ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 . 61—83 61 
T e o d o r D o m e j 
KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU 
NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
» G r e . . . za končno rešitev velike naloge: za od­
stranitev edinega ranljivega mesta Koroške.« 
Vodja koroškega deželnega šolskega sveta Ernst 
Dlaska v pismu ministrstvu za notranje in kul­
turne zadeve z dne 3. julija 1938.1 
Leto 1988 v Avstriji — petdeseta obletnica nasi lnega konca prve avstri jske 
republike, s t e m pa začetka sedemletnega obdobja, ko je bilo avstri jsko ozem­
lje sestavni del Hitlerjevega Nemškega raj ha — stoji bolj kot kdaj koli poprej 
v znaku tako imenovanega premagovanja preteklost i . Razprava o nacist ičnem 
obdobju v avstri jski zgodovini prihaja presenetl j ivo pozno. Za to pa je več vzro­
kov. Eden izmed njih je, da so zavezniške sile dale Avstriji privi legiran položaj 
že, ko so se borile prot i N e m š k e m u ra jhu. Od leta 1941 napre j je postala po­
novna vzpostavitev Avstrije sestavni del političnega koncepta protihit ler jevske 
koalicije. Svojo u r a d n o potrdi tev je našel t a koncept v Moskovski deklaraciji . 
Izjava zunanj ih minis t rov Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike in Zdru­
ženega kraljestva, sprejeta 30. oktobra 1943, je izrazila »mnenje, da je t reba 
Avstrijo, prvo svobodno državo, ki je postala žr tev hit ler jevske agresije, osvo­
boditi nemškega gospostva«. 2 Ministr i so izjavili, »da želijo, da se obnovi svo­
bodna in neodvisna Avstrija.«3 
Odtlej je veljala Avstri ja za žrtev in za tako interpretaci jo obdobja med 
leti 1938 in 1945 si je u r a d n a Avstrija po vojaški zmagi nad nacizmom tudi 
trajno prizadevala. 14. maja 1955, zadnji dan pred podpisom Avstrijske državne 
pogodbe, je na predlog avstri jskega zunanjega minis t ra Figla iz p reambule celo 
izpadel odstavek, ki je govoril o tem, »da je po prikl jučitvi Avstrija kot sestavni 
del Hitlerjeve Nemčije sodelovala v vojni prot i zaveznikom . . . in se je Nemčija 
posluževala avstri jskega ozemlja, avstri jskih čet in m a t e r i a l n i h virov pomoči, 
zaradi česar se Avstrija ne more izogniti odgovornosti, ki izhaja iz te udeležbe 
v vojni.«4 
Tudi v zgodovinskem spominu koroških Slovencev so prva leta pod naciz­
mom slabo prisotna. Dolgo se niso zavedli globokih sprememb, ki so prišle z na­
cizmom. Glede na številne procese, ki j ih je sprožilo na vseh področjih druž­
benega življenja, je leto 1938 za koroške Slovence po plebiscitu leta 1920 mogoče 
najvažnejša prelomnica. Kljub t e m u ga v zavesti starejše slovenske generacije 
zasenčita leti 1941 in 1942. Leta 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo, na Ko­
roškem pa je nacizem uničil vse slovenske organizacije, pregnal slovensko be­
sedo iz cerkve, skušal iztrebit i celo zasebno rabo slovenskega narečja, izgnal 
skoraj vse slovenske izobražence. Leto 1942 pa se je neizbrisno zajedlo v zgodo­
vinski spomin zaradi deportacije več sto slovenskih družin iz slovenskega dela 
Koroške. H k r a t i pa se je v tem letu začel tudi oborožen upor koroških Sloven­
cev prot i nacist ičnemu nasilju. Z vsemi temi dogodki in gibanji je slovensko 
zgodovinopisje, pa tudi ustno izročilo lažje ravnalo kot z letom 1938. V g lavnem 
1 Citirano po Hanns Haas, Karl Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen (Wien 1977), str. 80 in 
131. 
2 Gerald Stourzh, Geschichte des Staatsvertrages 1945—1955. Österreichs Weg zur Neutralität (Graz, 
Wien, Köln 1985), str. 214. 
3 N. o. m. 
<• N. o. m., str. 243. 
fi2 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
smo danes, zlasti kar se tiče časovnega obdobja med leti 1938 in 1941, šele na 
začetku njegovega sistematičnega proučevanja.5 
Nekaj je k obrobni obravnavi zgodnjega obdobja Slovencev pod nacizmom 
prispeval tudi položaj na področju arhivskih virov. Marsikateri odtenek notra-
njeslovenske dinamike nam bo verjetno za vedno ostal zastrt, ker ni ohranjen 
niti arhiv Slovenske prosvetne zveze (SPZ), tedaj najvažnejše slovenske orga­
nizacije na Koroškem, niti arhiv Političnega in gospodarskega društva za Slo­
vence na Koroškem, oziroma njuna usoda še ni do zadnjega pojasnjena. Nič 
dosti ugodnejši ni položaj za področje gospodarske zgodovine, ker razen drobcev 
niso ohranjeni arhivi Zadružne zveze ter krajevnih posojilnic in kmečkih za­
drug. Tako od slovenskih virov na Koroškem zlasti ostaja tednik »Koroški 
Slovenec«, redke zapuščine, nekaj sočasnih poročil o zadržanju prebivalstva6 ter 
vloge slovenskega zastopstva nacističnim oblastem. Velik pomen pa imajo tudi 
pismena in ustna pričevanja. Gradivo za zgodovino koroških Slovencev pod 
nacizmom hranijo številne arhivske ustanove, med njimi tudi regionalne. Do­
slej je bila petdesetletna zapora arhivskih virov vsaj na Koroškem glavna ovi­
ra, ki pa se počasi le pričenja rahljati. 
Koroška je bila že pred nacizmom polna predsodkov do Slovencev. Nem­
škega nacionalizma in protislovenske miselnosti na Koroško ni prinesel nacizem. 
Globoko je bil že zasidran v političnem življenju od zadnjih desetletij habs­
burške monarhije naprej. Že prednacistično obdobje je izključilo iz koroškega 
občestva tisti del slovenskega prebivalstva, ki se je zavzemal za narodno eman­
cipacijo in enakopravnost. Uradna koroška manjšinska politika je bila pod vti­
som travme, ki ga je povzročil rezultat koroškega plebiscita. Tedaj se je namreč 
kljub večdesetletni asimilacijski politiki velik del koroških Slovencev opredelil 
za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Odtlej so imeli pri negovanju ko­
roške zgodovinske mitologije posebno mesto mejni boji in plebiscit (1918—1920). 
Interpretacija obeh je vse od leta 1920 naprej služila ožigosanju tistih Sloven­
cev, ki so se izrekli za vključitev dela slovenskega in narodnostno mešanega 
ozemlja Koroške v Jugoslavijo. Na splošno so veljali za nasprotnike »svobodne, 
nedelj ene (in nemške) Koroške«. V tem smislu se je naziv za politično upravno 
enoto »Koroško« razrasel v termin, ki je narodno zavedne Slovence izključeval 
iz koroškega občestva, delno pa se je razvil celo v agresivno parolo proti slo­
venskemu delu prebivalstva te dežele. Poseben izraz takega mišljenja je po­
stala teorija o »Windische«.7 Po letu 1920 se je razvil na Koroškem sistem 
strukturalnega nasilja nad manjšino do popolnosti.8 
5 Najvažnejše prispevke so dali: 
Bogo Grafenauer, »Anšlus« in koroški Slovenci. V: Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje 
in slovenski zgodovinski položaj (Ljubljana 1987), str. 34—45. Isti, Slovenska manjšina na Koroškem. Cit. 
delo, str. 104—119. 
Tone Zorn, Koroški Slovenci med anšlusom in napadom na Jugoslavijo. V: Borec 24, 6—7 (1972), str. 
341—351. Isti v knjigi: Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn, Slovenci v zamejstvu. Pregled zgo­
dovine 1918—1945 (Ljubljana 1974), str. 162—170. 
Haas-Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, str. 74—84. 
Valentin Sima, Die Kärntner Slowenen unter nationalsozialistischer Herrschaft. Vom »Anschluß« zur 
Aussiedlung. V: NS-Herrschaft in Österreich 1938—1945 (Wien 1988), Str. 361—379. 
Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich (Wien/Stuttgart 
1970), str. 304—310, 351—358. 
Arnold Suppan, Die österreichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Entwicklung 
im 20. Jahrhundert (Wien 1983), str. 168—175. 
6 Arhiv INV, fase. 146 in SO — 12. 
' Martin Wutte, Deutsch-Windisch-Slowenisch. V: Gedenkbuch »Kampf um Kärnten« (Klagenfurt 
1930), citirano po Kärntner Landsmannschaft 1970, 10, str. 37: 
»V jezikovno mešanih območjih Koroške obstajata poleg Nemcev še dve bolj ali manj slovensko 
govoreči skupini, ki sta različnega mnenja gledle tega, kako si zagotoviti svoj duševni in naravni blagor. 
Tista, ki jo je plebiscit proti njeni volji_priklenil na državo z drugačnim prebivalstvom, vidi rešitev v tem, 
da goji slovensko 'kulturo, katere težišče je danes onstran državnie meje. Nasprotno pa je druga prepri­
čana, da lahko tako kot doslej tudi v prihodnje duhovno in moralno uspeva samo v zvezi z nemško kub-
turo. Prva skupina predstavlja slovensko manjšino, druga pa z njo nima ničesar opraviti.« 
s Hanns Haas, Ansätze zu einer Strukturanalyse minderheitenfeindlicher Politik. Dargestellt am 
Problem der Kärntner Slowenen in den zwanziger Jahren. V: österreichische Zeitschrift für PoHtikwisJ 
senschaft 1977, 6, str. 147—162. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 63 
Korošci so se torej že pred nacizmom navadili na napade na Slovence. Ze 
v mirnem obdobju je uspelo uradni politiki in protimanjšinskim organizacijam 
zmanjšati potencial za masovno solidarnost nemško govoreče večine s slovensko 
manjšino. Mnogo pa so prispevale k izolaciji Slovencev tudi slovenske organi­
zacije same, ker so se posvetile zgolj boju za klasične narodne pravice. Prvi 
poskus integracije v avstrijsko družbo v avtoritarnem obdobju prve avstrijske 
republike pa jih je izoliral tudi od naprednih struktur v avstrijskem družbe­
nem življenju. 
Vsaj bežno je treba pogledati na strankarskopolitično opredeljenost sloven­
skega prebivalstva na Koroškem in na idejnopolitično orientacijo slovenskega 
narodnega gibanja v obdobju pred letom 1938. Od samega začetka je slovensko 
narodno gibanje na Koroškem dominiral konservativni element. Od časa tabo­
rov naprej se na tem nič ni spremenilo. Na Koroškem se ni razvila niti liberalna 
niti socialdemokratska smer narodnega gibanja, ker sta zaradi asimilacijskega 
pritiska sproti zgubljali svojo socialno podlago. Konservativne usmeritve tudi 
nastop delavskega gibanja ni spremenil. Tako je kot edini predstavnik sloven­
skega dela koroškega prebivalstva ostala konservativno dominirana organiza­
cija. Ozek gibalni prostor je imela skupina izobražencev, ki jim je dvakrat 
spodletel poskus formiranja lastne politične organizacije. Prvič se je to zgodilo 
ob taborskem gibanju,9 drugič pa zadnja leta pred prvo svetovno vojno okoli 
lista »Korošec«. Po letu 1920 je bila liberalna skupina med koroškimi Slovenci 
zelo šibka, ne nazadnje zato, ker so po koroškem plebiscitu zapustili Koroško 
tudi tisti slovenski učitelji in drugi izobraženci, ki so pred prvo svetovno vojno 
tvorili hrbtenico liberalne skupine.10 Vendar slovensko narodno gibanje ali slo­
venska stranka zdaleč nista imeli za sabo vsega slovenskega prebivalstva. Ze 
dolgo pred prvo svetovno vojno je bilo prebivalstvo s slovensko materinščino 
strankarskopolitično razdeljeno na tri tabore. Poleg slovenske stranke sta imela 
med Slovenci pristaše liberalni nemškonacionalni tabor in socialdemokratska 
stranka. Ta razdelitev se tudi v času prve avstrijske republike v bistvu ni pre­
več spremenila, le razmerje moči se je v glavnem kot posledica socioekonom-
skega razvoja in sprememb v volilni zakonodaji premaknilo v korist social­
demokratov. Tudi plebiscitna odločitev je bistveno temeljila na tej politični 
razslojitvi slovenskega prebivalstva. 
Čeprav plebiscitna cona A ni obsegala celotnega slovenskega narodnostnega 
ozemlja, je 10. 10. 1920 glasovalo za priključitev tega dela Koroške k Jugoslaviji 
15.279 volilnih upravičencev, mnogo več kot kdaj koli pozneje za slovensko 
stranko pri državno- ali deželnozborskih volitvah, ko je na celotnem Koroškem 
dobivala med devet in deset tisoč glasov. To pomeni, da je koroška slovenska 
stranka predstavljala okrog 23.000 Slovencev ali pa pičlo tretjino tedanjega 
slovensko govorečega prebivalstva.11 
Socialna baza koroške slovenske stranke so v glavnem bili kmečki posest­
niki in njihovi družinski člani.12 Po prvi svetovni vojni je bila slovenska stranka 
v deželnem zboru redno zastopana z dvema poslancema, ki pa na deželni ravni 
nista imela političnega vpliva. Njun obrobni položaj je simboliziral mesto, ki 
ga je imel narodno zavedni del slovenskega prebivalstva v koroški družbi. 
»Resnica je bila ta, da slovenskih poslancev v deželnem zboru sploh niso sma­
trali za enakovredna politična predstavnika. Sploh naju niso nikdar pustili 
k delu. Sedela sva tam s Poljancem in pozneje s Starcem kot dve beli vrani, 
čisto sama gori na desni strani,« se je spominjal svoje vloge Franc Petek.13 
9 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Narodna zavest in politična orientacija 
prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848—1914 (v Ljubljani 1965), str. 165—204. 
10 Haas-Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, str. 39, navajata, da je jugoslovanska spomenica 
iz leta 1921 govorila o 58 učiteljih, ki so po plebiscitu izgubili službo. Število 32 učiteljev navajata koroška 
avtorja Wutte in Lobmayer. 
11 Fran Zwitter, Koroško vprašanje (v Ljubljani), str. 12 si. 
12 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, str. 28. 
13 Franc Petek, Iz mojih spominov (Ljubljana, Borovlje 1979), str. 94. 
64 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
Prvo desetletje po plebiscitu niti nista sodelovala s svetovnonazorskim 
partnerjem med avstrijskimi strankami, s krščanskimi socialci. Šele leta 1930, 
potem ko se je znotraj slovenskega narodnega gibanja uveljavila poudarjeno 
klerikalna smer, je za državnozborske volitve slovensko vodstvo predlagalo 
glasovanje v prid krščanskosocialne stranke. Tedaj se jasno najavlja politično 
sodelovanje z avstrijskim katoliškim konservativnim taborom. V volilnem pro­
glasu so krščanskosocialno stranko označili kot skupino, »ki je nam po našem 
verskem prepričanju najbližja in se skuša napram nam Slovencem po svojem 
volilnem oklicu povzpeti do neke narodne pravičnosti.«14 
Leta 1933 so slovenske organizacije postale sopotnice avstrijske stanovske 
države. »Da stojimo tudi mi koroški Slovenci za kanclerjem Dollfussom in nje­
govo vlado, nam narekuje isti svetovni nazor in naš krščansko-socialni pro­
gram,« je razložil »Koroški Slovenec« prevladujoče politično stališče narodno 
zavednega dela Slovencev na Koroškem. Izrazil pa je upanje, da bo novi režim 
»končno dospel tudi do vprašanja narodnih manjšin v Avstriji in do ureditve 
pravičnih odnošajev države in večinskega naroda do njih«.15 
Ob konfrontaciji Dollfussa z nacionalnimi socialisti najdemo Slovence 
trdno v taboru avstrijskega kanclerja. »Hitlerjevemu carstvu v Nemčiji stoji 
danes v Avstriji nasproti lepa misel neodvisne, na temeljih oživljenega in pre­
rojenega krščanskega socializma zgrajene države,« je navdušeno zapisal »Ko­
roški Slovenec«, ko je sredi leta 1933 objavil lojalnostno izjavo pod geslom 
»Državi, kar je njenega! Narodu, kar je njegovega«. »Prav posebno pa se ve­
selimo novega življenja v državi koroški Slovenci.. . Slovenska manjšina na 
Koroškem ostane tudi zanaprej dosledna svoji lojalnosti napram državi in hoče 
sodelovati na obnovi katoliške in neodvisne Avstrije. A zato zahteva z vso od­
ločnostjo in s polno upravičenostjo, da izpolni država njene iz taistega katoli­
škega duha narekovane in od vsega krščanskega sveta odobrene pravice do 
neoviranega narodnega razvoja,« je opozoril v programatičnem članku. 
Sredi leta 1933 je »Koroški Slovenec« v uvodniku zapisal, da »obstojata 
dva velika dokaza, da je med fašizmom na papirju in fašizmom v praksi bi­
stvena razlika«. Poleg odnosa do cerkve je navajal tudi ravnanje z narodnimi 
manjšinami. Pri tem se je mogel sklicevati celo na izjave koroškega nacističnega 
deželnozborskega poslanca, ki je zagrozil, da bi nacionalsocialisti na Koroškem 
po morebitnem prevzemu oblasti »priznavali le .domoljubno ljudstvo', narod­
nim Slovencem pa bi odvzeli vsako pravico samostojnega udejstvovanja«. S po­
gledom na usodo primorskih Slovencev, Hrvatov v Julijski krajini in južno-
tirolskih Nemcev v Mussolinijevi Italiji ter žalostni položaj Lužiških Srbov pod 
Hitlerjem je risal podobo prihodnosti koroških Slovencev v pogojih nacističnega 
režima: »Narodni socialisti bi razpustili naše prosvetne, gospodarske in za­
družne organizacije, ustavili manjšinsko glasilo in razpustili manjšinsko poli­
tično zastopstvo, pristaši bi postali brezpravni in ovirani celo v osebni svobodi. 
Zato bi pa zacvetelo delo raznarodovanja in narodnega odpadništva v doslej 
še nepoznanem načinu. Tak bi bil fašistični manjšinski program v svoji praksi 
pri nas na Koroškem.« Dodal je še: »Zato je dobro, da si tudi mi koroški Slo­
venci ne delamo nikakih iluzij glede postopanja narodnih socialistov napram 
naši manjšini.«17 
Ko so 5. julija 1933 v koroškem deželnem zboru razpravljali o izključitvi 
nacističnih mandatarjev, je bilo stališče obeh slovenskih zastopnikov že vna­
prej jasno. Nista se sicer javila k razpravi, njuna glasova pa sta bila vendarle 
zaradi potrebne dvotretjinske večine odločilna. »Naša poslanca sta imela usodo 
lužiške manjšine pred očmi in sta se temu primerno tudi opredelila . . . Vodilo 
" Koroški Slovenec 22. 10. 1930. 
15 Koroški Slovenec 24. Б. 1933. 
16 Koroški Slovenec 21. 6. 1933. 
" Koroški Slovenec 28. 6. 1933. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1 9 8 8 - 1 65 
je naša poslanca tudi dejstvo, da so narodni socialisti v Nemčiji poteptali vsako 
demokracijo,« je poročal »Koroški Slovenec« o zadržanju in motivih Petka in 
Starca, ki ju je zavezoval tudi sklep Političnega in gospodarskega društva.18 
Manj dosledni so bili koroški Slovenci do tistih sil, ki so poteptale demokracijo 
znotraj Avstrije. Ukinitev parlamentarne demokracije in uvedbo stanovske 
države je slovensko vodstvo v glavnem celo pozdravljalo. Le posamezniki so se 
umaknili iz prednjih vrst narodnega življenja, med njimi je bil najvažnejši 
deželnozborski poslanec Franc Petek. 
Propad parlamentarne demokracije je večina predstavnikov slovenske 
manjšine povezovala z iluzijo, da bo z njo-zatonu tudi politični vpliv proti-
manjšinskih krogov. Prvo, kar so si pričakovali, je bila zajezitev vpliva nem-
škonacionalističnih organizacij. Slovensko vodstvo pa je zanemarilo dejstvo, da 
je bilo posebej na Koroškem zaledje avstrijske stanovske države zelo slabo, saj 
ga je tvorila v glavnem le krščanskosocialna stranka in.del Landbunda, skupno 
mogoče tretjina koroških volilcev, nekaj več, če prištejemo kot političnega part­
nerja tudi slovensko stranko. Razmere za stanovsko državo so bile otežkočene, 
ker je bila soočena z eno najmočnejših deželnih skupin ilegalne NSDAP. Kan­
cler Schuschnigg je o Koroški sodil, da so tukaj »nasprotja največkrat za nekaj 
stopenj ostrejša kot v drugih deželah«.19 Da je bila njegova sodba povsem upra­
vičena, je pokazal obseg nacističnega julijskega puča leta 1934. 
Tudi ko je vladal v deželi in državi režim, ki je bil po svetovnonazorski 
usmerjenosti blizu vodilnim osebnostim organiziranega slovenskega narodnega 
življenja, slovenska politika ni mogla zabeležiti oprijemljivih pozitivnih pre­
mikov. Monsignor Valentin Podgorc je nekaj mesecev pred dokončnim pro­
padom prve avstrijske republike v orisu položaja koroških Slovencev formu­
liral kritično oceno in razočaranje: »Položaj Slovencev v stanovski državi 
morda lahko na kratko povzamemo takole: začetki v februarju 1935 so bili za 
Slovence obetavni, kajti vodilne osebnosti našega javnega življenja so Sloven­
cem veliko obljubljale. Danes pa lahko ugotovimo, da do sedaj praktično ni 
prišlo do najmanjšega napredka. Slovenci vse od razpustitve izvoljenega de­
želnega zbora v tem telesu nimajo nobenega predstavnika svojih kulturnih 
interesov. Na področju šolstva se je položaj prej poslabšal... Gotovo so Slo­
venci zaradi svojega svetovnega nazora vse svoje upe stavili na krščansko sta­
novsko državo Avstrijo. Ampak zadnja leta so doživljali nemajhna razoča­
ranja.«20 
Ostali dve tretjini slovenskega prebivalstva sta se vezali na nemške stran­
ke. Podeželski proletariat se je pridružil večinoma socialni demokraciji, ki se je 
pa na Koroškem imela za nemško stranko2 1 in se je tudi v svoji politični praksi 
opredeljevala za postopno ponemčenje Slovencev.22 Volilni rezultati pa tudi ka­
žejo, da so bili deli slovenskega delavstva naklonjeni komunističnemu gibanju.23 
Nekaj narodno zavednih posameznikov iz vrst delavcev in majhnih kmetov, ki 
so se politično opredeljevali za socialno demokracijo ali komuniste, je na kra­
jevni ravni delovalo tudi v slovenskih kulturnih organizacijah. Vendar so imeli 
dokaj težak položaj. 
Približno ena tretjina slovenskega prebivalstva je svojo usodo vezala na 
nemške meščanske stranke. Zadrževati se pri krščanskosocialni stranki ni po­
trebno, ker med Slovenci ni imela pristašev. Meščanstvo, malomeščanstvo in 
18 Koroški Slovenec 12. 7. 1933. 
19 Kurt Schuschnigg, Dreimal Österreich (Wien 1937), str. 288. 
2 0 (Valentin Podgorc), Die Kärntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart. Grundsätzliches zur 
Minderheitenfrage (Klagenfurt 1937), str. 144 si. 
21 Anton Falle, Die politischen und wirtschaftlichen Voraussetzungen für die Abwehrkämpfe und die 
Volksabstimmung in Kärnten. V: Abwehrkampf und Volksabstimmung in Kärnten 1918—1920 (Klagenfurt 
1930). str. 14. 
2 2 Hanns Haas, Koroški Slovenci in socialni demokrati v obdobju od 1918—1934. V- Slovenski vest-
nik, 28. 1. 1983, str. 7; 4. 2. 1983, str. 7. 
? Karl Dinklage, Geschichte der Kärntner Arbeiterschaft (Klagenfurt 1982), str. 330 si. 
66 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
veliki kmetje so bili volilci raznih strank z liberalno usmeritvijo,24 kar pa je na 
Koroškem v zadnji tretjini 19. stoletja pomenilo zagovarjanje nemškonacional-
nega in pr otiman j šinskega narodnopolitičnega koncepta.20 
Po letu 1920 je postal za tiste dele slovenskega prebivalstva, ki jih je asi­
milacijski pritisk posebej močno zajel, najvažnejša stranka Landbund. Pove­
zovala je kmečke in nemškonacionalne interese in v demokratičnem obdobju 
prve avstrijske republike najbolj uspešno preprečevala razvoj enotnega sloven­
skega narodnega gibanja.26 Predsednik koroških socialnih demokratov Anton 
Falle po rodu Slovenec, je zapisal, da so voditelji te stranke po svoji socialni 
pripadnosti večji trgovci, večji zemljiški posestniki, trgovci z lesom in živino, 
lastniki žag itd. »Ti ljudje so v glavnem Slovenci, označujejo pa se kot Nemci.« 
Vsi so torej nasledniki tistega vaškega kapitalističnega sloja, ki je nastal v drugi 
polovici 19. stoletja in so ga nemška asimilacijska politika, gospodarska moc, 
šola in uprava potiskale v nemškonacionalni liberalni tabor.27 Drugi agenturi 
za nemškonacionalno miselnost sta bili velikonemška in nacionalsocialisticna 
stranka ki sta združevali izobražence, uradnike in učitelje. Nemškonacionalno 
usmerjeni blok koroških meščanskih strank je prišel v eksistenčno krizo po letu 
1930 ko je tudi na Koroškem začel vse bolj prodirati nacionalni socializem. Pod 
vplivom svetovne gospodarske krize so veliki deli velikonemške stranke in 
Landbunda začeli drseti v nacistično smer. Ta trend se je pričel kazati o b d e -
želnozborskih volitvah leta 1930. Njun razkroj se je nadaljeval tudi pri občin­
skih volitvah leta 1932, pa tudi pri kmečkozborskih volitvah istega leta. 
V času avtoritarnega režima je šel razvoj naprej v smer nacionalsociali-
stične stranke Pristaši velikonemške stranke so se skoraj brez izjeme priklju­
čili nacistom, Landbund pa se je razcepil tako, da se je en del opredelil za sode­
lovanje z režimom stanovske države, drugi pa se pridružil nacističnemu gibanju. 
Vzporedno s tem razvojem je torej tudi del prebivalstva s slovensko mate­
rinščino zašel v nacistične politične tokove. Vendar je za obdobje po letu 1920 
značilno da nacionalsocialisticna stranka v slovenskem delu dežele m pognala 
tako močnih korenin kot v nekaterih drugih delih. Pri volitvah v parlamentar­
nem obdobju prve avstrijske republike je zbrala ravno tu najmanj glasov. Ome­
jen uspeh je nacistična stranka dosegla pri občinskih volitvah leta 1932, ko je 
dobila odborniška mesta v Pliberku, Velikovcu, Beli, Borovljah, Kotmari vasi, 
Šentjakobu v Rožu in na Bistrici v Rožu.28 V drugih občinah pa očitno se ni 
imela izgrajene krajevne organizacijske strukture, ki bi omogočala samostojen 
nastop pri volitvah. Vzpon NSDAP na Koroškem se kaže v rasti števua njenih 
članov. V prvi polovici leta 1933 je poskočilo od 6592 na 10.461 članov. 
Avstrijsko notranjepolitično vzdušje se je v tem obdobju zaradi svetovne 
gospodarske krize zaostrilo, dodatno pa je Avstrijo ogrožala tudi Nemčija, kjer 
je ob začetku leta 1933 Hitler prevzel oblast. Avstrijske oblasti so odgovorile 
s prepovedjo komunistične stranke (26. 5. 1933) in nacionalsocialističnega gi­
banja (19. 6. 1933). Vendar ukrep ni rodil zaželenih sadov. V letu 1934 sta pre­
tresla avstrijsko politično prizorišče dva poskusa državnega udara proti avto­
ritarnemu režimu. 12. februarja je spodletela oborožena delavska vstaja pod 
vodstvom socialne demokracije, 25. julija pa je sledil nacistični puc. Po febru­
arski vstaji je bila razpuščena socialdemokratska stranka, večjega pomena za 
nadaljnji razplet političnih dogodkov pa je bila konfrontacija med nacisti in 
stanovsko državo. V narodno zavednih vrstah je vplival konec socialdemokrat­
ske stranke, ker so se po neuspeli februarski delavski vstaji najbolj razredno 
» Anton Falle, Die politischen und wirtschaftlichen Voraussetzungen, str. 13. 
2 5 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest, str. 164—204. 
2 6 Haas Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, str. 39 si. 
2 7 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest, str. 130, 242. 
S G e S a r a I t ó r i e l niegi l fpubl iz is t ik der verbotenen Parteien in Kärnten von 1933 bis 1938. (Diser­
tacija, Wien 1985), Str. 6. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 198S . 1 67 
zavedni posamezniki pridružili komunističnemu gibanju. Začeli so ustvarjati 
osnove za politično delovanje v slovenskem delu dežele. Avstrijski varnostni 
organi so leta 1935 to skupino razbili,30 na temeljih tega političnega dela pa je 
po letu 1941 nastal zarodek oboroženega narodnoosvobodilnega gibanja med 
koroškimi Slovenci. 
V letih avstrijskega avtoritarnega režima je politično prizorišče obvladoval 
boj proti nacističnemu gibanju, ki je skušalo prevzeti oblast. Razplet pa je kazal 
vedno bolj v smer nacifikacije Avstrije. Vzporedno s tem razvojem je tudi del 
prebivalstva s slovensko materinščino, ki je prišel pod močan vpliv raznarodo­
vanja, zašel v nacistične tokove. Ta proces se je zlasti okrepil, ker se je vodstvo 
Kärntner Heimatbunda (KHB) opredelilo za nacizem. Tako je raznarodovalna 
politika mnogo prispevala k nacifikaciji delov južnokoroškega prebivalstva.31 
Na prvi pogled je od junija 1933 naprej ilegalna NSDAP koroškemu manj­
šinskemu vprašanju prisojala le podrejeno mesto. V publicistični dejavnosti 
stranke po letu 1933 najdemo razmeroma malo mest, ki se nanašajo na koroške 
Slovence oziroma na odnose med obema narodoma na Koroškem.32 Vendar to 
nikakor ni popolna slika. NSDAP je uspešno infiltrirala vodstvene strukture 
nemškonacionalnih organizacij, posebej pa je lahko računala z osrednjo agen­
turo protislovenskega delovanja, s Koroškim Heimatbundom. Na slovenskem in 
narodnostno mešanem ozemlju Koroške se je KHB na ta način razvil v neke 
vrste legalno vejo ilegalne nacistične stranke. Da bi bilo njegovo delo bolj učin­
kovito, je od začetka leta 1936 pletel gosto krajevno mrežo. Konec decembra 
1935 je bilo v Celovcu »zborovanje o koroškem obmejnem delu«, ki je dalo 
protislovenskemu delovanju nove organizacijske temelje. Odtlej so na južnem 
Koroškem nastajali »domovinski krožki, . . . delovne skupnosti, ki delujejo v ne­
posrednem dogovoru s Koroškim Heimatbundom«.33 Domovinski krožki for­
malno niso bila društva, temveč združenja krajevnih društev, ki so delovala na 
podlagi nemškonacionalne usmeritve. »Vsi domovini zvesti, brez razlike starosti 
in stanu,« naj bi se združili v »strumni organizaciji«.34 Vodilni koroški nacisti 
so predlagali dejavnost nemškonacionalnih organizacij »vpreči v ilegalno stran­
karsko delo«.35 Heimatbund, »organizacija za oskrbo koroških ,Windische'«, kot 
so ga definirali, je postal »prvi poskusni objekt. V njegovih domovinskih krož­
kih . . . so se organizirali ilegalni člani s.ranke, prireditve so na zunaj bila zbo­
rovanja Heimatbunda, v resnici pa zoorovanja stranke.«36 Masovni značaj so 
dosegle prireditve Heimatbunda leta 1937. Tega leta so v Dobrli vasi odprli 
»Hišo domovine«, v Šentjakobu v Rožu pa odkrili spomenik na nemški strani 
padlim v mejnih bojih v letih 1918—1920. Alois Maier-Kaibitsch, najvidnejši 
predstavnik KHB, je leta 1939 sam poudaril, da je v letih, ko je bila NSDAP 
v ilegali, dal prepovedani stranki na razpolago organizacijo, ki jo je vodil. 
V deželnem vodstvu ilegalne nacistične stranke je bil referent za jezikovno 
mešano področje in njegova nacionalnopolitična vprašanja.38 
Preko Heimatbunda so dobili člani ilegalne nacistične stranke tudi nepo­
sreden vpliv na uradno deželno manjšinsko politiko. Aloisa Maierja-Kaibitscha, 
3 0 Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu (Ljubljana 1974), str. 18—19. 
3 1 Tone Ferenc, Kärntner Heimatbund in njegov voditelj v službi nacizma. V: Prispevki za zgodovino 
delavskega gibanja XIV, 1—2 (1974), str. 260—269. 
Tone Zora, Kärntner Heimatbund v letih 1935—1942. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 
XIV, 1—2 (1974), str. 241—246. 
3 2 Primerjaj Gerhard Seifried, Illegale Publizistik der verbotenen Parteien in Kärnten von 1933 bis 
1938 (Wien 1985), str. 102 si. 
3 3 Max Rumpold, Kulturarbeit im Kärntner Grenzland. V: Kärntner Jahrbuch 1937 (Klagenfurt 1937), 
str. 100—104. 
3 4 N. o. m. 
35 Kärnten im Großdeutschen Raum! Denkschrift über die politischen, wirtschaftlichen und kultu­
rellen Verhältnisse Kärntens (s. 1. et a.), str. 16. 
3 6 N. o. m., str. 16 si. 
3 7 Tone Ferenc, Kärntner Heimatbund in njegov voditelj v službi nacizma, str. 264. 
3 8 N. o. m. 
68 T. DOME J: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
tajnika in glavno gonilno silo Heimatbunda, so deželne oblasti pritegovale k raz­
govorom s predstavniki Slovenske prosvetne zveze. 
Razplet v korist nacističnega gibanja se je v jasnih obrisih napovedoval 
vse od leta 1936. Čeprav je avstrijsko-nemška pogodba z dne 11. julija 1936 raz­
očarala najbolj radikalne avstrijske naciste,39 je spodkopala temelje avstrijske 
samostojnosti. Ojačila je kontakte med nemškimi in avstrijskimi nacisti in olaj­
šala njihovo subverzivno delo.40 Konec Avstrije je bil pred vrati po 12. febru­
arju 1938, ko sta se v Berchtesgadnu srečala voditelja Avstrije in Nemčije. 
Ostrino je dobila agresija Hitlerjeve Nemčije proti Avstriji, ko je Nemčija do­
segla meje gospodarskega razvoja. Gospodarski argumenti so postali za nem­
ško vodstvo najbolj konkretna gonilna sila v smeri priključitve Avstrije. Nem­
ško gospodarstvo se je namreč leta 1937 znašlo na mejah možnosti razmaha. 
Zlasti vojni industriji je primanjkovalo deviz, surovin in kvalificirane delovne 
sile. Dosti teh rezerv je nudila Avstrija.41 V primerjavi z gospodarskimi vzroki 
je zbledelo tudi stremljenje po narodni združitvi vseh Nemcev v eni državi, 
ostalo pa je še naprej glavno propagandistično geslo za množice. 
Zadnji poskus, da bi se izognil usodnim udarcem proti avstrijski samostoj­
nosti, je podvzel avstrijski kancler Kurt von Schuschnigg 9. marca 1938, ko je 
presenetljivo napovedal za nedeljo 13. marca splošno ljudsko povpraševanje 
o ohranitvi neodvisne Avstrije. 
Slovenci na Koroškem so v času poslednje agonije prve avstrijske republike 
sodelovali pri ukrepih proti nacističnemu navalu. 11. 3. 1938 je celo še izšla 
posebna številka »Koroškega Slovenca«, ki jih je pozivala, da glasujejo za 
avstrijsko neodvisnost. Slovenska prosvetna zveza (SPZ) kot tedanja osrednja 
slovenska organizacija je izdala tudi lepak in letake, ki so nagovarjali narodno 
zavedne koroške Slovence. Slovenski aktivisti so delali za samostojnost Avstrije 
še v času, ko so nacisti že prevzeli oblast v deželi in državi. V teh zadnjih 
urah so se torej opredelili proti nacizmu, čeprav jih je tudi Schuschniggov avto­
ritarni režim razočaral, ker ni upošteval predstav koroških slovenskih organi­
zacij o manjšinskih pravicah. 
Po 11. marcu je domača garnitura nacističnih funkcionarjev jamčila za kon­
tinuiteto protislovenskega delovanja. Na zunaj to kontinuiteto najbolje pooseb­
lja Alois Maier-Kaibitsch, ki je že v prvi nacistični deželni vladi, oblikovani 
12. in 13. marca, dobil poverjen delokrog, ki je obsegal tudi vprašanja v zvezi 
s slovensko manjšino. Zato se je v prvih urah in dnevih nacistične oblasti ve­
likega dela koroških Slovencev polotil globok preplah. Ze prvi dan je bil are­
tiran škocijanski župnik, bivši deželnozborski poslanec in tedanji podpredsednik 
Slovenske prosvetne zveze Vinko Poljanec, v naslednjih dneh pa so prišli v 
zapor nadaljnji koroški Slovenci. 
14. marca je iz Beograda prišla pomembna novica, ki je posebej prizadela 
koroške Slovence. Radijske postaje Nemškega raj ha so namreč oddajale tudi 
uradno stališče Jugoslavije k dogodkom v Avstriji: »1. Jugoslavija smatra zdru­
žitev Avstrije z Nemčijo kot notranjo zadevo, v katero se ne vmešava. 2. Jugo­
slavija se je stalno borila za načelno združitev vseh Nemcev in ostane temu 
načelu zvesta. 3. Jugoslavija se nahaja z Nemčijo v prijateljskih odnosih. To 
prijateljstvo ostane tudi sedaj, ko je Nemčija postala njen neposredni sosed«.42 
Jugoslovanska zunanjepolitična doktrina v zvezi s samostojnostjo Avstrije je 
dala pričakovati, da ob nacističnem prevzemu oblasti ne bo prišlo do kakšnih 
večjih zapletov ob meji med novima sosedoma. Medtem ko je velik del jav­
nosti na Slovenskem s strahom in zaskrbljenostjo gledal na imperialistično eks-
3 9 Bruce F. Pauley, Der Weg in den Nationalsozialismus. Ursprünge und Entwicklung in Österreich 
(Wien 1988), str. 163. 
4 0 N. o. m., str. 168. 
4 1 Temeljno delo za ekonomsko plat »anšlusa« je: Norbert Schausberger, Der Griff nach Österreich. 
Der Anschluß (Wien, München 1978). 
4 2 Koroški Slovenec 16. 3. 1938. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 69 
panzijo nacionalsocialistične Nemčije proti jugovzhodu, je slovenska narodna 
skupnost na Koroškem iskala možnosti za preživetje organiziranih oblik narod­
nega življenja in reševanje prvih žrtev nacističnega nasilja. Sami od sebe pa, 
kolikor do danes vemo, predstavniki organizacij koroških Slovencev med 11. in 
15. marcem niso iskali stikov z novimi oblastniki. Tako je do prvega resnega 
razgovora prišlo po svojevrstni pobudi nacistov. 15. marca so v Beljaku are­
tirali predsednika Slovenske prosvetne zveze Joška Tischler j a, ga pa že po ne­
kaj urah izpustili in mu ukazali, da se zglasi v uradu koroške deželne vlade 
v Celovcu. Tam je moral podpisati izjavo, da ni bil zaprt, in se z njo napotiti 
v jugoslovanski konzulat.43 Zunanji povod za tako postopanje je bilo sicer pi­
sanje slovenskega časopisja o dogodkih na Koroškem, glavni rezultat Tischler-
jeve poti v urad deželne vlade pa razberemo iz prve okrožnice SPZ po naci­
stičnem prevzemu oblasti, ki nosi datum 16. marca 1938: »Zastopnikom naših 
slovenskih organizacij daje osrednja kulturna organizacija sledeče na znanje: 
1. Zastopnik deželne vlade jo je pooblastil za izjavo, da bo nova deželna vlada 
spoštovala slovensko narodno zvestobo in bo koroškim Slovencem pustila polno 
kulturno in gospodarsko svobodo. 2. Prosvetna društva, posojilnice in ostale 
gospodarske organizacije koroških Slovencev delujejo kot doslej — neovirano 
tudi v bodoče. 3. »Koroški Slovenec« izhaja kot doslej. 4. Eventualne ovire pri 
narodnem udejstvovanju oseb ali organizacij naj se nemudoma javijo, da bo 
mogoče na pristojnem mestu poskrbeti za odpomoč. Naše rojake pozivamo k že­
lezni disciplini in brezpogojni pokorščini napram novi državi in njenim obla­
stem. Kakršnakoli bojazen ali strah sta neosnovana. Oblast jamči za popoln red 
in mir tudi pri nas. — Naše vodilne može in fante izrecno prosimo, da vplivajo 
pomirjujoče na vse ljudstvo. Se enkrat poudarjamo: železno disciplino.«44 Do­
kument odraža, da so se vodilni koroški nacisti v tem obdobju v besedah na­
čelno še strinjali z ohranitvijo najosnovnejših slovenskih struktur narodnega 
življenja. Posebno pozornost, ki so ga novi oblastniki te prve dni posvečali 
slovenskemu podeželju, kaže uradna pot oseb, ki so bile odgovorne za ohranitev 
varnosti in miru. 16. marca je deželni svetnik Maier-Kaibitsch spremljal v ta 
del dežele koroškega varnostnega direktorja in poveljnika oddelka nemške var­
nostne policije, ki se je utaboril v Celovcu. Časopisno poročilo je prikazalo za 
naciste nadvse ugodno sliko. Zlasti je izpostavilo ugoden odmev, ki da ga je 
imela priključitev Avstrije k Nemčiji pri tako imenovanem domovini zvestem 
prebivalstvu južne Koroške. »Kärntner Tagblatt« je pisal o »nadvse prisrčnem 
sprejemu, kot ga lahko pripravi samo nemško misleče obmejno prebivalstvo 
jezikovno mešanega področja, ker so njihovo srce in občutki močnejši kot 
razum.«45 
Tudi prva številka »Koroškega Slovenca« po nacističnem prevzemu oblasti 
nosi datum 16. marca. Kaže, da so v uredništvu, kjer ni prišlo do kadrovskih 
sprememb kot skoraj povsod drugod, skušali tudi v prelomnih dnevih nada­
ljevati delo. 
K zahtevanim standardom tedanje manjšinske politike je štela lojalnost do 
države, v kateri je manjšina živela.46 Zato je bil po svoje logičen korak sloven­
skega vodstva na Koroškem, da uradno izreče lojalnost slovenske manjšine do 
novih oblasti. Na predlog Franca Petka, ki so ga potrdili na razgovoru najvid-
4 3 To verzijo zastopa August Walzl, sklicujoč se n a spomenico J. Tischlerja za višje deželno tožilstvo 
v Gradcu z dne 30. maja 1946 (primerjaj strani 150 in 339 si. knjige August W a M , Die Juden in Kärnten 
und das Dritte Reich, Klagenfurt 198S). Po pričevanju Mirita Zwittra sta prišla 14. marca 1938 na Tisch-
lerjevo stanovanje dva policista v civilu in ga peljala v prostore državnie policije. »Spraševali so ga bolj 
po osebnih personalnih podatkih ter po njegovih funkcijah v Domovinski fronti in v slovenskih organiza­
cijah. Za razgovor o teh vprašanjih pa da ga vabijo za naslednji dan k novi deželni vladi v Celovec.« 
Tako Mirt Zwitter v svojih pričevanjih. Ce Tischler 15. ali 16. marca ni bil v uradu deželne vlade, se je 
tam mudil pač Vinko Zwitter, tajnik SPZ. 22. marca 1938 je dnevnik Freie Stimmen zapisal, da .prof. Ti­
schler in tajnik Zwitter neovirano hodita na deželno vlado« (str. 1). 
« Ponedeljski Slovenec 21. 3. 1938. 
« Kärntner Tagblatt 19. 3. 1938. 
4 6 Theodor Veiter, Nationalitätenkonflikt und Volksgruppenrecht im 20. Jahrhundert (München 1977), 
str. 90. 
70 T. DOME,!: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
nejši predstavniki koroških Slovencev Joško Tischler, Franc Petek, Vinko Zwit­
ter in Janez Stare,47 sta se 17. marca zglasila v uradu koroške deželne vlade 
Tischler in Petek ter, kot so poročali koroški nemški časopisi, »prosila deželnega 
glavarja za zaščito in varstvo za nacionalnoslovensko manjšino«. »Freie Stim­
men« so objavile izjavo deželnega glavarja Pawlowskega: »Izrazil je prepri­
čanje, da nacionalsocialistični raj h nima nobenega namena, da bi s silo ukrepal 
proti katerikoli manjšini, dokler bo ta manjšina do rajha lojalna. Nasprotno, 
inters rajha je, da so tudi pripadniki manjšine deležni pospeševanja, ki je po­
trebno za blaginjo in gospodarski napredek narodne skupine. Vsak Slovenec 
v deželi je ravno zaradi nove ureditve lahko srečen in vesel, da pripada naj­
močnejši državi in uživa njene gospodarske prednosti. Poskusi, da bi navezali 
kakšne vezi preko državne meje, bodo preprečeni z železno pestjo. Posebej 
lahko pozdravimo, da je razum vodil Slovensko prosvetno zvezo, da je javno in 
prostovoljno nastopila proti lažnivim vestem inozemskega tiska o koroškem 
obmejnem ozemlju. Na taki pošteni in lojalni podlagi se bo vedno dalo govoriti 
o željah nacionalnih Slovencev.«48 
Predstavnika koroških Slovencev sta torej čula mešanico obljub in groženj. 
Ze kmalu se je pokazalo, da bodo grožnje najbrž prej uresničene kot obljube. 
Sicer pa je deželni glavar v sočasnem pismu na Dunaj dvomil v »notranjo za-
sidranost« lojalnostne izjave Slovencev.49 
Že v tistih dneh so se nacisti dogovarjali s cerkvenimi voditelji o obliki pri­
tiska na Slovence. »Kärntner Tagblatt« je poročal, da sta se »deželni glavar in 
varnostni direktor Isselhorst osebno povezala s knezoškofom dr. Adamom Hef-
terjem, pri čemer je knezoškof izrecno zatrdil, da nikakor ne bo ščitil nobenega 
duhovnika, proti kateremu so oblasti uvedle postopek zaradi kaznivega deja­
nja.«50 Isselhorst je 2:1. marca konkretiziral svoje predstave, vendar v ultima­
tivni obliki. Iz varnostno policijskih razlogov je zahteval premestitev šestih slo­
venskih duhovnikov v najkrajšem času. Izredno zanimiva je utemeljitev, ker 
je koroški varnostni direktor navajal, da ima »zanesljiva poročila, da je do v 
zadnjih dnevih zapažene spremembe zadržanja nacionalnoslovenskega prebi­
valstva prišlo pod vplivom teh duhovnikov.«51 To je prvo potrdilo iz uradnih 
ust, ki govori o za naciste neugodnem razpoloženju med slovenskim prebival­
stvom. Slovensko prebivalstvo s svojimi predstavniki vred pa je ob teh dogod­
kih moralo čutiti, da vsaj začasno tudi v katoliški cerkvi ne bo imelo zaneslji­
vega zaveznika. Moralo je videti, kako je škof brez obotavljanja izpeljal ukaz 
gesiapa. 
Deset dni po razglasitvi zakona o »ponovni združitvi Avstrije z Nemškim 
rajhom« (sprejetim 13. marca) je Hitlerjev propagandni minister Goebbels 
uradno začel »glasovalni boj«. Osnovna značilnost propagandne akcije, kakršne 
Avstrija dotlej še ni videla, je bila, da so nacistični oblastniki obljubljali vsem 
vse. V ospredje so postavljali uspehe nacistične gospodarske in socialne poli­
tike. Posebno pozornost so v okviru glasovalnega boja posvečali številčno naj­
močnejšim slojem, delavcem in kmetom. Napovedani in uvedeni ukrepi gospo­
darske politike so po dolgih letih gospodarske krize risali obdobje socialne var­
nosti. Prebivalstvo pa so uspešno nagovorili tudi z uvedbo posojil za mlade 
zakonce in z uvedbo otroških doklad. 
Vsaka zgodovinska pokrajina je poleg gospodarskih tem izbrala posebno 
regionalno vsebinsko težišče, z namenom, dati nacizmu potrebno zgodovinsko 
kontinuiteto, ga približati ali prikazati prebivalstvu kot uspešen zaključek nje­
govih večdesetletnih nacionalnih in socialnih teženj. Na Koroškem ni bilo težko 
47 Pričevanje Mirta Zwittra. 
4 8 Freie Stimmen 22. 3. 1938. 
49 AVA (Allgemeines Verwaltungsarchiv) Bürckel-Akten, 1360, fol. 1. 
5 0 Kärntner Tagblatt 18. 3. 1938. 
51 OA (Ordinariatsarchiv der Diözese Gurk), APA Globasnitz I I I / I . 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 • 1988 . 1 71 
regionalno nemškonacionalno tradicijo prikazovati kot predhodnico nacional-
socialističnega nacionalnega programa. Pri tem je dobil koroški plebiscit iz leta 
1920 častno mesto v političnozgodovinskem rodovniku koroških nacistov. Kot 
avtoritete, ki so zagovarjale tako tolmačenje obdobja v letih 1918—1920, so na­
stopali tudi tedaj najbolj znani koroški zgodovinarji. Njihov glavni predstavnik 
Martin Wutte je v nacionalnem socializmu videl gibanje, ki je uspešno pove­
zalo ideji svobode in velikonemškega rajha. Glasovanje 10. aprila naj bi bil 
zaključni kamen, kot je dejal, »zahvala Führerju, ki je uresničil njihove in nji­
hovih staršev sanje.«52 
V takem tolmačenju novejše koroške zgodovine je v okviru glasovalnega 
boja dobila svoje mesto tudi koroška narodnostna problematika. Pri tem je bilo 
glavno vodilo nacistov, tudi na slovenskem in narodnostno mešanem ozemlju 
doseči pri glasovanju čim boljši rezultat. Temu je bilo treba podrediti vse 
27. marca je imel Maier-Kaibitsch v Borovljah govor, kjer se je obširno bavil 
z manjšinskim vprašanjem. Dejal je med drugim: »Nacionalsocialistična Nem­
čija bo manjšini dala pravice, ki ji gredo glede na število njenih pripadnikov 
in ki jih je prejšnja šibka vlada le obljubljala, ni jih pa izpolnila. Manjšina naj 
se v velikem nemškem rajhu razvija. Predpogoj za to je pošten odnos do nove 
države. Od nacionalnih Slovencev samih je odvisno, kakšen bo njihov nadaljnji 
obstoj «53 Tudi deželni glavar Pawlowsky se je dotaknil koroškega manjšinskega 
vprašanja, ko je 8. aprila govoril v Šentjakobu v Rožu: »Pred očmi vse javnosti 
hočem nasloviti nekaj besed tudi na naše slovenske rojake. Zagotavljam vam: 
Nemčija ki je zgradila vso svojo veličino in svojo silo na narodnosti, bo razu­
mela tudi tujo narodnost in jo branila. Vaša kultura, vaše kulturnopohtične 
želje in vaša kulturna posebnost bodo prav pod zaščito Tretjega rajha bol] 
varovane kakor pod bivšo avstrijsko vlado. Da v naši obmejni deželi ne bo vec 
tal za državnopolitična stremljenja, za to jamči politična uvidevnost in zrelost 
vaših lastnih voditeljev. Bili so pri meni, rad sem jih sprejel in z veseljem sem 
vzel njihovo ustno izjavo lojalnosti na znanje. Zaupam tem možem. Slovenci. 
Naj vas torej ne skrbi, kako si boste ohranili svojo narodno kulturo. Del nase 
koroške dežele je in Korošci bi je ne mogli pogrešati.«04 
Dovolj izjav tedanjih oblastnikov, kolikor so bile posebej namenjene Slo­
vencem na Koroškem. Splošen vtis ostaja, da volilna kampanja na južnem Ko­
roškem nosi poseben pečat. V njej najdemo številne vsebinske paralele k ple­
biscitni propagandi iz leta 1920, zlasti kar se tiče obljub slovenski manjšini. 
V podobnem okviru so se gibale tudi izjave vladnih in strankarskih predstav­
nikov drugim manjšinam v Avstriji. Koliko so bila vredna ta zagotovila, je že 
sočasno dobro ocenil visok nacistični uradnik na Dunaju; po izvršenem glaso­
vanju je zapisal: »Zgodilo se je vse, da bi za glasovanje dobili z manjšinami 
dobre odnose, ne da bi se sami kakorkoli opredelili glede bodoče manjšinske 
politike.«55 
Prebivalstva slovenskega in narodnostno mešanega dela Koroške pa niso 
vabili le z gospodarskimi in nacionalnimi argumenti. Sestavni del takratnega 
vzdušja so izjave nenacističnih ali celo protinacističnih krogov, ki so odobravale 
združitev Avstrije in Nemčije. Za Slovence sta imeli posebno težo stališče viso­
kega funkcionarja revolucionarnih socialistov Ferdinanda Wedenigaa6 in slo­
vesna izjava avstrijskih škofov, ki ji je krški škof Adam Hefter dodal še po­
sebno pastirsko pismo.57 
Ze 17. marca je na zborovanju delavcev iz velikovške okolice »bivši stran­
karski sekretar socialnih demokratov in Volksgenosse Wedenig, ki je sam šele 
52 Kärntner Tagblatt 3. 4. 1938. 
и Kärntner Tagblatt 29. 3. 1938. 
54 Kärntner Tagblatt б., 9. 4. 1938. 
55 AVA, Bürckel, 1360, fol. 38. 
56 Kärntner Tagblatt 24. 3. 1938. 
57 Kirchliches Verordnungsblatt für die Diözese Gurk 22. 3. 1938, str. 21—22. 
72 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
bil izpuščen iz zapora ob zadnji amnestiji Schuschniggove vlade, dejal ob glas­
nem odobravanju navzočih, da se delavstvo veseli, ker je končno združeno 
z veliko sestrsko državo, kar je bilo predvideno že v ustavi republike Nemške 
Avstrije leta 1918.«58 Iz njegovih besed veje pripravljenost, spoprijazniti se 
z novim položajem: »Čeprav delavstvo še ni v celoti v vrstah nacionalsocializma, 
pa je novemu gibanju naklonjeno, kajti po izjavah Führer j a in državnega kan­
clerja lahko računa s poživitvijo tržišča dela na močno prizadetem spodnjem 
Koroškem«.59 
Ferdinand Wedenig, po vojni dolga leta koroški deželni glavar, je bil na 
Koroškem najvidnejši socialni demokrat, ki se je tiste dni javil k besedi. Po­
sebej čudna je ta izjava, ker je prišla iz ust človeka, ki je bil v letih po pre­
povedi socialdemokratske stranke viden predstavnik ilegalnih revolucionarnih 
socialistov,60 ki so bili odločni nasprotniki nacionalnega socializma. 
Glede na njen vpliv na koroške Slovence vsekakor najbolj pomembna pa 
je bila izjava avstrijskih škofov z "dne 18. marca 1938.61 Ključni odlomki te iz­
jave, ki je dobila v nacistični propagandi za glasovanje eno od osrednjih mest, 
so se glasili : 
»Z veseljem priznavamo, da je nacionalsocialistično gibanje izjemno veliko 
opravilo in še opravlja na področju narodne in gospodarske obnove in socialne 
politike za nemški raj h in narod, predvsem pa za najrevnejše sloje naroda. Pre­
pričani smo, da je delovanje nacionalsocialističnega gibanja odvrnilo nevarnost 
vseuničujočega brezbožnega boljševizma. Škofje spremljajo to delovanje za bo­
dočnost s svojimi najboljšimi željami blagoslova in bodo tudi vernike opominjali 
v tem smislu. Na dan ljudskega glasovanja pa je za nas škofe samoumevna 
narodna dolžnost, da se kot Nemci priznamo k Nemškemu rajhu in pričakujemo 
tudi od vseh vernih kristjanov, da vedo, kaj so svojemu narodu dolžni.« Nad­
škofi in škofi avstrijskih cerkvenih provinc so to izjavili ob »veliki zgodovinski 
uri, ki jo doživlja avstrijski narod .. ., ko se je izpolnilo tisočletno hrepenenje 
našega naroda po zedinjenju v eni veliki državi Nemcev.« Duhovnikom je bilo 
naročeno, da to izjavo preberejo v nedeljo 27. marca med mašo za farane. 
Krški škof je kot edini avstrijski škof dodal sporni slovesni izjavi posebno 
pastirsko pismo. Hefter je navdušeno pozdravil, da je »Avstrija postala del ve­
like nemške domovine«. Ker pa je vedel, da vsi niso delili teh občutkov, je za 
katoliško cerkev videl nalogo, da sodeluje pri opravilu, da »na zunaj poenotena 
domovina postane čimbolj enotna tudi na znotraj«. Sklicujoč se na »večna na­
čela krščanskega nravnega nauka« je vernikom naročil, naj kot državljani izpol­
njujejo svoje dolžnosti. Posebej je izpostavljal »dolžnost spoštovanja do nosil­
cev javne oblasti. . . zvestobo do nosilca najvišje državne oblasti in do države 
same« ter »dolžnost pokorščine do odredb državnega vodstva, ki kot osnovna 
dolžnost državljanov izhaja iz bistva državne skupnosti«.62 
V dnevih mešanih občutkov, v strahu, kaj bo prinesel novi režim, ob prvih 
aretacijah uglednih slovenskih predstavnikov, ob premestitvah duhovnikov, pa 
tudi ob prvih, kljub njihovi ostrini le do neke mere pomirjujočih izjavah vo­
dilnih koroških nacistov so se morale tudi slovenske organizacije na širši pod­
lagi opredeliti do nove državne in politične ureditve in do glasovanja 10. aprila. 
24. marca 1938, pičlih štirinajst dni po nacističnem prevzemu oblasti v Avstriji, 
so se v poslopju celovške Mohorjeve zbrali zaupniki slovenskih organizacij in 
razpravljali o nadaljnjih političnih korakih. »Ta zbor je po vestnem razgovoru 
o novem položaju soglasno sklenil, da glasujejo koroški Slovenci 10. aprila za 
5 8 Kärntner Tagblatt 24. S. 1938. 
5 9 N. o. m. 
« Joseph Buttmger, Am Beispiel Österreichs. Ein geschichtlicher Beitrag zur Krise der sozialistischen 
Bewegung (Köln 1953), str. 609. 
« O zadržanju katoliške cerkve v Avstriji do nacizma glej: Maximilian Liebmann, Kardinal Innitzer 
und der Anschluß. Kirche und Nationalsozialismus in Österreich 1938 (Graz 1982) 
6 2 Glej op. 57. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 73 
Veliko Nemčijo in za vodjo Adolfa Hitlerja,« je poročal Joško Tischler v kole­
darju Mohorjeve družbe za leto 1939 o rezultatu prvega večjega srečanja slo­
venskih političnih in kulturnih delavcev v novih političnih razmerah.63 
Proglas slovenskih organizacij64 je skupaj z ustno podano lojalnostno iz­
javo osnovni dokument, ki prinaša stališča do bistvenih problemskih področij, 
ki so se tikala manjšine. V njem so opredelile svoj odnos do nove državno-
politične ureditve, do nacistične ideologije, definirale so svoj odnos do večin­
skega naroda in vključevanja manjšine v družbeno življenje. Obenem so odgo­
vorile tudi na nekaj temeljnih izjav nacističnih oblastnikov k manjšinskemu 
vprašanju na Koroškem. Prav tako so tolmačile odnos do svojega matičnega 
naroda in do mesta, ki ga ima manjšina v odnosih med obema sosednjima 
državama. Posredno so nakazale tudi pogoje, ki naj bi jih država spoštovala, 
če hoče imeti znotraj svojih mej lojalno manjšino. Izpovedale so tudi, da hočejo 
s svojim sodelovanjem pri glasovanju in pristankom na novo ureditev s svoje 
strani ustvariti pogoje za sožitje v narodni enakopravnosti. Proglas, ki sta ga 
za slovenske organizacije podpisala Joško Tischler in Franc Petek, je večpla­
sten. Mnogo ga vsebinsko povezuje s slovenskim tradicionalnim pojmovanjem 
narodnosti, ki postane neke vrste vezni člen k nacistični ideologiji »Blut und 
Boden« (kri in zemlja). Iz njega razberemo, da je tedanje slovensko vodstvo 
popolnoma nemočno gledalo na nacistično ideologijo. Skušalo je celo graditi 
most med svojim konservativnim katoliškim in narodnim mišljenjem ter nacio­
nalnim socializmom. Namen tega mostu je očitno bil, prilagoditi nekaj prvin 
nacistične ideologije sebi v prid, ker so na videz krepile slovenski narodno-
obrambni položaj na Koroškem. Slovenski voditelji so očitno stavili — vsaj na 
podlagi objavljenih stališč bi lahko tako sodili — na domnevna načela naci­
stične nacionalne politike, ne da bi upoštevali popolno podobo rasistične ide­
ologije. 
63 Koledar Družbe sv. Mohorja 1939 (Celje 1939), str. 35. 
6 4 Koroški Slovenec 30. 3. 1938: 
KOROŠKI SLOVENCI, 10. APRILA VOLIMO: JA 
Vodja in kancler Adolf Hitler je za 10. april t. 1. razpisal ljudsko glasovanje. 
Tudi mi naj glasujemo, 
ali se priznavamo k vodji Adolfu Hitlerju 
in s tem k 13. marca izvršeni zopetni združitvi Avstrije z Nemčijo. 
Glasovali bomo sklenjeno: Ja ! 
Zakaj? — Narodni socializem Adolfa Hitlerja proglaša narodnost za božjo stvar in smatra nezvestobo ali 
protivnost narodu, v katerega je kdo rojen, za protinaravno in zato sramotno. Narodni socializem poziva 
vsakogar k dejavni službi v narodni družini in v narodnem občestvu. 
Kakor veljajo ta načela za Nemce in nemški narod, veljajo po izjavah voditeljev Velike Nemčije v teti 
meri tudi za narodne manjšine. Koroški Slovenci jih bomo potrdili 10. aprila t. 1. s svojim glasovanjem 
za Adolfa Hitlerja. 
V državno-političnem pogledu je 
volja večinskega naroda za narodno manjšino postava. 
13. marec 1938 je ustvaril za nemški narod in s tem tudi za nas koroške Slovence nespremenljivo dejstvo. 
Kakor so bile Karavanke do 13. marca 1938 državna meja nemške Avstrije, tako so in ostanejo zanaprej 
meja Velike Nemčije. Gospodarsko in državno-politično smo postali del nemške države. 10. april naj for­
malno potrdi priključitev Avstrije k Nemčiji. 
Mi koroški Slovenci želimo v deželi političnega pomirjenja, kulturnega in gospodarskega napredka, 
ki se nam obeta v novi, veliki državi. Zato bomo 10. aprila vsi brez izjeme šli na volišče in z glasovnico 
dali izraza našemu zadržanju napram državi z »Ja«. 
»Ja« 10. aprila 1938 v smislu narodnega socializma ne spreminja ničesar na naši pripadnosti k slovenski 
narodnosti in na razmerju do materinskega našega naroda. 
Nacionalna nemška država s pojmovanjem narodnosti, kakor ga je začrtal sam vodja nemškega naroda 
in rajha Adolf Hitler, mora nujno spoštovati tudi drugo narodnost. 
To medsebojno spoštovanje tirjajo tudi obojestranski državni interesi Nemčije iin Jugoslavije in zato bodi 
naš .Ja« dne 10. aprila 1938 
končno izraz naše želje prijateljstva obeh držav-sosed. 
Za slovenske organizacije na Koroškem: 
Dr. Franc Petek 1. r. Dr. Joško Tischler 1. r. 
74 T. DOME.J: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
Proglas nas pouči tudi o tem, da so voditelji koroških Slovencev leta 1938, 
kot tudi že prej, v glavnem zagovarjali tak model manjšinske politike, ki je 
med manjšino in državni narod postavljal določene pregrade. Kot povezovalni 
člen so sprejemali le družbeno ureditev, o kateri pa so sodili, da manjšina o njej 
nima pravice soodločati, temveč jo vzeti le lojalno na znanje. 
V proglasu so se slovenske organizacije posebej opredelile tudi do točk, ki 
so bile vsaj na koroškem političnem prizorišču posebej občutljive tudi še po 
13. marcu. Ena takih tem je bila državna meja, druga pa odnos manjšine do 
matičnega naroda. Priznale so se k meji na Karavankah, zraven pa so posebej 
poudarile svojo pravico do stikov z matico. S tem so dokaj odločno odgovorile 
na grožnjo deželnega glavarja Pawlowskega, ki je dejal, da bodo »z železno 
pestjo preprečeni poskusi, da bi navezali kakšne vezi preko državne meje«. 
Tako se je namreč glasila njegova izjava ob uradni lojalnostni izjavi koroških 
Slovencev.65 
V vseh delih proglasa in v člankih,66 ki so ga komentirali, bi zaman iskali 
besedico navdušenja nad združitvijo Avstrije z Nemčijo. Ze to ga bistveno raz­
likuje od sočasnih izjav drugih mer odaj nih nenacističnih organizacij in oseb­
nosti, zlasti katoliške in evangeličanske cerkve ter vidnih predstavnikov social­
nih demokratov. Opazno je tudi, da v uvodu v proglas, ki sicer ponavlja uradno 
besedilo na glasovnici za 10. april, manjka svojilni zaimek, ker Hitlerja ne ime­
nujejo »svojega« vodjo, ampak preprosto »vodjo«. Majhna, a vendarle značilna 
podrobnost. 
V zadnjih dnevih pred glasovanjem se je zgodila tudi epizoda, ko je slo­
vensko vodstvo skušalo priti v stik z državnim voditeljem Hitlerjem. Domnevati 
moremo, da so si skušali predstavniki slovenskih organizacij zavarovati hrbet 
pred koroškimi nacisti na krajevni ravni, ki so bili v prvih dnevih in tednih 
polni groženj do zavednih koroških Slovencev. Pobudo za srečanje je dal Franc 
Petek. Izkoristiti je hotel Hitlerjevo propagandno vožnjo skozi Koroško. Inter­
veniral je na neimenovanih »merodajnih mestih« na Dunaju. 30. marca je tele-
fonično prosil za pomoč tudi Josipa Vilfana,67 ki je vodil pisarno Kongresov 
evropskih narodnosti, tedanje mednarodne manjšinske organizacije. Kot tajnik 
tega telesa je imel Vilfan tesne stike s predstavniki nemških manjšin izven 
Nemškega raj ha. S pomočjo svojih tesnih nemških sodelavcev, med njimi zlasti 
baltskega Nemca Hasselblatta, ki je deloval v Berlinu, je hotel dobiti termin za 
srečanje Petka in njegovih sodelavcev s Hitlerjem. Pobuda ni uspela, vzroki za 
to pa doslej niso znani. Vsekakor pa tudi ta korak slovenskega vodstva kaže, 
da se je v tem kolebanju med strahom in upom zaradi nadaljnje usode nekaj 
slovenskih zastopnikov predajalo neutemeljenim iluzijam. 
Nacisti so že prve dni s propagando in nasiljem popolnoma ohromili svoje 
nasprotnike. V malem se je ponovila taktika ustrahovanja tudi v slovenskem 
delu Koroške. Bistven del aktivnosti v prvem obdobju so slovenski zastopniki 
posvetili intervencijam v korist zaprtih in pregnanih Slovencev, zlasti iz vrst 
duhovništva. V marčnih in aprilskih dnevih so se oglašale slovenske delegacije 
pri škofu, pri koroškem varnostnem direktorju, pri gestapu, na uradu deželne 
vlade. Ne le slovenski politični vrh je postavil v ospredje lajšanje usode pri­
zadetih, tudi s krajevne ravni so prihajale na naslov novih oblastnikov pismene 
in ustne prošnje. Njihov učinek pa je bil skromen. Delegacije, ki so interveni­
rale za pregnane slovenske duhovnike, so od svojih nacističnih sogovornikov 
čule, da bodo rezultati glasovanja odločali o njihovi vrnitvi v domači kraj. 
Tako so torej nacisti očitno izrabili pregnance in zapornike kot talce in z nji­
hovo pomočjo skušali izsiliti ugoden izid glasovanja.68 
6 5 Glej op. 48. 
6 6 Koroški Slovenec 31. 3. 1938 in 6. 4. 1938. 
6 7 Mestni arhiv Ljubljane, zapuščina Josipa Vilfana, fase. 8, fol. 696. 
6 8 Mestni arhiv Ljubljane, zapuščina Josipa Vilfana, fase. 10, fol. "03. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS -12 . 1988 • 1 75 
Tako je prišel 10. april. Glasovanje pa je bilo vsaj za nekatere mučna dolž­
nost, zlasti v primeru, če so imeli v družini, sorodstvu, med znanci in prijatelji 
žrtve prvih nacističnih ukrepov. Ne glede na to je bil rezultat glasovanja pred­
vidljiv. Misliti na kaj drugega kot na ogromno večino za »ponovno združitev« 
nemškega naroda je bilo popolnoma nerealistično. Zato je bil tudi pritisk na 
narodne in politične manjšine toliko večji. Opazen odmik bi zlasti narodne 
manjšine hitro ožigosal kot iredentistične in jih tako še bolj izpostavil pritiskom 
in zasledovanju. 
V slovenskem in narodnostno mešanem delu Koroške rezultat ni bil dosti 
drugačen kot v ostali Avstriji. Tudi tam je več kot 99 % glasovalo z »Ja«. Pro­
testni glasovi so bili osamljene izjeme. Med slovenskimi občinami najdemo dvaj­
set takih, ki so dosegle odličje za stoodstotni »Ja«. Le nekaj je bilo občin, ki so 
imele relativno opazno število protestnih glasov. Med njimi prednjači občina 
Bistrica pri Pliberku, nekoliko zaostajata Bela in Borovlje. Vsaj pri prvih dveh 
je bila verjetno slovenska narodna zavednost odločilni motiv. Na splošno pa je 
bila večina odklonilnih glasov na južnem Koroškem iz vrst komunistov in ver­
ske sekte adventistov. 
Maier-Kaibitsch, ki je stremel za tem, da na zunaj ostane ohranjena po­
doba o koroški enotnosti, starem mitu nemškega nacionalizma, je mogel biti 
zadovoljen, oddahnili pa so si tudi slovenski voditelji, ker med južnokoroškim 
prebivalstvom ni prišlo do politične diferenciacije, ki bi lahko bila povod za 
takojšnjo likvidacijo vsega organiziranega slovenskega delovanja. 
Po ljudskem glasovanju so pričeli nacisti načrtno izgrajevati koordinirano 
in institucializirano mrežo protislovenskih organov. Koroška rešitev, da je bil 
z Maier-Kaibitschem en človek na čelu vseh organov, ki so imeli opravka 
z manjšino, je bila postavljena vsem drugim v Avstriji za zgled.69 
Koroško nacistično vodstvo je navezalo na tradicionalna načela domače raz-
narodovalne politike. »Problem slovenske manjšine na Koroškem je ena od naj­
večjih kulturnopolitičnih nalog, ki jih bomo v naslednjih desetletjih morali 
rešiti,« je maja 1938 poudaril koroški gauleiter Kutschera v pismu komisarju 
rajha Biircklu na Dunaj,70 ker se je bal, da bi berlinski uradi dali slovenskim 
predstavnikom kake večje koncesije. »Bojimo se, da bo nam neznani berlinski 
urad na podlagi volilnih rezultatov Slovencem dal take obljube, ki bi že vna­
prej izključile ukrepe, ki jih načrtujemo na tem področju. Gotovo ni potrebno, 
da vam zagotovim, da pri tem ne mislimo na silo, ampak da vidimo ključ 
k temu vprašanju v tem, da bo slovenska manjšina v kar največji meri deležna 
blagoslova nemške kulture,« je razvil svoj ponemčevalni načrt. Koroški nacisti 
niso hoteli imeti zvezanih rok in so zase zahtevali pravico samostojnega posto­
panja z manjšino. »Prosim vas, da informirate vse berlinske urade, ki bi prišli 
v poštev, naj ne sklepajo z nacionalnimi Slovenci nobenih dogovorov, ne da bi 
se posvetovali z edino merodajnimi mesti, to je v tem primeru z vodstvom ko­
roške nacistične stranke. Kajti rešitev tega vprašanja bo dobra, to je nemška, 
samo tedaj, če bodo vsi uradi delali po enotnih vidikih,« je Kutschera rotil 
Dunaj, posredno pa tudi Berlin. Skrbi koroških nacistov pa niso bile ute­
meljene. 
Slovenci so koordinirani pritisk spočetka čutili zlasti v otroških vrtcih in 
osnovnih šolah, na tistem področju torej, kjer se je na Koroškem od nekdaj 
najbolj odražal raznarodovalni pritisk. 
Koroški Heimatbund je v začetku leta 1938 izpostavil narodno politično 
vlogo utrakvistične šole. ko je zapisal, da »je razvila velik del tistih sil, ki so 
v odločilni uri po propadu Avstrije preprečile raztrganje Koroške.«71 Po naci-
6 9 Haas Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, str. 78, 
™ AVA, Bürckel, 2770, fol. 142. 
71 Abwehr und Verständigung (Klagenfurt 1938). str. 6. 
76 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
stičnem prevzemu oblasti je koroški deželni šolski referent Ernst Dlaska izpo­
stavil zasluge koroških učiteljev za ilegalno nacionalsocialistično stranko in 
tako posredno pohvalil utrakvistično šolo po letu 1920. »Vsakega šestega uči­
telja so poklicali separatisti (tako je imenoval režim stanovske Avstrije, op. 
T. D.) na odgovornost kot nacionalsocialista, vsakega dvanajstega pa so zaradi 
nacionalsocialističnega delovanja odpustili,« je poudaril v orisu položaja šolstva 
na Koroškem.72 Posebej je izpostavil vlogo učiteljstva in šole v narodnostnem 
boju med leti 1920 in 1938. »Učitelji so se uspešno borili za duše Nemcem pri­
jaznih ,Windische' . . . To pomlad je koroško učiteljstvo velikemu rajhu moglo 
dati vzorno skupno šolo in duhovne pogoje za jezikovno enotnost Koroške,« je 
ugotovil.73 
Ob začetku nacistične dobe je postalo jasno, da so šteti dnevi utrakvistićne 
šole. Dlaska jo je imel za v glavnem duhovno že premagano etapo šolske ure­
ditve v slovenskem delu dežele, ki bi jo lahko z uresničitvijo nemške vzgoje 
v otroških vrtcih tudi dejansko zaključili. Ze 5. maja 1938 je predložil načrt 
goste krajevne mreže otroških vrtcev. »V otroke je treba dovolj zgodaj in 
močno vsaditi kal nemškega narodnega blaga, da bi jih mešana kultura ne od­
tujila njihovi narodnosti,« je pojasnjeval svoje miselno izhodišče.74 Nekaj me­
secev pozneje pa je še bolj jasno izpovedal, kaj je koroške naciste vodilo pri 
pospešenem ponemčevalnem delovanju. Šlo jim je »za končno rešitev velike 
naloge: za odstranitev edinega ranljivega mesta Koroške.«75 
Tako so torej koroški nacisti zgodaj prišli do prepričanja, da Velika Nem­
čija ne potrebuje več šolskega tipa, ki bi upošteval slovenščino. In res so ob 
začetku šolskega leta 1938/39 de facto ukinili utrakvistično šolo. De iure je sicer 
obstojala še naprej, tudi nekaj slovenščine se je ponekod še ohranilo pri za­
četnem pouku, povsod pa, kjer je bilo le količkaj mogoče, je bila slovenščina 
izrinjena iz šol že z začetkom prvega šolskega leta pod nacizmom.76 
Ko je zadnje dni leta 1938 Slovenska prosvetna zveza imela svoj občni zbor, 
je Tischler ostro obračunal s prvimi meseci nacistične raznarodovalne politike. 
Dejal je: »Pravice, ki smo jih imeli samo na papirju, so tudi danes na papirju, 
samo da je izginilo še marsikaj, kar smo doslej imeli: izginilo je 67 dvojezičnih 
šol, v katere je po uradni statistiki pohajalo v šolskem letu 1936/37 10.253 slo­
venskih otrok, izginil je slovenski abecednik, prepovedana je celo latinica, cela 
vrsta slovenščine zmožnih učiteljev je prestavljenih v nemške kraje. Da bi se 
germanizacija še pospešila, naj pomagajo otroški vrtci, katerih ponemčevalna 
naloga se po listih javno priznava.«77 Nacistična oblast je na odločno držo odgo­
vorila z novim bolečim ukrepom, Tischler j a je poklicno premestila v Vorarl­
berg. 
Po pomenu za narodno življenje takoj za otroškimi vrtci in šolstvom ran-
žirajo slovenske organizacije. Najpomembnejša med njimi je bila Slovenska 
prosvetna zveza z gosto mrežo krajevnih kulturnih društev. Zato je načelna 
izjava novih oblastnikov, da lahko slovenske organizacije še naprej delujejo, 
pomirjujoče vplivala na vse narodno zavedne Slovence. Na dnevnem redu pa 
je bila formalnopravna ureditev položaja slovenskih društev. Vrhovni uradnik, 
ki je bil odgovoren za nacifikacijo vsega društvenega življenja na avstrijskem 
ozemlju, tako imenovani komisar za mirovanje, je reševal vprašanja slovenskih 
drušev v tesnem sodelovanju s koroškimi oblastmi. O nadaljnji usodi vsega slo­
venskega organiziranega delovanja je imel zadnjo besedo Maier-Kaibitsch. Vse 
do avgusta leta 1939 je trajalo, da je padla formalna odločitev. Formalno so 
dobila slovenska kulturna društva poseben pravni položaj. Medtem ko je za vse 
7 2 AVA, Bürckel, 2474, fol. 131 V. 
" AVA, Bürckel, 2474, fol. 131 si. 
» AVA, Bürckel, 2474, fol. 151 si. 
75 Haas Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, str. 
7 6 N. o. m. 
7 7 Koroški Slovenec 4. 1. 1939. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 77 
nemanjšinske organizacije in društva veljal predpis, da mora dati ob imeno­
vanju njihovih predsednikov in odbornikov svoj pristanek pooblaščeni pred­
stavnik nacionalsocialistične stranke, slovenskim društvom tega pogoja ni bilo 
treba izpolnjevati. 
Na slovenskem in narodno mešanem ozemlju so kot edine organizacije, ki 
niso bile pod popolno direktivo nacistične stranke, začasno ostala slovenska 
kulturna društva, ki sta jih povezovala strešna organizacija Slovenska prosvetna 
zveza in tednik »Koroški Slovenec«. Slovensko delovanje pa se je odvijalo pod 
dvojnim drobnogledom: svojo mrežo je imela tajna državna policija, paralelno 
k njej pa je vzdrževala svojo zaupniško mrežo tudi tradicionalna osrednja pro­
tislovenska organizacija Kärntner Heimatbund. Obe strukturi sta nadzirali in 
omejevali zlasti dejanske in potencialne voditelje koroških Slovencev. Sloven­
ska društva so morala vključiti v svoja pravila arijski paragraf in načelo vodje 
(Führerprinzip). Krajevna društva so morala poenotiti tudi imena v »Slovensko 
kulturno društvo«.78 Vsa slovenska kulturna društva, ki so pred marcem 1938 
obstajala, pa tega trenutka niso več doživela. Najprej so bile iz koroškega dru­
štvenega katastra izločene vse tiste slovenske organizacije, ki že dolga leta niso 
več delovale. Vendar so leta 1938 izrekle nacistične oblasti tudi že prve pre­
povedi delujočih slovenskih društev.79 
Edina gospodarska organizacija koroških Slovencev je bila Zveza koroških 
zadrug s svojimi članicami. Ob koncu prve avstrijske republike je bilo več kra­
jevnih denarnih zavodov in zadrug v hudih finančnih težavah. Marčne politične 
spremembe jih niso odpravile, pravzaprav so starim dodale le še nove. Konec 
avstrijske samostojnosti je postavil na dnevni red gospodarske politike tudi 
vprašanje reorganizacije zadružništva, s tem pa tudi vprašanje nadaljnjega ob­
stoja in samostojnosti osrednje slovenske gospodarske ustanove. Njena samo­
stojnost je bila že pred letom 1938 trn v peti protislovenskih krogov. Zato ni 
čudno, da so bile nekatere hranilnice in posojilnice ter zadruge že prve dni pod 
nacizmom tarča napadov domačih nacistov.80 Hujše posledice je zaenkrat pre­
prečila edinole izjava novih oblastnikov, da je delovanje slovenskih organizacij 
tudi v prihodnje zajamčeno. 22. julija so se zastopniki zadružne zveze pogajali 
z odposlancem vrhovne zveze, ki je »poročal, da se pripravlja vključitev avstrij­
skega zadružništva v nemško, ki razločuje revizijske, denarne in blagovne zveze 
zadrug«. Monsignor Valentin Podgorc, starosta slovenskega zadružništva na 
Koroškem, in Franc Petek sta odločno zagovarjala nadaljnjo samostojnost osred­
nje slovenske zadružne ustanove.81 Vprašanje samostojnosti je ostalo do nadalj­
njega odprto,82 zveza pa je delovala v oteženih pogojih do napada Hitlerjeve 
Nemčije na Jugoslavijo. Vsekakor pa je gospodarski razmah leta 1938 in 1939 
šel mimo slovenskih denarnih in blagovnih ustanov. 
Slovenci so bili v gospodarskih načrtih novih oblastnikov objekt, upoštevali 
so jih, kolikor so gospodarsko razvojno politiko postavili v službo raznarodo­
vanja. Jezikovno mešanost dežele so poleg obmejne lege imeli za »svinčeno 
utež za koroško gospodarstvo«.83 Da govori del koroškega prebivalstva »win-
7 3 KLA (Kärntner Landesarchiv), fase. 1040 F-l/10, fol. 9—10. 
7 9 V poročilu, ki ga je 5. avgusta 1938 poslala boroveljska žandarmerijska postaja okrajnemu glavar­
stvu v Celovec, se kaže, kakšen vpliv so ponekod imeli krajevni funkcionarji nacistične stranke, ko je šlo 
za prepoved slovenskih društev: »Slovenska čitalnica je bila skupaj s slovenskim amaterskim odrom Bo-
rovolje prireditelj slovenskih gledaliških predstav ,iger' na Trati, občina Spodnj,e Borovlje; te prireditve 
so pri domovini zvestem prebivalstvu občin Borovlje in Spodnje Borovlje vedno zbujale jezo. Politični 
vodja NSDAP v Spodnjih Borovljah . . . je izjavil, da, se je v primeru nadaljnjega obstoja tega društva 
in njegovih prireditev treba bati iredentističnih dejanj znotraj društva, zato dejavnost v skladu s pravjäi 
ni zagotovljena. Po (njegovi) izjavi je okrožno vodstvo NSDAP na pristojnem mestu že vložilo prošnjo 
za razpustitev slovenske čitalnice v Glinjah.« (AVA, Bürckel, StillhaUekommissar für Vereine, Organisa­
tionen und Verbände, 35 E 2). 
8 0 Mirt Zwitter, 30-letnica samostojnega zadružnega središča za Slovensko Koroško. V: Koledar Slo­
venske Koroške 1952 (V Celovcu 1952), str. 126. 
8 1 Arhiv Zveze slovenskih zadrug, Zapisnik sej načelstva m nadzorstva od leta 1921 do 1938, str. 
186 si. 
82 Mirt Zwitter, 30-letnica samostojnega zadružnega središča za Slovensko Koroško, str. 126. 
83 AVA, Bürckel, 4510/6, fol. 108—122. 
78 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
disch«, so imeli za negativno okoliščino »zaradi slabega znanja nemščine in zato, 
ker s svojo materinščino ne pripadajo nobenemu kulturnemu narodu«. Deželni 
gospodarski svetovalec Winkler se je ogrel za tak razvojni načrt, ki bi »kul­
turno zaostalost, ki se posebno močno kaže v gospodarskem življenju«, pre­
magal. Slovenska mladina naj bi bila »deležna intenzivne kmetijske šolske 
izobrazbe«, kar bi »ljudstvo po eni strani približalo nemškemu kulturnemu 
krogu, po drugi strani pa kmetijstvo polagoma dvignilo na neobhodno potrebno 
raven.« Razvoja industrijskega sektorja ni zagovarjal. »Kljub surovinam in 
energetskim virom pa Koroška ne bo postala izrazito industrijska dežela, ker 
leži ob meji. Zato in iz narodnopolitičnih preudarkov je zelo potrebno okrepiti 
obrt in trgovino.« je poudaril. V tem sklopu je največji pomen dajal pospe­
šenemu razvoju turizma, sektorju, ki »na Koroškem zbuja največ skrbi, pa tudi 
upanja«. Tudi v tem primeru je upošteval narodnopolitični položaj dežele: 
»Okrepljen turizem nam mora tudi pomagati, da jezikovno mešano območje 
vedno bolj prepredemo z nemško obrtjo, trgovino in turistično obrtjo in s tem 
okrepimo nemštvo, kajti iz izkušenj vemo, da kmet — in slovensko področje 
je skoraj izključno kmetijsko — največ prispeva k ohranitvi jezika in bistva 
tujega naroda.« Zagovarjal je torej tak razvojni koncept za Koroško, ki bi s po­
spešenim preslojevanjem prispeval k ponemčenju slovenskega dela dežele.84 
Med družbenimi organizacijami je za koroške Slovence bila posebej važna 
katoliška cerkev. Njen politični vpliv pa na Koroškem pred in po letu 1938 zda­
leč ni bil tako močan kot v nekaterih drugih predelih Avstrije. Na zunaj to 
kažejo že volilni rezultati. Krščanskosocialna stranka je dobivala na Koro­
škem samo četrtino vseh glasov. Cerkvena hierarhija se je tega razmeroma 
šibkega družbenega položaja zavedala in je v strahu pred množično apostezijo 
nemškonacionalističnim in liberalnim skupinam popuščala. S to šibkostjo je 
opravičevala tudi koncesije v korist nacističnemu gibanju.85 
Druga šibka točka koroške katoliške cerkve je bil škof Adam Hefter, ki je 
bil pristaš vsenemškega narodnega programa. Oboje je že razvijajoča se naci­
stična stranka na Koroškem spretno izrabljala s tem, da se je sklicevala na 
avtoriteto najvišjega predstavnika katoliške cerkve na Koroškem, ki ga je ime­
novala »nemškega duhovnika«86 ali celo »škofa gibanja«.87 Tako so nacisti do 
neke mere nevtralizirali svojega ideološkega in potencialnega političnega na­
sprotnika. Avtorji nacistične spomenice o Koroški so leta 1938 sami ugotovili, 
da »nasplošno Korošec o verskih zadevah misli zelo svobodno in velikodušno«.88 
V tem okviru moramo ocenjevati tudi odnos celovškega škofijstva do Slo­
vencev. Ni pa mogoče neizpodbitno trditi, da bi bil odnos najvišjega vodstva 
katoliške cerkve na Koroškem do Slovencev pristranski. Gibal se je v splošnih 
okvirih, le da so nacistične oblasti med slovensko duhovščino našle več od­
kritih nasprotnikov. Na preganjanje slovenske duhovščine pa je imela odločilen 
vpliv tudi protislovenska usmerjenost domačih nacistov — bodisi na deželni 
bodisi na občinski ravni. Ze v prvih tednih so nemškonacionalni krogi sprožili 
val zahtev po večjem upoštevanju nemškega jezika v cerkvi. Ker se cerkev 
v prvih tednih ni upirala, je med Slovenci izgubila nekaj ugleda. To je moralo 
priznati celo celovško škofijstvo.89 
Sredi julija, ko je potekal zadnji krog pogajanj med avstrijskimi škofi in 
nacističnimi oblastniki, je bilo stališče krškega ordinariata do zahtev, ki jih je 
izrekel gestapo, že dosti bolj dosledno kot pred desetoaprilskim glasovanjem.90 
84 N. o. m. 
8 5 Jakob Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk 1824—1979 (Klagenfurt 1980), str. 190. 
8 6 Monika Burz, Die katholische Kirche in Kärnten und ihr Verhältnis zum Nationalsozialismus (Kla­
genfurt 1985, dipl. delo). str. 39. 
87 N. o. m., str. 42. 
8 8 Kärnten im Großdeutschen Raum, str. 11. 
8 9 OA, EiJireichungs- und Expeditprotokoll, J a h r 1938, ZI. 1688. 
9 0 N. o. m. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 79 
V tem času imamo na škofij stvu očitno opravka z dvema različnima pri­
stopoma. Medtem ko se je škof še naprej trudil za ugoden zaključek pogajanj 
med katoliško cerkvijo in nacističnimi oblastmi,91 je njegov generalni vikar 
Rohracher očitno zastopal manj popustljivo stališče. 
Tekom leta 1938 so se razbohotile najrazličnejše oblike pritiska na koroške 
Slovence. Glavni udarci protimanjšinske politike so zadeli področje vzgoje in 
izobraževanja, spremljale so jih pa najrazličnejše represalije v vseh področjih 
družbenega življenja. Ce so imeli slovenski funkcionarji kdaj iluzije, so se jim 
že prve tedne po glasovanju razblinile tekom poletja, predvsem pa jeseni istega 
leta, ko je slovenska manjšina doživljala udarec za udarcem. Konec avgusta je 
v Skocijanu umrl tudi prvi slovenski mučenik nacističnega režima, župnik 
Vinko Poljanec, ki ga je telesno in duševno mučenje v preiskovalnem zaporu 
popolnoma zlomilo. Septembra je gestapo prepovedal bivšemu slovenskemu 
deželnozborskemu odborniku Janezu Starcu bivanje na Koroškem.92 Krajevni 
nacistični veljaki so storili vse, da bi otežkočali slovenske kulturne prireditve. 
Tudi s silo so preprečevali izobraževalne prireditve slovenskih društev. Iz kra­
jev južne Koroške so prihajala poročila o odstranjevanju dvojezičnih napisov 
z javnih poslopij. Tudi od številnih obrtnikov so krajevni nacistični veljaki 
zahtevali, da snamejo slovenske napise. Joško Tischler je naštel konec leta tudi 
druge oblike očitne diskriminacije koroških Slovencev: »Tudi v tem kritičnem 
času so koroški Slovenci v polni meri izpolnjevali svoje obveznosti do države . . . 
To izpolnjevanje vseh dolžnosti bi pač zaslužilo, da se prijavljena zborovanja ne 
bi razpuščala po vaških mogočnežih, da se dovoljeni gospodinjski tečaji ne bi 
preprečevali, da se pri slovenskih prireditvah ne bi zahtevala uporaba držav­
nega jezika, da se ne bi ovirale naše kulturne prireditve, da se ne bi razpuščala 
naša kulturna društva, da se slovenskemu zdravniku ne bi onemogočala nase­
litev v slovenskem ozemlju, da se ne bi grozilo slovenskemu nastavljencu z od­
pustom iz javne službe ali celo od dela na cesti, če še nadalje sodeluje v slo­
venskem kulturnem društvu, in da se ne bi slovenskim gospodarjem odtegovala 
državna pomoč za njihove otroke. To so dejstva, ki jih ne moremo in tudi ne 
smemo prezreti . . .«93 Vzdušje med slovenskim prebivalstvom je kolebalo med 
popuščanjem ponemčevalnemu vplivu, kar lahko razberemo iz številnih bodril-
nih pozivov k narodni zvestobi, ki jih je objavljal »Koroški Slovenec«, ter no­
vimi znaki prebujanja slovenske narodne zavesti, ki so bili povezani tudi z večjo 
pripravljenostjo kljubovati raznarodovalni politiki. »Kljub velikemu razbur­
jenju v naših vrstah držijo ljudje železno disciplino in zdi se mi, da so današnje 
razmere za nas koroške Slovence prav dobra šola,« je pisal Joško Tischler jeseni 
leta 1938 Josipu Vilfanu. Naštel mu je pa tudi značaj in posledice zaostrenega 
položaja: »Razni pritiski v vojašnicah, pri delu na cesti in drugod, da ljudje ne 
smejo govoriti slovensko, vidno utrjujejo nacionalni ponos in sedaj šele ne­
zavedni elementi začenjajo zavestno slovensko govoriti. Kjer se ljudstvo ni 
ustrašilo osebnega pritiska, tam tudi kulturne organizacije dobro stojijo; v par 
vaseh se je res posrečilo, da so društveno vodstvo prestrašili. Na okrožnih se­
stankih smo zadnje tedne pregledali situacijo po vsej deželi, vtisi so povoljni, 
čeprav se vrše seve vsak najmanjši sestanek ob ,asistenci'.« 
Posebno pozornost zasluži odnos slovenskega vodstva do nacionalsociali-
stičnega gibanja. Kot vir moremo uporabiti pisanje »Koroškega Slovenca«, ven­
dar s primernim pridržkom, ker je list izhajal v pogojih stroge cenzure. Bistvena 
značilnost obdobja po 11. marcu 1938 je, da je slovensko vodstvo skušalo adap­
tirati nekatere sestavne dele nacistične ideologije, predvsem tiste, ki so se na­
našali na nacionalsocialistični narodni program, kot argumente v prizadevanju 
91 Jakob Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 188. 
9 2 Mestni arhiv Ljubljane, zapuščina Josipa Vilfana, fase. 10, fol. 704. 
9 3 Koroški Slovenec 11. 1. 1939. 
9 4 Mestni arhiv Ljubljane, zapuščina Josipa Vilfana, fase. 10, fol. 701. 
80 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
za ohranjanje lastne narodne identitete in proti tradicionalnemu koroškemu 
raznarodovalnemu programu. Hitlerjeve izjave k narodnemu vprašanju so mar­
sikdaj stopile na mesto določil senžermenske pogodbe o manjšinski zaščiti, ki 
so s koncem Avstrije zgubila svojo veljavo. »Nimamo sicer v rokah nobenega 
zakona, ki bi nam v novi državi zagotavljal pravico narodne samobitnosti. . . 
Na drugi strani imamo več od papirnatih zakonov. Führer sam v svoji knjigi 
govori o narodnostnem vprašanju in ugotavlja, da narodna pripadnost ni po­
sledica posameznikove volje, marveč posledica rojstva, krvi in miselnosti. Če 
človek svoj občevalni jezik tudi spremeni, po krvi in mišljenju ostane Nemec — 
pri nas Slovenec. To stališče moža, ki odloča o vsem v državi, je za nas moč­
nejše nego vsaka postava,« je izjavil Joško Tischler na slovenski manifestaciji 
sredi leta 1938.95 Iz teh besed moremo razbrati željo, da bi načelo rasistične 
politike, ki je odklanjalo raznarodovalno politiko, zaživelo tudi na Koroškem. 
Podobno je zapisal uvodničar »Koroškega Slovenca«: »Naša državljanska 
dolžnost je, da se učimo v šoli državnega nemškega naroda. Biti moramo dobri 
učenci visoke šole nemškega narodnega socializma . . . Bodimo narodno-zavedni 
Slovenci! Se mi moramo doprinesti svoje, da se med nami oživotvori novo na­
rodnostno naziranje, ki zavrača vsako raznarodovanje. Vedeti moramo, kako 
globoko korenini narodnost v nas. Saj življenje pri nas v polni meri dokazuje 
resničnost narodnosocialističnega narodnostnega naziranja.«96 Na drugem mestu 
pa je skušal napeljati vodo na mlin slovenskega narodnega gibanja, ko je po­
udaril, da »narodni socializem s svojimi novimi načeli o narodu in narodnosti 
odločno in brezpogojno odklanja subjektivni narodnostni kriterij priznanj in 
izjav. Po novem nazoru narodnost ni obleka, ki se poljubno menjava. Kri in 
govorica sta z novo državo našli veličastno potrdilo najizrazitejših narodnostnih 
znakov pri nemškem narodu. Dvojna tozadevna morala pa bi nikakor ne bila 
združljiva s častjo in ugledom nemškega naroda v državi in izven države.«97 
Nasploh so izbrale slovenske organizacije poseben način analize slovenskega 
narodnega položaja pod nacističnim režimom. Njihovi voditelji so razločevali 
med realnim nacionalsocializmom, kakršen se je izražal v vsakodnevni politični 
praksi v deželi, in njegovimi domnevnimi načeli. S tem pristopom so dokazo­
vale, da realni nacionalsocializem na Koroškem krši resnične nacistične ideje. 
»Na Koroškem dejstva ne odgovarjajo narodno-socialističnim načelom! To do­
kazujejo naše šole in dokazujejo otroški vrtci . . . Na to nedoslednost opozarjamo 
čuvarje narodno-socialistične ideologije! Neiskreni državljani bi bili, če bi mol­
če dovoljevali, da se v našem delu dežele krši narodnostno načelo narodnega 
socializma in javno krši precizna narodno-politična smernica Führer j a in kan­
clerja. Ni naš interes, da bi iz nevšečnosti našega položaja kovali kapital drugi, 
morda izvendržavni krogi. Naša lojalnost Führerju, državi in narodno-sociali-
stični stranki nam ukazuje, da tudi tem potom nujno terjamo odpomoč,« je 
zapisal »Koroški Slovenec« ob prvem krutem posegu v jezikovno podobo dežele, 
ko so poleti leta 1938 po slovenskih vaseh nacisti odpirali otroške vrtce, kjer je 
bila slovenščina prepovedana.98 
Ne glede na to, da bi strogo upoštevanje rasističnih blodenj nacistične ide­
ologije mogoče koroške Slovence izpostavilo še hujši nevarnosti — celo njiho­
vemu fizičnemu uničenju, — je slovensko vodstvo prišlo s tako interpretacijo 
nacistične miselnosti v konflikt z domačo protislovensko tradicijo, katere prvi 
varuh je tudi pod nacizmom bil Maier-Kaibitsch. Razen tega so koroški nacisti 
9 5 Koroški Slovenec 6. 7. 1938. 
9 6 Koroški Slovenec 8. 6. 1938. 
9 7 Koroški Slovenec 20. 7. 1938. — Slovensko vodstvo je tudi pravice do stikov z matičnim narodom 
skušalo ohraniti s sklicevanjem na nacistični narodni program: »Nemški narodni socializem postaja nazor 
vseh Nemcev v Nemčiji in izven nje . . . Zakaj bi mi ne naglašali in doživljali osrečujočega občutka ene, 
kulturne družine Slovencev, Hrvatov in Srbov? Lojalni državljani Velike Nemčije . . . se hočemo dobro 
zavedati, da smo duhovno in kulturno člen velike družine južnoslovanskih ljudstev in vejica na deblu 
maternega naroda.« (Koroški Slovenec 16. 11. 1938). 
98 Koroški Slovenec 7. 9. 1938. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 3 ! 
tudi za svojo raznarodovalno politiko našli dovolj argumentov v rasnem bio-
logizmu. »Po krvi sta oba naroda danes pač že nerazdružljivo enotna. Tako so 
se Slovenci včasih in še danes biološko z mešanjem krvi, duhovno s prevzemom 
nemških navad in običajev ter končno jezika sčasoma prostovoljno in neopazno 
izenačili z Nemci,« je zapisano v spomenici, ki je nastala na Koroškem kmalu 
po nacističnem prevzemu oblasti." Tako se je izteklo -v pesek tudi dvomljivo 
prizadevanje slovenskega vodstva za avtentično interpretacijo rasističnih prvin 
nacizma. 
Se beseda o odnosu koroških Slovencev do antisemitizma. Čeprav je slo­
venska klerikalno-konservativna usmerjenost že pred nacističnim obdobjem 
vsebovala tudi dobršno mero antisemitizma, v političnem življenju koroških 
Slovencev nikoli ni dosegel one stopnje, ki jo je imel pri nemškonacionalnih 
organizacijah na Koroškem. Te so že od časa monarhije in dosledno tudi v ob­
dobju prve republike imele v svojih društvenih pravilih določilo, da Zidje ne 
morejo biti njihovi člani. Pri slovenskih organizacijah »arijskega paragrafa« 
ne najdemo, vse dokler jim ga ne predpiše nacistična oblast.100 Nacizem pri Slo­
vencih na Koroškem ni sprožil novega vala sovraštva do Zidov, prej bi lahko 
rekli, da se je po marcu 1938 ublažilo. Kljub temu bi zaman iskali mest, ki iz­
ražajo solidarnost z zasledovanimi Židi. 
Čeprav so slovenski predstavniki kazali svojo naklonjenost do nekaterih 
prvin nacistične ideologije, so na več mestih jasno izpovedali svojo distanco do 
nacističnega gibanja. 
Svoje načelno stališče je osrednja slovenska organizacija tolmačila v prvih 
mesecih pod novim političnim režimom v vseh včlanjenih društvih, na večjih 
manifestacijah in seveda v slovenskem tedniku. »Poudarjeno narodni pokret 
nove države spremljamo koroški Slovenci s simpatijami in ga bomo po svojih 
močeh podprli, a s pridržkom, da bosta med našim slovenskim ljudstvom va­
rovani slovenska narodna čast in gospodarska blaginja,« je dejal tajnik SPZ 
Vinko Zwitter na Brnci.101 Se bolj jasno se je izrazil na občnem zboru globa-
škega kulturnega društva. »Lojalno hočemo vršiti našo državljansko dolžnost 
in hočemo sodelovati v vseh organizacijah narodnega socializma — izvzemši 
militantnih skupin SA in SS, ki so zbog svojega posebnega značaja pridržane 
nemškim rojakom — a samo pod pogojem, da velenitev'v le-te organizacije ni­
kakor ne pomeni izčlenitve iz slovenske narodne družine in da v ničemer ne 
ovira našega sodelovanja v slovenskih narodnih organizacijah.«102 »Koroški Slo­
venec« je izpovedal do nacizma osnovno rezervo, ko je objavil apel, tiskan z de­
belimi črkami: »Prijatelj! Rojak! Narodni socializem je nemško gibanje. Kore­
nine narodne-socialističnega pokreta so v večstoletni nemški zgodovini. Narodni 
socializem kakor fašizem nista nikako izvozno blago za druge narode. Kot Slo­
venci in državljani Velike Nemčije pa bodimo dobri učenci v šoli nemškega 
narodnega socializma in se učimo: Narodne zavednosti! Narodne discipline! 
Narodne vzajemnosti!«103 Pozneje je še dodal neki Tone W.: »Ni narodni soci­
alizem utrip slovenskega srca, marveč je po vsem svojem bistvu, postanku in 
razvoju nemško gibanje.«104 
Tak odnos do vladujoče ideologije srečamo večkrat v sožitju s staro kom­
ponento takorekoč uradnega slovenskega mita lastne narodne identitete: kot 
naroda, ki je pripravljen na trpljenje, in trpečega naroda. »Močna je naša vera 
v rast mladega naroda, nepremagljiva v več kot tisočletnem trpljenju. Močna 
je tudi naša vera v sad trpljenja. Iz skupnega trpljenja raste skupnost,« je za-
9 9 Kärnten im Großdeutschen Raum, str. 4 si. 
"» Werner Drobesch, Die pol i t i schen. Vereine und Verbände in Kärnten 1914—1938 (disertacija 
Klagenfurt 1987), str. 113 si. 
101 Koroški Slovenec 11. 5. 1938. 
m Koroški Slovenec 29. 6. 1938. 
1 0 3 Koroški Slovenec 22. 6. 1938. 
1 0 4 Koroški Slovenec 11. 1. 1939. 
82 T. DOMEJ: KOROŠKI SLOVENCI V PRVEM LETU NACISTIČNE VLADE V AVSTRIJI 
pisal Tone W.1 0 5 Iz povedanega sledi, da je bil po 11. m a r c u 1938 tisti del slo­
venskega prebivalstva, ki je sledil s lovenskim n a r o d n i m organizacijam, zelo za­
držan do nacističnega gibanja, čeprav m u lastna ideološka usmerjenost veči­
noma ni dajala veliko opore v boju prot i nacist ičnemu svetovnemu nazoru. 
Glavno energijo so črpali iz slovenske narodne zavesti, ne toliko iz levega ali 
konservat ivno demokrat ičnega antifašizma. 
Tudi vloge Slovenske prosvetne zveze, naslovljene na oblasti, so začele ka­
zati izredno krit ično držo do nacistične manjšinske politike, slični so postali 
številni članki v »Koroškem Slovencu«. P r a v tako je katoliška cerkev sredi leta 
spremenila svoj odnos do nacistične države, k a r je posredno krepilo t u d i slo­
vensko n a r o d n o skupnost. Tako se je med zavednimi Slovenci že leta 1938, 
zlasti odkar so čutili vsestransko poslabšanje na področju n a r o d n i h pravic, bu­
dila uporniška zavest. 
Ob koncu prvega leta pod kl jukast im križem se je že v jasnih obrisih na­
povedovala nadal jnja zaostritev pr i t i ska na organizirano življenje manjš ine in 
na zunanje znake njene prisotnosti . Spremljale so ga oblike gospodarskega pr i­
tiska, sledove pa je tudi že zapusti l policijski a p a r a t Velike Nemčije. V enem 
letu je popolnoma prodrla domača šola nemškega nacionalizma, ki je izkoriščala 
možnosti, ki j ih je že v m i r n e m času nudi l diktatorski sistem z rasistično ide­
ologijo. Pri t isk so omiljevali le še zunanjepolitični pomisleki. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
DIE KÄRNTNER SLOWENEN IM ERSTEN JAHR 
DER NATIONALSOZIALISTISCHEN HERRSCHAFT IN ÖSTERREICH 
Teodor Domej 
Die ethnischen und rassischen Minderheiten in Österreich wurden nach der na­
tionalsozialistischen Machtergreifung das erste Opfer des ersten Opfers Hitlerscher 
Aggressionspolitik — wenn es erlaubt ist, die bekannte Formel über den Untergang 
des selbstsändigen Österreich abzuwandeln. 
Die Kärntner NSDAP und die Organisationen der slowenischen Volksgruppe 
waren seit jeher politische Gegner. Als am 5. Juli 1933 im Kärntner Landtag über das 
Erlöschen der Mandate der NSDAP abgestimmt wurde, stimmten beide slowenische 
Abgeordnete dem Antrag zu. Von der Zusammenarbeit mit dem Regime des oster-
reichischen Ständestaates erhoffte sich die slowenische Führung, daß in Kärnten der 
Einfluß deutschnationaler Organisationen, die in zunehmendem Maße unter den Ein-
fluß der illegalen NSDAP gerieten, zurückgedrängt werden würde. Obwohl diese 
Hoffnung nicht aufging, engagierten sich die slowenischen Organisationen in der 
Endphase des unabhängigen Österreich für die von Bundeskanzler Schuschnigg ange­
kündigte Volksbefragung. Wegen dieser Umstände waren die slowenischen Organisa­
tionen und einige ihrer Repräsentanten von den ersten Stunden des nationalsozialisti­
schen Regimes an großen Gefahren ausgesetzt, die nur aus außenpolitischen Erwä­
gungen Hitlerdeutschlands gegenüber Jugoslawien gemildert wurden. Nach dem 11. 
März 1938 betrachteten es die slowenischen Organisationen als ihre primare Aufgabe, 
den Weiterbestand der slowenischen Infrastruktur zu erwirken sowie das Los der per­
sönlich Verfolgten zu lindern. Sie gaben den neuen Machthabera eine Loyahtatser-
klärung ab und verabschiedeten eine positive Stellungnahme zur Volksabstimmung 
des 10 April 1938. Weder in der Loyalitätserklärung noch in der Stellungnahme zur 
Volksabstimmung kann man jedoch eine Begeisterung über die neuen politischen Zu­
stände feststellen. . . 
Nach der Volksabstimmung, die im slowenischen und ethnisch gemischten Lan­
desteil eine ähnliche Zustimmungsrate erbrachte wie im übrigen Kärnten, setzte in 
allen Bereichen des gesellschaftlichen Lebens allmählich die nazistische Entnationali-
sierungspolitik voll ein. Den neuen Machthabern ging es »um die endgültige Losung 
einer großen Aufgabe: um die Beseitigung der einzig verwundbaren Stelle Kärntens«. 
Im Laufe des Jahres 1938 übernahm Landesrat Alois Maier — Kaibitsch, seit 1924 
«и N. o. m. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 198S - 1 83 
Hauptgeschäftsführer des Kärntner Heimatbundes, der zentralen minderheitenfeind­
lichen Organisation, die Leitung sämtlicher Stellen, die sich mit der slowenischen 
Minderheit zu befassen hatten. 
Charakteristisch für die Anfangsphase der nazistischen Minderheitenpolitik in 
Kärnten war das Vorherrschen von Maßnahmen aus dem Bereich der strukturellen 
Gewalt. Über den slowenischen Landesteil wurde ein dichtes Netz von Kindergärten 
gelegt, deren erklärtes Ziel es war, die Eindeutschung der Kinder in die Wege zu 
leiten. Mit Beginn des Schuljahres 1938/39 erfolgte die de facto-Liquidierung des utra-
quistischen Schulwesens. Darüber hinaus wurde den slowenischen kulturellen Organi­
sationen die Tätigkeit erschwert. Auch die Wirtschaftspolitik wurde in den Dienst der 
Eindeutschung gestellt.. 
Den Druck auf-die slowenische Volksgruppe vervollständigte der Terrorapparat 
des neuen Regimes. Bereits in den Tagen der Machtergreifung wurden mehrere Slo­
wenen eingekerkert oder anderen Repressionen ausgesetzt. Während der Anfangsphase 
war davon vor allem der slowenische Klerus betroffen. 
Bereits im Laufe der ersten Monate nach der nationalsozialistischen Machter­
greifung wurde unter den Kärntner Slowenen Kritik an der offenen Entnationalisie­
rungspolitik laut, die allmählich zum antinazistischen Widerstand führte. 
ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 
Na upravi Zgodovinskega časopisa (YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, 
tel. (061)332 611, int. 210) lahko naročite naslednje zvezke knjižne zbirke 
ZC: 
1. Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, 
44 strani. — 800 din 
Zbornik objavlja predvsem gradivo z izrednega občnega zbora Zgodo­
vinskega društva za Slovenijo (2. marca 1979) ob štiridesetletnici izida 
knjige Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vpra­
šanja-«. Gradivo je izšlo kot separatni odtis iz »Zgodovinskega časopisa«, 
št. 4/1979. 
2. Franc Sebjanič: Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730—1786). Ljub­
ljana 1982, 24 strani. — 600 din 
Razprava o doslej skoraj nepoznanem zaslužnem prekmurskem prote­
stantskem učenjaku in rektorju šopronskega liceja je izšla kot separatna 
publikacija — ponatis iz »Zgodovinskega časopisa«, št. 1-2/1981. 
3. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob 
štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decem­
bra 1984. Ljubljana 1987, 134 strani. — 3600 din 
Zbornik objavlja 15 razprav o denarstvu, bančništvu, zaslužkih, cenah in 
življenjskih stroških na Slovenskem od antike do obdobja po drugi sve­
tovni vojni. Večina razprav je bila objavljenih v »Zgodovinskem časo­
pisu« od številke 3/1984 do 4/1986; novo je v zborniku med drugim tudi 
slikovno gradivo. 
4. Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana 1987 
76 strani. — 4000 din 
Razprava o srednjeveški zgodovini Bele krajine (politične, upravne, cer­
kvene razmere, plemstvo, gospostva, mesta, agrarna kolonizacija). Sepa­
ratna publikacija — ponatis iz »Zgodovinskega časopisa«, št. 2 in 3/1987. 
Na navedene cene veljajo običajni popusti za člane slovenskih zgodovin­
skih in muzejskih društev ter za študente.