Škorjev glas v deveto vas
Tale pogovor z Danilom Škorjem, 60-letnim upokojenim zastavnikom prvega razreda, mi je pri srcu. Spoznal sem aktivnega, dobrega, čustvenega moža, ki mu življenje ni posebej prizanašalo, vendar pa tudi nikoli odvrnilo od začrtane poti.
»Ne vem, kako morejo dandanes nekateri izdati tisto, kar jim je bilo sveto. Saj ni mogoče pljuniti na prelito kri in življenja, ki so ostala na bojiščih. Se zapreti vase, kje je tudi sprošče-nost, iskrenost, povedati tisto^ kar človeku leži na duši? Ni mogoče, da bi si kar tako obračali hrbet. Res, Ijudje predlagajo, malokdo jih po-
sluša, pomalem vsi skupaj popuščamo, mar-sikaj nam je ušlo iz rok, zagon je uplahnel. Toda ni vse v materialnih dobrinah in denarju, kdor se je iskreno opredelil za to,kar imamo,bo vendarle vztrajal.«
Da, tudi tako je, v krajevnih skupnostih ni novih metod delovanja, veliko govorimo, malo storimo, mladih Ijudi ni poleg. Pa vendar Da-nilo Škorja meni, da je vse to mogoče spreme-niti. S širšim zamahom poštenosti, izpoinjeva-' njem naloženih nalog in vsebino:
»Glejte, navsezadnjeje v krajevni skupnosti skoraj tako kot v federaciji. Vse imamo: svete, organizacije, možnosti. Delovanje za žive Ijudi, \z baze kot pravimo. In tukaj gre tenko prisluhniti.«
Tegobe in radosti sveta so se Danilu Škorji pokazale pred 60 leti v vasi Črnotiče nad Črnim kalom. Od tod je bil vedno lep pogled na Trst. V siromašni delavski družini s petimi kljuni je mati skrbela, da je mleko prihajalo na mize tržaških gospodinj. Oče železniški usluž-benec. Mali Danilo je prestopil prag šole,v ka-teri niso smeli govoriti slovensko:
»Silili so nas spoznavati italijanski škorenj in kdor ni razumel ali ni hotel dojemati, je prepro-sto bi! tepen. Petnajstletnega fanta me je oče dal v uk na železniško postajo Draga pri Trstu. Šefu postaje sem bil najbrž sredstvo za noše-nje hrane, upravljanje s kretnicami, signali. Kaj
prida me ni naučil in oče me je potegnil domov.«
Pisalo se je leto 1943 v mesecu maju. Po-noči so Italijani obkolili vas in odpeljali vse fante najprej v Trst, potem v srednjo Italijo in, koje že dišalo po razsulu, na delo v samo peto italijanskega škornja. Tam naj bi gradili utrdbe proti invaziji zaveznikov, ki so se že izkrcali na Siciliji:
»Bili smo le za stabo korist: Kmalu smo ostali za hrbtom Američanom. Takrat je k nam prišla partizanska delegacija in vseh 2500 se nas je odločilo stopiti v vrste narodnoosvobodilnih borcev.«
Tretja prekomorska udarna brigada. Vis. Osvobajanje otokov. Odločitev je bila lahka, edino tako je bilo mogoče priti domov v okupi-rano Julijsko krajino. Teptano od fašistov in nazadnje okupirano z Nemci. Na Visu pa, na Visu je tudi Danilo škorja v ravnih vrstah kora-kal pred maršalom Titom in v originalu slišal: tujega nočemo, svojega ne damo. Pot na celi-no, boji pri Klisu, osvoboditev Splita. Cela vrsta bojev, Mostar in huda rana:
»Nekateri so me že odpisali, v bolnišnici na Hvaru pa sem se izvlekel. Težko mi je bilo iti domov. Slišal sem, da je vse požgano, Ijudje raztepeni. Vendar, ko sem ponoči prišel domov, sem našel ključ še vedno na istem mestu. Mati se je prebudila in vprašala, kdo je. CelEfvas je bila potem pokonci. Bil sem nei-zmerno srečen.«
Danilo Škorja je potem ostal v vrstah arma-de. Služboval je v Vipavi, Pivki, Postojni, Bo hinjski Beli, Kranju, Ljubljani. Poročil se je v Mariboru:
»Sina imava z ženo, danes odraslega člo-veka, ki s svojo visoko izobrazbo ne more do-biti službe.«
To je Danilo Škorja povedal z grenkobo, vendar ne z malodušjem. Veruje, da bo tudi to nekoč rešeno, saj ima mlad človek še vse živ-Ijenje pred seboj.
»Delam v družjbenopoljtičnih organizacijah. Vedno me je to veselilo. Človek naj bi tam mi-slil tudi na potrebe drugih in ne le samo na svoje...«
Danilo Škorja je eden izmed tistih Ijudi, ki znajo v vsakem položaju najti rešitev. Pa ne teoretično, ampak tisto praktično. Hkrati jo je voljan ludi izvesti, čeprav se mu pogosto zdi, da dandanes samoiniciativni Ijudje pri nas niso preveč zaželjeni. Škoda, kajti Dapilo Skorja je še vedno tak, da bi zlahka gore pre-mikal.                                      Bogomir Šefic
Foto: Marjan Ciglič