V" SLOVENSW «Ifssrai IebeMR« —=QLASILO=— „Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Horoško in Primorsko" s sedežem v Ljubljani ter „Slov. čebelarskega društva za Spodnje Štajersko". m © © Urejuje FRANČIŠEK ROJINA. Izhaja 10. dan vsakega mesca in se pošilja udom zastonj. Leto XV. V Ljubljani, mesca marca 1912. Štev. 3. Naznanila osrednjega odbora. Vsled sklepa odborove seje dne 21. februarja 1912 glede predavanj se naznanja, da se zglase podružnice, oziroma čebelarji iz krajev, ki žele imeti učna predavanja, ter naznanijo približno čas, kdaj da žele taka predavanja in približno vsebino. Naznanila naj se pošljejo vsaj en mesec preje na „Slov. osrednje čebelarsko društvo" v Ljubljani. Na razna vprašanja, do kdaj mora biti porabljen neobdačeni sladkor, odgovarjamo, da smo se o tej zadevi obrnili na c. kr. finančno ravnateljstvo, pa doslej še nismo dobili odgovora. To pojasnimo v prihodnji številki. Skoro gotovo bo rok do konca maja. * * * Prihodnjo številko „Slovenskega Čebelarja" dobe le oni člani, ki poravnajo dotlej članarino, drugim se pa list brezpogojno ustavi. Podružnice prosimo, da pri poslanih imenikih tudi izrazijo željo, kateri kraji in vasi bi se še priklopilo k dotični podružnici, da se osrednje društvo ozira na to pri sestavi imenikov. V Čebelar v marcu. Nismo preveč upali od februarja. Pokazal se nam je v vsej svoji lju-beznjivosti. Celih 14 dni sami krasni dnevi. Izlet se je vrstil za izletom, in čebele so donašale obnožino kakor kedaj v aprilu. Ko bi bilo nadalje tako, bilo bi prelepo! Kljub solnčni toploti podnevi, so bili večeri hladni, in marsikatera čebela se je predolgo zamudila zunaj in ni našla več svojega doma. Mnogo jih je z obnožino obležalo pred čebelnjakom. Ker je spomladi „vsaka čebela krajcar", zato jih je treba pobirati. Potisnem jih pri žrelu v najbližni panj, kjer se kmalu ogrejejo in zlezejo k drugim čebelam, veselo pozdravljene, ker so prinesle poln tovor. Radi tega še nikdar nisem opazil najmanjše ne-rednosti. Vobče pa se to ravnanje ne priporoča, ampak naj se jih da na toplo, nekoliko napita in drugi dan šele izpusti, da si poišče vsaka svoj panj. Matica je v teh toplih dneh stavila vedno več jajčec, zalega je naraščala, in čebele so imele dokaj posla, da so ji donašale živeža in jo povoljno grele. Lahko si opazil, kako je izpuhtevala toplota iz panju. Kljub temu pa le pustimo vso odejo, ker čebele rabijo sedaj več toplote kot poprej. Marec nam še brezdvomno prinese mrzlih dni; sneg bode pobelil hribe in dol, temperatura bode padla, in čebele se bodo stiskale v grudo; bati se je, da ne bi o tem slučaju zapustile zunanje, ob kraju grozda stavljene zalege. Vsekakor pa bode marec za letos odločujoči čas za naše čebelarstvo. Zato se čebelarji potrudimo in obračajmo vso svojo pozornost čebelam! Toplega dne mesca marca bodemo opravili glavno spomladansko pregledovanje. Panj za panjem mora na vrsto, zato le počasi in ne prehitevati. Odvzamem sltfmnico in jo postavim na solnce. Okno je močno prilepljeno, in izkušam ga mirno odstraniti. Zadnji satki navadno niso zasedeni. Ako so prazni, dam jih takoj na stran. Vse te satke, stare in mlade, delavske in trotove shranim za poznejši čas. V panju jih nesmem pustiti, da nimajo čebele prevelikega praznega prostora za seboj, in da se v njih ne zaredi vešča. Pri pregledovanju pazim na tri okolnosti: na zalogo strdi, moč ljudstva in na zalego. Preiščem torej, koliko imajo še trdi. Od sedaj naprej jo bode v panju vidno manj in manj. Poraba bode od dne do dne večja. Naše opazovalne postaje nam bodo brezdvomno naznanjale močno upadanje. Pri tem pa še pomislimo, da mnogoštevilna zalega tudi ni brez teže, in je poraba še večja, kakor jo kaže panj na tehtnici. Zato pa, čebelarji, pozor! Bila bi velika škoda, ako bi brez naše vednosti kar tako v miru zaspal tupatam kakšen panj, a še večja naša nemarnost, če bi svojim ljubljenkam niti potrebnega živeža ne privoščili o pravem času, in bi se jih pustilo umreti — gladu. Če čebelam primankuje živeža, prideni jim poln strden sat iz svoje shrambe; vsak previden čebelar imej pripravljenih nekaj takih satov črez zimo. S temi si hilro in lahko pomagaš. Sat naj stoji nekaj časa prej na gorkem, in potem ga potisni do grozda. Varuj pa se trgati zalego narazen in vrivati med njo kakršenkoli drug sat. Če nimaš take strdi, daj jim tekoče, katero nalij previdno in pomalem v prazen sat. Tudi skoz veho jih lahko pitaš, ako je panj zato pripraven, a panj nesme biti radi tega brez svoje odeje. V skrajni sili se pita tudi s sladkorjem, ki ga skuhaj 1 kg na tri-četrt litra vode ter pridno posnemaj modrikaste pene. Pitaj pa vedno le v velikih množinah in zvečer. Zgodi se, da čebele že padajo gladu, ko prideš do njih ; žrelo je polno onemoglih, dno jih je debelo pokrito, in med satki le še malo brni. Tem pa brzo pomagaj! Namešaj strdi z vodo in jo segrej, poškropi ležeče čebele žnjo in kmalu se bodo začele gibati. Da ne privabiš roparic — mogoče so ga roparice obrale — pa je najbolje, da panj odneseš iz čebelnjaka kam na toplo. Zvečer jih krepko napitaj! Daj jim 3—4 kg in imele bodo za mesec dni zadosti. Zaradi roparic pa imej sploh vsa žrela do polovice zožena. Končno odvzamem toliko satov, da pridem do zalege. Ta mi pokaže marsikaj. Ako je zalega brez presledka, to se pravi, da ni vmes praznih celic, je to znamenje zdrave in dobre matice. Tudi mora biti zadelana zalega gladka, in čim več jo je, tem večje vrednosti je matica. Matice same ne išči, spoznaš jo po njenih delih. Pri pregledovanju opaziš tudi moč ljudstva. Potem osnaži dno in zdevaj sate v istem redu nazaj. Končno si zapiši vse te podatke na pripravljeni list na vratih Ne pozabi še pridjati za okno slamnice ali katerekoli odeje, in panj je pregledan. Ako imaš v čebelnjaku zdrave in normalne razmere, bode itak prvi panj slika vseh ostalih. Tako bi tudi moralo biti, ako vedno pravilno vzi-muješ. Vendar pa naletiš tudi na izjeme. Pa preiskujmo dalje! Kaj pa ta panj ? Satek strdi poleg drugega. Čebel pa le bolj malo in še te nekako pobite in počasne. No, in zalege še nič? Jako sumljivo znamenje! Temu dajmo zvečer tekoče strdi in v par dneh bodemo našli jajčeca, ali pa je panj brezmatičen. Takega reveža združimo s kakšnim slabičem, ki pa ima dobro matico. To se zgodi, da dodamo ob toplem vremenu brezmatično ljudstvo v medišče drugega ljudstva, ali pa zadaj za okno, da se navzamejo oboje čebele enakega duha. Drugi ali tretji dan pa jim odpreš prehod in čebele se bodo mirno združile. Prazne sate vse odvzamem, ravno tako tudi nekaj strdi, ako bi je bilo preveč. Če pa pustiš tak brezmatični panj še nadalje v čebelnjaku, pa lahko doživiš prave čudeže. Našel bodeš jajčeca, pa še koliko! Kar po dve in več v eni celici; seveda je pa zato zopet več drugih čisto praznih vmes. To bi še ne bilo nič hudega, a jajca niso niti na dnu, ampak kar ob stenah celic. Globokeje v panju najdeš odprto zalego. Pa kako lepo rejene ličinke! Hm, to pa bodo lepe čebele! — A kaj pa je zopet to? Naslednji sat ima kar cele krtine med zalego. Videti je, kakor da bi ličinkam postale celice premajhne in čebele so v svoji brezmejni skrbnosti in previdnosti celice nategnile in jih lepo obokale. Vse to pa se je moralo zgoditi, ako predolgo nisi zapazil brezmatičnosti. Čebele so si vzgojile jeseni mlado matico še v zadnjem * trenutku, ko so izgubile staro, ki pa se ni mogla oprašiti vsled pomanjkanja trotov, ali pa je začela staviti zalego navadna delavka. Izgoji se iz vsake ličinke, tudi v delavskih celicah, le trot. Tem so celice premajhne in prekratke, zato so jih čebele podaljšale. Sedaj tudi opaziš po satovju laziti nekaj trotov, ki so nenavadno majhni. Takšen panj je postal trotovec. Kaj pa počnem žnjim? Tu ni rešitve, ker ne sprejme dobre matice. Treba ga je izprazniti. Izdevaj vse sate na stolico in pusti, da se ostale čebele nasrkajo strdi. Zamaši panju žrelo in iztrebi vse čebele iz panju. Nato stresi sat za satom pred čebelnjakom na pesek ali na deske. Čebele, site strdi, bodo nekaj časa silile domu, nato pa si bodo izprosile vhoda pri sosedih. Prazne sate shrani, strdi in obnožine polne pa daj panjem, ki imajo premalo živeža. Sate s trotovo zalego daj zadaj močnim panjem. Čebele bodo v par dneh izmetale izrodke in ti osnažile satovje. Imej pozor na napajalnik! Nadalje bode sedaj pravi čas, da zažvepljaš svoje shranjene sate. Črvi so že na delu. Jaz zložim sate v staro skrinjo in pustim le majhen prostor, kamor položim košček opeke, na kateri gori žveplo. Sati ostanejo notri vsaj en dan. Potem pa jih zopet obesim na podstrešje, kjer je prepih. Priprava za obešanje satov je priprosta. Vzemi dva ravna kola, zbij jih v širokosti satov z dvema prečnicama v okvir. Na notranji strani ob kolih pa pribij 5 mm debele treske, na katerih visijo sati kakor v panju. Nadalje moramo sedaj voščine raztopiti in si vliti nove medstene. Ali si na roje že pripravljen? Imaš dovolj panjev in okvirčkov? Končno pa še vsem čebelarjem važen opomin! Čebelarstvo procvita, panji se množijo; ali skrbimo pa tudi za obilnejšo pašo? Sedaj je pravi čas, da si naročiš semen medunosnih cvetic in rastlin. Pripravne kraje zasadi s sadnim drevjem, v bližini čebelnjaka pa nasadi par pritlikavcev, na katere se najraje vsedajo roji, da jih lahko ugrebaš naravnost v panji brez lestve in drugih stojal. Sadimo tudi lipe, akacije, javor, divji kostanj in drugo enako drevje. Zadnja štev. „Kmetovalca" ima nekaj tozadevnih ponudb. Naj sc še uresniči naša želja, da ostane ves predspomladni čas vsaj toliko ugoden, kakor je bil svečan, pa lahko damo slovo strahu, in naše upanje na dobro leto se začne izpolnjevati. —an. ■v Cebelarjeva spomladanska pesem. Dragotina Kosijeva — Celje. Čebelice moje, da spet bi nosile Jaglec rumeni v travci zeleni cvetličnega praha, sladke strdi, prijazno naznanja veselo pomlad, to moje veselje, to moje so želje, solnce me kliče, iz hiše me miče nič se na svetu mi lepše ne zdi. hitro si moram še pipco nažgat'. Če pri uljnjaku čebelice gledam kaj malo potem za ves svet mi je mar, to družba je zame, težko jo pogrešam. Srečen zares sem jaz, čebelar! Notranjščina čebelnjaka. Fran Vadnal. Dobro urejen čebelnjak je predpogoj uspešnemu čebelarjenju. Zato naj si vsak dobro preudari in napravi preje natančen načrt, po katerem si šele napravi čebelnjak. Da se sicer tudi sproti delati brez načrta ali kmalu bomo zapazili pomanjkljivosti, na katere preje nismo prišli, a se kasneje ne dado odpraviti. Pri dobro premišljenem načrtu pa vse to izostane, in se že vnaprej lahko preračuna, kolika lesa bo treba, tako da ne pride nič po zlu, kar je posebno važno pri delu z najetimi ljudmi, ki navadno ne znajo varčevati z lesom. Naslednji sliki nam kažeta vso notranjost čebelnjaka, prirejeno za panji „Alberti-Žnideršič". Sicer si sprednjo stran uredi lahko vsak po svoje, kakršne panji pač ima. Sliko s panji „Alberti-Žnideršič" sem podal le, ker se 1 l r9K 01 ■lBM •I' ® L r-4-» $ & S 11111 |IIK //¿s; 'jTacSA l 70 S3 C Q 1: C O Ik " H 81' r8 [ II ■ •8 '9 j./ L L. ■ 81- fe - ¿9 , 1. T1 F , v t HI i« Sk »0 8" ti. »i. S - 1 3. —=> U if jr V ei ■ 81" _ L Sprednja čebelnjakova stran znotraj. mi zde za čebelarjenje najpripravnejši, posebno, ker se dado skladati drug vrh drugega in prepeljavati v pašo. Panji pa so lahko stalno na mestu, ker se dela z umetnimi roji, in jih torej ni treba premikati. Treba je seveda dovolj močne podloge. Za panji same v treh vrstah se pa menda ni treba bati, ker so dovolj močni. — Ves čebelnjak stoji na betonskih podlagah, kakršne napraviti je igrača. Na vsaki podlagi je okrog stebra jarček za vodo, da se zabrani dohod nadležnim mravljam. Hodnik v čebelnjaku naj bo širok, da je mogoče v njem opravljati vsa potrebna dela. Najbolje 1 1/2 m. Pri delu v čebelnjaku je treba zadostne svetlobe, zato tudi ne varčevati z zato namenjenimi okni. Na naši sliki vidimo v zadnji steni dve okni s šipami ter dvoje nadomestnih za čas naše odsotnosti. Leseni vetrnici, kakor okni s šipami, se poljubno potiskajo v zato napravljenih žlebičih. Da se zunaj ne dado odpreti, naj si jih vsakdo poljubno pritrdi. Nad oknom si napravimo polico za odlaganje orodja. V čebelnjaku je dalje potrebna miza, pritrjena z enim robom na levo steno. Na nasprotnem robu pa sta pritrjeni na isti način kot deska dve gibljivi nogi. Kadar se miza ne rabi, leži tesno ob steni, na njo pa se prilegata nogi. Pri uporabi se deska samo potegne od stene in gibljivi nogi jo podpreta. Ob istem času pa nam sveti na mizo skoz okno, ki ga sicer zastira mizina deska. Kakor na levi strani, je tudi na desni okence, ki ga istotako zapira slično pritrjena in na podpori padajoča deska, služeča med delom v čebelnjaku. Lepo in pripravno urejen čebelnjak vabi čebelarja in ga podžiga k delavnosti, je pravcati tempelj, ki s svojo svečanostjo in neumornim žuženjem blagodejno vpliva na njegove obiskovalce. Lep čebelnjak je čebelarjev ponos. @J@J@J@JIa laeiaeiejej Bjaisjaia©© Prvič na Kranjskem. Iv. Jurančič. Svoje dni sem se rad ponašal, da sem prepotoval devet dežel. Dandanes pa to menda ni kaj posebno častnega, ako kdo veliko potuje pa malo dela; zlasti za kakega rokodelskega pomočnika bi potem že vedeli, kako se mu veli. Jaz seveda nisem potoval z modrim zvežnjem na hrbtu, pa v devetih deželah sem vendarle bil, četudi sem za par stopinj mejo prekoračil. Danes pa vendar že ne vem več, katera od teh je bila „deveta dežela." Da pa nisem v vsako deželo le par korakov črez mejo stopil, vas hočem prepričati, ko rečem, da sem v Solnogradu obedoval. Slišal sem tam tudi o tistih velikanskih orgijah, ki svirajo na grajskem hribu, pa se jih sliši po celem mestu, a takrat ravno so trdovratno molčale. Videl sem tam tiste krasne, velikanske vodomete, sploh vodovodne naprave ; le škoda, da so bile takrat z deskami zakrite, ker je bilo v zimskem času. Še celo one sloveče zvončke in zvonove, katerih je en velik stolp poln, in ki tako lepo ubrano zvonijo, liki najlepši godbi, sem videl; a žal, slišal jih vendar nisem, ker ravno tistokrat niso hoteli zvoniti, čakati pa nisem utegnil. Pa kruhek imajo tudi dober v Solnogradu; tega sem pa vendar pokusil, saj je bil „cesarski", in tudi jaz sem bil takrat „cesarski". To pa, ljudje božji, seveda pred 30 leti. To še ni vse; tudi na Dunaju sem bil. Tam sem bil nekaterekrati povabljen celo k cesarskemu obedu. Pa, da me razumete, cesar je obedoval zgoraj v svoji krasnoblesteči obednici, jaz pa spodaj na dvorišču — na „bombardon". Trajalo je točno eno uro, namreč med tem, ko so se cesarske straže menjale. Po tem smo odkorakali med glasnim žvenketom piščal in tromb, med gromenjem bobnjev. Ta parada se namreč v cesarskem dvoru dan za dnevom vrši opoldne, kadar se straže menjajo. Dunajčani ji pravijo „Burgmusik" (dvorna godba). No, pa na Kranjsko! Letos bo ravno dvajset let, zato sem se tega tako živo spomnil, dasi nikdar nisem mislil, da bi mi bi bilo treba kedaj o tem celo javnosti poročati. Bil sem tako srečen, da sem moral k četrti orožni vaji, t. j. kot domobranec, in sicer na štiri tedne. Dragi moji, k temu pa že treba dobrega želodca in zdravih jeter, ako mora človek, ki ima gospodarstvo, ženo, otroke in pa še — čebele, dom zapustiti na celi mesec. Kdo me je pa vprašal, ali grem rad ali nerad? Prijavili smo se v Celju ter izvedeli, da se peljemo na Kranjsko. Dobro, mislil sem, to pa to; tam še nisem bil. Na vlaku — seveda v onih kupejih, kjer se sicer boljše vrste konji vozijo — se nam je godilo prav dobro; prepevali smo malone celo pot. Na daljši odmor smo se ustavili prvič v Ljubljani. „Ah bela Ljubljana", sem vzdihnil „prvokrat te vidim, ko bi mogel dobiti kak spomin." V tem trenotku zaslišim poročilo, da dobimo tukaj zajutrek. Vlak se kmalu naveliča stati, zato se je začel pomikati, predno smo mislili. V Postojni smo izstopili in potem marširali celo tje pod orjaški Nanos.1 Cesta je bila prašna in po kratki hoji smo bili beli, ko mlinarji. A tudi v- prsih ni dobro del ta prah apnenega gramoza. Vročina je bila neznosna, žeja huda. Ah ta Nanos! Od Postojne se nam je zdel celo blizo, cesta pa le ni hotela izpod nog. Šli smo že dobro uro, a Nanos se nam še ni zdel nič bliže. Naposled vendar pridemo do cilja, nastanili smo se v Velikem Ubeljskem. Ta dan, bilo je že proti večeru, nismo imeli hujšega opravka, nego odložiti in se odpočiti; tako je bilo povelje. Kakošna so bila naša stanovanja, ko so nas stlačili po 30—50 k eni hiši, naj Vas ne zanima, le toliko omenim, da sem se prehladil. Drugi dan pride ukaz, da nas ob 11. uri predpoldnem hoče poveljnik, domobranski podpolkovnik „inspicirati", t. j. pregledati, ali smo vsi srečno došli. Stali smo na vasi v vrstah ter čakali do dveh, a gospoda poveljnika ni bilo od nikoder. Naposled nas pustijo stotnijski poveljniki odstopiti. Ko smo tako stali cele ure s hrbti 1 Gora. Op. pis. proti pripekajočemu solncu, se je marsikaterega polotila solnčarica. Zlasti sem se jaz čutil hudo prizadetega, ker sem bil že razun tega prehlajen. Drugi dan nas je bilo več tako bolnih, da nismo mogli na vaje. Tako smo bolehali še več dni. Med tem je prišel 18. avgust, cesarjev rojstni dan, ki se pri vojakih prav slovesno obhaja. Vse je v največji paradi, sv. maša se služi pod milim nebom, prav kakor v vojnem času. Vsak vojak se veseli te slav-nosti; tudi mi „maroderji", ki seveda nismo bili pri paradi, splezali smo na Nanos ter od tam gledali doli proti Senožečam, na lepi ravnini vršečo se vojaško slavnost, oziroma cesarsko mašo. Tistokrat sem se učil še hribo-lastva; gor — na Nanos — je še šlo, a dol je bilo celo drugače. Zdaj bo pa c. čitatelj gotovo že nevoljen: Kako spada to v čebelarski časnik, ko nam o čebelah nič ne omeniš? — Kmalo bo, kmalo, ampak vedi, da najboljše prihrani vsak za na zadnje. Ostale dneve do popolnega okrevanja sem se pogosto izprehajal za vasjo po polju in livadah, opazoval tamkajšne sadeže in obdelovanje ter se naslajal užitka proste narave. „Vojak, pojdi sem, nabrusi nama srpove," mi zakliče ena od dveh žanjic, ki ste ne daleč od mene želi proso. Ni mi bilo jasno, kaj to pomeni, vendar sem se odzval povabilu ter ugodil njuni želji. Na vse pretege ste mi potem hvalili, kako srpovi režejo, in kako dobro znam brusiti. Bili sta pa naposled vendar nekako v zadregi, ko sta opazili, da nisem domačin. Zato se je starejša ženica opravičevala, češ, tukaj je splošno v navadi, da žanjice povabijo srpov brusit vsakega moškega, ki pride blizo. Ta navada baje igra tudi važno vlogo pri izberi ženinov. Druga — mladocvetoče dekle — je večinoma molčala, a ni se mi skrilo, da so se ji pri zadnjih besedah njene tovarišice ustnice nekako samovoljno raztezale v prikrit, prijeten nasmeh. Z zanimanjem sem opazoval tamošnji svet, a nečesa je še iskalo srce. Tukaj morajo gotovo biti čebele ! In res, po ne predolgem iskanju najdem med sadnim drevjem precejšen čebelnjak. Bilo je v njem okoli 60 panjev, kakor sem pozneje izvedel, sami „kranjiči". Kličem, iščem gospodarja, pa nikogar od nikoder ni. Radovednost mi ne da miru, grem sam v čebelnjak. Ogledujem in odpiram panj za panjem; ljudstva so bila močneja in slabeja, kakor povsod, vendar v primeri z našimi štajerskimi se mi niso zdela posebno močna, zlasti, ker še kranjskih panjev dotlej prav videl nisem. V tej čebelarski gorečnosti bi skoraj pozabil, da sem bil sam v čebelnjaku, in še kot vojak! Lahko bi me našel gospodar ter me naznanil mojim strogim predstojnikom misleč, da hočem kaj uzmati. Hitro bi se mi lahko podarilo par dni „kaše", kakršne še nisem okusil. S pospešenimi koraki pobrišem torej iz čebelnjaka, vesel, da me nikdo ni videl. Pozneje sem bil vsak dan gotov obiskovalec tega čebelnjaka. Seznanil sem se z domačim sinom, ki je čebele oskrboval. Povedal mi je, da ostanejo čebele tu le do ajdove paše, a lastnik njihov je doma nekje blizu Trsta. Nekega dne proti večeru grem zopet po navadi k znanemu čebelnjaku. Na cesti je stal voz; vprežena sta bila dva vola. Voz, dolg kakor je bil, je bil opremljen ob straneh z dvema dolgima drogovoma, kakor dve žrdi. Lastnik čebel je prišel po čebele, da jih odpelje proti jugu v ajdovo pašo. Pričelo se je nakladanje, a mene je to posebno zanimalo. Ponudil sem se, da pomagam. „Če si upate delati s čebelami" — je pripomnil gospodar. Ko mu svoje razmere površno pojasnim ter ga zagotovim, da sem temu vajen, je bil zadovoljen. V kratkem času je bilo 60 panjev na vozu. Voz je bil tako dolg, da je šlo po 20 panjev, povprek položenih, v eno vrsto. V stranske drogove, na katerih je ležala prva vrsta, so bili zabiti žebljički z odščipnje-nimi kapicami, tako da so le nekoliko ven moleli, da panji niso drsali. Med posamezne vrste so se pokladale late z enakimi žebljički. Nazadnje se je vse trdno povezalo z vožem, in v mraku se je že pomikal voz po cesti, ki vodi v Trst. Z gospodarjem sva se še seveda marsikaj pomenila prav po čebelarsko. Rekel je med drugim : „Veseli me, da ima tudi vojak veselje do čebel, ter da mu je delo pri čebelicah prijetna zabava." V pojasnilo sem mu odgovoril: „Jaz sem doma na Štajerskem, nisem aktiven vojak, temveč le pri vajah, ter da imam doma gospodarstvo in družino, čebelarim pa tudi že več let. Veseli me pa posebno, ko sem zdaj prvič na Kranjskem — v deželi čebelarstva — da ne odidem od tod brez vsake čebelam, oziroma čebelarstvu storjene usluge." Prijazno mi je stisnil roko: „Z Bogom!" In jaz njemu. „Bog daj srečen pot!" ejeiejaieiei® ae)® @i@j@!@3@je3ej aj^aeieiei laejai v Čebelarji. Spomini. Piše M. P. Doma sem v moravški dolini. To je tista prijetna dolinica, nad katero gospoduje in čuva lepa gora Limbarska s slavnoznano božjepotno cerkvijo sv. Valentina. Moja rojstna vasica Podkraj se pohlevno stiska ob podnožju strmega hriba Cicla. V tem mirnem gorskem zakotju sem preživel lepa svoja mlada leta, ondi sem kot dijak prebil vsake počitnice, tja še sedaj rad pohitim med prijazne svoje sosede in stare mladostne znance, da ž njimi malo pokramljam in se pomenim o tistih časih, ko smo skupaj pohajali v moravško šolo, skupaj pasli živino, pekli krompir, turšico in repo in nastavljali polhom, ki so jeseni kaj radi hodili pokušat sladko sadje na naše vrtove. A kje so tisti dnevi! In z žalostjo opažam, da je že mnogo mojih mladostnih prijateljev šlo v krtovo deželo, odkoder ni več vrnitve. Bodi jim sladki pokoj tam na prijaznem moravškem pokopališču, odkoder lahko pre-gledaš skoro vso dolino. Med svoje mladostne znance štejem tudi nekaj čebelarjev, o katerih mislim tu izpregovoriti dve, tri besede. Razkladal seveda ne bom, kako so čebelarili; prvič si nisem tega mnogo zapomnil, pa imam za tako stvar tudi premalo podlage in znanja. Opisati le hočem svoje spomine, ki sem jih Stran 50 slovenski Čebelar Leto XV. ohranil na te vrle možakarje. Pogosto se mi vzbujajo ti spomini, ljubi so mi in dragi, pa jih zato podajam in upam, da bo ta ali oni „Čebelarjevih" bralcev prečital tele črtice in se domislil starih čebelarjev, s katerimi je sam živel in občeval v svojem rojstnem kraju. Pa še nekaj! Mojim tem čebelarjem sem hvaležen za marsikako veselo urico, katero smo skupaj preživeli, da, tudi za marsikatero uslugo, katero so mi izkazali. Vračam jim torej na tem mestu svojo zahvalo in jim obenem postavljam mal, skromen spomenik, ki pa bodi pristen dokaz moje iskrene hvaležnosti in resničnega spoštovanja, katero hvaležnost in spoštovanje gojim za vedno do teh mojih vrlih čebelarjev. 1. Peletov ata. Peletov ata je bil rednik moje matere. Ker je bil njegov zakon brez otrok, je vzela njegova žena, teta moje matere, k sebi mojo mater še kot mlado dekelce. Imela sta jo popolnoma za svojo in skrbela zanjo do tistega časa, ko se je omožila. Po smrti svoje žene je Peletov ata prodal svoje posestvo in se preselil na naš dom, da tukaj prebije zadnje dni svojega življenja v miru in pokoju. Peletov ata je bil častitljiv mož visoke in sloke postave. Nosil se je po starem. Še se spominjam na njegov gorki kožuh, pod katerim smo se otroci po zimi greli, in na njegove črevlje z dolgimi štebali. Pa tiste lepe rože na kožuhu! Se sedaj jih vidim pred sabo, kako so krasile krepki atov hrbet. Peletov ata je bil mož natančen in pravičen kakor zlata tehtnica. Govoril ni veliko, kedar je pa zinil, se je glasila njegova krepka in modra beseda kakor narodni pregovor. To, kar je povedal, je imel navado oviti v lepo, živo primero. Nekatere take njegove primere še sedaj žive v spominu starejših sosedov. Okoli njegove častitljive osebe se mi plete mnogo ljubih in lepih mladostnih spominov. Izmed vseh otrok, kar nas je bilo pri hiši, je imel posebno rad mene. Ne vem, zakaj sem mu tako k srcu prirasel; morda zato, ker sem bil prvorojenec. Večino svojih mladih dni sem prebil v njegovi družbi in v njegovem varstvu. Kot malega otroka me je silno rad pestoval. Ko sem shodil, sem ga spremljal na vseh njegovih krajših potih; no daleč itak ni zahajal, ker je bil bolehen. Ko sem začel hoditi v Moravče v šolo, mi je malodane sleherni dan stisnil nekaj drobiža v roke, da sem si mogel kaj sladkega kupiti za pod zobe pri Tomažu ali pri Štorovniku ali pri Štajgmanu v Moravčah. Pa prišla je bridka ura slovesa. Brat moje matere, tedanji šentjakobski kapelan v Ljubljani — pisal se je Jožef Resnik — je namreč pregovoril mojega očeta, da me je dal z desetimi leti v ljubljanske šole. Meglenega, hladnega jesenskega jutra sem prvič jemal slovo od dragega doma. Najteža mi je bila ločitev od Peletovega ata. Nagovarjal je nekaj moje starše, naj bi jaz ostal doma in rajši hodil v zasiino šolo, katero so prav tedaj ustano- vili v naši vasi. Pa obveljalo je pri očetovem sklepu. Jesenskega jutra je zapregel konjiča v kmečki lojtrski voz, naložil nekaj hrane, pa hajdi s fantom v Ljubljano. In meni je bilo hudo in Peletovemu atu še hujše. Ni mogel več obstati pri vozu, ko smo se poslavljali, zjokal se je in zavil tja proti vrtu, da si ondi ohladi srčno bol. Pa so kmalu prišle počitnice in zopet sva bila s Peletovim atom skupaj. To sva si imela povedati. Jaz sem mu na dolgo in široko pravil o lepem mestu ljubljanskem, on me je seznanil z domačimi novicami: kdo je med tem časom umrl, ko me ni bilo doma, kje in kako se je zgodila kaka nesreča in tako naprej. Ni se nama zmanjkalo govorice. Vedno sva tičala skupaj, in ko je bilo jeseni zopet treba v šolo, nisva mogla narazen. Pa pridem s tretjega razreda domov na Božične počitnice in najdem Peletovega ata zelo oslabljenega. Prve dni je še s težavo hodil po svoji sobi. Potem je začel polegati; pa nekega popoldneva, še se natanko spominjam, je s težavo zlezel s postelje in odprl veliko, rdeče pobarvano skrinjo, v kateri je imel poleg drugega spravljena dva velika piskra medu. Odrezal mi je velik kos medu, da si ga namažem na črn kruh, in iz skrivnega predala pa je vzel svetel tolar in mi ga podaril, da si v Ljubljani kupim zanj nov klobuk. Tako nekam čudno mi je bilo pri srcu, ko mi je stiskal v roke tolar, tako nekam bridko, kakor bi bil ta dar za slovo. In res! Se tisti Silvestrov večer je po kratkem smrtnem boju ugasnil, kakor bi pihnil slabo brlečo svečo. Učakal je devetinsedemdeset let. Drugi dan, na Novo leto sem moral odriniti nazaj v mesto. Z bridkim srcem sem jemal slovo od mrtvega Peletovega ata. Neizrečeno hudo mi je bilo, da nisem mogel vsaj še toliko ostati doma, da bi bil starčka spremil do groba. Nisem ga mogel pozabiti Peletovega ata. Marsikaterikrat je bila moja blazina pomočena od solza, ki so se mi udirale in usipale v njegov spomin. Peletov ata je bil čebelar. Gojil je čebele že na svojem domu. Ko pa se je preselil k nam, je dal prenesti svoj čebelnjak in ga postaviti v varnem zatišju našega vrta. Kaj rad se je mudil pri čebelah. Se ga vidim, kako je spomladi na dolge drogove navezaval panji — saj veste, tiste male, kranjske panjiče z lepo poslikanimi končnicami — in skrbno ogrebal roje. Častitljivo ga je bilo videti jeseni, ko je pred čebelnjakom razdiral panji ali pa ko si je privezal bel predpasnik in mestil med. Hej, to smo se tedaj oblizovali otroci. Ob domačem čebelnjaku sem prebil nekaj zabavnih in veselih ur! Kolikokrat mi prihajajo na misel tisti lepi spomladanski in poletni nedeljski dopoldnevi, ko sem posedal z očetom, Peletovim atom in s sosedi pred čebelnjakom. To je bila že taka navada ob spomladnih in poletnih nedeljah. Po jutranji maši in po zajtrku so se naši možje malo poizprehodili po njivah in po travnikih, pregledali, kako kaže seno in žito, določili, kaj bodo prihodnji teden delali, poveselili se lepih svojih travnikov in bujnega svojega polja. Potem pa so se zbrali pred čebelnjakom na vivček tobaka in na prijateljski pomenek. Prav rad sem se pridružil vrlim možakarjem, zlasti potem, ko sem že bolj odrasel. Včasih sem jim prebiral časopise, tudi kaka povest je bila dobrodošla. Bilo jim je res veselje brati, ko so že tako zvesto poslušali. Med branjem in pogovori je bliskoma minil čas, oglasil se je veliki zvor» pri farni cerkvi v Moravčah in oznanil, da je prišla dvanajsta ura, za moravškim zvonom je zapel oni na Limbarski gori, pa oni pri sv. Trojici, pa oni pri naši podružnici na Vrhpolju. Vsa dolina je donela, vsa dolina je zamolila in sedla k južini. Ej, to so bili res mični nedeljski dopoldnevi, kaj bi dal, če bi se vrnili, če bi se vrnil vsaj eden. Ker je bil čebelnjak precej prostoren, smo si priredili v njem udobno ležišče. Natrgali smo tiste mehke, dolge trave, ki je rasla v bregu nad Bajerjem, pa jo nanosili v čebelnjak, napravili vzglavje in ležišče pokrili z belo rjuho. Božji človek! Sedaj pa lezi, kedar si zgodaj vstal v lepem spomladanskem času in se pošteno nadelal, zlekni se udobno po mehkem senu v čebelnjaku pa poslušaj malo časa to šumenje in vrvenje po panjeh. Glasi se kakor godba iz dalje, zlasti kadar zapoje vmes matica in napoveduje, da bo kmalu roj! Ta godba te v kratkem prestavi v nek drug svet. Se ne veš prav, kedaj si sladko zadremal in še sladkeje zasanjal. Takle spanec v čebelnjaku je res nekaj nebeškega. Klopica pred našim čebelnjakom! Lahko rečem, da mi je bil to moj najljubši prostor, kedar sem prišel o Binkoštih ali o velikih počitnicah domov. O Binkoštih! Sedeti tu na klopici v mehkem mladoletnem večeru, ko se ves vrt napaja v prijetnem cvetličnem vonju, ko sta se mogočni lipi pred hišo osuli s cvetjem in z opojno hrano tako premotili čebelice, da zvečer še v panjove niso znale, ampak so podremale kar na lipovih vejah! O velikih počitnicah! Sanjati na klopici prijaznega avgustovega večera, ko cvete tam onstran vrtne ograje deviška ajda, ko zore slive in češplje in cimbare in prve hruške in jabolka, ko napolnjuje zrak vonj pokošene otave. Kdor ni še takega večera prebil ob kranjskem čebelnjaku, sploh ne ve, kaj je lepo na svetu. Nepo-zabljene tiste urice, ki sem jih preživel ob domačim čebelnjaku, bodisi vtopljen v lepo čtivo, bodisi v mislih pohajajoč po gajih mladostnih sanj. Še en spomin na domač čebelnjak. Velika noč! Prelepa nedelja. Ura gre na polnoč, kar nastane silovit potres. Podzemsko bučanje, pokanje zi-dovja, škripanje lesovja, tuljenje živine, jok in krik in vzdihavanje ljudi, ki beže iz hiš. Velikonočni pondeljek. Tako lep dan, pa gleda tako žalostne prizore. Širijo se grozne govorice, da pride še hujši potres. Tedaj smo se umaknili iz hiše in več večerov prespali v čebelnjaku. Pa se je umirila zemlja, minil strah in smo zopet poiskali stara ležišča v hiši. Za silo nam je pa le dobro služil čebelnjak. A prijetne niso bile te noči v njem. Še večkrat nas je predramilo skrivno bučanje, preplašil nas nepričakovan sunek. Tako pa pozdravljen moj čebelnjak, ti draga priča mnogih lepih dni in sladkih uric moje mladosti. Le krepko stoj tam v tihem zatišju očetovega vrta s svojimi kranjskimi panjiči in s svojimi sicer malo nerodno poslikanimi končnicami, ki ste bile pa v mojih otroških dneh predmet mojega občudovanja in čislanja. In ti prijazna klopica! Kedaj se zopet usedem nate in malo posanjam! No, ko zazeleni pomlad, te pa prav gotovo poiščem. Samo ne zameri, ne bom prišel več k tebi kot mladi, sanjavi študent, ampak kot mož, kateremu se je marsikak mladosten up podrl. Pa vse eno, tako rad te imam ti moj čebelnjaček s klopico tvojo, kakor tedaj, ko še nisem poznal sivih las na svoji glavi. Ej veš, spomini pa le ostanejo, pa ljubezen do domačega kraja in vrta in čebelnjaka tudi! ® §SJ@J@@J eiaeiejaaei ©aejiaejej© ® f Bernard Ritsche. Iv. Jurančič. Dne 29. januarja je umrl Bernard Ritsche, svetovno znani izdelo-vatelj čebelarskega orodja na Badenskem v Nemčiji. Temu možu je hvaležen ves čebelarski svet, zato se ga spominjajmo tudi v našem listu. Ritsche nam je podal namreč eno izmed najvažnejših čebelarskih orodij, t. j. stiskalnico za umetne sate. Sicer je to stiskalnico pravzaprav izumil J. Mehring že 1. 1857, a ta je bila lesena. Ritsche je to iznajdbo prenesel od lesa na kovino ter jo izpopolnil do današnje dovršene oblike. Prve te stiskalnice so bile ročno delo, so se odtiski celic izrezovali ali gravirali; to bi bilo dandanes sila drago delo, ter bi si mogel le najpremožnejši čebelar kaj takega omisliti.. Ritsche pa je k temu izumil mašinelno delo, električni tok, tako da se po enem modelu galvaničnim potom lahko naredi veliko število celo enakih plošč, ravno tako, kakor fotografski aparat naredi z eno prvotno ploščo veliko enakih slik. Razun tega je še važna Ritschejeva iznajdba „Badenija", greben za odkrivanje medenih satov; potem „Blisk", svetilka za pritrjevanje satov na okvirce, in še več priprav, ki dobro služijo pri vlivanju umetnega satovja. V Ritschejevi tovarni se izdeluje mnogo čebelarskih potrebščin, a skoraj vse je dobro, solidno in cena zmerna. Zato se sme reči: Ritsche je bil pošten, pravičen mož. Na razstavah in velikih čebelarskih shodih je bil često v družbi velmož, kakor so bili Dzierzon, Vogel, Gravenhorst, dr. P. vitez Beck, Bela Ambroži, Muck, Alfonsus, dr. Kuhi itd., kar znači, da je užival občno spoštovanje. Pisec teh vrstic se je seznanil z njim 1. 1894. na Dunaju, in od tega časa sta si bila vedno dobra prijatelja. Zadnjič sta se sešla v Ljubnem 1. 1906. Tvrdka Ritsche bo pod sicer dosedanjimi razmerami obstojala in delovala še nadalje pod vodstvom vdove in dveh sinov. Na tozadevno prošnjo je med drugimi tvorničarji Ritsche prvi in brez vsakega ugovora dovolil „Slovenskemu čebelarskemu društvu za Spodnje Štajersko" pri nakupu čebelarskih potrebščin ugodnost 10% popusta ako se naročajo potom društva ali podpisanega. Vrlemu možu blag spomin! mm^mm ejeuajenajiaejaiejaigaMjejia! mmmmmmmmmmm mmmm Naše opazovalnice. Poročevalec Jos. Verbič. Mesečni pregled za februar 1912. Učinek tehtanega panju Temperatuia Dni Kraj Donos Upad Čist(a) cd c<3 .21? *o E tu E o s solncem E Mesečna tretjina G •to C v OJ 0J "O «S O) tr. ■30 K kilo. V večji množini še ceneje. J. Eržen, Cerklje, Gorenjsko. 2—1 Martin Petemelj, čebelar, Cerkno na Goriškem št. 9 proda 150 kranjskih panjev čebel, panj po 10 K, postavjeni na kolodvor Sv. Lucija ali Škofja Loka. Manj kot 50 panjev za en voz se ne proda. 2—1 Mihael Šerjav, posestnik in trgovec na Kaplji ob Dravi, pošta in postaja Svetna vas na Koroškem ima na prodaj: 180 navadnih panjev gorskih čebel, ki so utrjene na visočini od 1000—1200 m, '/a do 2/3 izdelanega satovja, širjava 32 cm. Čena 12—13 K. Pod 32 cm širjave cena nižja. 2—1 29 navadnih kranjičev, dobro prezimljenih, cena po dogovoru. Luka Š r a j, vas Knape, Šelska dolina. 2—1 6 krepkih kranjskih plemenjakov ima naprodaj Niko Sallath, Podgorje pri Kamniku. Cena 10—12 kron. 2—1 Pritlikavo sadno drevje, špalir, divje kostanje, grozdičje in kosmulje proda poceni 1. Lukman, Šoštanj. 2—1 Naznanilo. 32 Izdelujem Albertijeve panji Cena kompletnemu panju 12 K. Pri večji množini primeren popust, Martin Klemenčič, mizar na Vrhniki 112. Albertijeve panji • izdelani po Znider-šičevem originalu, opremljeni z 18 okvirji racijonelne mere, matično rešetko in dnigimi pritiklinami, dalje, remeljce- za okvirje v vseh dimenzijah, blazine za Albertijeve panji in druge potrebščine izdeluje Alojzij Trink, T^T. v LJUBLJANI, Linhartova ulica št. 8. Cena kompletnemu panju K 17-- pri večjem naročilu primeren popust. 6—3 Kranjska čebelarska zadruga v Ilirski Bistrici prodaja j. t d A zajamčeno eist' v 5 kS dežicah po K 9 — franko, v 25 kg dežah ircan mcu po K 160 kilogram. ^^^ i j.• _ iz zajamčeno čistega voska, za vsako mero prirezano, Ume in O Salje kilogram po K 460, zabojček s 3'/, kg vsebine za K 16*-Pri večjem odjemu znižane cene. poštnine prosto. Svojim članom preskrbuje eksportne panji kot so opisani v 1. štev. predlanskega „Slov. Čebelarja" s satniki in začetki iz umetnega satja po K 4-— Iste z na žico vdelanimi sedmimi umetnimi sati po K 660. Albertijeve panji kompletne kot so v lanskem „Slov. Čebelarju" opisani po K 12*—. Iste z okvirnimi vrati po K 13'—. Od svojih članov prevzemlje svitel trčan med po K HO, polsvitel po K 1*30, poltemen po K 120, ten in ajdov po K HO, voščine po K HO, vosek 1. po K 3-20, II. po K 310, III. po K 3 — kilogram, vse franko Ilirska Bistrica. Kdor hoče postati član zadruge mora plačati vsaj 2 K na račun deleža in poslati podpisano pristopno izjavo. 12—1 Udnina (2 K) in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu „Slovenskega Čebelarja" v Ljubljani, dopisi in članki za Ust pa uredniku „Slovenskega Čebelarja" Fr. Rojinu, nadučifelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Rožanec. — Lastnik „Slovensko čebelarsko društvo". Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.