246
Mirko Zupančič
Pogovori s Kandidom
¦ (STAVKI III)         Sredi noči,
kar tako in meže
so poslali Kandida
v deželo Eldorado.
Še prej so Kunigundi bajonetno uredili trebuh in so bajali, bajali, bajali. Kandidu so ponudili ovce in koze, tudi mehove vina in bleščeče zlatnike. Vse za uživanje, za strastno prevaro.
Bila je nova točka nič,
ki ni hotela pesmi.
Kandid je bil sit,
prevaran,
z zlatom nabit.
Le kje si, mladič moj, je rekla medvedka, kako je s tvojo kožo in rumenino kožuha!
Prišla je zima
s snegom nabita
247
Pogovori s Kandidom
v gmajnah zapuščenih. Sneg je gazil otrok, sam je bil v stvari, ki se ji pravi korakati v temi in priti do šole in se spet vračati in se še vračati nazaj k mami.
Sredi snega in divjine
so opojne nočne lise.
Drevesa so kot domišljija,
grmi so v pravljici.
Znotraj mogočnosti gozdov
je otrok korakal domov.
Sredi bajte
je mama objela otroka,
rada te imam,
kako sva sama,
brez moža,
ki se je v krsto zakrknil .   .
To ni bila pesem joka,
Kmetica je posegla v svet:
krave še mukajo,
dobro je mleko,
ljubezen otroka
je vsa tukaj in zdaj
in je v telesu matere. —
V otrokovo izbo
je stopila tudi Kunigunda.
Nič ni vedela,
bila je znotraj bogata,
tudi ranjena,
potrdila je ljubezen.
Kako lepa sta skupaj dva lista, dva človeka in še sto viol in šumi in zveni, tudi vse druge stvari sveta, tudi tisto drugačno j     in nemo lepo.
248                                                                                                                     Mirko Zupančič
Kmetica je trpela potihoma:
ne morem brez moža,
on je v moji izbi,
on je gozd,
on je kamen,
on je orač in zemlja.
Njegov obraz
ima moje oči,
skupaj sva stopila
v hišo in njivo. -—
Kunigunda je razumela pojave
v Kmetici,
pa še drugo je razumela.
Kunigundo so raztelesili
že v davnini,
a je postala granit;
vedela je,
da telo in srce
čakata na drugačno upanje.
In sta peli obe:
kar naprej so trave
za najino košnjo,
ne moreva videti rose
in njenega jutra.
Dežuje v seno,
škrati so v drvarnici,
rekli bojo,
da je na svetu sneg,
sneg pa je plošča upanja . ..
Nastopil je čudaški potres:
v sekundi njunega pesništva
so stlačili
v Kandidov trebuh
še zadnjo,
lepo zapečeno ovco.
(STAVKI IV)             Pangloss
je sedel na zemljo.
Zavoljo vedrine
in jasnoglednosti
je počesal misel človeško.
249
Pogovor! s Kandidom
I
Viharna je bila noč.
Burnik
je iz zemlje korakal
razdrapan,
ožgan.
S silnimi očmi
je pogledal v hišo.
Kmetica je gledala
z očmi nebesa,
vedela je:
prišel bo. On. Mož.
Orač Burnik. —
Prišel je,
z njim je prišlo jeklo,
v zemlji rojeno.
Prišla je lepa gora,
prišle so breze ponosne. Navzdol so sedli za hrastovo mizo. Sedel je tudi Martin sin izgubljeni. Umoval je o pticah, ki zrejo ptice od nekoč do danes in jutri.
Burnik ni hotel umovati.
Panglossa je zakopal v seno,
Martina je peljal
v sredino skal
in v noč,
v noč viharno;
dihal je smreke,
čutil je storž.
Brez strahu
je Burnik čuval
svetlobo noči. —
Pangloss je spal,
Martin je gledal vihar. Na šesti zarji je Kunigunda osvojila svetlobo. Martin ni zmogel Burnika,
250                                                                                                                     Mirko Zupančič
Pangloss je jedel seno.
Kmetica je videla Kunigundo,
videla je roj jablan
in hrušk
in čebel
in nedokončanih stvari.
Bila je noč mirna,
vsa večerna.
Vas se je zgnetla
okoli dreves,
med hišo je segla.
Bil je lep molk,
mirni so bili grmi.
Blizu hleva
je kolobaril veter,
sam,
ves sam.
Veter je pel:
Kje je Kandid —
v oceanih nemara
in v ladjah skrit?
Noč pa je mirno
luno sejala
in brzdala strah.
Zvezde je kazala
in ugrabila svetlobo,
podarila jo je
skalovju,
grmovju,
tudi jamam kraškim.
V noči tajanja,
v noči upanja
so razpršili
Kunigundo in Kandida.
Razklali.
Razkosali.
Razdvojili.
Kmetica je mislila s srcem,
v njej je živela njiva:
kje sta otroka,
otroka moja?