Štev. 20.
V Mariboru, 25. oktobra 1897.
Tečaj XVIII.
Izhaja 10. i n 25. dne
vsakega meseca.
Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60
četrt „ — , 80
Posamezne štev. 15 kr. Oznanila lkrat natisnena od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila ii reklamacije
pošiljajo se upravn ištvu v Mari bor. Odprte reklamacije so poštnine proste.
POPOTNIK.
G-lasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
Iz čLa,ja,telj in -arednik:
M. J. Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopisi
pošiljajo se uredništvu v Marib or,
Reiserstrasse 8.
Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna
znamka. Na anonimne dopise Beneoziramo.
Nefrankovana pisma, se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
Naša organizacija.
ii.
Glavni vzrok, da nam naša lepa, skoraj vzgledna organizacija tako malo koristi, je pomanjkanje celokupne stanovske zavesti. Kjer te ni, ni stanovskega ponosa, ne zaupanja v svojo moč in ne spoštovanja samega sebe; kdor pa ne spoštuje se sam, je podlaga tujčevi peti. Tako smo zašli tudi mi, da se naslanjamo le na druge, in le od drugih pričakujemo pomoči, same sebe pa cenimo le potem, v kolikor drugi stanovi ozir. posamezne osebe z nami bolj ali manj prijazno občujejo. Marsikdo se ne boji mraza, ne dežja, ne slabe poti, da le more prisostoVati veselici ali zborovanju drugih stanov, med tem, ko se za jednake prireditve učiteljev niti ne zmeni. Ker smatra sebe in svoj stan za slabo stvar, ki nikdar ničesar doseči ne more, iie zdi se mu vredno z učitelji občevati. To pa nikakor ni prav!
Res se ne moremo ponašati z bogastvom, ne s krasno uniformo, ne z odločilnim vplivom v raznih zastopih, mi nimamo soditi o življenju iu smrti, nc delamo politike in ne povzročujemo vojsk, samo revni, marsikje prezirani, tu in tam tlačeni učitelji smo, ki mirno delujemo med štirimi stenami, a vendar imamo dovolj vzroka, da smo ponosni na svoj stan in da zaupamo v svojo moč. Le uvažujmo nalogo našo!
Nam izročajo stariši svoje najdražje zaklade, svoje upanje; vse bodoče človeštvo je v naših rokah, da ga varujemo, negujemo, vodimo, mu blažimo srce, bistrimo um, njegovemu duhu pa dajamo pravo smer za težavno borbo v življenju. Vrtnarji smo, ki imamo mlada drevesca ravnati in gorje nam, če tega ne izvršimo pravilno. Kakor se mlado drevo nagne, tako raste staro. Pomislimo torej, kaj vse je v naših rokah! Jeden sam učitelj more skaziti generacijo cele občine, kakor je tudi mogoče, da zboljša jeden učitelj prebivalce cele občine. Učitelj je soodgovoren za skaženo življenje zložinca, kakor ima pri blagih značajih svoje zasluge.
Sicer nam nikdo ne more očitati, da smo krivi mi vse slabe vzgoje, pa tudi mi ne moremo trditi, da je vsa dobra vzgoja naše delo, ker nebrojni so činitelji ki vzgajajo mladino, vendar smo mi samo in nalašč za to nastavljeni, da iz nevednih otrok vzgajamo misleče, značaj ne in za vse dobro vnete ljudi.
Kdo, razven duhovnika pa še ima tako velevažno, tako vzvišeno, tako sveto nalogo in toliko odgovornost, kakor mi?
Kdo bi ne bil ponosen na tako vzvišeni stan!
Britka resnica je sicer, da so napram našim dolžnostim in naši odgovornosti naše skromne pravice kaj neprimerne, a to nas naj ne moti.
če sedanja človeška družba vsako drugo delovanje višje ceni, kakor vzgajanje ljudi, če se celo nižji uradniki bolj upoštevajo, kakor vzgojitelji in učitelji, če se od nas ne tirja večje izobrazbe, ter se nam včasih iz golega preziranja odrekajo čisto navadne pravice, da ne omenimo do cela neprimerne plače, je to pač žalosten znak časa, kateri pa nikakor ne sme biti vzrok, da bi se sramovali kedaj svojega stanu! Marveč nas naj to le izpodbuja in druži, da v skupnem delovanju in medsebojno podporo vztrajamo na vzvišeni poti učitelja. Trdno stojmo vsi za jednega, jeden za vse, da si konečno priborimo dostojno veljavo. Mi smo važen, neobhodno potreben činitelj v človeški družbi, naša reč mora zmagati, če le sami ne izgubimo zaupanja v nas.
Shajajmo se torej marljivo v naših društvih, poučujmo in navdušujmo drug drugega, da bo v nas vseh plamenel živi stanovski ponos. Ta ponos nas bode varoval, da nikdar ne zajdemo na kriva pota, temveč da vedno ostanemo očetovski oskrbniki mladine, postrežljivi prijatelji starišev in živi vzgledi pravih značajev; ta ponos nam bode pa dal tudi dovolj srčnosti, da nikdar in nikjer ne bodemo trpeli zaničevanja, krivega sumničenja in napadanja šole in svojega stanu, nego pri vsaki priliki možko odkrivali prave vzroke eventuelnih neuspehov.
Tovariši, delujmo na to, da se naš stanovski ponos prej ko prej ukrepi.
Idejalist.
---<3$©—
Kako odgojevati učence k delavnosti in zvestemu izpolnjevanju dolžnosti ?
Jožef Leskova r.
Delavnost in zvesto izpolnjevanje dolžnosti je temelj sreči posameznika, kakor človeštva sploh.
Borba za vsakdanji kruh postaja vedno hujša ter preti z nasilnim preobratom. Povod prejšnjim bolj ali manj nasilnim preobratom bili so večinoma politični odnošaji, a sedaj pretečemu preobratu so zgolj gospodarstvene in socijalne razmere. Zakon vzročnosti vladajoč tako v gospodarstvenem in socijalnem življu, kakor v naravi, kaže, da je to gibanje žalibog le preopravičeno. Vzbuja ga namreč slabo in sprijeno gospodarstveno in socijalno stanje. Postaja pa silovitejše vsled nekaterih državnih naprav, radi neenake razdelitve pravic in dolžnostij, po šopirjenju sofistike v pravosodju, ki pravno čutje ljudstva žali in moti, po občnem hrepenenju za razkošjem, po brezobzirnem izsesavanju gospodarstveno slabejih, po nemilej malomarnosti in nestrpnej prevzetnosti mnogih vladajočih krogov, kratko: vsled pomanjkanja veselja do delavnosti in zavedanja dolžnosti, tako stanovskih kakor obče človeških. Ti so vzroki, da se vedno glasneje naglašajo socijalistična težnja in iz njih izvirajoče opravičene tirjatve po poboljšanju socijalnih razmer. Nadejati bi se bilo, da se pri takem položaju vsi merodajni krogi zlagajo v misli, da je treba te žalostne nedostatke odpraviti; a nasprotno se godi.
S fizično silo hočejo nekateri zadušiti gibanje po zboljšanju gospodarstvenih in socijalnih razmer, a drugim se zdi radikalni pripomoček ta, da se človeški duh cerkveni oblasti pokori in hlapčuje. Nobeden teh krogov pa ne pomisli, da se po takem početju nezadovoljnost in nezaupnost širi, sovraštvo nkoreninja, da ono nevarnost, ki obstoječemu človeškemu redu preti, ne odpravlja, temveč množi. Ti krogi ne upoštevajo, da zaježena povodenj raztrga z elementarno silo vse zapahe in napravi tako tem večo škodo, da je torej bolje gledati na to, kako bi se povodenj zmanjšala in zdržala v strugi.
Pri socialističnem gibanju bodemo to dosegli, ako se potrudimo odpraviti vzroke temu gibanju in pomiriti nasprotne sile s tem, da z ljubeznijo preiskujemo in lajšamo težnje drugim, ter dejansko izpolnjujemo ljubezen do bližnjega, da vzbujamo delavnost in gojimo zavest do dolžnosti.
Glavno zlo je zanemarjanje dolžnosti. Če podjetnik hoče svoje delo brž dogotoviti le zato, da več pridobi, poleg pa na solidno izvrševanje dela le toliko gleda, kolikor to njegova istočasna korist zahteva; če delavec le dela, da mu dan preide in on svoje plačilo dobi; če podjetniku, gospodarju ali fabrikantu ni nobeno sredstvo preslabo, da delavcu nekoliko žuljevih krajcarjev odtrga ali ga na drug način stiska ; če trgovec povsod le gleda na svoj prid, a nikjer na kupovalca; če obrtnik misli, da je le zato mojster, da se lahko delu ogiblje in nasladno živi; če kapitalist zlorabi svoje premoženje le v izsesavanje svojega bližnjega; če pravdnik sofistično obrača pravico v krivico; če stariši otroke le izkoriščajo, za njih prihodnost pa ne skrbe; če mogočnež, bogataš druge ljudi kot manjvredne prezira, ter rie pomisli, da le osebna vrednost človeku daje plemenitost; če je cerkvenim služabnikom vera le sredstvo za njihovo gospodaželjnost, ne pa vir prave krščanske ljubezni; če vlada take in hujše nepriličnosti trpi, namesto da bi jih s krepko roko odpravila: tako moramo trditi, da dotičniki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti — ne v svojem poklicu in tudi ne do svojega bližnjega.
Ker pa je na svetu že od kedaj tako, da človek druge napake prej vidi, nego zapazi lastne, je tudi naravno, da medsebojna nezadovoljnost, nezaupnost in mržnja tembolj narašča, čim manj se užaljenec, zatiranec braniti more. Dolžnost človeški družbi in njeni najimenitnejši napravi, šoli, je, gledati na to, da se taki nedostatki po možnosti odpravijo, kar se bo pa večinoma dalo doseči, ako vzgojimo našo mladino k delavnosti in zve stemu spolnjevanju dolžnosti.
In da se omenjeno zlo s korenino izruje, treba je vzajemnega delovanja vse družbe, države in šole.
Ako pa le šola sama svojo dolžnost v tem oziru izpolnjuje, država in družba pa zlu vrata odpirata, se seveda žalostne socijalne razmere še ne bodo izboljšale. Kaj tudi pomaga, če šola polaga še tako lepa navodila v mladostno srce, ako pa domača odgoja nežne kali uničuje, ako se poštenost in zvestoba uče'nca ali mladega delavca po sla bem vzgledu sodelavcev, pomočnik ov in mojstrov zaduševa! In to se vsak dan godi! Toda vkljub tem žalostnim dejstvom pa bode šola vendar svojo dolžnost zvesto izpolnjevala; odgojevala bode značaje, ki se bodo svojih dolžnosti zavedali ter vselej z veseljem storili kar morejo, ne samo, kar morajo. Mi zastopniki šole pa se bodemo tudi potegovali za sredstva, ki so potrebna, da sad njenega truda dozori.
Šola mora privesti svoje gojence do spoznanja, da se zadovoljnost, največa sreča človeka in človeštva, pridobi le po vstrajnem delu, po vestnem izpolnjevanju dolžnosti, da sme v življenju le oni kaj veljati, ki se pošteno trudi, ki vestno svoje dolžnosti opravlja. Mladini se mora vcepiti prepričanje, da je človek ustvarjen za delo, da ne živi za samega sebe, temveč da ima pospeševati in množiti blagor človeštva. Šola mora spravit nagon k delavnosti, ki je lasten vsakemu naravuo odraslemu otroku, v pravi tir in ga pretvorit v delavnost; ona mora v otroku buditi in krepiti speče kali družbenih čednosti. Da teh v otroških srcih ne manjka, vidimo pri nežnej, nepopačenej mladini. Otroci bogatega in ubožnega, imenitnega in priprostega stanu se igrajo med seboj, kakor bi med njimi razločka ne bilo. Kako se veselijo z veselimi, s kako plahim obrazom pribite, ako je katerega zadelo kaj nemilega, ter pomagajo, kakor vedo in znajo. Otroci ne poznajo sovraštva do tega, ki jih je razžalil ali zatožil, kajti v trenutku so ž njim
20*
zopet tako prijazni, kakor bi se ne bilo ničesar pripetilo. To in še mnogo drugega so kali, iz kojili po pametni odgoji vzrastejo družbinske čednosti.
Govoriti nam je še o sredstvih, katerih se ima posluževati šola pri sedanjih razmerah v povzdigo delavnosti in zvestega izpolnjevanja dolžnosti pa tudi o onih, katerih si še pridobiti mora, da izvede popolnoma to svojo dolžnost, ter da si zagotovi sad svojega truda.
Med prvimi je glavno sredstvo ljubezen in zanimanje do stvari. Le pouk, kateri vzbuja zanimanje, množi znanje in krepi nravnost; tako pa se povzdiga tudi veselje do delavnosti in vzbuja zavest dolžnosti. Tak pouk ne pripusti, da bi otrok sanjaril o malopridnih rečeh, ali prinašal hudobije; on povzroča, da učenec prostovoljno, brez siljenja rad opravlja svoje dolžnosti, ter da navdaja učenca delo z veseljem, z notranjo zadovoljnostjo. Pogoj takemu pouku pa je, da je predmet pred vsem vreden zanimanja, ter da njegova obranava ogreje um in srce. Pri obravnavanju predmeta bodi učitelj vnet in nravno resnoben. Kjer je učitelj malomaren in dolgočasen, tam se javlja isto tudi pri učencih, saj z ozirom na predmet; kjer pa se učitelj teatralno vede, tam vzbuja sicer njegovo obnašanje veselost in smeh, a predmet ostane učencem deveta briga.
Veselje do dela vzbuja dalje dobrodejna zavest, da se mora delo posrečiti in da učenec poleg tega napreduje. Moči presegajoče delo oslabi nagon k delu, in je vir ne-volje in površnosti; premalo ali nič napredujoč pouk navdaja učenca s čutom, da je delo prazno. Drugo sredstvo je torej polagen, nepretrgan pa vedno napredujoči, zmožnostim učencev primeren pouk.
Nekaterih učencev pa ne moreš vnemati za nobeno stvar, bodisi vsled slabe domače odgoje, koja je učenca storila popolnoma neobčutnega in ga navadila vsakovrstnih nerodnosti, bodisi vsled pomanjkanja nadarjenosti. Tudi v obče dobro nadarjeni učenci potrebujejo večkrat delj časa, preduo izpoznajo bistvenost predmeta in se začnejo zanj zanimati. Tukaj se mora veselje do dela po drugih sredstvih vzbujati, sicer ne bo imela šola po-voljnega uspeha. Imenitno tako sredstvo je učiteljev vzgled.
Kjer učitelj vsako minuto vestno uporablja, kjer on svoje dolžnosti natančno izpolnjuje, tam tudi učenci ne morejo drugače. Kakšen učitelj, takšni učenci. V vzgled naj so učencem tudi značaji, ki so si po delavnosti in zvestem izpolnjevanju dolžnosti pridobili občno prizuanje, visoko spoštovanje človeštva. Taki naj se učencem postavljajo pri veronauku in zgodovinskem pouku živo pred oči. Na primeren način se lahko učenci opozorijo tu in tam tudi na jim znane živeče uzore.
Velikega vpliva na učenca je strah pred učiteljem — ljubezen do njega. Ako učenci vidijo, da ima učitelj vse predmete popolnoma v svoji oblasti, da z marljivostjo in požrtvovalnostjo služi svojemu poklicu, da je proti učencem sicer nravno strog, a vendar vedno dobrohoten, da je vzgled vsega dobrega in resnice — tedaj se tudi njegovi nadvladi nehote udajo. Takemu učitelju celo hudobni učenci izkazujejo spoštovanje in izpolnjujejo njegova povelja, kajti boje se njegove nevolje. Nravno veče vrednosti še pa je ljubezen do učitelja.
Ona nagiba učenca k delu, da bi si učiteljevo dobrohotnost pridobil in ohranil.
Velevažen je tudi čut časti. Po njem si skuša zadobiti učenec veljavo, prizuanje in čislanje. Čut časti dela čuda pri skupnem poučevanju, kajti učenci hočejo drug drugega prekašiti; a zlorabljen vzbuja ta čut na enej strani prevzetijo in trmo, na drugej pa obupnost, kar se na vsak način preprečiti mora. Učenec pa se naj delu tudi toliko privadi, da se brez njega ne počuti dobro, da brez njega biti ne more.
Kjer pa učenec noče delati in svojih dolžnostij izpolnjevati, tam je zadnji pripomoček fizična sila. Iz takih otrok se le tedaj kaj prida vzgoji, ako vidijo, da učiteljeva
povelja izvrševati morajo, ako jih prepričamo, da učiteljeva oblast v vsakem slučaju več premore, kakor njihova trmoglavost.
To so pripomočki, koje šola sedaj rabiti in razven zadnjega tudi popolnoma izkoriščati sme. Smelo pa trdim, da ti ne zadostujejo, ker današnje šolske naredbe skoraj do malega čislajo le duševno naobražbo, življenje pa tirja od večine le fizično delo. Ako torej hoče šola res odgojevati za življenje, mora sprejeti v svoj delokrog tudi fizično delo. Skoraj se nam zdi, da imajo prav oni, ki trde, da otroci po dolgem šolskem obiskovanju postajajo leni.
Priznati saj moramo, da je mnogo otrok, ki se niti v šoli potruditi nočejo, ki preradi vse delo in trud učitelju prepuste, ter le store, kar morajo. Ta mržnja do vsakega napora svojih moči izvira deloma od tod, da se stariši za težnje šole vse premalo ali nič ne brigajo, da jej mnogokrat celo močno nasprotujejo ter vzbujajo pri otrocih mnenje, da je šola bolj ali manj zanič, ter da tja hodijo, ker morajo; deloma pa od tod, ker se hoče učencu delo na vsak način polajsati, da končno misli, da je učenje le igrača, pri katerej resnega napora treba ni; rekel bi, učitelji so preaktivni, učenci pa prepasivni. Poglavitni vzrok tej žalostni prikazni, da se morajo učenci pri sedanji učni uredbi predolgo na dan pečati z duševnim delom; vsled tega jim upadejo moči, oni postanejo proti duševnim utisom neobčutni. Smelo trdim, da se lenoba, duševna in telesna oslabelost in puhlost goji po dolgem sedenju. Vsak od nas bi se lepo zahvalil, ko bi moral 5—6 ali še več ur na dan mirno sedeti in duševno delati. Naše konference navadno tudi ne trajajo dalje, poleg tega se smemo prostovoljno gibati, saj rok nam ni treba držati na klopi, a vendar postanemo večkrat že toliko utrujeni, da komaj pričakujemo konca. Kaj bi pa še le rekli, ko bi se to vsak dan ponavljalo! Da pa zahtevamo kaj jednakega od čile mladine, kojej je gibanje več kakor pol življenja, zdi se nam popolnoma v redu. ,,Prijatelj", rekel bo morda kdo, „to je kaj druzega". Da, je kaj druzega, nekaj namreč, kar pameten človek še živini ne privošči! Kako dobrodejno bi tukaj vplivalo vrstenje duševnega s fizičnim delom!
To vse, kakor resnica, da je osebna vrednost odvisna bolj od zmožnosti nego od znanja, da ta vrednost po kolikosti in kakovosti činov narašča ali pojma, da mora večina ljudi v svojem življenju opravljati fizična dela, da pa le taisti lože napreduje in človeštvu koristi, ki seje dela učil, nas prepriča, da šola, ki se popolnoma ali skoraj brezizjemno peča z duševno odgojo, prava ljudska šola biti ne more. Ljudska šola se naj torej tako uredi, da bo odgojevala učence istomerno k fizičnemu, kakor k duševnemu delu.
Ni namen pričujoči razpravi, kazati, kako bi se naj to zvršilo; opomniti le hočem, da imamo že v sedanji šoli prve začetke k takej preosnovi. Med temi so opravki v šolskem vrtu, ženska ročna dela, pouk v gospodinjstvu in pa deška ročna dela. Posebno zadnja v svojej domovini Švediji tako dobro uplivajo na delavnost in zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti, da se vsi čudijo, ki so imeli priložnost, se o tem predmetu poučiti.
Ni pa še dovolj, da šola vzgaja otroke po navedenem načinu; treba je tudi, da sad njenega truda dozori. Sicer bi tudi nasvetovana preosnova izgubila mnogo svojega vpliva. Dobro nam je znano, da človek s 14. letom še ne more biti popolen in zrel, da se njegov značaj zlasti še le po teh letih začne utrjevati ter da je večji del učencev po izstopu iz šole sam sebi prepuščen. Vtem času mladina navadno skoraj vse pozabi, kar se je v šoli naučila, v njej pa se tudi lahko vsaka dobra kal popolnoma zaduši.
Rokodelski in trgovski učenci po mestih in deloma tudi po trgih imajo sicer svoje šole, a one na vzgojo nimajo potrebnega vpliva. Nahajajo se tudi kmetijske in vinorejske šole, toda te sprejemajo le malo učencev. Za večino šoli odraslih otrok nam torej nedo-
staje nadaljevalnih šol, ki naj bi mladeniče, device vodile, v ljudski šoli pridobljene nauke utrdile, ter je za prihodnji poklic usposobile. Take šole naj bi čuvale mladino, dokler se njena vzburjenost ne vleže, njen značaj ne utrdi. V ta namen naj se osnujejo kmetijski nadaljevalni tečaji za dečke in gospodinjske šole za dekleta. Ti naj bodo obli-gatorični; njih obiskovanja se naj oproste le tisti, ki obiskujejo saj enakovredne druge učne zavode. To obiskovanje naj traja tri, t. j. do 18. leta. Tem in sploh vsem zavodom, ki se pečajo s poukom in odgojo, naj se podeli posebna oblast ob jedem pa tudi pripomočki, to oblast izvrševati v tako popolni meri, da jim bo uspešno delovanje zagotovljeno. Proč z mekuhžno vzgojo! Ona je kriva, da se nahaja toliko nesposobnežev, omahljivcev in brezznačajnikov, ki so sebi in svetu v pogubo! Abiturijentom nadaljevalnih tečajev, ki so si zaslužili dobra spričevala, priznajo se naj posebne pravice, recimo: volilna ter pravica, da mora le dve leti služiti v vojakih i. dr.
Le po taki vzgoji dočakali bodemo zadovoljni rod, ki ne bo iskal sreče v sanjarijah, temveč v vstrajnem in poštenem delu ter v zvestem izpolnjevanju svojih stanovskih in človeških dolžnosti, ter srečo gotovo tudi našel.
--<3®S>--
Psihologieni ,,utrinki".
v.
Naše 6itanke.
Sedaj, ko se jame ustrezati občni želji po preosnovi učnih knjig, naj bo dovoljeno opozoriti na nekoje nedostatke, katerim naj bi se v prihodnje odpomoglo.
Nebom tu kazal na slovniške in-tiskovne pogreške, kojib novejše izdaje kar mrgole, da-si razkrivajo pravo brezbrižnost, niti na različnost jezika v raznih izdajah, ki zelo ovira pouk, tudi ne bom opozarjal na »Celje za časa Rimljanov", kar naj deca 8. do lOtih let prebavi, samo na neko nedoslednost glede na formalno stran zgodovinskega pouka bi rad izval pozornost dotičnih krogov.
Za zgodovinski pouk ima se po sedaj veljavnih načelih pripravljati deca s pravljicami in pripovedkami, ker baje ugajajo otroškemu mišljenju, ker vzbujajo in gojijo duh plodečo domišljijo.
„Das Marchen schult die Phantasie". — „Der Unterricht in der Geschichte mufi mit der Beliandlung der Heldensage beginnen. Man gehe hinaus auf die Spielplatze unserer Knaben! Nur hervorragende Kraft, kijrperliche TUchtigkeit und ein energischer Wille gilt hier etwas. Der Sclroachling, der schvvache Charakter aber, und zeige er noch so viel Gutmiithigkeit, wird von Allen gering(!) geachtet. — Mit weleher Freude lauscht die Jugend den Erzahlungen von den alten, beriihmten (?) Helden der Vorzeit. — — Der Sagenstoff ist dem Sagenkreise des Nibelungenliedes etc. zu entnehmen. ..." *
Se li še moremo čuditi, da še dandanes fanatiški moslemi v svojej verskej zaslepljenosti in divjosti doli v Armeniji morijo kristjane, da se v črnej Afriki mori in kolje, če v visoko civilizovani Evropi sami še pedagogi pritrjujejo zgoraj označenim nazorom ? Hočemo li vzgajati trdosrčnih vojnikov ali mirnih in delavnih državljanov, kojim se, ko so dovolj zreli, raztolmačijo pravice in dolžnosti državljanov?
Das Nibelungenlied! Komu se niso v učiteljišču še ježili lasje, slišavšemu o krvi, ki je plula po „Etzel"-novem gradu, o junakih, ki so si gasili žejo s toplo človeško krvjo, o prizorih, ko so se morili ljudje, kakor pri nas hrošči, kadar je hroščevo leto.
* Niedergesiiss: „Riisch, Methode des geschichtlichen Unterrichtes".
In tem gnusneji so slični prizori, ker je ni plemenite ideje, koja hi grdost čina kolikanj opravičevala, kar se opaža sploh pri vojnah v prospeh osvobojenja ljudstev.
Za zgodovinarja, jezikoslovca naj imajo taki proizvodi svojo vrednost; tudi so lahko odraslemu zrcalo o mišljenju in duševnem stanju svojih prednikov. A kaj čejo hasniti pedagogu v najožišem delokrogu, kako naj vpljivajo na vzgojo? Danes zahtevamo vendar blažjih vzgledov, nego nam jih nudijo minljeni junaki barbarskih narodov, ali vsaj narodov v stanju barbarstva, v kojem imajo junaške epopeje in tudi pravljice iu pripovedke vseh narodov najčešče svoj vir.
Če pa se ugovarja, da navedeno mišljenje in ž njim sorodno čustvovanje dovaja do mehkužnosti, kojej trditvi pa se sicer more tudi izdatno oporekati, li ni potem opravičeno vprašanje: kako daleč pa smo še za uzori, kojim smo menili že približati se; kajti, kakšni izrodki morajo biti plod mišljenju, ki je na svoj prapor zapisalo jasne uzore, ki v teoriji opeva vzvišenost človeštva, v resnici pa pritrjuje srednjeveškim nazorom ? Ni li po tem takem vse: napredek, kultura, le na videz, na zunaj, umetelno in se li, če se potegne človeštvu krinka raz obraz, ne pokaže divjost, barbarstvo navzlic hvalisanju 19. stoletja? V čem pa smo napredovali, če ne v oplemenitenju človeškega čustva, človeštva?
In, da deca tako rada posluša pravljice, pravi se. Mislimo le na pol zrelo mladež, kako hlastno sega po romanih in slični lektiri in tem silnejše po isti, koja bolj pretresa čustvo; in — je to tudi dobro? Nam ta prikazen ni nasprotno migljaj, kako izbirčen mora biti pedagog, kako oprezen, kedar nudi deci snov, katera tako neposredno upljiva na njegovo domišljijo! Ali ni dovolj, da boleha že polovica ljudij na pretiranej domišljiji ?
A vrnimo se k našemu predmetu. Ali ni pravljice, ki bi prijala v resnici učenčevemu duševnemu stanju, ki bi zadoščala vzgojevalni zahtevi? Zelo malo jih je, a v naših čitankah jih iščemo celo zaman. Oglejmo si jih.
Skopulja.
Neumevno, zakaj se otroku razkriva skrajna zlobnost. Taki vzgledi vendar ne plemenitijo srca in dočim se tudi zadošča pravnemu čustvu s tem, da sam hudobec raz-sodujoč poseže s svojo roko nad zemeljsko površje. Nikari ne plašimo nežno mladež s strahovi in vragovi! Mehkočutnemu otroku utisnejo se take prikazni globoko v srce in še v poznejših letih se ne more povsem odtegniti njihovemu upljivu — poznam moža, ki je popolnoma prost vsakojakik vraž in praznover, a mi je trdil, da se po noči na samoti ne more obraniti neke plašljivosti pred duhovi, da si je dobro uverjen, da jih ni, in da je temu le njegova pestunja kriva, ki ga je bila vedno plašila s strahovi — trdosrčnemu pa take pošasti le malo, ali vsaj malo časa inponujejo. Spoštljivost in usmiljenje do starih in revnih ljudi pa v otrocih pač lahko vzbujamo v primernejši obliki.
Vrbsko jezero.
Kaj mi če možek se sodcem pod pazuho? Ze zopet jeden istih nad- ali podzemskih duhov. Ali temeljna misel: Kazen plesalcem! Bomo sedaj še vedno mladini kazali onega maščujočega se Boga, ki je morebiti prikladen čustvu divjega zamorčka? . Li nimamo Ijub-kejše podobe za Vsemogočnega in, se line prikupi takšna bolje nepopačeni, mladi duši?
V kake kolizije spravimo otroški, vedno modrujoči duh! Pravimo mu, da ima človek odpuščati vsako razžalenje, a Bog pa naj po dvakratnem brezplodnem opominovanju in še po takem sumljivem posredovalcu koj udari tako hudo po brezskrbnih veseljakih! Res, greh se poviša v pogledu na prihodnji, Bogu češčeni dan, a po naših človeških pojmih vendar ni v nikakem razmerju s kaznijo.
Očeta je že videl deček plesati, morebiti tudi učitelja, sem ter tje celo kateheta, kako naj zdaj pojmuje?
Landeški grad.
Kaj bom pravil poštenemu in zadovoljnemu gorjančku o zakletih gradeh in gospi-cah, čemu opisoval mu bogate a skrite zaklade in vzbujal pohlep po blesti in bogastvu, čemu že v kali moril mu zadovoljnost, jeden izmed malih darov bedne mladosti?
In kaj so nasledki pravljicam, če se v takej obliki preveč trosijo mej ljudstvo? Stara resnica je: Kvantaj katere koli bedastoče in ne manjka ti poslušalcev; a prepoveduj modrost in kmalu boš sam. Ni ga bilo preroka, ki bi koj v začetku bil imel znatno množico privržencev in koliko je bilo in je plemenitih mož, ki so šli in gredo samotno skozi življenje.
Vse, kar je skrivnostno, čudovito, nenaravno, množici mnogo bolj impnonuje in ugaja, nego naravno in priprosto. To opažamo v verskem življenju, pri zdravilstvu in drugod.
Pravljice ne ostanejo pravljice, ampak neomajljiva istina in tako je mogoče, da se še v današnjih dneh uprizarjajo taki čini: V našem okraju nahajajo se razvaline na »gradeh". Pravljica pripoveduje o bogatih zakladih, ki bi imeli biti tam zakopani. Okoli predminulega Božiča se je precejšno število mož napotilo tja »vzdignit" zaklad. Na tedne dni so kopali, se ve brez uspeha, a ljudje iz okolice drli so trumoma tja, da si je nad uro hoda v goro, gledat, kaj bode. A nekega večera, ko so pri luči kopali — to je značilno — jelo je proti 11. uri v hribu ropotati in rožljati, in — možje s krampi in lopatami oboroženi brusili so na moč pete po strmem pobočju v varno dolino. Kopači hoteli so pozneje še na drugem mestu poskusiti srečo in skoraj ni bilo starega zidu v okolici, ki bi bil varen pred njihovimi lopatami.
Čemu torej zalagati že otroško domišlijo z nezmiselnostmi, koje z vsakdanjim življenjem tako nezdravo kontrastujejo in koje imajo le uspeh, da se praznoverstvo širi, mesto, da mu šola tla izpodkopava.
Kako tedaj domišlijo, ta nežni dar, kateri trpinu, zemljanu razsvitljuje s čarobnim žarom tužen svet, katerega pesniki celo smatrajo »nekakem kraljestvu ter trde, da bivajo najraje v njem" (Lampe »Dušeslovje II.") in o katerem pravi Schiller:
Alles wiederholt sich nur im Leben, Ewig jung ist nur die Phantasie; Was sich nie und nirgends hat begeben, Das allein veraltet nie!
buditi in negovati? Odgovor je celo kratek: Naravnim potom. Čemu odtujevati deco naravi? Se jej nismo že dovolj odtegnili? Res, »die Cultur ist die Loslosung aus dem Naturzustande", a tako se ne stremi po Rousseau-ovem naravinem človeku, ampak teži po tem, da se duševne sile otroka, mej njimi domišlija, razvijajo z naravnimi sredstvi, naravnim potom. Mesto, da pred duševnim očesom učenčevim slikamo mistiško podobo, peljimo ga v svetišče narave same in kažimo mu njeno krasoto v živih bojah. Tam najde od zemlje do neba nakopičene prikladne zdrave hrane senzibelnej domišliji. Od malega valčka, ki žuboreč hiti po plitvej strugi, se druži z brati in ž njimi skupno sluša vesel pogovor in sladek smeh peric, peročih ob bregovih in otrok igrajočih se tam, goni mline in žage, zaliva plodna polja, poji gaje in livade in krilate pevce, ki ja oživljajo, pozdravlja sela, mesta, vidi tujino, tuja ljudstva, tuje šege in navade, nosi čolniče in ladje, ob koje šumeč pluskajo valčki, kakor, da pravijo o davno minolih dogodkih, in se konečno izliva v širno morje s tisočerimi čudeži stvarjenja do tihe dolinice, kjer kraljuje mir, širne planjave, po katerej lahen vetrič in šepetajoč razkriva njena tajstva, do prisolnčnega holmca, ki zvedavo zre po okolici, naprej do gor in planin s tolikanj opetimi prizori in
še više gori do skalnatih vrhov in znežnikov se svojo krasoto in grozo, kjer vlada sveta tišina in preko katerih gleda oko v jasno nebo »kakor da zre v večnost". Povsod najde plodeča domišlija gradiva, najde podob, v koje utopljena se radostno ziblje mlada duša.
In kaka nedoslednost pri izbiranju gradiva, takozvanih uzornih beril, ki imajo plemenititi čustvo učencev in vzgajati značaje. V enem berilu samem združena je skrajna zlobnost in pretirana mehkočutnost (Belizar). In ta uprav barbarski jezik! Toliko se piše in govori o mladinskih spisih, o njih osebini in obliki, a nad barbarskimi govornimi cvetkami v berilu samem, se nikdo ne spodtakne. Mej tem, ko se boža sicer pošteni krt, jež ali netopir, bijo (III. 1. 225) se ljudje kot gadje ter poginevajo (II. 1. 115) kot
otrovane miši, in to v eni in isti učni knjigi.	J. Fischer.
--
Kako je uravnati jezikovne vaje, da pospešujejo bolj pouk v materinščini, nego pa teoretično slovnico.
Matija Heric.
Želeč, da stvari le količkaj koristim, dovoljujem si na podlagi stavkov, objavljenih v 18. številki cenjenega »Popotnika" častitim tovarišicam in tovarišem podati v kratkih potezah svojo razpravo o znanem predmetu, kojega so letos obravnavale razne uradne učiteljske konference po Štajerskem.
V zgodovini našega šolstva čitamo v raznih dobah — v višjih in nižjih krogih — pritožbe, da je mladina ne samo v ljudskih, ampak tudi v srednjih šolah premalo jasno in gladko izražala svoje misli; a še dandanes občutimo ta nedostatek posebno v realij ah; zato večina učencev v teli predmetih počasi napreduje. Si li mi.učitelji večkrat sami nismo svesti, da nam ne teče jezik dovolj gladko, ako občujemo z omikanimi stanovi ? Kako zavidamo trgovcu, odvetniku itd. in tudi drugim obraženim njihovo izborno govorico! Ne vede smo v družbi malobesedni ter pridemo v zadrego, če imamo priliko se razgovarjati o svojem poklicu, o različnih razmerah njegovih, drugi pa nekako govore o kateremkoli navedenem predmetu, recimo o podobi na steni, o cvetlicah na oknu itd. tako zanimivo, da bi jih kar poslušali. O takih rečeh bi morebiti mi mogli še točneje in natančneje kratkočasiti družbo, a prepočasno zbiramo svoje misli in neokretno se izvršuje v našem duhu združitev idej; zaradi tega pogrešamo včasih potrebno spretnost, se gladko in točno izražati.
Še celo v šoli, kjer smo vajeni, kjer imamo na razpolago mnogo doživelih izkušenj, ne moremo vsakokrat v takej obliki podati svojih mislij, v kakoršnej bi radi, če tudi smo pretresovali uzorno obravnavo odličnega šolnika o predmetu na dnevnem redu stoječem, goreči z dušo in telesom za svoj poklic in prisrčno ljubeči v izgojo in pouk nam izročeno šolsko inladež!
Kako pa naši otroci? Ali jih ne opominjamo skoraj vsak dan, ker nam čitajo pretrgano, govore pretiho, odgovarjajo preplitvo, se izražajo polovičarsko; saj vse naštete pogreške dovolj pozna vsak misleč učitelj. Še v višjih razredih učenci pešajo ponavljaje vsebino berilne celote in le malo jih je, ki morejo lepo prosto podavati.
Vsak, pretresujoč navedene prikazni se vpraša ne vede, odkod izvira vse to; kje ima svoj vzrok. Ne motimo se, ako naravnoč odkrijemo, da zakrivijo zgoraj popisane površne uspehe v jezikovnem pouku a) prekratek šolskemu pouku odmerjeni čas in pre-obilo število posameznemu učitelju izročenih otrok, b) metoda poudarjajoča premalo razumnost v materinščini.
Računite, dragi mi gospodi tovariši, v duhu z menoj, koliko časa uporablja neposredno jeden učenec za jezikovne vaje pospešujoče pravilno govorjenje njegovo! Ne manj nego 4 ure in ne več nego 6 uric tekom jednega šolskega leta, ves drug čas se vadijo učenci skupno izražati ustmeno svoje misli. Se li moremo torej čuditi, da uspehi v tem predmetu niso bolji? Preudarjajmo še tudi, kolikrat se pečamo pri čitanju, pri zgodovinskem, zemljepisnem in prirodopisnem pouku itd. raji z boljšimi učenci zanemarjajoči duševno slabeje učence, ker nam prepočasi odgovarjajo, misleči si, da se bodo reveži itak posredno naučili svoje misli izražati od govorečih nadarjenih učencev!
Se-li po takem ni čuditi, da ni v jezikovnem pouku zaželjeni smoter še na slabšem, kakor je v istini ? Iz teh kratkih potez se jasno razvidi, da se mora šolski čas podaljšati in število posameznemu učitelju v pouk izročenih otrok zmanjšati. Ali kaj nam pomaga vse naše prepričanje, da je to gola resnica, če dosedanji šolski zakoni ne morejo ustreči naši opravičeni želji in zahtevi, ker primanjkuje v to denarja.
Na nas je torej, da nedostatku vsaj deloma odpomoremo, da izumimo, katera metoda bo boljša in priličnejša za to, da se prirejajo slovniške vaje jezikovnemu pouku v korist in se tako dosežejo v tej stroki nekaj zadovoljneji uspehi, uporabljaje v ta namen svoje lastne izkušnje in jemaje v poštev tudi opravičene nazore naših merodajnih šolnikov-strokovnjakov.
Treba bo nam torej pogovoriti iu pojasniti, od kod bodemo jemali snov za slovniške vaje, na kaj bodemo je naslanjali in kako bodemo primerno urejali take vaje, da si le koliko toliko drobtinic naberemo ustmenemu izražanju v prospeh.
Začnimo takoj pri nižji stopnji! Od kod je jemati gradivo za omenjene vaje? Ne dvomimo, da iz nazornega pouka in iz „Začetnice".
Dandanes se napredujoči strokovnjaški krogi strinjajo v tem, da je stvarni pouk podlaga vsemu pouku, tudi jezikovnemu. ,, Najprej stvar, potem znamenje", tako uče didaktiki.
Govor, izraz za vsako misel izvira iz vsebine mislij, katere so si učenci pridobili v stvarnem pouku. Naši učenci morajo znati pametno govoriti, zato morajo imeti prej misli, zanimati se morajo za pouk in ponavljaje ustmeno poročati o vsem, kar so opazovali na nazornem predmetu. V to svrho je treba, da si pridobe neko obilico mislij in ugodnih predstav, katere potem v duhu svojem primerno urejajo, da jim je moči, kedar je treba, se točno jezikovno izražati. Vsem tem pogojem ustreza pa pravilno urejen nazorni pouk, jedini pravi temelj jezikovnemu pouku in vsem slovniškim vajam, katere gojimo pravilnemu ustmenemu izražanju v prid.
Koliko sinovi ali katero snov v stvarnem pouku hočemo izkoriščati za slovniške vaje?
Obravnavši vsestransko nazorni predmet bodemo odmišljali (abstrahovali) s pomočjo točnih vprašanj kratke stavke, ki prijajo posebnosti (individualnosti) učenčevi. A mi zahtevamo še to, kar se je dosehdob premalo zahtevalo in povdarjalo, da imajo odmišljeni stavki narejati celoto, to je vsi abstrahovani stavki se morajo podati v spisovni obliki. To važno trditev najnovejših metodikov hočemo pojasniti pozneje.
Začetkoma naj so slovniške vaje le vaje v govorjenju ne oziraje se na slovniška pravila. Učenci se imajo s prva učiti, kakšen je jezik, ne kakšen mora biti, reflektovano mišljenje v jeziku se sme le zahtevati od jezikovno zrelih učencev. Na tej stopnji vadi otroke samo pravilno govoriti in le naravnim potom jim odklepaj jezikovne pravilnosti ter goji v njihovem duhu velevažni jezikovni čut; zatorej tudi ne zaničuj narečja, ako po domačem najlažje pojasniš kak nerazumljiv izraz, tako le spoštuješ narod, riled katerim živiš in za katerega deluješ.
Prav tako se prve govorne vaje tucli naslanjajo na snov v »Začetnici". Mislimo si to stvar tako-le: Učenec čita besedo, izrekši jo pove naj vselej tudi nekaj o njej, kar mu je že znano od doma. Pomeni pa beseda posebno zanimiv predmet, tedaj postopaj tako, kakor v nazornem pouku. Nr. pr.: Učenec čita: Jutro. Ne terjaj, dragi čitatelj, od otroka preveč, ne smatraj ga pa tudi za »tabula rasa", drži se srednje poti — mislim, da boš pravo pogodil.
Po primernih vprašanjih najdejo otroci v svojem duševnem obzorju prav lične stavke. Evo jih! 1. Zjutraj vstajamo. 2. Prikaže se jutranja zarja. 3. Dani se. 4. Prijetno jutro je. 5. Kako lepo vzhaja solnce! 6. Jutranja rosa lesketa. 7. Krog in krog pojo veseli ptiči. 8. Od zvonika doni zvon. 9. Z materjo opraviva jutranjo molitev. 10. Zdaj za-jutrkujemo. 11. Potem grem v šolo.
Najdene stavke ponavljajo učenci posamezno in skupno, konečno jih mora povedati tudi najslabši učenec. Učitelj nadaljuje: Izgovarjali ste prav lepe misli, ka-li? To so govorjene (povedane) misli. Ali niste večkrat z glasom nehali? Glejte, kolikrat ste prenehali s svojim glasom, tolikrat ste povedali misel. Izgovorite še jedenkrat prvo misel, drugo itd. Kaj ne, potrpežljivi čitatelj, otroci bodo kmalu izprevideli, preštevši vse odmore, da so izrekli 11 mislij. Izrečeno (povedano) misel zovemo stavek. Kako se glasi prvi stavek, drugi? itd. Koliko stavkov ste povedali?
Ko pa otroci že poznajo pisane in tiskane črke ter že morejo za silo čitati, potem jih more učitelj kratkočasiti, rekoč: Povedane stavke tudi lahko zapišemo. Stavek začenjamo z veliko začetnico, na njegovem koncu stavimo piko; po piki pišemo zopet veliko začetnico. Zdaj jih tudi natanko nauči, da je stavek sestavljen iz besed. Koliko besed šteje prvi stavek, drugi? itd. Tudi je važno in potrebno, da se pri vsakej priliki uče razzlogovanju in velevažnim stavkovim ločilom.
Že v elementarnem razredu opozarjaj učence na vsako znamenje, obliko, inače bodo površni pri čitanju in prepisovanju, v katerem se jim je že na tej stopnji vaditi po premišljenem načrtu. Prekoristno je, da že zdaj vprašujemo: Kaj zapazite v tej besedi posebnega? Katere besede si morate v tem stavku posebno zapomniti? Skrbi, kolikor mogoče, za to, da opazujejo učenci jedno in isto besedo raz več stališč, tedaj se bodo brž zanimali za vsako besedo, ki je posebno vredna, da si jo zapomnijo. Tako postopaje si storil mnogo, ker vzbujal si nehote otročiče k sodelavnosti in samodelavnosti. Razvidi se pa tudi, da se otroci pri tako uravnani!) slovniških vajah ne mučijo, temveč zabavajo se) _ a baš se vadijo pravilno govoriti,- si počasi pridobe potrebnih slovniških pravil v uporabo, če tudi si niso popolnoma svesti, da so se učili slovnice, in to je na tej stopnji celo prav.
Prav zanimivo nam kaže »Anton Bohm", kako je slovniške vaje urejati, da pospešujejo jezikovni pouk.
Ob priliki primerja otroka sestavljajočega z ličnimi kamenčki zidavo z otrokom učečim se po njegovej ideji jeziku.
Pogledavši v škrinjico zapazi otrok majhen umotvor, kroječ spoznava vsak kamenček kot del celote, slika si najprej prvo podobo; obrača, zlaga, sestavlja tako dolgo, dokler ni srečno izvršil druge, tretje podobice, počasi pa že začenja s posameznimi elementi sestavljati nove stvore.
Počenja li otrok govoreč inače? Najprej slika, uči se na pamet, recituje najraji kak zanimiv izrek, kako mično povestico, potem pa izvršuje z gradivom v jezikovnem pouku si nabranem svoje lastne jezikovne tvoritve.
Pregledavši »Bohm-ova" dela, prepričal sem se, da ta marljivi in izkušeni šolnik po priprostili in točnih vprašanjih spretno napeljuje učence svoje, kako naj pravilno
izražajo lepo urejeno vsebino. Po vseh njegovih vajah veje nek poseben duh pravega zanimanja in veselja do velevažnega predmeta, in ta radostni duh prešinja vse njegove učence, tako da se igraje uče uporabljati slovniška pravila materinščini v korist. Samo to mu je očitati, da na nižji stopnji zahteva preveč, opravičujoč se, da tako ravnanje učence baje že na nižji stopnji pripravlja za višjo.
Kdor se hoče natančneje pečati z „Bohm-om", ta si blagovoli naročiti: „Der deutsche Sprachunterricht in der Volksschule von Anton Bolim" pri Pichler's Witwe & Sohn na Dunaju (3 deli); a to marljivo delo še ni dokončano.	(Dalje sledi.)
—S^S-
Društveni vestnik.
Iz „Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
„Zaveza slovenskih učiteljskih društev" razposlala je učiteljskim društvom to-le okrožnico:
Slavnim učiteljskim društvom!
Pri letošnji glavni skupščini „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Celju vsprejela je slavna delegacija soglasno in z odobravanjem predlog člana gospoda Jakoba Dimnika, da naj „Zaveza ustanov: v Ljubljani
„Solski muzej slovenskega in istrsko -hrvatskega učiteljstva v proslavo in spomin na plodonos no 501etno vladanj eN j. Veličanstva cesarja Frana Josipa I."
Gotovo bo to podjetje dostojen in najprimernejši spomenik, s katerim bo proslavilo vseslovensko in istrsko-hrvatsko učiteljstvo veliki god svojega ljubljenega vladarja, — spomenik, ki bo zajedno jasno pričal o naši zavednosti in organizaciji, o našem delovanju za ugled in korist šole in učiteljstva, o lepih sadovih novega šolskega zakona, katerega nam je dal On. Naša prva dolžnost je torej, da izvršimo prevzeto nalogo tako, da bo šolski muzej delal čast slovenskemu učiteljstvu in čast naši novi šoli.
V to pa je potrebna v prvi vrsti gmotna podlaga.
Slavna zavezina delegacija, prepričana o vele-važnosti tega podjetja, je brez ugovora sklenila in dovolila, da imajo vsa v „Zavezi" združena učiteljska društva prispevati v to svrho prvo leto po 10 gld., vsako nadaljno leto pa po 5 gld., in sicer toliko časa, dokler bo muzej potreboval te podpore.
Podpisani direktorij usoja se torej tem potom opozarjati p. n. načelništva vseh učiteljskih društev na ta sklep, ter jih uljudno prosi, da izvolijo do-tične zneske brez odloga poslati zavezinemu blagajniku, da se moremo resno lotiti dela. Direktorij „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Št. Juriju pri Kranju, dne 12. oktobra mes. 1897.
Drag. Česnik s. r.,	Luka Jelene s. r.,
t. č. tajnik.	t. č. predsednik.
Pravila
šolskega muzeja slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva.
§ !•
Šolski muzej slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva je ustanovila „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" v proslavo in spomin na plodonosno 50letnico vladanja Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I.
§ 2.
Muzej ima sedež v Ljubljani ter je last „Za-veze".
§ 3.
Upravlja ga:
A.	Vodstvo muzeja.
B.	Razstavni odbor.
C.	Porota („Jury").
§ 4.
A. Vodstvo muzeja obstoji iz direktorija nZaveze", pokrovitelja, častnega predsednika, I. predsednika, II. predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika.
§ 5.
Vodstvo muzeja imenuje upravni odbor „Zaveze" na tri leta.
Pokrovitelj muzeju je običajno t. č. deželni ljudsko-šolski nadzornik kranjski in častni predsednik pa t. č. župan ljubljanski.
I. predsednik muzeju je vedno t. č. predsednik „Zaveze"; on sklicuje in vabi seje.
Ostali štirji funkcijonarji se izvolijo iz ljubljanskega učiteljstva.
Vodstvo muzeja ima seje, kadar se kaže potreba ; pokrovitelj in častni predsednik se vabita le k izrednim in slavnostnim sejam.
§ 7. -
Glavna naloga vodstvu muzeja je, skrbeti muzeju za gmotno podporo ter za ugled na zunaj.
§ 8.
Prošnje za podporo podpisujejo predsednik, tajnik in blagajnik, druge listine pa samo I. predsednik in tajnik, če se pa denarja tiče, pa predsednik in blagajnik.
§».
Ce je I. predsednik zadržan, ga nadomestuje II. predsednik, oziroma podpredsednik.
§ 10.
B.	Razstavni odbor ima toliko članov, kolikor ima muzej oddelkov.
§ n-
CIani vodstva muzeja, izvzemši pokrovitelja in častnega predsednika, so z istimi funkcijami že ex ofto člani razstavnega odbora. Vse druge člane pa imenuje upravni odbor „Zaveze" na tri leta.
§ 12.
Ce se pokaže potreba, se sme število članov razstavnega odbora pomnožiti ali skrčiti.
§ 13.
Razstavni odbor oskrbuje notranjo uredbo muzeja.
Vsak član postane ob jednem oskrbnik jednemu oddelku muzeja.
§ H.
Uposlane predmete in stvari vsprejema I. predsednik, oziroma II. predsednik ali podpredsednik ter jih izroči dotičnemu oskrbniku, da jih uknjiži in razstavi.
§ 15.
C.	Porota (razstavna sodnija — „Jury") presoja poslana dela, priporoča razstavljene stvari kot učne pripomočke ljudskim, meščanskim in srednjim škatli ter daje razstavljencem pohvalna pisma, častna priznanja itd.
§ 16.
Porota obstoji iz t č. predsednika »Zaveze", iz t. č. deželnih ljudško-šolskih nadzornikov za slovenske, oziroma hrvatske šole na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem ter iz po jednega člana c. kr. izpraševalne komisije za občne ljudske in meščanske šole v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Kopru in Celovcu.
§ 17.
Predsednik „Zaveze" in deželni šolski nadzorniki so že ex offo člani porote, druge pa imenuje upravni odbor na tri leta.
§ 18.
Predsednik poroti je t. č. predsednik „Zaveze* ter sklicuje seje, kadar se mu to potrebno zdi ali če to trije člani porote zahtevajo.
§ 19.
Častna priznanja, pohvalna pisma i. dr. podpisujeta t. č. predsednik »Zaveze" in običajno tisti deželni šolski nadzornik, iz katere kronovine je do-tični razstavljavec.
Zadnjega sme nadomestovati tuki kak drug član porote.
§ 20.
Ta pravila potrdi, oziroma prenareja upravni odbor „Zaveze".
Direktorij „Zaveze slovenskih učiteljskih društev": Fr. Litznar s. r., L. Jelene s. r., D. Česnik s. r., blagajnik. predsednik.	tajnik.
Jak. Dimnik s. r., poročevalec.
Iz Crešnjevea. (Vabilo) k zborovanju slo-venjebistriškega učiteljskega društva dne 4. novembra meseca t. 1. ob 10. uri dopoludne v Slovenski Bistrici. Vspored: 1. Zapisnik in dopisi. 2. Volitev tajnika. 3. Važnost solidarnosti vseh učiteljev jednega okraja v stanovskih prašanjih (gosp. Druzovič).
4.	Poročilo o državni obrtniški šoli v Gradcu.
5.	Poročilo o »Lehrerbundu" v Ljubnem. 6. Načrt zakona o disciplinarnem postopanju na javnih ljudskih šolah. 7. Iz vprašalne škrinjice. 8. Nasveti. K obilni udeležbi uljudno vabi	odbor.
Hum pri Ormožu. (Vabil o.) Učiteljsko društvo za ormoški okraj bode zborovalo 4. dne novembra meseca t. 1. ob 10. uri dopoludne v ormoškem šolskem poslopju. Vspored: 1. Zapisnik. 2. Dopisi.
3.	Poročilo o občnem zboru štajerskega »Lehrerbunda" v Ljubnem (poroč. gg Košar — Porekar).
4.	»Šolski vrt" (podava gosp. liošar). 5. Razgovor o društvenih zadevah. 5. Slučajnosti. K obilni udeležbi vabi uljudno društvenike in goste
za odbor: A. Porekar, načelnik.
Reiclienburg. (Vabilo.) Sevniško-brežiško učiteljsko društvo zboruje dne 2. novembra mes. t. I. ob pol 10. uri dopoludne v šolskem poslopju na Vidmu po sledečem vsporedu : 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Poročila predsednika. 4. Priprava na pouk (doneski iz šolske prakse); poroča gosp. Exel. 5. Poročilo o zborovanju »Zaveze" in »Lehrerbuudu"; poročata gg. Knapič in Zupan. 6. Pregledovanje oziroma potrjenje računa o stroških društvene slavnosti. 7. O načrtu za disciplinarni zakon štajerskega učiteljstva (predložen po »Lehrerbundu"), govorita gg. Zupan in Tominc. 8. Vesti iz širših učiteljskih krogov. 9. Zelje in nasveti. Odbor vabi vse svoje drage in zavedne društvenike najprijazneje na rado-voljno udeležbo k zadnjemu letošnjemu zborovanju, opozarjajoč jih na zanimivost in važnost raznih vsporednih točk.
Ruše. (Učiteljsko društvo za mariborsko okolico) zboruje dne 4. novembra mes. 1.1. ob 10. uri dopoludne po sledečem vsporedu: 1. Zapisnik zadnje seje. 2. Došli dopisi. 3. Poročilo delegatov »Zaveze" in »Lehrerbunda". 4. Razgovor o načrtu disciplinarnih obravnav ljudsko-šolskih in meščanskih učiteljev za Štajersko. 5. Prosti nasveti.
Odbor.
Svetina pri Celju. (Vabilo.) Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj ima v torek, dne 2. novembra meseca t. 1 ob 10. uri dopoludne v okoliški šoli v Celju svoj mesečni zbor s tem-le vsporedom : 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Društvene zadeve. 4. „0 načrtu novih disciplinarnih postav", govori gospod J. Schmoranzer. 5. Poročilo o skupščini „Štajerske učiteljske zaveze", poroča tudi gospod Schmoranzer. 6. Iz vprašalne Skrinjice. 4. Nasveti.
Predsednik.
Sv. Trojica v Slov. goricah. Št. lenartsko učiteljsko društvo zboruje dne 4. novembra mes. t. 1. ob pol 11. uri dopoludne pri Sv. Trojici v Slov.
goricah s sledečim vsporedom: a) poročilo delegata „Lehrerbunda", b) poročilo delegata „ Zaveze", c) po-davanja gosp. Fr. Horvata — Sv. Benedikt, d) nasveti. K obilnej i gotovej udeležbi vabi prav uljudno J. M a v r i č, t. č. predsednik.
Vurberg. (Vabilo) k zborovanju »učiteljskega društva za ptujski okraj" dne 4. novembra meseca 1.1. ob 10. uri dopoludne v okoliški šoli. Vspored. 1. Zapisnik. 2. Dopisi. 3. Razgovarjanje o načrtu izdanem po odboru »Lehrerbunda", zadevajoč redno disciplinarno postopanje proti učiteljstva (por. g. Podobnik). 4. Slučajnosti. K obilnej udeležbi vabi
Žiher, predsednik.
--
Listek.
Učenec — tat.
Bilo je tam po zimi, ko se je pri nas obhajal spomin sv. misijona. Krog cerkve je stalo polno začasnih prodajalnic, kjer so se prodajali križci, mo-leki, podobice in drugi misijonski spominki. Ivedar ni bilo v cerkvi posebnega opravila, gnetilo se je okoli teh »štantov" polno odraslih ljudij. Tudi šolarji so se radi tam mudili. V tem času so hodili v šolo in iz šole navadno le mimo cerkve. Tudi oni so si kupovali spominke. Nekateri so imeli lastne prihranke, drugi so si pa od svojih starišev izprosili par krajcarjev v ta namen. Le Boštjanov France ni imel vinarja; prihraniti si ni imel pri čem, oče mu pa ni imel dati, ker mu je slaba predla. Kupil je bil namreč še le pred kratkim revno bajtico s koščekom zemljišča, pobral za njo ves prištedeni denar, a še ni bilo dovolj. Moral se je zadolžiti. Sedaj pa mu je še žena hudo obolela. Odkod naj vzame oče denar za misjonske spominke? France je dobro vedel, da je doma trda za denar, da še včasih soli ni, zato pa tudi ni nadlegoval očeta. Spominke si je pa le ogledoval. Posebno jedna podobica se mu je jako omilila. Imela je zelen in »srebrn" krajnik, v sredi pa sliko sv. Frančiška. Vsaki dan je najprej pogledal, če je podoba še na svojem mestu. — Prišel je predzadnji dan misijona. Iz šole grede mudili so se otroci pri prodajalnicah malo dalje, kakor druge dni. France je zopet imel v rokah „svojo" podobico. Kar se mu nekako zmoti v glavi in podobica smukne v njegov ceker. A takoj se zave in. v svoji zmedenosti začne bežati. Kra-marici se vzbudi sum in v trenutku je skočilo nekoliko dečkov, ki so Franceta prijeli in nazaj pri-
vedli. Radovoljnoje priznal svoj pregrešek in vrnil podobico, potem se pa s povešenimi očmi odstranil. Težkcj, sila težko je šel domov, ogibal se je hiš, bal se vsakega človeka, osobito je pa s strahom premišljeval, kaj bo, če njegov sicer dobri, a tudi strogi oče to izve in kaj bo v šoli. Še predno je prišel domov, bilo je očetu že vse znano. Prebiti je moral ostro kazen, nobena prošnja ni pomagala.
Ko drugo jutro vstopi v šolo, vzdigne se takoj nekoliko rok, ob jednem pa slišim tudi tožbo: »France je včeraj kradel". Ves začuden povprašam, kak * in kaj, in potem pogledam nja rekoč: »Je li to res?" Molče prikima ter me za trenutek tako žalostno proseče pogleda, češ: Me li tudi Vi obsodite? Na moje vprašanje: »Zakaj si to storil?" nisem dobil odgovora, a zadel me je zopet isti pogled. Dam mu roko na glavo ter vprašam: »Bi li rad imel isto podobico?" Veselja mu zažari obraz, a samo za trenutek, potem pa se mu žalijo oči. Rečem mu: »Na, tu imaš 5 kr. idi in kupi podobico, da jo vidim". Takoj je bil zopet nazaj s podobico v roki. Vzamem jo, pohvalim nje lepoto, pa mu jo vrnem z besedami: »Na, shrani si podobico, a imej jo vedno, nikdar je ne smeš drugemu dati. Naj te zmiraj opominja današnjega dne". Z nepopisnim veseljem mi je podal roko, da me hoče ubogati.
Sem li ravnal prav ?
Večini učencem sem bral srčno zadovoljnost raz obrazov, le nekateri škodoželjni tožljivci so bili nemilo iznenadeni. Do danes še tega čina ne obžalujem.	Idejalist.

Dopisi in razne vesti.
Goriško, dne 17. oktrobra meseca 1897. (Nekoliko odgovora na dopis z Goriškega v zadnji št. »Popotnika".) S tovarišem gosp. Vekoslavom bi se ozirom na njegov dopis v zad. »Popotniku" prav lebko ustmeno pogovorila ter stvar spravila na čisto. A ker se je že on poslužil, »Popotnika", dovolite gosp. urednik, da tudi jaz objavim svoj skromni odgovor v njem. — Resnica je, da se učiteljstvo čedalje bolj zaveda, a res je tudi, da za svoj stanovski interes po vsej širnej Sloveniji premalo skrbi. In le veruj mi Vekoslave, da mnogo, mnogo zborovanj ali konferenc uprizori naše učiteljstvo (oziroma društva) ki mu niso v ni-kako korist * pač pa narobe — v gmotno škodo. Premalo življenja in splob preveč boječnosti v naših društvih. V odboru so res mogoče najbolji možje, a obloženi — kakor sploh učiteljstvo z delom in skrbmi, ne morejo vdahniti društvu iste moči in vnetosti, ki bi ogrevala in zbirala učiteljstvo pod častno zastavo. — Dostikrat se tudi naša društva pečajo s takimi stvarmi, za katere morajo skrbeti in tudi naj skrbe drugi, preveč moralizovanja ter nekega šablonskega postopanja in izvajanja, kakor da učitelji nimamo tudi drugih zelo, zelo važnih in perečih vprašanj. Dostikrat smo učitelji bolj pa-pežki nego papež, a sebe, ki smo tudi ljudje in stan, poleg tega pozabimo. Jeli opravičeno, gospod Vekoslave, ako se trdi, da 9. septembra meseca t. 1. se je vršil občni zbor našega društva v popolno zadovoljnost vsega zavednega učiteljstva ; ali je samo 30 zavednih učiteljev, in ali je mnogo za Goriško, ako se 30 učiteljev udeleži zborovanja ? —' Odbor bi rekel: Učiteljstvo je krivo — nemarno ; a morda bi bilo umestneje, ako bi se vprašali: Mogoče je tudi društvo — odbor kaj temu kriv ? Spoznajmo enkrat vsi jednakomerno svoje napake ter nepopolnost in bolje bo! — Ona zloglasna »četvorica" (?), koje se gospod poročevalec dotakne parkrat v dopisu, ni neopravičeno napadala društva radi njegovega delovanja, temveč grajala je le nedelo njegovo. »Četvorica" pa s tem ni izjavila, da je le naše društvo nedelavno, ampak imenovalo je naše društvo le, ker nam je domače najbliže. Jaz sem tega mnenja, da učitelj sme pač o učiteljstvu in njegovih društvih kako reči, osobito pa ako storijo to možje, kakor sta iz one »četvorice" (?) dvojica, katera sta kot učitelja in društvenika v vsakem oziru uživala zasluženi ugled in spoštovanje in menim da le v čast si more šteti učiteljstvo, ki ima take može med seboj. Nezmotljiva seveda nista, a gotovo tudi društvo ni brez napak. Čemu torej toliko pranja
* Mi smo v tem oziru nasprotnega prepričanja. Ko bi res zborovanja druge koristi ne imela, že to je velike vrednosti, da se sploh večkrat snidemo ter drug drugega spoznavamo po značaju in po nazorih. —	Uredništvo.
in zagovarjanja! Vredneje delo bi bilo za gosp. dopisnika, da bi se spravil na druge mnogoštevilne mlačneže in pridigoval jim samozavest in stanovsko zanimanje, a pustil v miru »četvorico" oziroma »trojico" (?) kateri je ugled in stanovska samozavest celokupnega učiteljstva našega gotovo najbolj pri srcu in katera za njegove koristi povečuje ves svoj prosti čas. Ako je kedaj četvorica (?) dregnila ob društvo, imela je pri tem plemenite namene; imela je učiteljstvo in njega koristi pred očmi, ne meneča se za nizko podtikanje slabih namenov naših nepri-jateljev. — In v tem oziru torej nehajte iskati, kjer ni! Slednjič imam še omeniti, da tudi odpadnik, ki se je spet povrnil k društvu, goji iste nade kakor ostala trojica (?), da bi namreč (ne s kamenji in koli, kakor je zafrkljivo gosp. tajnik omenil) možko in energično tirjali svojih pravic, odklanjali milosti in milodare, ter na tej podlagi se združili tudi z drugonarodnim učiteljstvom naše Goriške v močno falango, katere glas bi gotovo inponoval sovražnikom in »dobrotnikom" našim.	Anton.
Goriško. (Pozor, gospodi tovariši!) »V kraljestvn Danskem je mnogo gnjilega", pravijo. Nam, ki smo vzgojitelji naroda, dolžnost je skrbeti, da se gnjiloba odpravi, ako se k nam usiljuje.
Nas se hoče za marsikaj uporabljati, zato moramo biti previdni, da se nas ne bode zlorabljalo. Prevdarjati in opazovati moramo dogodke paznim očesom in umom, da ne bodemo — med zapeljanimi. Biti moramo pravični, da vzraste naš vzgled. Delovati moramo za narod, a ne za strast posameznih oseb in strank. Kedar nam je odločevati med osebami in strankami, zagovarjati moramo nedolžnega in zavračevati krivičnega.
Zdaj se na Goriškem pričenja osebnostna bitka, za kar se hoče zlorabljati narod in nas še posebej.
Pred leti so priporočevali slov. listi našega slovenskega trgovca s šol. in pisarskimi potrebščinami v Gorici; tudi naša „Soča" je zatrjevala, da je vsakega rodoljuba dolžnost, da naroča in kupuje do-tične potrebščine le pri našem slovenskem trgovcu in da bi bilo nam v sramoto, ako bi bivši tovariš g. Likar ne uspeval.
On je naš kolega, član učiteljskih društev in podpornik vsake dobre naprave. On vedno ceneje in bolje postreza nego drugi. On je povod, da imamo na Goriškem ceneje šolske potrebščine nego drugod. On je pričel z zboljševanjem lineatur šol. pisank. Ne smemo pozabiti, da je bil s prvim naročilom pisank novih lineatur tako nesrečen, da se je komaj vzdržal in da je imel preveliko izgubo. V dar je razdelil lansko leto nad 60 tisoč istih pisank. Siroto pok. učitelja v Pevmi je preskrboval, dajal je nekemu ubogemu dijaku celo leto kosilo itd. Kateri slovenski trgovec in bogatin pomaga tako?
In plačilo za vse to . . . .* Že pred leti se ga je napadalo radi tega, ker je bil opustil O . . . . tiskarno; že takrat se mu je grozilo. Proti njemu se je takrat delalo — s pomočjo trgovca Skerta, katerega se je podpiralo. Zdaj pa se je dobil drug »edini" slov. (?) trgovec, s katerim naj se uničuje naš Likar !
Štejemo si v dolžnost, to zadevo, katera je že prišla drugod v javnost, nekoliko osvetliti. Likar je vedno odločno naroden in požrtvovalen. Njegov tekmec, katerega se od znane strani na vse kriplje protežira, kaj je bil prej, ko je prišel v Gorico?! Molčimo o tem. Goričanom pa je še v spominu, da se je ob času mestnih volitev vedel proti nam; zahajal je med nasprotnike in se izogibal naših društev. Kot bivši krčniar, ni poznal druzega, ko denar. — V njegovi družini se laškutari; hčerko pošiljal je v laški otroški vrtec. Potrebščine kupuje pri narodnih nasprotnikih. Prevaževanje blaga z železnice noče izročiti slov. vozniku. Noče prodajati slik slov. fotografa .... In takega „slovenca" naj učiteljstvo podpira proti našemu Likarju?! Na tak način se hoče v Gorici reševati slovenski narod ! In učiteljstvo naj služi temu športu? Nikakor ne. Hrbet naj obrne vsakdo od nas onim, ki nas hočejo odvračati od tovariša Likarja, kateremu ostanimo zvesti odjemniki, prijatelji, tovariši. Onim kolegom pa, kateri so se že dali odvrniti od njega, zakličeino: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Torej pozor, gospodi tovariši!
(Umrl) je 12. t. m. v Jarenini vpokojeni nadučitelj lembaški, gosp. Franc R o š k e r, mož jeklenega značaja in redkih vrlin, 72 let star. Nekrolog podamo prihodnjič. — Isti dan je umrl v Ormožu tudi oče pesnika Jožefa Freuensfelda, bivši nadučitelj veržejski, gospod Jožef Freuensfeld, ti9 let star. Lahka jima gomila in blag spomin!
(Za podporo šolskih v r t o v) je dež. šolski svet kranjski določil 25 gld. državne podpore šolam na Slapu, v Oselici, v Št. llupertu, v Mengšu, v Krki, v Šmartnem pod Šmarno goro, v Dol. Logatcu, v Ljubnem, v Smihelu pri Žužemberku, v Metliki in v Velesovem, a po 50 gld. deželne podpore šolam na Ostrožnem brdu, v Štalcarjih, pri sv. Marjeti, v
Predosljah, na ljubljanskem barju, v Št. Vidu nad Ljubljano, na Rakeku, v Ribnem, v Šmihelu pri Novem mestu in v Drašičah.
Premembe pri učiteljstvu. Gospod Karol Marschitz, nadučitelj pri Sv. Lovrencu v Slov. gor., dobil je službo učitelja-šolskega voditelja na novo ustanovljeni šoli v Letušu pri Braslovčah, gospod Jožef Ceh, podučitelj pri Sv. Andražu v Slov. gor., pa je imenovan nadučiteljem na ljudski šoli v Št. Jerneju pri Poličanah. Gspdč. J o s i p i n a Krenn, učiteljica pri Sv. Marjeti niže Ptuja, je imenovana za učiteljico pri Kapeli, a nastopi službo še le o veliki noči 1898. 1.; med tem pa jo bode namestovala suplentinja in učiteljica žensk. roč. del, gdč. Kancijanela Pire. — Gspdč. Antonija Uott, učiteljica pri Stari cerkvi na Kočevskem, pride za učiteljico v Dobje pri Kalobji (Staj.), za podučiteljici pa pridete na to šolo abiturijentki, gspdč.: Emili j aMan zoni iz Gorice in M a r j e t a Žele iz Tohnina. Dalje so nameščeni abiturijenti ozir. abiturijentke, in sicer gspdč.: M a r i j a K n i 111 iz Beljaka za podučiteljico v Ščavniški dolini, Ernestina Zaff iz Ljubljane za suplentinjo v Kostrivnici (na mesto bolnega učitelja Janeza Brinšeka, ki je dobil dopust), gospod Jožef Kleraenčič za podučitelja pri Sv. Antonu v Slov. goricah in Jožef Kos za podučitelja pri Mariji Snežni. Gospod Ivan Ver dot, suplent v Žrečah, gre na jednako mesto v Žetale. Za suplentinji ste nameščeni učiteljici ženskih ročnih del gospici Roza Hribar pri Sv. Lenartu blizo Ormoža, Ana Šamprl pa na Selah. — Formalno usposobljena gspdč. Ivanka Spritzeiv Jarenini je nameščena za učiteljico žensk. roč. del. na šolah pri Sv. Marjeti ob Pesnici in Sv. Jakobu v Slov. gor. C. kr. kranjski dež. šolski svet je imenoval gspdč. A n o M o o s o v o v Crnomelji za učiteljico v Šmartnu pri Litiji, gosp. Julija Slavšeka v Trebelnu za Leše, gspdč. Rafaelo Jngičevo v Begunjah za Črnomelj, gosp. Karola Matej ca v Zg. Logatcu za Tržič, gosp. Mih. Poklukarja v Ribnici za Višnjo goro ter kvijesciranega učitelja gospoda Maksa Ivanetiča za Dobovec.
st. 579, n. - Natečaj.
(Učiteljsko mesto.) Na štirirazredni ljudski šoli v Črešnjevcah je tekom zimskega tečaja umestiti učiteljsko mesto.
Prosilci oziroma prosilke za to mesto naj vložijo svoje prošnje, katere je opremiti s spričevalom zre-
lostnega izpita in učne usposobljenosti, predpisanim potem pri krajnem šolskem svetu v črešnjevcah do 25. oktobra meseca 1897. I.
Okr. šol. svet Slovenjebistriški, dne 21. septembra meseca 1897. 1.
2_2	Predsednik: Kankowsky s. r.
Vsebina. I. Naša organizacija, (II.) (Idejalist.) — II. Kako odgojevati učence k delavnosti in zvestemu izpolnjevanju dolžnosti. (J. Leskovar.) — III. Psihologični »utrinki". (J. Fischer.) — IV. Kako jo uravnati jezikovne vaje, da pospešujejo bolj pouk v materinščini, nego pa teoretično slovnico. (I.) (Matija Heric.) — V. Društveni vestnik. — VI. Listek. (Učenec — tat.) — VII. Dopisi in razne vesti. — VIII. Natečaj.
Lastnik in založnik: „Zaveza".
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.