Se   strinjate
Ali literatura lahko reši svet?
Mykola Riabčuk
Pred kakšnimi sedemnajstimi leti - v zadnjih dneh senilnega "realnega socializma", ki se je v tistem času zdel večen, še posebno po zatrtju Solidarnosti, ko seje Poljska znašla pred naglim sodiščem -je ugledni poljski pisatelj Adam Zagajewski izrazil vprašanje, ki je tedaj zvenelo kot čista retorika s prav malo, če sploh kaj, zveze s trenutno resničnostjo.
"Kaj bi se zgodilo," je zapisal Zaga-jewski, "če bi nekega dne - nekega lepega dne - Poljska spet dobila politično svobodo? Bi tista čudovita napetost duha, ki je značilna za dokaj številno in demokratično poljsko elito, preprosto izginila? Bi cerkve ostale prazne? Bi poezija postala bistvo zanimanja le redkih zdolgočasenih strokovnjakov, kot se je to zgodilo v srečnih zahodnih državah? Bi film postal samo še ena veja zabavnjaške industrije? Bi vse tisto, kar je vzniknilo na Poljskem kot odgovor na grožnjo totalitarizma - vse tisto, kar je bilo obvarovano pred poplavo, rešeno pred uničenjem in celo dvignjeno nad nevarnost kot na visok zid -, prenehalo obstajati še istega dne, ko bi nevarnost minila?"
Leta 1984 (kako prijazno leto!), ko je Zagajewski napisal ta esej, je verjetno zelo malo pisateljev v Vzhodni Evropi pričakovalo, da bodo morali še za svojega življenja, v zelo bližnji prihodnosti, odgovarjati na to vprašanje. Odgovor je bil v glavnem "da". Svoboda ima svojo ceno, prav tako kot
"demokracija", "normalizacija", "vrnitev v Evropo" in še mnogo lepih reči, o katerih so vzhodnoevropski intelektualci desetletja sanjali v svojih kuhinjah in delovnih sobah.
Pa vendar kot ukrajinski pisatelj na to vprašanje ne morem odgovoriti z nedvoumnim "da". Ne samo zato, ker je v moji domovini "grožnja totalitarizma" še vedno povsem realna in je pot v "demokracijo", "Evropo" in "normalizacijo" še zelo dolga. Še nekaj je, zaradi česar je moj ter mojih kolegov in kolegic položaj, kar zadeva "literaturo in življenje", zelo ambivalenten in nejasen, če ne kar shizofreničen.
Po eni strani smo vsi poveličevali "umetnost zaradi umetnosti" in poudarjali pisateljevo neodvisnost od kakršnih koli družbenih in političnih obvez, to se pravi, od propagandistične vloge, ki jo je pisateljem nalagala Komunistična partija. Tega smo bih kratko malo siti in smo se trudili izviti se iz dvomljive "javne službe" v dobro mitičnega "delavskega razreda" in razvpite "svetovne revolucije". Po drugi strani pa nikoli nismo mogli povsem prezreti družbene vpletenosti in se zateči v nekakšen slonokoščeni stolp. Ne samo zato, ker partija ni tolerirala takšne drže ("kdor ni z nami, je proti nam" - saj poznate takšna razmišljanja), ampak tudi zato, ker smo pisali v ukrajinščini -jeziku, kije bil dolga desetletja prepovedan, preziran, mar-ginaliziran in se je naposled znašel prav na robu izumrtja. Vsaj eno družbenopolitično obveznost je ukrajinski pisatelj moral sprejeti, pa naj je bil še tako asocialen in apolitičen: rešiti ogroženi jezik, katerega morebitno izginotje bi celotnemu njegovemu življenju
Sodobnost 2001  I  1060
Se   strinjate
gotovo vzelo smisel. In vsaj za en, in to zelo pomemben del sveta ukrajinskemu pisatelju ali pisateljici ni moglo biti vseeno - za njegov oziroma njen jezik. Toda ta naloga je večplastna. Bi bilo za rešitev jezika dovolj pisati dobre knjige? Je mogoče rešiti en ogrožen jezik, če za druge ogrožene jezike (vrste, človeška bitja, ves svet) ni rešitve?
Ne vem, ali literatura lahko reši svet ali kar koli. Nisem prepričan, ali gaje sploh mogoče rešiti. Gotovo pa bi morali poskusiti storiti, kar pač moremo - zgraditi "visok zid", kakor je napisal Zagajewski, ali pa vsaj raje graditi kot pa rušiti.
Prevedla Maja Kraigher