NOBELOVA NAGRAJENKA NELLY SACHS
Pesnica Nelly Sachs, po rodu nemška Judinja, ki je dobila lani skupaj s svojim rojakom Samuelom Josephom Agnonom Nobelovo nagrado za književnost, je bila nam prej skoraj neznana, čeprav so njeno ime že vrsto let izgovarjali v nemškem kulturnem svetu, pa tudi drugod po Evropi, predvsem na Zahodu. Morda so še bolj kakor njene najboljše pesmi, napisane v pesničinih zrelih letih, dajale njenemu imenu v krogih literarnih snobov, ki pesmi ne berejo, zven številne nagrade, ki jih je Nellv Sachs prejela po letu 1957. Naj omenim samo nekatere: leta 195? ji je prisodilo nagrado Združenje švedskih lirikov (Nellv Sachs si je pridobila njihove simpatije tudi kot prevajalka moderne švedske poezije v nemščino), potem jo je čez dve leti nagradilo Združenje nemških industrijcev, in pred Nobelovo nagrado velja omeniti še dve priznanji; literarno nagrado mesta Dortmunda (1961) in nagrado za mir, ki jo podeljujejo nemški knjigotržci (1965). Tako se je pesnica Nellv Sachs v starosti sedemdesetih in več let uvrstila med moderna nemška (in judovska ter evropska) pesniška imena, ki jih ponavljamo, beremo, citiramo in se o njih prepiramo, ki pa so vendar živa, prisotna, napisana času (kakršen pač je) na hrbet in v opomin. Ta zadnja beseda je še posebej primerna za predznak k poeziji Nellv Sachsove, objokovalke svojega rodu na eni strani — in na drugi obtoževalke in obenem pomilovalke človeka, ki je padel do zločina v Auschwitzu. Obenem pa njena poezija — če jo jemljemo kot nujnost — ohrabrujoče demantira znani izrek sodobnega nemškega filozofa Adorna, ki je vzkliknil: »Po Auschwitzu ni več mogoče napisati pesmi.«
Nellv Sachs je bila rojena v aristokratski vili v gosposki berlinski četrti Tiergarten kot edini otrok tovarnarja WiIIiama Sachsa 10. decembra 1891. Šolali so jo privatni učitelji, kot se je spodobilo za otroke iz njenega okolja, domače izobilje ji je omogočilo, da se je že v mladih letih razgledala po širokem svetu kulture, pri izbranih vzgojiteljih se je vadila v plesu, glasbi in pesnjenju. Toda od tistega pesnjenja do Nobelove nagrajenke je bilo še neskončno daleč: preteči je moralo ne le življenje od šestnajstih do petinsedemdesetih let, ampak nekaj bolj bistvenega: uresničiti se je moral Auschvvitz in pokol njenega rodu. To se sliši sicer kruto, je pa res: šele v grozi (podoživljenega) peklenskega ognja se je lahko izkristalizirala lirika Nellv Sachsove, ki je pisala v mladosti romantične pesmi, legende, povesti in igre za lutke, katere v njenih častitljivih letih in ob najvišji svetovni literarni nagradi njeni biografi omenjajo samo kot kuriozum na začetku njene poti. Tudi njeno prvo knjigo (1921), ki vsebuje legende in povesti, omenjajo le mimogrede. Medtem je minila prva svetovna vojna in tako dalje, in Nellv Sachs, ki še zmeraj živi v brezskrbju »četrti živalskega vrta« v Berlinu, se v tistih letih seznani z deli znamenite Švedinje Selme Lagerlbfove (Nobelove nagrajenke leta 1909); z njo si začne dopisovati in ta ji pozneje dobesedno reši življenje. V tridesetih letih našega (žal, še zmeraj trajajočega) stoletja se pesnica seznani tudi z rastočo zverjo nacizma, ki plane po njenem rodu in družini, to pa pomeni smrtno obsodbo tudi zanjo. S prizadevnostjo Lagerlbfove in s pomočjo švedskega kraljevskega dvora se Švedom posreči, da leta 1940 rešijo pred plinsko celico Sachsovo in njeno mater, medtem ko njuno družino nacisti podušijo in požgo v pečeh Tretjega rajha. Leto, ko umre Selma Lagerlofova (1940), je — lahko rečemo — rojstno leto pesnice Nellv Sachsove. Tako jo je tudi predstavil in uredil njeue izbrane pesmi poet
101
H. M. Enzensberger, čigar posluhu v primeru Nellv Sachsove ne moremo oporekati. Adornova pretresljiva in pravična, vendar vsako lirično (nemočno) spoznanje ubijajoča misel, izziva polemične besede H. M. Enzensbergerja, da piše: »Če hočemo živeti dalje, moramo ta (Adornov — op. L. K.) stavek ovreči. Le redki to zmorejo. Mednje sodi Nelly Sachs.«
To priznanje si je pesnica zaslužila z zbirkami pesmi in odrskimi pesnitvami, kakor so na primer: V prebivališčih smrti (1946), Zvezdni mrk (1949), Znamenja v pesku (1962), Žgoče uganke (1962) in druge knjige. Vrata vanje naj vsaj delno odpre izbor, ki ga objavljam in povzemam po Enzensbergerjevi izdaji pri Suhrkampu. Povem naj še, da pesmi nisem prevajal toliko zaradi Nobelove nagrade, ampak bolj zaradi bridke sorodnosti pesničinih misli s spoznanji, ki se prepletajo v meni že od mladosti dalje, od let Hitlerjevih koncentracijskih  taborišč do današnjega vietnamskega klanja.
Nelly Sachsova živi od leta 1940 dalje v Stockholmu.
Lojze  Krakar
102