leto VII. ŠT. 18 (307) / TRST, GORICA ČETRTEK, 2. MAJA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 I OB PRVEM MAJU PRED OBČINSKIMI VOLITVAMI Mnogokrat nas zunanji dogodki nekako silijo, da pišemo o njih. Jasno zato pa opravljamo časnikarsko dolžnost. To velja tudi za razna večja praznovanja, civilna in verska. V tem primeru gre danes za praznik dela. To je 1. maj, ki je v sodobni zgodovini postal eden od mejnikov našega družbenega življenja. Pred več kot 100 leti je papež Leon XIII. izdal znano encikliko Rerum novarum, ki obravnava predvsem socialno problematiko takratnega časa. Ta papeški dokument je nato postal ključna listina ali nekaka Magna charta pravic delavskega razreda. Ravno s tem pa je tudi Cerkev vstopila prvič v javno soočanje s socialnimi vprašanji svojega časa, kot so delo, delavci, delodajalci, z eno besedo nekdanji binom suženj in gospodar. O tem je že zelo občuteno pisal veliki nemški filozof 19. stoletja Georg Wilhelm Friedrich Hegel v svojem delu Fenomenologija duha, kjer piše o socialnih odnosih na delu. Hlapec oziroma suženj je najprej odvisen od svojega gospodarja, ki mu služi, slednji pa mu daje primerno plačo. Še kasneje pa se (prav v duhu heglovske dialektike) lahko situacija popolnoma obrne. Sedaj namreč postane gospodar odvisen od svojega hlapca oz. sužnja, ki mu s svojim delom sploh omogoča življenje in blagostanje. Tu je torej že zametek zgodovinske socialne dialektike, ki jo je nato v sicer drugačnem in odločno materialističnem ključu od Hegla prevzel Karel Marx. Povrnimo se k nauku Cerkve. Ta je po Leonu XIII. Zelo tehtno odgovarjala na izzive svojega časa in tudi v socialnem nauku iznesla več pomembnih novosti. Naj tu spomnimo le na nekatere zadnje papeže 20. stoletja. e Pij XI je v svoji encikliki Quadragesimo anno (ob štiridesetletnici Rerum novarum) spomnil na Leonove nauke in jih posodobil. Sledili so mu kasneje razni nasledniki, od Pija XII. mimo Janeza XXIII. z znano encikliko Mater et Magistra do še kasnejših papežev. Naj te omenimo znamenito encikliko Pavla VI. Populorum progressio vse tja do znanega dokumenta Janeza Pavla II. Laborem exercens. Vse to daje delu in delavcem svoje mesto, dostojanstvo in pravice. Sicer pa je še veliko drugih dokumen tov podobne vsebine. Naš čas je poln razprtij in socialnih bojev. Sama dialektika delavca oz. delodajalca pa nam pušča veliko niožnih alternativ. Danes gre zlasti v Italiji za socialni boj, ko vlada skuša odpraviti določene sindikalne pridobitve iz prejšnjih let. Tu imamo v mislih znani člen delavskega statuta, ki določa pravico o ohranitvi delovnega mesta. S tem se je tudi po državi vnel boj vla-da-sindikati, kar se je potem vidno izkazalo v splošni stavki. Zdi se, da se bodo pogajanja med sprtimi stranmi zopet začela. Ni pa veliko izgledov za skorajšnje pozitivne rešitve. Pri tem skušamo pa dati prvemu maju tudi širšo kulturno in versko vlogo. stran i ANDREJ BRATUŽ S8SSSS! “Po preizkušnjah in mnogih napakah so bili navsezadnje uspešni, njihovo prizadevanje pa je bilo koristno za Sloven ijo, saj so ji po vojni vrnili velik del Primorske. Povojne meje žal niso osrečile vseh Slovencev, tako da mnogi živijo kot manjšine v drugih državah. Slovenija ima do njih obveznosti, ki so bistveni del slovenske zunanje politike. ’’ DR. DIMITRIJ RUPEL, ZUNANJI MINISTER RS, 26.4.2002, IZ GOVORA V CANKARJEVEM DOMU VSAK GLAS BO POMEMBEN! JURIJ PALJK Majske občinske volitve so pred vrati in vse kaže, da večjih presenečenj ne bi smelo več biti, vsaj kar se tiče kandidatnih list. Upravne volitve bodo v 21 občinah 26. in 27. maja. Rok za predložitev kandidatnih list je že zapadel in sedaj že lahko potegnemo prve zaključke, ki bi jih lahko strnili v misel, da smo slovenski volivci lahko le na pol zadovoljni. Če je vsakomur, ki kaj da na slovensko manjšino in na slovenske korenine ter naše zavzemanje za slovenske pravice v naših krajih, jasno, koga bomo za župana volili v Gorici, ni nobenega dvoma, da se bomo slovenski volivci odločili za kandidata leve sredine in Stranke komunistične prenove Vittoria Brancatija (na sliki), pa to seveda ne velja za drugo pomembno občino, v kate- ri je slovenska prisotnost tudi izrazita in zelo pomembna. V občini Devin Nabrežina je namreč prišlo do hudega razkola med slovenskimi volivci, ki se bodo tako predstavili na dveh listah. Stranka Slovenska skupnost in Stranka komunistične prenove podpirata županskega kandidata Viktorja Tanzeja, medtem ko je kandidat Oljke za devinsko-na-brežinskega župana Michele Moro. Ostala kandidata sta še Giorgio Ret za Listo 2002 in desnico, medtem ko je Romano Vlahov ustanovil svojo listo. Zakaj je do razkola prišlo, vedo sami udeleženci, mi pa lahko že danes zapišemo, da je to samo voda na mlin desnice, kar je seveda daleč od tega, kar si želimo Slovenci, ki se borimo za dostojanstvo in dostojnost naše žive prisotnosti na našem območju. Za politiko velja, da je med drugim tudi umetnost možne- FOTO HI'MBACA ga, prav tako pa velja, daje gotovo umetnost dogovarjanja. V devinsko-nabrežinski občini do dogovora ni prišlo, samo upamo lahko, da so se vsi vpleteni v razkol vsaj zavedeli svojega početja. Zadnji odgovor bodo itak dale volitve. V Gorici, kjer je možen drugi krog volitev, bomo slovenski volivci volili Vittoria Brancatija, ki ga podpirata celotna leva sredina in Stranka komunistične prenove; ostali kandidati pa so Guido Germa-no Pettarin za Dom svoboščin, Antonio Scarano za sredinsko listo občanov ter Ser-gio Cosma, ki bo predstavljal skrajno desnico. Brez ovinkov smo zapisali, da bomo slovenski volivci podprli Vittoria Brancatija, tudi zato, ker se zavedamo, kako pomemben bo vsak glas na občinskih volitvah v Gorici, in seveda zato, ker bi že bil skrajni čas, da desničarsko goriško občinsko vlado, ki nikdar ni imela nobenega posluha za nas Slovence, pošljemo domov. Zato bo pomemben vsak, zares vsak glas! V TRSTU LOČENO PROSLAVLJANJE 25. APRILA SVARILO PRED POSPLOŠEVANJEM IVAN ŽERJAL Trstje bil edino mesto v Italiji, ki je doživelo ločeno proslavljanje 25. aprila. Tržaška občinska in pokrajinska uprava ter Odbor za negovanje vrednot odporništva (na kratko Antifašistični odbor) niso namreč dosegli soglasja glede pomena tega praznika. Tako sta tržaška občina in pokrajina, katerima se je pridružila še občina Milje, 25. april razglasili za dan vseh padlih za svobodo. Tako sta tržaški župan Dipiazza in predsednik pokrajine Scocci-marro položila venec tako v Rižarni kot tudi k obeležju pri ba-zovskem "šohtu" (t.i. "fojbi") in k spomeniku padlim na griču sv. Justa. Antifašistični odbor, ki združuje vse ostale okoliške občine tržaške pokrajine, poleg tega pa še sindikate, borčevske organizacije in ustanove civilne družbe, pa se je držal izvirnega pomena, ki ga predstavlja datum 25. aprila: to je namreč tudi po italijanskem za- f i\\\ FOTO KROMA konu praznik osvoboditve izpod nacifašizma. Odbor je priredil izredno množično obiskano svečanost v Rižarni, ki je sledila pusti in malo obiskani uradni počastitvi. Ob tej priložnosti ne moremo mimo besednih napadov in žvižgov na račun tržaškega odbornika za kulturo in poslanca Nacionalnega zavezništva Roberta Menie pred vhodom v Rižarno. Sam Menia sicer ni štedil z ostrimi napadi na Slovenijo, italijansko levosredinsko opozicijo, dalje na ime zgoniške osnovne šole (1. maj 1945) in dejal, da je prava osvoboditev za Trst prišla šele 12. junija 1945, ko so iz našega mesta odšli jugoslovanski vojaki. Pravzaprav, se je še popravil Menia, ! Jadranka Cergol / intervju MARTINA SLAVEC IN GORAZD BAJC Marko Tavčar DRAGI GOSPOD MILAN LIPOVEC! Adrijan Pahor GORICA POST EESTUM Marjan Drobež DELO JE PREMALO CENJENO IN UPOŠTEVANO 1 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 bi morali proslavljati osvoboditev 26. oktobra 1954, ko je Trst ponovno prišel pod italijansko upravo. 25. april je torej bil v Trstu vse prej kot dan sprave, kot sta uradno razglašali tržaška občina in pokrajina. Odločitev dveh najpomembnejših krajevnih uprav na Tržaškem je namreč povzročila samo nov razkol v tukajšnji skupnosti, ki res ni potrebovala novih delitev, poleg tega pa je pritegnila pozornost italijanskih vsedržavnih javnih občil. Občina in pokrajina sta bili obtoženi, da s poenostavljanjem in posploševanjem želita razvodeniti pomen praznika osvoboditve v imenu neke lažne sprave. Ta misel je odmevala tudi na svečanosti, ki jo je v Rižarni 25. aprila priredil Antifašistični odbor. Sprava in svoboda, je bilo med drugim poudarjeno, sta preresni stvari, da bi se z njima kar tako igračkali. ........ STRAN 3 Andrej Černič DEŽELA VZHAJAJOČEGA NOGOMETA CENA 0,93 € www.noviglas NOVI it Občni zbor ZKB Prejšnjo nedeljo, 28. aprila, je bil v Boljuncu občni zbor Zadružne kraške banke. Obračun poslovnega leta je zelo pozitiven. (stran 14) SVET OKROG (MAS ZARADI ZNANIH INCIDENTOV V NEAPLJU PO POSREDOVANJU AMERIŠKE DIPLOMACIJE 2 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 341 70 TEŽAVE NA POTI V EVROPO SE O BENESEVIH ODLOKIH POLICIJSKI AGENTI V HIŠNEM PRIPORU! DOGOVOR O ARAFATOVI PROSTOSTI ALOJZ TUL Pred dvema tednoma smo v glavnih obrisih prikazali Bene-ševe dekrete, tako imenovane po takratnem češkoslovaškem predsedniku Eduardu Benešu, na temelju katerih so po drugi svetovni vojni izgnali in razlastili približno tri milijone in pol sudetskih Nemcev iz Češkoslovaške, in sicer v luči pogajanj za pridružitev Češke v Evropsko unijo in zadevnih pomirjujočih izjav evropskega komisarja za širitev Verheugna. Minuli teden pa je o omenjenih odlokih razpravljal češki parlament in o njih sprejel resolucijo, ki je nedvomno politično pomembna v tem delikatnem obdobju pristopanja Češke v evropske integracije, ker naj bi bila uraden odziv Prage na aktualno razpravo o Beneševih dekretih v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem in v Evropskem parlamentu. Češki parlament je zato vložil veliko naporov v pripravo besedila omenjene resolucije, ki ga je nato podprlo vseh 169 navzočih poslancev od skupno 200 članov parlamenta. Pred tem je svoje soglasje k dokumentu dal tudi sam državni predsednik Vaclav Havel. Poslanci v resoluciji med drugim poudarjajo, da je češkoslovaška zakonodaja iz obdobja 1940-45, S 1. STRANI OB PRVEM... Maj je namreč mesec posvečen Devici Mariji in sama slovenska tradicija je temu že davno dala svoj pečat. Papež Pij XII. pa je dal na prvi maj praznik sv. Jožefa Delavca in ga s tem tudi približali krščanskemu svetu. Prvi maj praznujemo tudi na naših številnih kulturnih prireditvah na odprtem, vse to pa pomeni že prvi vstop v pomlad. Zato prav tu navadno izkažemo navdušenje za našo prosveto, igro, pesem in glasbo, kar nas itak tudi drugače najbolj povezuje. Prvi maj, praznik dela, je predvsem praznik človekovega dostojanstva in poslanstva in to zlasti v našem času. Zato upamo, da se bodo v tem duhu uresničili ti ideali tudi za nas, Slovence v Italiji, in to v uresničevanju vseh naših političnih, socialnih in narodnostnih pravic. vključno z Beneševimi dekreti, posledica vojne in poraza fašizma ter zato ne more biti postavljena pod vprašaj. V resoluciji je zato izražena "zaskrbljenost zbornice glede poskusov nekaterih krogov, zlasti tistih v tujini, da bi vnovič odprli tragične probleme iz preteklosti, zapletli današnje mednarodne odnose in vznemirjali prebivalce Češke". V zvezi z zahtevami sudetskih Nemcev po vrnitvi premoženja, resolucija poudarja, da obseg in pogoje vračanja premoženja določa češka denacionalistična zakonodaja. Poročali smo že, da je svoje stališče do povezave med Beneševimi dekreti in pristopnimi pogajanji Češke z Evropsko unijo vnovič potrdil med nedavnim obiskom v Pragi evropski komisar Verheugen, ko je dejal, da "dekreti ne bodo vplivali na pristopna pogajanja". Za zadnjo številko avstrijskega tednika Profil pa je isti komisar - kot poroča STA - poudaril, da Evropska komisija mora ugotoviti le, dali veljavna češka zakonodaja izpolnjuje zahteve Unije oz., ali je češka denacionalizacijska zakonodaja, s katero je vprašanje Beneševih dekretov deloma povezano, diskrimina-torna ali ne. Pojasnil je še, da nobenega kandidata za članstvo v Uniji ne bodo ocenjevali po tem, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak bodo upoštevali le današnje razmere. Glede zahteve nekaterih krogov, da bi se morala Češka opravičiti za krivice, ki so se zgodile kot posledica uresničevanja Beneševih dekretov, je Verheugen poudaril, da daje češko-nemška izjava iz I. 1997 dober zgled za reševanje tovrstnih težav. Zato kljub grožnjam avstrijskih svobodnjakov, da širitve Unije ne bodo podprli, če vprašanje dekretov ne bo rešeno, je omenjeni diplomat dejal, da ne vidi razlogov, zaradi katerih bi Avstrija širitvi nasprotovala. Kot vidimo, so danes države kandidatke za vstop v Evropsko unijo izpostavljene raznovrstnim izsiljevanjem in pritiskom, kar smo videli tudi v primeru Slovenije. Značilno je, da so pri tem najbolj glasni tisti, ki so bili kakorkoli poraženi v drugi svetovni vojni in bi zato morali biti prvi zainteresirani za spravne poteze v zvezi z medvojnimi dogajanji. Edina častna izjema je v tem pogledu Nemčija. V Neaplju je osem policijskih agentov v hišnem priporu. Tako je odredil pristojni javni tožilec po preiskavi, ki traja že več mesecev. Novica seje seveda bliskovito razširila po vsej državi, čemur se ne moremo čuditi, saj sta radio in televizija hkrati sporočila, da si je večja skupina policijskih agentov nataknila lisice in tako odločno protestirala proti nenavadnemu ukrepu, ki ga je javni tožilec odredil proti njihovim kolegom. Celotna zadeva je zares čudna, saj so agenti v hišnem priporu, ker naj bi zagrešili kazniva dejanja že v marcu lanskega leta. Tedaj je namreč bila v Neaplju protestna manifestacija, ki so jo priredili pripadniki Globalnega foruma, prišlo pa je tudi do nasilnih PREDSTAVNIKI KOROŠKE EL PRI NAS Konec prejšnjega tedna, v soboto, 27., in v nedeljo, 28. aprila, so se v našem zamejstvu mudili številni predstavniki koroške Enotne liste, se pravi stranke Slovencev na avstrijskem koroškem. EL se je namreč za tradicionalni izlet, namenjen občinskim svetovalcem in odbornikom te stranke, odločila za obisk Slovencev v Italiji. Pod vodstvom predsednika EL Andreja VVakouniga in v spremstvu deželnega predsednika Slovenske skupnosti Draga Štoke so se najprej podali v Benečijo, kjer so med drugim obiskali dvojezični šolski center v Špe-tru. Tam so jim beneško realnost orisali špetrska županja Bruna Dorbolo, ravnateljica šole Živa Gruden in družbeni delavec Riccardo Ruttar. Med obiskom na Tržaškem pa so si ogledali Rižarno, ki je koroške goste zelo pretresla, v nedeljo, 28. aprila, pa so se v popoldanskih urah srečali z deželnim in pokrajinskim vodstvom SSk v agriturizmu Bajta v Saležu. Koroške goste sta pozdravila deželni tajnik SSk Damijan Terpin in tajnik zgoniške sekcije Jožko Gruden. Srečanje je bilo priložnost tudi za izmenjavo pogledov in analizo položaja slovenske manjšine v Italiji in Avstriji, ki je, kot so ugotovili predstavniki EL in SSk, precej podoben, zlasti kar se tiče vprašanja spoštovanja enakopravnosti in enakega dostojanstva slovenskega jezika, za kar se je treba celo boriti na sodiščih. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL gorica (H noviglas.it u prava@noviglas.it 133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 F A X 040 77 5 419 E-MAIL trst@noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI -IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA 42€, SLOVENIJA 46€, INOZEMSTVO 62€, PRIORITETNA POŠTA 83€ POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 liC dejanj in do hudih spopadov s silami javnega reda. Mnogo manifestantov je policija odpeljala v neko vojašnico, ki naj bi se po izjavah prizadetih spremenila v pravo mučilnico. V kasarno so baje pripeljali tudi več ljudi, ki so se bili zaradi ran zatekli v bolnišnico, preiskovalci pa skušajo ugotoviti, kdo je podpisal takšen ukaz. Vedeti je treba, da se je vse dogajalo, ko je v Rimu vladala leva sredina, notranji minister pa je bil bivši krščanski demokrat Bianco. Ta je te dni dejal, da je bil sicer obveščen o nasilnem nastopanju policije, zaradi česar je tudi odredil upravno preiskavo, ki pa ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Podpredsednik sedanje vlade Fini pa je takoj vzel v obrambo policijske agente in izrazil začudenje, ker je pristojna sodna oblast odredila hišni pripor, potem ko je od neredov poteklo več kot leto dni in ni torej nevarnosti, da bi kdo od prizadetih agentov pobegnil ali tako ali drugače zakril dokaze kaznivega dejanja. Gre vsekakor za kočljiv spor ali vsaj hudo napetost med izvršno in sodno oblastjo, kar utegne še zaostriti že tako napete odnose med sedanjo vlado in sodstvom. Zadeva je vsekakor resna, saj govorijo, da se vodi preiskava zoper kar 50 policijskih agentov, ki naj bi med zasliševanji tudi do krvi pretepali priprte protestnike, jih zmerjali ter grobo žalili. Mnenja v sedanji opoziciji so v tem pogledu deljena; nekateri se obnašajo, kot da bi bila krivda agentov že dokazana, drugi pa popolnoma zaupajo v neodvisnost in nepristranskost sodnikov ter so prepričani, da bodo tudi ustrezno ukrepali. ———- DL BREDA SUSIC Ameriški predsednik Bush je minulo nedeljo dosegel svoj prvi diplomatski uspeh na bližnje-vzhodnem prizorišču. Tako Izrael kot Palestinci so privolili v njegov načrt, da bi ameriški in britanski vojaki jamčili za pripor šestih palestinskih osumljencev u-mora izraelskega ministra za turizem Zeevija. Osumljenci so v rokah palestinske policije, sodilo jim je palestinsko vojaško sodišče, ki pa ga Izraelci ne priznavajo. Sharon je že dolgo zahteval, naj mu Arafat izroči domnevne morilce, palestinski vodja pa se je temu vedno upiral. Bush je v zameno za kompromis od Izraelcev dosegel zagotovilo o prenehanju zasedbe Ramale in hišnega pripora Arafata. Predsednik Palestinske avtonomne oblasti ne sme iz svojega urada že štiri mesece in pol ter živi v čedalje slabših pogojih. Če torej ne bo prišlo do novih zapletov in bodo vsi spoštovali dogovor, se bo Arafat lahko v kratkem prosto premikal po palestinskem ozemlju, lahko pa bo tudi odpotoval v tujino. Pristanek na dogovor ni bil soglasen ne na eni ne na drugi strani. Predvsem Palestinci so pogojevali sprejem kompromisa z razrešitvijo problema betlehemske bazilike Kristusovega rojstva. V njej je že tri tedne zaprtih 40 kapucinov in sester, ki skrbijo za samostan, pa tudi 230 Palestincev. Tako civilisti kot vojaki so se v baziliko zatekli 2. a-prila, ko so se spopadi med izraelsko vojsko in Palestinci začeli tudi v Betlehemu. Izraelske oblasti trdijo, daje med njimi več nevarnih aktivistov, ter zahtevajo od Arafata, naj jim jih izroči. Arafat se je temu uprl, tako da je postalo obleganje bazilike vse bolj napeto. Izraelski vojaki ne puščajo vanjo niti hrane in vode, tako da je bazilika popolnoma izolirana od sveta. V zadnjih dneh sta se sprti strani le usedli za mizo, da bi poskusili najti izhod iz nastale situacije. Do nedelje pa še ni prišlo do nikakršnega dogovora. Edini napredek, do katerega so prišli pogajalci, je, da je Izrael znižal število Palestincev, katerih izročitev je pogoj za prenehanje obleganja. Menda sedaj zahteva izročitev štirih ali petih oseb (prej jih je zahteval 30), vendar je Arafat pripravljen obljubiti le njihovo konfinacijo v Gazi, ne pa izročitve. Zaradi tega se situacija še vedno ni premaknila z mrtve točke. Če je Sharonova vlada po eni strani pristala na osvoboditev Arafata, pa je po drugi zavrnila sodelovanje s preiskovalno komisijo OZN, ki bi morala v Jeni-nu raziskati okoliščine napadov izraelske vojske. Kot znano, je prišlo med spopadi do bombardiranja, rušenja hiš in - po navedbah očividcev - do pravega pokola civilnega ljudstva. Predstavniki Amnesty Internetional, ki so v minulih dneh obiskali porušeno mesto, so govorili o kršenju mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, niso pa našli dokazov o pokolu. Uradni izraelski viri pa navajajo številko 47, največ 70, kolikor naj bi bilo ubitih palestinskih aktivistov, življenje pa naj bi izgubili samo trije civilisti. Celo zmerni izraelski zunanji minister Peres v tem primeru brani izraelsko vojaško akcijo, češ da je bilo v Jeninu pravo skrivališče palestinskih samomorilcev in da je bil napad na to begunsko taborišče opravičljiv samoobrambni ukrep izraelske vlade. Varnostni svet OZN je že pred več kot dvema tednoma izglasoval resolucijo o sestavi mednarodne preiskovalne komisije, ki pa doslej še ni mogla začeti z opravljanjem svoje naloge. Najprej so Izraelci pogojevali svojo privolitev z vključitvijo vojaških in protiterorističnih izvedencev v komisijo. Kljub temu daje Kofi Annan sprejel omenjeni pogoj, je izraelska vlada v nedeljo še enkrat zavrnila prihod komisije. ————STRAN 16 www.noviglas.it cena oglasov po dogovoru POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE ZELJA PO TRDI ROKI? Neverjetno je, kako je Jean-Marie Le Pen čez noč spremenil podobo Francije. Tovrstnega presenečenja v tem trenutku ni pričakoval nihče in vendar je res, da je prodor skrajne francoske desnice le potrdil sum o tem, kar se zadnje čase dogaja. V marsičem ne vemo več dobro ne kaj ne kako in v tej splošni stiski se vse bolj krepi prepričanje, kako bi bilo treba zadeve urejati dosti bolj odločno, sicer nas bodo problemi pokopali pod seboj. Tu je terorizem, tu je vse bolj težavno sožitje s priseljenci, tu so socialne napetosti in še mnogo drugega. Težave se kopičijo in kopičijo in donedavni obrazci njihovega razreševanja se zdijo izrabljeni in premalo učinkoviti. Zato ni čudno, da je že v vsakodnevnih pogovorih vse pogosteje mogoče slišati mnenja, da so trši prijemi tako rekoč nujni. In Jean-Marie Le Pen je tisti, ki menda ponuja izhod iz pretežkih stisk. jean-Marie Le Pen ima namreč zelo jasen in premišljen program, v katerem je največ strahu povzročila napoved, da bi pod njegovim vodstvom Francija izstopila iz Evropske unije. V resnici pa so dosti nevarnejše in za marsikoga va-bljivejše druge njegove napovedi. Najprej obljuba, da bo vzpostavil zakon in red". "Zakon in red" torej, ker naj bi sedaj vladala kaos oziroma vsesplošno popuščanje. Praktično gre za napoved trde roke. Za pedofilijo bi bila uvedena smrtna kazen, saj so ljudje zaradi vse bolj razširjene razbrzdanosti ogorčeni in prestrašeni. Tudi to pomeni trdo roko. Slednjič napoved izgona vseh priseljencev, ki nimajo dela v skladu z zakonom. Spet trda roka in to na področju, ki je slej ko prej najbolj občutljivo. Poseči v problem priseljencev z ostrino je po vsej verjetnosti pričetek ukinjanja vsakršnega sožitja s tujci, ki so vrh vsega še druge narodnosti, civilizacije in vere. Z drugimi besedami: zaostritev odnosa s priseljenci odpira najnevarnejše poti sodobnega časa, namreč trdo soočenje in celo možno izključevanje na narodnostni, civilizacijski in verski ravni. V primeru nemožnosti sobivanja z drugimi narodnostmi, civilizacijami in verami se seveda pričenjajo rušiti vse najžlahtnejše evropske vrednote. Od tu pa ni več daleč do trde roke nad celotno družbo, ne samo nad tujci. Dejstvo je, da je Le Penov program dobil v Franciji presenetljivo veliko politično podporo, kar dokazuje, da je za celo vrsto ljudi utemeljen in nesporen. Dogodek je prav gotovo resno opozorilo, da časi niso lahki in da vse bolj ponujajo uporabo ostrine in sile, ker naj bi vsi drugi načini odpovedali. Zgodovina pa dokazuje, znotraj nje še posebej resnična kultura v smislu človečnosti, da družbena ostrina in sila še nikoli nista nikomur prinesli nič dobrega. In zato bi se morali vsakršni politiki trde roke resno zoperstaviti, bolje prej kot kasneje, saj je pač ne gre podcenjevati. Trda roka namreč prihaja zadržano, ko pa pride, udari močno in brezobzirno. AKTUALNO 5 J. STRANI SVARILO INTERVJU / MARTINA SLAVEC IN GORAZD BAJC Ta misel, ki je bila tudi rdeča nit vseh svečanosti, ki so potekale na Tržaškem v prejšnjih dneh, je resnična. Neobremenjenemu opazovalcu, ki ni seznanjen s tukajšnjo zgodovino in politično klimo, se bo zdela poteza tržaške občine in pokrajine v najboljšem primeru skrajno neresen poskus spraviti vse skupaj pod isto streho, z nekim posplošenim pobotanjem, ki ostaja površinsko in ne seže v globino duše in srca. Dokaz, da sami pobudniki "prenovljenega" praznovanja 25. aprila ne verjamejo lastnim pobudam, so že izjave, ki jih je poslanec Menia dal časnikarjem takoj po kratki svečanosti pri bazovskem "šohtu" in ki jih tudi zunanji opazovalec ne more imeti za spravljive. Lahko rečemo torej, daje načrt, da se 25. april, dan osvoboditve, spremeni v generičen praznik vseh, ki so padli za svobodo (zakaj pa torej niso počastili žrtev iz leta 1953?), le pokazatelj tega, da sedanje mestne oblasti ne priznavajo dejstva, da je povojna Italija nastala na temeljih protifašističnega boja, kar je v svojem govoru v Rižarni pravilno ugotovil zgodovinar Giovanni Miccoli. Gre torej za načrtno brisanje oz. zamegljevanje pravega pomena protifašizma, pa tudi za zamegljevanje resničnega obraza fašističnega sistema, ki se je razodel ravno v Trstu veliko časa pred drugo svetovno vojno na škodo Slovencev. Človek, ki naleti na tako nesramno potezo, pogosto reagira živčno, tudi nasilno, čeprav le z besedami. Žvižgi in psovke na račun Dipiaz-ze'Menie >n ostalih pred Rižarno so dokaz za to. Vendar se sprašujem, ali je taka reakcija, čeprav razumljiva, tudi smiselna in pametna. Ce Menii rečeš, da je fašist, ga s tem ne prizadeneš, kvečjemu vidi v tem določeno priznanje. Takim poskusom poenostavljanja in izma-licenja zgodovine se lahko postavimo po robu edinole z ljubeznijo do resnice, predvsem do zgodovinske resnice. Tu pa si moramo tudi sami položiti roko na srce in se vprašati, koliko smo storili za to, da se ta resnica uveljavi. Tudi v političnih silah, ki se sklicujejo na vrednote antifašizma, je namreč resnici na ljubo večkrat prišlo do uveljavljanja stališč, ki so bila, milo rečeno, čudna. Nasedanje različnim nepreverjenim številkam v zvezi z žrtvami "fojb" in s povojnimi optanti, izjave, kot je tista, da je bilo po drugi svetovni vojni v Trstu "prema-0 Italije", skoraj popolno ignoriranje bazoviških junakov (razen ^veda častnih izjem, kot je npr. bivši senator Fulvio Camerini), neodgovorne besede o povojnem "etničnem čiščenju" na škodo Italijanov, vse to gotovo ni pripomoglo k razjasnitvi pojmov, ampak je predstavljaj le željo strank po hitro doseženem konsenzu. Če k temu dodamo dejstvo, da seje proslavljanje osvoboditve v preteklosti spremenilo v nekaj obrednega, brez vse-'nskega naboja in prepričanja, je j* 'ka popolna. Danes bolj kot kdaj- 0,1 so potrebni jasni pojmi, do njih Pa se ne dokopljemo z gesli in vpi- a.mPak s poglobljenim razi-s ovanjem, preverjanjem in dobro .J0- Pa tudi s tem, da kdaj pa kdaj raje molčimo, kot pa da za vsako ceno damo izjavo o katerikoli stva-■> tudi o takih, o katerih nimamo tik i?’ V6^a Prec*vsem za P°l'' ^ 6/ ki bi morali, preden povedo kaj rajevni polpretekli zgodovini, Vjfe* Prebrati nekaj dobrih zgodo-nskih knjig in si postaviti tudi ^kaJ vprašanj. "PO PRAVICI POVEDANO..." JADRANKA CERCOL Krožek Premik je nastal pred približno letom in pol in je v tem časti izpeljal svoji prvi pobudi: najprej Tečaj preživetja Slovencev v Italiji, nato pa še brošuro Po pravici povedano... Zakaj ste se pravzaprav odločili za novonastali krožek, saj je v zamejstvu že veliko društev, krožkov, gibanj, v okviru katerih bi lahko izpeljali svoje načrte? Odkod prav ta naziv krožku? GORAZD: Če mi dovolite, bi Vas najprej malo popravil oziroma dopolnil. Po Tečaju preživetja za Slovence v Italiji jeseni 2000 je namreč Krožek Premik 26. maja 2001 organiziral v prostorih Kulturnega doma v Trstu okroglo mizo z naslovom Kaj je slovenstvo. Menim, da je bila ta pobuda, ki je Vi niste omenili, zelo dobro obiskana in sprejeta z velikim zanimanjem, saj je marsikdo naglasil, da je bil večer izviren in zelo "ekumenski" za naš zamejski prostor. Povabljeni govorniki so bili pač izbrani izključno po strokovnem ključu, ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje. Na samem večeru, pa tudi v številnih časopisnih odmevih, ki so mu sledili, so se zato soočali različni pogledi na temo pogovora, se pravi na slovenstvo. Lahko bi rekli, da smo z okroglo mizo zadeli v črno. S to svojo nekoliko daljšo uvodno razlago pa hočem obenem tudi povedati, da se pri Krožku Premik ne ukvarjamo le z vprašanjem pravic slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, s pripravo brošure pa smo le napravili nekaj, kar je bilo treba narediti. MARTINA: No, če pa se povrnemo na izhodiščno vprašanje, zakaj smo se pravzaprav odločili za krožek, se moramo ozreti na ozadje priprav tečaja, saj so sočasni z nastankom krožka. Potem ko je bilo med nami v zamejstvu že veliko govora o tem, kako se nam slabo piše, kako nam niso priznane pravice, kako nas skratka Italija noče zaščititi, sva začutila potrebo po tem, da bi se o teh zadevah dodobra poučila, kolikor je pač za navadnega državljana mogoče. V septembru 2000 sva se obrnila na prof. Sama Pahorja, ki je nedvomno velik poznavalec zakonov, še posebno tistih, ki obravnavajo pravico do uporabe slovenskega jezika. Kmalu sva se zavedela, da bi znanje prof. Sama Pahorja lahko še koga zanimalo in tako sva organizirala tečaj preživetja za Slovence v Italiji. V prvi vrsti sva hotela, da bi bil tečaj dostopen vsakomur in da bi se ga zato udeležilo čim večje število Slovencev. Zato sva se že od samega začetka trudila, da bi celotni zadevi odvzela možnost kakršnegakoli ideološkega predznaka, ki bi možnega slušatelja lahko odvrnil od udeležbe. Zato je nastal Krožek Premik, zato se je bilo treba na neki način premakniti, saj sva dobro vedela, da, če bi pobudo organiziralo kako že obstoječe društvo ali organizacija, se je druga skupina avtomatično ne bi udeležila in obratno. Nujno je bilo zato preseči ustaljene zamejske kalupe in tako je prišlo do Krožka Premik. Ko smo krožek ustanovili, se je posledično kar sama pojavila nuja, da "premikamo" še naprej, kjer je potrebno. Tako je v sodelovanju z Igorjem Skamperletom in Ivom Keržetom prišlo do okrogle mize o slovenstvu. Kateri je bil glavni namen najprej tečaja in sedaj še brošure? GORAZD: Glavni namen tečaja je bil seznaniti čim večje število ljudi s tem, da uporaba slovenskega jezika v javnosti ni nekaj nemogočega, da ni V wi! Pred nekaj meseci je Krožek Premik izdal brošuro z naslovom Po pravici povedano... V brošuri je zbrano gradivo Tečaja za preživetje Slovencev v Italiji, ki ga je Krožek Premik organiziral novembra 2000 in na katerem je predaval prof. Samo Pahor. Izdajo brošure sta s finančno pomočjo omogočila Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije in Zadružna kraška banka. Do predstavitve brošure je prišlo že v mnogih društvih in krožkih, zanimanje med poslušalci je bilo veliko, tako da smo predstavnika Krožka Premik Martino Slavec in Gorazda Bajca zaprosili za intervju. to neka čudna pravdarska zadeva, s katero se ukvarjata prof. Samo Pahor in njegov krog. Dokler bodo ljudje tako mislili, bo res samo nekaj posameznikov zahtevalo svoje pravice. Ob koncu tečaja se je, tudi po prigovarjanju številnih tečajnikov, pojavila potreba po tem, da se koristno znanje prof. Pahorja zbere in zapiše, tako da bi ga lahko uporabljali v praksi. Vsebino tečaja sva uredila na čimbolj pregleden in enostaven način, dopolnila sva ga še z nekaterimi dodatnimi razlagami, tako da je nastal dostopen in uporaben priročnik za vsakogar. MARTINA: S tem projektom sva kandidirala na javnem razpisu Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, s prošnjo za sofinanciranje objave. Urad nas je z veseljem podprl. Za dodatno finančno pomoč sva se obrnila tudi na Zadružno kraško banko, ki je pobude Krožka Premik doslej vedno podprla. Seveda so bili z omenjenimi prispevki kriti le stroški tiskanja in oglaševanja. Vse ostale stroške, ki so se zraven zlahka nabrali, pa sva krila iz svojih žepov. Se vama zdi, da se bo stopnja zavesti pripadnosti slovenskemu narodu dvignila z uporabo materinega jezika v odnosih z oblastmi? Kakšna je vajina izkušnja? MARTINA: Sama uporaba materinega jezika v odnosih z oblastjo seveda narodne zavesti ne more dvigniti, še posebno v okoliščinah, kot so naše, kjer te v bistvu imajo v uradih vsaj za nezaželenega, če ne že za nevarnega, ko se želiš posluževati svojih pravic. To je vsem znano in verjetno je, da se ravno zaradi neznanja in posledičnega strahu ljudje ne poslužujejo svojih pravic. Nedosledno in žalostno pa je, da se pravica do uporabe slovenščine v odnosu do oblasti, ki je pravzaprav osnovna človekova pravica, pri nas doživlja kot nekaj ne tako pomembnega, skorajda odvečnega. Zdi se mi, da se tudi v vašem vprašanju razkriva tak odnos do zadeve. V naraven, človeški odnos do svojega jezika spada prav gotovo njegova uporaba v vseh okoliščinah. Če s časom in z zgledom, ki smo ga imeli, danes občutimo že kot nekaj naravnega (in s tem tudi) dobrega dejstvo, da ga tako rekoč uporabljamo samo doma, v šoli in v društvu, potem se mi zdi, da je že načeto naše dostojanstvo, ki je temelj vsake zavesti in je pogoj za doslednost. Zato je o narodni zavesti težko govoriti, saj jo lahko kaj kmalu zmotno poenostavimo le z zapeto pesmijo ali proslavo. GORAZD: Gotovo bi bili kot zamejci bolj normalna družba, če bi smeli svoj materin jezik uporabljati povsod. Če se nam zdi princip proste uporabe slovenskega jezika v naših krajih neprimeren, lahko potem postavimo v dvom tudi obstoj naše šole, časopisov, radia, društev ipd. Če pa bi bila med zamejci uporaba slovenščine v javnosti nekaj povsem normalnega, bi se potem niti ne spraševali, ali bi se s tem stopnja zavesti pripadnosti slovenskemu narodu dvignila, ali pa ne. Jezik bi bil veliko bolj živ in vsak dan prisoten v vseh okoliščinah. Trenutna situacija pa nas vedno bolj sili v neko getiza-cijo, kar je gotovo anahronizem, zla- sti v času vedno večje evropeizacije. Kar se tiče izkušenj, pa lahko navedem vsaj to, kar se dogaja na Jeremi-tišču. K zaustavitvi posegov goriške občine je pripomogla tudi zahteva po spoštovanju uporabe slovenskega jezika. Dejstvo je, da je zakon na naši strani. V časopisih, tednikih in revijah lahko spremljamo številne kritike na račun slovenskega jezika, češ da je pri nas poznavanje jezika na zelo nizki ravni. Ali se vama ne bi zdelo veliko bolj koristno organizirati tečaj slovenščine? GORAZD: Ne vem, če ste mislili na tečaje slovenščine za Slovence ali pa za Italijane. Gotovo bi bilo normalno edinole to, da bi Italijani v teh krajih poznali slovenski jezik. Zato pa bi morali imeti v šolah obvezno slovenščino. MARTINA: Vprašanje se mi zdi pravzaprav neumestno. Res bi bilo nesmiselno, če bi Krožek Premik nastal zato, da bi organiziral tečaj slovenskega jezika. To seveda ne pomeni, da so taki tečaji odvečni. Nasprotno, tečaji slovenščine bi bili za vse koristni. Nekatera društva jih že prirejajo in upam, da jih bodo še, ker se poznavanje slovenščine v zamejstvu stalno slabša. GORAZD: Znanje slovenskega jezika je nujno, še posebno, če pomislimo na možnost, da se ga lahko poslužujemo v odnosu z oblastjo. Bi se v tem primeru znali ustrezno izraziti? Dejstvo pa je, da tečaj slovenščine že organizira in tudi lahko organizira marsikatero društv o, osveščanja, informiranja in razlaganja naših pravic v dostopni in poljudni obliki tečaja pa že dolgo ni bilo. Na koncu brošure je zelo zanimiv in koristen del praktične narave. Mislite, da se bodo ljudje posluževali vaše brošure? Kakšen je bil do sedaj odziv nanjo? MARTINA: Brošuro smo tiskali v tisoč izvodih in skoraj vsi so že pošli. Marsikdo je rekel, da je v njej dobil ne le praktične informacije, ampak tudi nazorno zgodovinsko podlago, pa tudi osnove državljanske vzgoje. Pomembno je, da ljudje brošuro preberejo in tako spoznajo dejstva, ki so jim bila do sedaj premalo poznana. GORAZD: Nekateri so jo tudi že preizkusili in od tega imeli pozitivne j rezultate, tako npr. Jeremitarji, ki so v njej zasledili nepoznano razsodbo in jo spretno uporabili. Veliko več ljudi bi seveda zahtevalo svoje pravice, če bi naši vodilni to sami izvajali in sproti dajali ljudem navodila o tem, kako naj se ravnajo, kot se je npr. zgodilo ob zadnjem popisu. Kar se pa tiče odziva, smo lahko zadovoljni. Vtis imam, da je brošura Po pravici povedano pri veliki večini vzbudila zanimanje, kar je navsezadnje že velik dosežek. Dodal bi še to, da so bili z njo v Sloveniji zadovoljni. Na srečanju z mladimi, ki ste ga organizirali z MOSP-om v sodelovanju s SZSO, RMV in Primorskim psom, je bilo pravzaprav bolj malo udeležencev. Ali se strinjate z očitkom, da so mladi do problema narodnosti brezbrižni? GORAZD: Tudi z večerom, kot je bil tisti o slovenstvu, smo želeli nekaj novega, in sicer da se mladi vseh usmeritev končno zberejo in diskutirajo o neki temi. Žal mi je, če je kdo prezrl ta zelo pomembni faktor, kot mi je tudi žal, da so bili celo nekateri izmed soorganizatorjev večera odsotni. Iz tega bi se lahko napačno sklepalo, da so mladi brezbrižni. Resnica pa je verjetno v tem, da se mladi ponavadi na en ali drug način odzivajo na dejstva, probleme, izzive, o katerih se govori in piše. Če pa se o izvajanju pravic do uporabe slovenščine v javnosti do sedaj ni veliko govorilo, je logično, da jih to ne more še zanimati. Kateri pa so vaši načrti za prihodnost? MARTINA: Kot sem že rekla, je prva naklada brošure Po pravici povedano skorajda že pošla, zato načrtujemo ponatis. Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije nas pri tem ponovno podpira, za dodatno finančno pomoč se bova obrnila tudi na Zadružno kraško banko. V zadnjih mesecih se je zvrsti- lo kar nekaj predstavitev in nekaj se jih tudi še bo. Še posebno navdušene so nekatere višje srednje šole, ker so v brošuri našle pomoč pri poučevanju državljanske vzgoje. Seveda pa se Krožek Premik nima namena ukvarjati samo z vprašanjem jezikovnih pravic in ne bi rada, da bi ga poistovetili le s to pobudo. Naš namen je bil ta, da se stvari na tem področju vsaj nekoliko premaknejo, predvsem v zavesti ljudi. To, kar se bo dogajalo v družbi, ne more biti odvisno od nas. Idej in želja za nove in tudi različne pobude ne manjka. Tudi za te se bo treba premakniti. 3 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA 4 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | 6. VELIKONOČNA NEDELJA “V mestu je zavladalo veliko veselje” (Apd 8, 8). ‘‘Vzklikajte Bogu vsi na zemlji” (Ps 66, l). “Gospoda Kristusa stavite v svojih srcih ” (1 Pt 3, 15). “Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas” (Jn 14, 20). Cerkev nam daje v velikonočnem času v premišljevanje pretežno odlomke iz evangelija po Janezu. Ta evangelij je ves prežet z Duhom. Posebno v poglavjih, ki govorijo o Jezusovem skorajšnjem odhodu s tega sveta k Očetu. Jezus se daje in se bo dajal spoznati le po veri, po Duhu, mistično. To spoznanje je svojevrstno: ne zaobjema samo razum in voljo, pač pa predvsem ljubezen, resnico, življenje v polnosti besede. Jezus ga namreč že živi ter govori: "Se malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas" (Jn 14, 19-20). Jezus doživlja poveličanje že vnaprej. To je Božja slava in veličanstvo, da bo moral še prej po križu, s smrtjo priti v to poveličanje. A to je obenem Očetova moč, ki daje tudi vsem vernim pričevalcem vseh časov pogum in neustrašenost, da prenesejo vse strahote trpljenja. Je drugi pomočnik ali Tolaž-nik, Sveti Duh, ki pa ga izkusijo samo njegovi. Vernega človeka opogumlja v svetu splošne nevere, ki ga od vsepovsod obdaja. Je Jezusova obljuba, da bo vedno z nami, vse dni do konca sveta (Mt 28, 20); ta Tolažnik, ta Duh bo ostal pri nas vekomaj (Jn 14,16). On je sad življenja po zapovedih (Jn 14,15). Daje se nam po molitvi, prošnji (Jn 14, 13. 14). A obenem po zapovedih, po ljubezni. Jezus poudarja: "Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel" (Jn 14, 21. 23-24). Tudi letos se skušamo poglobiti v življenje po Duhu. Posebno birmanci, pa tudi vsi krščeni podoživljajmo svoj krst v Kristusu ter potrditev te stvarnosti pokopa starega človeka v Jezusovi smrti in v njegovem vstajenju. Zato skrbimo, da bo molitev zbrana, priprava na Binkošti in birmo pri tedenskih srečanjih po skupinah pa resna, čeprav sproščena. Pri tem bi moralo priti do sodelovanja staršev bodočih birmancev. Ne smemo se zanašati samo na duhovnika ali katehista. Saj je bistvenega pomena zanimanje staršev. Oni namreč nosijo težo odgovornosti za to, da bo njihov otrok svobodno in veselo živel kot Božji otrok. Sicer bo takoj po birmi dal slovo Cerkvi, življenju v skupnosti verujočih. Vsa priprava na prejem zakramenta uvajanja v življenje s Kristusom bo brez smisla. Nič mu ne bo pomagalo za odgovorno življenje v zakonu in družini ter v skupnosti z drugimi, zato ker doživlja potuho od nevednih staršev. Toda oni in mi bomo v skupnosti z vsemi verujočimi zmogli živeti kot kristjani, če bomo izpolnjevali zapovedi. Zato otroka in doraščajočega pospremimo osebno v cerkev ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Čutiti mora namreč in gledati, se prepričati, da starši vzamejo vero zares, da živijo od prepričanja, t.j. iz vere, da smo v Božji roki. Poleg molitve in sodelovanja pri sv. maši je velikega pomena za mladega človeka, da so starši pri cerkvenem in posvetnem pevskem zboru. Da dejavno posegajo v življenje župnije kot člani župnijskih svetov; da predlagajo nove pobude v prid skupnosti, da se zanimajo za našo šolo in prosveto, za politiko v prid še posebej naših ljudi. Tudi športna dejavnost odpira nove moči za naše duhovno, fizično in duševno zdravje. Vera namreč odpira neslutene širine, ki so sad Duha. Apostolska dela poročajo o oznanjevanju diakona Filipa v Samariji: "Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko obsedencev so nečisti duhovi zapustili z glasnim krikom, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje" (Apd 8, 6-8). Vse bogoslužje, zlasti nedeljsko, naj bi bogato obdarilo vernike z veseljem. Današnji psalm vabi k temu, rekoč: "Vzklikajte Bogu vsi na zemlji, pojte slavo njegovemu imenu. Slavite ga s hvalnico. Recite Bogu: 'Kako veličastna so tvoja dela! Vsa zemlja pada pred teboj na kolena, prepevajo ti, prepevajo tvojemu imenu'... veseliti se hočemo njegove mogočnosti, s svojo silnostjo vlada na veke'" (Ps 66,1 nss). Ponekod roma zdaj po naših družinah ikona Matere Božje-Bogorodice. Družine, ki jo sprejmejo za dan ali dva pod svojo streho, poglobijo svojo vero in ljubezen do Boga in bližnjega na priprošnjo Marije, ki je Kraljica družine. Povabijo k sebi sosede ali znance, ponekod tudi oddaljene. Božjo Mater počastijo, a jo tudi obsipajo s prošnjami. Nekatere družine se pripravljajo na krst otroka. Nekatere pa prosijo za milost materinstva. Vsi pa prosijo za mir in zdravje v družini. Vse naše življenje je eno samo hrepenenje po sreči in veselju, ki ga Bog daje po Mariji. Tudi šmarnice nas vse poživljajo. Saj nas molitev, branje m petje dvigajo, osvobajajo za veselje. Peter nam v drugem berilu govori: "Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih" (1 Pt 15). Ker se moramo čutiti odgovorne tudi za naš narod tu v zamejstvu, pa tudi v domovini in izseljenstvu, moramo sklepati roke za molitev. Obenem pa moramo o pravem času iZ' govoriti besedo, ki naj podpira, tolaži, zdravi, osvobaja rojaka ter mu ponudi roki za delo prenove v Duhu. Vera naj nas tesno poveže z Bogom in med seboj. Zat° ležimo po zedinjenju, po edinosti, po veselju, tako da postaja mo vedno bolj eno z Bogom in med seboj (J n 17). netskimi poizkusi na človeku in seveda s splavom ter evtanazijo, kot bo Busha tudi opozoril na pretiran in naravnost uživaški ameriški konzumi-zem, na divje in bogato potrošništvo, razsipništvo, ki ima pa za posledico na drugi strani naravnost strašno revščino v svetu. Papež Janez Pavel II. je ponovno dokazal, da je ena največjih moralnih avtoritet na svetu, če ne že edina, ki lahko tako prepričljivo in predvsem pa pošteno govori o vseh najhujših težavah človeštva in tudi kaže na krivice, ki bi jih lahko danes odpravili v svetu. Dokazal pa je tudi, da je Kristusova vesela novica, evangeljski nauk torej, danes prav tako aktualen in živo potreben, kot je bil že ob samem nastanku krščanske vere, ki ima sicer res v križu svoj simbol, a odgovor prav gotovo v vstajenju. In prav možnost spreobrnitve in končnega vstajenja za vsakogar, tako za grešnika kot za žrtev, dela krščanstvo vedno znova sveže, vedno znova življenjsko in vedno znova aktualno. In prav o tem tudi vedno znova govori sveti oče! jutrišnjega časa. Tem zahtevam pa je lahko kos samo verodostojna Cerkev, tako krščansko občestvo, ki živi Kristusove besede in zato priča o Kristusu. Če se bodo komu zdele te zgornje besede neobvezujoče, potem mu takoj povemo, da je papež z jasno in nedvoumno obsodbo pedofilskih škandalov v ZDA med tamkajšnimi duhovniki vrnil moralni ugled katoliški Cerkvi, ki so ga ti škandali dodobra zamajali. Da je to papež Janez Pavel II. storil tik pred srečanjem z ameriškim predsednikom Georgem Bushem, ni nobeno naključje, saj bo sedaj papež lahko pogledal ameriškemu predsedniku naravnost v oči in mu seveda jasno in nedvoumno tudi povedal, kaj od njega zahteva. Bodite brez skrbi, papež Janez Pavel II. ima kar dolg spisek za Busha mlajšega. Ne vemo, kje bo začel, gotovo pa se bo papež v pogovoru z a-meriškim predsednikom dotaknil socialnih krivic in revščine, tako v ZDA kot seveda v svetu, prav tako se bo gotovo še posebej dotaknil svetosti vsakega človeškega življenja in bo zato Bushu izrazil vse svoje nestrinjanje z ge- OB ZADNJIH ŠKANDALIH, KI SO PRETRESLI CERKEV OSTRA PAPEŽEVA OBSODBA JURIJ PALJK Sveti oče Janez Pavel II., ki je svet že večkrat presenetil z navidez samovoljnimi potezami, s katerimi se tudi najožji krog njegovih sodelavcev ni strinjal, je minuli teden pokazal najprej vernikom in nato vsemu svetu, kaj pomeni verjeti v Jezusov nauk, v evangelij. Drugače si sicer ne moremo razlagati preprostega dejstva, da se sedanji papež ne ustavi pred nobeno stvarjo, tudi najhujšo ne, kot se je zgodilo tokrat, ko je najprej ameriški Cerkvi in ameriškim vernikom, nato kristjanom in celemu svetu brez o-vinkov ostro in prepričljivo dejal, da v Cerkvi ni prostora za tiste duhovnike, ki so se pregrešili proti zakonom osnovnega moralnega življenja, ki bi moralo veljati za vse ljudi, kaj šele za duhovnike. Seveda govorimo o papeževi trdi in nedvoumni obsodbi pedofilije v vrstah ameriških duhovnikov, o grehih najnižje narave, za katere ni opravičila, česar se papež Janez Pavel II. predobro zaveda in je to tudi na glas povedal vsemu svetu. Brez nepotrebnega skrivanja in nepotrebnega sramu je papež Janez Pavel II. zbral minuli teden v Rimu najvišje predstavnike severnoameriške Cerkve, se z njimi pogovoril o težavah, ki jih imajo, predvsem pa o pedofilskih in drugih seksualnih aferah, ki se tičejo katoliških duhovnikov v Združenih državah Amerike in so že dalj časa izjemna sramota za vso ameriško Cerkev. Papež je s tem dejanjem vsemu svetu povedal, da Cerkev vodi mož, ki se v polnosti zaveda, daje samo v Kristusu resnica, da je Kristus Pot, Resnica in Življenje moralno na kolenih. Tudi zaradi papeževega visokega moralnega zadržanja ob teh hudih škandalih, ki so pretresli najprej ameriško Čer-kev ter seveda same Združene države Amerike in nato ves svet, lahko danes upravičeno zapišemo, da je papež storil prav, ko je spregovoril o teh hudih stvareh pred vsem svetom. Papež Janez Pavel II. se namreč zaveda, da lahko o Kristusu pričaš samo tako, da njegov nauk v polnosti živiš, da si živ in tvoren pričevalec krščanske vere in se tako ničesar ne bojiš, niti največjih grehov in pregreh ne, ker veš, da je v Kristusu odgovor na vse, tudi na naj-nizkotnejša dejanja. Navidezen absurd v zgornjih besedah postane sprejemljiv, ko verjamemo, da je Kristus prišel na svet, da bi svet odrešil in ne zato, da bi ga pogubil. Greh je tisti, ki uničuje dobro v nas in v svetu, in greh je tisti, proti kateremu se moramo boriti. Če to velja za vsakega kristjana, za vsakogar izmed nas, seveda to toliko bolj velja za vsakega duhovnika in zato papeževe besede, da za duhovnike, ki so se pregrešili s pedofilskimi škandali, ne more biti in tudi ni mesta v Cerkvi, niso prav nič pretrde, kot tudi ni pretrda njegova zahteva, naj se taki duhovniki predajo civilnemu sodstvu. Za verodostojnost namreč gre, za prozornost, resnico- ljubnost in za poštenost, ki morajo biti temelji vsakega krščanskega življenja. Papež je s tem dejanjem ponovno dokazal, kako se globoko zaveda svojega poslanstva na čelu vesoljne Cerkve in ve, da ne sme ničesar skrivati, da je lahko kot prvi mož Cerkve verodostojen le, če o vseh stvareh jasno in glasno spregovori, v duhu evangelija, v katerem Kristus naroča, naj bo naš govor "da, da in ne, ne". Nobenega nepotrebnega sprenevedanja torej in nobene nepotrebne kulise, za katero bi se skrivali: kristjan je živ le takrat, ko v polnosti živi Kristusov nauk! Pravijo, da je pred časom sveti oče na vprašanje nekega kardinala, če bo odstopil zaradi težav z zdravjem in starosti, preprosto odgovoril: "Tudi Kristus, ki je bil na križ pribit, bi lahko stopil s križa, a tega ni storil!" S temi besedami je papež odgovoril vsem, še najbolj tistim, ki zadnje čase govorijo, da star in bolan sveti oče ne bi smel voditi Cerkve, s čimer se seveda sami ne strinjamo. Sedanji papež je, podobno kot pred njim sta-ri in bolni papež Janez XXIII., dodobra spremenil Cerkev in na njegove sedanje nastope lahko gledamo v luči temeljnih novosti, ki jih poljski papež vnaša v sedanjo Cerkev, ker se zaveda, da mora biti danes Cerkev kos zahtevam današnjega in in je vse drugo postranskega pomena, še posebej zato, ker sam papež v polnosti živi Kristusove besede: "Ne bojte se!" Prav tega Kristusovega naročila: "Ne bojte se!" se je papež držal, ko je vsemu svetu povedal, da so se duhovniki, ki so spolno zlorabili otroke, pregrešili zoper naravni zakon življenja, predvsem pa proti evangeliju in zato zanje ne more in ne sme biti prostora v Cerkvi. Jasno in glasno je to povedal. In tudi dejstva, daje to storil, kljub temu da se o takih stvareh še vedno v naši družbi nerado govori, ne smemo zanemariti, predvsem pa ne tega, da je veliki poljski papež od ameriških kardinalov in škofov zahteval podrobno poročilo o takih in drugačnih spolnih zlorabah, s katerimi so se bili v preteklosti pregrešili ameriški katoliški duhovniki in je prav zaradi teh škandalov ameriška Cerkev danes tako finančno kot tudi P. MARKO IZ AVI AN A POSTOPEK SE NADALJUJE Dne 23. aprila je papež Janez Pavel II. med jutranjo avdienco v Apostolski palači objavil odlok, s katerim je uradno priznal čudež, ki ga pripisujejo patru Marku iz Aviana (1631-99), vSrednji Evropiznanemu kapucinu, pridigarju in "čudodelniku stoletja". Kot smo že večkrat pisali, je pater Marko igral odločilno vlogo pri obrambi Evrope pred turškim jarmom. Uradni dokument je sv. očetu predstavil kard. Jose' Seraiva Martins, prefekt kongregacije, ki je odgovorna za razglasitve blaženih in svetnikov, med drugimi sta bila prisotna postulator p. Vincenzo Criscuolo in vicepostulator p. Venanzio Renier. Antonino Geremia iz škofije Chioggia je bil leta 1941 star šest let; zaradi hude oblike me-nengitisa so njegovi dragi iz dneva v dan čakali, kdaj bo umrl. 28. maja 1941 zjutraj pa je v bolnišnici v Padovi nepričakovano ozdravel in ni zaradi omenjene bolezni ali njenih posledic nikdar več trpel. Dan pred ozdravitvijo mu je neka gospa položila na prsi medalji-co s podobo p. Marka iz Aviana; svetinjico ji je dal p. Leopold Mandič, velik častilec p. Marka. Pristojna kongregacija je proučila dokumentacijo komaj po letu 1991, ko je bila proglašena t.i. junaška mera kreposti furlanskega kapucina In še z novimi dokazi je zdravniška komisija 28.6.2001 dokazala, da je bila ozdravitev takojšnja, popolna, trajna in znanstveno nerazložljiva; 9. novembra lani je teološka komisija soglasno določila, da je šlo za čudežno o-zdravitev, kar so 8. januarja 2002 potrdili kardinali in škofje, zbrani v kongregaciji. Zdaj lahko z zaupanjem pričakujemo papeževo odločitev, kajti blaženost razglasi le on, ce se mu zdi to primerno. DD DR. HUBERT POŽARNIK V STAN D REZU ZAKON JE TREBA NEGOVATI DANIJEL DEVETAK Zakon in družina sta izrednega pomena za človeka. Dober zakon je eden bistvenih vzrokov za človekovo srečo. S tema kratkima stavkoma bi lahko povzeli zelo zanimivo srečanje, ki ga je priredila župnija sv. Andreja apostola v mali dvorani župnijskega doma v Štandrežu pri Gorici v ponedeljek, 22. aprila. Gost večera je bil znani slovenski psiholog, dolgoletni profesor mentalne higiene in vodja centra za pomoč zakoncem dr. Hubert Požarnik, ki živi v Ljubljani. Ljubiti in biti ljubljeni: to sta dve osnovni človekovi razsežnosti, ki ju vsak človek konec koncev išče in vsak dan izkuša, če živi v zdravi družini. Duh časa, je ugotavljal dr. Požarnik, pa ni šel mimo zakona. "Danes ni več tako, kot je bilo nekdaj." Gost je z izčrpno analizo predzakonskega obdobja, zgodnje, zrele in pozne zakonske dobe prikazal -tudi s primeri iz svoje izredno bogate izkušnje - svetle in temne strani različnih trenutkov zakonskega življenja, ki so posejani tako z možnostmi za osebno rast kot z zankami, ki lahko odnos do kraja uničijo. Iskanje življenjskega partnerja je buren čas, poln negotovosti, dvomov in konfliktov. Zaljubljenost še ni ljubezen; "le-ta je bistveno bolj zahtevna in zrela zadeva, saj ni vsakdo sposoben ljubiti". Sploh doživljajo mladi danes veliko razočaranj, saj v predzakonskih zvezah prepogosto iščejo potrjevanje samega sebe. Spolna svoboda jim ne prinaša sreče, življenje "na koruzi" pa je že samo po sebi zametek vrste problemov. Vedno več je t.i. pogodbenih odnosov (če bo šlo, bo šlo; če ne, pa greva narazen), ki tudi ne zagotavljajo ne zakoncem ne FOTO ULM BAČA njihovim otrokom zdravega osebnostnega razvoja. Mladi se poročajo vedno kasneje, najraje ostajajo doma, pri mami, saj jim je lažje lahkotno živeti kot pa sprejemati odgovornosti. Sploh pa se zaznava t.i. "macdonaldizacija" čustev, katerih globina vedno bolj plahni. Gost je navedel tudi nekaj srhljivih statističnih podatkov o demografskem trendu in zakonskih razvezah v Sloveniji (ki verjetno niso zelo različni od tistih pri nas). Zgovorno je že to, da leta 1987 27,5% o-trok ob rojstvu ni imelo ob sebi dveh staršev; leta 1997 je bilo takih otrok kar 48,6%! Zadeva je zelo resna in zaskrbljujoča. Eden izmed razlogov za tako stanje je verjetno tudi v tem, da so se nekoč ljudje poročali med podobnimi po narodnosti, kulturnih navadah in veri. Danes so med zakonci pogosto velike, težko usklad-Ijive razlike. "Danes imajo mla- di tudi prevelika pričakovanja glede zakona, saj mislijo, da se v njem cedita med in mleko, da bodo samo uživali in se zabavali." Niso vajeni potrpeti in odločati; izogibajo se težavam, so ranljivi, življenjske izkušnje doživljajo kot neznosna bremena. Zato nastaja veliko problemov tudi z rojstvom otrok. In že smo pri sržu: zakon je treba negovati, ohranjati ga pri življenju, saj gre za živ organizem. Zato z lahkoto pride do hudih sporov, če postane zakonsko življenje enolično, šablonsko, površno, sivo. Tudi srednje zakonsko obdobje je polno izzivov, od t.i. krize praznega gnezda, ko otroci "odletijo", prek nemira v času hormonalnih sprememb do upokojitve. V tem obdobju je še toliko bolj pomembno negovati zakon in skupne interese, vlagati moči in energije v osvežitev zveze. V poznem obdobju se značaji navadno zaostrujejo, prihaja do globokih pretresov, ki jih povzročajo bolezni, smrt in o-samljenost. Spori in krize v zakonu so normalne zadeve. "Vse se poleže, če se zakonca malo potrudita," je rekel dr. Požarnik; ker je sam srečno poročen že 40 let, je imelo njegovo pričevanje še posebno moč. Treba je znati poslušati, je še položil na srce prisotnim, gojiti pozitivna čustva, soproga tudi pohvaliti, mu znati izražati misli in čustva ter ga spoštovati, ne pa obsojati; treba je tudi znati se prepirati. Pomembno je imeti pred sabo skupne načrte, saj že misel na njihovo uresničitev prinaša veselje. "Ljudje v zakonu se imajo čudovito... Partner je lahko vir velike sreče in zadovoljstva; zakon pa je treba negovati, biti je treba pravi umetnik... Potrebna je nova kultura, kultura ljubezni." SVETNIK TEDNA 7. MAJ SILVESTER CUK 1 GIZELA, KRALJICA IN OPATINJA V srednjeveški Evropi so se vezi med deželami spletale in utrjevale s porokami med člani vladarskih oz. plemiških družin. Včasih so takšne poroke imele daljnosežne posledice za zgodovino naroda. Tako je bilo tudi v primeru svete žene Gizele, ki se je danes spominjamo. Bila je hčerka bavarskega vojvoda, poročila pa se je na madžarski ali ogrski kraljevski dvor. Cizela je imela velik delež pri pokristjanjenju Madžarov, bojevitega ljudstva, ki je v srednjo Evropo prodrlo iz Azije in bilo dolgo časa strah in trepet sosedov. S svojim vzornim življenjem je do svetniške slave pripomogla tudi svojemu možu Štefanu (njegov spomin se obhaja 76. avgusta) in sinu Emeriku (goduje 5. novembra). Gizelina poroka z ogrskim kraljem Stefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Bizanca ter deželo vključila v zahodno kulturo. Izšla je iz družine, ki je rodila več svetnikov: njena prababica po očetovi strani je bila sv. Matilda, žena nemškega cesarja Henrika Cerkev časti kot svetnika tudi njenega brata cesarja Henrika II. Gi-zela se je rodila okoli leta 985 kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. in njegove žene Gizele Burgundske. Od staršev je prejela trdno krščansko vzgojo in želela postati redovnica. Ko je bila še deklica, so prišli v Regensburg poslanci ogrskega kralja Geza s prošnjo, da hi se poročila z njegovim sinom Stefanom. Gizela je privolila in leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Njen mož kralj Stefan I. je kraljevsko krono prejel od papeža Silvestra II. Istega leta, ko se je Stefan poročil, mu je škof sv. Vojteh podelil tudi zakrament sv. birme. H krščanstvu ga je dokončno spreobrnila Gizela, ki se je kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom. Pod njenim vplivom je tudi Štefan imel spreobrnjenje ljudstva, kateremu je vladal, za eno svojih najpomembnejših nalog. Ogrom so evangelij oznanjali nemški misijonarji. Kralj Štefan je dal zgraditi številne cerkve, pri tem ga je podpirala tudi kraljica Gizela. Na njeno pobudo so zgradili čudovito stolnico v Veszprimu. Pobožna kraljica je doživela tudi veliko bridkega. Izgubila je prvega sina in kmalu na to tudi eno izmed hčera; dve hčerki sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Smrt ji je iztrgala še sina Emerika, ki naj bi zasedel prestol za očetom Stefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1038, ko je bila Madžarska posvečena Materi Božji, ji je umrl še mož Štefan: tako njega kot sina Emerika je Cerkev prištela med svetnike. Po moževi smrti je bila kraljica vdova kljub prisegi deželnih velikašev, da njene pravice ostanejo nedotaknjene, žrtev čedalje hujših napadov s strani poganske narodne stranke. Vzeli so ji posestva, ji prepovedali stike s sorodniki zunaj ogrskih meja in jo naposled vrgli celo v ječo, iz katere jo je po več letih rešil Henrik III. I. 7042. Gizela se je vrnila domov na Bavarsko in zdaj je mogla uresničiti svoje mladostne želje: šla je v benediktinski samostan blizu mesta Passau. Že po treh letih so jo redovnice zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do svoje smrti 7.5.1065. Letnica smrti ni povsem zanesljiva. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer počiva še danes. Kmalu po njeni smrti so ljudje iz bližnjih in daljnih krajev začeli romati na njen grob in jo častiti kot svetnico. Upodabljajo jo kot kraljico z modelom cerkve in rožnim vencem. ČETRTEK, 2. MAJA 2002 KNJIGA DR. METKE KLEVIŠAR KNJIGA ŠMARNIC ŽARKA ŠKERLJA CISTO VSAKDANJE STVARI MARTIN MARUSSI V zadnjem času je naš tednik večkrat posvetil pozornost zdravnici dr. Metki Klevišar. Za Skupnost družin Sončnica je imela celo povabila, ki je bilo v goriškem Kulturnem domu. Pred kratkim Se je dr. Klevišarjeva mudila v Trstu, kjer je vodila prvo delavnico tečaja v zamejstvu za pomoč umirajočim, ki ga je Priredilo društvo Hospic Adria Onlus v sodelovanju s Slovenskim dobrodelnim društvom. Zaradi vsega tega se mi zdi Pomembno, da posvetimo kako besedo drugi izdaji njene knjige Čisto vsakdanje stvari. V spremni besedi takole pravi dr. Janez Gril: "Ko je dr. Metka Klevišar pred leti prenehala v Družini pisati svoj kotiček z naslovom Čisto vsakdanje stva-n’ se je na uredništvo zgrnil Pravi plaz vprašanj. Bralci so se pomirili šele po pojasnilu, a to ni prenehanje, temveč le Premor. Poskrbite, da se bo cirnprej vrnila, so naročali. Za- radi tolikšnega zanimanja smo se tedaj, bilo je leta 1996, pri založbi Družina odločili, da bomo njene prispevke objavili v posebni knjigi. Tako nekako sem zapisal v besedi, ki je pospremila knjigo med bralce in bralke. Ti so jo lepo sprejeli in knjiga je razprodana. Ker pa mnogi še kar naprej iščejo knjigo, smo se odločili za ponatis." Dr. Metka Klevišar razmišlja o preprostih, vsakdanjih stvareh in dogodkih, vanje vpleta veliko dragocenih misli, spoznanj in življenjskih modrosti, ki bogatijo naše življenje in mu dajo globlji smisel. Knjiga pritegne bralca, ker v njej so napisane kratke misli, ki ne dolgočasijo bralca, obratno, v kratki vsebini bralec dobi veliko gradiva za lastno razmišljanje in obogatitev. Knjigo lahko odpreš in jo začneš brati na katerem koli koncu, vedno bo kot bi bil na začetku, kot da ! bi se misel in beseda v njej nikoli ne končali. S kratkimi mislimi dr. Klevišarjeva pride do bistva stvari, do dna in vsaki stvari daje možnost interpretacije z več zornih kotov. Ne daje slutiti, da ima resnico v rokah, temveč jo skupaj z vami sama išče. Daje svobodno možnost interpretacije slehernega dogodka. Tako kot je tudi sama na srečanju v Gorici rekla, ne govori novih stvari, novih misli ali besed, temveč skuša vse videti z drugačnega zornega kota, to je večkrat iz istega kota ljudi, ki so na pragu smrti. Ob tej situaciji človek zori, ne samo bolnik, ampak kdorkoli ima z njim stik in se z njim ukvarja. Smrt je nekako tista zadnja preizkušnja človeka, tisti zadnji zrelostni izpit, pri katerem pride na dan, koliko nas je ali ni življenje samo naučilo modrosti. Dr. Janez Gril v spremni be: sedi zaključuje z mislijo Srečka Kosovela: "Eno je vroče: žeja pravice in odrešitve; eno je sveto; preprosto in pristno." Tudi mi upamo, da bodo zbrana razmišljanja dr. Metke Klevišar o čisto vsakdanjih stvareh bogatile vse nas, ki bomo njene misli prebrali. NAJLEPSA ROZA SVETA Tudi letos smo dočakali mesec maj, ki je v liturgičnem koledarju katoliške Cerkve posvečen Božji Materi Mariji. To je med drugim čas, ko Božjo Mater verni ljudje počastimo med drugim tudi z udeležbo pri šmarnicah, ki so še posebej nam Slovencem priljubljena pobožnost. Prav šmarnicam je posvečena zadnja knjiga, ki je izšla pri založbi Mladika z naslovom Najlepša roža sveta. Njen avtor je tomajski rojak Žarko Škerlj, duhovnik koprske škofije, ki pa že skoraj dvajset let skrbi za slovenske vernike v zamejstvu, točneje na Tržaškem, prej kot župnik v Mačkoljah, zdaj pa kot župnik v Bazovici. Knjiga vsebuje 31 krajših razmišljanj (eno za vsak dan v maju), ki jih je avtor postavil ob bok izbranim molitvam, pesmim in ilustracijam (za slednje je poskrbela Vera Klepej Turnšek). Izhajajoč iz slednjih se Žarko Škerlj dotika številnih vprašanj, ki zadevajo sodob- ravnega odbora je članom predlagal, da bi ta prebitek razdelili na naslednji način: 70% v zakonito rezervo (2.021.176,43 evrov), 472,64 evra dividenda članom (3,5% na podpisani kapital), 25.986,55 evrov v sklad za zadružništvo, 25.000 evrov za dobrodelne in vzajemnos-tne namene, preostali znesek pa tudi v zakonito rezervo. Člani (prisotnih je bilo 201, ki so imeli še 63 pooblastil, skupno pa ima zadruga 1.186 članov) so odobrili bilanco in poročili upravnega ter nadzornega odbora. Izvolili so tudi nova člana v upravni odbor in v nadzorni odbor ter člane razsodišča. Število članov upravnega odbora se je (po predlogu Banke Italije vsem bančnim zavodom) znižalo od 11 na 9 članov. Mandat je potekel odbornikom Radu Andolšku (v odboru je deloval 21 let), Dušanu Pangercu (15 let delovanja) in Pavlu Miliču, ki je bil član odbora 30 let in je bil njegov predsednik od leta 1983 do 1999. To so bila leta, ko je Zadružna kraška banka opravila korenit korak naprej v svoji rasti in razvoju. Člani upravnega in nadzornega odbora ter celotni občni zbor so se Pavlu Miliču zahvalili za njegov doprinos, kljub temu pa je v večini ostal kanček obžalovanja zaradi Miličeve pritožbe, da mu mlajši člani odbora niso zaupali ponovne kandidature za članstvo v odboru. Edini nov član upravnega odbora je tako David Blazina, uveljavljen optik, ki ima izkušnje tudi v bančnem sektorju. Edina sprememba v nadzornem odboru pa je zamenjava Marijana Bajca, ki mu je tudi potekel mandat. Na njegovo mesto so izvolili priznanega komercialista Borisa Kureta. Člani zadruge, ki so se udeležili občnega zbora, so ob vhodu poleg glasovnice prejeli knjigo z objavljeno bilanco in vsemi poročili ter knjižni dar, in sicer publikacijo Marka VValtri-tscha Oglaševanje slovenskih tržaških trgovcev. lajo letno na sto tisoč hektarjih, zasajenih s hrastom plutovcem, približno 80.000 stotov prvorazredne in 30.000 manj kvalitetne plutovine. 90% vseh nasadov je na Sardiniji. Pot torej vodi le v eno smer: kakovostnim in staranim vinom bo še v bodoče pripadal zamašek iz plutovine, svežim in "vsakdanjim" vinom pa je usojen plastični ali silikonski zamašek (čeprav ga danes sprejema le 9% vinarjev). Letošnji sejem je gostil tudi proizvajalce iz naše dežele, še posebno bi omenili kletarje vinskih okolišev Brd in Krasa. Poskrbljeno je bilo tudi za vodene degustacije in predstavitve naših vin. Zaradi omejenih količin in nepoznavanja naše zemlje ostaja namreč promocija najbolj učinkovito sredstvo prodaje. Vinitaly lahko postane zelo dobra odskočna deska za vsa naša vina, ki se po kvaliteti lahko enakovredno kosajo na mednarodni ravni z vidnejšimi znamkami. Forum, kot je Vinitaly, pa nujno zahteva inovacijsko pro-mocionalno dejavnost, ki zna pritegniti kupca. VINITALV V VERONI VELIKO ZANIMANJE ZA KAKOVOSTNO VINO NOVI GLAS / ŠT. 18 2002 ODBOJKA V GORICI PRED SVETOVNIM NOGOMETNIM PRVENSTVOM OLYMPIA SPET ZMAGALA MOSSA -OLYMPIA TISKARNA BUDIN 1:3 (15:25,25:21, 20:25, 21:25) (Olympia: Geotti, B.Sfiligoj, J.Terpin, Dorni, Pintar, Grau-nar, S.Terpin (libero), Špacapan, Hlede) Kljub predvidevanjem se po predzadnjem kolu letošnjega prvenstva na vrhu lestvice ni spremenilo nič. Olympia ima še vedno eno samo točko prednosti pred Sočo, ki je tokrat premagala Vivil s 3:1, tako da se bo komaj v zadnjem kolu izvedelo, katera ekipa bo igrala v play-off tekmovanju, ki bo omogočilo eni sami ekipi prestop v B2 ligo. Tekma med Mosso in O-lympio je bila zelo napeta, saj je domača šesterka na vsak način hotela pridobiti tri točke, kar bi ji omogočilo obstanek v C ligi. Po prvem setu je vse kazalo, da bo Olympia gladko zmagala v treh setih. Mossa sploh ni utegnila reagirati na napade naše ekipe, tako da je seta bilo kmalu konec. V nadaljevanju so domačini začeli igrati nekoliko bolje. To je zmedlo igralce Olympie, ki so prezgodaj slavili zmago, in Mossa je tako obdržala do konca prednost. V tretjem nizu so naši ponovno prijeli vajeti igre v svoje roke. Mossa je tako kmalu klonila in prepustila zmago obeh setov Olym-pii, ki se je na koncu lahko zasluženo veselila treh pridobljenih točk. Končna uvrstitev Olympie in Soče bo torej znana komaj prihodnjo soboto, ko se bo Olympia pomerila s tretjeuvr-ščenim Vivilom, Soča pa s pr-vouvrščenim San Vitom. Obe ekipi bosta imeli pred sabo res trdo nalogo, tako da bo napetost gotovo do zadnjega zelo visoka. ——— PŠ OB JUBILEJU ŠPORTNEGA ZDRUŽENJA SOČA SLAVNOSTNA PRIREDITEV Ob 20. obletnici neprekinjenega delovanja prireja Športno združenje Soča iz Sovodenj slavnostno prireditev v petek, 10. maja, ob 20. uri v prostorih kulturnega društva Rupa-peč (pod rupensko cerkvijo). Društvo vabi na uradno sveča-vso odbojkarje, trenerje, odbornike, sponsorje in člane, ki so v teh dveh desetletjih na kakršenkoli način pripomogli k dosežkom sovodenjske odbojkarske ekipe. Slavnostni večer bo uvedel otroški pevski zbor. Sestavljali ga bodo malčki, ki pojejo v okoliških otroških zborih in trenirajo pri ŠZ Soča. Zborček bosta vodili Sara Devetak in Tanja Kovic. Sledil bo nagovor predsednika Benjamina Černiča, ki je bil na decembrskem občnem zboru potrjen za najvišjo društveno funkcijo. Odborniki bodo ob pomembni obletnici Podelili priznanja najzaslužnejšim članom društva. Proslava v prostorih KD Ru-pa-Peč je zadnja izmed prireditev, ki so si jih odborniki zamislili ob pomembni društveni obletnici. V februarju je ŠZ Soča organizirala turnir za najmlajše odbojkarje v kategorijah minivolley in supermi-nivolley, ki se ga je udeležilo 40 ekip iz okoliških krajev. 25. in 27. marca sta bila na sporedu turnirja za naraščajnice in naraščajnike. Uspešna sta bila predvsem zaradi kakovostne ravni odbojke, ki so jo prikazali dečki in deklice vseh nastopajočih ekip. Med nara-ščajnicami so slavile predstavnice Sokola, med naraščajniki pa tržiški Adriavolley. V četrtek, 28. marca, je bil na vrsti še zaključni turnir med članskimi vrstami ŠZ Soča, Olym-pie in Vivila. Po treh napetih dvobojih je končno zmago slavila gostujoča sovodenjska šesterka. ■ AC DEŽELA VZHAJAJOČEGA NOGOMETA ANDREJ CERNIC 31. maj in uvodna tekma letošnjega nogometnega svetovnega prvenstva se neizprosno bližata: nogometni privrženci ju že nestrpno pričakujejo, medtem ko ju nekoliko manj njihovi sorodniki (predvsem žene, sestre ali mame), ki jih tekanje dvaindvajsetih mož po travnatem pravokotniku za usnjeno žogo ne zanima pretirano. "Žo-gofobi" bodo letos imeli dodaten razlog za odpor do nogometnih tekem: slednje bodo namreč prava budilka (včasih tudi prezgodnja) v prenekateri hiši. Nogometaši se bodo, glede na srednjeevropski časovni pas, za usnjem podili v jutranjih urah. Svetovno prvenstvo v nogometu bosta letos gostili Južna Koreja in Japonska. Najpomembnejši nogometni dogodek na svetu se letos prvič v 72-letni zgodovini seli v Azijo. Do leta 1990 sta svetovno nogometno prvenstvo vedno gostili Evropa ali Južna (in Srednja) Amerika, celini, na katerih seje nogomet rodil in dosegel največjo popularnost. Do 70. let se mednarodna nogometna zveza FIFA ni posebej trudila, da bi širila "nogometno kulturo" izven teh celin. Od takrat, posebej pa zadnjih petnajst let, se je športni svet spremenil. Tehnološki napredek, satelitske antene in nazadnje še internet so odločilno pripomogli k temu, da je evropski nogomet dobil v ameriški košarki, baseballu in fo-otballu ostro konkurenco za nadvlado nad športno manj razvitimi celinami. ZDA so v zadnjih letih Evropo na tem področju že v marsičem prekosile. Spletne strani ameriške košarkarske lige, športnega tekmovanja, ki ga ZDA najbolj donosno izvažajo, so npr. opremljene tudi z japonskim prevodom, medtem ko si je FIFA svojo spletno stran postavila le v angleščini in španščini. Da bi ostala v koraku s časom (in ostalimi konkurenti), se je v zadnjih treh desetletjih FIFA odločila izvažati svoje najboljše "izdelke". Izhajajoč iz te predpostavke, je prvi cilj postal osvojitev ameriškega trga. V New Yorku je v 70. in 80. letih zaslovela ekipa Cosmos, v kateri je igrala kopica slavnih nogometašev, ki so bili prestari za evropsko/južnoameriški nogomet. Cosmos je v teh letih zmagoval ameriška prvenstva kot za stavo, igral pa je tudi lepo število prijateljskih tekem z uglednimi tujimi (tudi evropskimi) na- sprotniki. Najslavnejši nogometaš, ki je oblekel dres newyorške ekipe, je bil sam "O Rei", Pele. Med pomembnejše zvezdnike, ki so igrali v Cosmosu, lahko štejemo še Giorgia Chinaglio, napadalca Lazia iz začetka 70. let, nizozemskega zvezdnika Johana Neeskensa, ki je za svojo reprezentanco igral na finalni tekmi svetovnih prvenstev leta 1974 in 1978, ter "Kaiserja" Franza Be-ckenbauerja, ki je z zahodno-nemško izbrano vrsto leta 1974 osvojil naslov svetovnega prvaka. Ekipa Cosmosa se je v drugi polovici 80. let razpustila. FIFA se je po nekajletnem premoru spet usmerila na zahtevno se-verno-ameriško tržišče in najprej podelila ZDA organizacijo SP leta 1994, takoj zatem pa pomagala pri ponovni ustanovitvi profesionalnega nogometnega prvenstva. Nobeden od dveh projektov ni požel večjih uspehov. V 80. letih se je nogometni trg začel širiti tudi na Daljni vzhod. FIFA je namreč ugotovila, da tam še ni izrazito medijsko prevladujočega športa in da je možnost uspeha nogometnih vlaganj v kitajsko-japonski trg dosti večja od možnosti, ki jo evropskim "žogobrcarjem" nudi že monopolizirana ameriška športna scena. Od leta 1980 se je mednarodna nogometna zveza odločila, da bo podelila japonski prestolnici Tokiu organizacijo medcelinskega pokala, edinega tekmovanja, na katerem se na klubski ravni neposredno soočata evropska in južnoameriška nogometna šola. Toyota cup, kot mnogi imenujejo ta pokal, se je tako spremenil v nogometno oglaševanje, katerega cilj je, da se enkrat na leto azijskim državam predstavijo najmočnejši evropski in južnoameriški nogometaši. Nadvse učinkovito izvažanje nogometa na Daljni vzhod predstavljajo tudi vlaganja evropskih klubov v "nakupe" japonskih nogometašev. Kljub temu da se slednji ne uveljavijo vedno, imajo na evropski nogomet zelo blagodejni učinek: za sabo namreč pripeljejo svoje oglaševalce in japonske medije. Nogomet si tako na Daljnem vzhodu vse bolj utira pot. Letošnje SP, ki ga bosta gostila Južna Koreja in Japonska, bo torej preizkušnja za FIFO, da dokončno osvoji kitajsko-ko-rejsko-japonski trg. SP lahko odločilno pripomore k temu, da Daljni vzhod postane nova oporna točka mednarodne nogometne zveze v "boju" z ameriškim "footballom" in košarko za prevlado nad medijsko-šport-nim svetom. V lepem sončnem dopoldnevu, v ponedeljek, 22. aprila, je bilo na Battistijevem trgu v Gorici ob prisotnosti predstavnikov mestnih redarjev in občinske uprave slovesno nagrajevanje otrok iz vrtcev, petošolcev osnovnih šol in tretješolcev srednjih šol, ki so se udeležili letošnjega že 36. natečaja prometne vzgoje Giorgio Gruden v organizaciji mestnih redarjev in ob pomoči goriških pokroviteljev. Letos se ga je udeležilo 778 u-čencev iz 42 razredov 30 šol na Goriškem. Med temi je bilo kar nekaj slovenskih, ki že vrsto let uspešno sodelujejo na tej za otroke zelo pomembni vzgojni pobudi, za katero se vneto priprav- NATECAJ PROMETNE VZGOJE ZA UCENCE KOLO V DAR NAJBOLJŠIM KOLESARJEM Ijajo skozi šolsko leto. Prazničnega podeljevanja koles, pokalov, priznanj in drugih daril seje udeležil tudi goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki je blagoslovil vozila mestnih redarjev, policije, karabinjerjev, vojaštva, gasilcev in službe prve pomoči ter kolesa, ki so jih prejeli v dar tisti tečajniki, ki so se najboljše izkazali na pisni in praktični preizkušnji. Svoj blagoslov je podelil predvsem malim in večjim kolesarjem s priporočilom, naj bodo na cesti čimbolj pozorni in pametni. Med malčki so najboljše prestali "prometni izpit" obiskovalci vrtcev iz ulic Romagna, Palladio in Marconi. Prejeli so kupone za nakup triciklov. Med desetimi s kolesi nagrajenimi osnovnošolci so bili kar štirje iz slovenskih osnovnih šol, in sicer Danijel Bajt in Tina Del Fabbro iz OŠ F. Erjavec iz Štandreža ter Erik Proderutti in Jernej Kerševan iz OŠ O. Župančič iz Gorice. Priznanja je bila deležna seveda tudi njihova učiteljica Mirka Bric, ki se AKTUALNO GALERIJA SKERK / LJUDSKE NOŠE OD TRSTA DO KANALSKE DOLINE "ČAROBNA NIT", VEZ MED SLOVENCI V ČASU IN PROSTORU Ljudske noše so kulturni pojav, njihova funkcija je izražanje nekega estetskega okusa, psihološke drže, pa tudi narodne pripadnosti posameznika in skupine. Noša kot element materialne kulturne dediščine zaobjame torej neko globoko duhovno razsežnost. Kulturo oblačenja so v casu in prostoru določali geografska pripadnost, socialne in Sospodarske razmere, miselni tokovi (na primer po francoski regiji), tehnološki razvoj (na Pnmer po industrijski revoluciji) ln še vrsta drugih okoliščin - kot so bili celo policijski odloki ali na Primer patent cesarice Marije Te-[eZ^e' ki je Ziljankam prepoveda-a kratka krila, ker jih je ocenila ot skrajno nedostojna. Na terito-!^o.e ljudske noše, ki so jih HJdje šivali za posebne priložno- 1 * Praznike, slovesne maše in procesije, poroke, pogrebe itd. -najdlje ohranile tam, kjer so prisotne jezikovne in etnične manjšine (npr. med Slovenci, Furlani, Sardinci, Albanci v Abrucih itd.), kar ni slučaj, pač pa zgovoren dokaz o vlogi, ki jo je obleka odigravala glede izražanja narodne pripadnosti neke skupine. Razstava slovenskih ljudskih noš v Furlaniji-Julijski krajini, ki so jo pripravili člani Tržaške folklorne skupine Stu ledi v Umetnostnem in kulturnem centru Skerk v Trnovci, je - kot je v uvodni predstavitvi naglasila etnologinja Martina Repinc - ogledalo časa, prostora, navad, načina življenja in okusa slovenskega naroda, ki je živel ob meji med Italijo in Slovenijo - od Trsta do Kanalske doline. Okusno pripravljena razstava prikazuje sedemnajst eksponatov ženskih in moških narod- nih noš, med katerimi je največ originalnih, nekaj pa kopij. Originalne noše so večinoma last TFS Stu ledi - ki se z zbiranjem starih predmetov in narodnih noš ukvarja že celih 30 let - Narodne in študijske knjižnice, nekaterih društev, posameznikov ter muzeja v Naborjetu. Najstarejši razstavljeni deli oblek segajo v leto 1770, in sicer t.i. "šeda", zimska obleka iz Rubij, poročna čipkasta ruta in svilen poročni predpasnik iz Bonetov. T.i. manderjerska noša iz Bonetov in ruta za ramena pa so na primer iz leta 1870. Še bi lahko naštevali, vendar si človek lahko ustvari pravi vtis o zgodovini, ki izhaja iz oblek, nakita in predmetov, le če si jih na lastne oči ogleda. Avtorji razstave so obenem razobesili vrsto fotografij, ki prikazujejo noše, in spremni tekst, ki opisuje kraje in zgodovino Slovencev v Italiji. Večji del slikovnega gradiva je dala na razpolago NŠK. Nekaj fotografij pa so raziskovalcem dali na razpolago razni muzeji in društva. Med temi so bili tudi Videmski mestni muzeji, zaradi česar so avtorji razstave sklepali, da imajo v muzejih shranjene tudi originale bene-čanskih in rezijanskih noš, ki so prikazane na fotografijah. Odgovorni v omenjenih muzejih pa se žal niso potrudili, da bi v svojih skladiščih preverili, če so se te noše res ohranile. Med ljudmi namreč ni ostala niti ena narodna noša iz preteklosti, kar priča o hudih raznarodovalnih pritiskih, ki so jih doživeli Slovenci v Videmski pokrajini. Vse razstavljeno gradivo, vključno s fotografijami noš, je zbrano v dvojezičnem katalogu, ki je izšel ob razstavi. Razstavo in brošuro si je zamislila in pripravila Franka Slavec, besedilo, t.j. področno zgodovinsko-zem-Ijepisne opise (tako razstava kot katalog je razdeljen po zemljepi- snih predelih, in sicer na poglavje o nošah na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini) je prispevala Breda Pahor, sodeloveale pa so še Bojana Vatovec, Dragica Ule, Bruna Manin in Neva Ferluga. Pri postavitvi razstave so sodelovali tudi etnologa Martina Repinc in Andrej Furlan ter likovna ustvarjalka Magda Tavčar. Uresničitev celotnega projekta je omogočilo Odborništvo za šolstvo in kulturo Dežele F-Jk, podprla pa ga je tudi Zveza slovenskih kulturnih društev. Na odprtju razstave se je vsem zahvalil predsednik TFS Stu ledi dr. Marijan Spetič, ki je poudaril, da je pobuda zrasla tudi zato, da bi se primerno spomnili ustanoviteljice skupine Nadje Kriščak ob 10. obletnici njene smrti. Odprtje je obogatil krajši kulturni program, na koncu pa okusna zakuska. Ob omenjenem katalogu je izšla tudi prikupna didaktična mapa, ki je namenjena osnovnošolskim otrokom. Pripravila jo je učiteljica Monika Sulli, grafič- 1 5 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 je trudila, da jih je solidno pripravila na natečaj. Povedati je treba, da je svoje učence že velikokrat "pripeljala" do teh nagrad. Ostala kolesa so si priborili učenci iz OŠ Frinta, Tommaseo (Šlovrenc-San Lorenzo) in Unga-retti. Tri kolesa so zmagale srednješolke iz šole Locchi in Ascoli ter učenka SŠ I. Trinko iz Gorice Marta Lombardi s prof. Klaro Gorjan, ki je bila poverjena za natečaj. Čestitke naj grejo vsem pridnim tečajnikom in njihovim mentorjem, seveda še posebno slovenskim, ki so se tako dobro uvrstili med mnogimi italijanskimi vrstniki. IK no opremil Darko Bradassi, ilustrirala pa Magda Tavčar. Mapo bodo predstavili v Umetnostnem in kulturnem centru Skerk v nedeljo, 5.maja, ob 18.30, ko bo nastopila tudi otroška pevska skupina Mlade note. Za ambiciozni projekt, ki je odlično uspel in ki je bil v tako široki obliki izveden prvič, so svoj čas žrtvovali sami amaterji, kar je še posebno hvalevredno. Razstavo si je možno ogledati do 12. maja, od torka do petka od 16. do 20. ure, ob sobotah in nedeljah pa od 10. do 13. in od 16. do 20. ure. Čeprav za sedaj to ni predvideno, bi bilo res lepo, če bi razstavo kasneje postavili tudi kje na Goriškem, pa še v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Čarobna nit pa bo vsekakor začetek širšega projekta raziskovanja zgodovinske in etnološke dediščine, ki jo predstavljajo ljudske noše - ne samo slovenske, pač pa tudi furlanske - na celotnem ozemlju Furlanije-Ju-lijske krajine. - BS AKTUALNO 16 ČETRTEK, 2. MAJA 2002 SLOVENSKA SKUPNOST NA VOLITVE 26. in 27. maja bodo v Gorici občinske volitve. Slovenska skupnost, edina politična stranka Slovencev v Italiji, bo tudi tokrat predstavila svoje kandidate, in sicer skupaj z listo Marjetice, za županskega kandidata pa bo podprla Vittoria Brancatija. ZAKAJ NE SAMI Po temeljiti in dolgi presoji, in po izvedbi ankete med svojimi volivci, je pokrajinsko vodstvo izbralo povezavo z Marjetico kot trenutno najboljšo obliko nastopanja. Zaradi zapletenega sistema dodelitve sedežev v občinskem svetu je namreč obstajala bojazen, da bi slovenska stranka ostala brez lastnega predstavnika, ali kvečjemu izvolila enega, glede na hipotetične glasove, s katerimi razpolaga. To pa bi ohromilo slovensko prisotnost v tem važnem telesu, obenem pa potisnilo SSk na raven “vpijočega v puščavi". ZAKAJ Z MARJETICO Odgovorni pri stranki so ugotovili, da nastop na listi Marjetice omogoča več našim predstavnikom izvolitev, ob primerni porazdelitvi preferenčnih glasov bi to lahko bili celo štirje, kar bi bilo za SSK in za Slovence v Gorici zgodovinski dosežek. V primeru zmage levosredinske naveze pa bi naši stranki morali dodeliti tudi odborništvo. KAJ IMA MARJETICA BOLJŠEGA OD OSTALIH LIST Predvsem trojezičen napis Margherita - Margharite - Marjetica, pa tudi vidno mesto za tradicionalni simbol “lipove vejice" znotraj volilnega znaka. Slovensko prebivalstvo ne bo imelo težav že v naslovu spoznati, katera koalicija nam je bolj naklonjena, saj samo Marjetica nosi tudi slovenski naziv. LAHKO ZAUPAMO MARJETICI? Ker predstavlja sredinsko komponento leve sredine in ker je naša aktivna in skoraj odločujoča prisotnost garancija za naprej, smemo Slovencem svetovati, da brez obotavljanja oddajo svoj glas tej listi. ZAKAJ BRANCATI Ker izhaja iz ljudske stranke, ker je katoličan, a istočasno sindikalist, ker je človek širokih pogledov, kije razumel, daje bodočnost Gorice v sodelovanju s Slovenci in ne z njihovim odrivanjem od važnih položajev, ker vidi Slovenijo kot partnerico in ne kot nasprotnico, ker je izjavil da mora že zdaj naše mesto zaživeti, kot da bi meje ne bilo, in iskati skupnih potez z Novo Gorico na vseh področjih, ker je podpisal referendum za ohranitev Jeremitišča in se obvezal, da bo problem tovornega postajališča reševal v sozvočju s prizadetim prebivalstvom. KAKO OSTALI SLOVENCI Brancatija podpirajo tako levi demokrati in bivši socialisti kakor slovenski komunisti in prenovitelji. To se pravi, da je večina Slovencev združena pod Oljko, in tudi to je znak velike politične treznosti goriških slovenskih političnih vodstev, obenem pa jasen opomin vsem tistim, ki niso zraven, da so v občutni manjšini in da nimajo iz desnega tabora kaj predlagati za dobrobit Slovencev, razen seveda, da polovijo nekaj desetin glasov. KAKŠNI SO IZGLEDI Če Brancati zmaga, bo to poraz desnice in za Gorico pomemben mejnik boljših časov, konkretno se Slovencem obeta sodelovanje v občinskem odboru in tvorno prispevanje k novim perspektivam našega mesta. Uveljavitev naših kandidatov pa bi pomenilo praktično poslovenjenje Marjetice, z vsemi koristnimi učinki tja do Rima. V primeru poraza bi slovenski kandidati lahko kljub vsemu bistveno po-gojevali delovanje opozi-$ cije, številčno in moralno M 1, okrepljeni zaradi do- OiPIETM brega volilnega rezultata. KATERI SO KANDIDATI Za občinske svetovalce se bodo potegovali Bernard Špacapan, Mara Černič, Božidar Tabaj in Silvester Primožič, vsi odlični kandidati, ki zaslužijo vse naše zaupanje in podporo. Poleg tega imamo vrsto posameznikov v vseh rajonskih svetih, vedno na listi z Marjetico, tako da lahko vsak Slovenec, kjerkoli živi, odda svoj preferenčni glas našemu predstavniku. KAKO MORAMO VOLITI Za občinske volitve prekrižajte znak Marjetice, zraven pa pripišite priimek enega naših kandidatov, Špacapana v južnem delu mesta. Černičeve v severnem delu. Tabaja v Štandrežu in na Rojcah. Primožiča v Pevmi. na Oslavju. v Štmavru. Podaori. Ločniku in pri Madonnini. Tako bodo vsi imeli dovolj preferenc za izvolitev (vsak jih mora zbrati vsaj sto do dvesto) Za rajonske svete prekrižajte znak Marjetice in pripišite priimek enega od naših kandidatov, ki so objavljeni tu zraven, ali pa so njihova imena razobešena na volilnem sedežu pod listo Marjetice. Preden vstopite v kabino, poglejte še enkrat na razobešeno listo Marjetice, da boste dobro videli imena kandidatov). Za rajonske svete v Podgori svetujemo poleg drugih Valterja Bandellija, v Pevmi Lovrenca Peršoljo, v Štandrežu Marjana Breščaka, ki bodo v primeru dobre uveljavitve lahko postali tudi predsedniki rajonskih svetov. ZA PRAVICE SLOVENCEV V ITALIJI IN DRUGOD SLOVENSKO GIBANJE Na novo ustanovljeno Gibanje (ustanovna seja je potekala v soboto, 20. aprila, v prostorih Prosvetnega doma na Opčinah) se predstavlja javnosti kot gibanje, ki se zavzema za pravice Slovencev v Italiji in drugod. Nujno se bomo morali boriti za to, da bo slovenski jezik prisoten po vseh javnih uradih na področju, kjer živimo Slovenci; na osebnih izkaznicah občin, kjer bivajo Slovenci; na kartici davčne številke ipd. Slovensko gibanje si prizadeva za ponoven razcvet slovenske kulture na zahodnem jezikovnem prostoru, za upoštevanje in dosledno izvajanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. V času evropskih integracij moramo Slovenci kot dovolj trden osebek vstopiti v združevalne tokove, ne da bi na tak način izgubili lastne istovetnosti. Končni cilj Gibanja je združiti vse Slovence v enoten politični tabor in s tem preprečiti notranje razprtije, ki razjedajo manjšino že vse povojno obdobje. Začnimo s širjenjem narodne zavesti: slovensko govorečih ljudi je še veliko, ampak žal vedno manj. Koliko pa je Slovencev, ki bi lahko bolje gojili svoj jezik in ga znali vrednotiti. Samo pomislimo na tiste, ki zganjajo lokalpatriotizem in se važijo: "Jaz sem pa Kraševec in mi smo najboljši!" ipd. Pri tem se ne zavedajo, da na ta način rušijo složnost med Slovenci samimi, ki so je potrebni. Da ne omenjamo govoric, ki nastajajo v Trstu in v Gorici (eni proti drugim), s katerimi se Slovenci žalijo. Skratka, samo tista neskončna zgodba o belih, rdečih v drugačni preobleki. To ne sme več obstajati, ker nas čas prehiteva. Pomislimo, da imajo pri vsem tem korist le tisti, ki nas nočejo. Potrebna torej ni le združitev vseh nas Slovencev v Italiji, ampak združitev tudi s Slovenci v Sloveniji in po svetu. Kot namreč vemo, narod nima meja, razen če si jih sam ne postav- Ua- v Želimo si, da bi Slovenec na tem področju spoznal, da najde v Gibanju svojega brata, da ga bo Gibanje vsekakor lepo sprejelo. Prirejali bomo zato večerne žure, kjer se bodo ljudje zbirali in se bolje med seboj spoznali. Po našem mnenju so ne-obhodno potrebni tudi športni turnirji, še predvsem nogometni, košarkarski in odbojkarski, ki, kot znano, še najbolj združujejo našo mladino. Slednji se bodo vrstili v poletnih mesecih, v načrtih pa imamo tudi izlete v gore in v naravo. Če bo mogoče, bomo organizirali tudi poletne tabore, o katerih bo govor, upamo naslednje leto. Brez spoštovanja preteklosti ni prihodnosti. Gibanje se zato zavzema za ohranjanje zgodovinskega izročila naroda. Čuvajo naj se torej spomeniki preteklega trpljenja in boja za obstoj naroda - kot npr. bazoviška gmajna, opensko strelišče, Rižarna in vsa spominska obeležja iz časa TIGR-a in NOB, ki so posejana po naših vaseh in mestnih četrtih. Z veliko žalostjo moramo ugotoviti, da je tabla posvečena IX. Korpusu 4. armade JLA, osvoboditeljice Trsta, ki stoji na Poklonu (Col), že več let pomazana, ne da bi se kdo za to zmenil. Ena prvih akcij Gibanja bo torej očiščenje pomazanih spomenikov. Prav tako so fašisti pomazali tudi kapelico v Zagradcu (Zgonik), ki jo je treba tudi čimprej počistiti. Gibanje se bo s svojim praporom in narodno zastavo udeleževalo vseh že do sedaj obstoječih spominskih svečanosti v spomin padlim. Gibanje bo sodelovalo z vsemi sorodnimi organizacijami, ki gojijo podobne cilje. Skušalo bo navezati stike s sorodnimi manjšinskimi organizacijami Slovencev v Avstriji in na Madžarskem, ne nazadnje pa tudi z Republiko Slovenijo. Želeli bi navezati stike s tamkajšnjimi društvi in jim pomagati pri uveljavljanju slovenskega jezika in kulture. Še posebno nas zanimajo zadeve na avstrijskem Koroškem in Štajerskem in v Kanalski dolini. Tam je naš poseg neobhodno potreben, saj bo slovenščina v teh krajih kmalu izginila tudi zaradi večinske politične usmerjenosti na ozemlju. Cilji so za zdaj zelo ambiciozni. Da nam jih bo uspelo uresničiti, potrebujemo čim večjo javno podporo. ZA SLOVENSKO GIBANJE TOMAŽ ŠPACAPAN PRIMOŽ STURMAN PREJELI SMO 25. APRIL V PODGORI jutro ni bilo sveže. Hladno pase je zdelo vzdušje pred spomenikom padlim v Podgori pri Gorici. Nekateri so bili obrnjeni stran, ko je zazvenela melodija pesmi Nekje v gorah. Tudi naslednja pesem ni zmehčala srditih obličij. Počutil sem se osamljenega in v zadregi. Naša pesem, ki ponavadi prizadene, tokrat ni bila učinkovita. Mrko so gledali na naš zbor. Zakaj to ožigosanje našega imena, zakaj to posploševanje in zaničevanje? Ne pojem zato, da bi me ožigosali, a zato, ker ljubim petje in domače pesmi. Zbor ni političen, pa čeprav se komu tako zdi, ker imamo v skupini nekatere politike, ki so tako-rekoč "beli". To še ne pomeni, da je vsa skupina takole politično obarvana. Sam sem videl pred spomenikom brate, ne pa sovražnikov. Prigrizek po svečanosti me je spodbudil za naprej. Spočetka je bila zakuska pusta in mrzla. Ker verjamem v moč pesmi, sem si mislil, da bi slednja lahko pomagala pri tej razdvojenosti in združila slovenski glas v eno. S prijateljem sva začela peti in za nami so se hitro eden za drugim pridružili vsi, tako da je na vasi zadonela slovenska pesem. Pesmi jaz pojdem med polja je sledila Po-bratimija. Slednja je premagala začetno negotovost, saj običajni kitici sta tokrat sledili še ostali dve, kar je pomenilo veliko, srce pa je segrela pesem Triglavu, ki vse čuva kot očak svoj narod. Pesmi Doberdob in Slovenec sem sta dokazali, da ni tako težko obdržati enotnost in bratstvo. Nazadnje pa je zadonela Zdravljica kot še nikoli doslej. V njej sem čutil barve naše trobojnice in višino Triglava. Prve so nas odele, slednji pa nas je zaobjel. Prav zaradi tega, ker verjamem v to vez in ker mi narod pomeni veliko, sem z nekaterimi prijatelji pred kratkim ustanovil Gibanje. Naša cilja sta združitev vseh Slovencev in uveljavljanje pravic, ki nam pripadajo. 25. april v Podgori mi je dokazal, da lahko zmoremo. Seveda pri tem rabimo vse vas, ki tako kot mi verjamete v te vrednote. Računajte na nas, mi pa računamo na vas. ZA SLOVENSKO GIBANJE TOMAŽ ŠPACAPAN S 1. STRANI IVAN RUDOLF UČENIKOV Bazovica je izhajala v Kairu od septembra 1941 do novembra 1944 in pomeni gotovo edinstveno obliko kulturnega protifašističnega boja. Še vedno premalo ovrednotena pa je Rudolfova vloga v t.i. Jugoslovanskem odboru, ki so ga priznavale vse zavezniške države, razen Titove Jugoslavije, in ki si je za cilj v prvi vrsti postavljal priključitev Primorske Jugoslaviji. Tudi zato je pustil, da so se njegovi fantje povsem svobodno odlo- čali za odpoved pokorščine kraljevim jugoslovanskim oblastem in so se pridružili partizanom, kajti osvoboditev domovine izpod fašizma mu je bila na prvem mestu. Rudolfova družina med tem ni nič vedela o njem. Žena Dana se je z otrokoma Nevo in Sašo med vojno za dve leti umaknila v Banja Luko, da ne bi bila v Ljubljani tako na o-čeh. Prve vesti o vsem, kar je mož naredil, je ženi prinesel v osvobojeno Ljubljano, Josip Dolenc z Opčin, eden tistih padalcev, ki so se izoblikovali v ožjem Rudolfovem krogu. Podrobnejše vesti o možu in njegovem delovanju pa je izvedela šele sredi poletja 1945, ko jo je obiskal dr. Ivan Marija Čok. Vesti pa sojo precej vznemirile, ker je zvedela za pravo obrekovalno kampanjo proti dr. Čoku, samemu možu in sploh proti vsem, ki se politično niso strinjali z novo oblastjo. Ivan Rudolf pa je prav tedaj skušal na razne načine, da bi ga angleške vojaške oblasti v Kairu, kjer je dočakal konec vojne, demobilizirale in bi se lahko vrnil domov. Šele po posredovanju samega predsednika angleške vlade Čhurchil-la, se je lahko vrnil v Trst, ki je bil tedaj pod zavezniško upravo, kamor se je nato sredi junija leta 1946 vrnila tudi gospa Dana s hčerko Nevo in sinom Sašom. Kot tigrovec in sodelavec zaveznikov ter njihovih vojaških obveščevalnih služb je bil pri tedanjih jugoslovanskih oblasteh označen za reakcionarja, a iz prepričanja, da se je potrebno angažirati tudi v povojnih tržaških razmerah za uveljavljanje načela demokracije in za vrednote svobode, seje Ivan Rudolf aktivno vključil v vzgojno delo kot profesor na naših srednjih šolah ter kot politični delavec v okviru Slovenske demokratske zveze. Stranka je, kot znano, izdajala tudi svoje glasilo, že omenjeni tednik Demokracijo, se pravi list, v katerega je Ivan Rudolf veliko pisal in ga nekaj časa tudi urejal. Bil je nadarjen pisec. Da je to res, priča tudi knjiga njegovih lovskih črtic, ki so jih pod naslovom Spev v Nanoško jutro izdali pri GMD leta 1998. Dolgo zamolčani in na pozabo obsojeni Ivan Rudolf Učenikov pa je dobil svoje javno priznanje jeseni leta 1998 v Podnanosu, ko so mu člani Društva TIGR Primorske odkrili doprsni kip in mu izkazali vojaško in politično čast za vse, kar je ta odločni borec za narodove pravice in velik organizator naredil za svoj narod. Prav je zato, da se ga hvaležno spomnimo tudi ob tej obletnici. Z 2. STRANI DOGOVOR Opazovalci mednarodnih razmer ocenjujejo, da je Izrael odločal o vprašanju Ramale in Arafatovega pripora hkrati kot o Jeninu in da je moral popustiti glede Arafata izključno zaradi bojazni pred gospodarskimi sankcijami, ki bi jih lahko izglasoval VS OZN. Te so postajale vse bolj mogoče zaradi naraščajočega nezaupanja ZDA do Sha-rona, ki se ni upognil Bushevim priporočilom glede ustavitve napadov na palestinska mesta. To bi bil še en dokaz o tem, koliko bi lahko naredila ameriška dipl°" macija za razrešitev hude krize-