Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
št. 31 — leto XXXVIII
Predsednik MS ZSS Ljubljana Jože Marolt:
Življenje ne vprašuje za (zasluženi) počitek...
Berite na tretji strani
Med ljudmi v Črni gori
Dohiteti
in prehiteti zamujeno
Berite na šesti strani
Kranjčani so svoj občinski praznik, 1. avgust, proslavili tudi s simboličnim začetkom gradnje stanovanjske soseske Planina II. Temeljni kamen nove soseske je položil predsednik slovenskih sindikatov Vinko Hafner. V Kranju so na svojo stanovanjsko politiko zadnjih nekaj let lahko ponosni. Vinko Hafnerjih je pohvalil, da so v organizirani družbeni graditvi stanovanj vodeči med slovenskimi občinami. To dokazujejo tudi številke: vsako leto približno 400 novih stanovanj, v zadnjih sedmih letih poprečno 11 stanovanj na 1000 prebivalcev, poprečno 19,5 kvadratnega metra stanovanjske površine na prebivalca presega republiško poprečje, v zadnjih šestih letih razdeljenih 600 solidarnostnih stanovanj...
Vinko Hafner pa je med drugim opozoril, da morajo biti soseske bolj prilagojene pestrim željam in potrebam ljudi.
Na tem področju bodo morale bolj poprijeti tudi stanovanjske skupnosti in hišni sveti.
Ciril Brajer
»Ne, v pokoj pa še ne!«
Ivo Kuljaj
Franc Zidar je začel kot čevljar. Na jesen, ko bo odšel v zasluženi pokoj, bo končal kot računovodja in član kolegijskega poslovodnega organa v trebanjskem Trimu. Pisan življenjski mozaik torej, katerega kamenčke bi zlahka lahko zložili v zajetno knjigo.
Razumljivo je, da bežno srečanje z nedavnim dobitnikom letošnje nagrade samoupravljal-cev ne more zajeti celotnega mozaika, lahko pa nam osvetli enega od njegovih najsvetlejših kamenčkov.
Njegova pisarna je urejena po starem. Predpotopni računski stroj ameriške izdelave poleg razgrnjene polletne bilance spominja na Frenkov skromen prihod v kolektiv. Zdi se, da bo s Frenkom tudi on odšel v pokoj, pa nič ne de, več kot odslužil je svoje. Pa bosta res oba odšla? Stroj skorajda nima izbire. Frenk pa... No ja, kar tako — »uradno« — se vse skupaj že ne bo izteklo.
»Najprej naj se Frenk malce odpočije. Saj veste, življenje v številkah... Potlej pa bo še prišel nazaj. Njegov škripajoč stol bi se pač težko privadil na novega
Franc Zidar
lastnika. Saj ga tudi nimamo, nihče noče sprejeti Frenkove odgovornosti. Živci, živci, Frenk jih ima. Njegov dokončen odhod — bi pomenil preveliko vrzel«, malce s skrbjo vzbujajočim glasom razglablja Ivan Gole, direktor delovne organizacije. Zdi se, da ni govoril samo o sodelavcu, kolegu, njune niti so tesneje povezane ...
Nič ni čudnega, da sta v vseh teh letih pravega garanja, sa-moodpovedovanja in kdo bi vedel kaj še vse drugega, direktor in Frenk postala prava prijatelja. Je že tako, drug brez drugega ne moreta. Njuno skupno delo seže tja v začetek sedemdesetih let, ko sta prišla z občine, da bi rešila Trimo, takrat še Ke-moopremo. Ivan kot prisilni upravitelj, Frenk kot finančnik. Kmalu sta postala to, kar sta še danes. In naredila sta ogromno. Kemooprema je iz skromne delavnice s 60 delavci postala največja delovna organizacija v trebanjski občini. Danes šteje 7.10 delavcev.
»Trudil sem se vedno. Republiška nagrada za ves ta trud mi veliko pomeni. Ni manjhna stvar, ko okoli tebe, podeželskega človeka, »škljocajo« fotoaparati, hodijo novinarji. Samo tega ne vem, zakaj delijo tudi denar. Meni vse drugo veliko več pomeni kot tisti dinarji.«
To Frenku moramo verjeti, sicer bi se vprašali, kako je mogoče, da je delal več let v Trimu za veliko manjšo plačo, kot bi jo imeFna občini, kjer je bil načelnik za gospodarstvo.
»Res ni samo v denarju problem. Gre tudi za to, kaj lahko človek pokaže ob slovesu. Poglejte današnji Trimo, ponosen sem nanj. Tu se moje minulo delo nazorno kaže. Pa ne misliti, da bom kaj nazaj hodil iskat. Ne, le občutek bom imel, da sem nekaj v svojem življenju naredil. In to se vidi, to vidijo tudi drugi. Še bolj pa me veseli, da ti drugi tudi imajo nekaj od tega. Tudi na račun mojega dela se spreminja njihovo življenje. Na bolje, se razume... Poleg nekdanjih kmečkih hiš rastejo prizidki, garaže, na strehah so televizijske antehe. Vse to vidim in mi zategadelj nikoli ne bo žal mnogih ur, ki sem jih zapisal delu v družbenopolitičnih organizacijah. Beremo plodove, kar nam je spodbuda, da bomo jutri še bolj zavihali rokave. Pa bi naj zdaj odšel v pokoj? Dajte no mir! Delal bom, dokler bom zmogel«, je končal najin skromen pomenek Franc Zidar, prava dolenjska duša, ker je moral ravno tisti trenutek v direktorjevo pisarno, kjer naj bi pojasnil nekaj številk kolegijskemu poslovodnemu organu.
No, pa še veliko uspeho\j Frenk!
Letošnje vreme je slovenskim solinarjem enako naklonjeno, kol so darežljive obljube o reševanju njihovih problemov. Brez soli ni mogoče živeti — kolikšen kos kruha bo navrgla letošnja žetev soli?
KAJ SMO STORILI
Najvažnejše: izdelati merila!
Medobčinski svet zveze sindikatov ljubljanske regije
. f
Proti mrtvim črkam na papirju
Marjan Horvat
Marjan Horvat
V minulih petih letih smo v sindikatih storili zelo pomemben korak naprej tudi na področju urejanja razmerij med delavci, ki so zaposleni v zasebni obrti.
Resda je k temu v dobršni meri treba prišteti tudi vse pozitivne učinke zakona o združenem delu, ki delavcem, ki so zaposleni pri zasebnikih, daje večje pravice na področju prisvajanja osebnih dohodkov, oblikovanja sredstev za sklade skupne porabe, za stanovanjska sredstva in ob vsem tem tudi ščiti njihove pravice na področju sklepanja delovnega razmerja, prenehanja dela, delovnega časa, pogojev zaposlovanja ir) podobno. Zakon o združenem delu, novi zakon o delovnih razmerjih in tudi obrtni zakon dajejo tako pravno podlago za nove, pravičnejše in, ne nazadnje, tudi za samoupravno socialistično družbo normalne odnose med zasebnimi obrtniki in delavci, ki ustvarjajo novo vrednost z delovnimi sredstvi v zasebni lasti.
Že pet let pa praksa urejanja odnosov med zasebnimi lastniki obratovalnic in v njih zaposlenih delavcev pozna tudi kolektivno pogodbo med delavci in samostojnimi obrtniki. Bržkone ni iz trte izvito, da je v resnici to največji dosežek v prizadevanjih sindikata obrtnih delavcev, kajti uspelo mu je, ob sodelovanju tudi drugih dejavnikov seveda, da korak za korakom, iz leta v leto tudi delavci, zaposleni pri zasebnikih, prav prek kolektivne pogodbe vsaj v nekaterih vprašanjih izenačujejo svoj položaj z delavci v združenem delu. Tako bi lahko trdili, da se namesto nekdanjega povsem mezdnega odnosa, tu ih tam tudi izkoriščanja, uveljavlja spoznanje, da ustvarjajo novo vrednost in zategadelj imajo tudi pravico do udeležbe na delu dobička, ki ga ustvarja zasebna obrtna dejavnost.
Vse te odnose pa ureja kolektivna pogodba. Vsako leto se republiški odbor sindikata delavcev obrti Slovenije in Zveze obrtnih združenj Slovenije dogovorita o morebitnih spremembah določb kolektivne pogodbe. Tudi letos je tako, saj je osnutek
nove kolektivne pogodbe prav ta čas, pa vse do konca septembra, v javni razpravi med obrtniki in v osnovnih organizacijah sindikata obrti delavcev Slovenije. Po nekaterih informacijah sodimo, da so se obrtniki in sindikat oziroma njihovo združenje kaj hitro sporazumeli o večini vprašanj, ki jih obravnava kolektivna odločba.
Nekaj več hude krvi pa je, kot vse kaže, okrog poglavja, ki zadeva delitev sredstev za osebne dohodke in participacijo delavcev v doseženem dohodku zasebne obratovalnice. Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev očitno vztraja vsaj na tistih določbah, kot so bile zapisane že v lanski, do sedaj veljavni kolektivni pogodbi, kar še posebej velja za načelo, da mora obrtnik vsako leto vnaprej planirati dohodek in se v zvezi s tem tudi v pogodbi o delu, ki jo sklene z delavcem, vnaprej dogovoriti o odstotku udeležbe delavca v dobičku obratovalnice.
Ali se da vnaprej planirati dohodek obratovalnice ali ne, v kolikšni meri lahko obrtnik vpliva nanj in v kolikšni meri delavci s svojim delom prispevajo k povečanju dohodka, bržčas ni treba posebej razmišljati. Potrebno pa je, če odgovorimo na dilemo v prejšnjem stavku, pozitivno dograditi merila, na osnovi katerih se bo ocenjeval prispevek delavcev k povečanemu dohodku. O tem bi veljalo razmišljati zdaj v javni razpravi in manj o tem, ali je že doslej veljavna določba dobra, kajti ne bo treba brskati po kdo ve kolikih zakonih in smernicah družbenopolitičnih organizacij, ki dajejo pravico delavcu tudi do tega dela dohodka, saj ga je v dobršni meri s svojim delom tudi sam ustvaril.
Doslej v občinskih svetih kolektivni pogodbi pa tudi pogodbam o delovnem razmerju delavcev pri zasebnih obrtnikih niso posvečali zadosti skrbi. V tistih občinah, kjer so ustanovljene osnovne organizacije, nekoli-kanj več kot tam, kjer jih ni. Takoj v septembru pa bi kazalo, da o kolektivni pogodbi organizirajo z delavci v zasebni obrti razgovor in se tudi sami opredelijo do njenih določb.
Prijateljski obisk iz Katalonije
Na poti skozi Ljubljano se je na krajšem neuradnem obisku zadržat Alfreda Clemente, predsednik delavskih komisij mesta Barcelona. Potem ko si je ogledal več organizacij združenega dela, se seznanil z njihovimi razvojnimi načrti, samoupravno organiziranostjo in delovanjem sindikalnih organizacij, se je na RS ZSS in MS ZSS Ljubljana pogovarjal o nadaljnjem sodelovanju med slovenskimi sindikati in delavskimi komisijami Katalonije. Naš posnetek je z razgovora na mestnem svetu ZSS Ljubljana.
Fotografija: Andrej Agnič
Med osrednjimi točkami dnevnega reda zadnje seje medobčinskega sveta’ZS ljubljanske regije je bila ocena dosedanjega dela tega organa v letošnjem letu ter razprava in sprejem predloga operativnega delovnega načrta za drugo polletje. Sodeč po razpravi delegatov v medobčinskem svetu je le-ta v prvem polletju opravil mnogo dela, saj se je uveljavil kot povezovalec in spodbudnik skupnih akcij občinskih organizacij ZS ljubljanske regije, prav tako pa tudi kot oblika in metoda dela RS ZSS pri organiziranju različnih posvetov, kot mesto za dogovarjanje in sooblikovanje akcij Zveze sindikatov Slovenije. V zvezi s tem velja omeniti, da so v ljubljanski regiji na vseh ravneh organiziranosti ZS v prvem polletju sorazmerno uspešno izvedli akcijo »Zaključni računi«; javna razprava o stališčih RS ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka in uveljavljanju načela delitve po delu je bila konstruktivna ter je pokazala na žgoče
probleme v delitvi po delu v združenem delu in v drugih samoupravnih skupnostih; prav tako pa je medobčinski svet tvorno sodeloval tudi v delu s področja družbenega planiranja in stabilizacijskih prizadevanj, preobrazbe družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu, vzgoje in izobraževanja, zbornice in drugje.
Tudi v drugem polletju bo v žarišču prizadevanj medobčinskega sveta ZS splet vprašanj, ki zadevajo delavčev družbenoekonomski položaj, gospodarjenje, oblikovanje samoupravne zakonodaje in še zlasti planiranje. Bržkone velja ob tem opozoriti še na številne zaplete pri podpisovanju družbenega dogovora o pogojih zaposlovanja in minimalnih standardih, ki je po svoji vsebini eden izmed dogovorov o skupnih temeljih ražvoja v ljubljanski regiji. Še vedno v številnih delovnih organizacijah tega dogovora navkljub »pritiskom« niso podpisali. Zategadelj se bodo v ZS potrudili, da bodo
do konca leta vsaj v dveh tretjinah organizacij združenega dela ta dogovor podpisali in se kajpada tudi v praksi vedli v skladu s podpisanimi določbami. V drugem polletju pa bo treba pripraviti tudi osnutke načrtov za prihodnji srednjeročni načrt. Delegati medobčinskega sveta ZS so se že seznanili s pripravljenimi smernicami kot podlago za pripravo plana družbenega razvoja za področje medobčinskega sodelovanja v ljubljanski regiji. Menili so, da so smernice pomanjkljive, preveč splošne, saj iz njih ni mogoče izluščiti tistih konkretnih in pomembnih elementov, ki jih je potrebno v regiji uskladiti, da bi novi srednjeročni načrti imeli značaj celovitosti, hkrati pa bi vsi družbeni subjekti tudi vedeli, kje usklajevati svoje načrte in s kom in kakšni so širši družbeni cilji, h katerim morajo stremeti v svoji razvojni politiki. Na kratko povedano: v medobčinskem svetu ZS ljubljanske regije so mnenja, da morajo biti že smernice za
pripravo razvojnih načrtov konkretnejše, kajti konkretnost je eno izmed zagotovil, da srednjeročni načrt razvoja sodelovanja v ljubljanski regiji v prihodnje ne bo le mrtva črka na papirju, kot velja to za sedanji družbeni dogovor o medobčinskem sodelovanju. V vse te družbene dokumente pa je treba »vkomponira-ti« tudi naloge s področja ljudske obrambe in družbene samozaščite, saj so oblikovalci osnutka smernic, kot vse kaže, na to področje družbenega planiranja pozabili.
Med najpomembnejšimi nalogami, ki bodo v drugem polletju v ospredju, pa je tudi razvoj delegatskega sistema in odnosov ter vsa vprašanja, ki zadevajo demokratizacijo odnosov in uveljavitev načela kolektivnega vodenja v Zvezi sindikatov. O zadnjem že teče javna razprava, v septembru pa bodo že seštevali rezultate javne razprave in se dogovarjali, kako v praksi razrešiti še nekatere dileme na tem področju.
Gospodarstvo Šaleške doline letos ne posluje najbolje
Stare slabosti se ponavljajo
Marijan Lipovšek
Na zadnjih sejah predsedstva občinskega sveta ZSS Velenje in vseh treh delegatskih zborov skupščine občine Velenje so ocenjevali gospodarjenje temeljnih in drugih organizacij združenega dela s področja gospodarstva v prvih treh mesecih letošnjega leta. Poglavitna ugotovitev iz analize, ki je bila osnova za razprave o gospodarjenju, je, da gospodarstvo Šaleške doline letos ni najbolje poslovalo; stanje je zaskrbljujoče in so zato nujni ukrepi za odpravo ugotovljenih slabosti.
Naj uvodoma omenimo nekaj kazalcev o gospodarjenju v obdobju januar-marec 1979; v primerjavi s preteklim letom se je povečal prihodek za 53 %, porabljena sredstva pa so bila večja za 57 %, kar kaže na slabo gospodarjenje. Ekonomičnost poslovanja se je zmanjšala za 2 %, slabšo ekonomičnost poslovanja pa so zabeležili kar v 21 temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. Ustvarjeni dohodek se je v letu dni resda povečal za
39%, vendar pa je dokaj neugodno delitveno razmerje. In še to:	v obdobju januar-marec
1979 je 19 temeljnih in drugih organizacij združenega dela poslovalo na meji rentabilnosti, 10 jih je izkazalo izgubo, v 26 temeljnih in drugih organizacijah združenega dela pa niso upoštevali resolucijskega določila, da mora rast sredstev za osebne dohodke zaostajati za rastjo dohodka. Precej nad dogovorjeno stopnjo pa je tudi zaposlovanje, saj se je število zaposlenih v prvih 3 mesecih povečalo kar za 7%.
Zavoljo tega je izvršni svet skupščine občine Velenje predložil delegatom skupščine občine Velenje v potrditev in sprejem vrsto ukrepov, ki naj bi prispevali k odpravi slabosti oziroma naj bi omogočili boljše gospodarjenje. Čeprav so predlagani ukrepi konkretni, pa se vendarle znova poraja vprašanje, kako in do kdaj bodo uresničeni. Pri vseh namreč niso določeni odgovorni
nosilci za njihovo izvedbo ali pa manjkajo roki, do kdaj jih je treba izvršiti. Čeprav je bilo dogovorjeno, da bo izvršni svet skupščine občine Velenje že v mesecu avgustu ocenjeval uresničevanje sprejetih sklepov, pa dosedanja praksa kaže, da izvrševanje takšnih in podobnih ukrepov ni nič kaj spodbudna, na kar so še posebej opozorili tudi delegati družbenopolitičnega zbora skupščine občine Velenje.
Tam, kjer ne dosegajo planskih nalog, morajo, kot so sklenili na seji predsedstva Ob S ZSS Velenje in na seji vseh zborov skupščine občine Velenje, rezultat polletnega gospodarjenja obravnavati tako, kot so sklepne račune za leto 1978. Akcijo za boljše gospodarjenje pa bi morali povsod povezati s prizadevanji za nadaljnje uveljavljanje vsebine zakona o združenem delu ter stališč republiškega sveta ZSS o pridobivanju in delitvi dohodka ter razporejanju sredstev za osebne dohodke. Za-
gotovo bo treba pospešiti proces prestrukturiranja gospodarstva in uvajanja novih programov, sicer bo položaj še bolj zaskrbljujoč. Zaposlovanje nove delovne sile naj bi bilo dovoljeno le tam, kjer bi zagotovilo dolgoročno boljše fezultate gospodarjenja in poslovanja.
Med ukrepi velja omeniti še tistega, ki nalaga vsem temeljnim in drugim organizacijam združenega dela, da izdelajo programe za zmanjševanje stroškov proizvodnje oziroma poslovanja. Poslovodne organe v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter odgovorne vodje v samoupravnih organizacijah in skupnostih pa je izvršni svet opozoril, da so odgovorni za povečanje osebnih dohodkov nad dogovorjenimi družbenimi kriteriji. Sicer pa bo izvršni svet skupščine občine Velenje pripravil že te dni tudi oceno poslovanja in gospodarjenja v negospodarstvu, kot je to predlagal družbenopolitični zbor skupščine občine Velenje.
IZ OBČINSKIH ORGANIZACIJ
Velenje:
: v ■ '.. .. I
Na občinskem svetu zveze sindiktov Velenje so se posvetovali predsedniki konferenc in koordinacijskih odborov osnovnih organizacij sindikata iz Šaleške doline o aktualnih nalogah osnovnih organizacij sindikata v prihodnjem obdobju. V ospredju je bila obravnava rezultatov gospodarjenja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter vključevanje OOS v akcijo »Nič nas ne sme presenetiti«.
Osnovne organizacije sindikata, so poudarili na posvetu, morajo zdaj, ko so programi aktivnosti v večini organizacij združenega dela izdelani, nameniti vso pozornost njihovemu usklajevanju s krajevnimi skupnostmi, usposabljanju delavcev za izvajanje nalog splošne ljutiske obrambe in družbene samozaščite, utrjevanju samoupravnih, družbenoekonomskih in medsebojnih odnosov ter zaščiti in varstvu družbenega premoženja itd.
Ker vse osnovne organizacije sindikata še niso posredovale programov uresničevanja stališč republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije o pridobivanju in razporejanju dohodka in delitvi po delu, morajo to nalogo nemudoma opraviti. Sicer morajo OOS aktivno sodelovati pri pripravi srednjeročnih načrtov razvoja za obdobje 1981—1985, zlasti še zategadelj, ker je mogoče ugotavljati, da marsikje z deli kasnijo.
V vseh osnovnih organizacijah zveze sindikatov, prav tako pa tudi v okviru konferenc in koordinacijskih odborov OO ZS, bodo ocenili uresničevanje letnih načrtov dela in določili naloge, ki jih bodo skušali uresničititi do občnih zborov. Na sestankih pa bodo spregovorili tudi o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v zvezi sindikatov.
P. O.
Nič kaj »počitniški« razgovor z Jožetom Maroltom, predsednikom MS ZSS Ljubljana
Življenje teče in ne vprašuje za (zasluženi) počitek...
Marjan Horvat
Čas dopustov je. Četudi se v časnikih navadno v tem času lotevamo lažjih, nekateri pravijo »bralnih« tem, naš razgovor s predsednikom mestne organizacije Zveze sindikatov Ljubljana, Jožetom Maroltom, ni bil tak. Le kako bi bil, ko pa se v Ljubljani iz dneva v dan ubadamo z novimi problemi, ki jih prinaša življenje, z obilico vprašanj, na katera ne znamo najti najbolj ustreznih odgovorov, pa tudi z dilemami in vrzelmi v ražvoju Ljubljane, ki na videz niso zahtevne, vendar pa v spletu okoliščin, predvsem pa glede na to, kaj smo zmožni in kaj finančno prenesemo, včasih predstavljajo kar dobro zavozlane vozle. Sicer pa je dopustniški čas za mnoge tudi čas obračunov o delu v prvi polovici leta, o nalogah v drugem polletju. Zapisujemo, kaj smo napak storili in kako ravnati, da v prihodnje podobnih napak ne bi ponavljali.
»Ja,« nam je dejal Jože Marolt,« v mestnem svetu zveze sindikatov Ljubljana kot organizaciji v'posebni družbenopolitični skupnosti smo naravnali naša prizadevanja v uresničevanje tistih nalog, ki so skupnega mestnega pomena, ki združujejo delavce in delovne ljudi v Ljubljani... Po drugi strani smo tudi pobudniki skupnih akcij občinskih organizacij zveze sindikatov ter njim v pomoč pri opravljanju številnih, včasih tudi hudo zapletenih nalog. Trudimo pa se, da bi mestni svet ZS postal mesto dogovarjanja in usklajevanja dela med občinami, še zlasti pa v tistih akcijah, ki jih je smotrno in potrebno enotno »zagrabiti« v takšni družbenopolitični skupnosti kot je Ljubljana. Bržkone pa bi bilo zelo narobe, če bi pozabili, čemu so poleg drugega vsa ta naša prizadevanja — vsaj kar zadeva našo organiziranost — namenjena: usposobiti moramo osnovne organizacije sindikata, da bodo kos nalogam, ki so pred njimi. V njih po svoje verificiramo svoja stališča in z njihovo pomočjo se lotevamo reševanja ljubljanskih problemov.«
— Katerim vprašanjem ste namenili v prvem polletju največ skrbi?
»Lahko bi naštel številne probleme, s katerimi se ubadajo sindikati v Ljubljani. Mi smo usmerili svojo politiko v naslednje: kako uresničujemo določbe zakona o združenem delu, kjer smo namenili največ pozornosti dohodkovnim odnosom in samoupravni organiziranosti. V ta splet vprašanj pa sodi tudi povezovanje trgovine s proizvodnjo, ustvarjanje, razporejanje dohodka in delitev osebnih dohodkov po rezultatih .dela. Teh razprav smo se lotili že v času pripravljanja »Stališč RS ZSS o delitvi po delu,« vse bolj smo intenzivirali priprave in sprejemanje ustreznih programov v temeljnih organizacijah združenega dela in pri tem želeli, da bo to akcija vseh družbenih dejavnikov, ne pa tipično sindikalna akcija. To nam je tudi uspelo, kajti v okviru frontne SZDL smo se v Ljubljani dogovorili za prioritetne naloge, ki so jih verificirali vsi družbeni dejavniki, tudi skupščina mesta Ljubljane.
V zvezi s tem lahko povem, da smo se lotili tudi samoupravne organiziranosti dislociranih obratov, integracijskih procesov ljubljanskega združenega dela v slovenskem in jugoslovanskem prostoru in ne nazadnje, tudi problematike delavcev iz drugih republik, ki so zaposleni v Ljub-
ljani. Ta čas jih je zaposlenih 36 tisoč, kar ni majhna številka ali ne?«
Kaj smo storili?
»Ugotavljamo, da so storjeni
zelo pomembni premiki v organiziranosti dislociranih obratov, kjer so si delavci v glavnem izborili status temeljne organizacije združenega dela. Bolj ali manj velja takšna ocena za vse ljubljanske občine. No, s tem pa nismo zadovoljni, saj imamo v Ljubljani 280 predstavništev, zastopstev in podobno, kjer imajo delavci zelo majhen vpliv na do-' gajanje v njihovih organizacijah združenega dela. Menim pa, da bomo to hitreje reševali, če bo
proces povezovanja trgovine in proizvodnje stekel bolj intenzivno, kar je za vse ljubljanske gospodarske in družbenopolitične dejavnike zelo pomembna obveznost, ki smo si jo zadali.«
— Ali na tem področju škriplje?
»Seveda škriplje. Imamo sicer mnogo samoupravnih sporazumov, ki urejajo odnose med trgovino in proizvodnjo. Ugotavljamo pa, da se v njih še vse preveč zrcali stara miselnost, pogodbeni odnosi... Razlogov za to je več, vendar mislim, da niso v ospredju le odpori proti dohodkovnemu urejanju odnosov. Dejal bi, da se v trgovinskih in proizvodnih organizacijah ubadajo predvsem s vprašanjem, kako in na kakšen način se povezati in kje uveljaviti dohodkovne odnose, kje pa ohraniti pogodbe. Metalka, denimo, sodeluje z več sto dobavitelji in prav gotovo ne bo z vsemi podpisovala samoupravnih sporazumov, temveč marsikje še ohranila pogodbeni odnos. Pa še na nekaj ne smemo pozabiti: mnoge trgovske organizacije želijo kar se da malo tvegati. Ce nič, je najbolje zanje. Dohodkovni odnos pa v resnici pomeni deliti dobro in slabo s partnerjem, tudi skupaj načrtovati ter se stalno dogovarjati. Na tem področju se nam zatika, vendar pa mislim, da bi ob večji »agresivnosti« proizvodnje to laže steklo. Veste, zaplotništvo je največji problem, saj opažamo, da ko nekje zaškriplje, ko se nekdo najde v težavah, hitro steče integracijski proces, kaj hitro se dogovorijo za programe razvoja, za usklajevanje... V Ljubljani smo se dogovorili — na to je pristala tudi banka —, da
imajo prednost tiste investicije, ki so rezultat sovlaganja na dohodkovnih načelih. Takšno stališče in tudi tako oblikovan in-strumentarij za kreditiranje danes že daje sorazmerno dobre rezultate.«
Gospodarstvo v Ljubljani ni zadosti povezano!
»Najslabše bi bilo, če bi pozabili, da je to povezovanje le del celotnega procesa povezovanja ljubljanskega gospodarstva v Slovenijo in v Jugoslavijo. Za nas povezovanje v Ljubljani zategadelj ni prednostna naloga, kajti zavzemamo se za to, da ta integracijski proces izžareva mnogo širše, navzven. Trudimo se, da mnogo bolj povežemo, denimo, zunanjo trgovino, saj je skrajni čas, da pride do delitve dela, do specializacije in do dogovarjanja s proizvodnjo. Sindikat je vztrajal, ko smo pripravljali smernice razvoja Ljubljane za prihodnje srednjeročno obdobje, da moramo imeti v Ljubljani izvozno usmerjeno proizvodnjo, ki jo bo trgovina realizirala na tujem trgu, ne pa kot menijo nekateri', da mora imeti Ljubljana izvozno usmerjeno trgovino. Kam pa pridemo s tako logiko?
Velja pa, da je naša trgovina še vedno preveč razdrobljena, zato ni zadosti učinkovita, pa tudi integracijski procesi tečejo zategadelj prepočasi. V Ljubljani imamo dve trgovinski organizaciji, ki skrbita za prodajo domače avtomobilske proizvodnje. Tudi na tem področju se, čeprav po-' časi, razmere vendarle spreminjajo. Autocommercu je uspelo, da se je prelevil iz klasičnega zastopnika tujih avtomobilskih firm v novo kvaliteto. Povezal se je s sarajevskim TAS, v ognju pa je še nekaj želez, ki jih ljubljanska trgovska mreža mora izkoristiti v procesu povezovanja na dohodkovnih načelih.«
O preskrbi Ljubljane teče beseda že zelo dolgo...
»Nekateri so si precej časa -domišljali, da bo ljubljansko prekrbo reševalo zaledje, regija. To kajpada ni mogoče, saj je Ljubljana prevelik prostor, ki rabi ogromno pridelkov in prehrambenega blaga. Zanimiva pa je tudi za proizvajalce iz drugih območij v Jugoslaviji. Nekaj let intenzivnega dela na tem področju kaže zelo dobre uspehe.
Še posebej kaže poudariti, da je samoupravna interesna skupnost za preskrbo postorila mnogo in se uveljavila kot potreben in pomemben organizem za takšno delo. Danes skrbijo za preskrbo v Ljubljani ABC Pomurka, Mercator in Emona. Poleg tega pa je Ljubljana navezala zelo tesne in trajne stike z PKB Beograd, pa s Slavonijo iz Osijeka. Zdaj se dogovarjamo o skupnih naložbah v bazen Neretve, ki ima zelo dobre možnosti, da se v večji meri vključi v preskrbo Ljubljane.
Drugi splet vprašanj v zvezi s preskrbo pa zadeva proizvodnjo v ljubljanski regiji. Vse možnosti so, da se poveča ponudba sadja in zelenjave. Toda: to ne sme biti le enosmerna ponudba, kajti to področje morajo pokrivati tudi delovne organizacije iz drugih republik. Če že zaradi drugega ne,pa zato, da »domača« proizvodnja zelenjave doživi nekatere spremembe v smeri racionalnejše proizvodnje in tudi nižjih cen. Ta, domači bazen nam mora v večji meri zagotavljati tudi preskrbo z mlekom in mesom. Ustanovili smo poseben rizični sklad za to proizvodnjo, ki se bo morala razživeti predvsem na Kočevskem in Barju.
Problem preskrbe pa tudi takrat, ko bo vse to najboljše steklo, ne bo rešen. V sindikatih že nekaj let opozarjamo, da je v Ljubljani nujno urediti družbeno prehrano. Izboljšati jo je treba kakovostno in povečati število obratov za pripravo družbene prehrane. Zato smo se tudi med prvimo zavzeli za gradnjo tovarne pripravljene in polpripravljene hrane. Gre za zahteven koncept, ki je v začetku tudi vzburil duhove v nekaterih organizacijah združenega dela izven Ljubljane. Pa so se pomirili in v glavnem tudi sovlagajo svoja sredstva v novo tovarno. To bo velika pridobitev za Ljubljano.«
Premaknilo se j‘e tudi v SIS!?
»Premaknilo na bolje. Todr težave so še vedno, tako kot povsod. Pomembno pa je, tako ocenjujemo v mestnem svetu, dr nam je lani le uspelo oblikovat: realne plane za področje družbenih dejavnosti. Letos se tud sredstva za njihovo delo gibljejo v dogovorjenih okvirih, kar je zagotovo posledica odločne akcije, ki smo jo speljali v začetku letošnjega leta, da samoupravne interesne skupnosti vrnejo presežke združenemu delu. Bili sme energični, čejarav so vsi navajal po sto razlogov, da nujno rabijo ta sredstva.
Pri Domu Ivana Cankarja pt imamo več problemov. Med najpomembnejšimi je pomanjkanje sredstev za gradnjo tega, ze Ljubljano in vso Slovenijo zelo pomembnega objekta. Samo \ Ljubljani moramo zagotovit okrog 60 odstotkov potrebni! sredstev, kar ni majhna številka Doslej jc podpisalo sporazum c združevanju sredstev za to naložbo nekaj čez 85 odstotkov temeljnih organizacij združe nega dela in delovnih skupnosti To so podatki, ki so verjetno že tudi stari, sodim,da je številka dc danes že mnogo večja. Navkljut takemu, sorazmerno dobremi odzivu pa gremo na jesen v po novno akcijo, saj sredstev, ki st zbirajo po sedaj dogovorjenen družbenem dogovoru in samoti pravnem sporazumu, ni zadosti Prepričan sem, da bo združent delo še primaknilo del sredstev i: osebnih dohodkov, kajti spozna nje o nujnosti te naložbe je pro
drlo v zavest delovnih ljudi. Temu pa ni tako v tistih delovnih skupnostih, ki dobivajo sredstva za osebne dohodke iz proračuna, od koder se slišijo nekako taki glasovi: »Če dobimo več sredstev za osebne dohodke iz proračuna, bomo pristali na dodatni odstotek za financiranje Doma Ivana Cankarja!?«
To je pravzaprav žalostno, mar ne? Delavec v združenem delu razume potrebo po gradnji Doma, se odpove delu svojih osebnih dohodkov, v takih »proračunskih« institucijah pa nam delajo težave.«
— Da ne pozabimo na pripravo novih srednjeročnih planov. Verjetno ostaja še mnogo dela?
»Že precej časa teče beseda o projektu »Ljubljana 2000«. To je solidno pripravljeno gradivo, razprava o njem pa se razvija v dobri smeri. V Ljubljani so že sprejete tudi smernice za nov srednjeročni načrt razvoja. V vseh teh razpravah o prihodnjih načrtih pa težimo k temu, da bi okrepili industrijsko proizvodnjo, izkoristili mnogo bolj kot doslej vse umske potenciale v Ljubljani... Težave imamo z zaposlovanjem — znana zadeva —, kjer se odstotki gibljejo nad dogovorjenimi. Toda če kdo misli, da je glavni razlog za previsoko stopnjo zaposlovanja v Ljubljani v proizvodnih delavcih, se moti! Največ prispeva k nenormalni rasti zaposlovanja v našem glavnem mestu zaposlovanje v skupnih službah in v dejavnostih izven gospodarstva. O posledicah tega pa ni treba na široko govoriti, saj vemo, kam to pelje.
Še več skrbi pa moramo, ne glede na povečevanje zaposlenosti, v prihodnje namenjati tudi stanovanjski gradnji, čeprav kot vse kaže, bomo dosegli s srednjeročnim načrtom določen plan. Žal je res, da vsemu navkljub na tem področju ostaja mnogo dilem, težav, lokalizma in tudi neracionalnega vedenja.«
Ne samo poletje, tudi vroča jesen?
— Drugo polletje bo tako rekoč tudi za sindikat vroče, mar ne? Ali smo usposobljeni za tako zahtevno delo tudi v občinskih in osnovnih organizacijah zveze sindikatov?
»Smelo si upam trditi, da smo se v letošnjih akcijah ob zaključnih računih, v razpravi o »Stališčih RS ZSS o delitvi po delu« in drugih zelo dobro usposobili. Kar 82 odstotkov temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti je sprejelo akcijske programe za uresničevanje stališč, zelo uspešni smo bili doslej v pripravah referendumov .za oba samoprispevka, kjer gradimo po dogovorjenih programih in rokih... Dom Ivana Can-- karja je prav tako v dobr šni meri sad prizadevanj sindikalnih aktivistov, da se delavci odločajo za dogovorjeno obliko financiranja. Pravzaprav moram povedati, da smo v zvezi sindikatov na ravni mesta uspeli razviti zelo učinkovite oblike in metode dela, sporazumevanja in dogovarjanja med občinskimi organizacijami zveze sindikatov. Naša naloga je še, da se okrepi delo občinskih in mestnih odborov sindikatov, kar bo prav gotovo v kakovost sindikalnih akcij prineslo še več življenja. Naša glavna skrb v drugem polletju pa bo tako kot doslej boj za stabilizacijo ob sprotnem spremljanju učinkov naših akcij.
Fotografije: Andrej Agnič
Preskrba Ljubljane ni enostavna, ampak izboljšuje se že
Stabilizacija? Govorimo dosti, naredimo veliko premalo!
Navkljub težavam se tudi v SIS premika na bolje
Sindikat kot udeleženec v postopku pred sodiščem združenega dela
Neizkoriščene možnosti pomenijo veliko neizpolnjeno dolžnost
Ivan Žužek
IZ PRAKSE SODISC ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Prenos razpolagalne pravice na stanovanju ne vpliva na stanovanjsko pogodbo
Temeljna načela ustave SFRJ določajo, da se delavci, prostovoljno organizirani v sin~ dikat, borijo za tak položaj delavskega razreda, kot ga določa ustava, za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov, za varstvo pravic delavcev itd. Da bi delavci v sindikatu lahko uresničevali vse te težnje, morajo imeti na razpolago med drugim tudi ustrezne možnosti sodnega varstva. Prav zaradi tega je zvezni zakon o sodiščih združenega dela določil poseben položaj sindikatu kot udeležencu v postopku pred sodišči združenega dela. Pooblaščena sindikalna organizacija namreč lahko sodeluje v vsakem postopku, čeprav se postopek ni začel na njen predlog. Kot udeleženec pa lahko nastopi, če le priglasi svojo udeležbo v vsakem stadiju postopka. Poleg ustave je vlogo sindikata natančno opredelil tudi zakon o združenem delu. Ta zakon je tudi posebej predvidel, kdaj sindikat zahteva sodno varstvo pred sodiščem združenega dela, da bi dosegel uresničenje tistih pravic in obveznosti, ki so določene z ustavo.
Čeprav je zvezni zakon o sodiščih združenega dela v veljavi že pet let, zakon o združenem delu pa dve leti, v postopkih pred sodišči združenega dela aktivnosti sindikata skorajda ni opaziti. Praviloma sindikalna organizacija zastopa stališče vodilnih struktur v temeljni organizaciji, zato so mnenja sindikata o delavčevih zahtevkih za varstvo pravic v večini primerov negativna, ugotavlja poročilo o delu sodišč združenega dela v SR Sloveniji, za obdobje od 1. 1. 1977 do 31. 12. 1978, stran 33. Tudi zato je utemeljen program Zveze sindikatov Slovenije točka 11. (varstvo samoupravnih pravic delavcev in reševanje sporov), iz katerega izhaja, da bodo sindikati zavračali'težnje, da bi se stališča sindikata v postopkih za 'varstvo pravic delavcev poistovetila s tališči poslovodnih struktur, organov in drugih, saj je treba zagotoviti varstvo samoupravnih pravic in pravilnost postopka, obenem pa zavarovati kolektiv pred različnimi oblikami zlorab posameznikov.
Sindikalna organizacija v vlogi predlagatelja
Sindikalna organizacija lahko nastopi pred sodiščem združenega dela tudi kot predlagatelj in lahko začne postopek vselej, kadar gre za varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine. Takrat ni vezana na nikakršen prekluzivni rok, saj gre za varstvo širših interesov — samoupravnih pravic delavcev.
Predlog pomeni obvestilo sodišču združenega dela, da naj začne postopek, ker je nastalo ■sporno razmerje v zvezi s kršitvijo samoupravnih pravic, ali zato, ker je z nesamoupravnim ravnanjem prizadeta družbena lastnina. Ker predlog ni tožba v smislu zakona o pravdnem postopku, sindikalna organizacija ni dolžna navesti zahtevka, niti ni dolžna navesti, kdo naj bi bili drugi udeleženci v sporu oziroma koga naj sodišče združenega dela pritegne v postopek.
Predlog vloži sindikalna organizacija, ki je pooblaščena po statutu. V osnovnih organizacijah sindikata, ki šteje več kot 30 članov, je izvršni odbor tisti, ki je po členu 43. Statuta Zveze sindi-
katov Slovenije pooblaščen, da sodeluje v postopkih iz delovnih razmerij delavcev in v postopkih pred samoupravnimi sodišči. Odbor tudi oblikuje in predlaga stališča osnovne organizacije do predlogov, mnenj.ocen in stališč širših sindikalnih organizacij. Pred sodiščem bo seveda osnovno organizacijo sindikata zastopal pooblaščenec, ki ga bo imenoval izvršni odbor. Ta pooblaščenec je dolžan predložiti ustrezno pooblastilo.
Osnovna organizacija sindikata pa lahko nastopi kot predlagatelj ne samo tedaj, kadar je potrebno zavarovati samoupravne pravice delovnih ljudi in družbeno lastnino, ampak tudi tedaj, kadar zastopa delavca pri uveljavljanju njegovih pravic. Zakon o združenem delu sicer govori o zastopanju pred samoupravnimi organi temeljne organizacije (223. člen), toda to ne pomeni, da sindikat ne bi mogel zastopati delavca tudi pred so-' dišči združenega dela, če gre za varstvo pravic iz delovnega razmerja. Sindikat pa lahko zastopa delavca samo, če delavec v zastopanje privoli. Zaradi varstva pravice delavca se sindikat lahko angažira v postopku pred sodiščem združenega dela, toda tudi sindikat vežejo enaki roki za vložitev zahteve za sodno varstvo, kot delavca (30-dnevni rok po dokončni odločbi oziroma ustrezni krajši rok po odločbi delavskega sveta v disciplinskih zadevah).
Čeprav je postopek pred so dišči združenega dela razbreme njen formalnosti, pa vseeno vel j; prepričanje, da izvršni odbo osnovne organizacije sindikat; ne more sestaviti predloga bre: strokovne pomoči. Tako stališč; je seveda zmotno, saj zadostuj; kot predlog že pismeni sklej izvršnega odbora o tem, da se < določenem spornem razmerji zahteva sodno varstvo pred so diščem združenega dela. To p: seveda še ne pomeni, da izvršn odbor ne bi mogel poiskat ustrezne strokovne pomoči, č; smatra, da je potrebno razčistit določena strokovna vprašanja Praksa kaže, da se izvršni odbor sindikata pogosteje obračajo n; družbenega pravobranilca sa moupravljanja in zahtevajo nje govo intervencijo, ker se je izka zalo, da lahko družbeni pravo branilec samoupravljanja inter venira hitro in pogosto tudi učin kovito. Kadar pa intervencij; družbenega pravobranilca ne b bila uspešna, je seveda edin; možnost posredovanje sodišč; združenega dela.
Kadar nastopi sindikat kot predlagatelj, ima seveda pravico navajati vsa dejstva, ki so pomembna za rešitev spornega razmerja, obenem pa tudi predlagati izvedbo ustreznih dokazov oziroma odločitve (npr. sporazum, ki ga udeleženci sklepajo pred sodiščem združenega dela in celo tak sporazum predlaga, če meni, da je možno postopek končati brez odločitvei sodišča). Vedno ima tudi pravico do pritožbe.
Primeri, ko sindikat nastopi kot predlagatelj
Sindikat lahko sproži spor pred sodiščem združenega dela;
1. Če sindikat odkloni podpis samoupravnega sporazuma, s katerim se ureja delovno razmerje ali določajo osnove in merila za razporejanje čistega
dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke in za skupno porabo delavcev, lahko sproži spor pred sodiščem (člen 590. ZZD). Gre za samoupravne sporazume, ki jih temeljne organizacije sklenejo v delovni organizaciji, v sestavljeni delovni organizaciji ali za širše samoupravne sporazume. Sindikat je udeleženec pri sklenitvi teh sporazumov, zato bi moral vsebino kritično obravnavati in po potrebi uporabiti navedeno zakonito pooblastilo. Tisti samoupravni sporazum, s katerim bi se kršile samoupravne pravice delavcev, ali pa bi se pri razporejanju čistega dohodka ih pri delitvi sredstev za osebno in skupno porabo delavcev krnila razmerja, ki ustrezajo načelu delitve po delu, bi moral sindikat izpodbijati pred sodiščem združenega dela. Enako velja tudi za določbe samoupravnih sporazumov, s katerimi bi se onemogočilo izvajanje družbenih planov in z družbenimi dogovori začrtane politike, ali pa bi bili v nasprotju s pravili morale samoupravne socialistične družbe.
2. Sindikat je upravičen začeti spor pred sodiščem združenega dela, če delavci v temeljni organizaciji ne uskladijo samoupravnega splošnega akta, s katerim se ureja delovno razmerje s samoupravnim sporazumom, ki so ga sklenili (180. člen ZZD). To pa ne velja samo za samoupravne splošne akte, s katerimi se urejajo delovna razmerja, ampak za vse samoupravne splošne akte. Če delavci v temeljni organizaciji sklenejo samoupravni sporazum z delavci drugih temeljnih organizacij, so dolžni ta samoupravni sporazum upoštevati v svojih samoupravnih splošnih aktih. O skladnosti samoupravnih splošnih aktov s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, h katerim je temeljna organizacija pristopila, seveda odloča sodišče združenega dela.
Postopek začne sindikat z vložitvijo predloga, pri čemer ga ne veže nikakršen rok. Doslej sindikat tega pooblastila ni uporabljal, čeprav prihaja pogosto do primerov, da temeljne organizacije ne upoštevajo sprejetih obveznosti po samoupravnih sporazumih in družbenih dogovorih.
Obveznost upoštevanja samoupravnih sporazumov pri razporejanju čistega dohodka je predpisana po 115. členu ZZD, pri delitvi sredstev za osebne dohodke delavcev pa po 128. členu ZZD. Ker tudi sindikat sodeluje pri sklepanju teh sporazumov, je toliko bolj razumljivo, da bo skrbel tudi za realizacijo določb sporazuma.
3. Sindikat lahko začne postopek pred sodiščem združenega dela, če delavski svet temeljne organizacije ne sprejme njegove pobude za začetek postopka za razrešitev poslovodnega organa temeljne organizacije. Sindikat bo dosegel razrešitev kljub negativnemu stališču delavskega sveta, če bodo podani pogoji po 520. členu ZZD.
4. Sindikat je posebej zainteresiran, da se samoupravni splošni akti sprejemajo v temeljni organizaciji na zakonit način in da se delavci s poprejšnjo obravnavo aktivno vključijo v kreiranje posameznih določb, (462. člen ZZD). Ni dvoma, da pomeni nezakonit sprejem samoupravnega splošnega akta kršitev samoupravljanja, zato sindikat lahko začne spor pred sodiščem združenega dela.
5. Kadar gre za vprašanje izvajanja srednjeročnega plana temeljne organizacije, lahko sindikat začne ^spor glede vsakega splošnega ali. posamičnega akta, ki zadeva izvajanje srednjeročnega plana oziroma osnov plana, ki so jih delavci sprejeli z referendumom.
Našteti so le nekateri primeri. V vsakdanji praksi se seveda pojavljajo številni primeri, ko bi bila taka intervencija sindikata nujna, posebej še, kadar gre za delitev stanovanj, stanovanjskih kreditov, štipendij za študij ob delu itd.
Vloga sindikata kot udeleženca, kadar začne postopek drugi upravičenec
Sindikat torej nastopi kot udeleženec v vsakem postopku, če le priglasi svojo udeležbo. Kot udeleženec bo sindikat predvsem v postopku jasno navedel stališče osnovne organizacije do rešitve spora, glede katerega teče postopek. Sodišča združenega dela nudijo pooblaščencu sindikata na obravnavi možnost, da navede stališče organizacije in se opredeli glede na stališča drugih udeležencev v postopku. Razumljivo je, da bo v svojem stališču sindikat navedel tudi razloge za določeno opredelitev.
Sindikat kot udeleženec lahko vloži tudi pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, če se z odločitvijo ne strinja. Pritožbo seveda vloži povsem samostojno, ne glede na to, ah se pritožujejo tudi drugi udeleženci v postopku., npr. delavec ali temeljna organizacija. Če sindikalna organizacija priglasi svojo udeležbo, sodišče pa je ne obvešča o postopku in ne daje možnosti obravnavanja pred sodiščem, pomeni, da je sodišče nezakonito postopalo, zato sme predlagati obnovo postopka v smislu 39. člena zveznega zakona o sodiščih združenega dela.
Sindikat torej lahko nastopi kot udeleženec pred sodiščem združenega dela splošne pristojnosti, kadar gre za varstvo pravic delavcev v zvezi z delovnim razmerjem, za varstvo samoupravljanja in za varstvo cjružbene lastnine. V SR Sloveniji je deset sodišč združenega dela splošne pristojnosti, pritožbeno sodišče pa je Sodišče združenega dela SR Slovenije. V okviru samoupravnih interesnih skupnosti pa se ustanavljajo posebna sodišča združenega dela. Tako sodišče že od 1. 1. 1978 deluje v okviru Skupnosti pokojninskega in .invalidskega ter starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji. Enako kot pred sodišči združenega dela splošne pristojnosti, lahko sindikat nastopi v vlogi udeleženca pred tem sodiščem. Sindikat bi lahko imel pomembno vlogo v tistih zadevah, ki zadevajo pravice iz invalidskega zavarovanja (kot n.pr. pravica do drugega dela, pravica do poklicne rehabilitacije, nadomestil itd.)
i
Delavka, ki je bila zaposlena pri delovni organizaciji, je v zvezi z delom dobila stanovanjsko pravico na enosobnem stanovanju. Čez nekaj časa je odšla iz delovne organizacije in se zaposlila v drugi delovni organizaciji,ne da bi ji prva delovna organizacija odpovedala stanovanjsko pogodbo. Delovni organizaciji sta se namreč dogovorili in prva je drugi odstopila razpolagalno pravico na stanovanju. Prav zaradi tega je delavka z novo organizacijo sklenila stanovanjsko pogodbo oziroma je dobila odločbo o dodelitvi stanovanja, ki ga je že ves čas zasedala.
Predno je bila zaposlena pet let v novi delovni organizaciji, ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi njene odpovedi. Delovna organizacija je pred sodiščem združenega dela vložila predlog z zahtevo, da se ji odpove stanovanjska pogodba. Delavka namreč nima niti skupnih deset let delovne dobe, niti ni bila pet let zaposlena pri delovni organizaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja odpovedni razlog po 67. členu zakona o stanovanjskih razmerjih in je ugodilo zahtevku delovne organizacije, po katerem bi bila delavka dolžna izprazniti stanovanje, čim bi ji delovna organiza-
cija preskrbela najpotrebnejše prostore.
Pritožbeno sodišče pa je tako odločitev spremenilo in zavrnilo zahtevek delovne organizacije. Delavka je bila ves čas imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, in sicer tudi potem, ko je odšla v drugo delovno organizacijo. Res je tam sklenila novo stanovanjsko pogodbo, toda te pogodbe ni možno upoštevati, saj gre za navidezni posel, glede na dejstvo, da stanovanjske pravice sploh ni izgubila in je tudi zato znova ni mogla pridobiti. Ker je delavka obdržala ves čas stanovanjsko pravico in ker ji prva delovna organizacija stanovanjske pogodbe ni odpovedala tedaj, ko je delovno organizacijo zapustila, tudi druga delovna organizacija nima možnosti odpovedati stanovanjsko pogodbo. S prenosom razpolagalne pravice na stanovanju se status imetnika stanovanjske pravice ne spremeni.
Delavec ima pravico zahtevati, da sodišče ugotovi, da je telesna okvara posledica nesreče pri delu
Delavec je uveljavljal odškodnino zaradi nesreče pri delu. S kladivom naj bi se udaril po desnem kolenu, zaradi česar so se pokazale posledice, zaradi katerih je bil dalj časa nezmožen za delo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da organizacija združenega dela za škodo ni odgovorna, ker jo je povzročil delavec sam. Ravnal je malomarno in se tako poškodoval, zato ne more zahtevati, da mu organizacija združenega dela plača odškodnino. Odškodnino za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, morajo povrniti delavcu organizacije združenega dela, če se ne dokaže, da jo je povzročil delavec sam (160. člen zakona o delovnih razmerjih).
Delavec pa je poleg odškodnine uveljavljal tudi ugotovitev, da je telesna okvara nastala kot posledica nesreče pri delu. V zvezi s tem zahtevkom je uveljavljal tudi razliko do 100 % nadomestila osebnega dohodka za čas nezmožnosti za delo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je poškodbo povzročil delavec sam iz malomarnosti, tega zahtevka ni upoštevalo.
Po mnenju pritožbenega sodišča tako stališče ni v skladu z zakonitimi predpisi. Delavec ima interes, da se ugotovi, da je telesna okvara nastala kot posledica nesreče pri delu, ne glede na to ali je za nesrečo pri delu odgovorna
organizacija združenega dela, ali ne. Delavec je namreč upravičen do 100% nadomestila osebnega dohodka, če je bil nezmožen za delo zaradi posledic nesreče pri delu (67. člen zakona o zdravstvenem varstvu). Razen tega ima delavec tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, če je invalidnost nastopila zaradi nesreče pri delu ali poklicne bolezni, ne glede na dolžino pokojninske dobe (16. člen zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja).
V praksi sodišč združenega dela se opaža pomanjkljivost pri evidentiranju nesreč pri delu, kajti organizacije združenega dela ne upoštevajo obveznosti o vodenju evidence, kot jo določajo predpisi o varstvu pri delu. Tudi delavci vselej ne prijavljajo nesreč pri delu, zlasti ne tistih, ki navidez nimajo hujših posledic, pa se posledice pokažejo kasneje. Prav zato morajo delavci v dolgotrajnih postopkih pred sodišči združenega dela dokazovati obstoj nesreče in vzročno zvezo med nesrečo in posledicami.
KDO JE KDO	KOMUNIST ZA DE
Zakaj je zavrela kri?
SADAM HUSSEIN
novi iraški predsednik	Boris Kutin
Od 16. julija letos je Sadam Hussein tudi uradno »prvi človek« svoje domovine, vendar pa je neuradno držal državne vajeti v svojih rokah tudi lep čas pred tem. Z imenovanjem na najvišji položaj — uradno je predsednik sveta revolucionarnega poveljstva — se je sprožil z iraško ustavo določen avtomatizem, po katerem je Hussein hkrati postal tudi generalni sekretar regionalnega poveljstva (iraške) stranke Baas in namestnik generalnega sekretarja nacionalnega poveljstva te stranke (na tem položaju je skupaj z bivšim predsednikom el Bakrom). Kakšen pa je v resnici človek, ki se je tako vrtoglavo povzpel po stopnicah oblasti in ki ima kot eden izmed
najmlajših državnih voditeljev v svetu (star je komaj 42 let!) že tako številne vzvode državne politike v svojih rokah?
Pravijo, da svet in osebnost Sadama Husseina verjetno najbolje zrcali nekoliko abstrakten pojem »masira«, za katerega je eden izmed pomenov v arabščini tudi beseda pohod. Kajti za Husseina je, kot poudarjajo njegovi prijatelji, bistvo življenja in revolucije nenehno prebijanje naprej, nenehno iskanje pravega koraka v velikem »pohodu«. Sicer pa je iraški voditelj izredno dinamična osebnost, ki se mu
nobena žrtev za dinamično in hitro preobrazbo nove iraške družbe ne zdi odveč. Za njega pa je menda mogoče reči tudi to, da je arabskim tradicijam in navadam navkljub, med drugim tudi izredno hladen in racionalen politik in mislec, vodja, ki uporablja le dobro pretehtane in racionalne izraze in ki v svojih govorih sploh ne pozna emocionalnih erupcij, tako značilnih za arabski svet. Sam zase pa pravi, da si želi v novi vlogi nastopati kot »konjenik v konjenici in ne kot samoten jezdec«, kar naj bi omogočilo kontinuiteto vloge, ki jo ima danes Irak v svetu, zlasti arabskem in kar bo, o tem ni nikakršnega dvoma, tako kot v minulih enajstih letih, odkar je v Iraku revolucija na pohodu, vti-
snilo novim stremljenjem značilen in pomemben pečat. Pečat, v katerem je lik Sadama Husseina že vseskozi na pomembnem mestu.
M. O.
Srečanje delavcev IMV na Gorjancih
Ivo Kuljaj
Kot je navada, je sindikalna organizacija IMV iz Novega mesta tudi letos pripravila srečanje vseh svojih delavcev. Kolone vozil, avtobusov in osebnih avtomobilov, celo traktorjev s prikolicami in motorjev na Gorjanski cesti so že zjutraj dale vedeti, da delavci IMV res dajo nekaj na svoj dan. Sicer pa, kdor si je pobliže ogledal to njihovo srečanje, je kaj hitro lahko ugotovil, da to ni shod samo delavcev tega kolektiva, če si je človek na jasnem, da je napredek dolenjske dežele v marsičem »v rokah« prav tega več kot 6000-član-skega kolektiva.
Resda je bilo letošnje praznovanje — vzlic dobrim šalam Vinka Šimeka ter pestremu kulturnemu in zabavno-športnemu programu — bolj skromno, pa to nikogar ni posebej motilo.
»Res, letos so ti naši bloki za hrano in pijačo bolj skromni, bo pa zato v prihodnjih letih toliko
bol je,« kakor da bi se opravičeval Martin iz orodjarne, ko je držal v levi golaž, v desni pa dva deci. »Dober gospodar mora včasih tudi malo stisniti.« Bržčas to, kar je povedal Martin, ne drži samo zanj.
»Smo v ogromni 3,6-milijardni investiciji in si ta čas res ne moremo privoščiti izdatnejšega praznovanja,« je na Martinovo »opravičevanje« navezal svojo besedo Jože Turk, predsednik sindikalne konference. »Bo pa k letu bolje,« je tudi on optimistično pogledal na prihodnost, ko so ga že klicali, da bi prebral svojim članom nekaj vrstic. In ko jih je, je bil to znak, da zdaj prihaja na svoj račun občinstvo. Pogovorov in petja ni manjkalo tja do večerne zarje, ki je naznanila, da bo treba počasi domov, kajti naslednji dan bo spet treba zavihati rokave, da bi bilo praznovanje drugo leto res ob večjem zalogaju in daljšem požirku...
Če se sestanek zavleče čez polnoč, pa čeprav je partijski (in to s petka na soboto), se že mora zgoditi kaj posebnega, predvsem če gre za eno samo točko dnevnega reda. Tako so komunisti carinarnice Nova Gorica razpravljali na problemski konferenci o stanovanjih. Takoj je treba reči, da je bilo na tem sestanku veliko hude krvi, ostrih besed, nestrpnosti in da do sklica ni prišlo po normalni poti. Dva delavca sta v pismu našemu uredništvu opisala svoje (zelo slabe) stanovanjske razmere in ob nizanju marsikaterih trpkih ugotovitev prešla tudi mejo melodramatike ter s tem (vsaj deloma) izničila prizadevanja, da bi bila popolnoma objektivna, povsem dobronamerna. Zadeva je stekla od zgoraj navzdol s tem, da komunistov carinarnice nihče ni hotel preskočiti in bodo morali seveda sami pojesti to, kar so skuhali.
Kuhinja pa je bila. Bile so nepravilnosti in to nikakor ne le formalnopravne, kot sojih neka-
teri tudi še na sestanku skušali prikazati in braniti, ampak je šlo za nespoštovanje nekaterih najbolj neodtujljivih delavčevih pravic. Močno bi pretiravali, če bi dejali, da so se posamezniki zavestno povzpeli nad samoupravljanje, gotovo pa je, da samoupravljanja v carinarnici niso izpeljali tako/ kot bi ga morali.
Prav nič čudnega in nenavadnega ni potlej, da je marsikje zaškripalo, da je marsikaj ostalo nedorečenega. Tudi družbenopolitične organizacije, predvsem zveza komunistov in sindikat, so zaradi svoje premajhne aktivnosti pri spremljanju in soustvarjanju samoupravljanja odgovorne za sedanji položaj.
Ta že precej časa ni bil rožnat, sodu pa je dno izbila stanovanjska afera, v kateri je svet delovne skupnosti neupravičeno spremenil namembnost stanovanjskih sredstev (resda prepričan, da stanovanj na trgu ni) in denar za nakup stanovanj podelil prosil-
cem posojil za stanovanjsko gradnjo.
Nerazčiščeni medsebojni odnosi, slabe (zlasti povratne) komunikacijske vezi in tudi drugo so povzročili dolgotrajno kipenje, ki je na problemski konferenci preraslo v prave izbruhe. To je bil nov dokaz, kako zelo občutljivo je stanovanjsko področje, kako se tu delovni človek vse bolj zaveda svojih pravic.
Nobene kaše ni treba pojesti tako vroče, kot je skuhana. Tudi v Novi Gorici je bila temperatura ob koncu sestanka že precej blizu normale, vsekakor pa daleč stran od začetnega (in kar dolgo trajajočega) vrelišča.
Zagotovo bodo zdaj, ko so si odkrito v obraz povedali, kar jih je težilo ali obremenjevalo, na sestankih osnovnih organizacij, prav tako pa tudi sindikalnih, lažje ocenili svoje delo in razmere, v katerih so. Zanesljivo jim bo tudi uspelo najti priključek, ki
so ga kdo ve zakaj (in kdaj) izgubili, ko so samoupravi dovolili na preveč stranski tir. To je kajpak najbolj pomembno. Vendar pa zaradi tega ne bi smeli obiti še (sploh ne nepomembnega) podtona, pri katerem zasebno zastavo nosimo v imenu boja za splošne pravice. Pri tem namreč nastaja dvojna nevarnost. Prva je ta, da tako nikdar ne bomo pili čistega vina (da si nikdar ne bomo popolnoma zaupali, verjeli drug drugemu: v novogoriškem primeru so bili glede tega malodane idealni. Prizadeta delavca sta svojo — še enkrat poudarjamo, resnično težko stisko podkrepila tudi z odvečnimi in za lase privlečenimi argumenti, »struktura« pa se je »potrudila«, da jih je tudi neopravičeno očrnila), reševanja zadev pa se ne bomo lotevali po vrsti, po predpisih, ampak po odmevih z »vrhov«. Ni pa treba poudarjati, da je »preskakovanje« dovoljeno in nujno takrat, ko je očitno, da po redni poti ne gre.
Ta teden v žarišču dogodkov po svetu
Nemoč mogočnih
Florijan Laimiš
Kot nekakšno priznanje vabljivosti neuvrščenega gibanja bi lahko šteli razplet dogajanj v zvezi s pogumno Nikaraguo. Po tragičnih dogodkih, v katerih pa ni klonila, je Nikaragua omogo- , čila svojemu ljudstvu, da je obračunalo z osovraženim Somozo-vim režimom.
Izkušnje, ki si jih je nabrala v letih divjaškega pritiska in izkoriščanja, postavljajo majhno srednjeameriško državo pred številne dileme, od katerih je osrednja — kako si urediti življenje, da se staro ne bo moglo povrniti in da tudi mogočni sosedje ne bodo nenehno rožljali z orožjem na njenih pomorskih in suhozemnih mejah. Vmes je moral poseči celo ameriški predsednik Jimmy Carter, da je s-svojo besedo in položajem opozoril »jastrebe« v svoji domovini, da boj proti izkoriščevalski in zločinski rodbini v neki državi ni že obenem tudi grožnja ameriški varnosti. Vojna v Nikaragui je povzročila velikansko škodo, njene posledice pa so tudi obup, pomanjkanje, žalovanje in trdno zakoreninjeno upanje, da vsega pridobljenega ne bo že v prvem poskusu seganja po lepšem življenju podrla neizprosna volja močnega soseda.
Ob voljo mogočnih so trčile tudi proizvajalke nafte. Zaradi ukrepov, s katerimi so zavarovale svoje koristi pred špekulacijami velikih mednarodnih poslovnih družb, so znova slišale grožnje, da se kaj lahko zgodi na naftnih poljih nekaj nevšečnega. Zaradi izrednega strateškega pomena nafte, na kateri temelji sodobna industrija in s tem življenje precejšnjega dela sveta, se pletejo najrazličnejše kombina-
cije o tem, kako zagotoviti oskrbo z nafto vsaj še v letih, preden bodo zdaj znane zaloge izčrpane. Težko je brez razmišljanja razumeti logiko takšnega razsojanja, pa čeprav je res, da je sodobni svet medsebojno tako zelo odvisen, da brez sodelovanja proizvajalcev in porabnikov ni možno nadaljnje izkoriščanje surovin, še posebno pa ne tistih, ki so uvrščene med strateške.
Primeri, ko tuje industrijske družbe opuščajo milijarde vredne projekte v nekaterih državah — proizvajalkah nafte — pričajo, da je zaupanje omajano in da je treba iz sanjskega sveta (morda celo nerazumnih in nepotrebnih investicij) preiti na realna tla trenutnih potreb in premišljenih razvojnih načrtov.
Razvojne načrte, politične obljube, mednarodne in notranje dogovore je treba spoštovati in izvajati, sicer se sovraštvo vgnezdi pregloboko v zavest opeharjenih. Če proizvajalke nafte svarijo kupce, naj ne razmišljajo o prisilnih ukrepih in če s tem razburijo vso svetovno javnost, potem nas ne sme presenetiti, če na primer Baski v Španiji ne morejo čez noč verjeti oblastem v državi, kjer že stoletja dolgo živijo odrinjeni od značilnosti svojega rodu. V treh letih, odkar v Španiji ni1 več fašistične ureditve, še ni poleglo sovraštvo svobodoljubnega naroda do zatiralcev, tudi vsa dosedanja politična dejavnost za spravo ni mogla dati pričakovanega učinka. Vendar, divjanja po Španiji pričajo, da ne gre več samo za baskovski boj za svobodo, temveč da so se vmešale še druge silnice. Fašizem se nerad umika, njegovi stebri so sicer popustili, vendar
bo še minilo nekaj časa, preden se bodo sesuli v prah. Do tedaj pa bodo njegovi privrženci izkoriščali v Španiji in še kje po svetu vsako možnost, da bi vznemirili javnost in jo pripravili na poskuse za vzpostavljanje strahovlade. Takšno ukrepanje in strahovanje pa je po mnenju zaskrbljenih političnih voditeljev potrebno, da bi odvrnili misel na podobne zahteve še pri nekaterih manjšinah, ki živijo, vendar pa tudi razmišljajo o svoji usodi v še nekaterih, na zunaj tako zelo trdnih in mirnih državah.
Kaže, da se je iz težav začasno izkopala tudi Portugalska. Dežela je dobila že enajsto vlado v minulih petih letih, ki so potekla, odkar so obračunali s fašistično ureditvijo, Vlada bo vodila upravne zadeve do novembra letos, ko bo na vrsti novo preizkušanje volje in političnega razpoloženja portugalskih volivcev.
Stodnevni pohod, ki ga je začela prva ženska — predsednica vlade na Portugalskem Maria Pintasillo^aj bi zagotovil državi nadaljevanje razvoja, za katerega so se zavzeli nekdaj veliko obetajoči predstavniki »gibanja za oborožene sile« ia odvzel skrb vsem tistim, ki v ukrepanju predsednika Eanesa tako radi vidijo vojaški socialistični prezidencia-lizem .
OD SOBOTE DO SOBOTE
Nedelja, 29. julij
Po štiridnevnem uradnem in prijateljskem obisku je odpotoval iz Jugoslavije predsednik Sej-šelske. republike France Albert Rene.
Ponedeljek, 30. julij
— Komite za družbeno planiranje in informacijski sistem je pregledal priprave na oblikovanje novih srednjeročnih načrtov ter ugotovil, da je stanje najbolj zaskrbljujoče v TOZD in, krajevnih skupnostih.
— V Beogradu se je sestala delovna skupina, ki pripravlja gradivo za 8. sejo CK ZKJ, na kateri bodo govorili o usposabljanju ZK za uresničevanje vodilne vloge v družbi.
Torek, 31. julij
— Izvršni odbor gospodarske zbornice Slovenije je pregledal podatke o letošnji zunanjetrgovinski menjavi ter opozoril, da bi bilo nujno sprejeti učinkovitejše ukrepe za spodbujanje izvoza in omejevanje uvoza.
— Zvezni izvršni svet je sprejel odlok o prepovedi uporabe pšenice za proizvodnjo krmil in za krmljenje živine.
Sreda, 1. avgust
— Potem ko so jugoslovanski letalski prevozniki 2K julija podražili prevoze na notranjih progah poprečno za 56 odstotkov, so jih od danes pocenili za 10 odstotkov.
Četrtek, 2. avgust
Izvršni sekretar predsedstva CK ZKJ dr. Aleksander Grlič-kov je v pogovoru za beograjsko televizijo spregovoril o aktualnih zunanjepolitičnih razmerah ter odnosih v neuvrščenem gibanju.
Med ljudmi v Črni gori
Dohiteti in prehiteti zamujeno
Janez Sever
Zdaj so že znane posledice katastrofalnega potresa, ki je 15. aprila prizadel Črno goro. Medtem ko strokovnjaki še vedno načrtujejo, kje in kako najučinkoviteje pomagati, Črnogorci pospešeno uresničujejo rešitve in način, da bi občane obvarovali še tragičnejših posledic. Med 400 inženirji in tehniki, ki so bili zbrani iz vse države, da bi takoj pomagali prizadetim občanom Črne gore, so bili tudi trije Celjani, ki so že doslej sodelovali pri reševanju tragičnih posledic potresov na Kozjanskem in v Posočju. Z enim izmed njih, Francem Klemenom-Mirom, članom Ingradovega projektivnega biroja, smo se pogovarjali ob njegovi tretji vrnitvi iz Črne gore.
Delali smo od zore v pozno noč
»Naša skupina je bila dodeljena v pomoč skupinam v Her-cegnovem, kjer smo klasificirali poškodbe zgradb v priobalnem območju. V glavnem so bili to domovi delavcev, ki so zaposleni na obali, in domačije kmetov v zaselkih pod Krivošijo. Vsi trije smo že videli posledice potresov na Kozjanskem in v Posočju, vendar smo bili kljub temu presenečeni. Naše delo se je raztezalo tudi na najsiromašnejša hribovita območja že tako nerazvite Črne gore, zvečine samo še s starci naseljene zaselke, ki so bili zgrajeni iz kamna in so v glavnem porušeni. Pretresljivo je bilo srečanje z vaščani Ubla, nekoč močne vasi z veliko šolo, v kateri poučuje učiteljica tri učence. Ali srečanje z 88-letno starko, ki živi z borno občinsko podporo in kozo na dvorišču ob kozji staji, vendar ne obupava. Presenetljiva je bila stoična mirnost, discipliniranost in potrpežljivost prizadetih ljudi. Kot 'primer naj povem, da smo v neki zaselek prišli pet dni zatem, ko so z buldožerji uspeli izkrčiti pot tovornjaku, ki je vaščanom kot prvo pomoč pripeljal več ton jabolk. Presenečeni smo ugotovili, da so bila ob našem prihodu še vsa jabolka nedotaknjena in spravljena v šoli. Ko smo ljudi spraševali, kako to, so nam povedali, da krajevna skupnost še ni dobila kriterijev za razdelitev... Enako je bilo z odejami.
Delali smo od zore v pozno
noč. S seboj smo pripeljali bivalno prikolico, ki nam je čez dan služila za pisarno, ponoči pa za bivališče. Čez dan smo evidentirali škodo, pozno v noč pa pisali zapisnike in drugo dokumentacijo.«
— Mesec dni po prvem obisku ste bili znova v Črni gori. Kako je bilo takrat?
»Prvo skupino smo sestavljali inženir Toman ter Ozebek, oba sta iz celjskega razvojnega centra in jaz, če ne štejemo domačina, geometra, ki se nam je pridružil v Hercegnovem. Obdelali smo 468 objektov. Ob drugem obisku je bil z mano še Šarič iz velenjskega Vegrada. Obdelovala sva dodatne prijave v občini Tivat. Od 3500 takšnih prijav smo jih obdelali 250.
Do takrat se življenjske razmere občanov v bistvu niso spremenile, če odštejemo že prejšnje preselitve v prikolice in šotore ter organizirano osnovno preskrbo prizadetih. Pri tem moram poudariti, da so vsi štabi — od tistih v krajevnih skupnostih do republiškega — z maksimalnimi napori uspeli vsem prizadetim oskrbeti najnujnejše po merilih, ki jih je takoj po potresu sprejela njihova republiška skupščina. To pravim zato, ker na vsem območju, kjer smo mi delali, nismo opazili niti ene izjeme ali nepravilnosti, da bi bil kdorkoli deležen česarkoli mimo sprejetih meril.
Tudi ob drugem obisku in, če hočete, ob tem zadnjem pred dnevi, se razmere niso spremenile. Ljudje še vedno bivajo zve-čina na planem, razen v primerih, ko so si lahko popravili manj poj škodovane hiše. Toda že prya skala, ki se odkruši v steni in zdrvi v dolino, požene na plan slehernega občana. To kaže, kolikšen šok so prizadeti doživeli.
Skupščina Črne gore je sprejela tudi sklep o enotnih kriterijih stanovanjske in druge gradnje. Gre tudi za varnostna merila, zaradi katerih ne smejo nič sanirati ali graditi na novo, dokler občine nimajo izdelanih seizmičnih in geoloških dokumentacij. Tudi ob zadnjem obisku občine še niso imele denarja, da bi te dokumentacije naročile, zato je med ljudmi upravičena bojazen, da bo prihodnja zima prenekatero
družino našla v zasilnem bivališču.«
Hitra pomoč — dvakratna pomoč
— Dejstvo je, da črnogorska gradbena operativa sama ne bo mogla učinkovito opraviti vsega. Kako se naša gradbena podjetja vključujejo v reševanje posledic tega katastrofalnega potresa?
»Kot vem, tečejo pogovori o gradnji sto stanovanj, ki naj bi jih v Cetinju gradili slovenski gradbinci, združeni v GIPOS. O tovrstnih konkretnih in načrtovanih akcijah so se šele zdaj začeli pogovori med posameznimi vodstvi republik in združenj. Ne gre za samo gradnjo. Črnogorci ne želijo ponoviti nekaterih napak, zato so vse moči doslej usmerili v pripravo načrtov, analiz in raziskav. Kratkoročno gledano je to izgubljen korak, dolgoročno pa edino pravilno. Zdaj gre samo za to, da bi dohiteli izgubljeni korak. Kaže, da jim bo to uspelo.«
— Med delom ste, kot ste dejali, doživeli tudi prijetne stvari. Na kaj ste mislili?
»Med drugim na srečanja s Petrom Vasiljevičem, nekdanjim borcem 3. bataljona Šercerjeve
brigade in njegovim opisovanjem pohoda naše Štirinajste. Odkar je slekel uniformo, ni več zapuščal Črne gore, tako da je izgubil tudi stik z nekdanjimi slovenskimi partizani. Enako usodo je doživel tudi Jovo Rosnič-Arti-Ijerac, ki je po begu iz zapora v Parmi šele v Gorskem Kotarju naletel na zvezo s partizani in se v Lokvah pridružil Štirinajsti. Tudi on je izgubil zvezo z nekdanjimi slovenskimi soborci. Težko je ponoviti tiste ure v redkih nočeh, ko smo lahko skupaj obujali spomine in iz njegove pripovedi določali kraje ter ljudi, s katerimi se je bojeval. To so srečanja, ki ostajajo dolgo v spominu. Ob njih se zaveš, kako smo v resnici povezani. Če bi mi kdo doma pripovedoval, kako bom v tistem črnogorskem skalovju, v nekem zaselku, do katerega prideš po kozji stezi, srečal ostarelega možakarja, ki mi bo opisoval Jur-klošter ali Paški Kozjak, bi se samo nasmehnil...«
Redki trenutki zadovoljstva; srečanje s Petrom Vasiljevičem, nekdanjim borcem Šercerjeve brigade.
Poleg že omenjenih 109 skupin strokovnjakov iz vse Jugoslavije pri ugotavljanju poškodb in škode je sodelovalo še 17 specializiranih skupin strokovnjakov.
Vsi skupaj so pregledali 45.974 objektov. Za uporabljive so označili 11.683 objektov (8165 jih je brez poškodovanih konstrukcij in 7863 z manjšimi poškodbami konstrukcij).
Začasno neuporabnih je 8553 objektov (5057 s poškodovano konstrukcijo in 3496 s težko poškodovano konstrukcijo).
Neuporabnih je 9724 objektov (5315 hudo poškodovanih, 2907 delno porušenih in 1502 popolnoma porušenih). Večinoma gre za stanovanjske objekte, 37.414, od tega je kar 90 odstotkov zasebnih hiš.
Strokovnjaki so z rdečo barvo (neuporabno) označili 14.480 stanovanj. V mestih 6689 in v vaseh 7791 (zasebnih 4683 in 2006 družbenih).
Z rumeno barvo (začasno neuporabno) so označili 8689 stanovanj: v mestih 1930 in v vaseh 6759.
Z zeleno barvo (uporabno) so označili 6732 stanovanj. Od tega v mestih 3760 in v vaseh 2972. V štirinajstih občinah, brez občin Plav, Rožaj in Šavnik, je potres porušil 79 šolskih zgradb, bolj ali manj pa poškodoval 47 matičnih osnovnih šol in 76 področnih,
katerih skupna površina znaša 143.677 kvadratnih metrov.
Porušenih je tudi 15 zgradb srednjih, višjih in visokih šol s skupno površino 28.000 kvadratnih metrov. Prav tako je bolj ali manj poškodovanih še 17 šolskih objektov, tako da je neuporabnih nadaljnjih 53.477 kvadratnih metrov. Od 74 zgradb kulturnih ustanov je 19 porušenih, 25 teže in 30 laže poškodovanih. Poleg izgube 72.163 kvadratnih metrov površin je znatna škoda tudi na opremi. V veliki meri so bili prizadeti tudi kul-turno-zgodovinski spomeniki. Tako je 145 porušenih, 75 delno, 171 težko in 138 laže poškodovanih. Potres, ki je ogroženo območje prizadel še 24. maja, je število poškodovanih kulturno-zgodovinskih objektov še povečal na 621. K temu moramo dodati še približno 10.000 različnih kulturno-zgodovinskih vrednot, ki so jih po potresu morali spraviti iz porušenih ali prizadetih zgradb in so zdaj zaradi neustreznih deponiranj v nevarnosti. Poleg tega je porušenih še 14 telovadnic in eno igrišče, poškodovanih pa 11 telovadnic in 13 igrišč oziroma bazenov. Vse navedene številke pa niso popolne, saj gre za podatke, ki so jih strokovne službe posredovale prve dni junija, ko strokovne službe še niso mogle vsega evidentirati.
Ali se pogovarjata kot oče in sin, ali kot brigadirja?
Med brigadirji mladinske delovne brigade »Bratstvo —enotnost« iz Kosova
\
Nevsakdanja brigadirja Posočja ’79
Andrej Agnič
. §.
V drugi izmeni zvezne mladinske delovne akcije Posočje 79 so imeli dva prav zares nenavadna brigadirja. Prvi je bil prav gotovo najmlajši, saj mu še deset let ni. Drugi pa je vsaj po letih med najstarejšimi, če ne celo pri tridesetih letih najstarejši. Oba sta bila letos prvič na delovni akciji. Morda še to, da sta oče in sin. Fejzo (starejši) in Baškim Kam-beri sta bila brigadirja MDB Bratstvo - jedinstvo iz občine Dragaš na Kosovu.
»Že dolgo sem si želel na delovno akcijo,« je začel Fejzo »vendar doslej nisem imel priložnosti. Iz naše občine, ki leži v osrčju Šare, ob albanski meji in
*	H
je med najmanj razvitimi na Kosovem, je ta brigada šele druga, ki smo jo organizirali. Veliko sem bral in slišal o delih brigadirjev in kot novinarja (Fejzo je namreč dopisnik dnevnika Jedinstvo iz Prištine), me je še posebej zanimalo, ali je res, kar pišejo in pripovedujejo. Se v brigadi res toliko naredi, je disciplina, športno, kulturno inpolitično življenje zares tako, da delovne akcije upravičeno imenujemo šola mladih ljudi? Priznati moram, da v pisanje o brigadah nisem v celoti verjel. Danes pa sem o tem prepričan. Še premalo pišemo! Posebno v naši občini bomo morali še veliko storiti. Že
to, da v v naši brigadi ni deklet, pove dovolj. Predsodki pač! Po vsem, kar sem videl, pa bi svojo hč er, če bi jo imel, brez skrbi poslal v brigado. Zares, premalo naši ljudje vedo o delu in življenju v brigadi.
Prišel sem delat, spoznavat in se tudi učit. Prav zato sem vzel s seboj tudi sina. Čeprav je še zelo mlad, se je dobro znašel, pridno dela, kolikor pač more, in vsi ga imajo radi. Predvsem pa, kar je najbolj pomembno, spoznal je življenje v brigadi in, kot vidim, se j£ nanj tudi navadil. Skupaj se učiva in doma bova imela kaj povedati.«
»Zelo sem vesel,-da sem šel z
očetom,« je zatrdil Baškim ali, kakor mu pravijo v brigadi, »mali«. Prvič sem videl Slovenijo in reko Sočo, o kateri smo se učili v šoli. Delo na trasi je res težko in ko ne morem več z lopato ali krampom, nosim vodo žejnim tovarišem. Posebno pa mi je všeč popoldne v naselju. Brcamo žogi, igramo badminton, urejamo dvorišče in še veliko drugih zanimivih stvari. Nekajkrat smo šli tudi na izlet. Tudi nove prijatelje iz drugih brigad že imam. Ni mi žal in še bom šel v brigado.«
»Zadovoljna se vračava,« je na (joncu v ynenu obeh zatrdil oče Fejzo. »In tudi mnogo bogatejša.«
Spoštovanje dogovorjenega — pomeni pocenitev Dvomov ni več: aluminij bomo v Sloveniji še proizvajali
Kadri	Rešitev za najmanj deset let
resna ovira?
Ciril Brajer
Boris Rugelj
t
Pooblaščeni podpisniki so konec julija podpisali družbeni dogovor o racionalizaciji stanovanjske graditve v SR Sloveniji. Če bo družbeni dogovor zaživel, bodo ustvarjeni pogoji za zmanjševanje stroškov gradnje in uporabe stanovanj ter naselij, ne bo pa zato nič manjša gradnja in uporabna vrednost, kakovost, funkcionalnost in humanost, saj bodo upoštevali dogovorjene standarde.
Družbeni dogovor naj bi zagotavljal uresničevanje srednjeročnih načrtov stanovanjske graditve na najbolj možen način, pogoji gospodarjenja v stanovanjskem gospodarstvu naj bi se postopno izboljšali, proizvodnja oziroma gradnja stanovanj pa bi bila intenzivnejša. Pomena, ki ga ima to področje za življenske pogoje delavcev in občanov ter za njihovo gospodarjenje, menda nima smisla posebej poudarjati. Kaže pa poudariti, kako odgo-vorpo se morajo udeleženci dogovora lotiti uresničevanja nalog, ki so jih prevzeli na tem področju.
V tekočem srednjeročnem obdobju bo 'gradnja stanovanj »pogoltnila« več kot 37 milijard dinarjev, z doslednim uresničevanjem vseh nalog in ukrepov, ki jih predvideva družbeni dogovor pa bi menda lahko prihranili kar 10 odstotkov — to pa je 370.000 kvadratnih metrov oziroma približno 6.000 novih stanovanj. Izredno pomembno vlogo igra seveda tudi čas, saj nas pobegla inflacija priganja, da poleg tehnološke vse bolj upoštevamo tudi to razsežnost. Podaljšanje gradnje 5.500 stanovanj v treh ljubljanskih soseskah poveča stroške vsak dan kar za približno 2 milijona dinarjev. ‘
Že te številke kažejo, kako so predvideni ukrepi nujni in kako hitro in odgovorno se jih velja lotiti. Dosledno moramo uresničiti prav vse, kar lahko poveča produktivnost dela vsakega udeleženca v tem celovitem procesu in zniža stroške gradnje — še posebno, ker bodo pogoji še težji kot doslej. Tudi v naslednjem obdobju bomo morali namreč doseči vsaj enak obseg graditve stanovanj s sredstvi, združenimi iz čistega dohodka tozd in ostalih virov.
Veliko dela bo zahteval tudi , nadaljnji razvoj delegatskih odnosov v samoupravnih stanovanjskih in komunalnih skupnostih, ki bo moral zagotoviti enakopravno uresničevanje interesov porabnikov in proizvajalcev stanovanjskih dobrin. Prav tako pomembna naloga je planiranje stanovanjskega in komunalnega gospodarstva na srednjeročnih in dolgoročnih osnovah, kar bo zagotovilo kontinuiteto racionalizacije stanovanjske graditve. V teh procesih bo treba dosledno razviti dohodkovne odnose na osnovah zakona o združenem delu, saj kljub plohi besed presneto malo za to tudi storimo. Od razvoja dohodkovnih odnosov je tesno odvisen proces integracije v gradbeništvu, kar spet pomembno vpliva na racionalizacijo stanovanjske graditve. Še zdaj se namreč otepamo podjetniške miselnosti, lokalističnih teženj, obrtniške organizacije te dejavnosti... Na industrializacijo stanovanjske gradnje lahko dobro vpliva razvojno raziskovalno delo, ki nam pa spet šepa — edina svetla izjema je Gradbeni center Slovenije. Uspešna industrializacija bo prav gotovo povečala akumulativnost gradbeništva. Zavedati se namreč moramo, da opremljenost slovenskega gradbeništva vse bolj peša, razpoložljiva oprema je amortizirana več kot 70-odstot-no.
, Racionalizacijski ukrepi niso nič manj pomembni pri vzdrževanju in gospodarjenju s stanovanji. V naši republiki jih imamo zdaj 528.000, od tega 364.000 v družbeni lasti, kar je vsekakor veliko družbeno gospodarstvo, vredno vse pozornosti.
Uresničevanje teh ciljev pa bo oviralo pomanjkanje kadrov, katerih število in strokovnost sta vse manjša. Izkazalo se je celo, da učni in študijski programi ne ustrezajo več družbenim potrebam. Res je, da v strukturi cene stanovanja urbanistična in ostala tehnična dokumentacija ne predstavlja več kot 2 odstotka, vendar je vpliv strokovnih kadrov na končno ceno bistveno večji in jim velja posvetiti posebno pozornost.
Na Hrvaškem spet aktualno:
Gradbena renta
Pred nedavnim so na Hrvaškem z dnevnega reda saborskih zborov umaknili osnutek zakona o komunalnih dejavnostih, predvsem zavoljo premalo jasne formulacije nadomestila za uporabo gradbenega zemljišča.
V osnutku zakona o komunalnih dejavnostih piše, da vsebuje nadomestilo za uporabo gradbenega zemljišča sredstva za zadovoljevanje skupne porabe, del sredstev, ki so potrebna za ureditev gradbenega zemljišča kot tudi ža višjo stopnjo opremljenosti, ter končno sredstva za ureditev novega gradbenega zemljišča. Očitna je torej dokajšnja zapletenost nadomestila. Hkrati predlog za sprejetje zakona o prostorskem planiranju navaja, da sredstva, potrebna za zemljišča, zagotavlja občina. Za to naj bi porabljala del nadomestila, ki
ga doseže ob dajanju v uporabo gradbenega zemljišča, kot tudi za pripravljanje zemljišča, ki ’ga plača investitor.
Osnutek predloga zakona o gradbenem zemljišču pa navaja, da vsebuje nadomestilo, ki se za to zemljišče daje prejšnjim lastnikom, del sredstev, porabljenih za ureditev na tej lokaciji, kot tudi povečano vrednost zemljišča glede na njegov prirodni položaj.
To dokazuje, da je treba razjasniti pojme. Končno pa: po kakšni logiki so uporabniki gradbenega zemljišča dolžni v enkratnem znesku financirati razširjeno reprodukcijo? Ali ne bi bilo bolj normalno, če bi to breme stalno in solidarno nosili vsi uporabniki urejenega gradbenega zemljišča, ne glede na to, kdaj je objekt zgrajen?
V. O.
Dvojbe o tem, ali kaže v Sloveniji še naprej razvijati proizvodnjo in primarno predelavo aluminija, praktično ni več. Konec julija je IS SR Slovenije pregledal analizo razvojnih usmeritev aluminijske industrije v naši republiki, ki jo je izdelala za to nalogo ustanovljena komisija pri republiškem organu in podprl razvojne načrte in možnosti, nakazane v tem elaboratu. Seveda to ne pomeni, da čez deset ali petnajst let nemara spet ne bomo razmišljali o smotrnosti razvoja te dejavnosti. Osnovna parametra rentabilnosti in s tem upravičenosti takšne proizvodnje (ki sta že doslej burila in delila duhove na dva tabora), cena električnega toka in boksita ter možnost preskrbe tako z energijo kot surovino — sta slej ko prej zelo nestalni vrednosti. Kot vemo, je v Sloveniji v bližnji preteklosti v Kidričevem nastajala velikanska gospodarska škoda, ker so morali zavoljo redukcij električnega toka ugašati peči v elektrolizi. Toda danes in v bližnji preteklosti se glede na energetsko situacijo v Sloveniji ni treba pretirapo bati težav v proizvodnji aluminija. Poleg tega predelovalci v Sloveniji zdaj precejšnje količine aluminijastih polizdelkov uvažajo, zlasti tiste z visoko stopnjo predelave. Tako so potrebe industrije po aluminiju v Sloveniji in Jugoslaviji trenutno večje, kot ga lahko ponudijo domači predelovalci (zlasti še, ker ne morejo ponuditi alu-
minija v vseh tistih oblikah, ki ga industrija potrebuje).
Zavoljo tega so tudi slovenski (in številni jugoslovanski) porabniki aluminija zadovoljni, da se bodo s polizdelki aluminija oskrbovali doma (čeprav je slovenski aluminij nekaj dražji, kot iz drugih jugoslovanskih »virov«) in so pripravljeni s TGA podpisati samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev za modernizacijo (in povečanje) proizvodnje aluminija. Ta sporazum v bistvu omogoča gradnjo večje in modernejše elektrolize glinice v Kidričevem, kajti stroški bodo presegli 3,3 milijarde dinarjev, v času razprav in razmišljanj ali bi povečali proizvodnjo aluminija ali ne, pa so se povečali za približno eno tretjino. Brez soudeležbe porabnikov aluminija oziroma aluminijastih profilov, teh je v Sloveniji 60, ki bodo s pomočjo svojih temeljnih bank skupno prispevali približno polovico vseh potrebnih sredstev, nove elektrolize v Kidričevem nikakor ne bi mogli zgraditi. Čez dober mesec dni se bodo porabniki aluminija iz Slovenije skupaj s TGA (omeniti velja, da ponujajo svoja sredstva tudi porabniki iz drugih republik začeli dogovarjati o podrobnostih soudeležbe pri investiciji — o dohodkovnih odnosih.
Ko že pišemo o finansiranju gradnje nove elektrolize v TGA naj omenimo, da bo kolektiv sam zbral 400 milijonov dinarjev ter
da se bo v kar največji možni meri »otepal« mednarodnih posojil, zavoljo katerih bi moral izvažati aluminij. Prav tega, da bi namreč morali izvažati aluminij v večjih količinah, obenem pa ga za potrebe domače industrije uvažati, so se mnogi v Sloveniji bali. Z aluminijem bi namreč — posredno — izvažali velike količine relativno cenene električne energije, ki bi nam sicer drugje še kako prav prišla. Zdaj je ta bojazen, kot kaže, povsem odveč.
Investicija v TGA naj bi bila zaključena v letu 1983. Sedanji obseg proizvodnje aluminija se bo z njo skorajda podvojil (od 44.000 ton na 83.000 ton letno) in bo, tako sodijo v TGA, vsaj za deset let pokril potrebe slovenske industrije (in sovlagateljev iz drugih republik). V TGA pa že gradijo livarno, ki bo začela z delom predvidoma spomladi prihodnjega leta. V celoti dokončana pa naj bi bila leto dni kasneje. V njej naj bi izdelali okoli 20 tisoč ton raznih aluminijastih polizdelkov za potrebe aluminijske industrije (pretežno za Impol) in s tem močno skrčili obseg uvoza aluminijskih polizdelkov. Ta naložba bo veljala 400 milijonov dinarjev, gradijo pa jo v okviru sozd Unial.
Se velja omeniti, da bo nova elektroliza koristila ne samo industriji (večja preskrba ob nižjih proizvodnih stroških za tono aluminija), pa tudi 500 delavcem, ki sedaj delajo v elektrolizi. Sedaj elektroliza ni namreč kar
tako dobila vzdevek »tovarna invalidov«, saj je v TGA kar okoli 150 delovnih invalidov (z odločbo zdravniške komisije o slabši delovni zmožnosti), vsaj toliko pa je »kandidatov«, kot nam je nekolikanj pikro dejal pred časom eden izmed delavcev v elektrolizi (podatek je potrdil tudi direktor TGA). Za boljše razumevanje teh podatkov: pred mesecem dni je republiška zdravstvena inšpekcija prepovedala nadaljnje delo v elektrolizi zavoljo nezdravih pogojev dela. Vendar je delovna organizacija ob velikem razumevanju republiškega sekretariata za zdravstvo in sekretariata za delo (ter ob trdnih obljubah, da bo storila vse, kar se da, da bi omilila škodljive delovne pogoje) kljub prepovedi le dobila dovoljenje, da z delom v elektrolizi nadaljuje. Komentar k temu seveda ni potreben, dodamo pa lahko, da v novi elektrolizi zavoljo spremenjene tehnologije praktično ne bo več izparevanja plinov in prahu v prostoru, kjer bodo delavci.
Ptujska »Delta« pred novo delovno zmago
Nov obrat — več kot milijon srajc
Franjo Ftovnik
Pred kratkim smo obiskali delovni kolektiv ptujske Delte. Delta je v zadnjih letih dosegla zares dobre razvojne in poslovne rezultate. To je še toliko bolj razveseljivo, če vemo, da je ravno teksilna industrija, seveda pa tudi »Delta«, doživljala hude gospodarske težave.
V Delti se nič kaj radi se spominjajo obdobja od 1968. do 1973. leta, ko se je Delta, katere začetki segajo tja v leto 1921, znašla v hudih finančnih težavah. Tedaj namreč tudi pridnost in prizadevnost delavcev ni več zalegla. S starimi stroji in utesnjenimi prostori ni bil več mogoč korak z razvijajočo se sorodno industrijo.
Navkljub težavam delavci niso obupali. Preudarno so se odločili, da bodo začrtali svoji tovarni in sebi novo razvojno pot. Iskali so močnejšega partnerja in ga tudi našli v delovnem kolektivu LABOD iz Novega mesta, s pomočjo katerega so takoj izdelali sanacijski in razvojni program ter ga, seveda z izdatno pomočjo Laboda, tudi pričeli uresničevati.
Takoj po združitvi z Labodom, 1. 1973, so se krepko spoprijeli z novifni nalogami. Med drugim so zamenjali oziroma nakupili nove moderne stroje, uvedli so Labodovo tehnologijo dela, funkcionalno preuredili proizvodne prostore, hkrati pa uvedli tudi stimulacijo na preseganje delovnih norm. Naj povemo, da je Delta že sredi leta 1974 uspela doseči Labodove norme. Pred tem pa je
storilnost znašala le 63 odstotka Labodovih norm. Sicer pa tudi na usposabljanje zaposlenih niso pozabili, saj so to med drugim zahtevali tudi sodobni stroji.
Z boljšo produktivnostjo in boljšo delovno disciplino se je izboljšal tudi standard zaposlenih.
Po združitvi so tudi precej zmanjšali število administrativnega, se pravi neproduktivnega kadra. V skupnih službah »o organizirali nabavo in prodajo izdelkov na domača in tuja tržišča. Poleg tega so se v okviru delovne organizacije Laboda samoupravne^ dogovorili za nekatere notranje rešitve, ki dajejo garancijo za večjo socialno var-
nost. Seveda pa Delta, ki je TOZD Laboda, kljub uspehom ne more iz svoje tekstilne kože. Tako so osebni dohodki znašali v prvih petih mesecih letošnjega leta le 4.735 dinarjev, kar je le nekaj nad 75 odstotkov poprečnega OD v gospodarstvu v SR Sloveniji: Razumljivo je, da je določena razlika realna glede na kvalifikacijsko strukturo zaposlenih, kljub temu pa glede na draginjo še odločno prevelika.
Naj ob zaključku zapišemo, da je delovni kolektiv ptujske Delte pred novo delovno zmago, kajti ob letošnjem prazniku občine Ptuj, ki ga praznujejo 8. avgusta v spomin na padle borce prve
Slovenskogoriške čete, bodo izročili namenu zadnji objekt — tretjo fazo izgradnje nove tovarne. Prvi del so izročili namenu 8. marca 1975, leta — za dan žena.
Gradnja zadnjega dela tovarne bo veljala skupaj z opremo kar nekaj več kot 17 milijonov dinarjev. In kar je pri tem še najpomembnejše, v novi tovarni bo dobilo delo še sto žensk. To pomeni velik korak v razvoju in hkrati tudi delovno zmago za celotno ptujsko občino. Poslej bodo v Delti izdelovali še več srajc. Sicer pa naj povemo, da v Delfi že sedaj izdelajo blizu 5000 srajc dnevno, v dveh izmenah, oziroma letno več kot milijon srajc in druge konfekcije.
Sindikati po Jugoslaviji
DE
4. avgusta 1979
stran 8
V turistični ponudbi za domačega gosta kar po starem
Rezervni
gost
Sindikati občine Čačak o bolniških izostankih
»Bolniške« na prepihu
Vukašin Miljevič
Za zdaj, na vrhu turistične sezone, ne moremo biti povsem zadovoljni z rezultati turističnega gospodarstva, še zlasti, če jih primerjamo z lanskimi rekordnimi. Kaže, da napovedanega novega rekorda letos ne bo.
Zato so v trenutku, ko ni pričakovanega števila tujcev, v naših turističnih krajih oči hotelirjev in gostincev znova usmerjene v domače goste, ki so, naj se spomnimo, bili lani nezažel eni, ko je turistična sezona dosegla vrh. Našim gostom so takrat iz posameznih jadranskih turističnih središč odkrito sporočali, naj ne prihajajo, ker da je vse prodano tujcem. Na to zdaj pozabljajo in našim delovnim ljudem sporočajo: »Pri nas je še prostor, pridite, saj vi ste najboljši gostje!«
Najverjetneje bodo domači t gostje v mnogih krajih tudi letos rešili turistično sezono. Zaradi povečanja življenjskih stroškov, še bolj pa zaradi višjih cen turistično gostinskih storitev pa je za mno ge naše delovne ljudi odhod na Jadransko morje, v zdravilišče ali v planinska letovišča ne le drag, ampak celo nedosegljiv luksuz.
Za veliko domačih gostov je zato najbolj privlačen počitniški dom lastne delovne organizacije, če ga seveda ima. Letovanje v takem domu je pogosto podprto z regresom, za tiste z nižjimi prejemki ali slabšega zdravja pa stroške nosijo z znatnim deležem ali pa v celoti sindikalne organizacije.
Počitniški domovi imajo v Jugoslaviji približno 150.000 ležišč. Tega seveda ni mogoče podcenjevati, niti zanemarjati. Druga temnejša stran te medalje je to, da imajo poprečno samo po 12 ležišč. To pomeni, da v mnogih počitniških domovih ni pro-
stora za vse delovne ljudi, ki bi želeli tam letovati, če že ne zmeraj udobno, potem vsaj poceni. To potrjujejo tudi podatki ankete, ki so jo izvedli na Jadranu. Med domačimi turisti je vse manj neposrednih proizvajalcev, delavcev, ki jim je oddih najbolj potreben. In katerim so navsezadnje počitniški domovi tudi namenjeni.
Slabša se torej socialna struktura domačih turistov. Tudi v prihodnje, pravijo strokovnjaki, moramo računati s takšno težnjo. Mnogi počitniški domovi bodo zaprti ne samo zaradi tega, ker so majhni, in s tem tudi neracionalni, ampak tudi zato, ker kot takšni ne dajejo niti osnovnih možnosti za oddih.
Dejstva, da je precej razlogov za nezadovoljstvo nad številom, velikostjo in udobjem počitniških domov, so delno krive tudi sindikalne organizacije, vendar ne samo le-te. Domači turizem je tako rekoč naš pastorek. Nekatere znanstvene analize in študije neizpodbitno kažejo, da so poslovni rezultati domačega turizma zares skromni. Naložbe so manjše od planiranih, pa tudi ambicije hotelirjev in gostincev so obrnjene k tujskemu turizmu. Ob takšni enostranski turistični politiki pa še zdaleč ni pričakovati rezultatov, kakršne bi lahko dosegli, ko bi obenem dobro organizirali tudi turistično ponudbo, ki bi bila sprejemljiva za domačega gosta.
Da je skrajni čas za to, da začnemo razmišljati tudi o tem, je nauk lanska pa tudi letošnja sezona. Jugoslovani več kot polovico deviz, ustvarjenih s turistično dejavnostjo, porabil mo v tujini, kjer smo zmeraj še kako dobrodošli. V Grčiji so na primer Jugoslovani celo najboljši gostje.
TJE
PRAVKAR IZŠLO!
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je izšla nova knjiga:
Dr. Vladimir Štambuk:
KIBERNETSKA
Možnosti in stvarnost
Knjiga vas želi seznaniti s temelji kibernetike in opozoriti predvsem na nujnost kritičnega odnosa marksizma do kibernetike, kar pravzaprav pomeni, da moramo znova razmisliti o vseh prednostih pa tudi o vseh pomanjkljivostih kibernetike kot discipline, kadar jo uporabljamo pri proučevanju družbe.
CENA: 250 din.
Knjigo lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo____izvod(ov) knjige
KIBERNETIKA
Naročeno nam pošljite na naslov: ......................
(ulica, poštna št. kraj)
Naročeno, dne: ..............
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
(podpis naročnika)
. . . .Žig
Zoja Jovanov
Izmed 35 tisoč zaposlenih v čačanski občini jih je bilo lani zaradi bolezni vsak dan odsotnih z dela približno 2 tisoč. Torej toliko, kot šteje kaka večja delovna organizacija. O posledicah in vzrokih takega stanja smo se pogovarjali s strojnim inženirjem Dragoslavom Petkovičem, ki je predsednik občinskega sindikalnega sveta, v tej občini.
— Lani naj bi bila stopnja izostankov zaradi bolezni nižja kot 4 odstotke, znašala pa je 5,5 %. Največ so izostajali delavci velikih kolektivov. V tovarni rezalnega orodja Cer in tovarni papirja Litopapir je odsotnost znašala 8 do 9,3 %, v »Prvem oktobru« pa celo 20,5 %. Povečano število izostankov z dela je v skladih zdravstvenega zavarovanja in v TOZD povzročilo izgube v višini 100 milijonov dinarjev, nam je povedal Petkovič.
— Ali so bili delavci lani resnično bolj bolni kot leto poprej?
— V to bi malokdo verjel. Prej gre za navado, da se za opravljanje zasebnih zadev delavec zateče k zdravniku. Zaradi tega je bilo število izostankov z dela do 30 dni prejšnje leto večje kot pa kdaj doslej.
— Mislite s tem na neopravičene izostanke zaradi bolezni?
— Da. Vsi vedo, kdo in kdaj, čeprav je zdrav, izkoristi dozdevno bolezen, vendar nihče proti temu ne ukrepa. Zdi se mi, da delovne organizacije še ne zbirajo podatkov o številu neopravičenih izostankov, ker so simptomi za to »bolezen« nestimulativna delitev osebnih dohodkov, slabi medsebojni odnosi, slabe delovne razmere, nedisciplina pri delu in podobno. Res pa je, da so v nekaterih kolektivih ustanovili komisije za preverjanje stanja »bolnikov«, vendar so jih kmalu ukinili.
— Zaradi česa?
— Člani komisij so opravljali menda najbolj nepriljubljeno samoupravno nalogo in so bili često v neugodnih situacijah, delavci so jim grozili, ko so jih vse zdrave zalotili na poljih, gradbiščih ali pa v zasebnih obrtniških delavnicah. Menim, da je lažna solidarnost zaposlenih s temi »bolniki« največja ovira za javno identificiranje neupravičenih izostankov z dela.
— Ali obstaja možnost, da bi te vrste izostanke odpravili?
— Vzroke »bolezni« neopravičenih izostankov je treba iskati v subjektivnih pomanjkljivostih TOZD. Možno jih je odpraviti predvsem z odločno akcijo sindikata. Prav vzroki teh dozdevnih
bolezni so v pristojnosti dejavnosti sindikata. Pri odpravljanju neupravičenih izostankov zaradi bolezni bi morali sodelovati tudi zdravstveni delavci. Potrdilo o bolezni delavec dobi od zdravnika vse preveč pogosto zelo zlahka.
— Ali to pomeni, da so zdravniki krivi, da je vse več izostankov z dela zaradi dozdevne bolezni?
— Samo »po sili« slabe organizacije dela zdravstvenih služb. V občini je zelo slabo razvita preventivna zdravstvena zaščita. Imamo samo 5 specialistov medicine dela, torej po enega na 7 tisoč delavcev. Zakon o zdravstvenem varstvu v Srbiji pa predvideva enega zdravnika na največ 1.500 zaposlenih. Tudi zdravnikov splošne prakse je premalo.
— Sodeč po številu bolniških izostankov pacienti, kot kaže, dobro izkoriščajo zdravstveno službo?
— Ta »izraba« pogosto meji na zlorabo. Tako na primer, ker v zdravstvene knjižice ne vpisujejo podatka o ambulanti in ječečem zdravniku, imajo nekateri delavci kartone skoraj v vseh zdravstvenih ustanovah v občini. Če jim neki zdravnik ne odobri bolniške, gredo k drugemu, tret-
jemu... dokler ne uresničijo svoje »potrebe«.
— Česa se je ob tem lotil sindikat?
— Konec prejšnjega meseca smo sprožili skupaj s samoupravno interesno skupnostjo za zdravstveno akcijo, da bi se zmanjšalo število izostankov zaradi dozdevne bolezni. V prihodnje bodo zdravstvene ustanove enotno vodile evidenco 6 pacientih, zdravniki splošne prakse pa bodo odobravali bolniške samo do 30 dni. To je samo del ukrepov, s katerimi smo izostanke z dela zaradi bolezni postavili pod kontrolo zdravstvenih delavcev in sindikata. O izvajanju ukrepov bomo razpravljali jeseni, pa tudi imeli bomo o čem, saj so se stroški za bolezni v treh mesecih tega leta povečali na četrtino.
Ni poletna tema, ampak trpka resnica
Sence rožnatih perspektiv
Slobodan Vasič
Počasi se neizogibno približuje dan, ko bodo statistiki morali strniti obračune in objaviti podatke o tem, s kakšnim uspehom ali neuspehom uresničujemo družbeni dogovor o razvoju kmetijstva in živilske industrije. Ta družbeni dogovor, znan z imenom »zeleni načrt«, ima svoje časovne okvire. Z njim je zajet pospešen razvoj omenjenih vej od leta 1976 do leta 1980.
Tvorci zelenega načrta so imeli svojčas, takrat, ko so ga pripravljali, rožnat občutek o prihodnosti in zato so napovedovali, da bodo s tem obsežnim načrtom pri
omenjenem časovnem obdobju zagotovili toliko hrane in tako bogat jedilnik, da bo edini izhod v izvozu!
Žal so od lepih želja ostale po treh letih stvarne številke, ki pa so trde: skupna kmetijska proizvodnja je naraščala po stopnji 2,1 %, čeprav je zeleni načrt predvideval 4%. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da sta v skupni kmetijski proizvodnji skoraj enako zaostala zasebni in družbeni sektor. Po svoje je ilustrativen podatek, da je razen v sadjarstvu le še v proizvodnji pijač in tobaka dosežen kakšen
odstotek več, kot je bilo predvideno. Ni treba biti kaj posebej pronicljiv in ugotoviti, da poraba »strupa« napreduje, v škodo »meda in mleka«.
Eno od pojasnil, zakaj smo odpovedali v celotni kmetijski proizvodnji, vsebuje trditev, da podpisniki dogovora o razvoju kmetijstva in živilske industrije niso spoštovali dogovorjenega. Namesto da bi vse republike in pokrajini formirale svoje rezerve hrane, so se nekatere izmed njih temu enostavno izognile in se naslonile na rezerve v tujih prehrambenih skladiščih.
Preživelo razmišljanje, da bo žit dovolj samo, če jih bo dovolj v Vojvodini, razburi prav kmetovalce te pokrajine. Zato od tam tudi prihajajo opozorila 6 nespoštovanju dogovora. Doseženo je bilo, na primer, soglasje, da bodo vse republike in pokrajini vsako leto do 15. oktobra določile cene kmetijskih proizvodov za prihodnje leto. Takšen dogovor je bil, namesto lani, dosežen šele letos februarja. Torej, kar s štirimi meseci zamude! Polja in tisti, ki jih obdelujejo — destimulirani »nosilci zelenega plana« — zaradi tega najbolj trpijo.
Svet Zveze sindikatov Hrvaške
Primeri, ki bi bili lahko nevarni
Vukašin Miljevič
Pri razpravi o stabilizaciji in o vzrokih, ki so povzročili motnje v gospodarskih tokovih, so v vseh naših republikah in pokrajinah ugotovili, da je precej delovnih organizacij, kjer so izplačevali neopravičeno visoke osebne dohodke. Ne gre samo za elektro gospodarstvo ali predelovalce nafte, čeprav so temeljne organizacije združenega dela iz njihovih vrst najpogosteje omenjene. Podobni pojavi so tudi v nekaterih drugih gospodarskih vejah.
Pokazalo se je, da so v števil-
nih delovnih organizacijah, ki so celo podpisale panožne samoupravne sporazume o dohodku, prekr šili prevzete obveznosti. S tem pa seveda ne kršijo samo samoupravnih norm ravnanja, ampak tudi odnose v delitvi skupnega družbenega dohodka.
Prav zato je svet Zveze sindikatov Hrvaške začel ugotavljati v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih, kako izvajajo republiški družbeni dogovor o dohodku (ki vse zavezuje), in pa-
nožne samoupravne sporazume o dohodku in osebnih dohodkih.
Ni nobenega dvoma, da bi bilo
za dinamičen . proces graditve naše samoupravne družbe zelo nevarno, če bi brez odgovornosti, nepremišljeno kršili samoupravne in družbene dogovore. Institucija dogovarjanja in sporazumevanja bi izgubila ugled, s tem pa bi ustvarili možnosti, da bi klicali na pomoč državne organe, naj namesto s samoupravnimi uredijo odnose v združe-
nem delu z etatističnimi metodami.
Zato morajo biti sindikalne organizacije in sindikat v celoti zelo odločni v prizadevanjih, da se družbeni dogovori in samoupravni sporazumi uresničujejo. Če nekateri deli teh sporazumov niso ustrezni za potrebe sedanjega trenutka združenega dela, potem je treba dati pobudo za spremembe. Po ustavi in zakonu o združenem delu ima pravico do tega tudi sindikat.
Šport, oddih in rekreacija	DE'	^	s*ran 9
Športna rekreacija si hitro utira pot tudi v SGP Gorica
Koliko bo »Kaveljcev« in »Korenin«?
Pet mesecev je minilo, odkar so kandidati za lovoriki RTV »Kaveljc« in »Korenina« opravili prvo od devetih obveznih preizkušenj.
Na Trnovskem maratonu se je za lovoriki prijavilo 344 kandidatov, med njimi je bilo 319 moških in 25 žensk. Od 277 prijavljenih za partizanski marš v okviru prireditev Po poteh partizanske Ljubljane je normo treh ur pri moških in ene ure pri ženskah izpolnilo 212 kandidatov. Na prvi preizkušnji je odpadlo 67 kandidatov. 112 jih je nastopilo tudi že na prvi kolesarski preizkušnji v okviru prvega kolesarskega maratona Pohorskega bataljona na 150 km s posebnimi kolesi in 100 km z navadnimi kolesi pri moških ter 70 km pri ženskah. Velika večina ima opravljene tudi že po tri ali štiri vzpone na slovenske dvatisočake. Za večino najtežja preizkušnja — plavalni maraton na 2 km — bo 19. avgusta na Bledu ob 11. uri in 30 minut. Ob devetih bodo na isti
dan plavali tudi najboljši slovenski plavalci na isti progi 8 km dolgi maraton.
Zadnjiškupni nastop kandidatov za lovoriki pa bo kolesarski maraton v istih.disciplinah kot na maratonu Pohorskega bataljona 22. septembra od Kokrice prek Cerkelj in Vodic ter Kranja nazaj na Kokrico.
Vsi kandidati imajo lično urejene knjižice, pred vsakim nastopom se izkažejo z zdravniškim potrdilom, vadijo pa po napotkih organizacijskega odbora, ki vsakemu kandidatu pošilja natančen program vadbe za težke preizkušnje. Kljub temu, da na prireditvah, v katerih izpolnjujejo naši kandidati svoje obveznosti, vodijo vrstni red udeležencev, za naši lovoriki vrstni red ne igra nobene vloge. S tem uspešno zaviramo tekmovalno zagrizenost, s programi za vadbo pa dajemo možnost za redno in zadostno pripravo.
Odbor lovorik »Kaveljc« in »Korenina«
Usnjariada ’79 v Turnišču
Kolektiv Planika — TOZD TURNIŠČE, ki praznuje letos 20-letnico tovarne, je bil pred kratkim gostitelj 11. športnih iger usnjarske in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije. Na igrah je sodelovalo blizu 650 zaposlenih iz 18 delovnih organizacij, ki so tekmovali v petih športnih panogah, in sicer v malem nogometu, namiznem tenisu, streljanju, kegljanju in šahu, ženske pa so tekmovale v streljanju in kegljanju.
Največ uspeha so imeli tekmovalci tovarne usnja iz Slovenj Gradca, ki so v skupni uvrstitvi osvojili prvo mesto. Domačini iz Turnišča so bili najuspešnejši v malem nobometu. Za uspeh in izvedbo množične športne in doslej največje telesno-kulturne manifestacije v Turnišču so svoj delež prispevali NK Turnišče, NTK Sobota, KK Čarda in SD »Štefan Kovač« Turnišče.
Jože Žerdin
---------------------------------------------------
Osnovne organizacije zveze sindikatov!
Iz zbirke Knjižnica SINDIKATI št. 19:
Mag. Gabrijel Sfiligoj:	j
TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA
Posebna vrednost knjižjce je v tem, da na novo zelo natančno, razumljivo in predvsem uporabno opisuje in razčlenjuje posamezne samoupravne in gospodarske funkcije in vlogo ter naloge TO kot integralne samoupravne in gospodarske celice naše samoupravne družbe.
Brošura obsega 184 strani, cena 120 din.
Brošuro lahko naročite na naslov: TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4
....brošur knjižnica SINDIKATI št. 19 pošljite na naslov:
(ulica, poštna št., kraj)
Naročeno, dne: -----------------------
Žig	podpis naročnika
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
Iz leta v leto bolj pestra ponudba
Andrej Ulaga
Med bele vrane v Sloveniji, ki so si omislili poklicnega organizatorja aktivnega odbiha, šteje že več let tudi kolektiv Splošnega gradbenega podjetja Gorica. No, če želimo biti natančni, moramo povedati, da gre v tem primeru pravzaprav le za polpoklicnega organizatorja rekreacije, saj opravlja Jože Catelani poleg tega še delo vzgojitelja v izobraževalnem centru. Razpet je torej na dva konca hkrati, kar mu že tako ali tako zelo zahtevno delo animatorja in organizatorja aktivnega razvedrila samo še otežko-ča. Sicer pa glede tega ni edini, saj se s podobnimi problemi ukvarja še več ljudi v Sloveniji.
Jože ima za seboj ljubljansko višjo šolo za organizatorje rekreacije, kar z drugimi besedami pomeni, da je strokovno kar dovolj podkovan-• za opravljanje svojega dela. Še posebno, ker je član kolektiva že pet let in ga pozna do obisti, kot temu pravimo. Pa mu vseeno ni lahko. Problemov je ničkoliko. Med najtrše šteje seveda zastarela miselnost, da »rekreacija sicer ne škoduje, da pa še zdaleč ni nujno potrebna.« Sicer pa, poudarja Catelani, ki smo ga obiskali pred dnevi v Novi Gorici, so mladi veliko bolj naklonjeni organizirani športni rekreaciji v primerjavi s starejšimi. V življenju so si namreč pridobili športne navade, zato so tudi s srcem pri stvari. Starejši pa nemalokrat na sestankih podpro ta ali oni načrt, ko pa je potrebno zastavljene naloge uresničiti, nemalokrat radi prelomijo besedo, češ, da je za šport škoda denarja. Pravzaprav nič nevsakdanjega...
Premalo tudi časa!
»Res, težav ni malo, vendar, ker sem v kolektivu že vrsto let, in ker imam rad svoje delo, sem optimist...«, mi razlaga Jože Catelani, organizator športne rekreacije v SGP Gorica. »Kolektiv šteje blizu 1800 ljudi, pre-
težno seveda moških, v glavnem starih od 30 do 40 let. Ker imamo delovišča na raznih koncih Slovenije, ni tako preprosto organizirati skupne akcije. Zato sloni naš letni program dela v glavnem na dejavnostih v posameznih panogah in na organizaciji letnih športnih iger____«
V posameznih temeljnih organizacijah si športni animatorji prizadevajo, da bi zajela športna dejavnost čim večje število zaposlenih in da bi postala rekreacija za člane kolektiva vsakdanja navada. Zato organizirajo temeljne organizacije svoja interna srečanja v malem nogometu, odbojki, namiznem tenisu, kegljanju, balinanju, smučanju, vlečenju vrvi, streljanju in šahu. Razumljivo je, povsod ni možnosti za tako razvejano dejavnost. Toda, ker so na letnih športnih igrah organizacij združenega dela SGP Gorica na sporedu srečanja v vseh omenjenih disciplinah, je tudi dejavnost na tem področju v posameznih temeljnih organizacijah iz leta v leto bolj pestra.
»Marsikaj bi se dalo še postoriti, če bi bilo več časa...,'« pravi
Jože Catelani. »Sicer jra sem prepričan, da bom sčasoma lahko posvetil organizaciji rekreacije ves svoj delovni dan. Takrat bo, vsaj prepričan sem v to, marsikaj drugače.«
Sami povsem brez športnih objektov
Poleg miselnosti, ki ni kdo ve kako naklonjena rekreaciji in zaradi katere ostane marsikaj le na papirju, tare športnike v SGP Gorica tudi pereče pomanjkanje športnih objektov. Sami so povsem praznih rok, zato so odvisni od pomoči in solidarnosti drugih. Sicer pa je v občini na sploh precej precej premalo objektov, zato tudi pomoč in solidarnost ne moreta biti kdo ve kako učinkovita.
»Predvsem v zimskih mesecih zahajamo v telovadnico, vendar le dvakrat tedensko po dve uri. To je za naše potrebe malo, pa kaj, ko ne gre drugače,« razlaga Jože Catelani. »Zelo pogrešamo tudi bazen. Trenutno imamo na voljo le bazen na prostem, ki pa je tako poln, da za nas ne pride v poštev. Posebno starejši ljudje, ki niso vešči plavalci, ne marajo gneče, kaj šele neplavalci...«.
Torej, podobno kot v številnih slovenskih delovnih kolektivih, tare pomanjkanje objektov tudi športnike SGP Gorica. Malce se tolažijo s tem, da bodo poskrbeli za balinišče in trim stezo vsaj na Bledu, kjer imajo svoj počitniški dom. Seveda, ko bo za to denar. In, prepričani so, da sčasoma bo, da se v tem primeru ne bodo ušteli.
Vse bolj pestra dejavnost
Organizatorji športne rekreacije v SGP Gorica si prizadevajo, da bi bila ponudba na tem področju čim bolj pestra. Ljudje se namreč med seboj močno razlikujemo, zato je tudi toliko različnih želia. različnih potreb.
»Udeležujemo se sicer števil- . nih tekmovanj od trim iger v občinskem merilu do športnih iger gradbincev Slovenije, vendar čutimo, da vse to še ni dovolj...«, razmišlja Jože Catelani. »Zato smo letos ustanovili planinsko sekcijo, saj je med delavci in njihovimi najožjimi svojci veliko ljubiteljev gora. Organizirali smo že izlet na Krn, v načrtu imamo še turo na Triglav in še več drugih izletov. Vsekakor smo storili z ustanovitvijo planinske sekcije lep korak naprej k širjenju aktivnega oddiha med zaposlenimi...«
K vsemu povedanemu naj dodamo le še to, da so v SGP Gorica v zadnjih letih veliko storili tudi za razvpj zimskih športov. Poskrbeli so za številne smučarske tečaje, na katerih se je naučilo smučati že blizu 160 delavcev in članov njihovih družin. Ob tem je zanimivo, poudarjajo v kolektivu, da so se ogreli za smučanje tudi ljudje, ki nimajo najvišjih osebnih dohodkov. Med novopečenimi smučarji je veliko mehanikov, elektrikarjev, šoferjev in podobnih profilov zaposlenih. In, ker je veselje do smučanja v kolektivu iz leta v leto večje, so se v SGP Gorica odločili, da bodo kupili nekaj smučarske opreme. Tako bodo lahko okusili slast rekreacije na snegu tudi delavci z najtanjšimi kuvertami. Zamisel sicer ni nova, je pa nedvomno vredna posnemanja!
»Ko bom redno nastavljen kot poklicni organizator rekreacije, ko bom lahko posvetil vse svoje sile zdravemu aktivnemu razvedrilu zaposlenih, bom več storil tudi za razvoj športne dejavnosti v krajevni skupnosti______,« ra-
zmišlja Jože Catelani. »Kot na dlani namreč je, da so možnosti v krajevnih skupnostih, kjer naj bi bilo najbolje poskrbljeno za rekreacijo zaposlenih in njihovih svojcev, še docela neizkoriščene.«
Tretje športne igre proizvajalcev kopit Jugoslavije
Kolektiv Kopitarne Sevnica je organiziral tretje športne igre proizvajalcev kopit Jugoslavije. V skupni uvrstitvi so slavili zmago športniki iz. Sevnice (110 točk), na drugo mesto so se uvrstili predstavniki Tvina iz Virovitice (90 točk), na tretje pa delavci Zenita iz Vršca (40 točk). V štirih panogah (malem nogometu, kegljanju, streljanju in šahu) se je potegovalo za čim višjo uvrstitev blizu sto športnikov. Četrto srečanje proizvajalcev kopit Jugoslavije bo prihodnje leto v Virovitici.
B. Janko
Delavci Gorenja iz Velenja na rekreaciji v Rovinju.Fotografija: H. Jerčič
Ob 60-letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije	XVII.
Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda
Vinko Blatnik
Različne ocene o pomenu Pariške komune
Pariška komuna je bila prva proletarska revolucija, v kateri se je delavski razred uspel uveljaviti kot vodilna družbena.sila. Pozornost, ki jo vsa napredna delavska in druga demokratična gibanja ter napredni politični pisci od klasikov marksizma naprej posvečajo zamislim in izkušnjam pariške komune v njenem kratkem, toda zelo razgibanem toku (od 18. marca do 28. maja 1871) ter njeni neposredni predzgodovini, nedvomno izraža dolžno spoštovanje do tega prelomnega dogodka v moderni zgodovini, do gibanja, ki je pripeljalo do prve delavske vladavine v svetu. Hkrati pa to izredno zanimanje za komuno velja preučevanju vseh tistih rešitev, pogledov, uspehov, pa tudi dvomov in težav ter napačnih poti, ki jih vzbuja ta dragoceni izvir in mimo katerih ni moglo iti nobeno resnično revolucionarno gibanje prejšnjih časov in današnjega dne. Še posebej pa so te izkušnje pomembne za sedanje in prihodnje obdobje graditve novega političnega sistema naše socialistične demokracije s poudarjenimi elementi samoupravljanja delovnih ljudi v temeljnih samoupravnih skupnostih in na njem zgrajenem delegatskem sistemu, torej sistema, katerega dokaj jasni obrisi so bili nakazani že v spomladanskih dneh revolucionarnega Pariza leta 1871.
Zgodovinopisje pariške komune je zelo bogato in ima svojo lastno zgodovino. Takoj po revoluciji leta 1871 so začele izhajati v Franciji in sosednjih deželah, ki so nudile zatočišče številnim beguncem komune, brošure in knjige, ki so obravnavale dogajanje tako z vidikov zmagovalcev kot premaganih. Tem spisom so dajali ton politično propagandni cilji, saj so pisci, ki so v teh delih zagovarjali svoje nazore, pripadali raznim strujam.
Meščansko zgodovinopisje se s komuno ni veliko ukvarjalo; revolucija je bila zanje predvsem posledica nemško-francoske vojne, politična nesreča, o kateri ne kaže izgubljati besed. Socialistično zgodovinopisje pa je komuni posvečalo veliko pozornost, vendar v različnih interpretacijah. Anarhisti z Mihaelom Bakuninom in Petrom Kropotkinom na čelu so proslavljali Pariško komuno celo kot prvi poskus ut uničenja anarhistične brezdržavne socialistične skupnosti.
Oktobrska revolucija in razcep v marksističnem delavskem gibanju sta spet poudarili pomen komune za razvoj delavskega gibanja. Nastala so številna dela d komuni, glavna vira njihovih piscev pa sta bila Marxova »Državljanska vojna v .Franciji« in knjiga Petra Lavrova »Pariskaja komuna«.
V ostrem nasprotju z marksistično in leninistično interpretacijo komune je anarhična. Anarhiste so navduševali- spontanost gibanja, nevezana aktivnost avtonomnih vojaških in civilnih ustanov pariškega delavstva in federalistično stališče komunalnega sveta proti ostali Franciji. Hkrati so-se navdu-/ ševali za tiste značilnosti revolucije, ki so jih marksisti označevali za malomeščanske slabosti, vse avtoritarne centralistične poteze pa označevali kot malomeščanske, preostanke jakobinske revolucije iz leta 1793. Raznolike interpretacije nas silijo, da preučujemo izvirno gradivo in ga na novo ovrednotimo.
Zgodovinsko orodje prve proletarske revolucije
Poglejmo si zgodovinske okoliščine, ki so omogočile rojstvo Pariške komune! Najprej velja omeniti vojaški spopad rried Nemčijo in Francijo. Že ko je francosko-pruska vojna izbruhnila, je bilo stališče Marxa in internacionale do nje jasno: evropsko delavstvo naj bi se s to vojno znebilo more, ki je že dvaindvajset let zatirala sleherno demokratično gibanje. Zato je Marx želel zmago Nemčiji ter padec Ludvika Bonaparta in njegovega sistema. Nemškim delavcem je priporočal, da podpro nacionalno vojno, francoske pa pozival, naj pospešijo padec Ludvika Napoleona. Po padcu Sedana in razglasitvi republike v Franciji dne 4. decembra 1870 pa se je položaj spremenil: jasno je postalo, da bo moralo zaradi Napoleonove krivde trpeti francosko ljudstvo. Načrt priključitve Alzacije in Lorene je Marx namreč zavračal: sodil je, da Nemčija obeh provinc ne bo mogla asimilirati, oslabljena Francija pa da bo zapadla pod vpliv ruske carske politike. Zveza Francije z ruskim carizmom je bila tako za Nemčijo kot za mednarodno delavsko gibanje velika nesreča. Marx je zato (po padcu Sedana) priporočal francoskim delavcem, naj podpro novo republikansko vlado v njeni obrambi proti nemški invaziji, nemške delavce pa, naj se zavzemajo za pravi-
čen mir in se borijo proti priključitvi Alzacije in Lorene.
Vendar ta prizadevanja v korist francoske republike niso bila uspešna. Nemški in francoski delavci so lahko le solidarno izjavili, da ne priznajo priključitve Alzacije in Lorene, Marx in Engels sta od padca Sedana dalje dobro vedela, da je nadaljnji vojaški odpor Francije brezupen in da je r. sel na revolucionarno osvobodilno vojno po vzoru iz leta 1792 neuresničljiva.
Dne 18. septembra so pruske čete stale pred Parizom, proti koncu oktobra pa je padla trdnjava Metz. Vojaški položaj Francije je bil brezupen. Tudi politične razlike v nazorih raznih družbenih plasti, za katerimi so ždele socialne razlike, so se vse bolj poglabljale. Francoski kmetje so se naveličali vpjrie. Njihovo revolucionarno pafriotično navdušenje iz leta 1792 je že zdavnaj splahnelo. Za socialna vprašanja, ki so razgibavala delavce po mestih, se kmetje niso zanimali. Na to pasivno stališče kmetov so se sklicevali francoski politiki, ki so se bali, da ne bi nadaljnji vojaški odpor poglobil in zaostril republikanskega preobrata. Bali so se ponovitve junijske revolucije delavcev, ki jim je leta 1848 zadala toliko strahu. Politiki, ki so nekoč pozivali k vojni, so se združili s tistimi, ki so v z ačetku svarili pred vojno. Oboji so si želeli kar se da hitro skleniti sporazum z Bismarckom.
Ne le Mara in Engels, tudi pariška federacija internacionale ni imela pomembnejšega deleža v dogodkih 4. septembra 1870 ob razglasitvi republike, v uporu 18. marca in ob razglasitvi komune 28. marca 1871. Kot je znano,so proudhonisti zanikali potrebo političnega boja, federacija pa je bila sprva celo nezaupljiva do republike. Sicer pa je bila Pariška sekcija internacionale dokaj šibka; bonaparti-stična policija jo je tik pred vojno razbila in se je šele po vojni nekoliko pomogla. Leo Frankel, član generalnega sveta internacionale, je v tistem času izjavil: »Mi ne moremo predstavljati materialne sile, ker nimamo nikakih organizacij.« Generalni svet internacionale je francoskim sekcijam priporočal, naj se ne izčrpavajo v vstajah. Brez močne organizacije delavcev bodo vsi poskusi strmoglavljenja meščanske vlade in poskusi za prevzem oblasti nujno obsojeni na neuspeh.
Kljub tej organizacijski nemoči francoskih delavcev pa strah francoskega meščanstva pred socialno revolucijo ni bil neutemeljen. Že v prv(h mesecih republike je prišlo na jugu dežele do nemirov. Delavci so zasedli mestne hiše v Lyonu, Marseillesu in nekaterih drugih mestih ter razglasili federacijo revolucionarnih komun. Glavne programske točke tega gibanja so bile zahteve po splošni oborožitvi in odločnem odporu proti bližajoči se nemški armadi, po odstranitvi in aretaciji vseh bonaparistično mislečih uradnikov in sprememb privatno lastninskih odnosov.
Konservativna vlada narodne obrambe ni verjela y možnost učinkovite obrambe Pariza. Bala se je ljudskih množic. Pariški _delavci pa so z navdušenjem stopali v nacionalno gardo in upali, da bp republika ponovila čudež iz leta 1793. Bolj ko so se bližale sovražne armade, večje je postajalo nezaupanje Parižanov do vlade in vojaškega vodstva. Republikanski časopisi in letaki so začeli izražati dvome v iskrenost vlade. In tako so pariške množice iz patriotskih razlogov ustvarile neuradno samoupravno organizacijo z nalogo, da na vseh področjih javnega življenja preprečuje vedno večje zlorabe. Že v začetku septembra so v mnogih mestnih četrtih Pariza nastali tako imenovani komiteji republikanske budnosti. Novi komiteji so zahtevali ukinitev centralistično vodene policije, volitev vseh organov oblasti, vključno z varnostnimi organi, komunalno ustavo, racionalizacija vseh življenjskih potrebščin in organizacijo vojaške obrambe v vseh četrtih Pariza. Ko je vlada začela omejevati javne svoboščine, so komiteji odločno zahtevali svobodo tiska in zborovanja.
V januarju leta 1871 je postal vojaški položaj Francije povsem brezupen. Francoske armade so bile premagane, zaloge življenjskih potrebščin so se v hudi zimi vse bolj krčile. Proti koncu januarja 1871 je konservativna vlada narodne obrambe ka pitulirala. Socialisti, internacionalisti, jakobinci in blanquisti so ocenjevali kapitulacijo vlade kot izdajo. Zahtevali so, naj se vojna nadaljuje po zgledu revolucionarnih osvobodilnih vojn iz leta 1793, ko so izgnali iz Francije armado fevdalnega zavezništva in prenesli na bajonetih meščansko revolucijo v druge dežele.
(Se nadaljuje)
/	ZALOŽBA DE DRUŽBOSLOVNA ZBIRKA:		PRAVKAR IZŠLO!
	Stanko Ilič:		Dr. Ana Krajnc:
	PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT		METODE IZOBRAŽEVANJA
	INFORMIRANJA		ODRASLIH
	V ZDRUŽENEM DELU		Andragoška didaktika
	Humanizacija delovnega okolja		Prvo celovito delo o metodah izobraževanja odraslih v slo-
	Knjiga je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z informiranjem v organizacijah združenega dela, pa tudi sociologom, psihologom dela, članom organov upravljanja in poslovodnih organov, družbenopolitičnim delavcem in drugim pri njihovem delu.		venščini. Knjiga je namenjena usposabljanju vseh, ki so tako ali drugače povezani z izobraževanjem odraslih, predvsem pa delavskim univerzam, izobraževalnim centrom v OZD, učiteljem, profesorjem, študentom pedagogike itd.
	Cena 250.— din		Cena 260.— din
			
	... «		NAROČILNICA
			Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
	Bogdan Kavčič in Ivan Svetlik: POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA Delo, ki celovito obravnava problematiko in organiziranost		.... izvodov knjige PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU .... izvodov knjige METODE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH .... izvodov knjige POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig. Knjige pošljite na naslov:
	združenega dela kot tudi dela na področjih, kjer so sredstva za delo v zasebni lasti/Priporočamo ga predvsem študentom za študij sociologije dela, teorije organizacij in podobnih predmetov v programih visokošolskih organizacij; v pomoč pa bo tudi tistim, ki se v organizacijah združenega dela ukvarjajo z organizacijo dela in z upravljanjem. Cena 360.— din		(naziv OZD, TOZD ...)
			(ulica, poštna številka, kraj) N^rnč^no ririfv			
			(ime in priimek podpisnika)
			(podpis naročnika) Žig
v			
V knjižnici SINDIKATI založbe Delavska enotnost je izšla nova brošura št. 20:
Joža Koš'"~
DRU AA — DRŽAVA
Politična izhodišča delegatskega sistema
Knjižica obravnava politična izhodišča, razvoj in funkcijo delegatskega sistema in delegatskih razmerij. Delo razgrinja pred bralca na kratko in shematično zgodovinski razvoj problema političnega predstavništva od prvih oblik do današnje jugoslovanske koncepcije, ki jo je uzakonila ustava leta 1974.
Delo magistre Jože Košir deloma posega tudi v analizo dosedanjih izkušenj v delovanju delegatskega sistema in uresniče-* vanja delegatskih razmerij. Nakazuje tudi nekatere smeri za izboljšanje sistema in razmerij. Prav v tem je posebna vrednost tega dela.	\z predgovora, ki ga je napisal
dr. Bogdan Kavčič
Cena 65.— cLi. Brošure lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENO fNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali kupite v naši knjigarni na T carjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo .... izvod(ov) brošure št. 20. Naročeno nam pošljite na naslov:	..........
(ulica, poštna št., kraj)
Naročeno, dne: .........
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
(podpis naročnika)
Žig' '
V_________________________________________________________________________________J
Kozerija
Če Miho fura natura
Humoreska
Napihovalec
Janko Špiček
Borivoj Repe
Prišli bodo!
Sporočilo o tem velikem dogodku je prejel predsednik med uradno pošto in zdaj gre novica od ust do ust. Odgovorni se niso nadejali takojšnje privolitve in -so zdaj nekoliko presenečeni, nepripravljeni, skratka v zagati. Na izbiro je več variant. Delovni dogovor za okroglo mizo ali dvorana za tristo ljudi? Za povabljene in zaslužne ali s prostim vstopom? Kdo bo goste pozdravil:	predsednik, sekretar ali
župan? Kako se otresti zadrege, ustvariti domačnost, ustrezen vtis? Ali ljudem pustiti, da bodo spraševali, kar jim v glavo pade ali pripraviti aktualna vprašanja. Kakšna vprašanja?
Potem ceremonial. S pionirji
straneh. Koga vse v prvo vrsto: le aktiv ali tudi po nekaj ljudi iz prosvete, zdravstva, socialne politike ...
Zagotoviti je treba tudi nekaj delegacij iz kolektivov. Poskrbeti, da v dvorano ne bo prikorakala le vodstvena struktura. Nujno poiskati kakšnega neposrednega proizvajalca in mu pripraviti ustrezno vprašanje, če sam ne zna odpreti ust.
— Poznaš ti koga primernega? se zdrami iz napornega tuhtanja predsednik in pogleda sekretarja. — Ti odloči!
— Kaj ko bi poskusili z Miho?
— S katerim Miho?
— ZMihoiz Agrokompleksa. Ko sem jim ondan predaval o realizaciji pozitivnih premikov, mi je padel v oči. Čeprav je iz neposredne proizvodnje, gleda na stvari z dokaj širokih vidikov.
— Pa ne, da je diskutiral?!
— Ja, diskutiral, saj o tem ti vendar govorim. Presenetil me je njegov ustvarjalen pristop k problematiki. Ni hodil okrog stvari kot maček okrog vrele kaše,
m šopki? Kam zastave: povprek na zadnjo steno ali pokonci ob
ampak mi je kar naravnost rekel: Z vsem se strinjam, tovariš predavatelj, kar ste lepega rekli. In še nekaj stavkov v tem smislu.
— Pokličimo ga! reče župan.
Dobro uro zatem stopi v pisarno delavec Miha iz Zaboršta, vozač, uro hoda od avtobusa. Ponudijo mu fotelj, postrežejo s cigaretami, tajnica prinese kavo, Miha spozna sekretarja in se zdrzne:
— A vi ste me poklicali, tovariš predavatelj? Lepo prosim, da mi oprostite, če je bilo kaj narobe. Večkrat rečem kaj takšnega, zaradi česar me potem boli glava. Pa si ne morem pomagati: natura me fura!
— No, nič hudega! reče sekretar dobrohotno in ga poči po rami. — Ti vsaj kaj rečeš in nisi tak kot drugi, ki samo molčijo, kimajo in gledajo na uro. A tudi če bi skrenil z linije, kaj zato! Nihče ti tega ne bo štel v greh, saj si iz produkcije in ne poklicni politik. A tudi mi smo tu zato, da te popravimo, če je treba...
— Tovariš, res ne razumem...
— Z eno besedo: poklicali smo te, ker bi radi, da bi spet diskutiral!
— Saj sem že povedal vse, kar sem mislil, da je treba reči...
— Ja, povedal že, pa komu?
— Vam vendar!
— A kaj misliš, da smo mi? Da lahko kaj spremenimo? Figo! Drugje je treba potrkati, višje, če želiš realizacijo pozitivnih premikov ...
— Ne razumem!
— No, takoj ti bo jasno. Veš, Miha, pri nas pripravljamo obisk uglednega tovariša iz republike. Takole gre ta stvar: ljudje sprašujejo, tisti, ki pride, pa odgovarja. Treba pa je znati spraševati, ne vpiti vsevprek, sicer je bolje, da ljudi sploh ni zraven. Kaj bi pa
gost rekel, kakšno mišljenje bi odnesel s terena! No, kaj bi na primer ti vprašal, če bi ti rekli, da diskutiraj?
— Vprašal bi, do kdaj me mi-slijo vleči za nos s pripravo nekakšnih sporazumov in s tistim minulim delom.
Štab za pripravo velikega dogodka se zadovoljno spogleda.
— Saj sem vam rekel! prikima sekretar.
— Zdravo jedro! pritrdi predsednik.
— Glavno delo je opravljeno. Zdaj moramo vprašanje le še ustrezno formulirati.
Žarometi, zastave, pionirji. Rože, ploskanje. Domača godba na pihala. Prisrčno rokovanje. V prvi vrsti žarečih obrazov tudi tovariši in po ena tovarišica iz prosvete, zdravstva, socialnega skrbstva. Županov pozdravni govor. Nato slovesen molk. Fotoreporter pokrajinskega časopisa poskakuje in bliska naokrog.
— Kdo bo prvi prebil led? dobrohotno vpraša ugledni gost.
Miha pomoli desnico v zrak.
—- Ja, tako je prav, nekdo iz tukajšnjih kolektivov, človek v
delovni halji, če se ne motim! se razveseli gost. — Jaz sem takšnega mišljenja, da ni prav, da se kar naprej nekaj dogovarjamo le v različnih strukturah. Treba je enkrat tudi konkretno stopiti med delovne ljudi. Prosim, tovariš?
Miha seže v žep, potegne ven košček papirja, najprej malo zajeclja, nato pa tekoče prebere: — Kdaj si bodo avtentični nosilci realizacije samoupravljanja v temeljnih organizacijah združenega dela dokončno izborili odgovarjajoče pravice iz naslova tekočega in minulega dela? Če bi bili tako prijazni, tovariš predavatelj, oprostite, ugledni gost iz republike, če je kaj narobe, natura me fura...
In tovariš se razumevajoče in prisrčno zasmeji in je zelo prijazen, prvi vrsti pa se odvali kamen od srca. Vzpostavljen je pristen kontakt, ki veliko obeta.
Vincenc Čebula se je zasluženo odpravil na letni dopust. Svojega fička je tako preobložil, da je bil bolj podoben dalmatinskemu osličku kot cestno prometnemu objektu, ki je deležen krute parnoneparne usode.
Utrujeno vozilo se je končno primajalo do obmorskega mesteca, cilja družine Čebula.
»Sedaj pa prični,« je rekla Marjeta Čebula.
»A ne bi raje šel na en brizga-
\	t'
»Ce želiš postaviti šotor do noči, raje pozabi na brizganec.«
Vincenc se je vdal v usodo oziroma v ženine argumente in pričel postavljati šotor. Medtem ko je potok curkoma lil z utrujenega Vincenca, sta žena in otrok počivala v senci.
Sonce prvega dne dopusta se je nagibalo k zatonu, ko je Vincenc za silo postavil šotor.
»Ata, ata, to je bolj podobno kameli, kot pa šotoru,« se je pričel oglašati sin.
»Boš tihoymulc,« je rekel Vincenc in pograbil storž. Spomnil pa se je na mednarodno leto otroka, roka mu je osramočeno omahnila.
Po instant večerji je utrujen
C
Nehumoristična povezava številk in humorja
V 29. številki smo imeli na 11. strani sestavek bolj zabavne narave kot ne pod naslovom Tema dneva. Ker je v njem nekaj govora tudi o osebnih dohodkih na gospodarskih zbornicah, ki »naj bi lani povečale OD za 49 odstotkov«, je seveda na zborničnem sedežu v Puharjevi ulici v Ljubljani zavrelo. Upravičeno? Prav gotovo zaradi nesrečnega odstotka povečanja, toda če bi tekst malo pozorneje prebrali, bi morali že kar sami priznati, da povpreček njihovih osebnih
dohodkov za lansko leto niti približno ni 5.529 din, temveč je bistveno večji. Po tej logiki bi lahko sami opazili, da nam jo je zagodel »uredniški koš« in smo objavili humoristični tekst z nekajletno zamudo — živemu se pač vse zgodi! — misleč, da je v ospredju humoristična poanta in še najmanj številke.
No, in se je pokazalo, kako so številke tudi v humoreskah (kjer je normalno vse postavljeno rte glavo) lahko izredno pomembne...
omahnil na vegasto posteljo.
»Aataaaa!« ga je prebudilo kričanje.
»Kaj se dogaja!«
»Vzemi gumijast čoln, blazine, otrokove igrače za napihnit, pa gremo,« ga je poučevala žena.
Ko so prispeli do peščine, se je spomnil, da je pozabil vzeti »žabo«, napravo za napihovanje čolna, blazin in vsega drugega. Odpravil se je nazaj in zaman iskal nesrečno reč, ki je ni in ni bilo.
Vrnil se je na peščino, kjer sta ga že nestrpno čakala žena in sin.
»Pozabili smo jo doma.«
»Pihaj, boš vsaj drugič vedel, kaj delaš,« sta menila ostala dva.
Drugi dan dopusta je Vincenc napihnil obe blazini, obroč in rokavčke za sina, žogo in še nekaj malenkosti, potem pa je obležal pod borovcem.
Mimoidoči so komentirali vsak po svoje: »Poglej ga, pijanca!« »Sončarica ga je!« »Kje neki, meduze so ga zdelale.«
Končno je le obvladala teorija o meduzah. Vincenc pa je lovil sapo in ni mogel pojasniti njihovih zablod.
Tretjega, četrtega in petega dne je napihoval gumijasti čolniček, ponos svojega srca, končno si je petega dne sposodil žabo in ga napihnil.
Črni oblaki in svarila domačinov so preprečili, da bi ga tudi preskusil v vodi. Šestega dne je pihala burja, sedmega in osmega jugo.
Predzadnji, deveti dan dopusta, ko se je ravno hotel odpraviti na križarjenje s čolničkom, ga je predramil ženin glas:
»Vincenc, prični pospravljati kramo, jutri potujemo domov.«
Začel je s spuščanjem vseh gumijastih in plastičnih naprav, ki jih je s toliko ljubezni napihnil v preteklih dneh.
Nagradna križanka št. 29
Rešitve pošljite do 15. avgusta 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici:	NAGRADNA
KRIŽANKA ŠT. 29. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev
Rešitev nagradne križanke št. 27
smerokaz, denar, Aleš, Hiša Marije Pomočnice, Olav, nabo-digatreba, Li, Asta, letina, tirs, Ajant, Jakac, RP, sto, Sap, resa, far, ul, el. tramontana, smrad, Idrijca, Elba, rimesa, Kean, Ivanka Kraševec, Arta, Mario Lanza, Ati.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 27
1. nagrada 200 din: Frida Klančnik, Celjska cesta 37, 63250 Rog. Slatina; 2. nagrada 150 din: Jože Šuligoj, Bača pri Modreju 4, 65216 Most na Soči; 3. nagrada 100 din: Franc Bručan, Titova 76 a, 64270 Jesenice.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	UVELJAVITEV	TAT	POJAV NA VODI	ČEŠKA PRITRDIL- NICA	LJUBLJ. SPIKERKA (OLGA)	PODROČJE ARABSKEGA KNEZA	MESTO OB SAVI. VZHODNO OC LJUBLJANE	SESTAVIL R. N.	ANTON CEHOV	REKA V SEV. AMERIKI. Z ZNAMENIT. SLAPOVI	PREBIVALEC UT- MESTA PRI KOPftJJ	PERZIJSKI KRALJ, KI JE BIL PORAŽEN PRI 1 SALAMINI	ANTE KOVAClC	SLA# PESNIK. RIMAR	PARNI SESALNIK	r HUMORISTKA ERŽlSNIK	PREBIVALKE IGA	NEREDNOS^ NEZANESLJI VOST	IZRAELSKA LUKA
SLIKA Z VODNIMI								ROMAN L N. TOLSTOJA			i i								
BARVAMI								TEKSTILNA SUROVINA											
SLOVENSKI HUMORIST IN KNJIŽEVNIK						1' 1 1									i i				
LEVI PRITOK									SKAND. MOŠKO IME				STRANSKI PROIZVOD						
V ROMUNIJI									AVTONOMNA POKRAJINA				PRI IZDELAVI SLADKORJA						
RIKO				SREDISCE KAŠMIRJA									SREDOZEM.						OST KAKE
DEBENJAK			IGRALEC	VODNI VRTINEC					■ ;; • j				LEPOTNA RASTLINA						MISLI ali Šale
								NASAD					Čufar TONE			TVIENADNA SMRT			
LUNINA					ANTON JANŠA	|			MOGOČEN KRALJ NA KRETI											
FAZA													MAK. NAR. JUNAKINJA			TANKA KOŽICA			
MADŽARSKO MESTO					MARIBORSK/l TOVARNA				PLEME, ROD					VRSTA METLE					
BAKONJ- SKEM GOZDU			j		OTOK BLIZU KORZIKE				JASA V GOZDU										
LJUDSKO GLASBILO V ALPSKIH DEŽELAH						NEMŠKA FILMSKA IGRALKA DAGOVER	PERZIJEC	*						ENAKA SOGLASNIKA			NATRIJ		
							REŠEVALNI ČOLN GRS							KRAK REKE MENAM			GLAS. ZVOK		
SLIKAR ŠUBIC				TRAV. STEPA V AMERIKI		' - Vc.	'	. '•-TJS . ■		PRIPADNIK ESENOV					ANGLEŠKO UNIVERZITET. MESTO				
				EDVARD BENEŠ	•	' V-	&	.z-'-				EMIL ADAMIČ					KONEC POLOTOKA				
JEREBIKA												SIGURNOST. NEOGRO- ŽENOST							
ALBERT CAMUS			ANTIČNO TEŽKO METALNO OROŽJE			\						ZVEZA držav. SPORAZUM				»			
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. Ust urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč: čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672 , 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691 Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502 Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.	^----
Korošci očistili svojo lepotico — reko Mežo
Legitimacija naše kulture
Ivo Kuljaj
Tolikanj smo že zasmodili to našo ljubo deželico in jo še drugače onesnažili, da se človeku prav milo stori. Zdaj, ko so počitnice in ko si še marsikdo med nami išče pocfrsoncem svoj počitniški prostor, j&Uo še zlasti lahko opaziti.
Ne da bi ob tern trdili, da ni že precej naših res^lucijskih besed meso postalo, vendar je na drugi strani tudi res, da je to še vse premalo, da je naše okolje kljub temu iz dneva v dan bolj onesnaženo. V oltarje torej lahko postavimo sleherna prizadevanja, ki pripomorejo k temu, da bo jutri naše okolje spet bolj podobno nekdanjemu.
Na Slovenskem je več območij, kjer nas plat zvona že resno opozarja, da smo prekoračili skrajno mejo. Med slednja sodi tudi Koroška, še zlasti njena Mežiška dolina. Kdo še ni slišal za »Dolino smrti«, kot so poimenovali tamkajšnji prebivalci predel nad Žerjavom, kjer ne raste ničesar in bo preteklo še precej časa, da bomo v njej spet lahko govorili o življenju. Strupeni svinčevi plini in večje količine žveplovega dioksida iz mežiškega rudnika so pred časom celo povzročili, da ljudje niso smeli več uživati določenih vrst povrtnine in da so veterinarji zabeležili več primerov jalovih krav. Odveč je potemtakem govoriti, kako tako onesnaženo okolje kvarno vpliva tudi na človekovo zdravje.
Zavedajoč se vsega tega, so Korošci že pred leti krepko zavihali rokave in sklenili, da povrnejo svoji naravi zdravje, ki ji ga je vzela njihova industrija. Razveseljivo je, da so pri tem dosegli že nekaj lepih uspehov, kar pa seveda ne pomeni, da lahko že govorimo o neonesnaženi Mežiški dolini. Popolnoma brez »industrijskega madeža« to okolje bržčas tudi nikoli več ne bo. To je pač davek, ki ga človeški rod iz sprejemljivih in razumljivih vzrokov mora plačati in se z njim tudi sprijazniti. Je pa res, da si moramo še kako prizadevati, da
Dušan Kitek	Voda, ki pomaga človeku, da bi bila sama čista, po vodnem rovu na Prevaljah znova priteče na dan.
bi bil ta davek čim manjši. In če tako gledamo na stvari, potlej Korošcem za njihova prizadevanja lahko pripnemo medaljo. Posebej velja to za kolektiv mežiškega rudnika, ki velja na tem območju za največjega onesnaževalca okolja.
V našem časniku smo že pisali o tem, kako so lani v Žerjavu s tako imenovanimi filtrirnimi vrečami uspeli zajeziti strupeni svinčev prah, ki je še zlasti škodljiv človeku in živalskemu svetu. Bržčas je odveč poudarjati, da je bila to za ta kolektiv, ki se ta čas otepa z resnimi gospodarskimi težavami, ogromna investicija. Številke so se takrat vrtele blizu 40 milijonov dinarjev in po lanskih izračunih bi v rudniku potrebovali še prav toliko sredstev, da bi zavarovali okolje tudi pred škodljivim delovanjem žveplovega dioksida. Tako je torej s plini, ki pa niso edini vir onesnaževanja. Rudnik je bil pred časom tudi glavni onesnaževalec reke Meže, v katero so ^spuščali tako imenovano flotacijsko jalovino. Lahko si mislite, kakšna je bila Meža, ki je letnp odnesla od 120 do 150 tisoč ton tega mate-
riala. Poleg tega, da je bila njena stalna barva, kot bi jo sicer imela le ob največjih nalivih, v njej ni bilo zaznati nikakršnega življenja. Če pa je že kakšna riba morebiti prenesla tudi to »godljo«, ni niti na kraj pameti komu padlo, da bi si iz nje privoščil večerjo. Tako je bilo ves povojni čas.
Danes je reka Meža, vsaj za oko, zelo čista in bistra. Kako je mogoče kaj takega? »Ali so v Žerjavu prenehali kopati rudo?« so se spomladi začeli spraševati Prevaljčani, Ravenčani in drugi, ki so prvič videli reko v njeni naravni podobi. Ljudje so kmalu zvedeli pravi odgovor. Resnica, da so v rudniku prenehali spuščati flotacijski mulj v Mežo, je zelo hitro obšla koroški svet. Danes skorajda ne srečaš več Korošca, ki ti ne bi vedel povedati, da bo ta za reko škodljiv material poslej ostajal kar v rudniku. Kajpak to vendarle ni tako enostavno, kot se sprva sliši. Da bi zvedeli kako in kaj, smo se napotili v Žerjav, kjer je beseda stekla z Dušanom Kitekom, ki je v rudniku vodja TOZD Separacija.
Kitek dela v mežiškem rud-
niku že trinajsto leto. Kljub temu, da je vodja TOZD, pa se že od leta 1971 resno ukvarja tudi z zaščito reke Meže.
»Je že tako. Če ni kadra, se mora človek ukvarjati tudi s stvarmi, s katerimi se sicer ne bi. Smo pa morali s tem našim onesnaževanjem tudi reke Meže končno res nekaj storiti. Veseli me, da je naš uspeh popoln. Razlaga tega našega zaščitnega sistema pa je dokaj enostavna. Flotacijsko jalovino zdaj s pomočjo vode, ki jo v Črni odvzamemo Meži, spuščamo v zapuščene jamske odkope (jaške). Voda pride ven po vodnem rovu na Prevaljah in to, kot so pokazale raziskave, dokaj čista. To naše rudniško podzemlje smo torej izkoristili kot naravni filter, ki zadrži jalovino, voda pa zavoljo višinske razlike pronica dalje do vodnega rova in jo po njem vrnemo Meži na Prevaljah. Zavedamo se, da s tem Meže še nismo naredili pitne (katera naša reka pa še sploh je?), smo jo pa mehansko docela očistili, kar je za življenje v njej ogromnega pomena. Na svoje oči sem že videl kravi, ki sta pili tudi prečiš-
čeno vodo. To pomeni, da je res dokaj čista, kajti živali so najboljši »barometer«. Sistem smo začeli graditi aprila lani in letos januarja smo z deli končali. Od takrat dalje TOZD Separacija Meže več ne onesnažuje. Celotna investicija nas je veljala 7 milijonov dinarjev. S tem v zvezi lahko tudi povem, da separacija reke ne bo več onesnaževala, četudi bi zato morala stati proizvodnja. To je sklep vseh delavcev naše temeljne organizacije, ki se ga dosledno držimo, saj smo dvakrat že ustavili proizvodnjo. Pred časom se je namreč zgodilo, da je sistem deloma odpovedal in sta dve izmeni stali, dokler nismo odpravili napake. Razumljivo je torej, da si vsi delavci zelo prizadevajo, da bi sistem nemoteno deloval.« Tako je razodel ta ekološki čudež Dušan Kitek, ki nam je tudi povedal, da bo treba poslej mežiški rudnik črtati s seznama onesnaževalcev Meže. To pa za organizacijo združenega dela, ki je v sanaciji, marsikaj pomeni. Med drugim tudi to, da ji poslej bržkone ne bo treba več plačevati 110 milijonov dinarjev odškodnine. Mežičani so tudi na-
slovili prošnjo na republiški izvršni svet, v kateri prosijo, da jim ne bi bilo treba plačati odškodnine za leto 1978. Kot je povedal naš mežiški sogovornik, je izvršni svet njihov predlog podprl in zdaj čakajo na odločitev skupščine vodne skupnosti Drava-Mura. Upa, da bo omenjena skupščina razumela njihov položaj in ugodila prošnji. To naj bi bila tudi neke vrste nagrada za ves njihov trud, še zlasti, ker velja letno vzdrževanje tega zaščitnega sistema pred onesnaževanjem Meže približno 3,5 milijona dinarjev.
Mežičani so torej svoje storili. Vprašanje je, če se bodo po njih zgledovali tudi vsi drugi. Zdaj je namreč v Mežo nemogoče spuščati škodljive snovi in se zraven tolažiti, češ da je reka tako in tako industrijski kanal, lastne grehe pa pripisati rudniku. Ne gre samo za industrijo. Enako velja tudi za občane, kajti, kot je dejal Dušan Kitek, okolje je tudi legitimacija ljudi, ki v njem živijo. In če je temu res tako, potlej nikakor ne moremo razumeti, kako — ob zdaj sicer bistri Meži — še vedno vihrajo »zastave (ne)slave«. Mislimo na polivinilaste vrečke in drugo navlako, ki že od pomladi sem »krasi« obrežje te reke, pa ne samo te... Čigavo (ne)kulturo izpričujejo? Bržčas je to vprašanje odveč, ne pa tudi to, koliko časa še bomo imeli ob naših rekah tudi v poletnih mesecih novoletne jelke. In še, ali v naših družbenopolitičnih skupnostih res ni nihče zadolžen, da bi čistil ta »izziv« naši kulturi. Če ni (v kar pa dvomimo), bi, denimo, lahko naše zelo aktivne mladinske organizacije tudi na tak način potrdile svojo aktivnost. Saj včasih je bilo tako...
Delo kot kruh
Janez Sever
Kako prijetno je prisluhniti delavcu, ki ti želi v eni sapi dopovedati, da je zdaj v resnici delavec — samoupravljalec, član sindikata in enakovreden občan. Gre za devet najbolj vztrajnih in edinih, ki so verjeli, da bo tudi njim dano ne samo delo, temveč tudi odločanje — torej za devet preostalih delavcev nekdanje tovarne KOOperative izGarešnice na Bizeljskem. Tovarne, ki je obstajala samo na papirju, kajti bila je v resnici slabo organizirana delavnica z delavci, ki tudi po več mesecih niso dobili plače.
»Kakorkoli je bilo težko vztrajati, danes lahko rečem, da se je splačalo,« namesto pozdrava kar skozi ograjo pove VIKTOR KARNICNIK, predsednik osnovne organizacije sindikata nove Iskrine temeljne organizacije ELA na Bizeljskem. Tisto o ograji posebej omenjam zato, ker je bila ta sicer nova in edina tovarna na Bizeljskem tudi že prej ograjena, vendar siv njo prišel, kadar seti je zljubilo. Zdaj na ono stran ograje ne moreš mimo možakarja, verjetno do nedavna delavca, saj kot vratar zastavlja prišlekom pot. Vrata pa odpira samo dovoljenje vodje izmene.
»Težko je namreč govoriti,
Viktor Karničnik
brati ali poslušati o samoupravljanju, če se ti še niti sanjalo ni o njem,« nadaljuje V. Karničnik še vedno skozi ograjo. »Prej smo enkrat v vseh letih videli nekega direktorja iz Garešnice. Zdaj imamo svoje delegate v delavskem svetu, svojo osnovno organizacijo sindikata, smo člani vseh teles v samoupravnem sistemu Iskre. To je nekaj povsem drugega. Najbolj razveseljivo pa je to, da nas je že spet za dve izmeni, da vsakega dvanajstega dobiš plačo...«
Mirko Rožman
O tragediji delavcev nekdanje Kooperative iz Garešnice na Bizeljskem smo v DE že večkrat pisali. Šlo je v bistvu za nevsakdanje ponesrečeno združitev edinega industrijskega zametka na Bizeljskem s papirnatim velikanom, ki se je v nekaj letih sesul v dolgovih, med najbolj prizadetimi žrtvami pa so bili delavci z Bizeljskega. Slednjič je vodstvu sindikata v Brežicah in tamkajšnjemu občinskemu vodstvu uspelo tik pred dokončnim potopom rešiti zidovje in del strojev
na Bizeljskem (ti zdaj v šupi čakajo na licitacijsko razprodajo) ter že omenjeno skupinico preostalih delavcev, ker so se drugi medtem uspeli zaposliti drugje. Z Bizeljskega se, denimo, danes delavci vozijo na delo v Zagreb, Štore in še kam, ker v Brežicah, ki so najbliže, ni bilo delovnih mest.
»V naši matični kadrovski službi je danes 45 prošenj za sprejem v delovno razmerje,« pravi MIRKO ROŽMAN, prav tako eden redkih, ki so vztrajali
in se do konca borili za svojo tovarno. Zdaj je vodja dela. S ponosom kaže nekdanje skladišče, kjer gradbinci pravkar končujejo zadnja dela za usposobitev tudi tega prostora za proizvodnjo. »Že v ponedeljek bomo tu montirali nove stroje, kar pomeni novih devet delavcev. Naši osebni dohodki niso nižji od tistih v Brežicah, torej je to tukajšnje delo kot kruh. Velik kos belega kruha. Doma si, enakovreden si, predvsem pa delaš z veseljem, ker vidiš, da si končno
dosegel napredek. Kolikor slišim in vem, matične strokovne službe načrtujejo še večji razvoj obrata na Bizeljskem. Specializirali naj bi se za montažo električnega vezja. Naše delavke in delavci s« hitro osvojili tehniko dela, tako da so tudi delovni učinki enaki tistim v matičnem podjetju. Vse drugo pa bomo še uredili...« #