Štev. 20. Cena edne številke dinar Poštnina v gotovčini plačana. 18. maja 1924. Leto XI. Glasilo Slovenske Krajine Prihaja vsako nedeljo. Cena Novin na celo leto je: doma 20., v Ameriko 80 Din. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 Din., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M. List vsaki mesec Naročniki M. Lista dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin na za polovično ceno, letos za 5 Din. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm. „Vredništvo i opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“. Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih. Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din., više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči ¼, ½ ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo „NOVIN“. Slovenskoj mladini. Šesto leto že živemo Slovenci v novoj, narodnoj državi. Nebrojno živlenjskih pitanj je odprtih pred nami. Spremenole so se ne samo naše državne razmere, nego tüdi kul.‘urne, verstvene i drüžabne prilike so postanole inačiše. Samo Zvünešnja vučenost dvajstpgíi stoletja se je ne obnesla. Vse išče nove poti, kak naj dosegnemo zbogšanje položaja. Zato se kaže na vsej krajej človečega delovanja preosnavlanje, novo živlenje, novo delo. Vse kaže, da stojimo pri začetki novih časov, ki odločijo za dugo naprej srečo ali nesrečo narodov. Kama se napoti to razvijanje, bo odvisno v velikoj meri od mladine. Z osvedočenjom, da je v mladini bodočnost, pozavlamo vso slovensko mladino na mladinskiva dneva v Maribor, Za dekle 9. i 10. avgusta 1924 — Za dečke 23. i 24. avgusta 1924. V tej dnevaj bomo zabijali fundament za bodočnost, preglednemo v narodovo minolost, natenko premislimo, ka terjajo od nas zdajšnje razmere, pogledamo pa tüdi z mladinskim vüpanjom na delo, štero nas čaka. Vsaki vekši napredek narodov se opira na moč tistoga mišlenja, štero v sebi nosimo. Zato se potrüdimo, da zdrüžimo vse verske, prosvetne, narodne i obče človečanske vrednote našega lüdstva v edno živo enoto, štera bo edna vodilna, velka vküpna miseo prerojenoga i slobodnoga slovenskoga naroda. Ar je vera glavna miselna moč naše slovenske kulture, zato bomo mladino prenovili v verskom dühi. Y< veri so neizčrpjive vretine za düševno i telovno zdravje našega lüdstva, katoličanstvo je bistveni deo Slovenske narodne izobrazbe. Zato obnovitev katoličanske misli v narodi telko zadene kak obnovitev naše Slovenske narodne kulture. Zato je samo ob sebi verska miseo glavni deo našega programa. Z ednim ž njov pa ščemo podignoti tüdi narodove kulturne, drüžabne i verstvene moči. V tom zapopadki si postavimo plan za verski prerod posamičnoga človeka i cele drüžbe, za prosvetno podignete lüdstva i države. Znajoč pa, da vsaka preobrazba človeče drüžbe {zvira iz obnovlenoga drüžinskoga živlenja, zato posvetimo vso skrb Obnoviti drüžin. V krščanskom dttišinskom živlenji poiščemo klice tiste, denešnjim Človečim srcam tak jako potrebne krščanske lübezni, štera edina more omiliti os-tročo vsej lagojih verstveni i drüžabnih nasprot-nosti našega časa. Natenko moramo premisliti pitanje mladinske vzgoje i prosvete. Kelko de mogoče, moramo tüdi priti na očivesno v čem i kak naj se mladina izobražüje, da bo Izobrazba odgovarjala prilikam 20. stoletja, v šterom živemo. Korlna najlepše raste na rojstnoj zemli i v domačem zraki. Zato postavlamo ves svoj mladinski program na podlago Slovenske preteklosti. Poglobiti se bomo v narodovo zgodovino, v njegovo düšo, čütenje njegove navade i šege, presoditi bomo, kaso snovall naši najvekši možje Prešéren, Slomšek, Mahnič, Krek, dabömo znali, ka je slovensko Jedro, pravo domače i Zdravo. K tomi privze-inemo tüdi to, ka je pri drügih narodih dobroga. Velko delo nas čaka, da je zvršimo. Celih jezero let smo se razvijali pod tühincami, i le z zvünrednimi težkočami so naši predniki pribojüvali i obvarvali to, ka ma naš narod samo-svojega. Tühinci so nas silili, da smo stoletja hcdili po njihovih potaj; zdaj, v novih okolščina^ pa naj obvala program Slovenske kulure.' Pod zastavo toga programa ščemo zbrati slovensko mladino, posebno s Štajerskoga. Prekmurja i Koroškoga: tisti rod, ki je nájveč trpo pod tühinskim pritiskom. Tü najbole čütimo potrebčino novega miseonoga programa, šteri naj podežge ne samo slovensko, nego tüdi našo bratsko hrvatsko i srbsko mladino i kakti novo valovje prenovi jugoslovanski rod, da se v istini spela zbüjajoča pesem velkoga pesnika „Ilirije oživlene“, — Valentina Vodnika: En zarod poganja prerojen ves nov. Pripravlalni odbor za mladinskiva dneva v Maribori: Ivan Bogovič, Micika Črček, Adolf Dostal, dr. Josip Jeraj, Marko Kranjc, Milka Pihlar, Ivan Prijatelj, Alojzij Rezman, Jože Stabej, dr. Ivan Tomažič. Govor narodnoga poslanca Jožefa Klekl na 66. seji nar. skupščine marca 30. V drügi rob zadenemo pri proračuni ministerstva za agrarno reformo, če pogledamo upravne stroške i materialne izdatke toga ministrstva i v, tretjega, gda se müdimo pri njegovih potrtih stroških. Pri prvih "dveh ne najdemo nikše spe-cifikaciie, razdelitve, če n. pr. pogledamo postavka za kürjavo, razsvetljavo itd. ne najdemo nikše razdelitve. Potrebno pa je, da se iz proračuna jasno vidi, kak se porabla s težkimi žülji zaslüženi penez našega siromaškoga delavnoga ljüdstva. Te jasnosti v našem proračuni nej. Zakaj se označüjejo postavka samo sumarično (sküpno brez razdelitve) kak: za čiščenje, kürjavo, razsvetljavo itd? Moglo bi biti spe-cificirano (razdeljeno), koliko je peči koliko je potrebno drv, moglo bi biti specificirano, da znaša kilometrina toliko i toliko itd. Če bi bili izdatki tak specificirani, potem bi se z lehkotov mogle dognati reelne (prave) potrebščine i materielne izdatke i bi se lehko vršila potrebna kontrola. Ka se tiče potnih stroškov, vidimo tű takšo višino, da se zagreznemo. Po partiji 2587 potroši ministrstvo v Belgradi na potrtih stroških 140.000 dinarov -f 70.000 dinarov, sküpno tak 210.000 dinarov. Direkcija i agrarni uradi pa potrošijo, kak nam kaže partija 2593 b, v i g 700.000 + 1,500.000 + 850.000 dinarov, toje sküpno več nego 3 milijone dinarov. Ministrstvo za agrarno reformo samo na potnih stroških porabi ne računši pri tom prevoznih stroškov, nad 3 milijone dinarov. Iz toga bi človek mogo sklepati, da je to ministrstvo stalno na potüvanji. Po mojem mnenji to ministrstvo ne nosi pravoga naziva, (iména) nego bi se moglo imenüvati mesto ministrstvo za agrarno reformo, potüvalo ministrstvo. Pa dobio! Ne bi ugovarjao proti velikim potnim stroškom, če bi ti potni stroški prinesli zemlje vrednomi i potneb-nomi malomi človeki kakše pravice, kakše koristi (hasek). Toda mi vidimo, da kljub tomi prevnogomi potüvanji, dobrovoljci neso dobili zemlje, kak nam to kaže pred kratkim vložena interpelacija demokratske stranke. Pred kratkim sem bio na udruženja, dobrovoljcev v Belgradi gdé mi je samo vodstvo tožilo, da še mora izvršiti revizija pri razdelitvi zemlje, ar so dobili zemljo ljüdje — manjacje — odeti v plašč dobrovoljstva, ki pa ne so nikdar videli solunske fronte, niti kakše drüge borbe. (Zezavi: Čüjmo, čüjmol Poslanec Škulj: Tak je! To je istina 1 To je sramota). Ministrstvo za agrarno reformo potroši milijone na pptnin stroških i sad toga je, da dobijo zemljo tisti, šterim ne pripada, ne dobijo pa zemlje Hrvatje i Slovenci, ne dobijo zemlje tisti naši državljani (Madjari, Nemci), ki so toti tüje narodnosti a so sirote i so zemlje potrebni, ali je pa konči ne so dobili v zadostnoj meri. (Dale). NEDELA. Po Vüzmi IV. Evang. sv. Janoša XVI. 5-14 Jezuš nanzani svoj odhod v nebo i kara vučenike, zakaj se ne brigajo za to kama On' ide. Ar se je napoto v prelepe i.neskončno sladko prijetno nebesko domovino, štero nam je po tak britkom i mučnom trpljenji odpro, je vreden vsaki karanja, ki se ne briga za njo. O mejmo mi tüdi to ljübezen do sebe t svojih domačih, da sebe i nje pokaramo, ka mo več mislili na nebo. Ljübézen do bližnjega.*) Gda je to čüo Nicefor, je bežao k Lapriciji, se vrgeo pred njim na kolena i proso: — Lap-ricij, sveti dühovnik boži, pri lübezni do Jezuša za šteroga boš dao življenje, odpüsti mi zdaj razžalenje, štero od srca Obžalüjem I — Nego glel, kak močno se je vkoreninilo Odürjavanje v dühcvnikovom srci! Obraz njemi ie potemneo i oči je obrno v kraj od prosilca. Samo mrzlo je pravo: Moli za mene 1 — Nicefor pa je čüto, da v tej rečaj šče nega lübezni. Ka včini ? Gda pelajo mantrnika v smrt, beži pred sprevodom naprej, da bi Lapricija že čakaó na moreči. Potom se prerine skoz vnožino, se tam pa vrže pred dühovnikom na zemljo i prosi: — O ti, šteri iz lübezni do Boga aldüješ živlenje, spre-guči zavolo Kristuša tüdi meni prijazno reči — Tak prosi ednok, dvakrat. Lapricij pa napravi obakrat užaljen, zamerliv obraz i zamahne, z rokov, kak da bi šteo praviti: Idi mi s poti! — Zdaj pa poslüšajte konec 1 Obsojeni že kleči, se že pripravla, da sprejme smrtni vdarec í dobi večno krono . . .4roa pogleda na rablja (človek, ki izvršuje smrtno Obsodbo, Op.) i vidi v njegovoj roki meč, začne trepetati ... Rabel] zdigne roko — en sam zdihaj: Jezuš! Jezuš! — bi zadostüvao i pred mantrnikom bi se odprla nebesa —. Pap čüj! Lapricij pita s slabim glasom, či si more rešiti šče živlenje. Odgovorijo njemi, da šče, Či vero zataji i aldüje kadijo Jupitri. I o groza! Nesrečni dühovnik izgóvori strašno kletev, odpadne od Boga i moli bolvana. Razvežejo ga i z divjim, zaničlivlm smehom ga odpelajo z mórišča . . . Toda ka se zdaj šče pripeti! Nicefor, šteti je vse to vido, skoči iz vnožice i pun hrepenenja, da bi dosegno krono štero je vrgeo od sebe Lapricij, zakriči z močnim glasom: Jez pa áioiim Jezuša i zaničüjem vaše bolvane 1 Jez pa na glas spoznavam vero, štero je te zatajo 1 'Tü so moje prsi, tű je moj šinjek 1 Usmrtite me t... I kričao je s telkim osvedöčenjom, s takšovkmočjov, da so ga istinsko zgrabili rga brez vsakše obsodbe vmorili, _v tom da jgčvero spoznava^. . . *) Predga dr. M. Opeke stolnoga kanonika v Ljubljani. Izdala tiskarna Ničman v Ljubljani, 2 NOVINE 18. maja 1924. Glasi. Slovenska Krajina. Firmanje v Dobrovniki. V slabom vremeni so se pelali mili hercegpüšpek iz Lendave v Dobrovnik v pondelek, 4. maja. Sprevajali so, jih kak pač po celoj flrmanskoj poti sledeči gospodje: dr. Fr. Tomažič, stolni dekan, Fr. Umek, njihov tajnik i po lendavskoj ešpereši}! Straus Florijan, č. kanonik, ešpereš, pleb. z D. Lendave. Vse vogrske vesnice so postavile slavoloke, gde so se Prezvišeni skoz pelali, celo Žitkovci so meli 3 slavoloke, čeravno so oddaljeni od glavne ceste i nej skoz njih se pelali višji pastir. Najlepši slavolok je bio postavljen v Dobrovniki pri cerkvi. Prezvišenoga so pozdravili: vu imeni občine tajnik občine, g. Preininger Janoš nadvučiteo, v imeni dóbrovničkih Slovencov Horvat Izidor vučiteo, nadale še Šolska mladina. .Dühovčina je po predpis! pri cerkvi čakala na višjega pastira i vnožina naroda, šteri je z najvekšim poštüvanjom sprejeo slovenskoga püšpeka, Čeravno je pő večini bio madjarskega maternoga jezika. To se ma pripisati gorečnost! tamošnjega g. plebanoša, Volper Pavla, ki je z predganice opominao svoje farnike, naj lepo sprejmejo višjega pastira. Ar je grozno dežilo, se je firma vršila v cerkvi, a v najvekšem redi. Kratek nagovor so držali tű č. kanonik Straus, ki so se v imeni Prezvišenoga zahvalili farnikom za lepi red i sprejem. Firmanih je bilo okroglo 900. Od gostoljübnoga stola g. plebanoša so se višji Pastir taki podali, kak jé henjao dež, v Bogojino, da v toj prvoj Čisto Slovenskoj fari dolnjelendavskoga okraja podelijo mladini svestvo svétoga pbtrdjenja. Cerkvena vest. Č. g. Vinter Jürij so napravili v Maribori Plebanoški izpit z najlepšim uspehom: z odlikov. Oni so prvi dühovnik Slov. Krajine, ki so delali v novoj püšpekiji izpit (eksamen). Gda njim iz srca Čestitamo na uspehi, njim Želemo, da njim Izpit hitro odpre vrata fare, štere farniki do tak dobre düše, kak prvovrsten je njihov izpit. Firma v Bogojini. Vršila se je 5. maja v tork. Zajtra je ešče dežilo, ali sledkar se je vreme pobolšalo i dalo velikoj bogojanskoj fari, štera ma malo cerkvico, priliko, ka se je sv. firma vöni lehko opravila v najjakšem redi. Vöni $0 slüžili Prezvišeni tüdi sv. mešo. Šolska mladina je dugo vremena prosla svojega ijfibi-telja, dragoga Jezuša za lepo vreme, i ne zaman. Poslühno jih je.. Bogojanska fara je Prezvišenoga sprejeía sijajno. Od Dobrovnika do Renkovec cela fara pač je bila (»kinčana s slavoloki i z'vejom. Posebno lepi slavolok je stao pred farofom z napisom: Salve, salve sacerdos mag-nus (Pozdravljen Višji Pastir) šteri je delan po načrti g. Bajleca vseučelišnika, domačina, ki se vči v Ljubljani za stavbenike. Jahačje v narodnoj noši, ki so se jezdiü z ognjegasci i Orli, so zbüdili posebno pozornost. Bele hlače, robača (srakica) kak so se nosili še pred kratkim na Dolenskom naši očaki, se je jako pripravila na konji. Cela fara z Orli z ognjegasci se je pre-čistila z rok PrezviŠenega v tork i sredo. Prezvišeni so predgali tű od pomena njihovoga obiska i firmali okroglo 700 düš. Maja 6. jih je cela fara sprevodila do törjanske fare i se tű genljivo poslovila od njih. Na slavoloka bogo- janske fare so se te lepe reči dale čteti: Na meji fare: 1. Srčno pozdravljen od občanov prve Slovenske občine. Blagor mu, ki pride v imeni Gospodovem. 2. Blagoslovljen, ki prihajaš v imenu Gospodovem. Duh modrosti, pravičnosti i ljubezni naj te spremla. V občini samoj1. Bog Vas sprími vredni naslednik sv. Cirila i Metoda. Postal si naš, mi pa Tvoji. 2. Raduje se stara Panonija Tvojemu prihodu, Slovanski Kristušov namestnik. Z Bogom naš nadpastir. 3. Bog Vas živi! Hvaljen Jezuši Salve, sacerdos magnusl Bog blagoslovi Vaše delo za vero i narod. Pri teh slavoloka je sprejeo Prezvišeni srčne pozdrave od občin, od g. vučitelja Karnera, šolske dece, Orlov itd. Prva Slovenska fara v Slov Krajini je napravila na g. hercegpušpeka najglobši vtis., sprejela ga je s svojim plebanošom, g. Bašša Ivanom zaistino veličasno. G. Jožef Klekl nar. poslanec i vreditelj našega lista je pri priliki sv. firme v Črensovcih imenüvani od prezvišenega gospoda knezoškofa za dühovnoga svetnika (szentszéki ülnök). Prezvišeni gospod hercegpüšpek so to imenüvanje zvršili na poseben slovesen način, kak so sami pravili i tüdi v dekreti napisali za volo njegovoga dela na poli düšnopastirstva, potom za njegovo trüdapuno i nesebično delo pri Marijinom listi, pri Novinaj ino tüdi za volo krščanskoga dela v državnom spravišči, štero opravla kak narodni poslanec. Vsi düševni 1 strokovni sodelavci kričimo, pri toj priliki našemi voditeli prisrčen Bog živi! Na vnogo leti I. B. Dol. Lendava. Pri nas se je preminočo nedelo, to je 11. maja vršila prvikrat slüžba boža v slovenskom jeziki. Cerkev je bila puna slovenskoga lüdstva, posebno iz Hotize, Kota, Kapce i Lendavskih goric; pa tüdi gospodov slovenskih uradnikov je bilo dosta navzočih. Ob 9. vöri so stopili g. Kaplan Lejko na predganico i čteli sv. Evangelij v našem domačem slovenskom jeziki: Vse je gledalo na predganico, smehljaj veselja je zaigrao na obrazih vseh i skuze radosti so polele vnoge, posebno starejše lüdi, gda so čüli prvikrat svoj mili slovenski jezik iz predganice. Čüda se je vidila to vsem, ar jih je vnogo mislilo, da je slovenski jezik že mrtev za lendavsko cerkev, ar tüdi že najstarejši lüdje več ne pomnijo toga i tüdi se ne spominjajo, da bi jim očaki gda pravili, da so čüli v lendavskoj cerkvi slovensko predgo, slovenske pesmi i slovensko molitev. Od zdaj naprej bo vsako nedelo i svetek ob 9. vöri slovenska slüžba boža. Želeti bi bilo samo, da bi tüdi što orglao i da bi se slovenska inteligenca bole vdeležüvala te meše že zavolo dobroga zgleda i spoštüvanja do slov. jezika. Zdaj v nedelo de pa ešče posebno lepo, ar bodo spevali pri meši dijaki sedmoga gimnazijskoga razreda, ki naredijo v soboto i v nedelo izlet iz Maribora v Dolnjo Lendavo. Na Martinišče so dali v Dinarah: Ivan Kerec Otovci 120, Aná Ciglar M. Petrovci 10. Jožef Bakan nabrao v Dokležovji 267.50, Mikloš Jančarič nabrao v Noršinci 102.50, Alojz Puhan nabrao v Tešanovcih 80.75, g. Keresturi, župnik na Cankovi so dobili od svojih farnikov 222.50, g Horvat, katehet v sobočkoj fari 536, Kolar Janoš nabrao v Nemčovcih 42, Franc Lovrenčič, trgovec Iz Štrigove poslao 60 Dinarov. Veržej. Kak vsako leto tak tüdi letos bomo slovesno obhajali sveteh Marije Pomočnice. To bo 25 maja. Pontifikalno (škofovsko) sv. mešo do.meli na prostom veleč, g. dr. Tomažič iz Maribora. Oni do tüdi vodili procesijo popoldne. Odvečera po prošeciji se pripelajo m. g. hercegpüšpek od firme z Tišine sem. Premeščen je na lastno prošnjo g. Benkovič Arpad, vučiteo iz Bogojine v Ženavlje. Želemo njemi vnogo uspeha. Pozdrav vojakov. Prav srčno pozdravljamo svoje ljübljene domače i znance vojaki, ki se vežbamo (mujstramo) za našo domovino i slüžimo našega prvoga králja Aleksandra. O kak radi bi bili z vami pri blagoslavlanji zvonov i pri sv, férmi! A ár smo nej bili mogoči..Vas prosimo: molite za nas Boga, gda zaslišite vaših zvonov glas: Huber Alojz, Žabot Štefan, Donko Štefan, Žižek Matjaš iz D. Bistrice, Godina Janoš, Lonec Matjaš, Hozjan Matjaš iz Žižkov, Gomza Ignac iz G. Bistrice, vojaki 24. pp. Firma v Türnišči. Z Bogojine so prišli prezv, knezoškof v veliko faro törjansko v sredo zajtra, maja 6. Sprejeli so jih na farnoj meji v Renkovcih jshači z törjanske fare i jih pelali do farofa, gde je bio sprejem. V Renkovcih med potjov jih je pozdravila s šopkom renkovska mladenka, v Törnišči pa g. vučitela Reboj i Horvat, te drügi domačin, Vojkovičcva deklica še nešolarka, Rousova šolarica v imeni pevskoga zbora, Kolenčova Ančika z Gomilic. Velikanska procesija je odtec sprevajala Prezvišenoga v cerkev, gde ga je čakala dühovščina. Tü je bila sv. meša i predga. Prezvišeni sö predgali od pomena njihovoga obiska, razložili obted molitev za pokojne, se spomrli sv. Andraša apoštola svojega Patrona, ki je v našoj novoj domovini prvi glaso tam' doli v Makedoniji Kristušov evangelium. — Jako lepi venec z meteka so splele farnice, šteri je ljübeznivo obimao celo veliko cerkev, posebno lepo je bilo pa svetišče. Pevski zbor je dobro zvršo svojo nalogo. Te den so" pristopili dečkeci k firmi. Drügi den pa deklice, obojih okroglo 1500. V četrtek so Prezvišeni predgali od rnajniške pobožnosti i lepo razložili tevi sladkivf reči: Zdrava Marija. Lüšno so se smejali višji paster, gda so njim vlč. g. plebanoš Sakovič pbvHali, kak so presoditi njihovo predgo. Tej so po predgi si zgučavali z g. plebanošom i njim pravili: _ vse smo razmeli, samo to ne „use.a Na Kranjskom najmre „v“ zgovarjajo za „u.“ To so tömiáčarje samo nej razmeli. Pobožnost farnikov se je jako dopadnola Prezvišenomi. V četrtek Zaodvečara so se odpelali nazaj v Lendavo ioned potjov si ogledali cerkev v V. Polani, lepo melo požrtvovalni Polančarov i sad neotrüdljive gorečnost! g. pleb. Sakovič Jožefa. Do Kapce so jih sprevodili konjenik! türjanske fare, se tű poslovili od njih. V petek 9 je bila dühovniška konferenca v D. Lendavi, pri šteroj so bili nazoči dühovniki lendavske ešperešije. Ta je trpela dobre tri vöre i Prezvišeni so ljübeznivo poslüšali vse žele naše dühovčine. Odhod z Lendave v Črensovce. V petek 9. popoldne knezoškof okoli pete vöre so se pa odpelali v Črensovce, da tü drügi den Fabijola ali Cerkev v katakombah. II. Boj. „Pred lüdmi zaprem oči i pred vsemogočnim Bogom je na novo odprem, zožmirim pred jezerami lüstva, šteri bodo v gledališči, svoji klopi čemerno i zaničüvano gledali na mene i odprem je v lepoti tistoga nebeškoga sunca, v šterom se svetijo i bliskečejo naše oči. Šebeščan le povej mi, či si ne podstopim preveč! kda mislim, da bom že vütro — ali čüj v törmi že stražar kriči polnoči, — da bom že dnes vživao vse to!“ „O srečni Pankracij, kak že naprej občütiš pridoče veselje!“ „Šebeščan, oglasi se nanovo mladenec, ti si ešče ne spuno svoje oblübe; svojih skrivnosti si mi ešče ne razkrio; zadnja prilika je zdaj, le vse mi povej !“ „Ali se ešče zdaj spominjaš tiste skrivnosti? O kak se je pa ne bi; tisto noč, gda se je v Tvojoj hiši zbrala drüžba, si mi pravo, da ešče te nikaj zadržavle pred zaželjenov smrtjov za Kristuša i nedavno si mi ne šteo povedati, zakaj me pošilaš v Kompanijo; pravo si mi pa, da je oboje nikša skrivnost, ka pa si jaz ne morem raztolmačiti.“ „V istini je oboje edno. Jaz sem oblübo vörno skrbeti za tvojo srečo. Vido sam, kak hrepeniš po mantrniškoj smrti, pa zapazo sam tüdi tvoje ognjeno srcé i sam se bojao, da te ne bi tvoja mlada krv zapelala v kakše nepremišleno dejanje, štero bi oskrunilo tvojo düšo i bi skalilo čistost tvojega želenja po mantrništvi, če tüdi za malo, kak lehka sapica porosi lepo oglajeno oceo. I, ár sem želo, da se ti ne pomaže niti eden list tvoje mantrniške korone, sem skleno, krotiti svoje želenje po smrti tolko časa, da tebe vidim brez nevarnosti. Ali sem včino prav?“ „Predobrotlivi si bio do mene, lübi Šebeščan. Zaistino velkodüšnoga si se skazao! Pa zakaj sem mogeo iti v Kampanijo?“ Če te nebi poslao z Rima, bi te čisto gvišno zgrabili, ár si raztrgao casarski razglas, ali pa tüdi, ár si razžalo sodnika na njegovom sodnom stoci. Gvišno bi te obsodo i trpeo bi za Kristuša, pa ne zato, ár si krščenik, nego zato, ár si prestopo državne zakone i si se puntao proti casarovoj voli. Takša obsodba bi ti pa ešče pri poganaj dala velko čast. „Le poglejte, kak batriven mladenec je“ bi si gučali i što zna, če se tüdi tebe nebi poprijela kakša gizda. Ta čest, vmreti samo zato, ár si krščenik, bi ti najbrž vujšla !“ „Istino gučiš,“ pravi Pankracij i postane repeči! „Kda sem pa vido, da so te zgrabili,“ nadelüje Šebeščan „kda si svojim trpečim bratom doprnašao dela smilenja, kda sem te vido zvezanoga, kak navadnoga razbojnika i kak so te vlačili po vulicaj, te lüčali s kamenjom i te sramotili kak drüge vernike; kda sam vido, da so te zato obsodili, ár si krščenik, i ne zakaj drügoga — tistokrat je bila spunjena moja dužnost, niti s prstom se nesam več geno, da te rešim.“ „O kakša lübezen, kakše srcé!“ je zdihavao mladenec i svojo glavo naslono na vojakove prsi. „Šebeščan“ ga nagovori za kratek čas, „le to mi ešče oblübi, da boš dnes, do zadnjega blüzi mene i da daš mojoj materi glas moje zadnje vole!“ »Bom, če me bo ravno življenja koštalo; ve dugo že nebova ločeniva, dragi Pankracij!" Medtem njima dijakon naznani, da je vse pripravleno, da se opravi sv.-meša v vozi pri roba}. Kda se obrneta se Pankracij začüdila. Na zemli je ležao dühovnik Lucijan v krvi, da se niti vzdignoti ne mogeo več. Repárat njemi je prestro na prsa 3 prte, kak na oltar; na to je položo krűh i poleg držao kelih z vinom. Drügi so pri glavi malo vzdigno!! svétoga starčka, da je s knige molo molitve i darüvao i posveto po navadnoj šegi. Nato.su pa po vrsti stopali k njemi i prijemali zadnjo sv. večerjo, skuze zahvalnosti se so njim svetite v očej. Po posebnoj milosti je bio'Lucijan z ednim mantrnik i oltar. Nastopilo je vedro i mrzlo jütro i sunce se je blisketalo po lepih cerkvenih streha) i po drügih velikih hišaj i Se obleklo v Svetešnji obleč. Tüdi lüdje so se oblekli v lepo obleko i vulice proti Fulvijovom borišči so bile nabite lüdi, ki so šli gledat krvavi boj. Vsaki si je seo na svoj prostor, šteroga njemi je označila numera na vstopnic! (cedi!) i naglo se je napunilo to Velikansko poslopje z lüdmi; vrsta sedežov se je vzdigavala nad vrstov polkrogi, da ne bilo viditi drügoga nego glavo poleg glave. I kda se je nepregledna vnožina začela gibali, se je človeki videlo, kak da bi se mogočno Židovje samo zi-balo se pa ta.” Na konci je prišeo k Igram casar sam z velikim bogastvom i mnogimi sprem-Ijevalci; Zakaj, kak njegove podložnike, tak so 3 NOVINE 18. maja 1924. tüdi njega veselila krvave igre i tüdi njegovo oko se je vzradostilo nad mantranjom i mesarjenjom nedužnih krščenikov. Veselica za veselicov... i mnogi so" bili naglo vmorjeni, Vnogi ranjenci so pa mogli prelevati svojo krv na beli pesek. Na ednok začne lüstvo kričati po bole divjih i krvavih igraj, poželi se njim nedužnih krščenikov i divjih zverin. Vrnimo se tedaj k našim vjetnikom! Zaran so je odpelali iz voze v nekšo drügo hišo v gledališči, štero so Rimlani zvali „spoliatorium“ i so njim vzeli železje. Šteli so je obleči v dühovniško obleko poganski dühovnikov, ali toga so se z vsov močjov branili, ar itak radi idejo v smrt prostovolno, zato njih ne smejo preobleči v obleko, štero s celoga srca zaničüjejo. Več vör so bili vsi vküp, eden drügoga so spodbüjali i hvalili Boga s svetimi pesmami — na ednok pa stopi med nje Korvin. — Gizdalinsko i zaničevano je pogleda on, ki se povrača z boja, kak zmagalec; stopi pred Pankracija i njemi pravi: „Hvala naj bo bogovom, da je prišeo den, šteroga sem že tak dugo želo. To je bio trüd, boj med nama — što bo zmagao? — Zmaga je moja !“ „Ka praviš, Korvin, da je bio trüd i boj“ ga opita Pankracij. Zaistino, nepretrgani boj je bio! Ti si mi ne dao mira ne po dnevi ne po noči, v sne si plesao pred menov i vsikdar si mi vujšeo, kda sem te šteo zgrabiti. Vsikdar si me mantrao i preganjao.“ (Dale.) delijo sv. férmo. Vesnice lendavske fare so postavile slavoloke, pet novih celo, i jahačje so prezvišenoga sprevodili do zadnje farne vesnice: Hotize. V najslabšem vremeni je veren madjarski T slovenski kat. narod stao pri slavolokah i pozdrávlao svojega višjega pastira, se poslavlao od njega i proso njegov blagoslov. So bile celo ženske, štere so v grozno blato poklekale, naj samo opozorijo Prezvišenoga, da je blagoslovi. Madjar nam je pravo, da niti madjarskega püšpeka neso naši Madjari tak sprejeli, kak našega slovenskoga. I to je Istina. Mili, Pobožen starček so vsakomi globoko v srce segnoli i narod, ki jih je ednok vido, jih ne more več pozabiti. Kak genljivo je. bilo viditi, gda so možje i žene malo dečico držali na rokah, da bi to blagoslovili hercegpüšpek. 1 blagoslovili so vsako. Bi vidili potem blažene obraze starišov, ki so zadovoljno i z genjenim srcom ponavljala .Blagoslovili so mi dete — Megáldotta a gyer-mekemet." — Da so naši Madjari tak lepo sprejeli hercegpüšpeka, ide vsa hvala milcstliivomi gospod! č. kanonik! Straus Florijan!, ki nakeliko so dober dühovnik, so natehko tüdi dober naš državljan, ki delajo za to, da njihovi farniki pogübijo to novo domovino, v štero so po božoj volji prišli. Med potjo v Črensovce so višji pastir poglednoli kapelo sv. apoštolov Petra i Pavla na Hotizi i sprevajao! od jahačov (jezde-cov) Črensovske fare, prišli okoli pojedine večer v deži i blati v Črensovce. Slovenci iz Steeltona Pa. v Sev. Ameriki srčno pozdravljajo vse Slovence i Slovenke v Prekmurji posebno vse čitatele Novin i M. Lista i njim želejo da v vsakšem dobrom deli napredüjejo. — Mi se za pozdrav srčno zahvalimo i Istotak pošljemo z svojega ljübečega srca z blagoslovom pun pozdrav vsem steeltonskim Slovencom i je zagotovimo, da jih ne zbrišemo Iz srca, nego za vse goreče molimo kak vse vroče ljübimo. Vmrli so Cigan Martin, daleč znani mož na Sr. Bistrici. Bili so 24 let sirotinski oča i oskrbiteo kapele i šole vnogo let, večkrat župan i voditeo pevskoga zbora. Meli so vnoge pravde, a krivice včiniti neso meli namena nikomi. Odpüstili so vsakomi i prosili odpüščenje od vsakoga, sprejeli sveto poslednje svestve i merno v Gospodi zaspali. Pokopali so jih domači dühovnik i g. Frančiškan iz Varaždina; sprevodilo jih je vnogo naroda, med drügimi tüdi bivši notariuš g. Anton Grašanovič. Žalüje za njimi brat Ivan i četvero dece. Naj počivajo vu meri, molimo za njih! Gostilničarom v poduk. Ár se večkrat zgodi, da gostilničari ne prijavijo pravočasno veselice i se za toga volo kaznüjejo, mislimo, da je potrebno, da se malo bliže seznanimo s tov rečjov. Točka 30/a i 62 čl. 103 taksnoga pravilnika naime pravita: Oni, Šteri prirejajo predstave ali zabave, morajo to najkesnej 24 vör prlé prijaviti pristojnomi finančnomi oblastvi. Paziti pa morajo, da izvršijo to prijavo med uradnimi ^vörami. Št) ne izvrši teh pojav i ne plača v naprej, najkesnej pa v 24 vörah prle, odrejene povprečne takse, se kaznüje, če je vstop k zabavi prost, prvikrat s trikratnim zneskom povprečne takse, drügikrat s petkratno zneskom** povprečne takse ob vsakom nadalnom primeri pa z desetkratnim zneskom povprečne takse zvün plačila redne‘takse. Gospa našega rojaka iz Filovec, g. Franca Berden, nadvučitela v Stopičah, je mrla preminočo soboto v bolnici v Novom mesti. Njenoj slüžkinji so na ognjišči spadnole špice v vrelo mleko, ka pa je svojoj gospe ne ovadila. Gospa je špila mleko i mrla zavolo zagiftala. —Našemi rojak! izrekamo naše najglobo-kejše iz srca izvirajoče sožalje, — Amerikanci v Bridgeporti so dobro razmili našo milo prošnjo, da bi nam pomagali za Martinišče. Vküp so se zbrali, posebno tist‘, ki so v drűštvi sv. Jožefa, si odebrali šest vrt h možkov šteri so goreče. nabirali. Dva moška, Pücko Števan z Nedelice (v Törnišče Oženjeni) pa Legen Ivan z Gančan, sta nabrala 82 Dolara i smo je že dobili. Dali pa so v Dolarlh: Pücko Števan 5, Pücko F. 2, Pücko S. 1, Pücko J. 1, Premoša F. t, Zver S. 1, Žalig M. 1, Magdič S. 1, Adamič I. 1, Čizmazija J. 1, Štefanec K. Glavač KI. 1, Horvat J. 1, vsi iz Törnišča; Legen 1. 1, Legen Kati 1, iz Gančan; Panker M. E Drvarič J. t, Horvat I. 1, iz Lipovec; Hozjan M. 3, Mertük P. 3, Smej P. 2, Treiber K. 2, iz Odranec; Sobočan S i, Törnar M. 2 Koroša V. 1, iz Gumilic; Bojnec S. 1, Lipa; Zelko M. 1, Hozjan J. 1, iz Polane; Žalman L. 2. Gerlec L. 1, Benko F, E Fencs S. 1, iz Cankove; Ošlaj S. 1, iz Filovec; Zenkovič J. \, Noršinci; Baligač J. E Tratnjek Orša 1, Baligač S. 1. iz Ižakovec; Horvat S. 1, Brezovica; Nežič J. 1, Melinci; Mollar K. 1, Dobrovnik; Matjašec S. 1, od Lipe; Škvore S. T. 2, Osonjak Fr. 1, Horvatsko; Markoja S. 1, Ferčak S 1, z Renkovec; Čanadi B. 1, Mesarič M. L Medjimurje; Pesenik A. L Meričnjak I. L Sodec A. 1. Štajarsko; Kociper S L z Odranec; Nemec Fr. L z Filovec; Ko-čera N. 1, Lesko S. 1, Kovač J. 1, Koletar J. 2, z Vogrskoga; Lajtman N. E Englender J. 1, Brajner S E Feldman N. 1, Židovje; v centrali so dali. Hozjan I. 50. Törnišče; Jerič I, 50, Törnišče; Raj S. 50, Gumilice; Litrop S. 75, Polana; Vinko P. 50, Hrvatsko; Kalec M 50, Lipa; Duka A 50, Holzinger N. 50, Prekop S. 25, Vogrsko; Zver J. 50, Gumilice; Velss D. 50. Melinec M. 50, Šmilovič N. 50, Židovje; Fekete F. 50, Vogrsko. Gda se tem dobrim düšam iz celoga srca zahvalimo, jih vsem našim drágim Amerikancom v peldo kažemo. Nasledüje jih vsi I Či bi vsaki naš človek v Ameriki dao samo eden dolar, bi se včasi lejko postavilo Martinišče za 200 dijakov z vsem potrebnim. Vüpamo se. Uradna naznanila. Bivši austro-vogrski oficirje, penzijoniranje. Bivši častniki monarhije, ki so svoječasno prosili za sprejem v vojsko Kraljevine pa jim je prošnja bila odbita, opozarjamo na naredjenje min. vojne i mornarice. Adj. br. 12965 z dne 31. marca 1924 zavolo vlaganja prošenj za penzijoniranje. To naredjenje je nabito na uradnoj deski okrajnoga glavarstva. (Štev. 3480/I.) Vsem občinskim uradom i žandarmerijskim stanicam. Naslovi naj ponovno opomenejo vse gostilničare i kavarnarne v svojoj okolici na tuuradno naredbo o pobijanji pijančüvanja z dne 20. feb. 1923, štev. 206/3, ki mora b