segati v šestnajsto stoletje, ko je bilo takih žalostnih zgledov gotovo tudi v času pesnikovem? Ali je morda hotel pokazati, da pride grešniku dan plačila večkrat vže na tem svetu ? — Po naših mislih je pesen bolj dvomljive vrednosti, brez pravega jedra, brez blagih nagibov, da, še več: vsebina ji je prej pohujšljiva, redovni stan naravnost onečeščevalna ! In kaj poreko č. bravci k pesni: „Strmogled“ (str. 274). Vsebina ji je sledeča: Ban Vladko je živel v svojem gradu vedno ves potrt in otožen, kar je zelo vznemirjalo njegove prijatelje in podložnike. Pri neki priložnosti ga starešine prisilijo, da jim pove vzrok svoje otožnosti. Ban jim ga razodene, češ: žalosten in nesrečen sem zato, ker sem brez zakonske polovice! — Ponudbo, da si izbere katerokoli hčer tega ali onega starešine, osorno zavrne in v preširnosti priseže : „Po najljepšoj ču vjenčat tjeme, Ma bila ona čija god!' — To je tudi storil. Nekaj časa je živel ves srečen in zadovoljen v zakonu, toda boječ se nezvestobe mlade soproge, je izdal ukaz: Do banice da nesmie živ; I tko bi toga g r i e h a kriv, Po banovine strogom pravu Za g r i e h taj neka gubi g 1 a v n ! Ta postava je kmalu zahtevala žrtev. Nekega dne se vrne ban z lova in zasliši šepetanje v sobi svoje žene. Ves besen skoči gori, kjer najde mladeniča v živahnem pogovoru z mlado' soprogo. Brez pomišljanja pograbi za nož in prebode ž njim mladega gospodiča, katerega vrže potem skozi okno v jezero. Žena vsa bleda in tresoča se od strahu pove, da je umorjeni mladenič njen krvni brat. Na to hipoma plane skozi okno v jezero. — Tej enaka je vsebina pesni: „Zmijska kraljica14 (str. 293), zložene po narodni pripovedki. Evo glavnih misli: Mladenič Božidar in Barbara, hči medvedgrajskega kaste-lana, sta se zaročila. Toda nevesta se izneveri ter se omoži z bogatim starcem (!) „crnim Jankom14. Božidar, užaljen in osra-moten, stopi v templjarski red ter se kot tak poda v Palestino, da bi umrl v boji proti nevernikom. Mej tem je Barbara žiyela pregrešno na svojem dvoru ter zatirala uboge kmete, ki so ji vsled tega rekali „crna kraljica44. Božidaru se ni spolnila želja; ostal je živ in se torej vrnil v samostan Kemete, kjei se je zaljubil v mlinarjevo hčer Heleno. Ko Barbara zve o povratu Božidarjevem, se ji znova vzbudi prejšnja ljubezen do mladeniča in v ljubosumnosti sklene Heleno umoriti. Ko nekega dne sreča mladenko, ji hinavsko reče, da je spokornica, a ob enem pristavi, da jo lastna pokora ne bo rešila pogubljenja (sic!) Mati Božja — tako je nadaljevala — mi je razodela, da me more rešiti samo čista devica, ki bi v stanovitni molitvi prosila za me ter vsaki dan kitila podobo bi. D. Marije ob cesti. Helena, polna vsmiljenja, je takoj sprejela to delo krščanske ljubezni. Ko je pa pred podobo začela spletati venec, jo piči gad, katerega je ljubosumna Barbara skrila pod cvetlicami. Nekoliko trenutkov pozneje jo najde Božidar mrtvo poleg znamenja. Na hribu pa je stala „crna kraljica44 in klicala: „Srce gori, zebeja ljubih stoput — srcem samo tebe44! Božidar jo prekolne in ji zaželi, da bi po smrti vsako leto ravno na ta dan sedela na isti pečini in da bi ji kače izjedale srce. Ta kletev se je vresničila: „crna kraljica44 res sedi vsako leto na tisti pečini in kače celega sveta jo oblegajo in mučijo. — Komentara ni treba. — Spačeni ukus nižjega naroda se menda nikjer jasneje ne javlja, kakor ravno v raznih pripovedkah ali pravljicah. Kedor hoče le-te rešiti pozabljenosti, treba mu velike previdnosti, da iztrebi iz njih vse trivijalnosti, podlosti. Ako velja to o prozi, velja še v obilniši meri o poeziji, ki je ena izmej najplemenitiših hčerk nebeških. Svetoskrunsko moramo torej imenovati roko, katera to „lepo umetnost14 gazi v blato s tem, da ji daje za predmet najpodlejše pregrehe, kakor-šne so: zakonska in redovna nezvestoba, ljubosumnost, preše-stvo, maščevalnost, umor i. t. d. Slednjič nam je omeniti še neke nehvalevredne posebnosti pri A. Senoi in ta je: pogosto imenovanje hudobnega duha. Obžalovati je, da je kletvina hudo vkoreninjena mej ljudstvom kr-vatskim, a še večega pomilovanja — da se milo izrazimo — je -vreden pesnik, ki s preklinjevalnimi epiteti cnečaščuje svoje pes- niške plodove. V nekaterih pesnih Šenoinih, kakor n. pr. y „čljivari“ (str. 155), „Junači gologlavci11 (str. 152) i. t. d., kar mrgoli vražjega imena. Toda dovolj. V obče moramo priznavati, da je Senoa izboren rodoljubni pesnik, da pa ni bil prav srečen v svojih 1 j u b a v n i h mladeniških in pripovednih pesnili. Ko bi bil živel delj časa, bi bil brez dvojbe sam veliko pren&redil ali pa uničil, vzlasti kar je bil zložil v svojih mladeniških letih. Toda Previdnost mu je skrajšala pozemeljsko življenje. — Poleg tega je Šenoa kot skrben oče in hranitelj svoje družine, kot vrednik več listov in kot činovnik imel toliko poslov, da najbrže ilikedar ni mislil zbrati in v posebni knjigi izdati svoje pesni. In tako so se tega dela lotili muogobrojni prijatelji in častilci njegovi, ki so zbrali, a žal! ne izbrali pesniške proizvode slavnega moža. Naj bi torej vsaj tisti, katerim je skrb za drago mladino, vestneje se ravnali po opominu apostolovem : „Omnia. autem probate, quod bornim est, tenete“. (I. Thess. 5, 21). Slovenskim bogoslovcem. v. Adolescentium animi molles et fluxi! Teh besed sem se spomnil, ko sem prebral Vaš odgovor zadnjemu pismu. Bilo Vas je strah, da v duhovnem poklicu zavržete plemenite dari srca in uma, zdaj pa se zopet bojite, da za Vaše zmožnosti je duhovni poklic prevzvišeu. „Če je duhovno zvanje toli vzvišeno in sveto ko angeljska služba, tedaj nisem za to jaz negodnik. Kakor si jaz domišljam duhovnika, gotovo ne bom, in moji vrstniki sošolci tudi ne bodo. Da bi prišli v osmo šolo in poslušali naše pogovore, ne vabili bi nobenega v bogoslovnico !“ Kedo naj torej pride v bogoslovnico ?! Ali naj se počaka eno leto 'i Toda kedo Vam pravi, da pridejo za Vami bolji in vrednejši mladeniči v osmo šolo ? Takih bi trebalo menda dolgo čakati! Dragi moj ! Zašli ste z enega konca na drugi, kdor pa na koncu stoji, nič dobrega ne vidi, kajti skrajnost je konec dobrega, naj slabša skrajnost je mračnost. Mračnemu je vse mračno. Mračni človek ali pesimist še sam sebi ni dober, drugim je pa vselej krivičen, zato si prijatelje odbiva, nasprotnike pa jezi. Mračnost se sicer rada pozdeva z vsestranskim naziranjem, a v resnici govori iž nje potajena ošabnost, ki je najbolj enostranka strast. Vsaki človek ima namreč svojo posebno čud in po njej rad presoja druge ljudi. Nekateri so od narave resni in mogočni — njim so vsi vedri in igravi obrazi otročji. Nekateri so pobožni, da bi svetnike pojeli, njim so drugi ljudje malovredni. Nekateri so uneti narodnjaki, njim so vsi drugi ljudje brezznačajni kimovci. Molčečim so zgovorivi ljudje klepetci, zgovorivim so molčeči pusti ko topolov les; učenim so priprosti neumni, priprostim so učeni brezpotrebni. Vojak te sodi po hoji, zdravnik po barvi, vradnik po točnosti, gizdavec po dišavah, čevljar po čevljih, krojaču dela obleka človeka i. t. d. i. t. d. Vsaki svoje gleda in ceni, vsaki po svojem sodi mnogoobrazni svet. Le Bog vidi in pozna celega človeka, zato ga le Bog prav sodi, zato ga le On sme soditi. Človeško sodbo kalijo tudi še osobna mnenja, osobni nameni, osobne koristi. Človek je sicer vstvarjen za družbo in v družbi tudi res živi, zato bi pač moral soditi človeka po njega vrednosti in vporabuosti v družbi. V družbi pa ni treba, da je vsaki človek za vse, ampak vsaki bodi za nekaj, pa bo vsega dovolj ! Toda osobnost je močnejša sila ko družabnost, kar je očitali zlasti nam Slovanom, ki smo odločno osobni, a ubogo malo družabni. Zato menda tako radi obsojamo in zametamo, ker cenimo vsakega osobno, a njegove vrednosti v družbi ne poštevamo ! Razboriti rodoljubi so nam to povedali vže čestokrat, a z ojstro sodbo so sami zopet začeli prepir. Dragi moj mladi prijatelj! Meni se vse zdi, da je tudi Vaša sodba osobna in enostranska in zatorej krivična. Le bolje poglejte svoje sošolce in povejte mi zares: ali je kedo mej njimi, ki bi ne bil za nobeno rabo v družbi ? ali res menite, da ni nikogar, ki bi ne bil dober za marsikatero duhovno opravilo v cerkvi in v občini ? Sami od sebe ne bili bi pač nikoli o tem dvojili, ali ker ste se zamislili v mojo razpravico o svetosti in vzvišenosti duhovnega poklica, ste izobčili sebe in druge. Ne pravite tega nikomur, ker bi s tem prav gotovo ne koristili dobri stvari. Svetost, ki pristoji duhovniku, ni domišljena in nedosežna kakor prazna vzornost mračnih idealistov. Svetost naša je resnična, katere Gospod nikomur ne odreče, ako ga je poklical k altarju. Bodite torej še toli negodni za duhovno življenje, milost Gospodova Vas prestvari in zgotovi. Vedite namreč, da svetost krščanska je nekaj resničnega, stvarnega, kar ni odvisno od naše volje ali domišljije. Prav radi si mislimo svetost kot neko subjektivno nagnenje ali kot neko čutno pobožnost ali kot s trudom priučeno bogaboječe čustvovanje. V resnici je pa bistvo svetosti čreznaravna milost božja, katero Bog človeku vlije brez zasluge, s katero -človeka očisti, ublaži in posveti. Svetost je torej bistveno dar božji, kateri nam more podeliti le sam Bog, in kateri nam deli v sv. sakramentili Rad bi torej poznal mračnega pesimista, ki ima pravico, da meri ljudem božjo milost in jo odreka po svoji • enostranski sodbi. Vi si pač ne svojite te pravice, kaj-li ? Ne bojte se torej svetosti v duhovnem poklicu, ker za svetost je skrb Njemu, ki Vas je vstvaril po svoji podobi in Vas je od materinih prs odločil za svoj altar! „Kedo izmed vas bi mogel se svojo skrbnostjo vzrasti za eno las ? Ce se torej najmanjše stvarice ne upate, kaj sl delate skrbi o drugih rečeh?"1) — vprašal bi pravici tudi Vas Zveličar. Ne mučite se torej s to skrbjo, ki je v prvi vrsti božja skrb. On, ki je odel lilije na polju in preskrbel ptice pod nebom, ne bo svojim izvoljenim duhovnikom odrekel svete obleke, koja jim pristoji. V tolažbo naj Vam še povem, da o milosti božji je le Bog gospodar, ki jo ljudem meri, kakor sam hoče. Vsem izvoljenim daja dovelj milosti, da se zveličajo, ali vender nekaterim obilnejšo mero ko drugim. „Prima causa kuius diversitatis acci-pienda est ex parte ipsius Dei, qui diversimodo suae gratiae dona dispensat ad hoc, quod ex diversis gradibus pulchritudo et per-fectio Ecclesiae consurgat; sicut etiam diversos gradus rerum instituit, ut esset universum perfectum. Unde Apostolus ad Ephes., postquam dixerat: Unicuique data est gratia secundum mensuram donationis Christi, enumeratis divei'sis gratiis subiun-git: Ad consummationem sanctorum in aedificationem corporis Christi."2) Ta nauk je vir svete ravnodušnosti in prave svobodoljub-nosti. Ker pa preradi pozabljamo, da je popolnost in svetost od Boga, kateri je ne deli vsem enoliko, zato smo včasih nestrpni in mračni s seboj in z bratom, ker menimo, da bi moral biti vsaki človek ravno toli goreč ko sv. Pavel, ravno toli oprezen ko sv. Stanislav Kostka, ravno tako ubog ko sv. Frančišek, ravno toli ravnodušen ko sv. Ignacij. , To ne gre, ker ni vsem - dano. Hvalimo pač svetnike, a ne zametajmo sebe in ne prezirajmo bratov, če niso taki ko oni, ker božja volja ni vsem enako mila. Če vstopite v bogoslovnico s krščansko ravnodušnostjo in svobodoljubnostjo, našli boste tam družbo res izbranih mladeničev polnih lepih vrlin in sposobnosti. Pri poedinih ne najdete vsega, dk, pri poedinih najdete morda malo odličnega, ali v celi družbi najdete zlatih zgledov, ki Vam bodo v veselje in posne-mo. Kedor je dobre volje in želi vpodobiti se za svetega mašni -ka, naj gre v družbo, naj se odgaja v bogoslovnici, ker le mej ■) Luk. 12. 2) Tomaž Akv. Summae 1. 2. qu. 112. 4. množico najde svoji čudi, svojim strastim in nagnenjem, svojemu značaju in izobraženju primerne zglede. Zgled pa je poleg milosti božje potreben človeku, da se dobro spozna in zravna. Dokler čisto sami razmišljate o svetosti duhovnega zvanja,. zdelo se Vam bo vse previsoko in nedosežno, ko pa v družbo stopite, boste na lepem zgledu dobrih tovarišev vže z roko prijeli, kar veste, da pristoji duhovni obleki. Pišete mi, da ste-slišali tudi o slabih zgledih Gotovo ste slišali in o slabih več ko o dobrih, ker mračna tesnosrčnost si brusi jezik rajše o zlih dogodkih ko o lepih, toda pameten vrtnar pač ne bo izkopaval drevesa, ako mu prvo ali drugo leto ne rodi, ker nekatera zarajejo še le 5. ali 6. leto in če divjake sadi, ve dobro, da rodijo neslastno sadje, dokler jih ne požlahtni. Toda drevesnica njegova je vender le zgledna in polna plemenitega ovočja. Izročili bodo Vas pa vestnim in izvedenim vrtnarjem. Katoliška cerkev skrbi za odgojo mladine kakor dobra mati, ali naj veča skrb je cerkvi za odgojo duhovnega naraščaja. Kako je drugod po svetu, ne bom Vam razkladal, ker Vas to zdaj ne more zanimati, ali pri nas so bogoslovnice dobro vrejene in rekli bi tudi prav dobro, ako bi ne bile nekoliko „preučene“. Toda nauka o resnično svetem in bogoljubnem življenju boste imeli dovelj, da se Vam ni bati, da zaidete. Poleg šole učil Vas bo še duhovni ravnatelj in izpovednik, katerima lehko z mirnim srcem, poverite svoje duhovno odgojo. V bogoslovnie.i je vsaka ura odločena duhovnim vajam, da vsaki, kedor hoče, se izvežba v čednostih, ki dičijo duhovno, Bogu posvečeno srce. Ako torej menite, da ste zdaj še nevedni in nerodni, naj Vas to ne odvrača od mašništva, ker nauk in vaja izbrišeta ta nedostatek. Ali se torej nič ne zahteva od mladeničev samih? Ali se-gotovijo brez svojega sodelovanja ? Rekel bi, da, ako bi se ne bal, da me krivo razumete, ker zahteva se pač nekaj, kar pa nič ne stane in kar je najlože delo na svetu: dobro voljo in čist namen. Dobro voljo! brez dobre volje so bogoslovci delavci brez. rok. Poslušajo in gledajo, ali dela se ne mogo poprijeti, ker nimajo rok. Čist namen ! Duhovno znanje je tako častito in vzvišeno, da ne more služiti kateremukoli posvetnemu namenu. Mašništvo ima namen najvišji, kojeinu imajo pokoriti se drugi nameni. Ke-daj pa porečemo, da je mašniku čist namen ? Dragi moj mladi prijatelj! Vzemite v roko razpelo in izprašavajte se : Kedo je ta trpin na križ razpet ? Jezus Kristus. Kedo je Jezus Kristus ? Sin božji. Zakaj je človek postal ? česa je iskal na svetu ? kai je namerjayal, da si je uboštvo in sramoto izbral in konečno križ objel ? Ali je iskal denarja ? ali je iskal naslade ? Grdo je to* vprašanje in nevredno odgovora. Alije iskal svoje časti? Verujte- mu, da ne, ko Vam sam zagotovlja : „,Taz ne iščem svoje časti.111) <Česa je torej iskal včlovečeni in križani Sin božji na svetu? Povedal nam je sam: „Ne iščem svoje volje, ampak voljo Njega, ki me je poslal112) „Prišel sem iz nebes, da delam po svoji volji, ampak po volji Njega, ki me je poslal." Kaj pa je volja nebeškega Očeta? Zveličanje in vstajenje in večno življenje vesoljnega • Človeštva. Ta svoj namen je Jezus Kristus očitno povedal Pilatu, zastopniku ajdovskih narodov, ki so resnice iskali, a vedno po temi tavali: „ Jaz sem zato rojen (človek) in zato sem prišel na .svet, da spričujem o resnici.115) Resnica pa je večno življenje vsem, ki verujejo v Boga in v Jezusa Kristusa od Boga poslanega4). Predragi moj! Vprašali ste me, kako bi se pač najbolje pripravljali v bogoslovnico, ako spoznate ta poklic, in prosili ste me primerne knjige v ta namen. Knjige Vam ne bom pošiljal in pisem Vam ne bom pisal, ker zdaj so počitnice, katerih ste pač potrebni po osemletnem trudu na c. kr. gimnaziji. Oddahnite se in pozabljajte ! Včasih pa jemljite v roko sv. razpelo in recite prav po otroški : Za to, za kar si iz nebes prišel na svet, pojdem jaz v bogoslovnico. Drugih namenov nočem, iščejo naj si jih drugi ljudje. Diuge priprave Vam ni treba. Dr. Josip Pavlica. Časopis. Časopiscu „R. K.11 se ne godi najbolje: odkazane so mu prav zadnje strani lista, če mu jih sploh kaj ostane po milosti sprednjih člankarjev. In vender bi časnikar rad omenil mnogih v cerkveno-socijalnem oziru znamenitih reči — ne kakor bi č. bravcem taiste ne bile vže znane, ampak največ zato, da bi ne zapadle popolni pozabljenosti. Tudi ta pot mu je prostor prepičlo odmerjen, tako da se mora omejiti le na pomenljiviše dogodke zadnjega četrtletja. Odkar je bil papež Leon XIII. poslal vshodnim narodom — našim čitateljem znano — apostolsko pismo, se je pričelo :živahno gibanje tudi mej r a z k o 1 n i m i egiptovskimi .Kopti, katerih je nekaj nad 20.000 duš, izmej teh kakih 10.000 ‘) Is. 8. 50. *) Ibid, 5. 20. 3) Is. 18. 38. *) Ibid. prebivajočih v Kajiri. Apostolski provikar katoliških Koptov (10.000) je prejel od njih več pismenih prošenj, naj bi posredoval pri sv. Stolici, da se sv. Oče tudi na-nje milostno ozre in dela za njih zjedinjenje z rimsko-katoliško cerkvijo. Papež jim je z velikim veseljem brez odlašanja (sredi junija) poslal očetov-sko-ljubeznjivo apostolsko pismo „IJnitatis Christianae propositum.'- To je — rekli bi — prvi, četudi ne še dozoreli sad Leonovega neumornega prizadevanja za zjedinjenje iztočnih cerkva. Kakor so nedavno poročali razni časniki, je sv. Oče imenoval serajevskega nadškofa dr. Stadlerja apostolskim komisarjem za združen j e rimske in grške c e r k-v e. Kot tak ima uneti cerkveni knez pravico, samostojno obravnavati vsa v to zadevo spadajoča vprašania ter staviti sv. Stolu lastne nasvčte. Modri Leon hoče na ta način decentralizirati Propagando ter tem veče zaupanje vzbuditi odcepljenim Grkom. — lvar zadeva započeto delo samo, ne moremo reči, da je le-to brez napredovanja in brez nade vresničenja. Ljudstvo resnično želi povrniti se v materino naročje rimske cerkve — to je gotovo ; a tudi njega škofje in duhovščina vedno bolj uvidevajo preblage namene namestnika Kristusovega. Katoliško duhovništvo na .Jutrovem pa se trdno drži papeževih naročil, izraženih v apostolskem pismu, ter z milobo in ljubeznijo skuša pridobiti ločene brate. Tako n. pr. je na otoku Sij o, ko so nezjedinjeni Grki na velikonočni ponedeljek obhajali običajno procesijo v čast vstalemu Zveličarju, ukazal tamošnji katoliški škof msgr. D. Nicolosi zvoniti z vsemi zvonovi v pozdrav mimo kat. cerkve se pomikajočemu sprevodu, kar je grškega metropolita tako ganilo, da se je se svojim duhovstvom in nešteto pobožno množico vstavil pred glavnimi vratmi kat. stolnice ter na glas opravil molitev za zjedinjenje obeh cerkva in za prevzvišenega poglavarja Leona XIII. Ljudstvo je bilo tega čisto nepričakovanega dogodka silno veselo. Zadnje binkoštne praznike se je po naročilu posebne papeževe okrožnice po vsem katol. svetu prav mnogo molilo k razsvetljevalcu sy. Duhu za zjedinjenje razkolnik, krščanskih narodov. Sv. Oče je v to dovolil vernikom za vsaki dan binkoštne osmine odpustek 7 let in 7 kvadragen ter jeden popolni odpustek (za kateri binkoštni dan), pod navadnimi pogoji. Znamenito je, da veljajo ti binkoštni odpustki tudi za prihodnja leta. In na Angleškem? Prekrasno apostolsko pismo, katerega smo omenili z zadnjem „Časopisu“ in je podajemo v pričujočem zvezku točno prestavljeno po latinskem izvirniku, je v celem kraljestvu vzbudilo veliko pozornost. Vsi listi brez ozira na versko in politiško mišljenje so se dobrohotno bavili ž njim in je večinoma preložili v domači angleški jezik. Večina anglikanskih škofov — mej njimi tudi nadškof v Canterbury — je naročila svojim vernikom, da molijo v namen velikega Leona za vresničenje njegovih iskrenih želja. — Pred par tedni je zborovala anglikanska „cerkvena unija11 v zadevi istega apostolskega pisma. Znani lord Halifax, predsednik unije, je z naduševalnimi besedami poročal o svojem dvakratnem razgovoru se sv. Očetom in hvalil njega očetovsko vdanost in ljubezen do Angležev ter goreče prizadevanje za dosego zveličavne edinosti v sv- veri. Shod je soglasno vsprejel resolucijo, v kateri izreka papežu resnično zahvalo za poslano pismo ter povdarja od svoje strani ne-hlinjeno željo po zjedinjenju z Rimom. Tako ožarja „Luč z neba11 vesoljni svet ter še posebej -ogreva se svojimi blagodejnimi žarki srca pomilovanja vrednih razkolnih ljudstev. — Slovenci, molimo za Leona XIII, da ga ljubi Bog ohrani sv. cerkvi do skrajne meje človeškega življenja ! * * * V framosonski ,združeni11 Italiji je „veliki“ Crispi zopet na konju. V zbornici ima dve-petinsko večino ; delal je za volitve z vsemi silami, prav po masonsko-madjarskem receptu. Zlorabil je v agitacijska sredstva vse, kar je zlorabnega. To se vidi tudi iz njegovega volilnega govora, katerega je sklenil s temi-le besedami: ^Združimo se okrog kralja in dvignimo svoje oči na križ savojski, ki se nam blesti raz narodno razstavo, ter zaženimo tudi mi soglasno klic: In hoc signo vinces! (V tem znamenji bodeš zmagal).■* Kaj pomenja ta poziv iz ust tripične-ga rovarja, je umevno: pod križem savojske vladarske rodbine so Pijemontezi prodrli skozi ,,Pijeva vrata11 v Rim, vgrabili papežu večno mesto ter na cerkvenem, politiškem in gospodarskem polji napravili neizmerno razdejanje. V proslavo tega svetoskrunskega čina se delajo za 20. september t. 1. kot 25- letnico velikanske priprave pod vostvom vlade in — lože. Ena izmej najpoglavitniših priprav pa je imela biti — izvolitev „rešiteljal‘ Italije in njega vrednih privržencev. V tem znamenji naj bi domovina slavila svojo zmago. Nesrečna dežela ! Ta »zmaga11, ki jo je s pomočjo svojih zaslepljenih sinov pri zadnjih volitvah dosegla politiška loža, pomenja za te v duševnem in gmotnem oziru : dopolnjeno je. . . , Sicer pa ste dve pomenljivi prikazni hudo motili zmagoslavje v masonsko-liberalnem taboru. Ena je: očividno, grozno naraščanje socijalne demokracije, ki je priborila svojim kandidatom velikansko število glasov. Druga: katoličani so bili vrlo pokorni papeževemu „non expedit“ ; v nekaterih krajih ni bilo niti jednega k volitvi. Oni se pridno organizirajo, da bodo kedaj — morebiti vže kmalu — pod vodstvom papeževim dvignili svojo zastavo z neomadežanim katoliškim geslom: In hoc signo vinces! Mes. maja in junija so se v Kirnu in nekaterih drugih mestih in provincijah vršile administrativne volitve v pokrajinske in mestne zastope. Vdeleževali so se jih tudi katoličani in dosegli prav povoljne, deloma sijajne vspehe. Po nekod,, n. p. v Bergamu, v Vičenci, Padovi, Brešji, Ferrari in celo v Kimu so prodrli z vsemi svojimi kandidati, tako da imajo v v-seh dotičnih zastopih prav čvrsto manjšino, v zvezi z zmernimi liberalci pa nepremagljivo večino nasproti radikalcem in socijali-stom. Tako išče zatirano kat. ljudstvo protitežja krutemu liberalnemu gospodstvu v provincijalni in občinski vpravi. Glavno mesto katoliške Portugalske je v drugi polovici junija slavilo krasne svečanosti v proslavo 7 0 0-1 e t n i c e rojstva Ferdinanda de Bulpoes, katerega časti kat. cerkev pod imenom sv. Antona P a d o v a n s k e g a. Vsled kraljevega odloka z dne 19. jul. 1. 1. se je cerkveni praznik tega velikega svetnika proglasil tudi narodnim praznikom portugalskim. Častno predsedstvo jubilejskih slavnosti je radovoljuo prevzela kraljica sama. Vršile so se z nepopisnim sijajem v cerkvah, procesijah,, nabožnih glediščnih predstavah i. t. d. — Apostolski nuncij Ja-cobini in škofje portugalski so tem povodom sklicali m e j narod n i kat. s h o d, ki se je zelo spodbudno in ob primeroma obilni vdeležbi vršil v Lizboni od 25. do 30. junija. Govori so bili jako premišljeni, jubileju povsem primerni. Razpravljalo se je s sv. navduševanjem in vzorno temeljitostjo : o kat. cerkvi in civilizaciji; o materijalizmu in ateizmu ; o izvoru življenja v Bogu in o danvinizmu z naravoznanstvenega, modroslovskega in bogoslovskega stališča; o potrebi in neprecenljivih zaslugah cerkvenih redov, zlasti v misijonskih krajih; o verskem poduku v šolah s posebnim ozirom na portugalske razmere ; o modernem socijalizmu in soc. vprašanji; o veri in družabnem blagostanji;, o rimskem papeštvu kot najzanesljiviši opori pravega napredka ; o potrebi katoliške sloge v obrambo cerkve in domovine; o hip-notizmu in njegovem razmerji z božjimi in človeškimi zakoni i. t. d. Vsprejele so se mnoge velevažne resolucije. Shod se je zavr-šil z veličastnim cerkvenim sprevodom po mestnih ulicah. — Blagor njim, ki so bili priča teh vzvišenih pojavov katoliške zavesti in uneme ! Kulturni boj v Franciji besni z vedno večo srditostjo. Novi davčni zakon, vsled katerega bodo samostani od svojega pičlega premoženja morali plačevati 30 oziroma 40 odstotkov davka, je vže stopil v veljavo. Vsi vgovori in prošnje kat. škofov in redovnih predstojnikov so bili brez vspeha. Predsednik Faure, ki je tiste dni, ko je senat obravnaval predloženo davčno preosnovo, hodil po deželi in pridno obiskoval framasonske lože in zavode, se nikakor ni dal omečiti ter je brez ozira na ysodne posledice, ki bodo zadele kat. cerkev in nje kongregacije, z lastnoročnim podpisom potrdil omenjeni zakon. Tako je framasonstvo •dopolnilo delo najstrahotniše krivičnosti in nezakonitosti. Tirjali •se bodo ogromni davki tudi od onih posestev in samostanov, iz katerili je vlada pregnala redovnike vže 1. 1883! In kar je naj-kuje : imetje posameznih samostanov se ne bode cenilo od do-tičnih predstojnikov, ampak od grabežljive države same, katera z novoskovanim zakonom ne namerja nič drugega, nego zatreti vse cerkvene redove in družbe ter polastiti se njih premoženja. — Vlada vidi, koliko nasprotstvo so izzvale nje peklenske inju-rije v najodličnejših cerkvenih krogih, zatorej je (30. jun.) v provspeh kulturnega boja sklenila, zasledovati in brezozirno preganjati vse one škofe in duhovnike, ki bi se še dalje drznili oporekati nje satanskemu nasilstvu v tem oziru. — Sv. Oče se je pred nekaterimi tedni se solznimi očmi pritoževal nad fran-. cosko vlado. Umevamo njegove solze in pritožbe. Tem huje mora' trpeti plemenito srce Leona XIII, ker vidi, kolika nesloga in zaspanost vlada mej onimi katoličani, ki so se vsled njegovega modrega priporočila oklenili republike. Nedavno je neki prostozidarski list se strupenim sarkazmom smešil „pobožne klerikal-■ce“ t. j. katoliške poslance, češ, da so se svojim glasovanjem pomogli na predsedniški stol možu (Faure-u), ki je „izvrsten zidar. “ „. . . . „katerega dičijo vse masonske lastnosti . . .“ itd. Še nekaj statistike. Na Francoskem živi le okrog 100.000 zidov; in vender jih je izmej njih nad 180 v visokih državnih služba h, namreč: 9 prefektov, 20 podprefektov, 10 svetovalcev pariškega prizivnega dvora, 8 glavnih nadzornikov ■cestnih stavb, 9 članov državnega sveta, 11 višjih vradnikov poljedelskega ministerstva, 21 ravnateljev pri poštni in brzojavni vpravi, 2 7 v finančnem, 30 v delavskem in 3 5 (!) v •n a u č n e m ministerstvui. t. d. Qui potest capere, ca-piat. — Iz Belgije nam je to pot poročati o veselejših rečeh ko zadnjič. Kat. vlada je bolje vredila svoje delovanje in nje večina v državnem zboru postopa složno v vseh načelnih vprašanjih. Pravijo, da je šv. Oče sam posegel vmes ter vlado in parlament resno opomnil k prepotrebni edinosti. — Zbornični odsek je v pričetku junija vsprejel zelo važno predlogo o prisilnem zavarovanji za delavce, delavke in delodajalce; v tem zavarovanji je tudi zavarovanje za starost in neo-moglost. Širokoustnim socijalistom sicer ni mnogo ležeče na preskrbljenji starih in neomoglih delavcev — oni raje zahtevajo 8-urno delo in občno volilno pravico, ker ste ti dve zahtevi najboljše sredstvo za njih neprestano agitacijo — vender je ravno skrb za stare in neomogle delavce eden izmej najznamenitiših pomočkov zoper naraščajočo socijalistično povodenj ; zatorej je prisilno zavarovanje za starost ena prvih toček v programu krščanskih delavcev. Dne 8. junija se je ministerski svet pod predsedstvom kra- ljevim posvetoval o spremembi liberalnih šolskih postav. Kakor znano, ima Belgija sedaj dve vrsti šol: državne,, na katerih se ne podučuje veronauk, in zasebne, katere vzdržujejo katoličani z lastnim denarjem. Sedanja katoliška vlada si prizadeva vstreči pravičnim zahtevam kat. starišev in ob enem tudi želji učiteljev, ki so se v zelo številnih ministerstvu poslanih prošnjah izrekli za verski poduk na državnih šolali. Vlada namerja to stvar rešiti tako, da se bo veronauk delil v vseh šolah pred ali pa p o rednem poduku ; vender bode starišem na prosto voljo dano, li hočejo svoje otroke pošiljati k verstvenemn uku, ali ne. Dalje bode vlada zboljšala učiteljske plače, in sicer ne samo državnim, ampak tudi zasebnim učiteljem, toda s teni razločkom, da poslednji nimajo pravice do pokojnine; vender lioče skrbeti, da bodo zavarovalne družbe in pokojninske blagajne, katerih udje so zasebni učitelji, dobivale od časa do časa nekaj podpore iz državnega zaklada. — Kakor je razvideti, so to le drobtine, ki jih hoče vlada privoščiti katol. prebivalstvu na šolskem polji. A bolje nekaj nego nič. Kedor pomisli, da so nagli preobrati v tako vitalni zadevi nemogoči, bode z veseljem pozdravil ta prvi korak kat. vlade, ki skuša zaceliti vsaj najbolj skeleče rane, zadane belgijskemu šolstvu po nekedaj vsegamo-gočnem liberalizmu. — Omenimo le še, da so liberalci in soci-jalisti ves pekel spravili na noge zoper namerjavani novi šolski zakon. Nemški državni zbor je z znatno večino glasov odklonil vladno predlogo, naperjeno proti tako zvanim prekucijskim strankam. Vrlim poslancem kat. centra se je namreč vsaj deloma posrečilo, obrniti ost obravnavanega zakona tildi proti razširjalcem upornih idej, torej v prvi vrsti proti brezverskim profesorjem in drugim „zastopnikom“ moderne vede; to pa je v vrstah onih državnozborskih strank, ki v svojem licemerstvu pri vsaki priliki pozivljejo na „obrambo vere, nravnosti in reda,“ vzbudilo silno agitacijo proti „klerikaliziraniK' predlogi in vsi liberalni listi so zagnali strašen krik, da je svoboda Vesti (!) in vede v skrajni nevarnosti i. t. d. Hinavci! — Kat. centrhm pa sme biti ponosen na vspelie, ki jih je dosegel v posvetovalni komisiji. V pruski zbornici poslancev je (18. maja) dr. Heere-man vtemeljeval predlog kat. centra, da se obnove trije člani pruske vstave o svobodni cerkvi, katere je bila vlada odstranila ob času kulturnega boja. Govornik je naglašal, da je svobodna cerkev v korist ne samo katolikom, ampak tudi protestantom ; le svobodna cerkev more vspešno podpirati državno oblast v boji proti socijalni revoluciji i. t. d. Razne 'liberalne stranke so z večino glasov zavrgle predlog, a kat. poslanci ga bodo odslej — kakor protijezujitski zakon — vsako-leto spravili na dnevni red. Malo (lije se nam je pomuditi na Avstro-Ogerskem. Masonsko-kalvinska vlada ogerska nadaljuje se skrajno brez-ozirnostjo svoj boj proti cerkvi in krščanstvu. Eno izmej najsurovej-šili dejanj sedanjega ministerstva je brez dvojbe ono kruto, krivično razžaljen j e papeževega diplom atič n ega zastopnika, katero je v maju in še pozneje mej katoličani toliko vpravičene nevolje in studa vzbujalo ne samo tostran in onkraj Li-tave, ampak tudi izyen avstro-ogerske države. Stvar je ob kratkem ta-le: Ogerski primas kardinal Vaszary je sedanjega apostolskega nuncija (za obe državni polovici) še vlani povabil k sebi v Ostro-gon. V aprilu t. 1. se je msgr. Aglianli tudi vsled posebnega papeževega naročila odločil vgoditi prijaznemu povabilu ter je ta svoj sklep naznanil ogerski vladi in skupnemu ministru za unanje zadeve, grofu Kalnoky-ju. Zapreke ni bilo nobene; min. predsednik baron Banffy je celč z veseljem pozdravil prihod papeževega pooblaščenca — menil je namreč oblastni kalvinec. da bode nadškof Agliardi v papeževem imenu (!) prigovarjal ogerskim katoličanom, naj vže nehajo nasprotovati viadni cerkveni politiki i. t. d. In odkod ta njegova drzna nada ?Malo tednov prej je ogerska vlada po ministru K a 1 n o k y-j u (!!) n a-prosila sy. Očeta, naj bi posvaril kat. prebivalstvo ter mu prepovedal pristop k novo osnovani ljudski stranki! Toda „brat" Banify se je dobro opekel: msgr. Agliardi tudi na Madjarskem ni pozabil, čigav poslanec da je, in tako je kot pooblaščenec namestnika Kristusovega zmerno in dostojno sicer, a vender določno bodril katoliški narod k vstrajnosti in prepotrebni edinosti gledev skupnega postopanja nasproti sovražnim vladnim načrtom. Židovski vladni vohuni so to samo ob sebi umevno nastopanje apostolskega nuncija zasledovali z največo pozornostjo ter v kolikor moči živih barvah in pretiranih, neresničnih poročilih naznanjali minister-stvu. Vender se Banify ni drznil niti z najmanjšo pritožbo na dan, ko se mu je nuncij osebno poklonil v Budimpešti. Kakor hitro pa je Agliardi zupustil ogersko metropolo, je junaški min. predsednik brž pisal Kalnoky-ju, da se je nuncij na svojem potovanji po Madjarskem utikal v notranje ogerske zadeve in torej kot zastopnik t u j e (!) v 1 a s t i prekoračil svoj pravni delokrog; ob enem ga je prosil določnih pojasnil, da bi mogel v sporazumljenji z unanjim ministerstvom takoj odgovoriti na interpelacijo, katero pričakuje v zbornici zastran Agliardi-jevega postopanja. In glejte, Kalnoky se je res dal speljati na led. Poslal je Banffy-ju zaupno pismo, v katerega prvem delu sicer dokaj dostojno in pravilno povdarja izjemno stališče papeževega poslanca ter nujno priporoča ogerski vladi, naj bi se nikakor ne prenaglila v tako važni in kočljivi zadevi; izjavlja dalje, da bode le na podlagi eventuelne interpelacije in pa zadostnih dokazov, (katere je Banffy „pozabil“ priložiti svojemu lažnji- vemu poročila) mogel dati primeren odgovor. V drugem delil pa se je unanji minister zapoletel še veliko linje nego neotesani Banffy sam. Očita namreč Agliardi-ju (seveda brez vsakega dokaza) „graje vredno netaktnost", „naravnost nedostojno nastopanje", meni, da bi bil moral papežev zastopnik »svoje potovanje, kot neumestno" odložiti za poznejši čas i. t. d. Slednjič obeta, da lioče — ako ogerska vlada želi — nemudoma pritožiti se v Vatikanu ter „zastopati ono stališče, katero izključuje vsako poseganje ap. nuncija v notranje politiške razmere in boje." —Na, tu ga imaš toliko slavljenega diplomata v vsej njegovi nedoslednosti, dvoježičnosti in neznačajnosti! V prvem delu omenjenega pisma se priznava, da je smatrati ap. nuncija n e kot navadnega zastopnika kake tuje vlasti, mariveč kot pooblaščenca poglavarja kat. cerkve — v drugem delu pa se mu (Bantty-ju na ljubo) s precejšnjo merico zagrizenosti brez povoda in brez dokazov očita nedostojno nastopanje, graje vredna netaknost, ker se je Agliardi res posluževal svoje od papeža mu podeljene oblasti ; pred odhodom apost. nuncija na Ogersko je bilo vse v redu ; zadovoljna sta bila z njegovim napovedanim potovanjem po Marijanskem kraljestvu Banffy i n Kalnoky — potem pa, ko se je poslanec papežev, svest si svoje dolžnosti, potegoval za preganjane kato-čane, je naenkrat potovanje njegovo postalo neumestno, razmeram neprilično! Ta sramotna dvojna igra je pošteno izplačala gr. Kalnoky-ja. Prekanjeni (četudi sicer skrajno nerodni) Banffy si je v zbornici brž naročil interpelacijo ter takoj širokoustno odgovoril na-njo na podlagi drugega dela Kalnoky-jevega zaupne-g a dopisa, češ da minister unanjih zadev sam odločno obsoja nezakonito nastopanje msgr. Agliardi-ja in njega netaktno uti-kanje v notrajne politiške zadeve ogerske države ter da je isti minister vže odposlal v Vatikam pritožbo v tem smislu! Ta drzni, na zaupno pismo oprti in poleg tega zlasti glede zadnje trditve popolnem neresnični odgovor je neizmerno zadovoljil vso židovsko-liberalno vladno kliko, hudo pa tudi spodbodel gr. Kalnoky-ja, kateremu se niti sanjalo ni o brezmejni nezanesljivosti madjarskega min. predsednika. In kaj je temu sledilo ? Kalnoky je nemudoma poslal nekak popravek in pojasnilo v svoj organ, sprl se z Banify-jem ter cesarju izročil svojo demisijo, ki pa ni bila vsprejeta. Toda silovito razža-Ijeuje apost. nuncija in ž njim sv. Očeta po kalvincu Banffy-ju je imelo dobiti krono in to mu je nasadil gr. Kalnoky s tem, da se je popolnem vdal oblastnemu Madjaru ter mu dovolil, očitno v zbornici prebrati napominano pismo ! Tako si je avstro-ogerski minister unanjih stvari sam spodmaknil stol, na katerem je sko-14 let sedel kot »nenadomestljivi" diplomat. Umakniti se je moral, umakniti tem sramotniše, ker ga je podrl slamnati mož Banffy na podlagi njegove ■— da rečemo milo — nemožatosti. To je bilo tudi edino seveda neprostovoljno — zadoščenje msgr. Agliardiju od strani njegovih smelih razžaljivcev. Zlobna agitacija proti papeževemu zastopniku je imela pa tudi svojo solnčno stran. Vzbudila je namreč, kakor smo rekli, mej kat. prebivalstvom Avstro-Ogerske silno nevoljo, katera si je iskala duška na svečanih shodih in v nešteviluih vdanostnih izjavah, poslanih msgr. Agliardi-ju in sv. Očetu. V avstrijski zbornici poslancev so krščanski socijalisti in za njimi konservativci stavili zelo primerni, s katol. stališča strogo pravilni interpelaciji, a knez Windischgratz je — če se prav spominjamo — odgovoril le na poslednjo in šicer tako, da je napravil poklon vsem prizadetim strankam, namreč papežu in njegovemu pooblaščencu, oholim Madjarom in iuterpelantom, a le-tem prav — na lahno, da ni razsrdil koaliranih liberalcev! Prav jim je. V zadnjem zvezku smo poročali z umevno nevoljo, da so pri obravnavi § 101. novega kaz. zakonika mej drugimi tudi naši konservativci pritrjali protikatoliški izjavi kat. grofa Pininskega, ki se je osmelil zaznamenovati papeža kot — tujega vladarja.1) Kako morejo kratkovidneži potemtakem vspešno braniti Agliardi-ja proti Banffy-ju in Kalnoky-ju, kako zastopati katoliško načelo, ki se v tem slučaji glasi: Papež kot oče vsega katoličanstva se v katoliških državah (kakoršna hoče biti Avstro-Ogrska) nikoli ne more smatrati za tujega vladarja, ampak katoličani se mu klanjajo kot svojemu cerkvenemu, domačemu vladarju, ki ima od Boga samega mu izročeno najyišjo oblast v zadevah kat. vere in nravnosti — in takošne so brez dvojbe tudi ogerski „c e r k v e 11 o-politiški zakoni.” ! To oblast more papež izvrševati ali neposredno sam ali pa — v kolikor se mu zdi potrebno in primerno — po svojih zastopnikih, apostolskih nuncijih, brez ozira na to, da katera država omenjene reči prišteva svojim „notranjim zadevam.” To načelo je vteme-Ijeno v kat. dogmi — verski resnici ! Obvezni civilni zakon (ogerski) stopi v veljavo vže s 1. oktobrom t. 1.; ob enem se vodstvo matic izroči politi-škim oblastvom. — Kat. večina magnatske zbornice je po prizadevanji neupogljivih voditeljev grofov Ferd. Zichy-ja in M. E-sterhazyja zopet zavrgla nekaj najsovražniših paragrafov ostalih dveh ne še vsprejetih cerkveno-politiških predlog tičočih se ^svobodnega veroizpovedanja1* (brezverstva) in „recepcije židov”. A kaj stori baron Banffv ? Poda se na Dunaj in predlaga kralju, da podeli baronijo štirim liberalnim družinam in na ta način pomnoži število liberalnih, vladi brezpogojno poslušnih magnatov *) H koncu dotičnega poročila v zadnjem ,Oasopisu“ (str. 265) beri: ^Zaničevanje njegove osebe kot namestnika Kristusovega bodi odslej kaznjivo n e z dogmatičnega stališča kot sramotenje vere in verskega čustva, mariveč kot žaljenje vladarja sicer, a tujegu vladarja* i. t. d. za devet mož! In — izpolnila se mu je zahteva. Zatorej po-vdarjajo židovsko-liberalni listi dan na dan, da vživa Bantfy popolno zaupanje pri kroni, da se je apostolski kralj z b a r o n i z i r a 11 j e ui liberalnih rodbin n a o d 1 o č n e j e izrekel za o g e r s k i liberalizem in njega proti-cerkvene predloge, da sta si torej dinastična zvestoba in c e r k v e n o-p o 1 i t i š k a opozicija v naj- gorjem nasprotji i. t, d. Kedo ve? Masonstvo je doseglo svoj cilj skoraj do cela: apostolski križ v oger-skem deželnem grbu je le še goli anahronizem ; Kristus in njegova cerkev sta izpodrinjena iz temeljne družabne naprave, s v. zakona. . . . Pač smemo Ogersko imenovati odslej protestantsko, framasonsko, turško, dh, židovsko državo — katoliško, M a r i j a n k o kraljestvo nikar! Zakaj ono se je vže davno odpovedalo svoji apostolski misiji, in kar se na njem še imenuje apostolsko, je prazna zunanjost, vsled katere se s tem večo smelostjo zatirata, besnečim sovražnikom izdajeta — cerkev in krščanstvo. A videli bomo najbrže vže v prav bližnji prihodnosti, na čegav račun se trpi in povspešuje to črno početje : Videant coiisules ! — Najvažniši dogodek pri nas v Avstriji je pokop koalicije. Nenaravna zveza treh najmogočniših strank v našem drž. zboru se je razbila ob malenkostnem, tako imenovanem „celjskem vprašanji.“ Vlada je namreč — čast ji v tem oziru! — hotela vstreči dolgoletnim zahtevam slovenskih poslancev, da se na nemški? gimnaziji v Ce.lji osnujejo slovenske v s p o-rednice za spodnje štiri razrede. Ta prayična zahteva je bila zgolj kulturelnega in pedagogiškega značaja, a naduti nemški nacijonalci so jo razupili za eminentno politiško stvar ter pretili nemški levici, da jo pri prihodnjih volitvah zdrobe ko solčni prali, ako ne bode z vso odločnostjo glasovala proti celjski postavki (1500 gl) v državnem proračunu. Agitacija je bila srdita, brezmejna. In res: nemški liberalci, ki so s početka pohlevno molčali k celjsk. vprašanju, so se zbali nemško-nacijonalnih groženj tembolj, ker le predobro vedo, kako jim od dne do dne ginevajo tla pod nogami. Žaloigra, ki pa ni bila brez smešne primesi, se je bližala koncu in ko se je večina v proračunskem odseku izrekla za slov. paralelke — je je vže bilo konec: liberalna levica je iztopila iz koalicije in koalicijska vlada se je (18. jun), umaknila začasnemu uradniškemu ministerstvu, katero je vže rešilo državni proračun in ž njim — celjsko vprašanje. Večina 30 glasov je odločila za pravično slovensko stvar. Proti dvojezični gimnaziji so glasovali: nemški nacijonalci in liberalci, Italijani-iajiki in — krščanski s o c i j a 1 i s t i! Kaj li naj porečemo k razpadu koalicije? Najbrezozirniši klevetniki koalicijske vlade, kakor: Mladočehi, antisemitje in ikršč. socijalisti, Jugoslovani in naši iz Hohenwartovega kluba iztopivši »narodnjaki11 so tako rekoč brez glave vsled nje pogina, če tndi se na videz silijo z zadovoljstvom in »zadoščenjem11. U-mevno! Oni so — z nekaterimi častnimi izjemami — nasprotovali rajni vladi največ se strankarskega, egoističnega stališča, iz osebne mržnje in sovraštva do politiških nasprotnikov. M i n e ta k o. Uvodni članek v lanskem I. zvezku „R. K.“ označuje dovolj jasno naše 11 a č e 111 o stališče nasproti koaliciji, kateri je vrednik tega lista takoj ob nje rojstvu brez ovinkov prerokoval k i' a t k o življenje ter tako tudi v tem oziru opravičil svoj — od duhovitih slovenskih žurnalistov mu nadeti naslov „gori-škega preroka." Veseli smo torej, odkrito veseli napovedanega izida. Edino, kar nam kali to zadovoljstvo, je dejstvo, da avstrij • ski politiki — kakor vže kaže — še niso odrasli koalicijski dobi: padla je e 11 a koalicija, obeta se nam druga, naj se vže imenuje tako ali tako. Iiazni politiški veleumi bodo poskrbeli, da se bo nadaljevala komedija zadnjih 18 mesecev, dokler se ne vkrepijo radikalni življi, kateri bodo a 1 i vpokorili naše šviga-švaga-politike s v oj i m. na če 1 o 111, al i pa brez milosti jih pometli s politiškega pozorišča. To bo zadnja posledica koalicijske manije raznih avstrijskih parlamentarcev. — Katoličani smo — zakaj bi tajili ? — veliko veliko zamudili se svojo mevžasto omahljivostjo v politiškem poklicu. Da bi bili pred štirimi, petimi leti ali vsaj neposredno pred porodom zadnje koalicije nastopili z odločnim programom kat. centra, bi imeli danes v državnem zboru stranko, h kateri bi pripadali najboljši, celi možje, kakoršnili je n. pr. v konservativnem klubu vender še nekaj — druge tu v kratkem privabili pod svojo zastavo. In taka stranka bi v današnji breznačelni dobi se svojim pozitivnim programom gospodovala politiškemu položaju, četudi bi število nje članov morda ne bilo Bog ve kako veliko ; saj katoličani ne zmagujemo toliko se številom, kakor z močjo resnice in pravice. Toda zaman so vsi dobrohotni nasveti; danes menda še nihče resno ne misli na kat. centrum — poklicani faktorji se boje celo le poskusa za njegovo osnovo! Veliko pa je v Avstriji sploh in posebej v naši ožji domovini mož, in sicer pametnih, treznili, politiško zrelih mož, ki menijo in resno trdijo, da je pričakovati zmage za katoliško stvar od tako zvanih krčanskih s o c i j a 1 i s t o v ali a n t i s e-111 i t o v. Kar se v tem oziru nas tiče, obžalujemo, da nismo njihovega mnenja in prepričanja. Mi dvomimo čimdalje bolj, da bi omenjena stranka mogla kedaj izvršiti vse točke kat. programa. Zdi se, da hoče ona rešiti svojo nalogo bolj v negativnem smislu t. j. s porazom gospodujočega, krščanskemu ljudstvu in omiki sovražnega semitizma; a da bi po uničenji židovstva ta stranka organizirala in vtrdila mej avstrijskimi narodi splošno-krščansko gibanje, da bi se preporcdila v obče-katoliško stranko, o tem nismo prepričani. Sploh pa krščanski socijalisti kot stranka še nikedar niso jasno določili in objavili svojega programa. Zatorej smo se jako razveselili, ko smo v vabilu na krščansko soci-jalistični shod, ki se je v zadevi Banfty-Agliardi-Ivalnoky-jeve zadeve vršil na Dunaji dne 17. maja (glej zgoraj), brali v časopisih, da bo pri tej priliki knez Liechtenstein razjasnil načela in stališče t. j. program svoje stranke. Toda kako smo se zavzeli in razžalostili, ko smo v 3. točki tega »programa" brali to-le odločno izjavo : „Mi bodemo vsikedar priznavali a v k t o r i t e-to našili škofov v njih pastirskem delokrogu ter jim izkazovali v tem oziru svojo popolno vdanost." Kako? Samo v njih pastirskem delokrogu? samo v tem oziru? Kolika milost! Škofje katoliški, radujte se, bodite brez skrbi: anti-semitsko-nacijonalno krščanski socijalisti dunajski vam v svoji brezmejni dobrohotnosti priznavajo avktoriteto v vašem duhovnvpastir-skem delovanji ter vas zagotavljajo v tem oziru svoje brezpogojne vdanosti! . . . Li res samo y tem oziru ? dh, zakaj: „V politiških in gospodarskih vprašan j i h s m o, kakor v s a k a (?) druga stranka, do cela n e o d v i s n i v Tako ? In neposredno pred to izjavo je svetli knez govoril o krščansko-socijalne stranke „neomejeni in navdušeni zvestobi, vdanosti in ljubezni do vidnega poglavarja sv. cerkve, namestnika Kristusovega, Leona XIII*, ter povdarjal mej drugim, da se njegova stranka strogo drži »vzvišenih načel", katere je papež označil v okrožnici „Rerum novarum". Torej papežu so krščanski socijalisti pokorni v vseh, tudi socijalno-politiških in gospodarstvenik rečeh, škofom pa ne? Ta strahotna protislovja! ta neverjetna nedoslednost! Ali ni sv. Oče v omenjeni encikliki z uaj-večo jasnostjo izpovedal, da je le s pomočjo sv. vere mogoče rešiti socijalno in posebej delavsko vprašanje, da mora vera biti zvezda-vodnica tudi v politiki in gospodarstvu ? In krščanski socijalisti hočejo biti „v politiških in gospodarskih vprašanjih d o c e 1 a (!) neodvisni11 navzlic temu, da so brezpogojno pokorni papežu, da »hvaležno občudujejo vzvišena načela", izražena v „Re-rum novarum" ! Do cela neodvisni! Torej neodvisni morebiti celo od Boga, neodvisni od vere, od krščanske pravičnosti in ljubezni, pred vsem pa do cela neodvisni od — kat. škofov! . . . Neu-mevno nam je, kako so mogli naši kat. listi molče prezreti to izjavo ter brez pomišljanja z obema rokama do zadnje pičice podpisati oni program. Pač so ti listi vže večkrat povdarjali, da je v krščansko-socijalni stranki dokaj sumljivih in nezanesljivih elementov, ki ne morejo vzbujati pravega zaupanja, a izgovarjali so stranko z ozirom na to, da je primeroma še mlada, da obstaje skoraj izključno le iz lajikov, katerim vender ne gre vsega šteti v zlo, ker se prav za prav vender-le borijo za dobro krščansko stvar itd. Posebno rado se je naglašalo — in tudi „R. K." je naglašal — da stranki nedostaje primerne organizacije, da nima stfogo-lastnega glasila, pred vsem pa, da jim manjka pravega vodstva — vodstva katoliških škofov. Menili smo — in za to, kakor sploh za vse, kar tli pišemo, je odgovoren le časopisec „R. K.“ — menili smo, da bodo kat. listi vsaj iz omenjene točke Liechstein-ovega krščansko-socijalnega „programa“ uvideli in s primernimi pripombami izrekli, da se dunajski k r š č. s o c i j a 1 i s t i v fini obliki sicer, a v e n d e r določno in j a s n o odrekajo vsakemu nadzorovanju in vodstvu, n a j b o 1 j pa vodstvu od strani kat. škofov! Oni dobro vedo, zakaj? a tudi nam to njih stališče ni neznano. Še celo naš radikalno-liberalni „81. Narod* jih prav dobro pozna ravno od te strani, kar j e pač malo častno za stranko. V dokaz opozarjamo naše č. bravce — mej drugim — na I. zvezek letošnjega „R. K.“ str. 127, kjer smo na kratko omenili, kaj je naš radikalni dnevnik prigodom lanskega I. do-lenja-avstrijskega kat. shoda pisal o kršč. socijalistih in — kat. škofih. Sapienti pa n c a. Veseli nas — ne! žal nam je nedopovedljivo, da je knežji govornik dne 17. maja t. 1. tako določno potrdil ono naše prepričanje, katero smo imeli o kršč. socijalistih — kakor vže davno p r e j, tako še tudi v 1 a n i, ko se je po raznih časopisih tolika slava pela dunajski stranki. Da'je — kaj li je z narodnostnim vprašanjem, z vprašanjem n a r o d n e j e d n a k o p r a v n o s t i ? To vprašanje stoji zlasti v mnogojezični Avstriji za verskim vprašanjem na prvem mestu, tako da tisti politiki, katerim princip narodne enakopravnosti ni svet, ne morejo delati za občni blagor Avstrije. Tudi glede te točke smo bili do najnovejših dni popolnem v nejasnem, kar zadeva stališče krščansko-socijalne stranke. Še-le glasovanje o celjski gimnaziji nas je podučilo, kaj in kako: tudi krščanske socijaliste in antisemite namreč nahajamo v družbi besnih nemških liacijonalcev in liberalcev, kateri ne privoščijo par polu slovenski h vsporeduih šol Slovence m, dasi je leteli vkljub pristranski štetvi samo v celjskem okrožju 18-krat več nego Nemcev !! Kako smešno-žalostno vlogo igrajo pri tem „contra“-glasovanju polubožanstveua imena znanih ljudskih tribunov, kakor so : Lueger, Liechtenstein, Pattai, ..dr. S c h e i c h e r, nota bene : isti Scneicher, ki je sam nekaj časa študiral mej Slovenci in tudi zrelostni izpit napravil na slovenski gimnaziji (v Novem mestu), kateremu morajo torej dobro znane biti krivične razmere in kulturelne potrebe zaničevanega slovenskega naroda; isti Scheicher, ki je na glasu kot moralist, ki mora torej dobro vedeti, kaj je .justitia*, kaj je k r-š č a n s k a pravičnost ne samo posameznikom, mariveč tudi narodom nasproti; isti Scheicher, ki vselej in povsod — toda dovolj! Vrli slovenski poslanec Robič je malo pred glasovanjem (zastran celjske gimnazije) izjavil v zbornici: „A k o se krščanski socijalisti izneverijo načelu narodne jednakopravnosti, tedaj zavržejo tudi načelo pravičnosti ; 11 a č e 1 o p a, kine priznava pravičnosti, ni krščansko načelo*. Po glasovanju bi se torej ta izjava glasila : državnozborska krščansko-socijalna stranka ni krščanska, še manj pa seveda — katoliška! Glavna in menda edina opora te stranke je — ljudstvo. Nje geslo in — rekli bi — p r o g r a m slove : Vse z ljudstvom in za ljudstvo! Toda to ljudstvo si išče agilna stranka ne samo v vrstah strogo-krščanskili Dunajčanov, mari-več zadnja leta tudi mej zagrizenimi nacijonalci in antisemiti. Odtod nje razna imena : „krščanski socijaJisti1* za krščansko ljudstvo, kateremu znajo na raznih, tudi katoliških shodih govoriti tako pobožno, ognjevito in navduševalno, kakor morda noben škof ne ; „antisemitje“, ker je to ime postalo zelo popularno v vseh slojih krščanskega in tudi manj krščanskega, od brezvestnega židovstva zatiranega ljudstva ; „antiliberalci“, ker jim je najpoglavitniši smoter: streti jarem liberalnega gospod-stva v raznih zastopstvih; „nacijonalci“, ker trebajo nemških (zlasti dunajskih) narodnjakov — ali prav za prav poslednji trebajo onih — pri volitvah v občinski in mestni zastop. Toda „est modus in rebus*. Po našem mnenji kršč. socijalisti preveč hlepijo po ljudski milosti in se nekako p r e z a u p n o i g r a č i j o z 1 j u d s k o — strastjo. 1 jud-ska strast pa — kakor spričuje zgodovina vseh časov — je zelo nezanesljiv, da, naravnost nevaren faktor v politiki. Moder politik jo mora brzdati, krotiti. Naj navstanejo danes ali jutri v naši Avstriji kaki politiški viharji — česar nas Bog obvaruj ! — mi ne vemo, ali bode krščansko socijalnim voditeljem mogoče vzdržati y mejah pravice in pokorščine do državne in cerkvene avktoritete vse one raznobarvene elemente, ki se novejši čas kot »ljudstvo* zbirajo pod njihovim praporom, katerim tako radi govore »skozi okna* državne in deželne zbornice, občinske dvorane i. t. d. — — To je naša sodba o antiliberalni krščansko socijalni stranki dunajski, za katero smo pred leti, ko se je še imenovala stranka „združeuih kristijanov", imeli odkritosrčne, gorke simpatije. Vemo dobro, da so mnogi, da je morebiti celo večina naših č. somišljenikov v tem ‘ oziru drugačnega mnenja. Želimo resnično, naj bi prihodnost nji m dala „prav“, ne na m! * * * Na Slovenskem stojimo deloma še pod vtisom velike nesreče, ki je v vsodepolni noči 1-1. aprila zadela našo drago domovino prav v srce. Zadnjič smo izrazili iskreno željo, naj bi nesrečni potres obrodil v nas obilo moralnih sadov, ki bi bodrili Slovence k vzajemnemu bratovskemu delovanju v občni prid slovenskih pokrajin. Ta želja in ob enem nada se je gojila na mno- gili straneh; nekateri so šli celo predaleč — zapeljalo jih je srce; saj pravi apostol, da „ljubezen vse upa“. Mi, ki smo vpo-števali dogodke zadnjih 10, 15 let narodno-politiškega življenja na Slovenskem, n i s m o delili onih sladkih nadej, ker dobro vemo, da .elementarna katastrofa — in bodi še tako silovita — ne more kar čez noč predrugačiti liberalcem glave in srca. Dokler pa nismo vsi Slovenci ene glave, ene misli v načelnih v p r a š a n j i h, tako dolgo ostane vzajemno bratovsko delovanje le — pobožna želja „nekaternikov“. To se je — kakor vže tolikokrat poprej — pokazalo tudi pri najnovejšem kompromisu, ki ste ga o priliki zadnjih dopolnilnih volitev v mestni zastop ljubljanski sklenili katoliška in narodna stranka z ozirom na — potres. Stvar ni šla gladko. A kmalu je imelo priti še huje Naši vrli katoliški možje v Ljubljani in na Dolenj- skem se gibljejo zlasti letos jako živahno: vstanavlja se društvo za društvom, snuje hranilnica za hranilnico; ne mine skoraj teden, da bi tu ali tam ne sklicali enega ali več javnih shodov, ki so v resnici najboljša šola za naše slovensko ljudstvo. Da, Kranjska se prebuja in preraja v smislu resolucij I. slov. katoliškega shoda. Socijalua demokracija in radikalizem se ne moreta vgnjezditi nikjer . ... To pa seveda bode vse tiste, ki nočejo v duhu Kristusovega evangelija delati za narodno vstajenje! In takih imatfio, žal! tudi v Slovencih. Naš list je takoj po lanskem shodu »zaupnih mož“ ^pozoril na dejstvo, da imamo odslej na Slovenskem tri-stranke, namreč: poleg katoliško-konservativne in narodne tudi — radikalno. Naši liberalci, ali kakor se radi imenujejo, »narodnjaki11, omahujejo od tiste dobe zdaj na desno, zdaj na levo — vedno negotovi in neodločni, kakor sploh vsaka stranka, ki ne izpoznava celih načel. Cela načela — katoliška izpoznavamo m i, cela načela — radikalna izpoznava naša mlada r a d i k a 1 n a strank a. K eni ali drugi se bodo prej ali slej morali priznati tudi naši liberalni »narodnjaki11 — to zahteva nevkrotljiva moč logike. »It. K.“ jim je prerokoval, da se bodo vdali radikalizmu. In to se vže sedaj vresničuje. »Slovanski Svet", sedaj glavno glasilo slov. radikalizma, je naše narodnjake vže dolgo časa drezal in jim zabavljal, češ da so popustljivi, da niso dovolj — slovanski. Poganjal jih je na delo ; ako se ga ne lote z vso odločnostjo in brez odlašanja, bode vse zamujeno, zakaj klerikalci (latinizatorji) se čvrsto gibljejo, se organizirajo ! To je nekaj zdalo: po dolgem dolgem obotavljanji seje vju pačila narodna stranka ter sklicala ljudski shod v Starem trgu pri Ložu. Toda ljudstvo, katero so bili povabili, liberalcem ni dalo do besede . . . Ta slučaj dovolj jasno osvetljuje žalostni položaj, v katerem se nahajajo kranjski liberalni »narodnjaki4. Prevrat, ki se je izvršil v zadnjih treh letih, je velik in — strahoten! Krivi so ga seveda le »klerikalci/ Prav! A mi bi vže sedaj skoraj trdili, da »narodne* stranke na Slovenskem ali vsaj na Kranjskem ni v e č, in ako je, je le še nje senca ; stranka sama se potaplja v radikalno. Nje najmogočuiši veljak, gromoviti Ivan Hribar, je priobčil izjavo : »Očitno priznavam svojo zmoto in naravnost izpovedujem, da je proti stranki, ki je na tem shodu (v St. trgu) nastopila, opravičen le skrajni radikalizem!" . . . Počakajmo eno, dve leti — in na Slovenskem se bode govorilo le še o konservativcih (klerikalcih) pa radikalcih. Seveda ne p o j-de v radikalni tabor vse, kar se sedaj imenuje »narodno"; mnogi se] bodo zopet približali konservativni zastavi. V tem smislu smemo morda tolmačiti izjavo onih nekoalicijskih slov. poslancev, ki so pred dvema tednoma naznanili grofu Holien-vvartu, da hočejo odslej ostati v najtesniši dotiki z njegovim konservativnim klubom. Izrazili bi tu le še željo, naj bi naši možje enkrat za vselej opustili misel na kako spravo z ljudmi, katerim so načela našega kat.-shoila predmet javnega zabavljanja in — zasmehovanja! Neomajljivo in dosledno izpoznavajmo krščansko-katoli-ška načela, dokler jim ne vpokorimo cele Slovenije. Čas je vže, da se organiziramo za prihodnje volitve in da si vže zdaj izberemo zanesljivih, celih mož, mož brez vsakih koalicijskih teženj, ker odslej se nam bode bojevati z radikalci, ki so tudi možje celih načel! P. S. Raznoterosti. t Ravno ko smo sklepali pričujoči zvezek, nam je došla tužna vest, da je naš iskreno ljubljeni prijatelj in najmarljivejši sotrudnik, velečastiti gospod IGNACIJ KRALJ v svojem rojstnem kraji Dornbergu, po dolgi, mučni bolezni v Božje roko izdihnil svojo dušo. Blagi rajnik je bil rojen 13. sept. 1865 ; torej ni še dopolnil trideseto leto. Svoje šole je izdelal v Gorici; 1. 1880 je bil posvečen v mašuika. Služboval je prvo leto v Biljani (v Brdih), poslej v Gorici. Vže pred štirimi leti jeza- čel bruhati kri; od tedaj je vedno bolehal, dokler ga ni dnč 25. julija t. 1. Bog poklical k sebi. Mi smo Ignacija spoznali vže ko se je šolal na gimnaziji. Bil je čvrst, ognjevit mladenič, idealist v najblažjem pomenu besede. Mladeniški ognjevitosti se je pozneje pridružila moška odločnost in vstrajnost. Ob koncu gimnazijskih študij so ga vabili v daljni svet, v Prago — a on je zvest ostal svojemu poklicu. Vže na gimnaziji in v bogoslovnici se je pridno vadil v pisateljevanji in ko smo pred sedmimi leti začeli izdajati list, nam je vže tedaj šel pridno na roko. Dovršivši bogo-slovske študije, sc nam je pridružil kot stalen sotrudnik. Prevzel je poročilo o slovanskiii zadevah. Snov je pri tem zajemal skoro edino iz slovanskih virov. Poznal je skoro vse slovanske jezike : češko, poljsko, rusko, hrvatsko. Bral in porabljal je dalje zraven nemških tudi italijanske, francoske in angleške pisatelje. Njegova znanost pa ni bila le obsežna, ampak tudi temeljita. Neprestano je prebiral in razglabljal tilozofične, apologetične in zgodovinske knjige. Po mišljenji je bil rajni Ignacij popolnoma naš. Bil je čist značaj, plemenit, nesebičen, v družbi vesel, zgovoren. Mladino je znal unemati za vse dobro in vzvišeno. Gorel je za Boga in dobro stvar. Se zadnjikrat, ko smo mu na smrtni postelji pripovedovali, kako katoliška misel zmaguje, mu je obraz plamenel radosti — zabil je za trenotek bolečine. In zdaj — nam ga je vgrabila nemila smrt. Bog nam ga je vzel — bodi mu Bog sam večno plačilo! Nam pa naj nihče no zameri, da potočimo tu solzo za svo|jim najblažjim, nepozabljivim prijateljem. Mi sami vemo, kaj smo z njim izgubili. Bodi mu v teh vrstah postavljen skromen spomenik v našem listu; saj če ga je še kaj zadrževalo na tej zemlji, je bila želja, da bi mogel še kaj delati in trpeti za ideje, katere smo vedno zagovarjali. Prijateljem in znancem po Slovenskem pa ga priporočamo v molitev in v trajen spomin. 11. I. P. Nova „priloga." Tako zvane »priloge,, so prišle slednjih let pri nas kaj v modo. Kmalu ne bomo imeli več lista in lističa brez »priloge11, Tudi mi smo poskusili s posebno »dijaško prilogo toda ker se je svet nad njo spodtikal, smo jo opustili. Vender ni ostala brez vspeha naša »priloga11 — našemu prijateljskemu koiegi »Slovanskemu Svetu1' je vže dalje časa po glavi rojila misel, kaj, ko bi tudi 011 izhajal z enako prilogo. Ta misel se je nedavno vresni-čila; v letošnji 23. štev. opomnjuje »Slov. Svet,11 da bode tudi on prinašal »prilogo,* seveda s širšim programom kot mi ; kajti on bode v nji »pošteval ženske in dijaške potrebe," v tem ko je šlo nam le za dijaške potrebe. Vže kolikor smemo sklepati iz dosedanjih treh ali štirih »prilog11 — bo ta najnovejša žensko-dijaška koalicija kaj zanimiva. Vže se pisateljice kaj pralno oglašajo, in njim seveda se odglašajo dijaki! Z ene strani piše ona — »ljubeznjivemu prijatelju,11 z druge pošilja o n »gazele11 svoji »Tini-ci.“ Sicer so to same najodločniše Slovanke. Ne išči mej njimi slovenskih : Met, Než, Kater, Urš — t,o so same slovanske : Zorke, Nade, Zmagoslave, Milene ! Eno bi bili kmalu pozabili — tržaško Marico. Nastopa kot filozofinja. Rešuje vprašanje o sreči »Le v vspešnem blagotvornem delovanji tiči mirili vsaj približna sreča, ali prave, popolne sreče pričakujmo v n e z n a n e m, Bog v e, k atere m svetu11! Tudi je zanimivo, kako se Marica sama sebe označuje. Po lastni izpovedi spada v vrsto »sanjačev in sanjačic11. Nise še rodil junak, ki bi se upal ugnati tržaško Marico, kajti: »Večno nasprotujoči duh s e m,] a z!11 To je prava slovenska —- amazona 1 Ne vem. ali so vže poračunili z njo gospodje pri »Naši Slogi,11 kateri so bili tako neolikani, da je niso povabili niti k banketu, ko so nedavno obhajali znano petindvajsetletnico — Marica jih je zapisala v črne bukve! Gorje I Kar se pa tiče nove »žensko dijaške priloge,11 naj častiti čitatelji razvidijo iz pogovora mej Zorko in Mileno na platnicah tega zvezka, kako epohalno važnost jim pripisuje naše ženstvo. Darovi za mlade pisatelje. P. n. g. Fr. Seraf. Kepec, duh. oskrbnik na Češnjicah. gld. 5 „ „ » P. Viljem Rožman, prof. gimn konvikta v Št. Pavlu » 5 „ „ „ Anton Hvalica, dekan v Šempetru pri Gorici . » 2 „ „ » Dom. Janež, ekspozit v Gori......„ 2 „ „ „ Ivan Brence, župnik pri Sv. Gregorji ...» 1 ,, » »P. Maks Pivec v Admontu „ 7 „ „ „ Fr. Ceket, vikarij v Štjaku „ 5 v vredništveni koš. Mi nismo «Reichspost!» bili dovolj slovanski! Le slovanstvo kakega Alfreda Coroninija ali Gaberščeka ji je bilo Se dovolj krepko ! — In tako dalje Kedo je ta «Reichspost»? Glasilo tistih krščanskih socijalistov, kateri so nedavno se svojim glasovanjem kratili štajerskim Slovencem slovensko paralelko na celjski nižji gimnaziji. In «Keichspost» celč zagovarja to početje!! -Kje imajo srce! Prav ginljivo je brati, kako očetovsko skrbi «Slovanski Svet » za svoje pravoslavne brate. Kedo je pač še slišal, da se pravoslavje v Bosni zatira, odkar je prišla pod habsburško žezlo! To novost naznanja Slovencem « Slov. Svet.» « Za turškega gospodarstva je bilo katoliško in pravoslavno duhovenstvo enakopravno. Po okupaciji pa se je stvar zasukala. Katolikov je v Bosni in Hercegovini okol 250.000, no v verskem pogledu so dosegli toliko kakor da bi jih bilo pet milijonov. Katoliki imajo,- česar žele ! . . Za turške vlade so imeli pravoslavni dve semenišči, sedaj je samo jedno, 110 ne v Serajevu, temveč v puščavi, v gozdu !....» — Sploh se zdi, da na jugu ne pojde prav, dokler ga ne zasede — Rusija. Kar se tiče posebej Bolgarske -— meni « Slovanski Svet* — ona ne more sestajati brez Rusije ; to kažejo dogodki ! Bolgari so slovansko pleme, in njih kri je ruska kri ! Oni so iste vere, istega plemena .. ter ne morejo izhajati brez Rusije ! No, so pa tudi kaj čestitl,ivi, apostoljski možje pravoslavni škofje, posebno — ako simpatizujejo z Rusijo. N pr bolgarski « mitropolit Kliment*, visoki, črnikasti, 40-50 let, ima vzvišeno in siinpatiško zunanjost. Njega ni porušila triletna ječa za gospodstva Stambulova. V njegovem pogledu in govoru se kaže neobičajni um in silna volja. On vč, kaj hoče, in kedar govori, da Bolgarsko je krivo pred Rusijo, in da se Bolgari kesajo za svoje zmote — njemu je možno verjeti. Je to prirojen voditelj, pastir naroda, in ne le duhovni, temveč tudi « posvetni ». S tem primerjaj sliko naših, katoliških škofov, katero « Slov. Svet» tako rad podaje svojim bralcem. — Srce jih izdaja ! Zorka in JVLilena. Zofka. Zdravo Milena! Dolgo časa te nisem videla, a imam ti nekaj povedati. Milena Prav radovedna sem na tvoje novice, posebno ako so vesele. Zorka. Seveda da so, in nadejam se, da tudi ostanejo. Jaz mislim prilogo «Slovanskega Sveta*, katera je odmerjena našemu slovenskemu ženstvu Milena. Hvala Bogu! No, vender smo jedenkrat dospele tudi me do te sreče. Zorka. Glej, da tudi ti kaj spišeš v kori