Izhaja mk četrtak
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Ghega 8/1, Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst,	11 / 6464
Poštnina plačana v gotovim TEDNIK
NOVI LIST
Posamezna štev. 70.— lir
NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. b's SETTIMANALE
ŠT. 803
TRST, ČETRTEK 30 JULIJA 1970, GORICA
LET. XIX.
K resnični osebnosti| SO SE INI AV E LI Č A LI
spada resnično ime
Ko smo te dni prebirali v tisku sezname z imeni naših maturantov in maturantk, smo bili resnično veseli, da bomo spet dobili nov zaveden letnik izobražencev, ki so obiskovali slovenske šole in od katerih lahko zato upravičeno pričakujemo, da bodo v oporo naši slovenski skupnosti in da ji bodo delali čast. Hkrati pa smo bili žalostni, ko srno videli, koliko teh lepih in simpatičnih fantov in deklet, ki se nam polni vedrine in življenjskega veselja smehljajo z objavljenih fotografij •— in mnoge poznamo tudi osebno nosi grde, popačene priimke. Njihovi starodavni, lepi priimki, ki so jih podedovali od prejšnjih generacij in na katere bi bili ljudje pri marsikateremu tujemu narodu ponosni, ker razodevajo davno izvirnost in vsebujejo v sebi celo zgodovino družine, so zaradi popačenja in tujega pravopisa komaj prepoznavni, če sploh. Kajti mnogi nosijo priimke, ki so samo celo »prevod« prvotnega priimka v itali janščino, ali pa imajo s prvotnim slovenskim priimkom samo še nekaj fonetične sorodnosti, morda nekaj črk.
Seveda pa popačenih imen ne nosijo samo dijaki, ampak še marsikdo drug, tudi njihovi profesorji, ki bi jim morali biti vzgled.
Poznamo precej ljudi, ki imajo vidno vlogo v tukajnšnjem slovenskem življu in se po(l pisujejo s slovenskim priimkom, ki pa se vendar na vsaki uradni listi podpišejo samo s popačeno, tujo obliko svojega imena in priimka. Ka ko jim je pri tem pri duši? Ali je res mogoče, da ostane človek moralno trden in celovita o-sebnost., če nosi dvoje priimkov, enega ■>zasebne ga« za svojo narodno skupnost in drugega >-u-radnega« za oblasti in tujejezično javnost? Mislimo, da je to komaj mogoče. Tak človek mo ra biti v sebi razdvojen, mora občutiti, da je v tem nekaj nenaravnega, hudo oportunističnega, in da mora imeti vsakdo, ki hoče biti resnična. enovita osebnost, samo eno, pravo, svoje ime in priimek, ki odgovarjata njegovemu jazu, njegovi osebnosti, njegovemu delovanju.
Letos smo se že večkrat spomnili petindvajsetletnice poraza zadnjih, ostankov fašizma, hi je nasilno spreminjal našim ljudem priimke, in tudi praznovali smo to obletnico. Toda veči na tistih, ki so to praznovali in se veselili uničenja najhujšega sovražnika našega ljudstva na Primorskem, še vedno nosi ostudno popačene priimke, katere jim je fašizem vsilil. Zakaj se ne pobrigajo, da hi se jih popravili v prvotno obliko? Kaj je krivo, da naši ljudje ne občutijo sramote, ko nosijo še naprej priimke, ki so u radni znak in dokaz suženjstva, katero jim je namenil in na katero jih je obsodil fašizem? Kaj je vzrok temu pomanjkanju ponosa?
Na to je res težko odgovoriti, ker je nekaj nerazumljivega.
DEMOKRACIJE?
Kot je bilo pričakovati, je moral Andreotti vrniti mandat za sestavo nove sredinsko leve vlade, ker socialni demokrati niso hoteli v vlado, v kateri bi sodelovali tudi socialisti, če se ti ne bi odpovedali namenu, da ustanove skupaj s komunisti in psiupovci leve deželne odbore v deželah, kjer je dobila skrajna levica relativno večino, kot v Toskani in Umbriji. Socialisti seveda niso boleli pristati niti na to niti na zahtevo po popolnem »zaprtju« proti skrajni levici na sploh. Brez tega pa niti republikanci niso pripravljeni vstopiti v vlado. Andreotti se je še en dan vdajal umetnemu optimizmu in se trudil, da bi zbližal stališči obeh strank, ob posredovanju tajnika krščanske demokracije Forlanija. Vendar je bilo vse zaman in v petek je moral vrniti mandat predsedniku republike Saragatu.
ZDAJ POSKUŠA COLOMBO
Saragat je po novem posvetovanju z delegacijami vseh strank in s predsednikoma obeh zbornic parlamenta poveril mandat za sestavo vlade znanemu krščansko-demokrat-skemu politiku in večkratnemu ministru za finančne zadeve, Guidu Colombu. Ta je mandat sprejel in se zdaj trudi, da bi spravil skupaj novo vlado iz vseh štirih strank sredinske levice. Toda že se zdi, da se to tudi njemu ne bo posrečilo, tem manj, ker je prišlo v zvezi s temi pogajanji do hudih nasprotij v samem vodstvu krščansko-demokratske stranke, kjer je levo krilo za sestavo vlade le med krščanskimi demokrati in socialisti, desno krilo pa je odločno za štiristrankarsko vlado, v kateri bi na vsak način morali biti tudi socialni demokrati, medtem ko nekaj sredinskih politikov niha sem in tja kot trsi v vetru. Po mnenju mnogih komentatorjev] iz raznih strank je ravno ta razdvojenost krščanske demokracije v sami sebi vzrok vseh vladnih težav v Italiji v zadnjih letih in tembolj v zadnjem času. Zdaj krščansko-demokratska stranka kot celota sama več ne ve, kaj hoče, in to njeno nihanje na levo in desno hromi vso dinamičnost leve sredine.
ENOSTRANKARSKA VLADA?
Nekateri menijo, da se bo iz vsega lega izcimila končno enostrankarska krščansko-demokratska vlada ob zunanji podpori drugih strank sredinske levice. Toda to bi bila — tako pravijo — samo »počitniška«, začasna, ali bolje rečeno improvizirana vlada, ki naj bi premostila obdobje zadrege, dokler bine prišlo med socialisti in socialnimi demokrati do razčiščenja oziroma dokler vse štiri stranke sredinske levice ne bodo za daljši čas uredile svojih medsebojnih odnosov. To pa se zdi še daleč. Enostrankarska vlada pa seveda ne bi imela dovolj avtoritete, bila
bi šibka, in skrajna leva in desna opozicija bi skušali sprožiti ofenzivo proti njej, prva s pomočjo sindikalnih stavk, druga s pomočjo velekapitala, ki pa sumljivo baranta, kol je dokazano, tudi s komunisti, da bi si odkupil od njih »mir« v tovarnah.
Medtem se je zgodilo nekaj, kar je vladno krizo še otežilo. Socialisti so namreč v Toskani in Umbriji v torek že sestavili skupaj s komunisti in psiupovci skupna deželna odbora in tako postavili druge stranke leve sredine pred izvršeno dejstvo. Če se bodo le vdale v dejstvo, bo lo morda pospešilo rešitev vladne krize. Če pa ne, čaka Italijo novo in morda dolgo razdobje hudih političnih zapletljajev, neredov, stavk in gospodarskih težav, ki se že začenjajo kazati.
Ob vsem tem političnem dogajanju, ki zasluži oznako zmeda, pa ima nepristranski o-pazovavec nujno vtis, da se je italijanski narod — ali vsaj tisti njegov del, ki se mu najbolje godi — preobjedel demokracije in blaginje in da zavestno ali podzavestno izziva usodo.
Če se italijanska javnost ne bo streznila in začela presojati vsega bolj realistično, sc bo Italija znašla v popolni politični zmedi in v hudi gospodarski krizi, ob splošnem posmehu sveta, ker bo tako sama vtaknila vrat v zanko le ali one diktature. Veliko časa za spametovanje zdaj najbrž nima več .
Zadrega izraefsfoe rfade
Izraelska vlada ima že več dni dolge seje, da bi zavzela stališče do ameriškega načrta za pomirjenje na Bližnjem vzhodu, ki sla ga Sovjetska zveza in Nasser že sprejela. Po tem načrtu naj bi prišlo do sklenitve pravega miru med Izraelom in Arabci, nakar naj bi Izrael izpraznil zasedena ozemlja. Proti temu je del izraelskih ministrov, ki ne zaupajo Nasserju in se boje, da se bo Izrael potem spet znašel v vojaško šibkem položaju in v mejah, ki jih je zelo težko braniti. Nekateri ministri groze z odstopom, drugi pa dokazujejo, da se Izrael ne sme zameriti Združenim državam, edini veliki sili, ki ga ščiti.
Iz tega precepa se je res težko izviti. Medlem ima Nasser še naprej bojevite in posmehljive govore, v zavesti, v kakšno zadrego je spravil tako Združene države same kot Izrael s tem, da je sprejel ameriški načrt, kar najbrž ni bilo predvideno. To pa so tudi njemu zamerili palestinski gverilci, ki sanjajo o popolnem uničenju Izraela. Nasser je za kazen ukinil oddaje njihove radijske postaje v Kairu.
Cerkev na Slovaškem
Vsa Slovaška je že od nekdaj veljala za bol j razgibano deželo v katoliškem duhu kot Češka. Zato je tem bol j značilno ali nerazumljivo, kakor se vzame, da je prav kulturno ministrstvo socialistične slovaške republike izdalo 9. septembra lanskega leta poseben »Načrt«, ki naj uredi »odnose med državo in komunistično stranko na eni strani ter med verniki, cerkvenimi občestvi in verskimi ideologijami na drugi strani«.
Načrt je ostal več mesecev v tajnosti. Šele prejšnji mesec, v juniju, so zanj zvedeli tudi zahodni politični krogi.
Novi verski zakoni, ki naj normalizirajo verski položaj v deželi po »praški Dubčeko-vi pomladi«, bodo seveda veljali za vso državo.
Naperjeni so pa z vso ostrino najbolj proti katoliškim organizacijam. Na koncu listine je napisano: »Normalizacija v verskem življenju pomeni temelj za uresničitev idejnih ciljev socialistične družbe.«
Poglejmo, v čem obstaja ta »normalizacija«. Ena izmed točk verskega »Načrta« govori, da bo moral minister za kulturo sklicati vse škofe in jih opomniti, naj se ne brigajo za socialna, politična in kulturna vprašanja državljanov. Organiziralo se bo posebno »Gibanje katoliškega klera«, ki bo podpirano od vlade. Založniško »Društvo sv. A-dalberta«, podobno našim Mohorjevim družbam, bo moralo omejiti svoje delovanje samo na izdajanje malega števila molitvenikov. Bogoslovna fakulteta v Bratislavi bo smela sprejemati samo po dvajset slušateljev. »Na-črt« predvideva tudi močno okrnitev redovnih družb. Redovniki nc bodo smeli prebivati v skupnih hišah in tudi ne več sprejemati novincev. Redovnice pa bodo smele o-pravljati strežniško službo samo še v norišnicah, kjer ne bodo mogle na bolnike versko vplivati. Cerkveni tisk bo smel objavljati zgolj katehetske in liturgične članke; verski časopisi iz tujine so prepovedani. Češkoslovaški romarji ne bodo smeli več obiskovati Vatikana.
Poleg teh členov vsebuje »Načrt« šc nekatere točke, ki se tičejo preiskav proti vladnim organom, ki so za Dubčekovih časov vodili popustljivo versko poliliko.
Menda ni izdala doslej še nobena komunistična vladavina tako ostrega protiverskega načrta. Koliko pa bo res koristil normalizaciji življenja med Čehi in Slovaki, je pa zelo odprto vprašanje. Že nemški kancler Bismarck je opustil svoje protiversko zaganjanje z opombo, da se misli, vera in svoboda ne dajo zatreti z bajoneti.
JEČE SE PRAZNIJO
V Italiji je bilo razglašeno zadnje pomi-loščenje kaznjencev dne 22. maja tega leta. Iz različnih vrst ječ in kaznilnic je bilo izpuščenih 11.806 jetnikov in kaznjencev; od teh 2356 na podlagi amnestije, 9450 pa v smislu pomilostitve.
Število vseh zapornikov v Italiji se je znižalo za približno eno tretjino. V državi je 688 različnih kaznilnic, v katerih je danes priprtih šc kakih 26 tisoč oseb. Med temi pa je le nekaj preko 1200 žensk.
KONZORCIJ IRI IMA 321.000 NAMEŠČENCEV
Predsednik IRI, prof. Giuseppe Petrilli, je objavil te dni obračun dejavnosti tega industrijskega konzorcija, ki predstavlja poleg konzorcija ENI največjo koncentracijo industrijske moči v Italiji. Fakture so znašale lani skupno 2.987 milijard lir, skoraj 400 milijard več kot leta 1968. Investicije so lani narasle za 11,9 odst. in so dosegle 655 milijard. Zaposlenih pa so imela podjetja IRI
321.000	ljudi, 5,3 odst. več kot prejšnje leto.
Letošnje leto pa ne bodo doseženi postavljeni cilji, je rečeno v poročilu prof. Petril-lija. Stroški za delovno silo (plače) so letos za 22,5 odst. večji kot lani, računajoč tudi sklad za odpravnine, draginjsko lestvico, conske prispevke itd. To vpliva na investicije.
»To, kar nas skrbi, ni trajno višanje delovnih stroškov, ampak udarci s kijem, ki jih dobe naše industrije ob vsaki obnovitvi delovnih pogodb,« je rekel prof. Petrilli. V mislih je imel stavke, ki znižujejo proizvodnjo, ovirajo izvoz itd.
2akaj ,)e Ifkmmei potiiiitjomo p'ipd tujci?
Deželni poslanec Slovenske skupnosti, dr Drago Štoka, je objavil v soboto, 25. t. m v ljubljanskem dnevniku »Delo« v »Pismih bral-ccv« daljši dopis, v katerem izraža v imenu -amejske slovenske javnosti nevoljo nad tem, cla so postavljeni v Soški dolini na jugoslovanski strani obcestni kažipoti samo z italijanskimi imeni krajev na tej strani meje, npr. »Tarvisio, Predel, Cividale, Udine, Trieste«.
»Za trenutek irr\am vtis, da sem nehote prešel mejo in da sem spet v Italiji. Toda kako? Ne, ne, saj sem res v Kobaridu, Bovcu. Odkod potem ti napisi samo v italijanski obliki na obcestnih tablah v Sloveniji? Tarvisio, Cividale, Udine, Trieste — kaj niso to za nas od pamtiveka, oziroma odkar smo se Slovenci kot narod osvestili, vedno in samo Trbiž, Videm, Čedad, Trst?... Zakaj potemtakem danes taka korenita sprememba?« piše dr. Štoka.
Ob koncu svojega dopisa pravi naš deželni poslanec: »Pa ne mislimo menda, da pomeni že zganjati nacionalizem, če na omenjenih cestah v Sloveniji pišemo Čedad namesto
Razočaranje v Memčiji
Pri nemškp-sovjetskih pogajanjih v Moskvi za pogodbo o izključitvi sile med obema državama začenja slabo kazati. Sovjetski zunanji minister Gromiko je izjavil nemškemu zunanjemu ministru Scheelu, ki vod' nemško delegacijo, da se Vprašanje Berlina »nemške vlade ne tiče« in da je lo samo stvar štirih velikih sil. Brandtova vlada kljub temu kaže optimizem po vsej sili, medtem ko nemški tisk ne prikriva razočaranja nad dosedanjim potekom pogajanj, od katerih bo imela — ali vsaj hoče imeti — glavno korist Sovjetska zveza. To je tudi razumljivo, ker drugače teh pogajanj ne bi bila začela.
Skrajno desničarski nemški tisk označuje Brandta in Scheela za »izdajalca«, kr-ščanskodemokratska opozicija pa ni hotela poslati na pogajanja v Moskvo svojega opa-zovavca, kot jo je povabil Brandt, kar dokazuje, s kakimi težavami se mora boriti Brandtova vlada glede teh pogajanj tako doma kot v Moskvi. Od njih pa si je obetala
da bodo spravile nemško vprašanje z mrtvega tira in pripomogla k ponovni združitvi Nemčije, čeprav v daljšem časovnem razdobju. Največ pa je upala Brandtova vlada od teh pogajanj prav glede bivše prestolnice Berlina, ki je s svojim »kitajskim zidom« najbolj boleča rana v nemškem narodnem telesu.
POZABLJIVOST
Mcio Tse Tung je sprejel v Pekingu romunsko delegacijo, ki jo vodi obrambni minister. Ob tej priložnosti je imel kitajski vodja lep govor, v katerem je zahteval, naj vse države umaknejo svoje čete z zasedenih ozemelj.
V mislih je imel seveda Združene države in Izrael, pa tudi Sovjetsko zvezo. Pozabil pa je ta idealist najbrž na Tibet, ki ga je zasedla Kitajska in kjer preganja domoljube ter počenja okrutnosti kot vsaka zasedbena sila.
Cividale in Trst namesto Trieste? Ali pa nas obhaja že nekak kompleks manjvrednosti pred tujim gostom in njegevo tujo valuto? Tu v za-msjstvu bijemo nelahek boj, da bi nam pristojne oblasti države, v kateri živimo, postavile po slovenskem etničnem ozemlju dvojezične napise. V tržaški občini smo šele letos dobili prve dvojezične table in sicer tri (!): S. Croce - Sv. Križ; Basovizza - Bazovica; Trebicia-no - Trebče. V slovenskih okoliških občinah pa so naši župani že skoraj povsod poskrbeli, ne brez vsakršnih težav, dvojezične napise. Toda človek se pri vsem tem nehote sprašuje: ima »smisel nadaljevati ta boj za dvojezične napise, če pa naletimo že takoj v Kobaridu ali v Bovcu samo na italijanske napise in beremo kažipotne table z napisom »Cividale, Tarvisio, Udine, Trieste?«
Mislimo, da mora temu dopisu deželnega poslanca dr. Draga Štoka vsak zamejski Slovenec iz srca pritrditi.
EVROPSKE DRŽAVE HOČEJO SODELOVATI PRI AMERIŠKIH VESOLJSKIH RAZISKAVAH
Evropska delegacija, ki jo bo vodil belgijski minister za znanstvene raziskave Le-fevre, bo odpotovala jeseni v Združene države, da bi se pogajala za sodelovanje trinajstih zahodnoevropskih držav (in Vatikana) pri programih ameriške vesoljske ustanove NASA. To so sklenili na nedavni IV. konferenci o letalsko-yesoljskih zadevah v Bruslju.
Pri ameriških vesoljskih programih bi rade sodelovale poleg šestih držav Skupnega trga še Avstrija, Anglija, Švedska, Švica, Danska, Norveška, Španija in Vatikan. To seveda pomeni, da se je Zahodna Evropa odpovedala lastnim vesoljskim raziskavam, kar bo še bolj ošibilo njen znanstveni in tehnološki potencial nasproti Združenim državam.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Odgovorni urednik: Drago LegiSa ♦ Tiska tiskarna »Graphis« -Tr*t
H
TUDI ORLOVSKI NOS INDIJANCEV DAJE PRAV HEVERDARLU
Norveški raziskovavec, antropolog, etnolog in jezikoslovec Thor Heyerdahl se je vrnil zdaj z večino članov svoje odprave »Ra II« v Evropo. V svoji vili na Ligurijski obali pri Alassiu bo zdaj napisal knjigo o svoji lanski, ponesrečeni, in letošnji uspešni odpravi, s katerima je hotel dokazati, da so se Egipčani s svojimi iz papirusa zgrajenimi ladjami izkrcali v Južni Ameriki že kakšnih 3000 let pred Kolumbom.
»Ra II« je pristal, kot znano, po 57 dneh plovbe ob obali otoka Barbados. Splav je brez vsake nezgode preplul 6200 kilometrov. Odprava se je podala na pot 17. maja iz maroškega pristana Safi. Z Barbadosa je odpotovala osemčlanska .posadka splava v New York, kjer je ostala tri dni in bila tudi gost tajnika Združenih narodov U Thanta. Temu je izročila 50 steklenic z vzorci morske vode, ki jo je zajela med plovbo, kot dokaz, kako je Atlantski ocean okužen od nafte, ki jo spuščajo v morje ladje. Posebna komisija Združenih narodov, ki ima nalogo, da deluje za obrambo narave, bo kemično preučila okuženo vodo.
ZAKAJ SE JE PONESREČILA PRVA ODPRAVA
Heyerdahl je nato povabil člane odprave v svojo vilo na Ligurijski obali, da bi tam preživeli nekaj dni oddiha. V Ameriki sta ostala le Američan (iz Združenih držav) in Mehikanec, medtem ko so Italijan Mauri, Rus Senkie-wič, ki je bil zdravnik odprave, Egipčan Sou-rial, Japonec Ohara in Maročan Ouhani sprejeli povabilo. Splav »Ra H«, ki je zelo dobro prestal preizkušnjo, čeprav je bil ob končuj
plovbe desetkrat težji kot ob začetku, ker se je papirus napil vode, pa bo neka holandska ladja odpeljala v Oslo, kjer bo prišel v muzej, kjer je že Heyerdahlov splav z odprave »Kon Tiki« iz leta 1947.
Neuspeh svoje lanske odprave »Ra I« je pojasnil Heyerdahl na tiskovni konferenci s tem, da je bil splav preslabo zgrajen. Z egipčanskih slik namreč ni dovolj jasno razvidno, kako so davni Egipčani povezovali med seboj plasti papirusa. Tako je dal zgraditi splav ribičem iz Čadskega jezera, ki še zdaj uporabljajo splave iz papirusa, a se je izkazalo, da njihova tehnika gradnje splavov ni dovolj dobra za plovbo po morju. Tako je dal drugi splav zgraditi Indijancem (in ne Indijcem, kot je po pomoti poročal tržaški slovenski dnevnik). Indijanci ob jezeru Titicaca v Južni A-meriki namreč tudi uporabljajo čolne iz podobnega trsja, kot je papirus, in uspeh odprave je dokazal, da je njihova gradbena tehnika čolnov oziroma splavov izvrstna.
PRESENETLJIVA PODOBNOST
Nedvomno je Heyerdahl zdaj še bolj prepričan, da so davni Egipčani ali drugi prebi-vavci severne Afrike že tri tisoč let pred Kolumbom odkrili Ameriko, čeprav nehote. Na široki ocean in proti Ameriki so jih namreč po Heyerdahlovem mnenju proti njihovi volji odnesli morski viharji in nato tokovi, katerim se niso mogli več iztrgati brez močnih jader. Starodavne indijanske pravljice Inkov in Aztekov so namreč pripovedovale o belih, bradatih možeh, ki so prišli med nje in jih učili raznih umetnosti. Potem so izginili, a so ob-
ljubili, da bodo spet prišli, in zato so baje Indijanci imeli španske osvajavce za potomce tistih davnih belih mož, ki so jih bili povzdignili do časti bogov in prerokov ter so jim postavili tudi kipe. Zato se jim tudi niso upirali. Egipčani so verjetno naučili Indijance računanja, zvezdoslovja, gradnje piramid in templov iz kamenitih blokov, umnega poljedelstva z umetnim namakanjem po prekopih in morda še česa. Težko si je namreč drugače razložiti presenetljivo podobnost teh ved in tehnik s tistimi v starem Egiptu.
Celo monarhična ureditev je bila enaka (tudi inkovski vladarji so se npr. poročali samo s svojimi sestrami) in Inki so po božje častili sonce, enako kot Egipčani.
INDIJANCI — MEŠANICA DVEH RAS?
Toda tudi antropološki elementi dajejo prav Heyerdahlu. Po nekaterih teorijah so prispeli Indijanci v Ameriko preko Beringove ožine in so torej potomci vzhodnoazijskih, morda sibirskih mongolskih ljudstev. Toda verjetno so pomešani še z drugo raso, kar izdajajo njihovi orlovsko ukrivljeni nosovi. Znano je namreč, da imajo Mongoli tope,, potlačene nosove, medtem ko so indijanski nosovi pravo na-.protje mongolskih nosov. Tudi nekatere druge telesne značilnosti razlikujejo Indijance od Mongolov. Tako npr. Indijanci nimajo dozdevno poševnih oči in rumene polti. Znano pa je, da imajo Semiti in tudi Hamiti orlovsko ukrivljene nosove, in tema rasama so verjetno pripadali severni Afričani, ki so se — naibrž velikokrat — nehote izkrcali na obalah južne ali srednje Amerikd. Seveda pa se najbrž niso mogli vrniti tja, odkoder so prišli, kot pripovedujejo indijanske pravljice, ampak so se pome-
(Nadaljevanje >n> S strani J
POTOVANJE PO SKANDINAVIJI
------------- VIATICUS	----------
III.
Danes se belijo na rahlih, komaj zaznavnih položnih vzpetinah, na katerih so morda pred tisočletjem žrtvovali ljudi bogovom, bele, »kot iz škatlice vzete« danske kmetije, nekatere zidane ali prezidane v moderniziranem slogu, ki pa je bil prilagoden starim arhitektonskim elementom, druge pa še čisto v starem slogu, celo s slamnato streho, tako da so podobne na zunaj razpotegnjenim štajerskim ali dolenjskim kmečkim kočam, z istim naklonom streh, čeprav so v resnici urejene z rafiniranim okusom. Blizu kmetij so dolgi, moderni, skrajno snažni hlevi in mnogokje visoki kovinski silosi. Nikjer ni videti človeka, ki bi delal na polju, razen nekaj traktoristov. Tu pa tam se pase čreda krav, ki pa niso črno-bele kot v Nemčiji, ampak rdeče. Zakaj se zdijo Dancem na otoku Lolland, komaj nekaj desetin kilometrov od nemške obale, rdeče krave boljše kot črno-bele, mi je ostalo skrivnost, kot tudi to, zakaj se na južnem Švedskem, v bližnji soseščini Lollanda, spet bolj vnemajo za črno-bele krave, kot sem potem njoki za živinorejo in živinozdravniki v za-njaki za živinorejo in živinozdravniki x zadrego, če bi jih bil vprašal, a nq srečo zanje nisem imel priložnosti za to. Sam sem si pojasnil ta pojav z nacionalnim ponosom. Narodi se hočejo razlikovati med seboj, ne samo po barvah zastav, ampak včasih tudi po barvah krav, samo da dokažejo, da niso odvisni
od soseda in da ga ne »posnemajo«. In med skandinavskimi narodi nikakor ne manjka medsebojne ljubosumnosti in kljubovalnosti, kot sem vedel že prej in kot sem se med tern potovanjem še bolj prepričal, čeprav seveda s tem ni rečeno, da bi se kdaj spozabili do tega, da bi si medsebojno rezali vratove, kakor se je kdaj že zgodilo med kakšnimi drugimi »bratskimi« narodi.
Ne da bi se bil prav zavedel, smo zavozili, po mostu preko morskega preliva, komaj širšega kot kakšna reka, in se znašli na večjem otoku Sjaeland (Morska dežela), največjem na danskemu otočju. Na njem leži glavno mesto Kjobenhavn (Trgovski pristan). Tudi ta otok je ena sama prijazna, le tu pa tcim rahlo valovita ravnina. Najvišja valovitost zemljišča doseže morda nekaj metrov in še to zelo položno. Toda oko se kar odpočije na tako rahli vzpetini, ki pretrga ravno črto obzorja, zlasti če stoji, kot navadno, na vrhu ali sredi vzpetine, bela kmetija ali gozdič bukovja; sploh je povsod videti same listovce, iglavcev sploh ni, in to daje danski pokrajini za naše, na iglavce ali vsaj na mešan gozd vajene slovenske oči čudno mehko, kar preveč mehko podobo. Pogrešamo smreke in bore, pa tudi velike, rogovilaste hraste. Vse je milo, mehko in horizontalno, nič ni trdega, skalnega, kvišku kipečega in kljubovalnega kot v tipični slovenski, posebno tudi v kraški pokrajini. Mislim, da bi na danskih poljih težko našel za pest debel kamen. Oko kljub vsej prijaznosti
te zemlje nehr’e išče kak hribček, kako skalo, ki ju ni nik;ar. Vlak h.ti nuprei, ne aa bi se kje ustavil.
Proti večeru smo v Kjobenhavnu, ki mu pravimo Slovenci po nemški obliki imena navadno Kopenhagen. To mesto je bilo v vikinških časih in je tudi še danes najvažnejše trgovsko središče na evropskem severu in je od lega tudi dobilo ime. Staronordijska beseda kaupa je pomenila kupiti. Sem so prihajali trgovci in kupci iz vseh dežel, od Finske in baltskih dežel na celini do severne Norveške in Holandije. Trgovina in bogastvo sta krepila j ludi politično moč Danske. Ta mali severnoevropski narod, ki tudi danes ne šteje več kot
4,700.000	ljudi, torej približno trikrat toliko kot je Slovencev v matični deželi, se lahko po-laša z verjetno najsrečnejšo zgodovino med vsemi evropskimi narodi. Nikoli mu ni bilo rcba živeti pod tuio oblastjo, razen pod kakš-
10 kratkotrajno tujo zasedbo, kot npr. med •Irugo svetovno vojno. Pred močnimi državami na celini ga je varovala zelo kratka in jtrjena kopenska meja na južnem koncu Jut-landskega polotoka in močna mornarica, pred skandinavskimi sosedi pa dolgo časa kultur-la, gospodarska in vojaška premoč, ki je bila vse do modernega časa vedno kos sunkom z Švedske, medtem ko je Norveška že v 14. toletju postala vazalna dežela Danske in je
ostala to do začetka 19. stoletja. Ta dolga tesna državna zveza Dancev in Norvežanov ki so sicer uživali marsikakšne samoupravne oravice) pa je bila v resnici popolna danska negemonija in je skoro privedla do tega, da
11 bili Norvežani izgubili svoj jezik, o čemer pa bom spregovoril še pozneje.
(dalje)
TV s ni f f c»f/ rf
So naši maturanti zreli?
Iz razgovorov z nekaterimi člani izpitnih komisij
Že med maturami in po končanih izpitih no slovenskem učiteljišču, trgovski akademiji, na znanstvenem in klasičnem liceju smo se pogovarjali z nekaterimi elani izpitnih komisij. Postavili smo jim nekaj vprašanj, na katere so' prijazno odgovorili vsak po svoji sodbi in po izkustvu, pridobljenem med izpiti. Želeli pa so ohraniti anonimnost.
Bi nam lahko izrazili svoje misli o načinu in potekli letošnjih matur?
Letošnji način zrelostnih izpitov je z malo izjemami podoben lanskemu. Večjo tehtnost se polaga na prejšnje kandidatove šolske uspehe, na zaključne ocene — ne rede — profesorskega zbora v zadnjem letniku. Prav tako ima tudi večjo važnost poseg in mnenje člana komisije, ki je zastopnik zavoda.
O poteku samem, saj pri slovenskih maturah, je treba reči, da je šlo skoro vse prav gladko. Težave so, z redkimi izjemami, pri privatistih, ki morajo polagati še dodatne izpite, katerim pa brez šolskega pouka sami niso kos. Pravilno bi tudi bilo, da bi vsi predsedniki izpitnih komisij na slovenskih šolah do odtenkov poznali slovenski jezik, ker pokaže prav naloga iz slovenščine, kakor na italijanskih šolah iz italijanščine, kandidatovo zrelo razgledanost in pravilno izražanje misli. Saj imamo že tolikoi usposobljenih naših profesorjev, ki bi temeljito opravili tudi predsedniško delo, kol se je to v mnogih primerih že uspešno izkazalo.
Kakšna je pa sodba dijakov o novem načinu matur?
Vprašati bi morali pravzaprav nje same. Kolikor se pa more povzeti iz pogovorov z njimi, se jim zdijo nove mature precej lažje od prejšnjih. To pa predvsem dijakom »slabše« vrste, ki jim ugaja odprava tako imenovanega »nocionizma«. Pri tem pa je treba pripomniti, da se tudi tako priporočani dialog med kandidatom in izpraševalci ne more razvijati brez nekega temeljnega znanja predmeta, katerega si je kandidat sam izbral ali mu ga je določila komisija. To velja posebno še za matematiko in druge znanstvene predmete, prav tako tudi pri razpravi iz slovstvenih zgodovin in besedne umetnosti.
Primeri pri klasični maturi nam nudijo dokaze za to. Med letom uspešni dijaki so se znali tudi pri zeleni mizi spoprijeti z »dialogom«.
Izidi so pokazali precej dobre uspehe. Obstaja kakšen poseben vzrok za ta pojav?
Brez dvoma olajšanje izpitnega načina. Saj ima maturant le dve pismeni nalogi in dva predmeta pri ustnem izpraševanju. Poprej je moral odgovarjati iz šestih ali osmih predmetov. Po drugi strani je treba upoštevati, da je mladina danes bolj sproščena in razgledana kot prejšnji rod. Nemalo je odvisno tudi od izpitnih komisij, v katerih bi morali sedeti starejši člani z večletno vzgojiteljsko in strokovno prakso. Dobri uspehi pri slovenskih maturah — in to je treba poudariti — so pa tudi sad uspešnega dela in pouka na naših višjih šolah in njihovega pro-
fesorskega zbora. Tega dejstva naj se tudi naša javnost bolj zaveda.
Po novih predpisih — kolikor smo slišali — mora izpitna komisija kandidata tudi oceniti, za katero študijsko smer je bolj sposoben in kateri poklic je zanj bolj ustrezen. Kaj mislite o takem načrtnem usmerje-vanju?
Razne najnovejše ministrske okrožnice res zahtevajo točne statistične podatke, koliko abiturientov se bo vpisalo na to ali ono fakulteto. Po mnenju večine komisij so pa takšne statistike bolj mrtva številka kot pa stvarno dejstvo. Komisija mora izreči le sodbo, ali je kandidat po šolskih in izpitnih uspehih bolj zmožen za literarno ali znanstveno smer. Do kakšnega poklica bo pa prišel, je odvisno od neštetih drugih činiteljev.
/
Kakšne smeri bi pa svetovali, da bi se jih naši dijaki oprijeli? Po maturi po navadi tavajo v neki negotovosti.
Odgovor je lahko le bolj splošen. Naše šole ne nudijo samo strokovne izobrazbe in so, ali bi morale biti, tudi formativnega značaja, to se pravi, izoblikovati morajo tudi dijakovo osebnost. To pa ne po kakem zasta-
relem kopitu, da so naše šole le goli prevod drugih ali pa da bi se morale podrejevati kakim strankarskim smerem. Izoblikovati mora svobodne in poštene može in državljane. Le take duhovno in strokovno oblikovane osebnosti si bodo izbrale poklice, ki bodo dali v prvi vrsli naši etnični skupnosti na tem ozemlju fante in dekleta, ki bodo sposobni za bodoče delo in vodstvo.
r. b.
☆
Padriče
vinilni tv ti vit (j tt[v"
Športno združenje Gaja s Padrič bo ob zaključku svoje enoletne sezone priredilo od
1.	avgusta do 9. avgusta drugi športni teden Gaje, ki bo gotovo ena največjih manifestacij slovenske poletne športne sezone. Na tej veliki športni manifestaciji, kjer se bo zvrstilo kar osem športnih panog (balincanje, bii žanje, košarka, kotalkanje, maraton Gaje med dvema ognjema, odbojka in nogomel), bo med drugim na sporedu tudi mednarodna nogometna tekma med mladinskima enajstericama Gaje in ljubljanske Olimpije, mednarodni košarkarski turnir, meddržavna odbojkarska tekma med moškima šesterkama Bora in Jesenicami ter druga zanimiva tekmovanja.
športni teden Gaje se bo začel v soboto
1.	avgusta, s kotalkarsko revijo. Predvajalo jo bo SD Polet, ki je s tem svojim sporedom želo že obilo uspehov na dveh prejšnjih ma-nifestaci jah.
b. 1.
(Razgovori gredo fi ikrafu
ta za slovenski jezik in književnost pri trža-
V Trstu se s pospešenim tempom nadaljujejo razgovori med predstavniki sredin-sko-levih strank in Skupne slovenske liste o možnosti obnovitve sodelovanja pri vodstvu tržaške občinske uprave, pokrajinske uprave in nekaterih drugih krajevnih uprav ter ustanov. Odposlanstva so skoraj zaključila razpravo o upravno-poIitični;m programu, ki naj ga izvede bodoča pokrajinska u-prava, ter hkrati preverila dosedanje delovanje tržaške občinske uprave, in sicer v luči že sprejetih obveznosti.
Kar zadeva devinsko-nabrežinsko občino, je bilo sklenjeno, da se bodo odposlanstva sredinsko-levih strank in Skupne slovenske liste sestala tudi na krajevni ravni, da se sliši mnenje dejavnikov, ki so neposredno prizadeti pri reševanju vprašanja sestave novega občinskega odbora. Jasno pa je, da bo tudi rešitev tega vprašanja predstavljalo del morebitnega splošnega sporazuma na pokrajinski ravni.
Med razgovori o bodočem programu pokrajinske uprave je odposlanstvo Skupne slovenske liste izročilo v proučitev svojim sobesednikom dokument, ki poleg problemov splošnega značaja obravnava tudi vprašanja, katera pobliže zanimajo slovensko narodno skupnost. Tako je slovensko odposlanstvo v okviru pokrajinske uprave zah te vilo ustanovitev urada za stike z javnostjo z imenovanjem osebja, ki obvlada slovenski jezik, izdajanje pokrajinskega vestnika tudi v slovenščini, postavitev dvojezičnih napisov ob pokrajinskih cestah, sprejem sklepa, ki bo omogočil finansiranje Slovenskega gledališča iz javnih skladov itd. Posebne važnosti se nam dalje zdi zahteva, naj pokrajina podpre pobudo za ustanovitev stolice in institu-
ški univerzi, kot tudi zahteva, naj pokrajina odločno posreduje, da se bo jeseni v Trstu končno odprla slovenska strokovna šola.
Kot smo zvedeli, so sredinsko-leve stranke sprejele domala vse zahteve Skupne slovenske liste.
Razgovori med sredinsko-levimi strankami in Skupno slovensko listo se bodo nadaljevali še nekaj dni in se bo verjetno kmalu izkazalo, ali je možna obnovitev sodelovanja v že omenjenih krajevnih ustanovah.
»LJUDSKA VESELICA« V DEVINU
Turistična ustanova, ki deluje na področju devinsko-nabrežinske občine, je v nedeljo, 26. julija, priredila v Devinu tradicionalno »ljudsko« veselico«. Na obširnem vrtu hotela in restavracije Ples je v večernih urah igrala nabrežinska godba na pihala, vmes pa je nastopil moški zbor »Fantje izpod Grmade«, ki je pod spretnim vodstvom dirigenta Iva Kralja ubrano zapel vrsto pesmi. »Ve selica« se je zaključila z običajno tombolo.
Ta dan je bilo tudi slikarsko tekmovanje cx tempore, ki pa je letos bilo namenjeno najmlajšim, to je otrokom do 15. leta starosti. Tekmovanja sc je udeležilo 37 otrok, od katerih je bilo 16 iz Devina. Ocenjevalna komisija se je sestala v sredo zvečer in določila tudi nagrade; medtem ko pišemo, pa nam sklepi komisije še niso znani.
Pevrna DVOJNI FARNI PRAZNIK
V nedeljo je naša župnija obhajala kar dvojen praznik. Imeli smo farno »šagro« s procesijo v čast sveti Ani, zvonili smo pa tudi. k slovesnemu jubileju bisernega mašni-ka, našega dušnega pastirja Antona Rutarja.
Dva in trideset let nas vodi kol skrbni oče v dobrih in bridkih letih. Kako bi mu povrnili vsaj z drobcem za vse njegovo javno in še bolj tiho delo za naš duhovni, in telesni blagor?
Z globoko hvaležnostjo in molitvijo, da bi nam ga Bog še dolgo zdravega in tako skrbnega ohranil!
Ta globoka spoštljivost do jubilanta sc je pokazala v nedeljo, ko sc jc ob deseti uri cerkev docela napolnila. Iz zakristije je šel jubilant v sprevodu s sobrati pred glavna cerkvena vrata, kjer so mu belo oblečene 'deklice poklonile v dar cvetje in faksimile Trubarjevega svetega pisma, prvega v našem jeziku.
Ganljiva je bila deklamacija priložnostnega soneta Ljubke Šorli jeve. V cerkvi je prav ubrano pel zbor pod Valentinčičevim vodstvom.
Jubilant jc še prav mladostno opravljal vse cerkvene obrede. Mons. Klinec jc prebral brzojavko sv. očeta in pozdravno pismo nadškofa Cocolina. Imel jc tudi slavnostni govor, v katerem je združil pomen farnega praznika in jubilantovo slavje. Razvila sc je tudi procesija do trga, kjer je bil postavljen oltar. Nato so se vsi vrnili v cerkev, kjer sc je skupna slovesnost končala z zahvalno pesmijo,
Cerkev je bila še malokdaj tako polna kot pri tem dvojnem farnem prazniku, ki je bil
res lep in.prisrčen.
Posvetovanje strank
V Gorici se nadaljujejo posvetovanja da se mora razširiti mreža športnih naprav
predstavnikov peterih strank, ki sestavljajo levo-sredinsko večino v pokrajinskem in občinskem svetu.
Za njih sestavo prihajajo v poštev kot novi elementi nasprotovanja med socialisti in socialnimi demokrati glede nekaterih načelnih točk upravno-političnega značaja. V drugi vrsti vplivajo na sestavo svetov in načelnih točk tudi še negotove rešitve v zvezi z razpletom vladne krize. Tretjič pa se morajo vse levosredinske skupine ozirati tudi na zahteve republikanske stranke, ki dolga leta ni bila soudeležena pri upravnih odborih, zdaj pa postavlja tudi ona svoje pogoje.
Pogajanja med strankami, ki navadno menjujejo svoje odposlance pri vsakem se slanku, potekajo zelo počasi. Nekoliko več stičnih točk so našli za sestavo pokrajinskega odbora in njegovega programskega delovanja. Po doseženih temeljnih sporazumih kaže, da bo pokrajinski svet sklican žc 3. ali 4. avgusta.
V petek zvečer so strankarski zastopniki razpravljali o občinskem programiranju za bodočih pet let. V pretresu so imeli vprašanja o socialnem skrbstvu in zdravstvu.
Na zahtevo republikancev so debato nadaljevali še v ponedeljek. Poleg tega so govorili še o šolstvu in športu. V zvezi s športnim razvojem so bili vsi zastopniki mnenja,
&ozdravfjen, biseromašnifc!
V nedeljo 26. julija je Pevma slovesno obhajala biserno-mašniški jubilej svojega dolgoletnega župnika Antona Rutarja.
Vabljivo zvonjenje in pritrkovanje je naznanjalo jubilejno svečanost in obenem farni praznik. Gospod župnik je sicer odklanjal v svoji dobrodušni skromnosti vsako večje praznovanje, toda polna cerkev faranov je pokazala, kako globoko cenijo in spoštujejo svojega dušnega pastirja, ki jim vedno zvesto ohranja božjo in materino besedo.
Naj navedemo nekaj življenjskih podatkov o njem. Anton Rutar se je rodil pod kmetsko streho v Drežnici nad Kobaridom dne 29. maja 1886. Že ta številka pove, kako dolga je njegova življenjska pot, a ne, kako polna dela in tudi bridkosti.
Študiral je gimnazijo in bogoslovje v Gorici. V mašnika je bil posvečen 25. julija 1910. Letos torej obhaja biserni jubilej svojega mašništva. Nadškof ga je najprej poslal za kaplana v Tolmin, od tam za župnega upravitelja na Bukovo. Vsestranske sposobnosti, med temi tudi gospodarske, so nagnile predstojnike ,da so mladega duhovnika postavili 1. oktobra leta 1914 na odgovorno mesto ekonoma in podravnatelja bogoslovnega semenišča v Gorici. Na tem položaju je ostal celih dvanajst let. Za desetine in desetine bodočih duhovnikov je skrbel kot pravi duhovni in krušni oče. Njegova soba na desni strani dolgega in širokega hodnika v prvem nadstropju je bila zatočišče in sveto-vališče za bogoslovce in tudi za laično mladež v kulturnem prerodu Goriške.
Po Rutarjevi zaslugi je našlo bogoslovno semenišče med prvo svetovno vojno prostore v Stični. Tja je rešil tudi dragoceno se-meniško knjižnico. Po vojni je zopet bila njegova prva skrb, da se je bogoslovnica z vso svojo opremo vrnila v Gorico. Marsikje je moral ekonom začeti prav znova. Pomagal jc tudi pri dušnem pastirstvu na Travniku za slovenske vernike. Bil je med soustanovitelji vseh krščansko socialnih, prosvetnih in gospodarskih organizacij na Goriškem, zlasti pri Alojzijevišču, Mohorjevi družbi, Gospodarski zvezi in pri Katoliškem tiskovnem društvu. Njegovo na široko razprto delovanje za ohranitev naše etnične skupnosti je postalo trn v peti tedanjim oblastnikom. Leta 1934. so ga internirali v Mon-tellone pri Spoletu, kjer je prebil dvajset težkih mesecev. Vrnil se je bolan domov in sc je moral nekaj časa zateči v zdravilišče. V juniju 1938 je bil imenovan za župnega upravitelja, nato za župnika v Pevmi kjer deluje že 32 let. V najtežjih časih je vztrajal pri svojem ljudstvu kot dobri pastir in oče. V svojem možatem pogumu ni klonil pred nobenim strahovanjem. Vzorno dušno pastirovanje, obnovljena cerkev, društveno delo in stotero drugih skrbi priča, da je jubilantovo delo kljub častitljivim letom še vedno polno mladostnega zagona.
Bog daj, da bi tako še ostalo; to želijo župniku Rutarju vsi njegovi farani in vsi naši sodeželani. Posebne čestitke mu spoštljivo pošiljajo preko našega lista poleg nas tudi vsi prijatelji in znanci z voščili: še ad mul-tos annos!
po vseh mestnih okrajih in mora biti na razpolago vsem občanom.
Za petek je sklican nov sestanek, kjer bodo zastopniki peterih skupin razpravljali še o ostalih programskih točkah in o sestavi občinskih upravnih teles. Pri tem je treba pripomniti, da so se trenja glede izbere ali nadomestitve kakih izvoljenih kandidatov v pokrajinski ali občinski svet nekoliko polegla. Prevladuje logična sodba, tudi v vrstah SDZ, da komur so volivci z glasovi dali svoje zaupanje, mora sprejeti in obdržati svoje mesto. Osebni pogledi v vodstvih strank samih se morajo podrediti demokratični volji in izberi volilnih skupin.
Vendar pa ni še gotovo, ali bomo imeli do srede avgusta že župana, in sestavljen občinski odbor. Volivci in občinske koristi že nestrpno terjajo na rešitev.
SEDEJEVA PROSLAVA V CER. NEM
V nedeljo 26. julija so priredili Cerkijani pod vodstvom svojega zelo prizadevnega dekana Stanka Medveščeka prisrčno proslavo L akademijo in razstavo v spomin in v časi velikemu cerkljanskemu rojaku goriškemu nadškofu Frančišku Sedeju.
Po njegovi smrti 28. novembra 1931 je bil vsem časopisom ukazan tiskovni molk o u-sodi in veličini vladike Sedeja — enega največjih Slovencev med obema vojnama na Primorskem. Ta Sedejeva proslava je zopet udkrila njegovo veličino.
Cerkno je bilo za to priložnost slovesno o-krašeno z mlaji, \enci in cvetjem, posebno cerkev sv. Ane, pred katero so stali fanljc m dekleta v vrstah.
Proslave so se udeležili škof Jenko, predsednik krajevne skupnosti Cerkna Zajc, zastopnik goriškega nadškofa Eržen, Sedejev nečak z gospo dr. Josip, vrsta kulturnih predstavnikov, duhovnikov iz cerkljanske m idrijske dekanije, časnikarjev in ljudstva.
Na akademiji v cerkvi je po dekanovih uvodnih besedah nastopil domači mešani zbor z Vodopivčevimi skladbami, posvečenimi pokojnemu nadškofu. Solospev »Let pet deset je že minulo« je zapel Sedejev pranečak Cvetko. Izčrpen slavnostni govor je imel nadškofov nečak dr. Josip Sedej iz Zagreba, eden redkih bližnjih sorodnikov. Fantje in dekleta so občuteno recitirali Terčeljevo trilogijo »Pokojnemu nadškofu dr. Fr. Sedeju«. Na koncu so zapeli še zaključno ljudsko pesem.
Opoldne je pesnik Ludvik Zorzut odprl v dveh prostorih v župnišču z izredno strokovno skrbjo urejeno razstavo, ki ponazo-ruje Sedejevo življenje in delo od pastirčka na planini do visokega cerkvenega dostojanstvenika. Med raznimi listinami, spisi, razpravami, pastirskimi lisii, kipci in stoterimi drugimi eksponati je razstavljen tudi nov nadškofov kip, ki ga je za to priložnost izdelal Bojan Kunaver.
Zanimiva razstava, ki odgrinja več kot četrt stoletja dolgo dobo naše kulturne, cerkvene in politične preteklosti, bo odprta do ponedeljka. V manjšem obsegu bo pa stalna.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Avtentično dolgolasarstvo
Nova dvojna številka »Mladike«, za junij in julij, prinaša na uvodnem mestu besedilo govora, ki ga je imel pisatelj Alojz Rebula na letošnjem Slovenskem taboru na Repentabru, za 25-letnico konca vojne in za 25-letnico konca fašizma in nacizma.
V sijajno stiliziranem govoru je Rebula najprej grenko, a realistično, čeprav v pesniških metaforah, prikazal našo neveselo stvarnost, ki se prerada tolaži z lepimi frazami — našo malodušnost, upadanj e-rojstev, izginjanje slovenske množičnosti, upadanje narodne zavesti, slabokrvnost našega tiska — nato pa je dejal: »Odločitev za slovenstvo je že petsto let protikonfor-mistično dejanje: za zamejskega Slovenca ostaja v celoti protikonformistično dejanje do danes. To je avtentično dolgolasarstvo, s katerim se lahko postavlja naša mladina mnogo bolj izzivalno, kakor če se polovičarsko skrega z brivcem: s takšnim izzivom zrastejo človeku lasje do kolen. In to je naposled upor, ki ti da možnost nekega celovitega angažmana, nekega širokega intelektualnega razpona, neke ostre bivanjske svežine, ki ti jo kdo drug iz svojega nacionalnega komforta lahko tudi zavida... Za nikakršno zatohlo samoslovenstvo ne gre, kakor hoče dokazovati kakšna kratkolasarska ljubljanska filozofija, ki hoče prevpiti svoj provincialni manjvrednostni kompleks s snobističnim svetovljanstvom. Gre preprosto za zvestobo, ob kateri je vsaka licitacija izključena, ker je to prej zvestoba naturi kot slovenstvu, prej zvestoba človeškemu pogoju kot narodnosti, prej zvestoba planetu Zemlji kot zgodovini. Mi, ki smo se danes zbrali na tej zgodovinski skali — nadaljuje Rebula — imamo neko nedvoumno izbiro že za sabo. Zdaj gre za to, da ta izbira raste v čedalje višjo civilno in človeško kvaliteto, To naj bo dvodimenzionalen razpon navzdol in navzgor: v globljo rast v lasten humus in v višji
razpon v nadnacionalno človeškost. Kdo je do danes najuniverzalnejši duh v slovenski zgodovini? Tisti, ki je napisal doslej najlepšo pesem svoji rodni vasi: Prešeren. Samo človek, ki je tako neizbrisno nosil v sebi Vrbo, je lahko potem tako zanosno zapel Zdravico vsem narodom. Tako se bomo tudi mi avtentično odpirali svetu, kolikor bomo rasli v svojo lastno bit. Toliko bomo spoznavali, kolikor se bomo spoznavali. Toliko bomo pristni svetovljani, kolikor bomo pristni Slovenci...«
Izmed ostale vsebine naj omenimo nadaljevanje povesti slovaškega pisatelja Zubeka »Pomlad Adele Ostroluške« v prevodu Marijana Breclja, članek o odkritju spominske plošče patru Stanislavu Škrabcu, članek Danila Sedma-
ka o opuščanju dolžnosti in zgolj poudarjanju pravic, kar je tipično za naš čas; Beličičevo oceno Pogačnikove zbirke »Pesmi mladih let« in Truhlarjeve »V dnevih šumi ocean«, esej Josipa Kravosa »Svetoivanska okrogla miza«, nadaljevanje Jevnikarjeve razprave »Sodobna slovenska zamejska literatura« in tudi aktualen članek Kondorja »O objektivnosti in naprednosti«. Izvirno leposlovje v pripovedni ali pesniški besedi zastopajo v tej številki Bruna Per-tot, Lev Detela, Boris Pangerc, Nelly Schuster, Franc Jeza, Atilij Kralj in Mojca Rant, ki je začela objavljati zgodbo »Prababica«. O športnih dogodkih pišeta Saša Rudolf in Sergij Pahor.
SPAZZAPANOVA RAZSTAVA IN PROSLAVA
V soboto so odprli v Gradiški v zelo slovesnem vzdušju retrospektivno razstavo u-metniških del našega rojaka Lojzeta Spazza-pana.
Revija ..Sinteza”
Nedavno je prišla tudi v našem mestu na knjižni trg nova, 16. številka revije »Sinteza«, ki jo izdajajo Zveza arhitektov Slovenije, Društvo slovenskih likovnih umetnikov in Društvo likov-nikov-oblikovavcev Slovenije. Glavni urednik je umetnostni zgodovinar Stane Bernik, odgovorni urednik arhitekt Janez Lajovic,, člani uredništva pa so umetnostna zgodovinarka Jelisla-va Čopič, arhitekt Marijan Gnamuš in slikar Marijan Tršar. V izdajateljskem in uredniškem svetu pa je še večje število uglednih umetnikov, arhitektov in drugih kulturnih delavcev, med njimi arhitekt France Ivanšek, arhitekt Grega Košak, umetnostni zgodovinar oZran Kržišnik, slikar Gabrijel Stupica in umetnostni zgodovinar Nace Šumi.
Med prispevki te nove, 16. številke je treba najprej omeniti zaradi njene zanimivosti in izvirnosti razpravo »Avtohtoni obliki pastirskih koč v slovenskih Alpah«, ki jo je napisal An-
ELLWANGEN - kraj ječe sv. Metoda - se je častno oddolžil
(Velika slovenska slovesnost ob (od našega dopisnika)
II.
Odkritje spomenika (dne 12. julija) v čast sv. Metodu, panonsko-slovenskemu nadškofu, pa je povsem naravno najprej klicalo k proslavi Slovence. Slovenci so razumeli ta važen klic in so odlično sodelovali, doprinesli so osrednji ali »levji delež«, ne sicer masovno, vendar z zastopniki vega slovenskega naroda iz matične države, iz slovenskega zamejstva na Koroškem in v Primorju in po slovenskih sezonskih delavcih in delavkah v Nemčiji, po slovenskih izobražencih in po preprostem ljudstvu.
V soboto zvečer dne 11. julija so se najprej pripeljali v Ellwangen Korošci z nekaterimi zastopniki s Štajerskega, Primorskega in iz Prekmurja. Korošci so prišli v ljudskih nošah. Z njimi je bil celovški stolni kanonik prelat Aleš Zechner, goriški stolni kanonik, kancler msgr. dr. Klinec, pisatelj dr. Metod Turnšek z Rebrce, prekmurski duhovnik salezijanec Anton Ter-ner iz Reke, selski kaplan Ivan Matko, ki je z veliko požrtvovalnostjo organiziral selski pevski zbor tudi za koroški in panonski rej.
Izletnike in romarje je sprejel sam župan Karl Wohr, ki jih je takoj popeljal na e!lwangen-
odkritju spomenika sv. Metodu)
ški grad, kjer so Ellvvangenčani imeli svoj običajni vsakoletni praznik (za drugo nedeljo v juliju): »V gosteh pri gospodu proštu«. Grad je namreč bil nekoč prestolnica prošta-kneza. Kakor je ta vsako leto pogostil in počastil svoje podložnike, tako še sedaj vsako leto časti svoje meščane župan. Tokrat so med njegovimi mestnimi gosti, ki jim je igrala dvojna izbrana godba, bili tudi Slovenci. Ti se niso mogli načuditi domačnosti in prisrčnosti, ki vlada med županom in ljudstvom. (O tem, da so na drogu pekli vola, drugič.)
V nedeljo zjutraj so peli zvonovi vseh cerkva. Slovenska služba božja je bila napovedana ob deveti uri v najimenitnejši, v proštijski mestni cerkvi. Prihiteli so Slovenci tudi iz nemških krajev. Njihovi dušni pastir g. Ciril Turk je prispel celo z avtobusom, polnim slovenskih gorenjskih noš in s posebnim moškim pevskim zborom. Pa tudi nemški, ellvvangenški pevski zbor se je za to slovesnost naučil staroslovenskega petja. Nastopil je že nekaj dni prej pri besednem bogoslužju »kongresistov«.) Tako so za slovensko sv. mašo, ki jo je darovalo 6 duhovnikov s prelatom Alešem Zechnerjem na če-
(Nadalj. na 7. strani)
ton Cevc. Taki izvirni slovenski obliki pastirskih koč sta »stan na koleh« in ovalna bajta; prvo najdemo zlasti na planini Blato v Bohinju, drugo pa na Veliki planini. Anton Cevc piše med drugim: »Če nas bo poleti v sončnem vremenu pot vodila po Julijskih in Kamniških Alpah in se bomo spotoma razgledovali po travnatih planinah, kjer se na paši oglaša pritrka vanje kravjih zvoncev, se ustavimo še v bližnji pastirski vasi! Tam nas bodo pozdravile preproste pastirske koče, narejene iz lesa in kamenja, vzdignjene nad tla ali stisnjene k njim pod široko ovalno streho. Njih prastara in nenavadna oblika ter elementarna arhitektonska govorica nas bosta gotovo pritegnili, da ju bomo želeli pobliže spoznati.«
Anton Cevc potem z etnografskega in arhitektonskega stališča analizira obe obliki koč, v svojih zaključkih pa zapusti tla realnosti in se izgubi v fantazijah. Taka fantazija je njegovo sklepanje, da predstavljajo koče ostanek stavb na koleh takoimenovanih mostiščarjev, ki so baje živeli nekdaj na ljubljanskem barju in drugod ob jezerih in močvirjih. V resnici gre skoro gotovo za ostanke kašč, shramb za hrano, ki so jih postavljali prebivavci evropskega severa in morda tudi srednje Evrope v davnih časih na koleh le zato, da bi obvarovali živila pred medvedi in drugimi divjimi živalmi. Take shrambe na koleh so se ohranile še marsikje, zlasti na Norveškem, kjer jim pravijo stabur (in ostanek te besede je tudi slovenska beseda steber) ali loft (od česar pride verjetno tudi slovenska beseda lopa, po običajni asimilaciji f v p).
Anton Cevc ne upošteva splošnega razvoja kulture in s tem tudi stavbarstva. Ni mogoče, da bi hoteli nekdanji ljudje za vsako ceno vztrajati v kočah na koleh tudi v planinah, kjer bi to ne bilo imelo na njihovo osebno varnost nobenega pomena. Cevcu je treba priznati brihtnost pri odkrivanju starih oblik koč, kritično pa je treba gledati na njegove zaključke.
Aleksander Bassin je prispeval članek »Mar-ginalije ob grafičnem trenutku ’69«, o grafični Biennali v Ljubljani, pri čemer je posebej natisnjen tudi članek italijanskega kritika Umbra Apollonia o njej. Ivan Sedej piše o slikarju Dragu Hrvackem, Špelca čopič o takoimenovani socialni umetnosti ob razstavah v Beogradu in Slovenjgradcu, Ješa Denegri iz Beograda o srb-
(Nadalj. na S. strani)
limetiibtvc*
0 gnojenju trt
Gnojenje lahko močno vpliva na količino in kakovost pridelka. Medtem ko o tem nihče več ne dvomi, pa je poznavanje kemično-fizioloških procesov v rastlini še precej pomanjkljivo. Naši vinogradniki imajo dosti možnosti, da se na raznih tečajih seznanijo s tem (žal nekateri ne kažejo preveč zanimanja za strokovno izpopolnjevanje), toda prav gotovo so tudi še tako dobri tečaji premalo, če jih ne spremlja delo na terenu in pa laboratorijske analize. Vinogradništvo zavzema v naših razmerah zelo pomembno mesto in bi torej bilo želeti, da bi si katera izmed deželnih ustanov, ki deluje na kmetijskem področju, opremila laboratorij in tako končno tudi pri nas pomagala utirati pot večji strokovnosti.
Znanstveno ozadje gnojenja je še daleč od tega, da bi prodrlo v zavest naših 'vinogradnikov. Pričujoči sestavek želi nekoliko osvetlili predvsem problem fiziološke faze hranjenja, ki se naslanja na biokemično funkcijo makroelementov pa tudi tistih, ki količinsko niso v takšni meri prisotni kot prejšnji, katerih vloga pa je ravno tako pomembna — ki jih imenujemo mikroelemente.
MAKROELEMENTI
Makroclemenli sestavljajo 95,5 odst. snovi, ki so prisotne v suhem stanju in siccr; dušik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca), magnezij (Mg) in žveplo (S).
MIKROELEMENTI
Okoli 0,5 odst. suhe snovi pripada skupini mikroelementov, med temi so predvsem bor, železo, mangan, baker in molibden. Pomen in vloga mikroelementov nista še docela znana, toda pripisujejo jim pomembne funkcije pri nastajanju raznih biokemičnih procesov npr. pri nastajanju vitaminov itd.
Uporaba mikroelementov je brezpogojno potrebna, mora pa sloneti na poznavanju rastnih razmer, kajti prevelik delež mikroelementov v zemlji utegne delovati toksično.
ČINITELJI, KI VPLIVAJO NA PREHRANO TRTE
Pri gnojenju vinograda je Ireba poznati vlogo in vpliv raznih činiteljev kot npr. podnebje (padavine, temperatura, lega itd.), fizično in kemično sestavo tal, količino elementov v tleh, načina gojitve trt, starost in vrsto trt, letni čas itd.
KDAJ IN KOLIKO GNOJIMO?
Tu mislimo posredovati le nekaj osnovnih informacij, kajti ključ do pravilnega gnojenja, daje le poznavanje rastnih razmer in pa analiza omenjenih dejavnikov. Dober vinogradnik pa bo vedel še za kakšno posebnost svojega trtnega nasada in to primerno upošteval.
Najizdatneje gnojimo takrat, ko pripravljamo nov vinograd, posebno bogat naj bo delež hlevskega gnoja (od 500 in več stotov na hektar). Delež fosforovega gnojila znaša od 100 do 500 kg na hektar, kalijeva oksida pa od 100 do 1000 kg na hektar, delež gnojil, ki vsebujejo bor in magnezij pa je mnogo manjši. Na kisla tla je treba dajati dosti kalcija, 15 pa tudi več stotov na hektar.
Rodnih vinogradov ne gnojimo tako izdatno, vendar je dobro ravnati se po principu, da je treba zemlji vrniti tisto, kar ji je rastlina odvzela, dati pa ji je treba še več, pač po količini pridelka, ki ga želimo doseči. Ta delež znaša 30-100 odst. tistega, kar zemlji vračamo.
Z gnojenjem ne smemo pretiravati na mastnih tleh, taka so nri nas lapornata tla v tržaškem in miljskem bregu. V bolj propustnih kraških tleh, ki so hkrati navadno tudi plitva, pa je gnojenje bolj izdatno. Takšna tla so tudi zelo revna na organskih snoveh, zato je izdatno temeljno gnojenje s hlevskim gnojem neobhodno potrebno.
PREJELI SMO
V četrtek 23. t. m. je bila na sedežu Sloven skega gospodarskega združenja razširjena seja predsedntva, katere so se udeležili tudi strokovnjaki iz raznih področij. Na seji je potekal razgovor predvsem o kritičnem stanju za slovensko gospodarstvo in študirajočo mladino na Tržaškem zaradi nerazumljivega zavlačevanja otvoritve slovenske strokovne šole. Da sta strokovna šola, kakor tudi industrijski tehnični zavod s slovenskim učnim programom neobhod-
no potrebna, je bilo že neštetokrat ugotovljeno pri vseh najbolj reprezentativnih slovenskih in drugih organizacijah in še posebej na konferenci o slovenskem šolstvu v Dolinski občini.
Na seji je bila še enkrat poudarjena ogromna škoda, ki jo predstavlja pomanjkanje strokovnega šolstva za slovensko mladino, obenem pa pušča naše gospodarstvo brez potrebnih kvalificiranih kadrov za nadalnji uspešni razvoj, ki ga tako življenjsko potrebujemo na številnih področjih, ki nam jih je fašizem ohromel pa tudi povojne prilike nam niso bile naklonjene.
Zato je bilo izraženo enotno in odločno nezadovoljstvo, kakor tudi zahteva, da pristojne oblasti pristopijo brez nadaljnega zavlačevanja k rešitvi tega perečfega in za slovensko narodno skupnost življenjskega vprašanja.
Sprejet je bil nadalje skl^p, da se Slovensko gospodarsko združenje še bolj intenzivno za vzame za rešitev tega vprašanja, da ga še posebej obravnava s svojo osrednjo organizacijo Slovensko kulturno gospodarsko zvezo, za temeljitejšo akcijo preko slovenskih izvoljenih predstavnikov.
Stanje o gornjem vprašanju sta uvodoma prikazala dr. Škerlj in inž. Stanič, v razpravo pa so posegli vsi prisotni.
V nadaljnji razpravi je uvodoma podal poročilo dr. Oblak o položaju, ki nastaja z ukinitvijo poimenskega najemanja osebja in z uved bo numeričnega dodeljevanja s strani Urada za delo. Na ta način smatra Združenje, da bi bilo posebno prizadeto veliko število naših operaterjev v Deželi Furlaniji - Julijski krajini, kakor tudi slovenska mladina, ki išče zaposlitve. Zato je bilo sklenjeno, da se pokrene akcija za primerno prilagoditev odlokov, ki urejajo to vprašanje in 'da se naslovi vloga na pristojna Ministrstva, forume in osebnosti.
Predsednik Bole je prisotne seznanil s potekom priprav za volitve v obrtniško zbornico in bolniško blagajno, ki so bile prenešene na 25. oktober t. 1. kakor tudi o drugem tekočem delu Združenja.
Odstopil je dr. Paine, ravnatelj ameriške ve soljske ustanove NASA. Menijo, da je odstopil iz protesta proti znižanju proračuna za NASO, čeprav je sam to zanikal.
KAKO DOLOČAMO HRANILNE POTREBE TRTE
Analiza tal je še vedno nepogrešljiv pripomoček za spoznavanje rastnih razmer. Tako določimo delež kalcija v zemlji, stopnjo kislosti, celotni delež dušika. Pri nekaterih elementih kot fosfor in kalij je treba upoštevati, da so siccr lahko prisotni v določeni meri v zemlji, niso pa v isti meri dostopni rastlini.
Folierna diagnoza je zelo uporabna metoda pri določanju raznih hranljivih snovi in sicer pri tem analizirajo robove listov, ki rastejo nad grozdom. Na ta način ugotovimo, v kakšnem hranilnem stanju se nahaja trla oziroma kaj ji primanjkuje in česa ima trta preveč. To je hkrati najbolj enostavna metoda.
ELLWANGEN - kraj ječe sv. Metoda...
(nadaljevanje s 6. strani) peli kar trije pevski zbori. Slovenski pevci in pevke in ljudske noše so bili zbrani okrog oltarja, nemški pevci pa zadaj na koru. V mogočni baziliki, ki so jo večinoma napolnili sloven ski rojaki, je za čuda lepo donela slovenska in staroslovanska pesem, zlasti v čast sv. brato ma Cirilu in Metodu. Prelat A. Zechner je v slovenskem in nemškem nagovoru lepo prikazal velikega slovenskega apostola sv. Metoda, ki je tukaj s svojim mučeništvom dal zgled pravega apostola Kristusovega.
Po sv. maši je bil zunaj na prostem pred baziliko nastop slovenskih pevcev in noš. Tudi za-rajali so Korošci v slikovitih nošah. Vsem so igrala srca ob tako prisrčni Slovesnosti, slovenski ljudski veselici pred cerkvijo. Ellvvangenčani so se čutili zelo počaščene in so se čudili slo venskim ljudem v tako lepih, tako prazničnih oblačilih in slovenski pesmi, ki osvaja srce. Na moč so se zanimali tudi za vsebino pesmi, kot: Slovenec sem, Triglav moj dom, Mav čez jizaro. itd. Navzoč je bil tudi župan z mestnimi odličniki.
Ob 11. uri so se nedaleč proč zbrali domači in tuji gostje na prostem pred stavbo sodišča. Tu je za rdeče-modro zastavo mesta Elwwangena že čakala na odkritje pomembna umetnina (dva in pol metra dolga in meter in pol visoka) v čast sv. Metodu. Pod njo in ob njej so se zbrale slovenske ljudske noše rojakov in rojakinj (sezonskih delavcev in delavk) v Nemčiji, pa tudi koroških Slovencev. Župan Karl Wohr je pozdravil tuje in domače goste in izrekel zahvalo za udeležbo. Od nemške strani so bili navzoči prejšnji in sedanji dekan, mestni župan, evangeličanski župnik, predsednik sodišča, gimnazijski ravnatelj, mestni notar, ravnatelj muzeja, umetnik, kipar Hans Scheble, ki je izdelal kip, z ženo, tajnik mestne občine, nekateri ellwangen-ški abiturienti in abiturientke, akademiki, člani pevskega zbora z dirigentom in drugi, tudi časopisni reporterji. Nato je župan kip odkril in na zidu se je zasvetila krepka, v kamen vklesana umetnina.
Dr. M. T. (dalje)
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 2. avgusta, ob: 8.30 Kmetijska od daja; 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu;
9.45 Glasba za klavir; 10.00 Pourcellov godalni orkester; 10.45 V prazničnem tonu; 11.15 Oddaja za naj mlajše: P. E. Raspe: »Dogodivščine barona Munchnausna«. Peti del; 11.50 Ringaraja za naše malčke; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glas ba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta; 15.30 L. Codignola »Širjenje«. Radijska drama; 16.30 Veliki orkestri lahke glasbe; 17.30 »Primorska poje«, revija primorskih zborov; 18.00 Miniaturni koncert; 18.45 Bednarik »Pratika«; 19.00 Jaz zovski kotiček; 19.15 Sedem dni v svetu; 19.30 Glasba iz filmov in revij; 20.00 Šport; 20.30 Iz slovenske ljudske epike, pripravlja Beličič; 20.45 Ansambel »Zadovoljni Kranjci«; 21.00 Semenj plošč; 22.00 Nedelja v športu; 22.10 Glasba v ljudskem tonu. Gershvvin: Kubanska uvertura; '22.20 Zabavna blasba.
♦ PONEDELJEK, 3. avgusta ob: 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 12.10 Ka lanova: »Pomenek s poslušavkami«; 12.20 Za vsa kogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.00 Trža ški mandolinski ansambel; 17.20 Za mlade poslu-šavce: Čar glasbenih umetnin; 17.35 Slovarček sodobne znanosti; 17.55 Obletnica meseca; 18.15 Umetnost; 18.30 Zbor »Jacopo Tomadini«; 18.50 Old Merry Tale Jazzband; 19.10 »Odvetnik za vsakogar«; 19.15 Znane melodije; 20.00 Športna tribuna; 20.30 Pesmi od vsepovsod; 21.00 Romani, ki so vplivali na zgodovino; 21.25 Romantične melodije; 21.45 Slovenski solisti. Tenorist Ko ritnik, pri klavirju Hrašovčeva. Samospevi R. Simonitija; 22.05 Zabavna glasba.
♦ TOREK, 4. avgusta, ob: 7.30 Jutranja glasba;
11.35 Šopek slovenskih pesmi; 12.15 Za vsako gar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. Novice iz sveta lahke glasbe; 18.15 Umetnost; 18.30 Komorni kon cert,; 19.10 Humor v slovenski literaturi (101: »Fran Milčinski«; 19.25 Brovmov veliki orkester; 19.40 Mladinski zbor iz Brežic; 20.00 Šport
20.30 Rossini: »Pepelka«, opera; 22.10 Zabavna glasba.
♦ SREDA, 5. avgusta: 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Saksofonist Mon deilo; 12.10 R. Vodeb: Po sledovih nekdanjih kultur v Italiji; 17.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušace: Sodobne popevke; 17.35 Mladina in šport; 17.55 Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost; 18.30 Violinist Mosesti, pri klavirju Leskovic; 18.45 Južnoameriški motivi; 19.10 Higiena in zdravje; 19.20 Jazzovski ansambli; 19.40 Priljubljene melodije; 20.00 Šport; 20.30 Simf koncert; V odmoru (21.15) Za vašo knjižno polico; 21.50 Melodije v polmraku; 22.05 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 6. avgusta, ob: 7.30 Jutranja glas ba; 11.35 Šopek slovenskih jesmi; 11.50 Trobentač Rotondo; 12.10 F. Antonini: Otroške sanje in njih pomen: »Kako in zakaj sanjamo«; 12.25 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst; 17.35 Na počitnice; 17.55 Kako in zakaj; 18.15 Umetnost,- 18.30 Simfonična glasba; 19.10 G. Gedoli: Življenje na drugih svetovih - domneve in možnosti; 19.25 Izbrali smo za vas: 20.00 Šport; 20.30 F. Bordon: »Upor s filtrom«. Radijska drama; Radijski oder, režira Peterlin; 20.00 Beethovnove komorne skladbe. Samospevi; 22.20 Zabavna glasba.
♦ PETEK, 7. avgusta: 7,30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Kitarist Sabicas in Escudero; 12.10 Izlet za konec tedna; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri; 17.35 Okno v svet; 17155 Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost; 18 30 Sodobni ital. skladatelji; 19.10 Epigram — odraz časa in razmer; pri pr. Z. Tavčarjeva; 19.20 Harmonija zvokov in glasov;
19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«; 20.00 Šport;
20.30 Delo in gospodarstvo; 20.50 Koncert operne glasbe; 21.50 Nekaj jazza; 22.05 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA, 8. avgusta, ob: 7.30 Jutranja 'glasba;
11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Veseli motivi; 12.10 N. Kuret: Poganstvo in krščanstvo v naših ljudskih šegah (6. oddaja); 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta; 15.55 L. Davanzo »Varna pot« — oddaja o prometni vzgoji; 16.05 Operetne melodije; 16.45 Pravljice in pripovedke naše dežele; 17.00 Znani pevci; 17.20 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa
FJM3 SMRT
Na božični dan je šel Tine k maši v franči škansko cerkev, nato pa takoj domov. Ceste so bile skoraj prazne, ker je bilo zelo mrzlo: tu pa tam je zaplavalo po zraku nekaj snežink. Mnogi so še spali. Jutranjo tišino je trgalo le str ganje snega s pločnikov Nekje so premrlo ščebetale sinice. Postalo mu je žal, da se ni odpeljal domov. Samota v mestu, kjer je bil skoraj vsem tuj, ga je začenjala težiti. Tu v mestu na, je bila res Majda, toda	bilo je isto, kakor	da
je ni.	Vedel je, da je	vse	praznike ne bo mogel
videti. Šibka vez med njima se je spet pretrgala in	bogve, kdaj jo	bo	lahko spet navezal,	če
sploh	kdaj. Bilo mu	je	tesno pri srcu, če	je
pomislil na to.
Nevede je v zamišljenosti zavil na Miklo šičevo cesto, proti študentovskemu klubu, toda ko je prišel do »Uniona«, se je spomnil, da so se] vsi odpeljali na božične počitnice, tisti pa, ki so doma v mestu, pa se. na božični dan tudi ne bodo zadrževali v klubu. Prebral je obvestilo klubovega gospodarja Frančeka v dopisni knjigi, da bo ostala soba med počitnicami zaprta, z obvestilom kje je najti ključ, če bi mor da koga zamikalo, da bi se podal vanjo. Toda kaj naj dela sam v prazni, tihi klubovi sobi, kjer je zmanjkalo celo večnih, molčečih šahi stov? Obrnil se je in odšel proti domu, proti svoji mrzli študentovski sobi, ki je vendarle ni znal napolniti z. božičnim vzdušjem, kakor je bil upal. Poševno okno na strehi je bilo napol zameteno s snegom in vso v sobi se je zdelo v tej mračni svetlobi še bolj pusto in hladno kot po navadi. Sedel je na posteljo in vzel v roke knjigo, da počaka na uro, ko bo lahko odšel v Ljudsko kuhinjo na kosilo. Toda niti brati se mu ni ljubilo, misli so mu uhajale od dogajanja v knjigi proč, k materi. Kaj neki dela zdaj, je pomislil. Pogledal je na uro. Zdaj se je najbrž tudi ona vrnila od rane maše in si kuha kavo. Vedel je, da misli nanj. Morda ga je vendarle pričakovala. Če bi se bil odpeljal za praznike domov, bi se bila morda že pogovorila in bi mu bila odpustila za razočaranje, ki ji ga je bil povzročil.
Naenkrat ga je prevzelo takšno domotožje po njuni koči, po materi, po vonju kave in mate rine potice na praznično pogrnjeni mizi božič nega jutra, po snegu, po zajčjih sledeh v njem, po borih in brezah in prazničnem zvonjenju domačih zvonov, ki doni preko polja in vasi, da se mu je zazdelo, da ne bo mogel niti uro več vzdržati v svoji tesni sobici, ki je bila kot kletka za njegovo hrepenenje. Prišlo mu je na misel, da bi se kar pri priči odpeljal domov. Še preden se je odločil, je začel devati najnujnejše stvari v kovček, in čimbolj ga je polnil, tem bolj je bil odločen, da se bo res odpeljal. Ni točno vedel, kdaj odpelje vlak proti Mariboru, toda to mu je bilo vseeno, samo da bi se rešil teh tesnih štirih sten, med katerimi se je čutil kot ujet. Niti smrekove vejice in omelo v vazi na mizi niso mogle na tem nič spremeniti.
Šele ko je že stopal s kovčkom proti železniški postaji, mu je spet prišlo na misel, kaj bo rekla mati, ko bo prišel. Saj mu ni bila niko
do koncerta; 17.35 Umetniki odgovarjajo; 17.55 Moj prosti čas; 18.15 Umetnost; 18.30 Vokalni kvintet vodi Mamolo; 18.45 Basiev jazzovski orkester; 19.10 R. Dolhar: Alpske poti in smeri (6) »Plezarija v Oltarjih«; 19.20 Zabavali vas bodo;
20.00	Šport; 20.50 A. Dumas-oče »Grof Monte Cri sto«. Prevedel in dramatiziral D. Pertot. Četrti del; 21.55 Vabilo na ples; 22.55 Zabavna glasba.
\/ POMLADI
li pisala in ni odgovorila na njegova pisma in razglednice. Res je, da je ni prosil za od pušče -nje, ker ni mogel, saj je čutil v sebi, da je imel pravico skleniti tisto, kar je bil sklenil. A ven dar bi mu bila že mogla dati razumeti, da ni več jezna nanj in da lahko pride. Toda ker jo je dobro poznal, je vedel, da ga morda kljub temu čaka in upa, da pride, čeprav je preponos da bi ga prosila za to.
»Toda saj nima pomena, da bi si belil glavo s tem«, je rekel potem. »Morda je le najbolje, da pogledam, kako je z njo. Kar bo, pa bo. Če je še vedno jezna name, se lahko tudi obrnem in spet grem.« S to mislijo se je potolažil in pomirjen čakal na vlak. Ko pa se mu je misel spet vrnila k Majdi, je z olajšanjem občutil, da lahko misli nanjo bolj mirno, brez tiste čudne, skrite bolečine v srcu, ki ga je vedno opominja1 la, da je bila tudi ta njegova ljubezen kriva, da je povzročil materi tako hudo razočaranje, čeprav si tega ni hotel prej nikoli priznati. Začutil je, da mora imeti rad obe, ne da bi moral zaradi ene izdati drugo.	(dalje)
— o —
TUDI ORLOVSKI NOS INDIJANCEV
(Nadaljevanje s 3. :strani)
šali z vodilno plastjo Inkovskih in azteških prednikov ter’ postali njihovi vladarji in veliki duhovniki. Če ne priseljenci sami, pa njihovi potomci. Tako je npr. znano, da so bili nekateri člani inkovske vladarske družine bolj svetle polti in so imeli brado, ki sicer Indijancem ne raste. Kot bradatega moža bele rase prikazujejo inkovske pravljice in kipi tudi boga Vi-racocha, ki se je baje prikazal enemu izmed sinov vladarja Yahuarja Huacaca.
Vsekakor bo skušal Heyerdahl te svoje teze, da so prišli prvotni prebivavci Amerike nabral zanje obilo dokaznega gradiva. Seveda pa se bodo našli znanstveniki, ki mu bodo ugovarjali in bodo še naprej zagovarjali teze, o a so prišli prvotni prebivavci Amerike samo iz Azije. Neglede na te znanstvene teze pa bo nova Heyerdahlova knjiga spet užitek za bravce vseh narodov, v katerih jezike bo prevedena. Ni dvoma, da jo bomo dobili v svojem jeziku tudi Slovenci. Slovenske založbe ! so zdaj nagle v izdajahju takih zanimivih in aktualnih knjig.
REVIJA »SINTEZA«
(nadaljevanje s 6. strani) ski umetnosti v sedmem desetletju tega stoletja, Marjan Tepina iz Trsta o metodah in smotrih regionalnega planiranja in urbahizma, Carlo Milic iz Trsta o ciklusu beneškega slikarstva 18. stoletja od Riccija do Tiepola, Stane Bernik o dveh razstavah o Krasu v etnografskem muzeju v Ljubljani in Marijan Zadnikar o romanski umetnosti v Skandinaviji. To pa je le del bogate vsebine najnovejše številke slovenske revije za likovno kulturo »Sinteza 16«, ki je tudi bogato ilustrirana ter tiskana na krasnem papirju. Revija zasluži pozornost in podporo naj širše javnosti.	fj
te Barloo
VPISOVANJE ZA IZLET
Opozarjamo, da sc nadaljuje vpisovanje /.a dvodnevni družinski i/.lel v Logarsko dolino 15. in 16. avgusta. Vpisovanje je na sedežu Planinskega društva v ulici Malta (nad nekdanjim Orzanom).