Joža Vovk
Kako so Zaplankarji luno gasili
^ To vam je bil dan za Zaplanke, kakršnega ne pomnijo niii najstarejši vaščani. Zaplanke so obogatele za novo pridobitev -i- in po čigavi zaslugi, vas vprašam? Saj ni nobenega dvoma. Ala župan Teleban so bili tisti, ki so omogočili Zaplankarjem, da se je pri njih kakor pri vseh napredjoih Ijudeh ustanovilo prepotrebno društvo za gašenje ali kakor temu društvu povsod pravijo: »gasilsko društvo«.
In tisto ncdeljo je bilo gasilsko siavje. Na smete misliti, da je bil to kak miš-maš, ne, to je bilo slavje, ki bi zaslužilo, da ga prenašajo vse radijske postaje. A Zaplankarji so skromni. Niso hoteli tega. Sami zase so napravili veselico in pol. To je bila namreč prva gasilska veselica novo-ustanovljenega »Gasilskega društva Zaplanke«.
Pomislite samo in predstavljajte si ata župana z njegovim trebuščkom v gasilski uniformi! Pa kaj to! Vsi vrli možje in fantje v svojih uniformah. Pa tudi to še ni nič posebnega. Milostljiva gospa žnpanja, gospa TelebanoTa 9 klobučkom na glavi in sedeča polog zaslužnega svojega moža! To, to! Da ste jo videli, kako je sedela! Za svoje soscde se kar zmenila ni, ker je imela samo cna to čast. da je bila pokroviteljica tega slavnega slavja.
Sicer je pa bilo kakor na vsaki veselici. Pili so in jedli, godce so imeli, starejši so modrovali, mlajši so se vrteli, zdaj pa zdaj je veselo ozračje presekal gromovit vrisk. Veselje jc rastlo od trcnutka do trenutka in vsi so se čudili, zakaj se niso že prej sponmili, rla bi Hstanovili gasilsko društvo. saj to je nekaj tako imenitnega. Toda ata župan že vse uredi o pravcm času, slava mu! Zato so ga pa tudi pri priči izvolili za načelnika. a nikakor ne samo zaradi zaslug, marveč tudi zaradi izrednih sposobnosti. ki jih jc že ponovno in ponovno pokazal.
Na večer, ko je veselje že prikipelo skoraj do vrhunca, so ata župan zapovedali muzikantom. naj za nekaj časa prenehajo, ker žele še nekaj povedati zbranemu občinstvu. Takoj go vsi razuraeli. kaj se pripravlja, in so se zgroili okrog mize. kjer sta aedela gospa županja in gospod župan. Nagnili so ata župan še čašico in potem se dvignili in stopili na stol, kajti slišati jih mora vsakdo!
»Zaplankarji moji, gasilski tovariši!« so Tzkliknili in vse je potihnilo. »Srce rai poskakuje od Teselja, ko vas gledam, kako ste veseli in navduseni za naše novo društvo. Prepričan sem v dno duše, da bo to društvo, ki smo ga po mnji zaslugi (medfclic: Tako je!) ustanovili. prine^lo nam novega poleta in novega zagona v življenje. Gasilec mora biti vsak hip pripravljen, da se žrtvuje, da pomaga. da gasi, čc kje nastane ogenj. Bog nam je pri-zanašal in Teč let v naši vasi ni še nič pogorelo, a s tem še ni refeno. da ne sraenio uslanovrti gasilskega društva. Danes, še nocoj, Se v tem tremitku lahko nastane požar in morali bomo zapustifi Teselo drnžbo in iti na pomoč bližnjemu. morali bomo gasiti. Morda «e to ne bo zgodilo, a pripravljeni bodimo vsak čas, da stečemo s svojo brizgalno in s svojimi
35
rokami kamor koli, kjer bi le potrebovali naše pomoČi. Šele tedaj, ko bo res priŠel tak trenutek, šele tedaj, pravim, se bo pokazala naša priprav-ljenost. SreČen sem, da smo tako lepo prifieli, in moja želja je, da bi to navdušenje, ki danes gori v vas, ne ugasnilo, ampak raslo in nas pod-piralo v težkem in odgovornem delu za naso pomoČ bližnjemu. Bog vas živi, slavni gasilci, dvigam ponovno svojo časo in vas kličem k složnemu delulc Val navdušenja in ploskanja se ni hotel poleci, tako so bili vsi veseli in ponosni na svojega župana in na svojega gasilskega načelnika. Spet so zapeli in godci so udarili. da so se vsi začeli vrteti. Le ata župan so sedeli in z zadovoljnim obrazom gledali svoje podanike, ki so še vedno vzklikali
svojemu županu in načelniku. Gospa županja se je kar topila od sreče. Čez čas se je pa sklonila k svojemu možičku in mu šepnila na uho:
»Kaj meniš, Ijubi možiček, kdaj boš pa dobil kakšno odlikovanje, ker si ustanovil gasilsko drustvo?«
>Ljuba moja,< pravijo ata župan, >malo potrpi, to ne gre tako hitro. To še ni nič, Če sem društvo ustanovil, in zato Še ne dajejo odlikovanj. Morali se bomo pač najprej izkazati, potem pa ne reČem, da bi ne padla lcaka kolajna tudi na moja junaška prsa.c
jTo se pravi, da bi morali nekje zares gasiti.«
»Kakopak, zares bi morali  gasiti, potera bom pa dobil  odlikovanje,«
»VeŠ, tako bi bila ponosna, če bi ti imel kako odlikovanje. Župan si, pa nimaš še nobene medatje. Oh, ko bi vsaj kje zaLelo goreti, da bi se izkazali, potem praviš, da bi dobil odlikovanje.c
>Scveda, tega bi bilo treba.c
Tako se je menila s svojim mozem in gospa županja si je neizrečeno želela, da bi nekje začelo goreti, kjer koli, da bi bil potem njen mož odlikovan in bi nosil zlato kolajno.
PoČasi se je zacelo mračiti in dan se je nagibal k veČeru, najslavnej-Šemu večeru, kar so jih Zaplanke kdaj doživele. Veselje ni hotelo ponehati, vse je vrelo in Človek bi mislil, da bodo Zaplankarji znoreli od veselja in navdošenja.
26
Nenadoma je pa med petje in veselje kakor strela udaril strašefl. klic: »Goriiii, goriii...!<
Vse je v hipu potihnilo za nekaj trenutkov in veseli obrazi so se zresnili. Potem se je začelo beganje sem ia tja in nekdo je pritajeno vprasal: »Kje gori?<
»Ljudje  božji,  ali  ne  vidite?  Hrib,  naš  lirib  gori  na  drugi  stranil«
Vse oči so se zazrle tja v Zaplankarski hrib, uad katerim je žarelo, kakor da bo vsak cas sonce vzšlo. Da, strah in groza, nekje gori, gotovo je to sam hrib, ki gori na drugi strani. Oblaki nad hribom se spreminjajo v žarki luči, ogenj mora biti res velik, strašen.
>Tak, kaj zdaj zijate, zijala zijalasta? Zdaj bomo šli gasit!« je nekdo vzkliknil in siekel po vasi.
»Gasit, gasit, gasitlc je odmevalo po vasi in začeli so tekati, vsak je že imel svoje naročilo zaradi prevoza brizgalne, vode, cevi, gasilnega orodja, gasilnih oblek in tako dalje. Nastala je zniešnjava, kričanje vsevprek, zlasti ženske niso našle sape, najprej zaradi strahu pred ognjem, potem pa zaradi prevelikega vpitja.
Kajpak ata župan Telefean niso zaostajali za drugimi, kajti hoteli so dokazati, da so samo oni zmoŽDi poveljevati in voditi tako težko in od-govorno delo. Malo so gledali okoli sebe in niti obraza niso spremenili, strahn sploh poznali niso. Saj bi bil strah v tem trenutku lahko usodnega pomena, tudi majhna neprevidnost ali prenagljenost bi znala delu mnogo škodovati. Zato so pa ata župan Teleban čisto mirno, skoraj potiho delili povelja in nadzirali, če gre vse v redu, in hvala Bogu, 51o je.
Gospa županja je pa nepremično sedela za mizo pri svojem kozarcu in se smehljala.
Prišla je mimo Bobkova žena in ko jo je videla, kako zadovoljno sedi, se je ustavila pred njo in ji rekla: »Za božjo voljo, gospa, kako morete biti tako mirnodusni, ko gori, vi pa sedite tako zadovoljno? Ali vas prav nič ni strah? Jaz se pa vsa tresem, za hribom je naš gozd in lahko nam ves pogori!«
»Jaz se pa prav nic ne bojim. Hvala Bogu, da je le začelo goreti. zdaj, tako upam, bo že šlo v redu.<
>Kaj? Vam se pa še prav zdi, da gori, Ln zdaj pravite, da bo že šlo v redu, samo da je goreti začelo!«
>Res, poglejte, pogasili bodo in potem bo v časopisih, kako so Zaplan-karji korajžno gasili in inoj mož bo doBil odlikovanje. ker je prvi pri gasilcih. Tvoj bo pa drugič dobil, vsi naenkrat ne morejo!«
Bobkova žena je naredila tak obraz in tako se ji je nos povesili da bi ji najrajši od same jeze in zavisti spraskala oči. Ta je pa lepa, županovi gospe se zdi vseeno, če še nocoj vse Zaplanke pogore, samo da se bo potem ona bahala z mozevo medaljo! Brž je šla po vasi in pripovedovala ne-verjetno storijo vsem sosedam in vse so pihale od jezc nad županovo gospo. To je pa res neumno. Kaj pa ce je v svojem pohlepu in častiželjnosti sama dala zažgati hrib samo zato, da bo njen mož dobil odlikovanje, Čeprav sam še gasil ne bo, samo ukazoval drugim in se sprehajal okrog njih. Fej jo bodi. babnico grdo!
Ženske so ropotale po vasi, na potoku je bilo pa že vse živo. So že privlekli tja srojo brizgalno. merili in stikali cevi. Vzbudil se je dvom, ali bo nesla brizgalna vodo čez hrib, in soglasno so sklenili, da mora. Na vsak način, saj ni tako visoko, brizgalna pa tudi ni taka kakor bezgove. Priprave so Šle h koncu, nad hribom je pa žarelo in nad smrekami so viseli rdeČi oblaki. Res straino mora goreti, \es hrib z dmge strani gori. Nic se ne smejo obotavljati, vsak trenutek, ki je zamojen, pomeni tisočake škode...
27
»Zdaj!< so ukazaii resno in rezko ata župaiiin curek je svignil kvišku. Ptvi curki vode so zadeli še v smreke v hribu, naslednji so se pa že Jvignili visoko v zrak in srečno pristali na drugem bregu. Imenitno je šlo. Stirje krepki možje so držali cev, okrog njih je vse migalo. Curek se je Svetil v žarkih. Ženske so stale nekoliko v ozadju in jeza se jim je že n^koliko ohladila. Poslušale so in splošno nmenje je prevladovalo, da se v resnici slisi Šum, ko voda za hribom pada naravnost v ogenj.
Čim bolj so gasili in Čim vec vode je frčalo na drugo stran hriba, *em močneje  se  je  ogenj  svetil.   Nič hudega,  ga  bodo  že  ukrotili.  Samo
če v potoku vode zmanjka? To bi bilo pa kaj nerodno. Sicer botlo pa prej ogenj ukrotili.
>Pa ta Čudni smrad, to je pa rcs grozno ...« je rekel nekdo. >Saj niL ne smrdi! Kdo pa pravi, da smrdi?<
j[ no, smodi se tain zadaj, pa smrdi po ognju. Cmari se ne-kaj. Tak ogenj, prijatelj božji, pomisli vendar, pa nos nastavi, pa boš videl, kako smrdi. Tako-le smrdi, če ves gozd gori...« h\ začeli so dvigati nosove in skupno so ugotovili, da res smrdi, kakor da bi se nekaj sraodilo. Kakopak, tak ogenj, ves hrib v ognju — pa bi ne smrdclo, saj rse vprek gori z zemljo vred-
Od potoka proti vasi ao se zasiišali zategli klici: > Vode I Voele bo zmanjkalo. V potoku sinno še curlja . - ¦«
Zdaj je vse spreletela groza. Kako naj gase? Brez vode ne bo šlo. Zdaj se bo ogenj Širil, čvz hrib bo prisel in vso vas bo nniČil. To bo Žalostno. Saj je i 'ir»*nj vedno vecji, vedno bolj -•'¦ /ari nad hribom. Ali je bila \ ^a voda iz potoka samo kakor pljitnek na drugo stran hriba? NiKče ni vedel, kaj naj store, ali naj gredo kar domov in naj znosijo Vs^ iz hi§ in rešijo, kar se resiti da? Toda ata župan Teleban niso kratke P&tiieii in niso omahljivi kakor drugi Zaplankarji. Na brizgalno so stopili J^ ukazali z mogočnim glasom: »Po škafe! Iz vodnjakov nosite vodo pod "'izgalno in ogenj bomo ukrotili. Vsi in urno! Na pomoc!«
Spet je zašiimelo, zapele so črpalke pri vodnjakih, iz knhinj in kapnic 3° nosiii vodo. Tekali so vse vprek s polnimi Škafi in vsakdo je do potoka Ze pol škafa vode polil, ker se mu je tako mudilo. Vsi mokri so letaii in uPanje jih je priganjalo, upanje, da so vendar rešeni požara. Ata župan ^0 res modri kakor nihče na svetu! Prosim vas, komu bi pa prišlo na misel, ^e zmanjka vode v potoku, da je rešitev potem tako preproSta in lahka, ^^kot so ukrenili gospod župan?
Nazadnje so bili vsi upehani in vsi premočemi ia nekateri so se že bali, da bo še v vodnjakih posla voda in da b» ves trud zastonj. Tudi atu županu Telebanu so sli lasje že nekoliko pokonci, kajti lahko bi se zgodilo da bi se ogenj kljub njihovi modrosti razairil in pridivjal nad Zaplanke, poteni pa seveda zbogom Zaplanke in zbogom ata župan in zbogom odlikovanje. To slednje ae je tudi gospe županji zdelo najhujše. Pristopila je k svojemu zaskrbljenemu možu in ga povprašala:
»Ti, ali z odlikovanjem ne bo niČ, Le vas pogori?«
»Ne vem,< so žalostno rekli ata župan.
»Morali bi upostevati, saj si se veliko trudil, ogenj je pač tako velik, da se kaj drugega ne da narediti.. .c
Tedaj je pa nad hribora zažarelo z vso moČjo in vsi so pričakovali, da se bo plamen zdaj zdaj dvignil Eez Imb.
Najprej se je prikazalo nekaj Čisto rdečega, kakor majhen ognjen zubelj. Gasilci so pomerili cevi nanj, a vode ni bilo več...
>Zgubljeni smo.. .< so tarnali vsi vprek in začeli na tihem obupavati. Zdaj bo Tsega konec, zdaj bodo pogorele Zaplanke...
Tisto rdeče nad hribom je raslo in se večalo in v nekaj minutah se je nad hribom smejala v vsem svojera razkošju polna luna. Zaplankarji so strmeli vanjo kakor na odrešilno zvezdo in nepopisno veselje je zavladalo, ker ni nikjer gorelo, ampak je polna luna vzhajala izza liriba. Zdaj bodo torej tudi Zaplanke ostale cele.
>A kako smo mogli biti tako grozno neumni, da smo sli Iuno gasit?« je nckdo vprašal.
»Pijani smo bili,< je odgovoril prvi.
»Ne, pijani nismo bili,< je rekel drugi. >Res je bilo tako, kakor da bi gorelo.«
>Nic ni bilo tako, kakor da bi gorelo, saj se še kadilo ni in nič ni šumelo, ko je voda padala na ogenj. Ampak ata župan so vsega krivi, ki so nas spodili gasit,« je rekel tretji, ki ni pri volitvah volil Telebana za župana.
>NiŽ niso ata župan vsega krivi,« je rekla Bobkova žena, »Gospa Žnpanova je vsega kriva, ker je hotela na vsak način imeti odlikovanje
    za svojega moža. Saj  mi je sama rekla, da bodo ata župan zdaj  dobili medaljo in kako prav se ji je zdelo, da gori. Ona je vsega kriva!< »Tako je. tako jeU je završalo.
>NiČ ni tako!« so rekli ata župan, ki so se že naveličali neumnosti, ki so jih Zaplankarji klatili zaradi te nesrečne polne lune. »Bom povedal, kako je. Jaz scm vcdel, da ne gori, vedel sem, da je luna zadaj, a sem hotel samo preizkusiti nase vrle gasilce, Če bodo pripravljeni, da zapuste vesehco in gredo požrtvovalno na gasilsko delo. Slava in čast našim gasil-cem, to prvo preizkuŠnjo ste res imenitno prestali. Dobro smo gasili, pokazali smo, da se ne bojimo, če bi gorel ves hrib z Zaplankami vred. Slava vam!c
»Slara!« je odjcknilo čez hrib in proti luni, ki se je smejala vsem Zaplankarjem in silni modrosti ata župana Telebana.