OKAMENELI SVAT JE 
Nekoč se je na Starem gradu šopirila grofična. zlobna ko kača in surova 
ko vsi grajski. Rada bi se oinožila, a brž ko je s snubcem spregovorila, jo je 
le-ta urnih nog ubral z gradu, ker mu surova grofična ni bila všeč. In tako je 
nekega dne razglasila po vsem loškem ozemlju, da bo šla v zamož s tistim 
mladcem, naj bo reven ali bogat, ki bi znal preklinjati še huje kakor ona. 
\a sainini pod Starim gradom pa je tedaj v revni bajti živel star drvar, 
ki je imel tri sinove, vse tri takšne preklinjavce, da jim podobnih ni bilo ne 
v Selški ne v Poljanski dolini. 
-Grajska hči je še hujša kot ste vi.« jim je dejal, ker mu njihovo prekli 
njanje ni bilo pogodu. »Idite v Stari grad srečo iskat! Kdor bo gn fično v pre-
klinjanjti prekosil, se bo lahko z njo poročil.« 
Prvi je odšel na Stari grad najstarejši brat. Komaj ga je grofična ugledala, 
je zaklela: 
»Strela jasna, kdo pa vendar si. da si raztrgan in umazan ko cigan drzneš 
k meni dvignili oči? Brž povej, kaj bi rad, pasji sin in potepin!*, 
^•Nisem ne pasji sin ne potepin, ampak najstarejši drvarjev sin. Prišel sem 
pote. da bi šla z menoj v zamož, če si zares takšna preklinjavka. kot bi bila 
vražja hči.« 
Takih žaljivk pa grofična ni prenesla, zato je svojim hlapcem ukazala: 
»Pred gradom raste hrast. Nanj otvezite tega bedaka in mu hrbtišče ustro 
jite z biči, da bo pomnil svoj živi dan, da nisem vražja, ampak grajska hči!« 
\alpti so prišleka prebičali, da se je pod večer komaj še privlekel domov 
in glasno preklinjal grajsko hčer. 
Drugi dan je odšel na .Stari grad drugi brat. Ko je na grajskem dvorišču 
zagledal grof ično, jo je pozdravil: 
»Slišal sem, da je tvoj ta grad in da si preklinjavka in zlobna ko sam gad. 
Pa bi te vseeno vzel za ženo, ker tudi jaz nisem od muh, saj znam preklinjati 
ko Zelenjuh.« 
»Če sem zares hudobna kakor gad, boš tudi ti do konca svojega življenja 
pomnil, kdaj si prvič in poslcdnjič prišel v Stari grad,« mu je odvrnila gro 
fična. >TIlapci, privežite ga ob drevo in namečite mu jih z biči na hrbtišče, da 
bo pasji sin in potepin svoj živi dan pomnil, kdaj je prvič stopil na grajsko 
dvorišče!« 
In valpti so ga premlatili, da se je pod večer komaj še privlekel domov 
ter preklinjal zlobno grajsko hčer. 
Tretji dan se je tretji brat zarana odpravil v Stari grad. Vsi grajski so še 
spali, ko je prišel pod okno. kjer je v kamri smrčala grofična. Skozi odprto 
okno je zlezel k njej. jo zbudil in zaklel: 
»Vrag naj te pohini, saj drnjohaš, da bi te še grom ne prebtidil! Takoj 
vstani!« 
>I kdo pa si, ki tni zapoveduješ, kakor mi ni niti rajni oče?« 
»Jaz sem tretji brat, ki sem prišel v Stari grad ženo iskat. Starejša brata 
si ukazala pretepsti. a mene ne boš zmogla, ker sem hujši kakor ti! Vstani in 
prebudi grajskega kutarja, da naju poroči, ali pa bom tebe in grad preklel!« 
»Vrag te vzel. kako se ti vendar mudi!« se je zavzela grajska hči. »Pa znaš 
zares preklinjati?« 
>Bolje kakor ti!« ji je oponesel tretji brat. 
210 
Takrat pa niii je zagrozila: 
»Le pazi se! Če bom hujša kakor ti, ti bodo moji hlapci zrahljali kosti, da 
me boš pomnil svoje žive dni!« 
>Le brž pokliči kutarja, da naju poroči!« je tretji brat zatopotal z nogami 
in stisnil pesti. iCe nočeš, ti zavijem vrat tako resnično, kakor sem resnično 
tretji brat.« 
Kaj je hotela storiti grofična? Hlapci, ki bi ji bili lahko priskočili na 
pomoč, so še spali. Zato je s tretjim bratom odšla h grajskemu patru, ki ju je 
poročil prej. preden je vzšlo sonce. Potlej so vsi grajski hlapci in dekle piro-
vali in popili vse vino v grajski kleti, ženin in nevesta pa sta plesala in pre 
klinjala, da si je grajski kutar tiščal ušesa. 
Opoldne pa je grofična rekla: 
»Zadosti smo jedli in pili. zadosti plesali in se veselili, zdaj pojdimo na 
sprehod! 
In vsi svatje so vstali izza obloženih miz ter odšli z nevesto in ženinom 
iz gradu. Z njimi je šel tudi grajski kutar. LSoncc je pripekalo, ko so se po ozki 
stezi pomikali v dolino, da bi se ohladili v mrzli Selščici. Na poseki pod Starim 
gradom pa je grofična, ki ji je bilo vroče, zaklela: 
»Preklet bodi tvoj oče drvar, ki je tod posekal drevje, da me sonce žge 
kakor ciganko!« 
Ženinu pa se je za malo zdelo, da mu mlada žena preklinja očeta, zato 
se je ozrl v nebo in zaklel: 
»Prekleto sonce, skrij se za oblake, da ne boš žgalo moje bledolične žene!« 
Tn glej, zgodilo se je čudo! Za kazen, ker je preklel sonce, je ženin z ne 
vesto in vsemi svati ter z grajskim kutarjem vred okamenel. 
Poseko pod Starim gradom je že zdavnaj zaraslo novo drevje. V senci 
dreves pa še dandanašnji leže skale — okameneli grajski svatje in grajski 
kutar, ki ženina in neveste ni upal grajati zaradi klctvin. 
Kdor ne verjame, naj gre pogledat! Ob poti na Stari grad bo videl okame-
nele svate in grajskega opata, ki mu z ramen visi — okamenela kuta. 
(Motiv: Vida Sluga, Skofja Loka) 
Opomba: Prim. opombo na str. 207. — P.B. 
u' 211