* * * Evro-atlantski Bilten * * * * * * Euro-Atlantic Bulletin * * * ___________________________________________________________________________ Izdajatelj/Publisher: EASS / EACS Vol. 2, No. 2, 2021 Urednik/Editor: prof. dr. Iztok Prezelj 12. Marec, 2021 ISSN 2712-5270 http://www.euroatlantic.org/bilten/ ___________________________________________________________________________ Po treh desetletjih v kompetentno vodenje in ucinkovito zagotavljanje nacionalne varnosti Republike Slovenije Andrej Sotlar, Anton Grizold in Janja Vuga Beršnak1 1 Dr. Andrej Sotlar je izredni profesor za varnostne vede na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru; dr. Anton Grizold je redni profesor za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Janja Vuga Beršnak je izredna profesorica za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. 2 Opomba: V tem prispevku so izražena lastna stališca avtorjev, ki niso nujno stališca EASS. Povzetek: Za Slovenijo so tri desetletja razvoja in izkušenj institucionalizacije zagotavljanja nacionalne varnosti kot samostojne države. Razvoj ni bil vedno premocrten, a dosežena stopnja razvoja nudi dobro osnovo za nadaljevanje. Kakšen bo ta razvoj v prihodnje, bo odvisno predvsem od tega, ali bomo znali, zmogli in želeli konsolidirati strateško vodenje države, vkljucno z doseganjem družbenega konsenza o strateških interesih in ciljih nacije. Temu morata slediti nacionalnovarnostna politika in sistem, ki morata temeljiti na pozitivnih domacih in tujih izkušnjah, sposobnosti pokrizne analize in akumulaciji znanja razlicnih strok v naši državi. 2 Uvod V casu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve samostojne države, ki se je uspela konstituirati in obstati tudi s pomocjo premišljene uporabe varnostno-obrambnih zmogljivosti naroda, je na mestu vprašanje, kaj smo v letih, ki so sledila, postorili na podrocju institucionalizacije zagotavljanja nacionalne varnosti – cesa smo se torej naucili od takrat, ko smo bili popolnoma sami in smo se lahko zanesli le na svoje omejene varnostne sile, razum, pogum, odlocnost in iznajdljivost, in kje smo sedaj, ko smo clani evroatlantskih varnostnih integracij in sodimo (po nekaterih parametrih) med razvitejše države na svetu? Odgovore na to in številna druga vprašanja v zvezi z omenjeno temo smo avtorji iskali z raziskavo, katere rezultate smo predstavili v lani izdani znanstveni monografiji z naslovom Institucionalizacija zagotavljanja nacionalne varnosti Republike Slovenije: konceptualizacija, razvojni mejniki, politika in sistem (Ljubljana: Založba FDV). V tem prispevku povzemamo nekatere temeljne ugotovitve, zapisane v knjigi, s cimer želimo opozoriti na nekatere poglavitne pomanjkljivosti v vecletni praksi oblikovanja in uresnicevanja varnostne politike Republike Slovenije, izgradnje, vodenja in delovanja nacionalnovarnostnega sistema ter podati nekaj strokovnih razmislekov o razvoju našega nacionalnovarnostnega sistema za naprej. Varnost Slovenije med mednarodnim in domacim okoljem V današnjih mednarodnih okolišcinah je globalna soodvisnost držav in drugih subjektov mednarodnih odnosov ustvarila razmere, v katerih se je zmanjšala verjetnost uporabe sile za reševanje mednarodnih sporov, hkrati pa je visoka stopnja globalne soodvisnosti ustvarila tudi nove, t. i. kompleksne grožnje, kar lepo demonstrira tudi globalna zdravstvena kriza, povzrocena z virusom SARS-CoV-2. Tovrstne kompleksne grožnje dejansko zajemajo vsa podrocja clovekovega bivanja tako na ravni posamezne države kot v celotni mednarodni skupnosti: od gospodarskega, politicnega, socialnega, zdravstvenega, okoljskega, izobraževalnega, kulturnega do obrambnega itd. V okviru oblikovanja nove svetovne ureditve lahko v razmerah visoke stopnje medsebojne odvisnosti posamezna država danes le delno nadzira oziroma vzpostavlja in ohranja ustrezno stopnjo nacionalne in mednarodne varnosti. Zato je še toliko pomembnejše, da vzpostavi konsistenten in varnostnemu okolju primeren nacionalnovarnostni sistem. Praksa kaže, da slovenska država po vkljucitvi v EU in Nato še ni razvila vseh potrebnih mehanizmov, ki bi omogocali njeno uspešno in povezano delovanje navznoter ter navzven. Govorimo o institucionalnih okvirih za usklajevanje med stebri države, in sicer ministrstvi, vlado in DZ ter med vlado in civilno družbo. Temu primerno je slabo strateško vodenje države, kar se med drugim kaže v slabšem mednarodnem položaju Slovenije, ki ga dolocajo razlicni dejavniki, npr. pomanjkanje strateških zaveznikov v Evropi in širše, nerešena vprašanja s sosednjimi državami, slabši ugled in vpliv v procesih odlocanja v EU in Nato, odnosi z nekaterimi državami v srednji Evropi ter zamujene priložnosti za uveljavljanje vpliva na zahodnem Balkanu idr. Tudi na temelju splošne ocene o delovanju slovenske države oziroma njenih institucij v kompleksni zdravstveni krizi, ki jo je povzrocila bolezen COVID-19, je mogoce postaviti smelo tezo (in jo zagovarjati), da je slovenska država bolj ogrožena od znotraj (od same sebe) kot pa iz mednarodnega okolja. Nekateri temeljni izzivi in problemi delovanja slovenske države Slovenska družba in država v današnjih slovenskih in mednarodnih razmerah bolj kot kadarkoli doslej potrebujeta zlasti dvoje: - prvic, na državni ravni oblikovano in sprejeto jasno vizijo našega razvoja in konsistentno strategijo za njeno uresnicevanje. Vizija in strategija morata podati jasen odgovor na vprašanje kot na primer, kakšno bo slovensko gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo idr. cez 20 let. Pri krepitvi tega zavedanja in intelektualnega napora imajo kulturne, politicne, intelektualne in druge elite še posebej pomembno vlogo in odgovornost. Gre torej za širok družbeni konsenz in ne politicne odlocitve, temeljece na parcialnih interesih teh ali onih; - drugic, uresnicevanje razvojne vizije in strategije slovenske družbe ter države mora temeljiti na kompetentnem politicnem vodenju in upravljanju ter na novem, sodobnem, humanem, trajnostnem in demokraticno oblikovanem vrednotnem sistemu, ki bo omogocal »pošteno igro, spoštovanje drugega in njegovih dosežkov, spravljivost namesto zamere in mašcevalnosti do drugih in drugacnih, soocanja namesto zahrbtnosti, prizanesljivo odkritost do drugih in neprizanesljivost do sebe, težnje k sodelovanju in družbeni integraciji«, ce parafraziramo misli našega pisatelja E. Flisarja (2011: 93). Zapisano v prejšnjem odstavku se zrcali tudi na podrocju zagotavljanja varnosti, kjer – resnici na ljubo – dolocenih strateških premislekov (strategije nacionalne varnosti, podrocne strategije, doktrine in programi idr.) do sedaj ni manjkalo, je pa vprašanje, kako konsistentno in premocrtno so se udejanjali v praksi, še posebej ob spremembah oblasti. Obcutek je, da se državo z vsako menjavo oblasti podre do temeljev in zacne znova graditi, namesto da bi vsaka politika sledila dolgorocnim državnim ciljem, pa cetudi z malce razlicnimi pristopi. Leta 2019 smo dobili nov krovni strateško-usmerjevalni doktrinarni dokument, Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki je v svojem bistvu prenovljen dokument iz leta 2010 in ki na novo še najbolj poseže v nabor groženj in tveganj, nabor (varnostnih) politik in vlogo obvešcevalno-varnostne dejavnosti pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Vsesplošnemu strinjanju o kompleksnosti in multiplikatorskem ucinkovanju groženj navkljub bi odlocevalci morali razmisliti, ali ni kolicina groženj in tveganj vendarle preobsežna, vsebina pa prevec vecnivojska (npr. izenacevanje groženj iz mednarodnega, vsedržavnega in lokalnega okolja), ko govorimo o varnosti na ravni celotne nacije in s tem povezanimi prioritetami. Grožnje tudi niso razvršcene v kontekstu nacionalnih interesov in ciljev,3 v širši družbi pa tudi ni bilo tako razprave (in soglasja) glede strateških interesov RS in s tem povezanih nacionalnovarnostnih ciljev kakor tudi ne tehtanja med politicno, strokovno in družbeno percepcijo groženj – in še marsicesa drugega – npr. vprašanja zagotavljanja ustreznih kadrov za razlicne podsisteme nacionalne varnosti.4 3 Indikativen je na primer odziv Republike Slovenije na zelo zaostreno stanje v odnosih med ZDA in Iranom januarja 2020. Takrat so ZDA na ozemlju Iraka izvedle atentat na iranskega generala Sulejmanija. Slovenija je imela v Erbilu v Iraku stacionirano skupino vojakov, ki so delovali v okviru koalicije, ki usposablja Pešmerge. Po izvedenem atentatu je Iran zagrozil s povracilnimi ukrepi na ozemlju Iraka. Takrat niti Vlada RS niti Državni zbor RS nista prepoznala tega stanja kot vprašanje slovenskega nacionalnega interesa in varnosti. Ni se sestal Svet za nacionalno varnost in ni razpravljal o tem, ali je v nacionalnem interesu RS, da kot kredibilna partnerica ostane v Erbilu, ali pa je morda takšno dejanje ZDA v nasprotju z naceli slovenske zunanje politike in se posledicno RS s svojimi vojaki umika iz Iraka. Celotno stanje se je po izvedbi povracilnih ukrepov Irana (raketni napad, tudi na bazo, v kateri so bili nastanjeni slovenski vojaki) v slovenski politiki zreducirala na vprašanje varnosti in umika pripadnikov Slovenske vojske. 4 Kot primer lahko navedemo nacin popolnjevanja Slovenske vojske. Slovenska država je s politicnim in družbenim konsenzom v letih 2002/2003 sprejela odlocitev, da narava groženj, potrebe po specializaciji in profilirani usposobljenosti ter naloge SV terjajo poklicno popolnjevanje in usposabljanje vojaških profesionalcev. Brez analize varnostne, družbene, ekonomske, vojaške idr. situacije je dolocena politicna skupina skoraj 20 let pozneje predlagala spremembo nacina popolnjevanja. Pri cemer tokrat ni bilo javne razprave (v kateri bi bila vkljucena javnost in stroka) o nobenem od naštetih dejavnikov (niti o varnostni situaciji, ekonomskih vidikih, družbeni pripravljenosti na takšno spremembo, niti o vidikih clovekovih pravic in osebne svobode), ki pomembno vplivajo na konceptualno spremembo zagotavljanja nacionalne varnosti z vojaško silo. 5 Ob predstavitvi letnega porocila o pripravljenosti Slovenske vojske leta 2016 je predsednik republike dejal: »Slovenska vojska ni pomožna policija, tudi ni pomožna civilna zašcita. Njena kljucna naloga sta obramba domovine in sodelovanje z zavezniki. Zato je nujno ohranjati njen bojni znacaj, za kar pa potrebuje višjo raven popolnjevanja, sodobnejšo opremo, boljše usposabljanje in vso opremo za posameznika ter zaloge za enote.« (N. Š. K., 2016) Temeljni problem je še vedno sodelovanje med resorji in podsistemi nacionalnovarnostnega sistema, ki je na dolocenih podrocjih (npr. varstvo pred naravnimi in drugimi nesrecami) odlicno razvito ter spodbuja medsebojno sodelovanje državnih organizacij iz razlicnih podsistemov, nevladnih in drugih organizacij, gospodarskih družb ipd., pri nekaterih drugih varnostnih grožnjah (npr. terorizem) pa sodelovanje ni niti predvideno niti niso vzpostavljeni mehanizmi za aktivacijo posamezne organizacije, pa tudi komunikacijsko-informacijski tokovi med njimi ter pristojnost koordinacije in vodenja ne. Brez jasnega konceptualnega in sistemskega vodenja celotnega nacionalnovarnostnega sistema se lahko medresorsko sodelovanje zlahka sprevrže v nezaželeno smer, stran od bistva obstoja in delovanja dolocene varnostne organizacije znotraj tega sistema.5 V tem okviru je pomembno opozoriti tudi na problem združevanje virov razlicnih organizacij, kar se reflektira zlasti v: 1) idejah o vzpostavitvi sistema prioritetnega kadrovanja za popolnjevanje vojske, policije, pravosodne policije, gasilcev idr., saj vse organizacije istocasno novacijo najboljše kadre iz enotnega kadrovskega bazena, ni pa nujno, da vse v tistem trenutku tudi potrebujejo enako star in enako usposobljen kader; 2) idejah o skupnih nabavah oborožitve in opreme; 3) idejah o skupnem usposabljanju in izobraževanju (npr. za potrebe sodelovanja v mednarodnih operacijah in misijah); 4) idejah o reorganizaciji (združevanju) obvešcevalno-varnostnih služb in 5) idejah o spremenjenem statusu kljucnih poklicev na podrocju nacionalne varnosti, predvsem pa policistov, vojakov in gasilcev, ki so vse premocno ujeti v spone enotnega sistema javnih uslužbencev. Naša ocena je, da je za vse našteto potrebna predvsem iskrena volja do sprememb kljucnih politicnih odlocevalcev (predsednik republike, predsednik vlade, ministri državotvornih ministrstev), medtem ko je normativno-pravni okvir zgolj posledica te volje. Intervjuvani strokovnjaki ocenjujejo (glej Sotlar, Grizold in Vuga Beršnak, 2020), da v preteklih krizah ni dobro delovala struktura kriznega upravljanja in vodenja, pri cemer se omenjata predvsem Svet za nacionalno varnost in njegov sekretariat. Na tem mestu bi opozorili, da je vladni strateški projekt Sistem kriznega upravljanja in vodenja v RS predlagal strukturo za preventivno delovanje v normalnih okolišcinah in za odziv ob pojavu kompleksne krize (Vuga Beršnak in Ferlin, 2018). Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so vse organizacije in odlocevalci ponotranjili sistemske spremembe – ob ad hoc imenovanju kriznega štaba po razglasitvi epidemije zaradi bolezni COVID-19 in ob nacinu komunikacije z javnostmi je odgovor precej na dlani. In ne nazadnje – podrocje varnosti je že samo po sebi kompleksno podrocje, zato je malo ljudem dano, da se v njem odlicno znajdejo bodisi kot varnostni profesionalci bodisi kot politicni odlocevalci. V razmerah družbenega ekvilibrija, ko stvari tecejo relativno gladko in zgolj z manjšimi odstopanji, se pomanjkanje kompetenc in izkušenj niti ne pokaže v vsej svoji destruktivnosti. Toda, ko je družba soocena z resno, kompleksno krizo, ki presega delovanje in odgovornost zgolj nekaj organizacij ali enega podsistema nacionalne varnosti, so nekompetentne odlocitve lahko usodne. Zato je treba z vso resnostjo upoštevati opozorila strokovnjakov o pomanjkanju in neudeležbi odlocevalcev na nacionalnih in mednarodnih simulacijskih vajah na varnostnem podrocju, ki so za zdaj najverodostojnejši približek resnicnim kriznim stanjem in zato najboljše orodje za pridobivanje in utrjevanje kompetenc za (strateško-politicno, operativno in takticno) upravljanje s kriznimi razmerami. Tovrstno angažiranje odlocevalcev pa ni vec zgolj stvar volje, ampak predvsem osebne odgovornosti, državniške drže, varnostne in politicne kulture. Žal nicesar od naštetega pri nas ni najti v izobilju. Namesto zakljucka Ta trenutek ima Slovenija dve sveži izkušnji s kompleksnima krizama (migracije in pandemija). Pokrizne analize prve in dogajanje ob drugi nakazujejo, da se v nekaterih resorjih nacionalnovarnostni sistem ne razume kot enoten in povezan sistem, ampak kot vzporeden soobstoj locenih podsistemov. Posledica takšnega razumevanja sistema nacionalne varnosti so problemi, povezani z nizko stopnjo zaupanja, povezanosti in sinergije delovanja podsistemov NVS, ter njegov decentralizirani in parcialni odziv ob krizah. Kljub zapisanemu verjamemo, da ima slovenska država ustrezno postavljen nacionalnovarnostni sistem, ki potrebuje strokovno in kompetentno strateško ter operativno vodenje in upravljanje. To vkljucuje tudi sposobnost in pripravljenost uciti se iz izkušenj, prepoznavanje pomena pokrizne analize in ne nazadnje zavedanje pomena akumulacije znanja ter izkušenj razlicnih strok v naši državi. Temeljna podstat uspešnega delovanja nacionalnovarnostnega sistema države v celotnem spektru stanj, od miru prek naravnih in drugih nesrec in kriz pa vse do vojne, so namrec visoka strokovnost, usposobljenost in usklajenost vseh akterjev, ne le politicnih odlocevalcev, ampak predvsem nosilcev in izvajalcev najpomembnejših funkcij – uradnikov in upravljalcev znotraj posameznih resorjev nacionalnovarnostnega sistema. Pri zagotavljanju nacionalne varnosti je treba iskati ravnotežje med prenormiranostjo in zasicenostjo s predpisanimi postopki na eni strani ter fleksibilnostjo in strokovno presojo na drugi. Vedno pa bosta kljuc za uspešno delovanje nacionalnovarnostnega sistema prava mera preventive in ustrezni odziv na konkretno grožnjo – medresorsko sodelovanje, koordinacija, vodenje in odlocanje ter ustrezno komuniciranje. Le tako se bo država izognila šoku ob vsaki novi krizi. Viri Flisar, Evald (2011): To nisem jaz. Ljubljana: Vodnikova založba (DSKG). N. Š. K. (30. 3. 2016): Pahor pripravljenosti slovenske vojske podal nezadostno oceno. 24ur.com. Dostopno prek http://www.24ur.com/novice/slovenija/pahor-slovenski-vojski-podal-nezadostno-oceno.html, 10. 2. 2020. Sotlar, Andrej, Grizold, Anton in Vuga Beršnak, Janja (2020): Institucionalizacija zagotavljanja nacionalne varnosti Republike Slovenije. Ljubljana: Založba FDV. Vuga Beršnak, Janja in Ferlin, Anica (2018): Priprave in odziv na kompleksno krizo: delovanje teles kriznega upravljanja in vodenja pred, med in po krizi. 2. izd. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo. A close up of a logo Description automatically generated Si želite izvedeti vec o dejavnostih Evro-atlantskega sveta Slovenije? Vas zanima podrocje mednarodne varnosti? Pridružite se nam. Za vec informacij obišcite našo spletno stran www.euroatlantic.org ali pošljite sporocilo na info@euroatlantic.org.