Štev. 38	Nedelja 17. septembra	1933
Pravljica © dekhcah9 Ici so predle zlato
Estonska narodna pravljica
Sestri sta takoj zaslutili, da ne more biti lokvanjev cvet nihče drugi, kakor njuna ljuba sestrica, ki jo je razjarjena mati začarala. Sestri sta vedeli, da je starka poslala čarobni klobčič za mlado nevesto, in če se je klobčič ni bil smrtonosno dotaknil, jo je bil gotovo vsaj uklel. Vkljub svojim domnevam pa nista črhnili kraljeviču niti besedice, ker mu nista hotela zbuditi upanja, dokler se ne prepričata, ali lahko pomagata
i
'A
ubogi sestrici. Ker sta vedeli, da se starka šele čez nekaj dni vrne s potovanja, sta imeli dovolj časa za ugibanje in premišljevanje.
Zvečer je skočila najstarejša hčerka na podstrešje. Tam je našla nekaj čudodelnih zelišč. Prinesla jih je v kuhinjo polno pest in jih primešala moki. Med
mešanjem je tiho ponavljala skrivnostno molitvico, potem pa s peki a iz te moke kolač, ki ga je moral kraljevič, preden je legel h počitku, pojesti.
Ponoči je imel kraljevič prečudhe sa-
nje. Bilo mu je, kaikor da bi živel v gozdu med pticami in bi razumel njihovo govorico.
Ko je zjutraj povedal najstarejši deklici, kaj se mu je sanjalo, je le-ta veselo vzkliknila:
»O pravi uri ste se napotili k nama, o pravi uri se vam je sanjalo, kar utcg-
ne rešiti najino ljubo sestrico hudobnega čara! Sinoči sem vam spekla kolač iz čarobnih zelišč, ki so vam dala čudovito znanje. Odslej boste razumeli ptičjo govorico in tudi sami se je boste lahko posluževali. Ptice so modrejše od ljudi in vedo mnogo več od njih. Ko se boste vračali po gozdu domov, dobro poslušajte, kaj bodo govorile ptice! In kadar bo za vas in za najino sestrico doba težke preizkušnje končana, ne pozabite naju dveh, ki živiva tu kakor v ječi!«
Kraljevič se je lepo zahvalil ljubeznivima sestrama za pomoč in svet, obenem jima je pa slovesno obljubil, da ju čim prej reši starkinega jarma. Takoj nato se je poslovil in krenil na pot. Dekleti sta pa hitro stekli k svojima kolovratoma in z veseljem videli, da se jima nit ni utrgala in da tudi zlato ni izgubilo bleska. Zdaj sta vedeli, da ne bo mogla mati po ničemer spoznati, da je bil med njeno odsotnostjo kraljevič v koči.
Lahko si mislite, kako se je čudil kraljevič, ko je jahal skozi gozd. Petje in žvrgolenje ptic mu je bilo kakor veselo kramljanje ljudi. Razumel je sleherno besedico in kaj kmalu je spoznal, koliko modrosti je skrite ljudem, ker ne poznajo ptičje govorice. Ptice so se pogovarjale o raznih ljudeh, ki jih kraljevič ni poznal, ker so živeli v južnih krajih. Zdajci pa je zagledal dve sraki, ki sta se razgovarjali o njem.
»Človeška neumnost je zelo velika,« je rekla prva, »niti najpreprostejših stvari ne razumejo. Pri rrfostu sedi v vodi v podobi lokvanjevega cveta najmlajša pastorka ohromele starke. 2e leto dni z žalostnim glasom prepeva svojo bol, a nihče ji ne pride pomagat. Pred nekaj dnevi je jahal mimo nje njen bivši zaročenec in poslušal njeno lepo, hrepeneče petje, pa niti ta ni pametnejši od drugih.«
»In vendar trpi to kazen zaradi njega. Če se bo naslanjal samo na človeško modrost, bo ostala uboga deklica na veke začarana!« je rekla druga sraka.
»Nič ni lažjega kakor rešiti začarano deklico,« je rekla spet prva sraka; »finski čarovnik hi takoj vedel, kaj mu je storiti, če bi mu kdo natanko opisal vso stvar. Ta bi deklico kar precej oprostil vode in cvetne obleke.«
Kraljevič je ves zamišljen nadaljeval svojo pot in neprestano premišljeval, koga bi poslal na Finsko po čarovnika. Tedajci pa zasliši, kako se na drevesu, prav nad njegovo glavo, pogovarjata dve lastovki: »Dajva, možek, pojdiva na
Finsko, tam bova laže gnezdila kakor tu!«
»Stojta, prijatelja,« je zaklical kraljevič v ptičji govorici »Sporočita finskemu čarovniku moje najlepše pozdrave in vprašajta ga, kako bi bilo moči rešiti deklico, ki jo je čarobni klobčič začaral v lokvanjev cvet!«
Lastovki sta obljubili, da bosta vprašali čarovnika, kakor jima kraljevič naroča, in odleteli.
Ko je kraljevič prišel do mostu, je prisluhnil. A petja ni bilo slišati, samo pljuskanje valov je odmevalo ob bregovih. Nejevoljen je kraljevič spet sedel na konja in odjahal domov. Nikomur pa ni povedal, kje je bil in kaj je doživel zadnje dni.
Teden dni je kraljevič posedal na svojem vrtu in žalosten mislil, da sta lastovki gotovo pozabili izvršiti njegovo naročilo, zakaj od čarovnika še ni bilo nobenih novic. Tedaj pa zagleda visoko v zraku orla, ki veselo maha s krili in se počasi spušča niže in niže! Kmalu je sedel na drevo, ki je stalo nedaleč od kraljeviča.
»Stari finski čarovnik,« je začel pripovedovati orel, »vas kar najlepše pozdravlja in prosi oproščenja, ker vam ni že prej poslal odgovora: težko je bilo najti sla, ki hi letel v vaše kraje. Da rešite deklico vode in cvetnega oblačila, je treba tegale: pojdite k reki, odložite obleko in si namažite obraz in telo z močvirnim blatom, da ne bo nikjer videti bele lise; potem vzemite konec nosu med dlani in vzkliknue: ,Iz moža rak!' Takoj se boste izpremenili v raka. Skočite v reko in ne bojte se, da bi utonili. Plavajte k lokvanjevemu cvetu in mu odkopljite korenine iz tal, da bo lahko prosto plaval po vodi. Potem se obesite s škarjami cvetu na stebelce in dajte, da vas voda odnese do velike jelše, ki raste na zelenem kamnu. Ko pridete do kamna, zakličite: ,Iz lokvanjevega cveta deklica! Iz raka mož!' Komaj boste izrekli te besede, se bo že zgodilo.«
Ko je orel opravil naročilo, je razprostrl peruti in odletel. Kraljevič je nekaj časa strmel za njim, sam ne vedoč, kaj naj stori. (Konec prihodnjo nedeljo.)
Stana Vinšek:
Povest o zajčkih
Si že videla zajčke, ki znajo po drevesih plezati? Ne? Jaz tudi ne. V davnih, davnih časih pa so le vsi zajčki plezali po drevesih ,prav kakor danes veverice. Govoriti so tudi znali. Seveda po zajčje, ne po človeško. Poleg tega pa niso imeli tako priprostih kožuščkov kakor dandanašnji zajčki, temveč so žareli v vseh mogočih barvah. Bili so rdeči, rožasti, rumeni, višnjevi ,beli in vijoli-

P/BNAJ-
časti — tako so bili lepi, da bi ti jih najrajši narisala in naslikala, a danes res nimam časa. Vsi ljudje so stali pod drevesi in s takim navdušenjem gledali kvišku, da jih ni prav nič motilo, če jim je solnce v nos sijalo ali jim je v nos deževalo — kakor je pač bilo vreme.
No, zajčki pa so se svoje lepote tudi zavedali in so postali čedalje ponosnej-ši. Svoj mehki nosek so kar neprestano mrdali nad vsem na svetu, pa tudi radovedni so bili čez mero — skoraj tako kakor ljudje. Na drevesa niso plezali le zato, da bi si poiskali najnežnejše zelenje in najmehkejše škarjice, o ne: na drevesa so plezali pred vsem zato, da so mogli nosek še višje dvigniti nad vsemi, ki so morali ostati na tleh in pa zato, da so lahko svojo nenasitno radovednost še bolj napasli.
Pa se je zgodilo, da je priletela čudno krasna ptičica-rajčica. In ptičica-rajčica, lepša kakor vsi pisani zajčki, lepa, kakor bi bila sestrica pisane mavrice, je zletela na najvišji vrh najvišjega drevesa. Vsi zajčki so hitro sedli na zadnje nožice in so odprli oči čisto na široko, pa se le niso mogli nagledati ptičice-raj-čice. Oh! »Lepa je, lepa,« — so čebljali zajčki — skoraj tako lepa kakor mi, in visoko gori nad nami se ziblje na zeleni vejici, o, a, pa govoriti menda le ne zna!« Pa ptičica-rajčica je znala še vse nekaj lepšega: ptičica-rajčica je znala peti. In pričela je peti. S srebrnim, čudovitim glasom je pela, tako lepo, da je utihnil črni kos in drobni slavček in da so zadnji solnčni žarki trepetaje ostali na njenih krilih, bledi mesec pa je za-žarel kakor velika rdeča plošča.
Ptičica-rajčica pa je pela. Pela je o deseti deželi, o solnem deželi, k j ta- Diva vila Dobromila. Najlepši grad ima in najlepši vrt, a v vrtu najlepše cvetje, ki ga goje bele vile, njene družice. Nešteto cvetic je v tem rajskem vrtu, pisane so in skromne, velike in majhne. A vse so lepe in dehteče. Neprestano klijejo iz zemlje nove cvetke in vsaka je lepa misel, ki se je rodila v Človeškem srcu.
Bele vile pa skrbno čuvajo to nežno cvetje, zakaj silno je občutljivo in se kar osuje, če ga zadene oster dih zlobne
šale ali grde prevare. A veni tudi že v hladni sapi nezaupanja in radovednosti.
Čarobni vrt vile Dobromile obdaja visok zid, a za zidom stoji še višji zid: zeleni topoli. Nad cvetjem, vilami in topoli pa krožijo ptičice-rajčice.
Tako je pela ptičica-rajčica in zajčki so poslušali tako napeto, da so se jim
kosmata n&esca kar a polovico podaljšala. Ko pa J« ptičlca-rajčica končala in vtaknila glavico pod perot, takrat pa ■o m vsi zajčki zbrali k posvetovanju. In enoglasno so sklenili, da pojdejo še to noč na pot, kajti prekrasni vrt vile Dobromile morajo videti. Rečeno, stor-
jeno. Pisani zajčki so skočili z dreves in odskakljali na pot — tiho, prav tiho, da bi jih ne čula zajčka Sivko in Nočko, ki sta že spala pod širokim zeljnatim listom. Teh dveh zajčkov namreč pisani bratci nikdar niso trpeli v svoji sredi, ker sta imela tako temna, skromna kožuščka.
Dolga je bila pot, dolga, no, naposled so le dosegli rajski vrt. Pa joj — visok je bil zid in gladek, nikjer ni imel luknjice, nikjer ga niso mogli preplezati. Pa zapazijo topole. Saj je topol tudi drevo, da, ampak tako gladek je in tako visoko gori ima vejice. Še nikdar niso pisani zajčki plezali na topole. Zdaj pa so sklenili, da le splezajo nanje in tako pogledajo čez zid. To je bilo smeha, prepiranja, zbadanja, kobacanja, stokanja! Zajčki so izpočetka padali in se preko-picavali z gladkih debel, naposled pa so se le povzpeli do vej. In topoli, nezvesti čuvaji, so bili tako veseli pisanih gostov, da so kar molčali in stali docela mirno, namestu da bi jih z močnim šumenjem splašili in jih otresli z vej.
Zajčki pa so čepeli ob deblih, drug nad drugim in so s široko odprtimi očmi strmeli v čudež vilinskega vrta.
A ptičice-rajčice so kaj kmalu opazile pisane pike na zelenih drevesih. Izpr-va so seveda mislile, da so topoli tako lepo vzcveteli — toda ko so priletele bliže so hitro opazile predrzno radoved-
nost pisanih zajčkov in odletele k vili Dobromili.
Silno se je razjezila dobra vila. Plamen ji je zažarel iz sinjih oči in ko je dvignila bele roke k zakletvi, so pisani zajčki naenkrat oslepeli in prirasli k zelenim topolom. Topoli z zajčki pa so se manjšali, manjšali. Že so se skrili za zid, že so se skrili za grmovje in naposled so osramočeni obstah med zeleno travo. Tam so zajčki še vsako poletje. Dolgih ušes in zvedavih oči več nimajo, samo še pisane barve in širok gobček. A ne morejo nam povedati o čudežih rajskega vrta ,kajti docela nemi so, še »mu« ne morejo reči — in to zna vendar že vsaka krava.
Zajček Sivko in zajček Nočko pa sta se drugo jutro zelo začudila, ko sta videla, da sta docela sama. Dolgo, dolgo sta iskala pisane bratce, a nobenega nista mogla najti. Šele čez tri tedne je priskakljal čisto razmršen in preplašen zajček Belček. On edini je bil ušel zakletvi, ker se je pri prvem poizkusu plezanja tako nesrečno prekopicnil s topola, da si je zvil tačico. Tako ni videl čudežnega vrta, pač pa je videl v cvetke zaklete pisane zajčke. Ko je pripovedoval žalostno zgodbo Sivčku in Nočku, so se vsi tri razjokali. Najbolj pa se je jokal Belček: saj so se mu vsi sorodniki izpremenili v cvetje! Tako dolgo je jokal, da je dobil vse rdeče oči — in te ima še danes.
Nočko, Sivček in Belček pa so živeli še mnogo, mnogo let. In so imeli dosti otrok. In ti otroci so bili tudi zajčki, a noben več ni bil pisan. Toda dolga ušesa in velike oči so imeli vsi.
Kadar pa so bili sami, so stari zajčki mladim zajčkom kaj radi pravili o kaznovanih pisanih zajčkih in jim strogo zabičali, da nikdar ne smejo plezati na drevesa. Tega poslušni zajčki tudi ne storijo. A v spomin na to zgodbo barvajo o Veliki noči pirhe, in pirhi so prav tako lepi, kakor so biil nekdaj pisani zajčki: rdeči, rožasti, rumeni, višnjevi, beli in vijoličasti.

Danilo Gorinšek:
Hitro v kolo
Hitro v kolo, urno v kolo, kratko je življeje, včeraj cvetno še poletje — danes že jesen je I
Hitro v kolo, urno v kolo, naj srce zapoje, ker pojoč pozabiš zimo, mraz in reve svoje!
Hitro v kolo, urno v kolo, smo veseli svatje, komaj se srce naraja, — • pa že spet pomlad je.
Govoreči osel
Visoko v hribih je živel mogočen gorski duh, ki je rad dražil hudobne ljudi in jim škodoval, dobrim ljudem pa je rad pomagal. Seveda jih je vselej prej spravil v strah in jih šele potem poplačal.
Tako je šel nekega dne siromašen kramar, ki je kupil v steklarni precej steklene robe, da bi jo dalje prodal z dobičkom, s hribov v dolino. Že med potjo je računal, koliko bo zaslužil. In izračunal je, da bo precej, pred vsem zato, ker je mislil nekaj reči prodati draže, kakor bi prav za prav smel.
Nevidno ga je spremljal gorski duh. Ker je možak na glas računal, je slišal vsako njegovo besedo. Ko je slišal, kako misli na nepošten način preveč zaslužiti, ga je hotel kaznovati. Stekel je kos peti dalje in se tam izpremenil v velik štor. In kmalu je kramar priso-
pihal po hribu navzdol. Bil je utrujen in pot naporna. Štor pa se mu je zdel tako vabljiv za kratek počitek. Kar je stopil k njemu in sedel nanj. Tedaj pa je štor iznenada izginil, kramar' pa je padel s svojo krošnjo vred v jarek! Vse steklo se je razbilo. Niti ena steklenica ni ostala cela.
»Moj Bog! Moj Bog!« je stokal kramar. Ves je bil iz sebe. Kakšen strah, kakšna izguba! Možak je bil tako obupan, da si je že hotel vzeti življenje. Drugega stekla ni mogel kupiti ,ker ni imel denarja, na upanje pa v steklarni tudi niso dajali. Ves denar, kar ga je imel, je izdal za svojo robo, zdaj pa leži vse v jarku in ni vredno niti počenega groša.
Tedaj pa je prijezdil z gore mlad gospod na oslu. Ko je zagledal stoka jočega moža, je stopil k njemu in ga vprašal, zakaj se žalosti. Kramar mu je vse potožil in neznanec ga je vprašal, koliko ceni škodo.
»Oh, osem ali devet tolarjev je bilo z zaslužkom vred' med brati vredno!« je kramar med solzami preračunal.
»Rad bi ti pomagal, neroda,« je dejal jezdec, »toda prav nič denarja nimam pri sebi. Vem pa, da stanuje doli v dolini mlinar, ki je velik šaljivec in obenem tudi gostilničar; meri in meri pijačo, da izgubi človek oči in pamet, potem pa te omolze. Kar poosebljena po-žrešnost ki dobičkaželjnost je. Zato ti bo moral on poplačati razbito steklo!«
»Kako mislite, gospod, da bo tak skopuh in požrešnež sam od sebe kaj takega storil?« je začudeno vprašal kramar, ki je počasi stopal zraven neznanca in mu držal povodec, kjer je bilo bolj strmo.
»Sam od sebe?« se je posmehnil neznanec. »Ne, ne mislim tako. Prepričan sem, da tako dober ni. Pa bo vendar moral to storiti. Prodala mu bova mojega osla, ki je med brati vreden deset ali dvanajst dolarjev. Če ga bo dobil za devet tolarjev, bo rad pristal na kupčijo in še zastonj nama bo dal jesti.«
»Da — toda — ljubi gospod?« je preplašeno vprašal kramar. »Pa vendar — ne mislite — svojega osla — meni na ljubo —«
»Mlinarju prodati?« je dejal jezdec. »Seveda, dragi možiček! Prava reč. Oslov je povsod dovolj.«
Kramar kar ni mogel svojim ušesom verjeti. Ni vedel ,ali bedi ali sanja. Neverjetno se mu je zdelo, da bi se mož, ki ni imel nič denarja, njemu na ljubo odrekel še oslu. Seveda ni vedel, da je
bil njegov spremljevalec sam gorski duh.
Kmalu sta bila pri mlinarju. Mlinar je kar požiral z očmi lepo rejenega osla. Kako je bil šele vesel, ko je videl, da bosta tujca stopila v njegovo krčmo. Dal jima je jesti ta piti. Kramar je potem povedal, kaj se mu je pripetilo in mlinar se je še na vse grlo nasmejal.
Zunaj pa je osel rigal na vso moč. Takoj se je mlinar oglasil:
»Lep je vaš osel! Koliko je pa star?«
»Štiri leta,« je odvrnil neznanec.
»Koliko stane?«
»Prav za prav ni naprodaj.«
»Škoda,« je odvrnil mlinar, »morda bi ga kupil. Moj je prejšnji teden pogi-
»Predobro ste ga krmili,« ga je zbodel neznanec.
»O, ne, nasprotno,« se je mlinarju zareklo.
»Tako? Potem bi vam pa jaz svojega osla sploh ne prodal, ker je vajen dobro jesti.«
»No, saj mu pri meni tudi ne bi nič manjkalo,« se je popravil mlinar. »Reči sem hotel le, da moj osel ni hotel nič več jesti in da je zato poginil. Za vašega bi pa kar dal sedem tolarjev.«
»Ali ste znoreli?« se je posmejal tujec. »Kaj pa mislite, mlinar? Takega osla za sedem tolarjev! Fej! Za manj kakor dvanajst ga sploh ne dam.«
»No, osem bi dal,« je rekel mlinar, ki se mu je na vso moč zahotelo lepega osla.
»Enajst dajte, pa bo vaš!«
»Devet! Devet! To je moja zadnja beseda,« je vzkliknil mlinar.
»Moja zadnja pa je deset. In še to, kar sva že pojedla in popila, mora biti zastonj!« je resno dejal neznanec in ni hotel odnehati.
Mlinar se je popraskal za ušesom: sKamenito srce imate!« Naposled pa je le prinesel denar, toda ne lepih tolarjev .ampak same groše in umazane, zelene novčice. In kar izpod rok mu ni hotel iti denar. Pn vsakem novcu je stokal. Neznanec je vzel denar in ga vtaknil v mošnjiček. Tega pa je izročil kramarju, ko je mlinar odšel v hlev, da bi osla privezal. Kramar je bil pošteno presenečen. Zahvaliti se je hotel, toda tujec je dejal: »Nič ne govoriči. Devet tolarjev sem ti obljubil, dam ti pa še desetega za strah. Zdaj pojdi v hlev in poglej, kaj počenja mlinar. Če bo po meni vprašal, reci, da sem že šel.«
Zadovoljni kramar si je natovoril krošnjo na rame in krenil v hlev, kjer je bil že osel privezan pri jaslih. Mlinar sam mu je natresel na tla listja in prinesel otep dišečega gorskega sena, ki mu ga je stresel v jasli.
Kako pa se je kramar začudil in mlinar prestrašil, ko je osel seno postrani pogledal, zmajal z glavo, pihnil sapo, odprl gobec in rekel z globokim glasom: »Ti človek božji, ti mlinar, ti — zelo mi je žal, toda sesesena ne maram! Jem samo kukukuhano in pepepečeno!«
Mlinarja je obšla groza. Skočil je iz hleva, da je skoraj kramarja podrl, in začel kričati: »Hudobec je v hlevu! Kje je ničvrednež, ki mi je to čarovnijo prodal ?«
»Je že šel!« je vzkliknil kramar in se zdaj prav tako smejal mlinarju, kakor prej mlinar njemu.
Mlinar pa je sklical vse ljudi iz okolice in neprestano kričal o govorečem oslu. Ker ni prišel daleč svet, kaj takega še nikoli ni slišal. Ljudje so mislili, da je pijan. Zato jih je vse odve-del v hlev, da bi jim osla pokazal. Toda ko so prišli tja, so dobili k jaslim privezan otep slame in mlinar se je še bolj prestrašil. Pa še vsi so ga za norca imeli.
Kramar pa je šel svojo pot in ves čas blagoslavljal gorskega duha; iz srca je privoščil škodoželjnemu mlinarju lastno škodo in jezo.

Dragi stric! Zelo rada berem »Mlado Jutro«, zato sem si mislila, ko sem brala razpis novega natečaja; morda se spomniš tudi mene s kako lepo knjigo! Če bi imela denarja, bi kupila mnogo hiš. Eno bi podarila svojim staršem, da bi imeli na stara leta zavetje. V drugi hiši bi naredila zavetje za uboge sirote, ki nimajo staršev. Tretjo hišo bi podarila tistim sirotam, ki imajo slabe starše. Vse drugo bi pa dala beračem in brezposelnim, da bi bili obvarovani bližajoče se zime in te nesrečne krize. Lepe pozdrave Ti pošilja izpod bele Pece Zori ca Govejšek, uč. V. razr.
Črna pri Prevaljah.
Dragi stric Matic! Tvoj natečaj je zdramil tudi mene, da Ti napišem, kaj bi storil, če bi smel. Veš, naš ata ima delavnico. Tu večkrat gledam, kaj vse napravijo iz železa. Najbolj mi je všeč, če tali svinec ali pa kositer, ker tako lepo teče. Pa si mislim, ako bi smel in bi bil brez nadzorstva, bi se zaprl v ko-vačnico, gonil bi meh, da bi iskre letele na vse strani, potem bi pa vlival kovance kar po 50 dinarjev. Ko bi jih veliko imel, bi jih nesel atu, vem, da bi jih bil vesel, ko zmerom tarna, da ni denarja. Lepo Te pozdravlja
Franc Vojvoda, uč. IV. razr.
Bohinjska Bistrica.
Dragi stric Matic! Rada bi bila deležna nagrade pri Tvojem natečaju. Zato Te prav na skrivaj vprašam, kakšno mazilo je potrebno za mažo pri kolesu sreče, ker ako bi smela storiti, kar bi hotela, bi se potrudila, da si to mazilo na kak način priskrbim, da bi Ti kolo sreče dobro namazal, tako da bi bila izžrebana za nagrado. Srčno Te pozdravlja Cvetka Vojvoda, uč. V. razr.
Bohinjska Bistrica.
Če bi smela storiti, kar bi hotela, bi se takoj odpeljala v Ljubljano po Tebe, dragi stric Matic. Hitro bi sedla s Teboj v letalo, železni ptič bi naju odnesel visoko med sinje višave. S seboj bi vzela mnogo lističev z napisom: »Na aeroplanu se vozi naš ljubi stric Matic.« To bi Ljubljančani gledali in Jutrov-čkom bi kar sapa zastala od zavisti, ko bi videli, da si me vzel s seboj. Polete-
la bi tudi v Italijo. V Rimu bi si ogledala papeža, cerkev sv. Petra in Pavla, potem bi pa ozmerjala tiste Italijane, ki imajo toliko naših bratov v suženjstvu. Tudi v Afriko bi poletela, kjer bi občudovala zamorce. Nazadnje bi se pa s Teboj po bližnjici vrnila skozi Indijo, Afriko in Avstralijo nazaj v našo ljubljeno Jugoslavijo.
Mija Jerele, uč. n. razr. mešč. š.
Škofljica.
Če imel bi aeroplan
Če imel bi aeroplan, z njim odfrčal bi v nebo. Na nebeška vrata bi potrkal in poprosil prav lepo:
»Dajte, dajte meni srečo, da na zemljo jo ponesem, da med bedne in nesrečne po zemlji jo potresem!«
V nebesih bi mi dali mnogo, mnogo sreče, da z njo napolnil bi kar tri velike vreče.
»Lepa hvala, dragi Bogec!« bi zahvalil se lepo. In h-= i — z aeroplanom bi ocLrčal na zemljo.
Frčal bi iz kraja v kraj in vsakomur, ki bi me prosil, polne žepe, polne kupe sreče bi natrosil!
Bojan Vandot, uč. IV. razr.
V Ljubljani, Pred Škofijo 14.
Listnica uredništva
Cv. V. iz B. Bistrice: Tvoj spis bomo čim prej priobčili, med tem ko rebusa na žalost ne moremo porabiti.
M. J. iz Škofljice: Stric Matic pravi, da res ne ve, ali si Ti napak zapisala svoje ime, ali je pa imel tiskarski škrat prste vmes. Saj gotovo poznaš omenjenega gospoda — z njim se na žalost ni moči prepirati.
Milica J. v Sodražici: Da, preplavanje niagarskih slapov je prepovedano, medtem ko je preplavanje Rokavskega preliva dovoljeno, ker je mnogo manj nevarno.
Danilo Gorinšek:
Na vrtu
Na vrtu je pomlad cvetela — ej, nagelj, lipovka, jasmin, presrečen tam dejal je oče: Ti moj edini, zlati sin!
Zdaj je jesen' in listje pada, že davno oče v grobu spi, na vrtu sin je, listje grabi, v očeh se solza mu iskri...
Dobro si oglejte tole sliko
Kaže nam gospoda, ki dela z desno nogo in dfesno roko istočasno vodoravne kroge v zraku in sicer v nasprotnih smereh. Delate to tudi lahko z levo no-
raj v nasprotnih smereh, to je z roko proti desni, z nogo proti levi.
Kvadrat I
1 R	E	3 K	4 A
2 E			
3 K			
4 A			
1.—2. oseba iz Sv. pisma, 3. močvirska evotica, 4. barbar.
Rešitev zlogovnice
copate — dežnik
Manica:
Koliko jih pride...?
Zadnjič sem vam pravila o teti Ošpe-ti, ki ima sicer zelo rada otroke, vendar jim pa takole za kratek čas tudi rada nekoliko ponagaja s kakšnim zvitim vprašanjem ali uganko. Poslušalčki ji tega ne zamerijo, saj vedo, da ima teta celo v svoji nagajivosti dober namen, ki tiči v tem, da uči mlade glavice misliti. Včeraj, ko je imela spet precej drobljančkov okoli sebe, jim je nastavila tole računsko nalogo:
»Otroci.« je rekla, »poznam nekega ciganskega očeta, ki je zelo obdarjen z otroki. Ima namreč kar petnajst sinov, torej več kakor prstov na rokah. Zdaj pa natanko izračumite, koliko ci-gančkov pride očetu na en prst!«
Danes teden vam, ljubi Jutrovčki, povem, kako so izračunali otroci in tudi, kako je izračunila teta. — Kako pa bi, na primer, to računsko nalogo rešili vi? Poskusite!
Manica:
Uganka
Rešitev Mesarjev očka je stopil v ledenico, stisnil v pest košček ledu in se hitro vrnil na travnik pred hišo. »Zamiži,« je rekel Maticu. Matic je zamižal, očka pa je toliko odprl pest, da so drugi otroci videli kos ledu, ki ga je nato zelo urno potisnil Maticu v žep, potem pa je obrnil dečka proti solncu. Kmalu je Matic začutil po životu mrzlo mokroto in ko je prestrašen segel v žep, je bil ta že prazen.
Sestavljalka
Rešitev
v /
£.-V
Iz petih štirikotnikov in osmih trikotnikov sestavljen štirikotnik.
Rešitev uganke Pav.