Štev. 111.
V Ljubljani, v soboto dne 15. oktobra. 1910.
Leto XIII.
Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 1040 K, za pol leta 5'20 K, za četrt leta 2'60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica, (širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto.	enkrat	20	vin.,	večkrat	po	dogovoru.	Posamezna	Številka	10	v.
Genstohovska katastrofa.
Grozovit udarec je zadel katoliško cerkev. Kompromitirana je tako, kakor še ni bila izlepa kompromitirana nobena organizacija ljudi: Svetovnoznani samostan v Čen-stohovu na Poljskem je bil gnezdo tatov in morilcev. V pobožnem domu so se godile reči kakor v taboru najbolj podivjanih razbojnikov.
Čenstohovski samostan je slaven ne le povsod po Poljskem, ampak daleč naokrog po katoliškem svetu radi slike Marijine, o kateri pripovedujejo popi, da dela čudeže. Zanimiva je slika po tem, da je črna, a da bi bila njena privlačna moč čim večja, so njeni varuhi razkropili bajko, da jo je naslikal evangelist Lukež. S čudeži je v Čensto-hovu pač tako kakor v Lurdu in v neštetih drugih romarskih krajih, ki pa ne morejo niti iz daleč konkurirati s poljskim mestom, kjer dosegajo verske kupčije neverjetno višino. In neverjetna je tudi zaverovanost ljudstva v Marijino sliko, ki se najde reproducirana ne le v vsaki katoliški hiši na Poljskem in Ruskem, ampak tudi povsod pri pravoslavnih, tako da je kopija slike celo v pravoslavni ruski katedrali v Kazanu. Toda ravno njena glasovitost je postala usodepolna čenstohovski materi božji. Čudodelna madona je sprejemala bogata darila za dobrote, o katerih so znali pripovedovati verniki najču-dovitejše pravljice. V samostanu se je naku-pičilo ogromno bogastvo, Marija je dobila dragoceno krono iz zlata in dragega kamenja, ves okvir so zamaknjeni darovalci posuli z biseri, demanti, smaragdi.
Pobožni menihi so peli slavo svoje ma-done na vsa usta in vabili venomer nove in nove romarje v Čenstohov. Po dvakrat in trikratstotisoč božjepotnikov je prihajalo na leto k Mariji na Jasni Gori in letos je to število naraslo na pol miliona. S svetniškimi obrazi so jih sprejemali pavlanski menihi in
blaga radost jim je sijala iz oči. Pobožni očetje so pač vedeli, zakaj. Čim več romarjev, tem več darov; in ponosno so lahko vpraševali, kje je še božja pot, ki bi tako cvetela kakor Čenstohov.
Naenkrat je treščilo v vso to svetost kakor iz jasnega neba. Policija lovi pobožne prebivalce »tihega« doma; vojaščina oblega samostan; papež izobčuje menihe in žuga, da jim odvzame upravo svetišča. Prišlo je na dan, da so patri, ki jih ljudstvo imenuje svetnike, nenavadni hudodelci, da je v kloštru zalega tolovajev, ki jim ni blizu enakih. Svoji materi božji so verni katoličani darovali, kar so imeli, ta kopejko, oni storubeljski bankovec, siromak voščeno roko, bogatin briljante. Uboga mati božja pa, ki dela čudeže, je morala, ne da bi se genila, gledati, kako se je njen denar grabil v malhe brez dna, kako se ji je ukradla krona, kako so se lomili iz oltarja, iz okvirja njene slike pravi diamanti in nadomeščali s steklom. Kradlo se je, kakor da so v kloštru same srake, a tatovi so bili posvečeni menihi, na čelu jim pater Maczoch, ugledni duhovnik, član samostanskega sveta, ki stoji prioru ob strani.
A sveti mož ni le tat in ropar ; ne le lahkoživec, ki vzdržuje svoji ljubici v Varšavi sijajno gosposko stanovanje; izbrani pastir vernih duš je tudi morilec, morilec svojega brata, kateremu je dal svojo lastno ljubico za ženo, da bi tem laže občeval z njo. Sam je poročil svojega brata, tovariša svojih tatinskih poslov. A ko je brat spoznal, da je njegov zakon sleparija, se je pobožni menih ustrašil, da bi mogel izdati njegove lopovščine, pa ga je zvabil v svojo celico, zaklal s sekiro, mu dal zadnje pomazanje (I) in ga potem popolnoma zadavil. Tisti kremplji, ki so mazali sveto olje, so se zagrebli v vrat rodnega brata.
Sveti razbojnik izvršuje svoj zločin kakor izurjen tolovaj. Niti za trenotek ga ne zapustita mir in razsodnost. Truplo zbaše v
staro zofo, da popolnoma napolni odprtino, stlači nad mrliča še star plašč, po noči pa ga morajo samostanski uslužbenci odpeljati, pogrezniti truplo v barje in priseči, da nikdar ne izdajo, kar se je zgodilo to noč »za korist svete cerkve«.
Leta in leta se je tako živelo v sveti hiši. Pri enem menihu so našli dvesto lju-bavnih pisem. Drugi je podaril svoji ljubici šestdeset tisoč kron za doto, ko se je je naveličal. Na dopust so se vozili v Varšavo, v Krakov, v Zakopane. Do zakladnice so imeli ponarejene ključe. In tam, kjer so napravljali in spravljali sveto hostijo, je policija našla tudi — strup. Zaprli so poleg Maczocha še nekoliko menihov. Tatvine in ropi so dokazani, preiskati je pa še tisoč posameznosti, preiskati je zlasti, če nimajo pobožni patri na vesti še nekoliko zastrup-ljenj.
Sveto cerkev je zadel strahovit udarec.
Klerikalizem se zvija pod udarcem kakor kača, če ji stopiš na rep. »Osamljen slučaj«, »krivda ruske vlade«, »nezadostna izobrazba patra« . . . jecljajo hinavske duše, pisarijo nepoštena peresa. Tista katoliška cerkev, ki se dan da dan baha s svojo vzorno organizacijo, s svojo železno disciplino, ki trdi, da jo je ustanovila in da jo varuje milost božja, tisti katolicizem, ki uči, da povzdigne duhovniško posvečenje z mistično močjo duhovnika nad druge ljudi, tista hierarhija, ki zahteva brezpogojno spoštovanje za duhovnika, ker je duhovnik, tista avtoriteta, ki zna najti najneznatnejšo herezijo kakšnega modernista in ki ima tisoč gromov in strel zoper vsakega nedogmatično mislečega podložnika, naenkrat ni imela moči, da bi bila posvetila v čenstohovsko roparsko gnezdo 1 Kradle so se krone, vredne milione rubljev. Pojavljali so se konflikti med priorjem in menihi. Pripovedovale so se zgodbe o ljubezenskih izletih svetih očetov. Plenila se je zakladnica, do katere ni mogel imeti
pristopa drug kakor pobožni bratje. A no bene cerkvene oblasti, nobenega škofa ni navdahnil sveti duh, da bi bil spoznal čen-stohovske skrivnosti. Vse cerkvene avtoritete niso imele toliko moči, da bi bile posvetile v tisti sumljivi mrak?! Komu hočejo farizeji dopovedati to?
Čenstohovska afera je afera katoliške cerkve. Tolovajstva, ki so se tam vršila, gredo na njen rovaš in nobena sila je ne reši te odgovornosti. Grozodejstva z Jasne Gore so razkrila gnilobo rimskega sistema. Čenstohovski stekleni briljanti so postali njegov simbol.
Portugal.
Že dolgo ni bil »Slovenec« tako besen kakor zadnje dni. Revolucija na Portugalskem in še nekaj druzega ga je spravilo popolnoma ob pamet in med svojim žganjarskim zmerjanjem sam ne ve, kaj žlobodra, pa se vsled tega neprenehoma bije po zobeh. Kar je v prvi vrsti belo, je v drugi že črno in v tretji zeleno. Po tem se najbolje spoznava lažnivec. In »Slovenec« je bil od nekdaj velik lažnivec, vendar pa malokdaj tako zabaven kakor sedaj. To imamo zahvaliti — čenstohovski aferi. Od ogromnega škandala v katoliškem kloštru je treba odvrniti pozornost, ker se ne da utajiti in portugalska republika ima služiti za strelovod.
Revolucija navadno ni partija domina in monarhije se navadno ne izpreminjajo v republike tako gladko kakor voda v limonado. Komur se ne ljubi potovati predaleč po zgodovini, naj se le spomni, kako je katolicizem izvajal protireformacijo do naših deželah. Tudi to je bila revolucija, le da se ni vršila od spodaj, ampak od zgoraj in ne v napredne, temveč v nazadnjaške, ne v svobodne, ampak v despotske namene. Sploh bi se katolicizmu lahko čestitalo, če ne bi bil v svojih prevratih prelil več krvi kakor republikanci na Portugalskem.
Kralja Manuela je pobožni »Slovenec« nazadnje že prepustil njegovi usodi, le kada mu je najbolj do ihtenja, se tolaži, da mord republika le še ni popolnoma utrjena in d
LISTEK.
O bistvenem smislu mladinske organizacije.
(Predaval dr. Henrik Tuma v izobraževalnem društvu v Idriji dne 17. septembra 1910.)
Vse večje politične stranke so se novejšega časa z veliko vnemo lotile organiziranja mladine. Vsevprek se poudarja važnost in pomen mladine, tako da se vsakemu trezno mislečemu človeku prečudno zdi, da nobena stranka in tudi javni faktorji poprej niso nič hoteli vedeti o kaki posebni važnosti mladine. Kar se je za vzgojo in pouk storilo, je bila ljudska šola pod vplivom cerkve in pozneje srednje in visoke šole. Le te pa so imele predvsem namen priskrbeti državi uradništvo. O samostojni vzgoji mladine, katera odraste ljudski šoli in kateri ni pristopna srednja šola, pa ni bilo nikjer na svetu ne duha ne sluha.
Ako se ogledamo nazaj in sežemo na najkulturnejši narod starega veka, vidimo pri starih Grkih, da se je mladina res skrbno vzgajala; moramo pa razločevati med mladino gospodujočega razreda: Grkov samih, in mladino neizmernih trum sužnjev, ki so bili odvisni od oboroženih gospodov. Na eni strani malo število oboroženih čet, katerim je pristopna kultura in razkošje, na drugi strani deset- in dvajsetkratna množina podložnih sužnjev, ki imajo le toliko potrebščin
kolikor tovorna živina. Vidimo, da se mladina gospodujočih čet skrbno vzgaja in vežba, tako da zna sukati meč, da je čvrsta in zdrava na umu in telesu, da more biti gospod neizmernim trumam sužnjev. Preko tega cilja vzgoja stare gosposke mladine ni šla.
In enako je bilo pri starih Rimljanih, ki so končno zasužnjili ves tedaj znani svet. Prišlo je krščanstvo takrat, ko so Rimljani bili na vrhuncu svoje moči, prišlo je z naukom enakosti in vzajemne ljubezni vseh. No, vedno je ostalo staro razmerje, na eni strani gospoda v razkošju, ki si drži oborožene plačane legije, da gospoduje nad milioni podložnikov-sužnjev. Neizmerno bogastvo se kupiči na eni strani, revščina in beda ostaja na drugi. In molili so k novemu bogu usmiljenja in ljubezni gospodje in oborožene legije, molili so k istemu milostljivemu bogu milioni rimskih sužnjev. Mladina sužnjev pa ni imela vzgoje.
Prišle so germanske poganske čete, premagale pomehkužene krščanske voje, prevzele so mesto neusmiljenih starih poganskih bogov novega boga usmiljenja. Poleg germanskih vitezov in graščakov so njihovim bojnim četam sledili duhovniki s križanim Jezusom v roki. No, ostalo je razmerje med sužnji in bojevniki, med bogataši in reveži, kakor je bilo. In zopet se je skrbno vzgajala mladina graščakov, da je znala vihteti orožje, nositi oklep in držati pod seboj milione tlačanov.
In mladina vseh teh tlačenih robotnikov je ostajala brez vzgoje, skoraj 2000 let od
takrat, ko je Nazarenec začel učiti ljubezen do bližnjega in enakost ljudi. Ves pouk te služeče mladine je bil v rokah duhovščine, in stoletja ter stoletja se da obseči ves ta pouk v opominu: »Pokorite se, molite in delajte, plačilo prejmete na onem svetu.« Mladina se je učila živeti tlačanom, mladina se je že učila zatajevati svoje želje in hrepenenje po svobodi in enakosti, učila se po namestnikih Kristusovih, ki so stali poleg oboroženih vitezov. Po milosti božji vladajo cesarji in kralji, po volji božji plačuje tlačan desetino graščinam in cerkvam. Ko je človek stal na sklonu življenja, so zavezali ali odvezali katoliški duhovniki ravno tako viteze, ki so grabili in ropali vse življenje, uživali razkošje in se skesano izpovedali zadnje trenotke življenja zato, da pridejo v večno kraljestvo, kakor tlačana, ki je trpel kot živina in služil bogastvo grajskemu vitezu.
Človeški um pa ni miroval, stremel je naprej. Iznašel se je stroj, prišle so fabrike, vzplamtela je francoska revolucija. Samovolja francoskih kraljev, plemstva in duhovščine je razburila ljudstvo, razžgala mu je strasti, da se je znebilo svojih tlačiteljev, posvetnih in duhovnih. Ljudstvo je strlo glavo kraljevo, plemenitašev in škofov. Izkoriščani delavci po angleških fabrikah pa so se jeli družiti v prve organizacije, hrepenenje po svobodi in človeka vrednem življenju, solidarnosti in pravi ljubezni do bližnjega, ljubezni do sotrpina sobojevalca za boljše življenje se je zbudilo v delavstvu. Pod tem hrepenenjem
po svobodi, solidarnosti so se začele dvig »ti ljudske mase, približa val se je konec vladan ja malega števila razkošnikov nad milioni delavskega ljudstva. Meč je izgubil svojo moč, razum in spoznavanje sta jela stopati na njegovo mesto.
In z zavladanjem razuma in spoznavanja je prišlainje m o: rala priti doba mladine, ne več grajske in meščanske,marveč doba mladine vesoljnega ljudstva. Dokler je vladal meč, je plemstvo in duhovstvo imelo vso moč, bila sta vsemogočna — s prosveto ljudstva, zmago razuma in spoznanja morata ostati brez sile, zato je nastopil boj za prosveto, za spoznanje in z njima boj za mladino. Gorje gosposki, če se mladini odpro oči potom svobodnega pouka, potom zmage prosvete 1 Sila ne velja več; velja pa zloraba človeških čustev, zloraba neukega priprostega človeka pod geslom vere in narodnosti. Razum in spozna* vanje vede do prosvete in svobode, čuvstvo in strasti vedejo do novodobnega suženjstva.
Zato se pričenja boj za svobodno prosveto, za šolo v rokah posvetne in duhovne gospode, nekdanja sila meča se izvrača v prisilno državno in cerkveno šolo. Mladina naj se uči le tega, kar služi državi in cerkvi, kar služi posvetni in duhovni gospodi. Kdor ima mladino, bo imel može, ali svobodne zavedne može-d slavce, ali pa nevedne tlačane kapitalizma, militarizma ali alkoholizma.
(Konec prihodnjič.)
koburška dinastija itak ni bila popolnoma legalna. A takih argumentov se ne bi smel posluževati pravoverni »Slovenec«. Po katoliških naukih je vendar vsaka oblast od boga in zadnja dinastija je bila po tej teoriji ravno tako »po milosti božji« kakor braganška. Logično bi moraia biti sedaj celo republika oblast od boga in če je bog dovolil, da je revolucija zmagala, je vendar čudno, da se »Slovenec« upira božji volji.
Toda Manuel gor ali dol. Če ne bi bilo treba jeze in drugih razlogov, bi bilo »Slovencu« zanj in za vse portugalske kralje toliko kolikor za lanski sneg. Ampak ker je rohnenje zoper »brezverce«, »framasone«, »anarhiste nujno potrebno, da se nekoliko pozabi Maczoch et compagnia bella, si je »Slovenec« napravil po starih receptih krva-vogrozno istorijo o trpljenju katoličanov na Portugalskem in bega svoje potrpežljive či-tatelje z bajkami o strahotah, ki si jih kar sproti izvija iz trte. Pri škofovem glasilu imajo za take slučaje menda že kar pripravljene formularje; njegova poročila o lanskih dogodkih v Barceloni so bila do pike enaka letošnjim s Portugalskega. N. pr. jezuite more, nune onečaščajo, po oltarjih plešo. Sodeč po tej divji fantaziji katoliškega uredništva si človek lahko domišlja, kaj bi uganjala svetohlinstva pijana drhal, če bi dobila nasprotnike tako v kremplje, da bi lahko z njimi počela, kar bi hotela.
Na Portugalskem se je ijudska strast res obrnila zoper pope in fratre, a nova vlada jim je ukazala zapustiti deželo. Mi nismo bili nikdar oboževalci nasilja. Ampak historični dogodki se ne presojajo po etičnem nagnenju, temveč po dejstvih. In če se cela dežela dviga zoper pope, je treba vprašati, kje je razlog. Če ima portugalski patriarh pravico nositi tiaro ali ne, je precej vseeno. Da je portugalska cerkev ravno tako katoliška kakor Jegličeva ali Napotnikova, ne bo menda niti »Slovenec« tajil. In portugalsko ljudstvo ni razjarjeno nad svojimi popi. ker pritiče patriarhu sedia gestatoria, ampak zato, ker so se kloštri po deželi zalegli kakor steničja gnezda in ker so mu blagoslovljeni lenuhi sesali kri in se bogato redili s sadovi njegovih žuljev.
Ljudstvo se je osvobodilo kralja in fami-lije, ki je pograbila vsako leto ogromne svote obubožanega naroda. Ko je bil kraljiček že izven dežele, so pa častiti očetje jezuitje začeli streljati na ljudstvo in mu groziti, da mu preprečijo pot do svobode. Ali predpisuje to katoliška vera? Po »Slovenčevih« nazorih bi bilo moralo ljudstvo nemara še prinašati svetim možem smodnika in krogelj, da jim ne bi zmanjkalo sredstev za njihovo človekoljubno igro. Ko jim je začelo presti, so se seveda skrivali po tajnih hodnikih in izkušali na ta način bežati. Ali ne bi blagovolil mili »Slovenec« pojasniti, čemu so po katoliških samostanih sploh potrebni podzemeljski hodniki ? Kakšen svet namen pa imajo te skrite luknje v stoletju, ko hodi ves svet skozi vrata, vidna vsem očem ? Za poštene namene ni treba tajnih rovov in če imajo fratri in nune toliko skrivati, da na Portugalskem ni samostana brez takih podzemeljskih hodnikov, tedaj nimajo čiste vesti.
Strahovito rohni »Slovenec« seveda, ker hoče republičanska vlada podržaviti premoženje kongregacij. V materialnih vprašanjih je cerkev zelo občutljiva. Ampak kaj naj republika stori druzega z ogromnim imetjem, kakor da ga vsaj posredno vrne tistim, od katerih je prišlo? Tudi portugalskim Idoštrom niso milioni nakapali z nebes, ampak on-dotno prebivalstvo je stoletja krvav pot potilo, da se je nabralo vse tisto premoženje. S to ekspropriacijo se vsaj deloma poravnava krivica in ves razvoj revolucije priča, da je ljudstvo zadovoljno s tem procesom. Republika je storila, kar je morala storiti. In razburjeni »Slovenec« naj se potolaži: Cerkev je ekspropriralaževeč nego vse republike sveta.
Politični odsevi.
Delegacije.
V	sredo so se na Dunaju sešle delegacije. V avstrijski je takoj po otvoritvi poslanec S e i t z v imenu socialnih demokratov vložil
protest
proti nepostavnemu sklicevanju tega zbora. Ker so bili člani avstrijske delegacije zadnjikrat voljeni dne 6. julija 1909., so njihovi mandati potekli letos dne 6. julija. Zakon je popolnoma jasen in s tem, da so se sklicali člani, ki nimajo več pravice do mandata, se je kršila ustava. Za zbor, ki ima sklepati o davkih, znašajočih sto in sto milionov, ne more biti vseeno, če je postavno izvoljen ali ne. Če se v dobi, ko je naše zunanje ministrstvo nagnalo vso Evropo v težko krizo, ko so se milioni izdali za mornarico in vojaščino brez ustavnega odobrenja in ko se na enak način ustvarja povsem nova vojaška organizacija, zaničuje pravica parlamenta do volitve delegacije, imajo vsi brez razlike
stranke dolžnost, upreti se taki neustavnosti. Socialni demokratje protestirajo proti temu, da se ta skupščina šestdesetih oseb imenuje delegacija in bodo tudi v parlamentu storili korake, da se varujejo pravice ljudskega zastopstva.
Dr. Kramar kritikuje sklicanje delegacij podobno kakor Seitz.
Starostni predsednik Czyhlar priznava, da velja mandat le eno leto, ampak po njegovem mnenju se lahko izvršuje, dokler se ne volijo nove delegacije (? 1).
Na to je bil v odsotnosti socialnih demokratov za predsednika izvoljen Poljak dr. Glombinski, za podpredsednika Nemec dr. Baernreither.
V posamezne odseke so bili izvoljeni sledeči socialni demokratje: V odsek za zunanje zadeve in za Bosno dr. Renner in Nemec; v vojni odsek Seitz in Tomašek; v finančni odsek Pittoni; v peticijski odsek Tomašek.
V četrtek je bila slovesna otvoritev na dvoru. Cesar je po nagovoru Glombinskega prečital prestolni govor, ki izraža zadovoljstvo, da se je aneksija mirno izvršila. Zveza z Nemčijo in Italijo se je učvrstila. Razmere do vseh držav so ugodne. Za razvoj vojaščine in mornarice bo treba dovoliti nujno potrebna sredstva. V Bosni in Hercegovini se je vpeljala ustava.
Na redni seji zunanjega odseka je podal
grof
Aehrental svoj e k s p o z e.
Skliceval se je na predloženo »rdečo knjigo« (zbirko dokumentov, tičočih se aneksije) in je nadaljeval:
Glavno vprašanje o aneksijski krizi je bilo stališče Avstrije, da je to zadeva, ki se tiče samo Avstrije in Turčije. Po mnogih težkočah je bilo to stališče splošno priznano. Neposredni vzrok za aneksijo Bosne so bile nejasne politične razmere, ki so že 1866. leta v vojni med Avstrijo in Nemčijo in tudi v razmerju med Rusijo in Japonsko imele da-lekosežne posledice. Treba je bilo napraviti pred razvijajočo se Turčijo, v kateri je napočila z novo ustavo tudi nova doba eks-panzivnosti, in Avstrijo popolno jasnost. Danes lahko podpiramo novi režim v Turčiji z objektivnega stališča; to priča, da je imela aneksija dober vpliv in da je utrdila dobre odnošaje. Kretsko vprašanje je za nas le toliko zanimivo, da smo mnenja, da se držav-nopravne spremembe ne smejo vršiti brez dovoljenja drugih držav. Stiki z vsemi drugimi državami so dobri. Zadnji dogodki pričajo, da ima avstrijska zunanja politika realno podlago. Moji sestanki z nemškimi in italijanskimi državniki so iznova pokazali soglasje naših nazorov. Naša politika pa bo osredotočena tudi v naprej predvsem na zvezo z Nemčijo in Italijo, ne da bi pri tem trpeli stiki z drugimi državami. Trozveza ni naperjena proti nikomur. Popolnoma objektivno stališče napram drugim državam je naše geslo, in želimo, da isto stališče zavzemajo tudi druge države proti nam. V Orientu mora ostati ravnotežje. To je historična naloga naše podonavske monarhije, da pa tej nalogi popolnoma zadosti, je treba važnih gospodarskih stikov z našimi jugovzhodnimi sosedi. Predpogoji za to so podani. Naša monarhija mora voditi v Orientu pravo trgovinsko politiko, ki vsebuje marsikatere težkoče, katere pa je treba premagati. Začetek je podan v trgovinskih pogodbah s Srbijo in Rumunsko in v tozadevnem sporazumu s Črno goro. Tudi revizija sedaj obstoječe trgovinske pogodbe z Bolgarsko je v to potrebna. Stopiti se mora tudi s turško državo v zvezo radi trgovinske pogodbe. Te trgovinske pogodbe so najuspešnejše sredstvo dobrim političnim razmeram na Balkanu. Da ogrejemo, da pospešimo te dobre razmere, smo simpatično pozdravili proklamacijo Bolgarske in Črne gore za kraljestvo. Časi krize so minoli, treba je torej sedaj čim vplivnejše napraviti naše velesilno stališče. Zato naj delegacije odobre vojni in mornariški proračun.
*	Vojaška uprava je predložila delegacijam normalni budget za leto 1910., ki izkazuje 326 milionov rednih in 10 milionov izrednih potrebščin ter za različne izredne potrebščine vojaških naprav in vojaških zavodov 8 milionov kron, torej v celem za 12 milionov več kakor lansko leto. Za reformno oboroženje poljskega topničarstva zahteva vojaška uprava delni znesek po 8 milionov kron, za izredno oboroževanje pa kredit 180 milionov, namreč kot izredne vojaške potrebščine za časa aneksijske krize. Za zboljšanje materialnega položaja vojaštva so predlanske delegacije že določile znesek 10 milionov kron, od teh 5 milionov za zvišanje vojaške mezde in 5 milionov za zboljšanje vojaške hrane. Vlada sedaj zlasti namerava zboljšati zajtrk vojakom in v to določa priboljšek po 1 v na dan. Vojaška mezda pa bi se zvišala po tem vladnem načrtu pri prostaku na 16 v na dan, pri poddesetniku na 24 v, pri desetniku na 36 v in pri četovodji na 48 v. Razven tega bi se zvišale mezde in prejemki podčastnikov in vojakov poseb-
nih kategorij na ta način, da bi se dobivale posebne doklade.
* Delegacijam je predložil minister zunanjih zadev naslednje predloge: Skupni proračun za leto 1910. in okupacijski kredit, predlogo o troških aneksije Bosne in Hercegovine, dalje o izrednem in o naknadnem kreditu. Kakor kaže letošnji proračun in pa definitivni računski zaključki za leto 1907. in 1908., naraščajo potrebščine neizmerno visoko in naravnost rapidno. Leta 1907. je bilo vseh potrebščin 434,524.713 K, 1. 1908. že 542,389.330 kron, za leto 1910 pa že izkazujejo potrebščine 674,677.665 K.
* Koroški deželni zbor je sklenil prevzeti pogojno za 120.000 kron akcij lokalne železnice Trg-Himmelsberg. Dr. Lemisch je poročal nato o deželni zadružni zvezi (nem-ško-nacionalna). Deželni zbor je dovolil tej zvezi 5000 K subvencije za umetna gnojila, 3000 K za upravo in 3000 K za stroje. — Dr. Waldner je nato poročal o propadli klerikalni centralni blagajni ter zahteval, da naj se nad njo proglasi konkurz, ker je njen na-daljni obstoj nezakonit radi notorične nezmožnosti poplačati dolgove. Treba je tudi kazensko sodne preiskave, da se doženejo. krivci, katere ščiti sedaj nek skrivnosten plašč. Deželni predsednik je pobijal dr. Waldnerjeva izvajanja, da bi bili dani pogoji za proglasitev konkurza. Dr. Lemisch opozarja, da stoje za blagajno tudi škof in duhovščina ter poudarja, da bi duhovščina najbolje storila, ako bi izvrševala svoje pasti-rovanje in bi se ne vtikala v gospodarske zadeve. Socialni demokrat Eich dokazuje nato na podlagi tega klerikalnega poloma potrebo ločitve cerkve od države. Končno je bil sprejet predlog, s katerim se nalaga deželnemu odboru, da poda deželnemu zboru natančno poročilo o celi aferi.
* Moravski deželni zbor je obravnaval na zadnji svoji seji nujni predlog poslanca Fiedlerja, naj se dovolijo in dajo posameznim občinam ob priliki raznih priprav za zabranitev kolere podpore iz deželnih sredstev. Ko je prišlo na vrsto poročilo deželnega odbora, da naj se nakaže češki ženski realni gimnaziji v Brnu podpora 4000 K, so se nemški poslanci odstranili ter zahtevali konstatiranje sklepčnosti. Deželni glavar je moral konstatirati nesklepčnost, na kar se je seja končala.
* Za predsednika ogrske delegacije je bil izvoljen bivši minister Ludovik Lang. Skupni minister baron Burian je delegatom predložil predloge o skupnem proračunu ter druge predloge, enako kakor zunanji minister grof Aehrenthal avstrijskih članom delegacij.
* Ker je ogrska delegacija sklenila, da ne sprejme demisije hrvaških delegatov, se seveda ne bodo sklicali namestniki. Med tem pa je predsedr ik ogrskega deželnega zbora že dal dostaviti poklice namestnikoma. Ta dva sedaj izjavljata, da svojih mandatov ne bosta izvrševala. Ta afera bo imela še svoje posledice v ogrskem državnem zboru.
* Ogrski finančni minister Lukač je imel konferenco z avstrijskim finančnim ministrom Bilinskim, ki je veljala zlasti bančnemu vprašanju, katero pride tudi na konferenci med obema ministrskima predsednikoma in obema finančnima ministroma na razgovor.
V	merodajnih ogrskih vladnih krogih se poudarja, da je nastopil v bančnem vprašanju, zlasti glede ogrske zahteve, da naj se ugotovi plačevanje v gotovini, jako kritičen položaj. Ogrska vlada od te svoje zahteve nikakor noče odnehati in tudi ni pripravljena, predložiti ogrskemu državnemu zboru zakone o podaljšanju bančnega privilegija, ako se jej ta njena zahteva v zakonu ne zajamči. Ako bi se torej ne moglo doseči soglasje med obema vladama, potem bo seveda ogrska vlada izvajala iz tega konsekvence.
* Trgovinska pogodba s Srbijo. Iz
Belgrada poročajo: Finančni minister Protič je državnemu svetu predložil novo trgovinsko pogodbo med Avstro-Ogrsko in Srbijo s prošnjo, naj jo kolikor mogoče hitro pregleda, da bo predloga predložena skupščini že v jesenskem zasedanju.
* Velik finančni škandal na Francoskem. Ker je velika banka Coratches Lau-vieus postala bankrotna, je nastal velikanski finančni škandal. Veliko siromašnih ljudi v Cherbourgu in Rochefortu je oškodovanih. Deficit znaša čez 60 milijonov kron.
* Portugalsko republiko sta doslej priznala Brazilija in Švica.
Domače vesti.
Ljubljana in Kranjsko.
DELAVCI!
V	nedeljo, dne 30. t. m. dopoldne bo v Ljubljani velik manifestacijski shod.
Na dnevnem redu je
draginja.
Delavci! Pripravite se, da bo ta shod učinkujoča manifestacija. Treba je, da se ga udeleže možje in žene. Kdorkoli čuti draginjo, mora priti. Oderuhi in njihovi zagovorniki pravijo, da draginje sploh ni, ampak da je to le izmišljena beseda. Pokažite s svojo udeležbo, da je draginja žalostna resnica. Pridite na shod, da spoznajo vladajoči Vašo bedo. Pridite na shod, da prisilimo parlament in vlado na korake proti draginji. Pridite vsi. Agitirajte od moža do moža, od žene do žene I
—	Prvi delavski dom na slovenskih tleh se otvori v nedeljo, dne 23. t. m. v Trbovljah. Ta dom je plod vztrajnega, težkega dela trboveljskih zavednih rudarjev in njihove gospodarske in strokovne organizacije. Boj trboveljskega delavstva za svojo emancipacijo ni bil lahak. Rudniška družba, njeni uradniki in pazniki, domači trgovci in krčmarji, dasi imajo med seboj stotere nasprotne interese, so bili vsegdar složni, kadar je šlo za zatiranje delavstva. Kapitalistična družba izkorišča rudarje z brezprimerno brezobzirnostjo ; a dasi živi takorekoč vsa občina od rudarjev, ni mala purgarija nikdar razumela, da je vsaka pridobitev rudarjev tudi njim koristna. Sovraštvo do delavcev je bilo močnejše od vsakega razumnega uvaževanja in to sovraštvo se je posluževalo tudi najpod-lejših sredstev. Vohunsko zalezovanje, denun-ciacije, ovadbe pri politični oblasti in premo-gokopni družbi so bile na dnevnem redu. Kadar so bili delavci prisiljeni posegati po ostrejših oblikah gospodarskega boja, se je trboveljska dolina napolnjevala z žandarji in vojaki. In če so se delavci odganjali kakor zločinci, je ta svojat ploskala, kakor da je doživela največje veselje. Da bi si nekoliko olajšalo gospodarski položaj, si je trboveljsko delavstvo dne 26. januarja 1904 ustanovilo konsumno društvo. Leta 1906. je nesrečna, z brutalno silo zatrta stavka škodovala tudi tej organizaciji, trboveljski trgovci in kramarji pa so že zavriskali, misleči da se izpolni njih najsrčnejša želja, da pogine društvo. Škodoželjno so nizki značajčki pošiljali osmrtnice, paznik Šentjurc pa je robantil po Trbovljah: Jutri bom piskal Trauermarsch propadlemu konsumu socialnih demokratov. Prezgodaj so se veselili. Delavstvo jim ni privoščilo radosti. S podvojeno močjo se je oklenilo svoje gospodarske organizacije. Ustanovila se je zadruga »Delavski dom« in v kratki dobi se je sredi Trbovelj sezidala lična hiša, last organiziranih delavcev. V prednjem delu ima izvrstno uspevajoče konsumno društvo lepo, novo urejeno prodajalno, na drugi strani pa so lepi gostilniški prostori. V hiši so tudi prostori podružnice rudarske »Unije« in rudarsko tajništvo za južne dežele. S pritajeno jezo gledajo danes obrekovalci, škodljivci delavstva, dobičkaželjni sovražniki na dom, ki je ponos trboveljskih rudarjev, a trn v peti vsem nasprotnikom.
Odbori zadruge »Delavski dom«, kon-sumnega društva in rudarske podružnice so sklenili, slovesno otvoriti ta prvi delavski dom na slovenskem ozemlju dne 23. oktobra in vabijo na to slavnost vsa prijateljska društva.
Spored
bo sledeči:
Ob Ve 9. dopoldne sprejem zunanjih gostov na trboveljskem kolodvoru.
Ob VjlO. dopoldne
velik ljudski shod na prostoru delavskega doma z dnevnim redom:
Pomen delavskega združenja.
Ob 2. popoldne na istem prostoru ljudska veselica z raznovrstnimi zabavnimi priredbami, katerim sledi ob mraku velika vinska trgatev v gostilniških prostorih. — Vstopnina na veselico znaša za osebo 20 vin., za družino 30 vin.
— Deželni zbor se snide šele prihodnji teden. Klerikalni gospodje poslanci nimajo časa! Potem se bodo pa zopet najvažnejše zadeve en gros pognale na dveh treh sejah do sklepov 1
— Državni uradniki so sklicali svoje draginjsko zborovanje z dvojezičnimi plakati. Nacionalni »Narod«, radikalno »Jutro« in ultraslovenski »Slovenec« nimajo nobene opombe. Vsi spoznavajo, da ne gre drugače v gospodarskih vprašanjih. Le kadar so socialni demokratje internacionalni, ni tega spoznanja. Zabeležimo sil
— Skupna seja radi draginjskega shoda je v pondeljek ob V28. zvečer v društvenih prostorih. Nihče naj ne manjka!
— 0 »osamljenem slučaju« klepeče »Slovenec«, govoreč z občudovanja vredn-> hinavščino o čenstohovskih zločinih. Katoliški list je torej začel zapuščati spomin. Kaj bo z najbolje informiranim glasilom, če pojde tako dalje? Včasi ve »Slovenec« vsako malenkost; pogostoma ve še več nego je res. Zlasti če more kaj podtakniti socialnim demokratom, je njegova iznajdljivost nedosežna. Čudno, da je tako slabo poučen o rečeh, ki se tičejo »duhovskih sobratov«. Pravi, da je
čenstohovski slučaj osamljen. V katerem oziru pa? Tatvina, rop, umor? Cenjeni »Slovenec« je docela pozabil na afere nekaterih katoliških duhovnikov, ki so se pred kratkim odigrale na Nemškem, kjer se je n. pr. dognalo, da je neki pobožni pop zapeljal dekle in jo navedel, da je pod prisego označila nekega delavca za očeta popovega otroka. »Slovenec« ne ve nič več o aferi svetovaclavske založne v Pragi, nič več o klerikalnem polomu na Koroškem. »Slovenec« je pozabil na proces italijanskega kooperatorja, ki je umoril sivolasega duhovnika, da se polasti njegovega premoženja. »Slovencu« je popolnoma neznan zadnji slučaj v Dalmaciji, kjer je fajmošter zapeljal dekle in umoril otroka. Ubogi katoliški kolega, ki je naenkrat tako kratke pameti! Filozof škofovega lista, ki je tako neskončno moder, naj bi rajši s svojo imenitno dialektiko nekoliko bolje razmotril bivstvo meništva, tega katoliškega plagiata orientalskih šeg, pa bi spoznal, da so čen-stohovska grozodejstva posledice nenaravnega, na neresničnosti sezidanega sistema, ne pa osamljeni slučaji.
— V vsakem stanu so lahko tudi iz-prideni elementi — pravi »Slovenec«, hoteč čenstohovskega Maczocha in njegove tolo-vajskev tovariše naslikati kot neprave duhovnike. Senklavško glasilo izreka s tem nekaj, kar smo mi že davno trdili, bije pa sebe in najmerodajnejše katoliške avtoritete po zobeh. Mi smo od nekdaj pravili, da je človek človek, ne hudič in ne angel, ne kača in ne bog, pa naj prodaja svojo delavno moč kapitalistu ali pa naj ukazuje z močjo mamona, naj nosi bridko sabljico ali pa duhovniški kolar, naj se diči s kneževskimi in grofovskimi naslovi, ali pa naj hodi brez imena po svetu. Pravili smo, da je človek produkt svojih razmer. In če je ta ali oni storil velik ali majhen zločin, ni bila naša navada, podtikati njegov greh celemu stanu. Ampak takrat smo mi bili »osamljeni«. »Slovenčevo« stališče pa je bilo vsaj za duhovnike tako, da je blagoslovljen mož povzdignjen nad druge ljudi in že vsled svojih blagoslovov oplemenjen, izpremenjen v višje bitje in varovan greha. Nemara se pobožni »Slovenec« spominja na pastirski list škofa Katschtha-lerja, ki je opisoval posebno dostojanstvo duhovnika ter ga povzdigoval celo nad an-gelne in trdil, da ima še večjo moč kakor Kristus in Marija. Ne mi, ampak »merodajen« katoliški škof je to pisal. Kako pa se s tem nebeškim dostojanstvom, s tem božanstvom katoliškega duhovnika vjema tatvina, rop, prešestvo, umor? To, cenjeni »Slovenec«, so vprašanja, ob katerih se razbija katoliška logika. Tu se pravi: Erklaret mir, Graf Oerindur . . .!
— Nadomestna volitev na Dolenjskem dela klerikalcem vendarle skrbi. Kdo bi si bil to mislil? Klerikalna stranka je imela belokranjsko-novomeški mandat v rokah in ko ga je Šuklje odložil, je bilo misliti, da so naši katoličani popolnoma sigurni, ker sicer ne bi izpuščali iz krempljev, kar imajo. In vendar so se motili. Liberalna stranka, ki je šla le po sili v boj, je v razpadu. Njena kandidatura se je smatrala za obupen poizkus, da se reši čast. Nasprotnik je torej tak, da se ga ne bi bilo bati, če bi imela klerikalna stranka količkaj gotove zaslombe. Kako torej, da jo prešinja strah? . . . Klerikalci se boje; to spoznava, kdorkoli opazuje, kako vodijo svoj boj. Če se jim ne bi bilo bati, tedaj bi se v lastnem interesu bojevali elegantno; kdor čuti, da je močnejši, se ne poslužuje zanikrnih sredstev, že zato ne, da se ne dvomi o njegovi moči in zavesti. A kako postopajo klerikalci ? Dannadan razglašajo liberalnega kandidata Gangla za — socialnega demokrata. Poštenjakoviči vedo, da se lažejo, a lažejo se, ker mislijo, da bo Belokranjce bogve kako spreletala groza, če pokažejo s prstom na moža in tulijo: Socialni demokrat je I Katoliški junaki se morda vendar nekoliko motijo. Če bodo dolgo trdili, da je Gangl socialni demokrat, se lahko zgodi, da postane to reklama zanj.
— Zakaj koljejo menihe na Portugalskem? Zato ker je — na Dolenjskem nadomestna volitev za državni zbor. Nekateri ljudje se jeze, ker presega »Slovenčeva« nesramnost vse meje. Bero inozemske velike časopise in čitajo, da se še nobena revolucija ni izvršila razmeroma tako mirno kakor portugalska. »Odkod jemlje škofov organ impertinenco, da gobezda o tisočerih umorjenih menihih?« se vprašujejo. Toda nikar se ne jezite! Ta katoliška lažnivost zaslužuje ves rešpekt. Zaničuje se tat. ki je ukradel salfalado, ker je bil lačen. Kdor ukrade celo deželo, kdor si prislepari milione, je slaven. Zlažite se, da ste jedli pečenko, ko ste imeli nezabeljen krompir za kosilo; to je zoprno. »Slovenec« se laže en gros; to je impozantno. Še dva dni in na Portugalskem bodo poklani vsi popi do zadnjega; sploh ne vemo, če jih je v deželi toliko, kolikor jih je »Slovenec« že dal poklati. In vse zato, ker je v Beli Krajini nadomestna volitev. »Pošteni Belokranjci vendar ne bodo volili takih fra-masonov, takih roparjev, tatov, morilcev!«
rjovi pobožni katoličan. In tako je namen jasen. Namen pa — pravijo jezuitje — posvečuje sredstva. Ej, Portugalsko je daleč od Kranjske in če je tam republika izgnala menihe in nune, jih imamo pri nas še na pretek. Nemara bi bilo bolj zanimivo in za nas bolj aktualno, če bi klerikalci nekoliko razložili svojo sleparsko politiko v državnem zboru, če bi kaj povedali o deželnih nakladah in podobnih rečeh. Saj imamo hvalabogu domačih skrbi dovolj. Zakaj jih vlačiti s Portugalskega ?
— Loke pri Zagorju. Trgovski vajenec, ki je menda v sužnosti pri gospodu Omrzetu na Lokah, je že parkrat pobegnil. Zadnji teden so ga parkrat iskali po Lokah, ker je baje rekel, da si vzame življenje. Fanta pretepajo neusmiljeno. Vlečejo ga za ušesa in lasajo za vsako malenkost, tako da se sosedje kar zgražajo in se jim zdi čudno, da ne pobegne. Da je tako nečloveško ravnanje z vajenci pri tem ošabnem narodnjaku že navadno, dokazuje tudi to, da domačih vajencev sploh vsak uide. Pred nekaj časa je imel učenca iz Kisovca pri Zagorju, kateri pa je tudi radi tega pobegnil k svoji materi domov, ker je bil preveč pretepavan. Pri nas obstoja tudi zadruga, katera bi tudi v tem oziru lahko kaj storila, ampak to zadrugo vodijo narodni osrečevalci in zato se vtika le v vse take zadeve, ki jo prav malo brigajo. Tam pa, kjer bi bilo na mestu kaj storiti, so pa gospodje slepi. Seveda, za reveža se ta gospoda ne more potruditi.
Trst.
— Hvalevredna iniciativa. Tržaške delavske konsumne zadruge so na svojem nedeljskem občnem zboru sklenile dati našemu ljudskemu »Ljudskemu odru« KDO kron podpore z željo, da bi ustanovil šolo slovenskega jezika za italijanske delavce. Ta iniciativa, ki je prišla od naših zadrug, je v resnici hvalevredna in se mora upoštevati z vso resnostjo. Potreba znanja slovenščine je med ital. sodrugi vedno večja in »Ljudski oder« bo rade volje skušal tej potrebi pomagati. Poleg te želje so pa bile izražene na zadnjem zborovanju članov »Ljudskega odra« še sledeče: Otvoritev pouka italijanskega in nemškega jezika ter kurza za izpopolnitev v slovenščini in kurza za analfabete. Priznati je, da so te zahteve vsega uvaževanja vredne, zlasti želja o dobrem poznavanju slovenščine. Saj smo vsi prepričani, da ima za delavstvo časopis in knjiga šele takrat pravo in absolutno vrednost, kadar delavec natančno pozna jezik, v katerem je pisana knjiga ali časopis. Zaradi vsega tega bi bilo želeti, da odbor »Ljudskega odra« jemlje v poštev tudi želje, ki so bile izražene na zadnjem članskem sestanku, kadar bo razpravljal o želji konsumnih zadrug. Vemo, da je odboru nemogoče že letos uresničiti vse želje, ker zahteva izpolnitev mnogo priprav in sredstev. Letos se zadovoljimo s predavanji, o katerih smo slišali, da jih bo veliko, in s kurzom za stenografijo. Vse bi pa bilo mogoče uresničiti prihodnje leto. Odboru priporočamo, naj se v tem letu pripravlja in naj si da urediti v novem delavskem domu, kamor pojdemo prihodnje leto, prostore na tak način, da bodo primerni vsem potrebam. »Ljudski oder« postaja za slovensko delavstvo vedno bolj važen kulturni faktor. Dolžnost članov in zavednih delavcev je, da se tega zavedajo in da razvijejo vsled tega. primerno agitacijo za društvo, ki se bo lahko v kratki dobi razvilo do pravega stalnega ljudskega vseučilišča.
Umetnost in književnost.
Slovensjko gledališče.
Kaj bi storil z ženo, ki te je goljufala ? To je problem, ki ga rešujejo francoski avtorji in njih kopisti s tako vnemo, kakor da sploh ni drugih vprašanj, ki bi bila vredna dramatičarjevega peresa. »Ubij jo« — grme na eni strani; »odpusti ji c, pridigajo na drugi. Kakor da bi šli vsi slučaji v eno rubriko in bi se dale vse bolezni zdraviti po enem receptu. Z žensko nezvestobo se sicer ne da opravičiti noben umor, ampak zato še ni modrost vseh modrosti, siliti skupaj, kar si je tuje. Če ljubi mož svojo ženo tako, da more kljub njenemu gr^hu ostati njen mož in če more tudi ona postati zopet njegova prava žena, tedaj je sploh nepotrebno govoriti o plemenitosti. Toda tudi »drugačen včasi je slučaj mogoč.« Če bi bil torej Bis-son s svojo »Neznanko« hotel rešiti problem, bi bil njegov odgovor na vprašanje zelo relativnega pomena. Ampak njegova drama ima s problemom toliko opraviti, kolikor diletant z umetnostjo. »Neznanka« je drama slučajev, na oder spravljen senzacijski roman, z velikimi, deloma lepimi, deloma nasilnimi zunanjimi efekti brez vsake umetniške vrednosti. Pariški državni pravdnik ima ženo, ki ga je zapustila s svojim ljubčkom. Ko je zvedela, da je njen otrok bolan, se je vrnila in prosi svojega moža, naj ji odpusti. Od
avtorja bi smeli zahtevati nekoliko natančnejšega pojasnila, kaj je zdaj z njeno ljubeznijo do moža, kaj z njenim ljubimcem. To nam zakriva megla. Mož jo spodi. A ko mu prijatelj očita trdosrčnost, jo hoče takoj poiskati in sprejeti v hišo. Hoče. A tu napravi avtor naenkrat piko in nas požene za dvajset let naprej. Državni pravdnik ne najde svoje žene. V dobi brzojava, telefona, fotografije, privatnih detektivnih zavodov je to nekoliko čudno. Ampak brez tega čudnega slučaja ne bi bil mogel Bisson nadaljevati svoje drame
— po dvajsetih letih! Žena je odpotovala in se je popolnoma zanemarila. Tudi možev prijatelj, ki je bil vanjo tako zaljubljen, da je streljal vase, ko je vzela drugega, je ni iskal. Začela je uživati absint, eter in iz kart čitati svojo bodočnost. Karte ji prerokujejo, da bo kmalu umrla, a da bo prej še videla tistega, ki ga najbolj sovraži — svojega moža
— in tistega, ki ga najbolj ljubi — svojega sina. Zato se vrne z nekim falotom na Francosko. Bisson meni, da nam čisto nič ni mar, kako se je pridružila ravno temu barabonu. Verjeti mu moremo tako kakor njegovim kartam. Potem se slučaji kar pode. Ona ustreli svojega ljubimca, ker hoče iti od njenega moža izsilit njeno doto. Zaradi tega umora pride pred porotnike. Slučajno ji imenuje sodišče ravno njenega sina za zagovornika, slučajno pride tudi njen mož na obravnavo — še bolj senzacionalno bi bilo, če bi ga bil avtor imenoval kar za predsednika na razpravi. Slučajno izreče državni pravdnik ime mladega advokata, tako da spozna mati svojega sina. Slučajno je imela na Angleškem tudi vročinsko bolezen, vsled česar je izpre-menjena. Slučajno se je sin ravnokar zaročil, tako da se najde lepa prilika za pridigo o moževih dolžnostih do žene. Sin govori pri obravnavi sila »ginljivo«, slučajno pa sta med poslušalci tudi dva lopova, ki nehote omogočita, da se spozna pravi značaj zločina, radi katerega je neznanka obtožena. Porotniki jo oproste, oče pove sinu, da je zagovarjal svojo mater, udere se še velika reka solz in ko so porabljeni vsi efekti, se izpolni prerokovanje kart, spoznana neznanka umre ... S tem kolportažnim romanom nesramne brezpomembnosti so po kulturni Evropi polnili gledališča. Uboga kultura I . . . Pri nas je imela Neznanka v sredo premiero. Igra ni bila na taki stopnji kakor v »Tajfunu«. Gospa Danilova je sicer vložila velike kvalitete v naslovno vlogo, ki pa jo je zapeljala, da je bila mestoma še bolj iarmo-jantna, nego je že itak zakrivil avtor. Gosp.
V	e r o v š e k je dobro pogodil državnega pravdnika, le včasi je bil za trenotek nedosleden. Gospod Nučič je zopet zahajal v napačni patos, katerega se je bil že iznebil; govor pred sodiščem je bil neznosno jokav. Vse druge vloge so pa malenkostne. Z imenitno masko in s svojim umestno teatralnim nastopom je znal gospod Bohuslav celo epizodo briljantno drapirati. Poleg njega je gosp. P o v h č prav dobro zadel sleparskega agenta. Priznanje gre tudi gospodom Skrbinšku, Bukšeku, Šimačku in Gromu. Gospod Danilo je bil videti nekoliko raz-mišljen. Kar se je dalo storiti, so storile gdč. Šetrilova, g-a. Bukšekova in ga. Ili-čičeva iz svojih malenkostnih vlog. Porotniki so bili komični. Tudi nameščeni so bili komično. Slavnemu občinstvu pa tudi ni delati posebnih komplimentov; taka slaba udeležba kakor v sredo, mu ni na čast. e. k.
Delavsko# gibanje.
Velika železniška stavka je izbruhnila na Francoskem. Zadnje vesti poročajo: Stavka železničarjev severne železnice je že zavzela značaj splošne železničarske stavke. Skoraj na vseh kolodvorih v Parizu stavkujočih železnic je promet popolnoma zastal. Vlada je poklicala 28.000 železničarjev k orožnim vajam in jih hoče kot vojake prisiliti, da bi izvrševali železničarsko službo.
Predsednik francoske republike Fallieres je poskušal posredovati med štrajkujočimi železničarji in posameznimi železniškimi družbami, toda brezuspešno. Razpoloženje med pariškim prebivalstvom je skrajno pesimistično, ker grozi tudi štrajk osobja mestnih podzemeljskih železnic in osobja omnibus-družbe. Pariz je že včeraj zjutraj občutil pomanjkanje živil. Na mnogih progah so tiri razdrti. Vlaki so se morali na mnogih progah sredi vožnje ustaviti, ker so železničarji poskakali z vlakov in jih zapustili. Bati se je stavke tudi v pariških elektrarnah, vsled katere bi bil Pariz brez luči.
Mesto Pariz je vsled generalne stavke vseh francoskih železničarjev popolnoma izključeno iz svetovnega prometa. Položaj se je tekom noči znatno poslabšal. Vsi pariški kolodvori šo od srioči od 10. ure naprej zaprti. Dovažanje mesa, mleka in sadja na pariški trg je popolnoma prekinjeno. Če do jutri stavka ne bo končana, se bodo zvišale cene živil za 50°/0.
Ako se niste, pošljite naročnino!
Mi boljšega
za takojšnjo napravo jako okusne goveje juhe, kakor
X lillSRpVE
± Mauui
kocke za govejo juho
po
vin.
MAGGIi
MAGGI-jeve kocke za govejo juho so čista, najboljša goveja juha v trdi obliki in vsebujejo tudi posebno sol in dišave:
Samo pristno z imenom NAGGI in varnost, znamko, zvezdo s križcem.
Kavino zrno,
ki je sicer ne bo izpodrinila, to tudi ni nameravano, ki pa onim mnogim, kateri naj ne bi uživali zrnate kave iz kateregasibodi vzroka, znatno olajšuje nje zdrževanje. — Kako se imenuje? — „Franckova“ ržena kava z znamko „Perlro“! Ta žitna specialiteta je toli prijetnega okusa, da bi se mogel tudi najbolj izbirčen kavopivec sprijazniti z njo; pri pokuševanju skoro ni verjeti, da se v zmletku teh krasnih, na našem domačem polju pridelanih in na poseben način praženih, rjavih zrnih ne nahaja prav nič indijske zrnate kave, toli sličen je okus zvretka.
Prijeten grenki okus te ržene kave ima za posledico, da se le-ta čimdalje temraje pije. — Manjka ji onega sladkega okusa ječmenove kave, ki je vzrok, da se ta navadno kmalu pristudi, in to je posebna prednost naše ržene kave.
Ako se primesi še eno nožno ost znanega in priljubljenega „Franckovega“ pridatka za kavo v zabojčkih ali zavojih, se dobi zvretek še polnejšega okusa in lepe zlatorjave barve.
Najboljša ura sedanjosti Zlata, srebrna, tula, nikel-nasta in jeklena se dobi samo pri
H. Suttner,
Ljubljana, Mestni trg
Lastna tovarna ur v Švici.
Tovarniška varstvena znamka
Ceno posteljno perje in puh!
1 kilogram sivega, oskubljenega K 2—, polbelega K 2 80, belega K 4*—, prima puhastega K 6'—, izredno finega skubljenega K 8*—, sivega puha K 6*—, belega K 10‘—, izredno fini prsnr pun K	12*—,
— — od 5 kilograma naprej franko. — —
— G-oto-ve postelje -
iz gosto tkanega, rdečega, modreca, rmenega ali belega inleta (blaga nanking), 1 pernica 180 cm dolga in 116 cm široka ter 2 blazini, 80 cm dolgi in 58 široki, dovolj napolnjene z novim, očiščenim puhastim, trpežnim, sivim perjem K 16 —, s pol-puhom K 20*-—, s puhom K 24’—. Pernica sama K 12*—, 14 —, 16'—, blazinice K 3 —, 3*50, 4 —.
Pernice 180 cm dolge in 140 cm široke, K 15*—,
18’— in 20'—. Blazinice, 90 cm dolge in 70 cm široke ali 80 cm dolge in široke, K 4*50, 5’— in 5*50. Spodnje pernice iz gradla, 180 cm dolge in 116 široke, K 13*— in 15-—, pošlje po povzetju,
— zavoj zastonj od K 10*— naprej franko —
Maks Berger, Deschenitz štev. 1084 - Bohmerwa!d.
Cenik o matracah, odejah, prevlečkih in vsemu drugemu blagu za postelje zasionj in franko. Če ne dopade, se zameni ali denar nazaj
Preklic in svarilo.
S tem izjavljam, da niti za svojo ženo niti za katerega druzega nisem plačnik za dolgove, ki bi se napravljali na moje ime. Sp. Šiška, 14. okt. 1010.
Ivan Sevšek.
Širite, naročajte in priporočajte „RDEČI PRAPOR"!
S. Beniseh
Potniki v severno in južno Ameriko
vozijo sedaj le po domači avstrijski progi
AVSTROAMERIK ANA
Trst - Newyork, Buenos Aires - Rio de Janeiro
z naj novejšimi brzoparniki z dvema vrtenicama. električno razsvetljavo, brezžičnim brzojavom, na katerih je za vsakega potnika preskrbljeno, da dobi dovolj domače hrane z vinom, sveži kruh, posteljo, kopelj i. t. d. Odhod parnikov: V severno Ameriko vsako soboto, v južno Ameriko vsakih 14 dni. Vsakovrstna pojasnila dajo drage volje brezplačno pri glavni agenturi za Kranjsko, Štajersko in Koroško:
SIMON KMETETZ, Ljubljana, Kolodvorska ul. 26.
Ceno posteljno perje!
IŠTaJboljii (5 e ž liri nakupni vlr.
Kg. sivega dobrega, pu-ljenega 2 K ; boljšega
2.40 K; prima polbelega 2 80 K; belega 4 K; belega puhastega 510 K; velefinega snežnobelega, puljenega 6-40 K, 8 K; puha sivega 6—7 K, belega, finega 10 K ; najfinejši prsni puh 12 K. Naročila od S kg naprej franko.
iz gostonitnega rde-„	čega,	modrega,	be-
lega ali rumeneganankinga,pernica 180cm dolga, 120 cm široka, z dvema zglavnicama, 80 cm dlg, 60 cm šir., polnjena z novim, sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K; napol puh 20 K; puh 24 K; posamezne pernice 10,12,14 in 16 K, zglav-nice 3,3'50 in 4 K. Pernica, 200 cm dolga, 140 cm šir. 13,1470, 17 80, 21 K, zglavnica, 90 cm dolga, 70 cm šir. 4'50, 5 20 in 5'70 K, spodnja pernica iz
Zgotovljene postelje
močnega, črtastega gradla, 180 cm dolga, 116 cm široka 12-80 in 14'80 K, Razpošilja se po povzetju, od 12K naprej franko. Lahko se franko zamenja za neugajajoče se vrne denar. Natan. cen. gratis in fr.
S. Beniseh, Dešenice 758, Češko.
Kavarna
,Unione v Trstu'
ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča.
Delavska hranilnica in posojilnica
(vpisana zadruga z omejenim jamstvom.)
v Ljubljani, Stari trg št. 30 I. nadstropje.
Obrestuje hranilne vloge po 4V2°/0. Sprejema vloge na tekoči račun. Posojuje na osebni kredit in (zastave) vredn. listine, hipoteke itd.
Uraduje se vsak četrtek od 2: do 3. ure iu vsako soboto od 6. do 7. ure
popoldne; nujna pojasnila se daje pa tudi ob vsakem drugem navadnem dnevnem času.
Ustanovljeno 1847.
Ustanovljeno 1847.
Tovarna pohištva J. J. Naglas
Turjaški trg št. 7. LJUBLJANA Turjaški trg št. 7.
Največja zaloga pohištva za spalne in jedilne sobe, salone za gosposke sobe. Preproge, zastorji, modroci na zmeti, žimnati modroci, otroški vozički i. t. d.
UST»julije cene.	IŠTa-jsolidnejSe blago.
Zavračajte ponaredbe!
Mudskajkakovost	liter	K	2.40
Kabinetna kakovost	,	,	480
Naslov za naročila: ,FLORlAN‘, Ljubljana.
Postavno varovano.
■T PmHllbti\)na 7 n Ani n z linhliancL/ih	mr
£ Produktivna zadruga ljubljanskih mizarjev ^
registrovana zadruga z omejeno zavezo ^	s	sedežem v Ljubljani, Marije Terezije cesta n (Kolizej)	^
|	Zaloga pohištva	J
j! lastnega izdelka in tapetniškega blaga. S
Izvršuje vsa mizarska stavbna dela.	^
^	Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani.	^
Sredi meseca oktobra izide v založbi ^IRcLečega Prapora“
Žepni koledar
za. delavce sploh, in prometne uslužbence £
— za. leto 1911.
Ta koledar izhaja že enajsto leto. Vsebina mu je med drugimi naslednja:
Resnica (pesem); koledar; Centralni sedeži avstrijskih organizacij; Kolkovne lestvice posnetek poštnega in brzojavnega cenovnika; Inozemske denarne vrednosti v kronski veljavi; Stare in nove mere; Koliko plačam osobne dohodnine; Koliko plačam vojne takse; Izvleček iz pravil provizijskega sklada c. kr. državnih železnic (ki je enaka onim južne železnice); Hrana in hranitev; Kdo je sodrug; Kako se varujemo kolere; Delovanje soc. dem. poslancev v parlamentu v zadnjem letu (predlogi našteti); Dve resoluciji s kodanjskega mednarod. kongresa; Dohodki in stroški; Beležnica za vse dni v tednu.
Koledar obseza nad 13 pol in bo pridejan tudi svinčnik. — Cena v platno vezanemu izvodu je 1 K, po pošti 10 h več. — Pri večjem odjemu in če se plača naprej ali pa vsaj
v teku 30 dni velik popust. Pri naročilih do 20 izv. se priporoča, da se pošilje denar naprej.
ga ni!
Po njem ti jed diši, Želodec ne boleha In glava ne boli I
Zahtevajte izrečno „FLORIAN“!
Klobuke,
cilindre in čepice
v najnovejših faconah in velikih izberall priporoča
Vi/an	Založnik c. kr. avstrij-
lVa.lI jUKlIlt skih držav, uradntkov.
Ljubjana, Pod trančo št. 2.
Postaja električne železnice.
Častiti gospod
Gabrijel Piccoli
lekarnar
v Ljubljani.
Vašo tinkturo za želodec sem že vso z velikim uspehom porabil, katero iz srca priporočam v veliko korist vsaki družini
ter se Vara iskreno zahvaljujem in prosim, blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše tinkture za želodec.
Z odličnim spoštovanjem
Josip Sterle
Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri Št. Petru na Krasu.
UVOZ
kave
Pefežgalntca kave
Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Bartl.
Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.