635
iskreno zavzel za društveno življenje. Z ustanoviteljem »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov", blagim profesorjem dr. Vončinom, je sodeloval nekaj letin po njegovi smrti mu je postal naslednik pri vodstvu »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov", katero mu je šele kruta smrt iztrgala iz neumorno delavnih rok. Profesor Gnjezda je bil poosebljena zgodovina tega društva. Ž njim je deloval, ž njim trpel, ž njim stanovitno prenašal žalost in veselje Z mnogimi žrtvami je zgradil društvu lasten dom.
Prav tako živahno in vztrajno se je zavzemal pokojnik za reformo cerkvene glasbe. Bil je med ustanovniki   „C ec il i j in ega   društva"   za  ljub-
drugimi znamenitimi možmi, s katerimi se je skoro vsako leto shajal v društvenih zadevah Zlasti je bil poznat pri vrhovnem vodju avstrijskih društev, kardinalu J. Gruschu. Prijaznega profesorja Gnjezda je v Ljubljani vse spoštovalo. Leta 1891. je praznoval petindvajsetletnico kot društveni predsednik. Seznanil se je tekom časa z najodličnejšimi družinami. Zadnja leta pa je živel nekako bolj samotno le v domačem krogu.
Kot urednik »Cerkvenega Glasbenika" je mnogo pisal zlasti o liturgični glasbi. Poleg A. Foersterja ima on mnogo zaslug za povzdigo slovenske glasbe. Naj v miru počiva blagi pokojnik!         Dr. A. K.
Profesor Janez Gnjezda.
ljansko škofijo. Takoj pri ustanovitvi je stopil v društveni odbor. Deloval je lepo vrsto let kot društveni tajnik. Po smrti pok. prosta dr. Jarca pa je stopil na čelo društvu, kateremu je predsedoval do smrti. „Cerk v eni Glasbeni k" je urejeval do smrti, ves čas, kar izhaja. Skoro sedemindvajset letnikov je poslal v dežel. In pri tem ne smemo pozabiti, da je dobršen kos dela slonel na njegovih ramenih. V orgljarski šoli pa je brezplačno poučeval liturgijo in zgodovino cerkvene glasbe. »Cecilijinemu" in „Društvu rokodelskih pomočnikov* je mnogokrat prinašal tudi gmotnih žrtev.
Pokojnik si je vsled svoje marljivosti pridobil obširnega znanja; na polju cerkvene glasbe je bil veščak, a tudi cerkveno umetnost je dobro poznal in cenil. Kot predsednik »Društva rokodelskih pomočnikov" je občeval še s Kolpingom in z raznimi
Fran Podgornik. Dne 16. septembra je umrl na Dunaju v Rudolfovi bolnici slovenski novinar Fran Podgornik. Bil je rojen Goričan in je deloval kot časnikar od dijaških let. Sodeloval je najprej pri raznih slovenskih listih. Potem je pa začel izdajati na Dunaju »Slovanski svet", v katerem je pisal skrajno slavjanofilsko, potegujoč se zlasti za »slovensko cerkev". V tem oziru je bil velik fantast, in ravno to, da je toliko napadal »latinsko cerkev", ga je zapletlo v razne polemike in škodovalo tudi njegovemu listu, da je moral usahniti. Pozneje je začel izdajati „Slavisches Echo". Živel je zlasti proti koncu v ubožnih razmerah.
Spominski plošči oo. Ladislavu in Flo-rentinu Hrovatu.
V prijazni Tuhinjski dolini pri Kamniku sta se rodila dva znana pisatelja-frančiškana, katerima so hvaležni rojaki in učenci vzidali spominski plošči v župno cerkev zgornjetuhinjsko in v rojstno hišo. Čita-teljem »Dom in Sveta" sta znana iz prejšnjih letnikov (1891. in 1894.). Saj je ravno o. Florentin popisal v našem listu življenje in delovanje svojega strica.
Zgornji Tuhinj je bil dne 4. sept. krasno ozaljšan z zastavami in slavoloki Slavnost se je pričela v cerkvi, kjer je samostanski tovariš obeh slavljencev in tuhinjski rojak o Angelik Hribar, znani naš skladatelj, govoril cerkveni govor. Spominjal se je v njem življenja obeh patrov (O. Ladislav je bil rojen v Velikih Hribih I. 1825., o. Florentin pa leta 1847. ravno tam.) Sveto mašo je daroval prečastiti g. dekan Lavrenčič.
Po maši je bilo slovesno odkritje. Govoril je dr. Lam p e o njiževni delavnosti obeh slavljencev. O. Ladislav kot slovničar ima velike zasluge, da se je izobraženstvo začelo učiti pravilne slovenščine, vsled česar je postala slovenščina opravičena, da prodira v šoli in v uradu. Dokazal je, da je slovenščina sposobna izražati vse misli vsaj tako dobro, kakor katerikoli drugi jezik. Če je Ladislav velik kot učenjak, je
636
r

KITAJSKO PRISTANIŠČE ČIFU.
pa Florentin vreden časti kot poljuden in mladinski pisatelj. Prevajal je spise Krištofa Šmida, opisoval kranjska mesta, življenje kranjskih misijonarjev med Indijanci  itd.   S  tem si je pridobil velikih zaslug za
Generalmajor Fok, poveljnik 4. sibirske brigade v Port Arturju.
vzgojo naše mladine in za čast naše domovine. A odkod je imel Ladislav svoje jezikovne zmožnosti in Florent-n svojo vnemo za pošteno izobrazbo mladine ? Iz rojstne, domače, kmečke hiše. Bila sta pristna sinova našega ljudstva, ki nista odpadla od njega niti po veri, niti po narodnosti, niti po čuvstvu, ampak sta naprej razvijala in gojila duševne zaklade, ki sta jih dobila od svojih poštenih staršev v domaČi hiši, v Tuhinjski dolini. Govornik je stavil nato v zgled tuhinjski mladini oba slavljenca. Od cerkve so šli navzoči v Velike hribe, na kakih dvajset minut oddaljeni rojstni dom Hrovatov „pri Kaližu", slovesno okrašen z mlaji in zastavami. Tam je g. prof. Evgen Jarcv poljudnem govoru popisoval značaj obeh slavljencev, zlasti svojega bivšega učitelja o. Florentina. Kazal je, kaka mora biti prava šolska vzgoja, ki mora v mladini gojiti verskega duha in ji utrjevati značaj. Vzgajati mora u m
in srce v lepi harmoniji. To je najboljše narodno delo, vredno, da ga slavimo in častimo može, ki imajo take zasluge za naše ljudstvo. Po končani slav-nosti so se gostje in sorodniki slavljencev zbrali k skupnemu obedu.
Pohvalno moramo omeniti moški zbor iz Kamnika, ki je pod vodstvom gosp. Hevbala pel v cerkvi in pri odkritju spominskih plošč.
Izvirnost in umetnost.
Letošnji »Przeglad Polski", zv. XI., je prinesel razpravo o rimskih lirikih, katere glavne misli poda-jemo v sledečem:
Od pesniških tvorb zahtevajo današnji čitatelji, da so nove po predmetu, izvirne, neznane po vsebini. V zlo štejejo pisatelju, ako najdejo v njegovem delu   kaj  takega,  kar  jim  je  že znano od drugod.
Admiral  Roždjestvenskij, poveljnik baltiškega brodovja.
Takega ocenjevanja ne priporoča davnina. Pretekli časi so se bolj držali izreka aleksandrijskega Kali-maha: „Ne pojem nič novega." Prvi je to stališče omajal Wood  (1769) v razpravi o Homerju in nje-