59. številka.
Ljubljana, v ponedeljek 1B. marcija.
XV. leto, 1882.
Izhaja vsak dan ivečer, izimSi nedelje in praznike, terfeljapo pošti prejeman za avstrij sko-operske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta s ^ld., za Mtrl leta 4 gld. _ Za
Ljubljano brez poSiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. ao ki., za jeden niosee 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa so po 10 kr. za meMO, po BO kr. za četrt
leta. — Za tnje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če so oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat teka. Dopisi naj se izvole frankirati. -— Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši ^Gledališka stolbau. U pravni štvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, vekluniac ije. oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Govor poslanca g. dr. Vošnjaka
v državnem zboru dne 2. marca t. 1. (Po Stenograf] č nem zapisniku.)
(Konec.)
To je pol v nemščini pol v slovenščini zložena zabavljica na narodnjake. A v tej pesni nahajam vender čudovit stavek, ki dokazuje ravno nasprotje od tega, kar so gospodje dokazati hoteli. Glasi se namreč tam v tretjej strofi, — prositi moram gospode, da smem to citati, pisano je v takem jeziku, da ga tudi Neslovenec more umeti (bere):
„Das Windischo bloH nueamo Wenn reden wir z ljub' mamico Alj očkam, bratom mit dem Knecht, Nur da slovensko kommt uns recht."
Torej! Tu se pravi, da ljudje slovenski samo potrebujejo, kadar z ljubo mamico, z očetom, bratom, ali, kakor se zaničljivo pristavlja, s hlapcem govorijo. Kateri jezik je torej ljudski jezik? Če ljudstvo mej seboj, če vsak z materjo, očetom, bratom samo slovenski govori, se more tu reči: ljudje ne ljubijo svojega jezika?
Da, ljubijo ga, ker je jezik, katerega govoriti so mater slišali in se učili prve svoje misli izražati. A način, kakor se počenja zdaj s slovenskim narodnim jezikom v Koroškej, ne odvzima ljudstvu le narodno, marveč tudi moralično čuvstvo in samosvest. (Dobro! dobro! na desnici.) To ravnanje ponižuje vsak narod, ki ljubi svoj jezik in narodnost, in žalostni izgledi surovosti so se mi poročali tudi iz Koroške, katere surovosti so si posamezni ljudje roditeljem nasproti dovolili. Meni je pravil nekdo, ki je bil sam navzočen pri tem dogodjaji, kako je nekov iz naše nove šole izišli kmetski fant svojemu očetu povedal v obraz psovko „ti slovenski bedak" (du windischer Trottel), (Čujte! čujte! na desnici.), ker uže zna nemški — saj vemo, kaj pomeni „nemški znati" — prav za prav nemški lomi, oče pa samo
slovenski govori. Če tu, gospoda moja, ne trpi nrav stvena odgoja mladine, sodite sami iz žalostnih do godjajev. (Istina! na desnici.)
Gospoda moja, ja« mislim, da sem vam jasno in žal! resnično sliko o razmerah v Koroškej podal in vse ugovore tako pojasnil, da s: morete zdaj sami napraviti sodbo, ali imajo v interpelaciji navedene trditve kake neresničnosti v sebi. Pravo in resnično je vse, kar sem omenil, dokaz temu ofici-jelni akti, katere sem navel; torej morejo pač oni gospodje, kateri so na mojo prošnjo podpisali interpelacijo, biti pomirjeni, ker so resnico in nič kot resnico podpisali.
Gospoda moja! Jaz moram prav za prav obžalovati, da ravno v Koroškej v nekih krogih obstaje taka animoziteta proti Slovencem. A ne morem se čuditi o tem; kajti povsodi, kjer se je ljudstvo izna-rodilo, stopali so ravno potomci iznarodenih najhuje proti Bonarodnjakom (Istina! na desnici); to vidimo po vsem svetu in tudi v Koroškej.
Koioška bila je do 13. in 14. stoletja popolnem slovenska, v tem, ko je zdaj le še v južnem delu slovenska. Ponemčevanje pa se nij izvršilo le z iznarodovanjem, marveč deloma po naseljevanji, ker je bilo prebivalstvo takraj menj gosto in se vsled tega porinilo proti jugu; a vsekako je bila Koroška nekdaj slovanska; to izprevidamo iz zelo interesantnih spomenikov.
Znano bode pač gospodom, osobito onim, ki se bavijo z nemškim slovstvom, da je 1227. leta „minne-siinger" Ulrich von Lichtenstein potoval po teh deželah. Nastopil je takrat pot iz Benetk, se je tam kot kraljica Venera preoblekel in je skozi Koroško dalje na sever do Češke potoval. Ta Ulrich von Lichtenstein je poslal sla pred seboj, da naznani vsem knezom onih dežel, kjer bode potoval, njega prihod. Ta sel je, kar mimogrede omenim, prišel tudi v Kindberg v Štajerskej k Otonu pl. Bučkove, kateri mu je odgoril (bere):
„Vil »-delili ktinigin, Judi beizet willekomen sin In DitSlant ein windisch wtp."
Ta Oton je torej menil, ker pride kraljica z juga, da je ta Venera vindiška ali slovanska žena. Ko je Ulrich von Lichtenstein prišel na koroško mejo, pričakoval ga je tu knez koroški s 100 svojih vitezov, in sestanek opeva Ulrich von Lichtenstein v svojej znanej pesni tako-le (bere):
„Der Fiirste und dio Gesollon sin Micli hiezon willoknmmen sin; Ir gruoz was gegen mir alsus, Hugo waz primi, gralva Venus,"
to se pravi v slovenščini: „Pozdravi Bog Vas, Venera kraljevska". Knez koroški je torej tedaj s svojimi vitezi vred slovenski govoril. Znano je tudi, da je v istem času knez svojemu ljudstvu obljubo dajal v slovenščini, o čemer priča historični spomenik na Gospesvetskem polji, kjer se je knez kronal.
Obžalujem, da so Slovenci Koroške to pred-zgodovino popolnem pozabili; a nadejam se, da so je bodo zopet spomnili in prišli do zavesti, da so potomci naroda, kateri se je nekdaj daleč čez zdanje jezikovne meje razširjal in da je njega jezik zelo star in se je uže v 9. stoletji pisal. Da si je ona (leva) stran trditev mojega prijatelja dr. Tonklija s posmehom sprejela, da je slovenščina kot pismeni jezik starejša, nego nemščina, ponovil bodem to trditev. Kakor znano, je zdanja slovenščina hči starosloven-ščine, in isto tako znano je, da se je v starosloven-ščini spisala uže množina knjig, ko se o nemščini kot pismenem jeziku prav za prav še govorilo nij; le v gotščini je bilo nekaj odlomkov.
Torej se ne more Slovencem očitati, da je njih jezik nov, narejen, tudi ne, da šo le nastaje, kakor je gospod vitez Garner i trdil.
Slovenščina pisala se je za dobe reformacije, ima iz te dobe mnogo tiskovin, in od tega Časa se je le malo spremenila; da, reči bi se moglo, da se slovenščina, kakor se je pisala takrat, mnogo bolj na-
LISTEK.
(Spisal I. Tur ge nje v, preložil M. Malovrh.)
Prva,
XIX.
(Daljo.)
Sprejel je Goluškin svoje mlade goste z njemu navadnimi modami iu glasnim smehom, ter je bil, kakor je Pakiin prorokoval, jako vesel tega pri sebi vzprejeti: „Gotovo jeden naših ?" vprašal je koj in ne čakajoč odgovora sam rekel: „To se samo ob sebi umeje!" Na to pripovedoval je, da pride baš od čudnega človeka, od gubernatorja, ki ga prosi, naj bi vrag ve kakšen zavod podpiral.
Težko bilo je razumeti, s čim je bolj zadovoljen, ali s tem, da ga je gubernator sam sprejel, ali u tem, da ga more v navzočnosti mladih zastopnikov napredka po volji izpsovati. Nato seznanil je goste svoje z obljubljenim proselitom, ki nij bil nihče drugi,   nego oni nacifrani, jetični človek z
butico vrču podobno, nego komi. ki je bil v jutru v sobo prišel ter Goluškinn nekaj na uho povedal in katerega je ta zval Vasja ali celo Vaška.*) „0n sicer nij zgovoren", zagotavljal je Goluškin ter z vsemi petimi prsti nanj kazal, „ali za našo stvar ves navdušen." Vasja naklonil se je nekatere krati, zarudel do las, mežikal, z zobni zaškripal in svoj obraz tako čudno nategnil, da nij bilo možno uganiti, jeli zabit glupec — ali obratno — prebrisan in premeten lopov.
„Zdaj pak k obedu, gospoda moja," vikal je Goluškin. — Seli so za mizo, a prej si še z občnim prigrizkom, obstoječim iz slanikov, sardin, ka-vijarjev in raznovrstnim žganjem tek vzbujajočo pod-stavo naredili. Koj po sterletnej juhi ukazal je Goluškin šampanjca donesti. Vino teklo je iz steklenic, ko zmrzli kosci slanine. „Zivelo naše podjetje," nazdravil je Goluškin ter z očmi svoje goste na navzočnost sluge opozoril, ko da bi jim hotel reči, da morajo zavoljo teh jako pazljivi biti. Proselit Vasja igral je i nadalje svojo molčečo ulogo, a svojo časo praznil je kot kakšen obupanec, akopram
*) Deminutiv od Viljem. M. M.
!je le na oglu svojega stola sedel ter se silno po-! nižno držal, kar nij bilo v soglasji s principi, katerih I sta on in njegov gospodar svojimi imenovala. Ostati zabavali so se mej seboj, navadno govoril je pa le gospodar in — Pakiin; osobito poslednji. Neždanov bil je na dnu srca nezadovoljen, Markelov srdit kot zmerom, Solomin je pa le opazoval.
Pakiin bil je jako vesel in drzoviti govori njegovi dopadali so Goluškinu neizrečeno; temu pa nij na pamet prišlo, da oni isti „šepec" svojemu sosedu Neždauovu sem ter tja kakšno mastno o Goluškinu pove. Ta smatral je Paklina za precej zabitega mladiča, s katerim nij treba nobenih ceremonij delati in zavoljo tega se mu je tudi jako dopadel. Da je Pakiin poleg njega sedel, gotovo bi ga bil uže nekatere krati v rebra sunil ali ga po ramah uduril. Toda ločil ja je „črni oblak", Markelov in Solomin, in zato mu je z glavo prikimal ter se od smeha za trebuh držal in svojo plavkasto dlasno pri vsakej besedi pokazal; verjel je Paklinu, da je vse silno smešno. Pakiin opazil je kmalu, kaj Goluškin prav za prav hoče in začel je vse in vsa-cega obirati: konservativce in liberalce, uradnike in
Sej zdanjej slovenščini približuje, kot zdanja visoka nemščina onej, katero je Luter pisal in se more kot novo, narejeno zaznamenovati.
Istina je, da število našega naroda nij obilo, da se torej borimo z vsemi onimi ovirami, katere mora pretrpeti mal narod, kateremu nij nikdar sijalo solnce prijazne vlade in nij užival podpore mogotcev, kateri je moral vse, kar je, postati iz sebe, kateri je moral zbirni krajcarje svojega naroda, da si je naročil novine ali knjige, in je še zdaj prisiljen tako delati. (Dobro! na desnici.) Da ne napredujemo tako hitro, kakor drugi večji narodi, je naravno.
Vender pa je zelo čudno, da se zaradi Slovencev toliko gospodov na onej (levej) strani visoke zbornice vznemirja. Tu je najprej gospod poslanec vitez Ca mer i; on je, mislim, Italijan, vender se čuti v svojem nemškem narodnem čuvstvu po Slovencih na Spodnjem Štajerskem vznemirjenega. Dalje je gospod poslanec dr. Jaques, čegar dedje bo, mislim, težko da v Tevtoburškem gozdu pobili Varove legije, marveč skoro gotovo potovali skozi Rudeče morje, tudi strašno vznemirjen po nas Slovencih v Kranjskej. In naposled gospod poslanec dr. Russ, ki se je tudi ondan za Nemce v Koroškej tako energično potezal in nam Slovencem očital, da se v razmere Koroške umešavarao. Tudi njega dedje nijso bili Nemci, marveč prosti, slovenski kmetje v Kranjskej in potomci teh dedov žive še zdaj v Kranjskej, ne umejo nemščine, marveč samo slovenščino in se jim prav dobro godi.
S takimi gospodi se prepirati zaradi vznemirjenja Nemcev, pač nij vredno.
Kar zadeva gospode poslance, ki so se bavili z nami in našimi šolami, in kar zadeva najprej gospoda poslanca dr. Plenerja, nijsem istih mislij, kakor gospod poslanec dr. Russ, da ne bi imeli pravice, govoriti tu o razmerah v Kranjskej. Gotovo, kot državni poslanec ima vsak pravico k temu. Veseli me celo, če prav obilo gospodov od one (leve) strani visoke zbornice govori o razmerah mej Slovenci, ker imamo potem priliko, gospode poučiti. Večkrat se vidi, da ne zlobna volja, marveč le slabo poznanje razmer gospode privedo do napačnih nazorov.
Obračam se naposled do vlade, katera z nami Slovenci, kakor sem uže omenil, tako ravna, kakor je ravnalo ministerstvo Auerspergovo, obračam se osobito do gospoda naučnega ministra, kateri nam naših pravic ne podeli ni v ljudskej šoli ni v srednjih šolah.
Istotako je, kakor bi vlada napredujoče po nemčevanje in poitalijančevanje slovenskega naroda Želela. Zakaj, mi je neumljivo: vender ne zaradi tega, ker je malo naše število? Jaz vender menim, da smo ravno mi Slovenci za Avstrijo zelo dober faktor pri državnej celoti. Le pomislite, če bi mi Slovenci ne prebivali doli na Jadranskem morji in gori do Drave in še čez njo do Mure, če bi tam
sami Nemci bili, bilo bi vladanje v Avstriji še mnogo težje in za obstanek Avstrije smo na zelo raznih krajih živo predzidovje. O našem patrijotizmu dvo-jiti, ie nij nikomur prišlo na um; kajti kam naj se pač obrnemo, če ne bi Avstrija obstala. Čakala bi nas strašna usoda, zapali bi iznarodenju, ker bi nas jeden izmej dveh velikih kulturnih narodov, mej katerima živimo, italijanski ali nemški ali tudi oba pogoltnila.
Gospoda moja! Iz vseh teh uzrokov mi je postopanje vlade popolnem neumevno in kaže se, da stopa gospod naučni minister v svojih okostenih, birokratičnih nazorih (Veselost na desnici) na poti Stremavrjevej, tako da niti ne opazi, da je vse njegovo delovanje v polnem nasprotji s programom vlade. Mi slovenski poslanci smo po pravici vselej v zadregi, kadar nam je za vlado glasovati, ker v tej vladi sedi naučni minister, do katerega nij mamo le nobenega zaupanja, marveč popolno nezaupanje. (Istina! na desnici.)
In nekaj besedij bi še rad dodal glede prizadevanja, odvzeti nam narodnost Gospodje so se v teku slednjih let sami preverili, da se v času, ko se prebivalstvo množi in je narodna zavest vedno živejša, narodnost ne more vzeti ni po poti urada ni šole. Cel6 zadnja ljudska štetev je to javuo pred oči postavilo. 'V Koroškej se slovensko prebivalstvo ne manjša, ohranilo se je v jednakem številu nasproti prejšnjim štetvam. Torej ponemčenje se nij posrečilo, in jaz le obžalujem, da gospodje nameravajo še vedno iznarodovanje.
Tu si dozvoljujem navesti jednega naših gospodov kolegov besede, katere so mi v resnici iz duše govorjene, našega čestitega prijatelja, češkega gospoda poslanca Krejčija. On pravi v nekovem slavnostnem govoru (bere): „Nobeno iznarodovanje se ne more kulturnim činom smatrati, vsako je marveč delo prava pesti in brutalnega nadvladanja, zlorabe močnejšega nasproti slabejšemu z odkritim namenom, da se pri tem doseže materijelen dobiček." (Istina! na desnici.)
Gospoda moja! Tega naj bi si vender Nemci ne pustili očitati, oni so velik, več milijonov broječ narod in njim bo pač malo na tem ležeče, če anek-tirajo nekaj Slovencev.
In tudi za Avstrijo nij škoda, da razne narodnosti v njej živijo, ker se vsled duševnega tekmovanja mej njimi more marsikaj dobrega ustvariti. —
Da, izpoznanje zasvita se v istini časih tudi v krogih one stranke, ki je zastopana na onej (levej) strani te visoke zbornice!
Bral sem v „Deutsche Zeitung", ko je bil literaren kongres, zelo interesantno izpovedanje.
»Deutsche Zeitung" pravi (bere): „Lastne vrednosti si biti v svesti in pri tem s čistim, pravim človeškim čuvstvom tudi tuje mišljenje popolno, nepristransko razumevati, moral bi biti vsakega naroda plemeniti, najvišji smoter. V vse veke se bode
človeški rod delil v rodove in narode, kateri se ne ujemajo popolnem v navadah in običajih. To pa nikakor nij, kakor bi površno opazovanje misliti moglo, nedostatnost človeškega naroda. Ta razlika jamči marveč bogastvo razvoja; individuelni izraz, narodno svojstvo je obogatenje človeštva, ne omejitev." (Dobro! na delnici).
Gospoda moja! Te besede vašega strankarskega glasila priporočam vam in tudi visokej vladi, naj jih premišljuje in se po njih ravna. Na Častito večino pa se obračam, ker neče vlada, oziroma naučni minister nič storiti za Slovence, s srčno prošnjo, naj nam tudi na dalje pomaga in nas podpira. (Živahno odobravanje na desnici. — Govorniku pristaši desnice Čestitajo.)
Iz državnega zbora.
Z Dnnaja 12. marca [Izv. dop.] V nadaljevanji specijalne debate tožil je rusin-ski poslanec Ko val s ki o zatiranji Rusinov. On trdi, da se od Poljakov rusinske šole zanemarjajo, da se morajo rusinski otroci učiti druzega deželnega to je poljskega jezika, da so za veronauk cesto nastavljeni učitelji, ki za ta predmet nijmajo sposobnosti. Sklicuje se na tožbe, ki jih je v gališkem deželnem in preje v državnem zboru o iatih predmetih govoril.
Dr. Waibl vpraša vlado, kako ona misli o ukrepu predarelskega deželnega zbora, po katerem dežela neče več trpeti stroškov za deželne učiteljske konference. Vlada bi torej morala te konference zistirati ali pa ravnati proti ukrepu dež. zbora pred-arlskega.
Sekcijski šef F i d 1 e r pravi, da stroški za deželne učiteljske konference mora plačevati dežela. Ukrep predarlskega deželnega zbora je čez zakon, nijma se izvršiti, zato skrbela je uže vlada.
Poslanec Gomperz spomina, da seje pred več leti sklenilo v Brnu zidati poslopje za učiteljsko izobraževališče. Te se je zgodilo, poslopje bilo je od-dano svojemu namenu. Sedaj pa se je predlagalo moško in žensko izobraževališče zjediniti. Govornik pa priporoča status quo.
Specijalni poročevalec Ji reče k odgovarja na razne napade. On meni, da prej je bilo treba mnogo učiteljskih močij, zato se je več potrošilo. Sedaj je učiteljev dovelj, zato treba menj stroškov. Ta štednja je torej naravna. J ire ček zagovarja šolska danla, ki so tudi upeljana v Nemčiji. Z malimi darili se uža v otrocih budi domoljubje.
Poslauec Matscheko (levičar) pritožuje se, da se vodstvo trgovinskega ministerstva tolikrat menja. To se prej nij zgodilo. On graja premembe obrtnega, železniškega in carinskega zakona. Njemu dela Be prehitro, napram onej polovici države je to ministerstvo premehko, napravo poštnih hranilnic govornik hvali, glede obrtnega reda vlada nijma pravega stališča, ker nij za svobodo o hrta. Sedanji čas treba trgovinskemu ministru energije, jasnosti in
odvetnike, administratorje in vlasteline, deželne in okrajne zbore, Moskvo in Petrograd!
»Da, da, da," pritrjeval mu je Goluškin; ntako je, uprav tako! — Tudi naš župan je velik osel! Glupec, da ga nij večjega! Naj mu o tem ali onem
govorim.....on ničesar ne umeje; baš kot naš
gubernator!"
»Vaš gubernator je torej neumen Vu vprašal je Pakiin.
„Saj sem vam rekel: osel je!" „Nijste li opazili, kako govori hripavo ali nos-ljaje?"
»Kako mi je to razumeti?" vprašal je Goluškin začuden.
„E, ne veste li, da govore mej nami na Ruskem visoki državni uradniki s hripavim glasom, a vojaški nosljaje — in le največi dostojanstveniki hripavo — nosljaj e!"
»Goluškin je skoro od smeha počil; solze ulile so se mu po debelem obrazu.
»Da, da," dejal je, „. ... on .... noslja . . . noslja!   On je vojak!"
„0 ti tepec!" mislil je Pakiin sam pri sebi.
„Česar koli se dotaknete, vse je na Ruskem gnilo l* kričal je Goluškin nekoliko trenutkov kesneje. „Vse, vse je gnilo!"
„Velečislani kapitan Andrejič," dejal je Pakiin pomenljivo a Neždanovu priščebetal: »Kaj ta neki z debelimi svojimi pestmi okolo sebe maha, so mu li rokavi preozki?" — „VeleČislani gospod kapitan Andrejič, verujte mi, samo polovične uredbe tu nič ne hasnejo!"
..Kakšne polovične naredbe?" zavpil je Goluškin ter svoj režeči se obraz v srditega izpremenil, »tu je samo jedno sredstvo: s korenom vred se mora vse zlo 'zruvati! — Pij, pasji sin, Vaška!"
„Saj pijem, kapitan Andrejič," odgovoril je Vaška, ter si izlil v grlo kozarec vina. Goluškin storil je isto tako.
»Kako, da še nij počil?" priščebetal je Pakiin svojemu sosedu Neždanovu.
»Navadil se je!" odgovoril je ta. Toda komi nij jedini pil, tudi vsi drugi gostje postajali so počasi veseli; celo Markelov in Solomin umešala sta se v razgovor.
Neždanov je prvi začel iz začetka z nekakšnim prezirom, baš ko da se sain na se jezi, kako more tako malo značaj en biti, ter se v prazen razgovor upustiti, — zdaj je čas, da utihne vedno besedičenje, da se začne ozbiljno »delovanje"! — Omenil je celo najdene zemlje!! — a v onem istem trenutku zahteval je, ne vedoč, kako Bi sam prereka, da se mu naj oni realni elementi pokažo, na katere bi se mogli upreti, kajti on jih ue vidi. — „V društvu se nam nihče pridružiti neče, a prosti narod ne umeva ... kaj je možno doseči, ubijajmo se, kolikor nam drago!" — Nihče mu nij »a to odgovoril, — ne morda, ker nihče nič reči nij vedel,
— ne, nego zato, ker je uže vsak svojo razlagal. Markelov renčal je ko star boben, srditim glasom, svojeglavno in jednostransko — »ko človek, ki zelje reže", rekel je Pakiin — a precej zmedeno, lotil se je celo topničarstva in pogreškov, ki jih je on našel.
— Celo adjutanti in Nemci prišli so na vrsto. Solomin sam je rekel, da razlikuje dvoje čakanje: čakanje brez dela in — z delom.
(Dalje prih.)
jakosti v principih. Sedanji trgovinski minister teh svojin nijma, zato mu budgeta ne dovoljuje!
Predsednik opozarja, da o osobnih lastnostih ministra pristuje le prestolu razsodba.
Poslanec Iv. Nabergoj vrlo dobro in obiimo govori o trgovinskih razmerah mesta T r s t a. Veliko važnost dobrih trgovinskih razmer tržaških za državo pripoznava vsak. Visoka vlada je to tudi cesto de jansko priznala. Z* napredek in korist Trsta je osobito važna krajša, lažja, cenejša železniška zveza z druzimi avstrijskimi deželami, posebno, ker imajo druge luke, ki konkurirajo s Trstom, uže take že-leznične zveze. Govornik predlaga torej resolucijo: C. kr. vlada se pozivlje, da še v teku te, ali vsaj pri-Četkom bodoče sesije predloži načrt zakona glede zidanja cesarjevič Rudolfove železnice do Trsta.
Resolucijo podpira mnogo poslancev, odda se torej budgetnemu odboru.
Minister baron Pino odgovarja Matscheku v jedrnatem in odločnem govoru, ki ga odobrava vsa desnica.
Poslanec V o j n o v i č govori o zanemarjanji trgovinske marine. Isto potrjuje dr. vit. Wittmann o tržaškej marin.', glede koje predlaga resolucijo, ki se je sprejela.
Po prekršenji seje naznani predsednik dr. Smo<ka, da je v obrtni odsek izvoljen poslanec dr. Cape k (Čeh).
Zadnji četrtek bila je na dnevnem redu resolucija, naj vlada resno razmišljuje o tem, kako bi se o praznicih in nedeljah zmanjšala služba na poštah.
Grof Rih. Clam-Martinic govori v obče zr. posvečevanje nedelj in praznikov. To zapoveduje božja postava, to je terjatev v potu obraza delujočih. Levičarja dr. Schaup in Wiesenburg sta zoper resolucijo, ker to bil bi nazadek v svetovnem prometu.
Generalni poročevalec grof Henrik Clam-Martinic navede mnogo tehtnih uzrokov za po-Bvečevanje nedelj in praznikov. Resolucija ima humanitaren namen, da se z delom preobloženim poštnim uradnikom vsaj deloma zlajša breme in da mogö oni, ki so tudi ob nedeljah navezani na delo in službo, zadovoljiti verskej dolžnosti. Govornik omeni, kako se nedelje strogo praznujejo na Angleškem in tudi drugod. Praznovanje nedelj in praznikov je velika potreba za delavce. Po predlogih, ki imajo olajšati nedeljsko službo, ne bode trpel svetovni obrt, ne bode nazadka. Resolucija sprejela se je z veliko večino.
O poglavji „zeleznice" vnela se je obširna, inače pa prav dolgočasna debata. Nekateri levičarji dolžili so konservativne poslance iz Gorenje Avstrijske, da so premalo ozir jemali na korist Linea, ki ga je to mesto imelo pri Elizabetinej železnici, pre-dno jo je prevzela država.
(•ledu teh napadov govoril je minister baron Pino, rekoč, da občina Line izgubi sicer nekaj dobička, a da ga bode lehko po drugej poti zopet dobila. Vlada suma bode o svojem času v tem oziru stavila predloge.
Odobrilo se je potem več od budgetnega odseka predloženih resolucij in poglavje »trgovinsko ministerstvo" bilo je svršeno.
Pri poglavji »poljedelsko ministerstvo, centralno vodstvo" napal je poslanec T a u s c h e poljedelskega ministra v daljšem govoru ter delovanje imenovanega ministurstva označil z izrazom „BChweinewirth-schaft".
No, minister grof Falkenhayn lotil bo je zagrizenega pred govornika z veselim humorjem. Tausche govoril je o zakonskih predlogih, ki jih ministerstvo Še nij izdelalo, ministerskemu svetu še ne predložilo, katere cesar nij še odobril. Tausche je torej prezgodaj v svojej razsodbi. Sicer pa to ministerstvo pri „schweiuewirthschaft" nij nič udeleženo, o dotičnih zadevah, namreč o diferencijalnih cenilnikih posvetuje se posebna enketa. Za naobra-ženost v poljedelstvu storilo je ministerstvo, kolikor je le moglo, to dokazujejo številke v proračunu. Tudi drugi Tauschejevi napadi bo neosnovani. Desna stran odobravala je ministrov govor z žive pohvalo.
Grof M i e r o s t. o w s k i (Poljak) terja pomoč za silne povodnji v Galiciji.
Predsednik graja naknadno Tauschejev izraz „schweinewirthschaft" kot neparlamentaren.
Tausche pravi, da z izrazom nij menil vlade, temveč železniška ravnateljstva. Predsednik graje ne oporeče, ker izraz sploh ne odgovarja dostojanstvu zbornice.
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 13. marca.
V seji od zadnje sobote govoril je v državnem zboru zopet dr. VoŠnjak in mojstersko pobijal trditve dr. Rechbauerja, češ, v Štajerskej ne žive Slovenci marveč Vendi in ravno tako primerno je zavrnil njegove trditve, da bi slovenski kmet ne ume! v slovenščini izdane razsodba in da slovenščina ni Kila r nij bila sodni jezik. Dr. Vošnjak je dejal, da bi slovenski kmet gotovo toliko razumil slovensko sodbo kakor nemšk kmet nemško, kajti uradni jezik je sploh težko umljiv. Da je bila slovenščina sodni jezik, pač jasno kaže, da so bile izdane uže v 1862. letu slovenske tiskovine. Čemu bi te bile.
Pododbor odseka za kazenski zakon sklenil je, naj se odpravi za objektivno postopanje. Levičarji zagnali so velik vrišč, češ, da je desnica reakcijo-narna. Se ve da, zdaj „liberalni" levičarji ne bodo mogli več praških čeških žurnalistov postavljati pred nemške porotnike v Eger, kjer so bili vsekdar obsojeni. — Vlada namerava postaviti za okrajne šolske oglede ženskih samostanskih šol duhovnike, da se tako izogne marsikaterim nepriličnostim.
Zagrebški vseučiliščni profesor Voj novic, kateri je bil sedem mesecev suspendiran, se je zopet rebabilitirov.
O zdanjem položaji v Hercegovini pripoveduje »Pol. Corr.": Četam, ki so pod poveljni-štvom gm. Setculiča šle iz Gačka proti Zagorju nad vstaše, pridružil se je na povelje vlade tudi političen uradnik, ki je imel nalog, zbirati poročila o obsegu in naravi vstaje, dalje pozvedovati o nje uzrokih in poučevaje vplivati na prebivalstvo. Ta uradnik pripoveduje v svojem poročilu, da v vaseh, skozi katere so Šle cesarske čete, nij bilo nikjer moškega prebivalstva in ko so vprašali po njem, se jim je odgovarjalo, da so se zbali cesarskih Čet, ker je razširjena vest, da možake povsod, kamor pridejo, pomore in da vasi zažigajo. To, pravi »Pol. Corr." je skoro gotovo le v sili izmišljen izgovor, kajti zbežale bi bile gotovo tudi žene, če bi se bale cesarskih čet. To vse moško prebivalstvo je mej vstaši. A vender, pravi ta list, našla se je v istini v nekaterih krajih vera v grozovitost cesarskih čet, ta pa se je mej prebivalstvo zanesla z namenom, da bi se iz bojazni več mož pridružilo vstašem. Kamor pa so prišle cesarske čete, sprejelo jih je ostalo prebivalstvo prav prijazno in jim takoj z veliko gostoljubnostjo dalo živeža. — V okraji Ljubinja, v okolici Stolca in v vsem Popovem polji delajo prebivalci pridno na polji. Žal, da se kaj takega ne more reči o drugih vstaških krajih. Prebivalstvo pod Vidušino planino, kateremu so vstaši skoro ves živež pobrali, se je pod povelj-ništvom Kaladjiča formiralo in tako hoče samo skrbeti za svojo varnost. Tudi drugod se jednako namerava, da se preprečijo ropanja in požiganja vstašev.
Vitanje države.
Da si se oficijozno iz Pariza in Petrograda poroča, da je afera Skoboljeva popolnem poravnana, vender Še nekateri listi ne morejo mirovati, glasno oznanjajo vojsko mej Avstrijo in Rusijo.
„Pall Mali Gazette" priobčuje daljši Članek iz peresa gospe N o v i k o v e. Ona govori o raznih besedah, ki jih je govoril Skobeljev in odločno zanikava, da bi bil general v istini vse tako govoril, kakor so priobčili listi in pravi dalje: ». . . V Rusiji ne misli nihče na vojno, ker se jej hočemo izogniti, a govorimo jasno o mejah, v katerih se more ohrani. Katere so te meje? Meje berolinske pogodbe, če se Avstrija s tem zadovolji, kar ima in pred dvema letoma tako slovesno da-daniin „roke proč" — pogodbam zvesta ostane, bode Rusija vzdržala zdanje obnašanje; a če Avstrija, pozabi vsi svoje obljube in pogodbe, ki jih je podpisala, užali vsi, Srbijo in Črno goio poplavi, ali si prizadeva, dalje proti vzhodu prodirati, potem bi ne bila nobena vlast na sveti, ki bi mogla Ruse zadrževati, južnim Slovanom proti avstrijskim agresijam (napredovanjem) pomagati."
Kakor se poroča iz Bo I urad a, priznale so uže vse evropske vlasti kakor tudi kneževini Bolgarija in Črna gora vzvišanje Srbije v kraljestvo. — „Peter. Ved." pravijo o kralji srbskem: »Kar
se nas tiče,  moremo srbskemu narodu in novemu srbskemu kralju le srečo voščiti, in to tem bolj, ker more Srbija v s ojej popolnej in istinitej nezavisno sti na jugu z večjim uspehom in koristjo delovati, kakor je do zdaj kneževina imela priliko."
Mej Turčijo in Rusijo se še vedno vrše pogajanja o vojnej odškodnini. Ta pogajanja se vrše mej ruskim poslanikom Novikovom in sultanovim tajnikom Raghib Beyom in doseglo se je uže toliko, da se je določilo plačevanje v obrokih. Ruska vlada zahteva 400.00 turških lir, Itaghib-Bey pa jih ponuja 320.000
Francoiki zbornični odsek za reformo sodni j je z osmimi proti sedem glasovom sklenil, naj se odpravi neodstavljivost sodnikov.
Napetost mej papežem in Španijo zaradi romanja Karlistov se vedno še nij poravnala, kajti Španija zahteva, naj papež pokliče nuncija Bianchija nazaj, papež pa tega storiti neče.
Domače stvari.
— (Telegram) v našem zadnjem listu potrebuje, ker nam je došel slabo pisau, nekoliko poprave. V njem se namreč izreka, da zahtevamo: 1. v Ljubljani popolno slovensko gimnazijo, 2. na sedanjih gimnazijah v Rudoltovem in Kranji in na učiteljiščih v Mariboru in Ljubljani slovenski učni jezik, in 3. na gimnazijah v Celji, Mariboru, Gorici in na realki v Ljubljani slovenske paralelke za štiri spodnja leta.
— (Litijske občine) zastop je včeraj jed-noglasno sklenil peticijo do državnega zbora, da naj se napravi nadsodnija v Ljubljani, naj se upelje v srednje šole na Kranjskem slovenski učni jezik in na) se naredi pravna akademija v Ljubljani.
— (Prošnja krškega mesta inobčine sv. Križ) za upeljavo slovenskega jezika v urade in napravo nadsodnije v Ljubljani je g. poslanec Pfeifer izročil državnemu zboru.
— (Občini trg BraslovčeinGriže) na Štajerskem sta poslali prošnji glede jezikove ravno-pravnosti v srednjih šolah in uradih g. poslancu dr. Vošnjaku, ki ju je izročil državnemu zboru,
— (Občina trg Sevnica z okolico) na Štajerskem je tudi podpisala in odposlala prošnjo zarad postavne upeljave slovenskega jezika pri sod-nijah po poslanci g. dr. Vošnjaku državnemu zboru.
— (Prošnje za popolno izvede nje ravnopravnosti s 1 o venskega jezi ka pred sodnijami) poslale so državnemu zboru nadalje občine: Sv. Lovrenec na Dravskem polji, PtujskagorainZagorci, vse v ptujskem okraji.
— (Gorenjske občine! ganite se!) V slednjih brojih tega lista naznanili smo, da je več občin iz raznih krajev poslalo prošnje na državni zbor za upeljavo si oven šči n e v uradih in za p r (i m e s te n j e nadsodnije iz Gradca v Ljubljano. Občin, ki so poslale take prošnje, je z Gorenjskega premalo, opozarjamo torej vrle Gorenjce, naj kar prej možno odpošljejo tudi jednake prošnje, naj se krepko potegnejo za pravice, katere jim pripadajo po zakonu.   Naprej, Gorenjci!
— ( „J ou r f ix e) Preteklo soboto čital je mnogobrojnim udeležencem g. Ivan Hribar prav mikavno sestavljeni životopis Puškinov, kateremu je dodal nekoliko kritičnih opazek in naposled jako drastično dokazal, kako je pačil Koseški ter zlorabil Puškina krasne proizvode. Po berilu, ki je bilo prav pohvalno sprejeto, sklenilo se je, da Be, ker treba plačati za Mandelčev spomenik še dolžnih 117 gld. prirede tri javna predavanja v čitalnici. Ta predavanja bodo 19. in 26. t. m. in 2. aprila, predavali pa bodo gg. I. H r i b a r, dr. I. Tavčar in d r. Z a r n i k. Mej petjem, glede katerega je zlasti rajnega Kocijančiča miloglasni zbor „Ob 1 a č k u" je neumorni gospod J a-kob Hafner nabiral deležnike in darove za »Narodni dom",konečno pa je g. dr. Valentin Zar-uik v jako zanimljivem govoru obrisal življenje in delovanje italijanskih domoljubov in državnikov generala Medici in bivšega ministra Lanze,katera sta umrla jeden in isti dan in katerih slednji je vsled svoje energije in doslednosti pospel se do naj-odličnejega državnika. Dostaviti je še, da je gospod prof. Leveč odgovarjajo na stavljeuo vprašanje izjavil, da bo životopis rajnega dr. Bleiweisa te dni   odpošlje   za   »Brockhausov   Go u versa
tionslexicon", da mu je sicer odmerjen le mali prostor, da pa bode vtem delu slovensko slovstvo obširneje jemalo se v ozir.
— (Beseda v čitalnici ljubljanske)') včeraj zvečer združila je lepo število družabnikov Tudi gospod deželni predsednik VVinkler z gospo soprogo in gospico hčerko bil je navzočen. Izmej točk odlikoval se je posebno dvospev gospe Svet-kove in gospice Namreto ve, ki sta peli Meu-delssohn-Bartuoldvjev „Miru ljubav ne zna" tako ljubo in tako v srce sezajoče, da sta morali ponavljati to točko. Donizettija šesterospev iz ,,Lucije di Lamermoor", to večno krasno kompozicijo, peli so g. Svetkova, g. Namretova, gg. Meden, Valenta, Stegnar in Marki č povsem dovršeno in vBled burnega priznanja dvakrat. Zbora: Ned-vedov „V ljubem si ostala kraji" in Eisenhutov MSanK si ni/sta pridobila toli veljave, kakor bi zaslužila, ker je bilo pevcev premalo in jih je menda zapeljalo lepo vreme. To moramo karati. Če uže sodelujejo moči prve vrste, kakor sta g. S petkova in g. Meden, bi se i drugi lehko malo pobrinili. Po deklamaciji Levstikovega „Ubežnega kralja", katero je pohvalno izvel gosp. Kragelj, predstavljala se je po rajnem Vikt. Erženu poslovenjena igra „Pol vina pol vode". Glavni ulogi igrala sta gospa in gospod Jelovčnik s svojo uže priznano spretnostjo, hišina Zofka in sluga Ivan pa sta tako dobro sodelovala, da je ta igra, ki je za mala gledališča kakor nalašč, prouzročMa jako ugoden utis in kar je vsekdar potrebno — pohvalo.
— (Za »Narodni dom") nabral je v ožjem krogu Dobrniški gospod župnik Ivan K a r 1 i n 9 gld. Nadejamo se, da bo tudi drugod rodoljubna duhovščina nasa nabirati začela.
— (Brambovsku, vojašnica) v Ljubljani bode se najbolj gotovo zidala na postom tik parnega mlina, kjer je zdaj živinski trg. Zadnje dni je komisija, sestavljena iz zastopnikov vojaških, vladnih, deželnih in mestnih, razne za vojašnico brambovsko od mesta brezplačno deželi ponujane prostore ogledovala in spoznala baje prostor, kjer je zdaj živin ski somenj, kot najsposobnejši za novo vojašnico.
— (Ljudski shod) je bil včeraj nekje. Več o tem povedo iz posebne prijaznosti gg. Ilegali, kroj,.č Železnikar itd.
— („Akad. društvo Triglav") ima svoje prihodnje zborovanje v sredo 15. marca v gostilni „Schwcchater — Bierhalle" Sackst. 27. Dnevni red : I 1. čitanje zapisnika zadnjega zborovanja 2. Poročilo presednikovo zaradi pristopa k slovanskej čitalnici 3. Poročilo tajnikovo. 4. Poročilo blagajnikovo. 5. Poročilo knjižničarjevo. 6. Volitev dveh revizorjev za blagajnico. 7 Volitev predsednika. 8. Volitev odbornikov. 9. Slučajnosti. Ker je to zborovanje zadnje v sedanjem tečaji in se bodo, kakor dnevni red kaže, važne spremenjave vršile, prosi odbor gg. ude za mnogoštevilno obiskovanje. Začetek ob 8. uri zvečer. Gosti dobro došli!
— (Trojčki.) Sinoči (10. marcija zvečer) je porodila ženska v K o p r i v i (ua Krasu) trojčke: dva dečka in deklico; vsi triji so živi in bili krščeni.
— (Iz Razdrtega) se nam piše: Uže v drugič, ravno iz iste ograde ukradena bila so drevesca tukajšnjemu posestniku II. K. in sicer prvikrat 1. 1879. 27, a zdaj od 8. na 9. t. m. 21, torej skupno 48 komadov. Drevesca bila so vsa iz drevesnice Slapške in to jablanice, prav lepo izra-stena, visoka do dva metra ter na kratko obrezana, po dvakrat cepljena, po debelcih, katera bo zelo jednakomerna debela, poznajo se še grčice od po-rezanih mladik ali vejic. Ako bi bilo komu znano, kdo bi bil te kupil, je uljudno naprošen, da to naznani tukajšnjemu županstvu.
— (Nova žandarska postaja) dovoljena je za Domžale pri Kamniku.
— (Iz Štange) se nam piše 11. t. m.: Tatu. kateri jo tu 5. t. m. kradel, je žandar uže v ponedeljek G. t. m. opoludne imel. Dobil pri njem nij nič, ne denarja, ne ure, samo perilo je imel doma v skrinji.   Uro pravi, da je prodal — denar
pa zapil. Ali kedo mu bo to verjel? — Zato je pa tako hitel iz luknje ven; — kajti 8. t. m. v sredo jo je iz ječe popihal. Šel je uro spravit in denar v bolj varen kraj. — Zdaj si pa mislite — kake ječe imajo v Litiji! — Lansko leto je tudi ravno tako tu ušel jeden tat.
Razne vesti.
Ijico,
* (Mac Lean,) napastnik na angleško kra-obtožen  je  veleizdaje in izročen porotnikom.
* (Najstarejši človek) nr Češkem je neki Matija Korovička, rojen 1767 leta v Ujezdi blizu Prage. Ima tedaj uže 115 let na hrbtu. Še nij dolgo, da je prišel peš v Prago, prosit miloščine, zdaj pa so starčka zapustile moči in leži v občnej bolnici. Sluh in vid rau je še bister.
* (Najrodo vi tnej ša žena v Ameriki) je po amerikanskih časopisih gospa dr. Mary Austin. Nedavno dovršila je 33. leto zakonskega Življenja in svojega moža osrečila s 44. otrokom. Leta 1854, štiri leta po poroki naredila je doktorat zdravništva. L. 1861, ko je vzplamtel boj mej severnimi in južnimi državami, pridružila se je z možem vojski unije, pri katerej je službovala kot zdravnik, a mož kot častnik. Ona l ila sta ranjena, ona petkrat, on trikrat ter postal polkovnik. Sedaj uživata oba penzijo, on kot polkovnik, ona kot štabov zdravnik. — Nam se vse to jako amerikausko dozdeva.
* (Poroke v Berolinu.) Lani je bilo v Berolinu 11,151 porok; najmanj, 590, jih je bilo v januvariji, največ, 1615, v oktobru. V 10,137 slučajih je bila nevesta poprej še neomožena, 768 jedenkratna vdova, v 14 dvakratna, v jednem slučaji pa trikratna — 221 ločenih žena se je v drugič, 9 dvakrat ločenih v tretjič pomožilo, jedna trikrat ločena celo v četrtič. — Od ženinov jih je bilo 9557 poprej neoženjenih, 1285 jedenkratnih, 51 dvakratnih in 2 trikratna vdovca. 200 ločenih mož se je v drugič, 16 dvakrat ločenih v tretjič oženilo.
Meteorologien«) poročilo.
A. V Ljubljani:
Dan
/.<> v ;ui| a
V v mm
Temperatura
Vetrovi
Mo-
Nebo  krina v mm.
m m n„        i   n Aon I slaboten j
74i-97■■. + 0-4«C ; nM ja»,
, 746-47«.. -|-14-ü<'c!t,JbotDa jusn.
popoldne                 j '            |  burja •
746,15mu. -f- 7 4° L            | jasno
Ob 7. iri
ijnlraj •b l, uri
vtitr
ob 1. uri zjutraj ob 2. vri popoldu« ob J. m; tu. er
ob 7. ari
ijutraj ob 2. ari poptlutlno ob ). uri »teuer
745-67 b«. 743-52 mm.
00° C + 16-8° C
743-40 bb. + 8-4° 0
745-43 BB.I+ 28° C 74402nm.! + 13-8<>C 745-59 mm. 1+ 8-4° C
Ijrez-Tttrije slaboten juironliod slabolrn jiiiruizliml
slabotna burja
tlabotco vzhod
slaboten fihod
jasno
JKÜIO j.ismo
oblačno
jasoo
deloma jasuo
0-001
000 m ni.
000!
B. V Avstriji sploh:
Zračni pritisk jo liil zadnje dni povsod stanovitno visok, njegova razdelitev še jednakoraernejsa, kot v pre-tedenih dneh i razloček mej maksimum in min>mom je namreč znašal samo 16mm. Vetrovi so bili povsod zelo slabotni in so prevladovali vseskozi vzhodni. Nebo jo bilo večjidel povsod jasno. Temperatura so je od zadnjih dnij le malb spremenila; bila je večjidel povsod pozitivna, povsod nadnonnalna, akoravno ne posebno ekstremna; razloček mej maksimom na jugu in mej rainimom na severu je znašal 14° C. Vreme stanovitno mirno, mokriue nikjer nič. Moje pri Trstu le malo, v južnej Dalmaciji pa zelo nemirno.
Kiotcrijne »trecke 11. marcija. Na Dunaji:  31,    37,     66,     82, 6. V Gradci:     56,     71,     67,       6, 46.
X3-o-ria,jslza. borza
dne 13. marcija. (Izvirno telegrafično poročilo.) Enotni državni dolg v bankovcih . .
Enotni državni dolg v srobru       •   .   . 75
Zlata renta......                                •   •   • J*3
1860 državno posojilo .   .           ... 128
Akcije narodne banko....... 819
Kreditne akcijo......... 312
London............ 120
Srebro............ "~
Napol.............. j[
C. kr. cekini........... £
Državne marke......... 58
4«>/0 državne srečke iz l. 1854   250 gld. 119
74 gld. 95 80 55
65
kr.
53«/,
65 85
Državne srečke iz 1. 1864 .   .    100 , 4°/0 avstr. zlata renta, davka prosta . . Ogrska zlata renta 6°/0......
n n n      ■ /o ......
n      papirna renta 5°/<,.....
5°/0 štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . I »imava re<. srečke o°/0 • • 10° gld. Zornlj. ot)Č. avstr. 41it°/0 zlati zast. listi . Prior. oblig Klizahetine zapad. železnice Prior. oblig. Ferdinandove sev. železnice
Kreditne srečke.....100 gld.
Rudolfu ve srečke..... 10 „
Akcije Mglo-AVStr. banke .   .    120 n
169		-
93	*	55
118		—
87	n	30
86		70
104	n	—
112	it	25
119	n	—
98	n	so
I0.-1	n	—
176		—
21	n	75
124		—
207	a	75
V najem
vzamem malin in tudi žago, ako je zraven. Ako se drugače noče v najem dati, vzamem tudi s tem pogojem v najem, da bora jaz tretjino dobička imel, gospodar pa dve tretjini.
Kdor torej malin pod temi pogoji v najem da, naj se pismeno na-me obrne pod naslovom
Janez 11; lun.
(150—3) mlinar v Dolenjej vasi pri Cirknici.
Andrej Net v Kranji
(149 — 3)
priporoča iz svoje veliko drevesnice na Kokrici sledeče vrste
ilreveMC«?,  vse s prav dobrimi koreninicami: 20.000 hruševih divjakov, 100 velja   ...   1 gld. — kr. Nekaj jabolčnih       „ „     „      .   .   .   1   „   — „
Hruševa drevesca, 1 leto požlahtnjena, 1 velja —   „     5 „ t, ,,       čez 2 metra visoka, „    „    —   „   45 „
.Jabolčna „   „    „        „      „    „    -   „   35 „
Lrešpljeva domača, „   „    ,        „      „    „    —   „   20 „
Učenec
(156-2)
so sprejme
v sladčičarni Rudolfa Kirbischa,
v Ljubljani, Kongresni trg.
Zatekel sem se k Vašej zdrav-stvenej sladnej čokoladi št. 1 in uže po tridnevnem vporab-ljenji dobil sem v veliko svoje in svojih sorodnikov začudenje zopet zdravje.
(Te besedo govoril je ozdravljeni.)
Vsem bolnikom,
kateri bolehajo na želodci in na plučih, na pomanjkanji krvi, prehlajenji, kašlji, hri-pavesti, na bledici in hemoroidih, se lehko pomaga.
C. kr. dvornemu založniku IVANU HOFFU,
kr. komisijskemu svetniku, posestniku c. kr. zlatega križca s krono, vitezu visokih redov, izumitelju in jedinemu izdelovatelju Ivan Hoffovega sladnega izlečka, dvorni založnik skoro vseh knezov Evrope, 11» Dunaji, iabrika: Grabenhof, Braunerstrasse 2, pisarna in fabr. zaloga: Graben, BraunerstraBse 8.
TVj. Veličanstvo
kralj danski je po svojem adjutantu naznanil fabrikantu Ivanu Hoilu, da zelo visoko ceni njegov Nlinlni izlecek. ...laz sem", tako se glasi kraljeva izjava, „z vet*cljt'iu opazil pri n«»1m in pri mnogili članih «*vo|e Ulše zdritvNtveno oioc Ilollbvega sladnega izlečka.**
Vaše blagorodje! Ne morem si kaj, da Vam z odkrito in najtoplejšo zahvalo javim, da sera po trikratnej, v kratkem času se ponavljajočej vneti«-i prsne m a« it«, daviei, bljevanji krvi in materije, kratko v stanu popolne onemoglosti, ko so uže vsi mislili, da sem Izgubljen, zatekel sem se po nasvetu svojega svaka k Vašej sladnej čokoladi in uže po tridnevnem vporabljenji zadobil Bom v svojo in svojih sorodnikov začudenje popolno zdravje. To is t i n i i o čudovito zdravje dobil sem, kakor omenjeno, po vporabljanji sladne čokolade in sicer Stev. 1.
Prosim Vas, čestiti gospod, da vzprejmete te vrstice kot malo znamenje moje hvaležnosti za rešitev mojega življenja in da jih v korisi vseh bolehujočih kot priporočilo Hoffovih preparatov. Konečno naj Vam bodi še naznanjeno, da lehko svojo hitro ozdravljenje, osobito, ker vsak tako hiter uspeli občuduje, kot resnično potrdim pred Bogom in pred ljudmi. Pozdravljam Vas prav prijazno in se Vam z vso Bpoštljivostjo priporočam hvalo Vam dolžna
Ana Pestl9 tkavčeva žena. V A m e i h u (Dol. Avstr.), 3. decembra 1879.
Glavna zaloga: (50-6) l*et. liassnik v EJubljaiii.
Izdatelj in odgovorni urednik Makso Ar m i t.
Lastnina in tisk -Narodne tiskarne".