Inserati »e sprejemajo in velj& tristopna vrsta: 8 kr., Je s« tiska lkrat, 12 ,, „ ,, ,i » >i 16 „ „ it 3 j n Vil j ti ni« (Dr. L. Vončinova katoliška družba rokodelskih pomoč- nikov in učencev.) „Zdavnej že Vam nisem, častita gospoda, poročal s tako zadovolj-nostjo, kakor zdaj — o koncu 19. leta naše družbe", tako je pričel poročilo svoje ravnatelj njen ranjki dr. L. Vončina v XIX. letni skupščini dne 26. aprila 1874. „Vzrokovala je sicer naša družba več šuma v poprejšnjih letih, ko se je pri za polovico večem številu družbenikov s svojimi igrami in veselicami večkrat pred občinstvom skazovala; pa nikoli še se ni bratovska sloga med družbeniki tako neskaljena hranila, nikoli še niso družbeniki tako pridno v družbo prihajali, svoje ljubezni in vneti vdanosti do družbe tako živo in — sem ter tje ginljivo razodevali, kakor preteklo leto. Tolika vdanost družbenikov daje in olira-nuje družbi tisto notranjo moč, ktera je njenemu obstanku bistveno potrebna, zlasti glede na dosti neugodne razmere zdanjega časa." Popisavši stan družbe rokodelskih pomočnikov pravi: „Dovolite zdaj še, gospoda, da Vam nekoliko povem o stanu dveletne družbice rokodelskih učencev. Da ta družba ni brez obilnega blagega sadu, spričujejo najbolje sami učenci s tem, da p rav radi semkaj prihajajo, pri podučevanji sploh prav željno poslušajo in se tudi čedalje bolj čedno in spodobno obnašajo. — Pri takem ugodnem stanu naše družbe o koncu njenega devetnajstega leta smemo tedaj, častita gospoda, pravi dr. Vončina naposled, prestopiti v prihodnje leto z živo nado, da se bode družba le še bolje in krepkeje razvijala. Prosim Vas konečno le še v imenu častitljivega rokodelstva, da tudi Vi ohranite družbi še za naprej svojo dosedanjo živo in dobrovoljno skrbnost." — Dr. Leona Vončino, vstanovitelja in ravnatelja tolikanj dobrotne in potrebne družbe, ni več, in — marsikdo je o smrti njegovi skrbljivo popraševal: kaj pa bode s katoliško rokodelsko družbo v Ljubljani? — Previdni vstanovitelj je v svoji oporoki popro il večletnega podpornika in učitelja v družbi, spretnega in prijaznega gosp. Jan. Gnjezda, prefekta v Alojznici ter učitelja gimnazijskega, naj blagovoli po njegovi smrti družbi biti voditelj. Zavetniki in častni udje njeni so to željo in prošnjo ranjkega ravnatelja spoštovaje tudi izvršili, in veseli nas, da povedati moremo častitemu občinstvu, da se je katoliška rokodelska družba v Ljubljani ne le ohranila, marveč, da je po želji njenega vstanovitelja tudi upanje, da se bode še v prihodnje dobro in krepko razširjevala v prid in čast poštenega rokodelstva. Načelnik omenjeni družbi je sedaj gosp. prof. J. Gnjezda, in namestnik gosp. katehet J. Flis, kteri je že tudi doslej v družbi bil podpornik in učenik. Navadnih udov šteje družba pomočnikov sedaj 35, častnih pa 10, toraj vseh skupaj 45; družbica rokodelskih učencev pa jih šteje 80. Poskrbelo se je koj tudi družnikom za koristno podučevanje in pomočnike, kteri se shajajo v družbo vsaki dan od 8-10 zvečer, ob nedeljah pa tudi od 10—12 dopoldne in od 2—4 popoldne, pod-učujc zdaj v veronauku in zemljepisji g. načelnik sam, v popularni fiziki g. namestnik, v računstvu g. M. Močnik, v petji pa g. P. An-gelik; učence ali dečke rokodelske, ki se shajajo ob nedeljah od 5—7 zvečer, podučuje v krščanskem nauku spet g. Gnjezda, v občni zgodovini po primernih oddelkih g. Flis, v petji pa P. Angelik. — Zavetniki ali varhi družbi so blagi gg. kan. Kramar, dr. Bleiweis, dr. Costa, Ilorak, Ileidrich, Pakič, Freiberger, Schreiner, Drašler, Gerber. To bodi naznanje prečastnemu občinstvu, posebej rodoljubom po deželi, da vedo svetovati sem ter tje dečkom rokodelskim odhajo-čiin v mesto itd. S tem naznanilom sklepa „Slovenec" spodobno prošnjo, naj dosedanji dobrotniki in zavetniki družbi ostanejo prijazni in dobrotni še v prihodnje, naj v spominj ranj-kemu, v prid in blagor častitljivemu rokodelstvu pristopijo podporniki še novi, in milostni Bog naj ohrani in blagoslovi to v sedanjih katoliški veri in pravi omiki neugodnih časih prepotrebno vstanovitev! Ik Trehiija, 5. decembra. „Naš naj-krutejši sovražnik si vzadovoljno-s t i menca roke, kadar se mi med soboj lasamo." S temi besedami pričenja nekdo iz Trebnja svoj dopis v 277. štev. „Slov. Nar." Tudi jaz sem si „v zadovoljnosti roke mencal," prebravši oni dopis. Ker se dopisniku „sploh zdi, da imam bolezen, kteri pravijo Nemci strcitsucht," mu povem, da ravno zdaj me je napadla ona bolezen. Sile sicer ni, tedaj se z g. dopisnikom ne bova lasala, ampak le malo ,.poštrajtala". G. dopisnik! kaj ne, da ono nedeljo niste bili v naši farni cerkvi, da torej tudi pridige niste slišali? Mogoče tudi, da se več ne spominjate, kajti ono pridigo sem imel že 24. pobinkoštno nedeljo, to je 11. oktobra, — v 7 tednih se tudi kaj pozabi. „Tema" one pridige je bila: ,.Brez žive vere v Boga, brez strahu božjega je prava sreča nemogoča." Ko sem v izpeljavi popisal človeka brez vere, brez strahu božjega in njegovo življenje, rekel sem v sklepu: „Čiovek brez vere in strahu božjega je nesrečen. Je pa tudi brezvesten, hudoben in nevaren, kakor so brezvestni, hudobni in nevarni tisti, kteri ljudem iz src jemljejo vero, z vero tudi strah božji. Mnogo pripomočkov imajo sovražniki sv. vere, eden najnevarniših so gotovo bukve pisane v duhu nevere. In ker je kmečko ljudstvo še dosti verno in se zvesto drži sv. cerkve in svojih duhovnov, začel je sovražnik med prosto ljudstvo take v brezbožnem duhu pisane bukve širiti." Potem sem omenil o,,slov. pratiki" in „o dveh spisih" ter iovedal, kakšen namen ima pratika s svojima spisoma. ..Namen tej pratiki je gotovo ta: vernemu kmečkemu ljudstvu iz srca vzeti lju->ezen in vdanost do sv. Očeta, gorečnost do misijonov in božjih potov, spoštovanje do du-lovnov." Potem sem s povzdignjenim glasom rekel; „To pa veste, kdor duhovščine ne spoštuje, kmali zabrede, in tudi to veste, da tisti ,ie ne spoštuje, ki je že v kaki posebni pregrehi zakopan, ali je svojo vero že zgubil." Konečno sem ljudi svaril pred to novo iratiko in jim priporočal staro, ki je pisana v dobro krščanskem duhu. Bralci „SIovenca!" sodite iz teh besed, ako sem „dražil in motil uže tako spehano ljudstvo," ako sem tudi s temi besedami ,,udrihal po nasprotni slovenski stranki," kar mi neopravičeno podtikuje dopisnik. Da so poslušalci „uzroke razumeli," jodi g. dopisniku to v dokaz: Kmali po tisti iridigi mi je nekdo pravil, da je njegova gospodinja iz cerkve komaj domu prišedša novo pratiko v peč vrgla. — Da g. dopisnik pridig v naši cerkvi ne posluša, kažejo besede, s iterimi priporoča ,,razlagati, kako grdo je njančevanje in iz njega izvirajoči pretepi." Bodi dopisniku tukaj povedano, kar ova fara vd, da pridige o pijančevanji „niso nič kaj redkega" v naši cerkvi. — „Lutrove bukvice" po trebanskih štacunah konfiskovati, je kaj ahko, kajti dobivajo se le v eni. Kdor konfi-skuje, nič ne plača in zelo dvomim, dabipro-dajavec „lutrovih bukvic" kaj dal brez plačila. Da „lutrovih bukvic" tudi po drugih štacunah ne prodajajo, je znabiti sad mojega „policaj-stva" in če tako, me zelo veseli. Zdaj pa, mi-li tako ravnanje dela več časti ali sramote." „Da mi kmalu to, kmalu ono ni všeč; mi g. dopisnik ne smete zameriti, kakor tudi jaz vam ne zamerim, da vam moja pridiga ni všeč. — Ker k koncu neko željo izrekujete, dovolite, da tudi jaz svojo željo povem. Želim namreč, da bi vi, g. dopisnik, prav pridno hodili v našo cerkev pridige poslušat. Znabiti še kterikrat kaj gradiva dobite za kak dopis v „Slov. Nar." Posebno tista pridiga utegne vam vseč biti, ktere „tema" bo: „Ich mag fUr wahr die alten Ileiden — noch besser als die neuen leiden. Die alten Ileiden glaubten doch — An Gotter noch. Die neuen Ileiden glauben nur — An die eig'ne schlechte Kreatur." Iz tržaške okolice, 5. decembra. Strašna pošast, živinska kuga, se je tudi v tržaški okolici prikazala in sicer v dveh hlevih na Ivetnari. Nekaj živinčet je počepalo, nekaj so jih pa pobili. Vsled tega je pa vas v kontumaciji in z vojaki zaprta. Da se nadloga kolikor moč hitro odvrne in bolezen zatare, je mestno starešinstvo v tajni seji 3. dec. dovolilo 500 gld. Odkod se je ta pošast priklatila, se ne ve. Ker je pa kuga že pred nekaj časom v mestno mesnico (Schlachthaus) po dalmatinskih volih zanesena (mesnica s svojim okrožjem je bila tudi do preteklega tedna v kontumaciji) — in je tamkej tudi nekaj živinčet poginilo, in ker ima tržaški konjederec v ketnarskem obližju svoje pokopališče, kjer se je zdaj že tretji krat kuga vnela, bi bilo vendar dobro, da bi gosposka to stvar bolj na tanko pregledala, iu konjederca drugam prestavila, ter ga ne pustila v kraju, kjer imajo kmetje svoje pašnike. ■ z C.orlec, 8. decembra. Čudovito ognjen meteor se je vgnjezdil našim goriškim liberalcem v možganih, kteri venomer razbeljuje in vznemirja njih pokorno srčice. Kam pa neki izbruhotavajo nakopičeno jezo, ktera je razburjala in grenila že dolgo časa njihovo razgnjevno notranjost? Kam neki drugam, kakor na „nedolžni Glas", kojega je zadnjič celo vlada konfiskovala. Konfiskovan je bil spričo nekega dopisa, ki govori o konfiskaciji „S1 ovenča",*) in vrhu tega tudi spričo nekega drugega dopisa iz Solkana, v kojem je pisatelj onega članka obelodanil in ob jed-nem tudi grajal nezgodo, katera se godi vaš-čanom. S tem, da je nedolžni „Glas" ponatisnil oni članek, v kojem je izraženo vaščanov mišljenje, v kojem se zagovarja naroda pravica, zameril se je goriški policiji in hajdi pod — ključ ž njim. Kdor sedanje liberalce opazuje sme pra-šati: Ali se sveti še resnica na svetu? ali jo je morda vže davno kakšen krut sovražni vihar odnesel v druge svetove? ali se ne sme res potegovati vsak pošten državljan, vsaka vas, in vsak narod za svojo pravo? ali ne sme več vživati vsak pravi državljan domovinskih pravic? Kolik hrup je po vstavover-skih in liberalskih časnikih, ako katoličani, ako narodnjak potoši kako krivico, ako zasra-movalce cerkve in in vere po zasluženji graja 1 Ubogi kmet, ubogi posestnik, za vaju pri naših liberalcih ni več pravice, za vaju ni več resnice. Naši nasprotniki, ki sedaj zvonec nosijo, ne trpe, da bi to njih počenjanje med svet prišlo. Če hočete tedaj svoje težave raz-odeti, če se hočete zagovarjati, če hočete del domovinske pravice tirjati, kar na hip se *) Vse je skoro ravno tako stalo v tukajšnjih ,Novicah", pa niso bile konfiscirane. Vred. vzdignejo z vso svojo močjo proti vam ter za-ukazujejo: Molči, trpi, umri; samo da se mi veselimo, radujemo, vživamo. Tako je sedaj po omikani Evropi, odkar je liberalizmu prišla v klešče. Časopisi liberalski imajo za Slovaue in katoličane svojo cenzuro; za liberalce in pogane svojo. Hrv»&ka , 7. decembra. Ogerska je kopala drugim jamo, nazadnje je pa sama v njo padla. Koliko je morala kraljevina hrvaška pod težkim jarmom oholih Madjarov pretrpeti 1 Takrat se še menda krivičnim in samopašnim državnikom ogerskim še sanjalo ni, da bodo tako žalostno s svojo kratkovidno politiko končali. Zdaj vidimo očito, da so na robu propasti. Tudi zadnje bilke, za ktere se v tem strašnem položaju love, jim bodo gotovo zginile spred oči, kajti davkovne osnove njihovega finančnega ministra se povsod ostro kritizirajo in zametavajo skoro v vseh časopisih. Razume se samo po sebi, da so tudi Hrvati proti tem osnovam, in „Obzor" je v nekoliko člankih temeljito dokazal, da mora davkovua snaga državljanov čisto upognjena biti, ako se predlogi Ghyczyevi odobrijo. Hrvaška zemlja, ki je od Boga zares obilno nadarjena v vsakem obziru, je vendar siromašna, kajti razun pri-rodnih pridelkov, ki zadostujejo že skoz nekoliko let komaj za domačo potrebo (in koliko škode je naredila živinska kuga!), nima skoraj nobenih drugih dohodkov, kajti o obrtuosti se pri nas skoraj ne da govoriti. Narod je na vse strani zaostal in popolnoma osiromašel. In ta siromak naj plača zdaj še veči davek, kakor dozdaj! Navadno pa so veliki zaostatki pri našem kmetu veliko zlo. Kmet ni plačal po dve leti davka, da je le za madjaronskega kandidata glasoval. Ilauch je pobiral iz davkarij denar ter ga med kmete sipal o času kortešacij; dolgo ni nobeden vprašal za-nj. Rauch v ostalem še zdaj ne plača davka, kajti on ima privilegij od Madjarov, siromašni kmet pa zdaj dobro vidi, da so ga madjaroni. varali. Kmet mora plačati ves dolg, ali se mu pa vse proda. Žalostno, ali vse resnično! Hudobije Rauchove vlade so strašne in vsaki dan se bolj ilustrirajo. Predsednik kluba hrvaških poslancev poklical je zdaj vse v Pešto, kamor se imajo vsi nemudoma podati, da se vdeleže pri posvetovanji o davkarskih osnovah. Ker dobiva Hrvaška za vzdržavanje svojih avtonomnih zadev 45 procentov vsega davka, dobila bi ona tem več dohodkov, čim večji so davki, ali kaj pomaga svojo lastno zemljo preveč molzti! Zatoraj bodo hrvaški poslanci gotovo proti osnovam glasovali, posebno zdaj, ko je v posvetovanju za budget 1. 1875 najdeno, da dobi Hrvaška za svoje potrebe 3 milijone, s kterimi se bodo vse potrebe lahko odrinile in letos še 40000 gl. več za ceste porabilo nego lani. Ban Mažuranič je bil pred kratkem v Pešti, brž ko ne tudi zarad naukovnih zakl.id, zarad kterih ga je kanonik dr. Rački v zboru interpeliral. Te naukovne zaklade so prece, velike; kanonik Mrzljak, ki je bil zavoljo tega dalj časa v Pešti, da vse pregleda, izračunil je je na več milijonov. Ali težko je, da je dobimo kedaj vse nazaj, saj vemo, kako so Ma-djari pravični. Zares čudno! Hrvaški narod si mora s svojimi krvavo zasluženimi novci šole in druge zavode zidati in vzdržavati, Madjari pa s hrvaškimi denarji svojo kulturo nam in drugim vrivajo. Tudi Mollinari je bil v Pešti zavoljo gra-nice, pa tudi on ni nič opravil, kajti ministri zdaj nimajo časa o granici sednic imeti — poprej pa hoteli niso — in tako se naša siro- mašna zemlja vedno nazaj postavlja, čeravno je najskrajnejši čas, da se jej pomore. Pri vas )i radi železnice zidali, pa nimate denarja, pri nas pa imamo denarje, ali ogerski ministri ne puste zidati železnic po granici od Siska v Zemun z dohodki krajiških šum, kteri leže v )lagajnah. Čisto narobe svet. Dozdaj imamo od letošnjega zbora sklenjene postave potrjene: šolsko postavo, za zdravstvo , za vredjenje sodstveno - politične uprave, za postopanje pri kažnjenih in postavo o plačah učiteljskih na srednjih šolah. Najvaž-neja je postava za vredjenje sodstveno-politične uprave, ktera se bode začela o novem letu vvajati. Pri tej bode tudi največ težav vlada imela, kajti nam manjka izurjenih sodnikov, še bolj pa političnih činovnikov. Kakor vsak začetek, tako bode tudi ta težak — ali enkrat se mora začeti. Domače novice. Ljubljana, 10. decembra. (Vabilo k letnemu občnemu zboru čitalničnemu) 13. t. m. ob poli 11. uri dopoldne v čitalnični dvorani. Dnevni red: 1. Nagovor predsednikov. 2. Poročilo. 3. Poročilo blagaj-nikovo. 4. Posamezni nasveti. 5. Volitev a) predsednika, b) blagajnika, c) 15 odbornikov. Čitalničin odbor. (Pevsko naznanilo.) Ker je čitalnica dobila zdaj v gospodu Antonu Stiicklnu zopet stalnega pevovodjo in kapelnika, se bodo začele ta teden zopet redne pevske vaje in sicer: vsak četrtek in vsako soboto ob 8. zvečer pevska šola za moške, vsak ponedeljek in četrtek ob 5. zvečer pevska šola za gospo-dičine. vsako sredo zvečer ob 8. orkestralne vaje, vsak torek in petek ob 8. uri zvečer so skušnje moškega pevskega zbora. Skušnje dramatičnega zbora bodo vsako sredo in eventuelno vsako soboto zvečer ob 7. uri. Vse te vaje bodo v čitalnični pevski sobi, kjer se sprejemajo oglasila dotične dni. (Katoliška družba) je 8. t. m. napravila na korist revnih šolskih otrok tombolo, ktere se je vdelečilo veliko ljudstva in znaša čisti dohodek okoli 70 gold. (Predstavo živih podob) na korist revnim šolskim otrokom bode v nedeljo v redutni dvorani. (Beseda v spominj PreŠirna) je bila, kakor smo že omenili, zares krasna. Pričela se z moškim zborom ,,Na Preširnovem domu" za tem je gospa Schollmayerjeva govorila gospe Luize Pesjakove nježno, čutja polno spomenico na neumrlega pesnika. Gospodične Frev polni, prijetni glas je v napevu iz opere „die \veisse Dame" tako navdušil občinstvo, da je morala vsled živahnega ploska dvakrat peti arijo; ravno tako se je odlikovala gospodična pl. Neugebauerjeva v ariji iz „Sonambule" z zvonu enako jasnim glasom. Kinč vse besede pa je bil čveterospev iz opere „Stradella", ki se je moral vsled gromovitega ploska ponavljati; res smo v zadregi, kteremu iz čvetero-pevci (gospodični Frey in Neugebauerjeva, in gg. Meden in Nolli so namreč bili ti pevci) bi pripoznali prvi venec, kajti vsak izmed njih se je skazal kot pevskega umetnika, vsak je bil pri dobrem glasu. Na vsak način pa smo gospodični Frey jako hvaležni za duševno radost ktero nam je napravil ta čveterospev in njen polno zvoneči glas. Forsterjev „Po jezeru bliz' Triglava" je briljantna glasbena ilustracija jezera s čolničem in res umetno delo, sposobno za vsak koncert; gospodična Ilohnova je imela lepo priliko v njem pokazati svojo izurjenost na glasoviru, kar je tudi storila. Moška zbora „Zbor hrvaških dijakov" in „Samo" sta krasno "končala besedo. Novi pevovodja g. Stockl je pri spremljevanji pevskih toček na glasoviru pokazal, da je svojemu poslu popolnoma kos in daje zdaj pevovodstvo v spretnih rokah. -Dvorana čitalniška je bila natlačeno polna in le en glas se je Cul: da je bila beseda po vsem krasna. („Tagblatt" in kranjski učitelji.) Navajeni smo že tega, da se „Tagblat" za vsako reč poteguje, ktero ves svet obsodi, in da je ni tako slabe reči, da bi je ta umazani in gnji davi list ne zagovarjal. Vsi slovenski in tudi vsi pravični nemški listi so obsodili tisto uči-teljstvo kranjsko, ki pozabivši svojo majko Slavo se brezznačajno podajo pod nemčurske peruti, pripravljeno pomagati našim najhujšim sovražnikom pri ponemčevanju naroda. Vsi ti listi so tudi rekli, da kdor tako dela, ne more imeti dosti v glavi, ker se namreč boji za svoj ljubi kruhek. In to je res, brezznačajnost in nevednost ste preradi v zvezi, kajti kdor ima kaj v glavi, ni se mu bati dandanes za kruhek ter tresti se pred „strahom"; zmožnih glav povsod iščejo, povsod jih dobro plačujejo. Kdor ima kaj v glavi, je tudi pogumen in ponosen na-se, on bo, kedar treba, tudi kakemu šol skemu nadzorniku zobe pokazal. Slaba je toraj reč, ktero „Tagblatt" zagovarja, mi ne zavidamo nikakor učiteljev zarad hvale, ktero jim on poje. Kaki „učenjaki" so pa „Tagblattovi" ljubljenci-učitelji, to ve vsak, kdor jih le količkaj pozna. Držite smeh, če vam „Tagblatt" govori o svojih „učenjakih", kakor so n. pr. Pirker, Sima, Raktelj, Linhard, Gariboldi itd.! Saj je občno znano, da tisti, kdor hoče ali mora skrivati svoje plitvo znanstvo pred ljudmi, pobegne pod nemčursko zastavo in tam velja za učenjaka, če le malo nemško kramlja, pa čez verske resnice in duhovstvo, čez narodne učitelje in slovensko reč na vsa usta zabavlja. Razne reči. — Naznanilo. Koncem leta se bode natiskal imenik udov duhovskega podpornega: društva ter se bo ob enem dal račun za 1874.1. — Imenik bo imel imena samo tistih čč. udov, ki so za 187-1 1. vplačali. Kdor še ni svojega letnega zneska plačal, je prijazno naprošen, da bi to do 26. decembra storil. V Ljubljani 9. decembra 1884. Odbor. — Vipavska čitalnica ima prihodnjo nedeljo, dne 13. t. m., svoj letni shod, h kte-remu se zavoljo obravnovanja vljudno vabijo udje čitalniški. Odbor. — Nove cerkvene pesmi je marljivi g. A. Vavken, učitelj v Cerkljah, dal na svitlo. V tem novem delu veje krasen, resen in častitljiv cerkven duh, izpeljava pa je prav lahka. — Strašna nesreča se je zgodila na južni železnici med Ljubljano in Borovnico tik Viča. Ko je imel namreč poštni vlak priti memo čuvajeve hiše, skoči žena čuvajeva, ki je namestovala moža, čez železno cesto, da bi spustila zaporni brun čez vozno pot, a hlapon jo zgrabi ter vrže kakih 8 sežnjev daleč proč s tako silo, da je revici trebuh počil in je bila pri tej priči mrtva z detetom vred, ki se še ni rodilo; bila je namreč v drugem stanu. Ta nesreča pač kaže, da pri železnicah, in pri čuvajnicah ni nikoli dosti paznosti, ker se to likokrat in po vsih krajih razne nesreče pripetijo. — V Celju so v enem tednu porotniki tri hudodelnike k smrti obsodili. — Na več let težke ječe je bil tam obsojen tudi tisti ropar, ki je - kakor je bilo v „Slovencu" popisano — poleti na krškem mostu čuvaja tako hudo ranil. Bil je ta ravno par dni prej iz ječe izpuščeni hudodelnih, po rodu Hrvat, ki se je v zaporu tako „ poboljšal", da je, komaj zopet prost, hitel zopet grešiti zoper po stavo. To imamo od premehkih ječ. cekin; berač pa je mislil, da se je gospod zmotil; tekel je toraj za vozom in ko je Moliere ukazal obstati, rekel je: „Milostljivi gospod, ste se pač zmotili, da ste mi dali cekin." Mo-lieru pa so solze stopile v oči in segel je v žep, ter mu je dodal še nekaj zlatov. — M oder norec. V srednjem veku so imeli knezi in bogataši ljudi, ki so jim bili za norce, da so jih razveseljevali. Takega norca je imela tudi Elizabeta, kraljica angleška, ime mu je bilo Skagon. Elizabeta mu je posodila enkrat 5000 gl., kterih pa ob dogovorjenem času ni mogel plačati, kar je kraljica nespro-sljivo zahtevala. Skagon pa si izmisli to-le zvijačo: Vsak dan je šla kraljica ob gotovem času memo njegovega stanovanja. Da si toraj narediti mrtvaško rakev, v ktero sesamvleže; ko gre kraljica memo, vzdignejo ga prijatelji na rame, kakor bi ga hoteli pokopati. ,,Kdo pa je umrl?" vpraša Elizabeta. „Dvorni norec Skagon", odgovore nosači. „Kaj, ali je umrl; saj še vedela nisem da je bolan. Bil mi je 5000 glod. dolžan, ali jaz mu jih podarim iz vsega srca." Kar se truga odpre in Skagon se oglasi: „Zahvalim se vaši milosti za tako dobroto; to darilo, milostljiva gospa, je tako veliko, da me je na novo oživilo". - K o r e n i n a b o 1 e z n i. Ko je zdrav nik prišel obiskat svojega bolnika, ga je ta sprejel prav godrnjavo: „Dolgo me že zdravite, gospod zdravnik; pa vendar mi še ni poseb nega pomagano. Trosim vas, da kar korenino bolezni z enim vdarcem vničite." „To bom storil," pravi smeje se zdravnik, zavzdigne palico in vdari po steklenici z žganjem, ktera je stala na mizi pri bolnikovi postelji. -Pošten berač. Ko se je pelja Moliere s svojim prijateljem v Pariz, prosil ga je nekdo vbogajme. Moliere mu je podari' Umrli so: 7: dec. Alojzija Napret, odvetnikova hči 49 1., za pljučno sušieo. 8. dec. Frančiška Demšar, krojčeva žena, za pljučno sušico. — France Jerman mokarjev otrok, 2' „1., za škrlatno davico. — Reza Grajžar, kon-dukterjeva hči, 12 1., za vnetjem vratu. TeleKraflrne ilfiinrni* 9. decembra. Papirna renta 6D.C0. — Srebrna renta 74 70. — 18601etno državno posojilo 109 40.— Bankine akcije 996 Kreditne akcije 235.75. — Londor. 110 65. — Srebro 105 80.— Ces kr. cekini —.—. — Napoleon 8 89 Denarstvene cene. 7. decembra. Državni fondi, i •/„ avstrijska papirna renta . . . . 5°/» renta v srebru....... Srečke (loži) 1854. 1....... „ „ 1860. 1., eeli..... „ „ 1860. 1., petinke . . . Premijski listi 1864. 1........ Zemljiščine odvezniee. Štajarske po 5%........ Kranjske, koroške in primorske po 5° „ Ogerske po 5%........ Hrvaške in slavonske po 5"/0 . . . . Sedmogradske po 5%...... Delnice (akcije), Nacijonalne banke....... Unionske banke........ Kreditne akcije........ Nižoavstr. eskomptne družbe . . . . Anglo-avstr. banke....... Srečke (loži) Kreditne po 100 gld. a. v. . Tižaške .. 100 ., k. d. . Uenar. 69 65 74 70 103.75 109 50 115,— 134.25 93.50 86.50 77.50 79.75 75 75 996 11 4 50 236.50 880.— 141.— Budcuske „ Salinove ,, 1'alffi-jeve „ Clarv-jeve ,, St. Genois ,, \Vimlischgratz-ove „ VValdstein -ove u Srebro in Ces. cekini . . . ' Napoleonsd'or . . Siebro ..... 50 „ „ .. 40 gld. a. v. 40 „ „ „ 40 „ i, „ 40 „ „ „ »O ,, ,, „ 20 „ ., „ 40 „ „ „ zlato. 168." 107,— 52.— 25.— 32.— 24 — 36 -'."> 25.50 22._ 22 50 blago* 69.75 74.80 10415 109.75 115.50 134 50 94.- ! 78.20 80.15 "6 25 998 115.75 236.75 890.— 114.25 163 50 107.50 5J.— ! 25 50 I 33.— i 25,-26.50 26.50 23.50 23.50 5.2 4 8.90' , 105 70 105 85 5.25 8 91 Cea. dvorna M za zvonove I. Hilzerja i v Dunajskem (54-9)| kralj. livarna in metale & sinov Novem mestu (Ignaz Hilzer Ac »olm ii» Wiener-Neustadt) , se m-iporoča na naročevanje ««,,«» vsake kic In vstlBiCga glasa ter 1 1 p tudi za vsake izdelke iz vlitega metala. Za pred odločeni glas ali čisto harmonični akord naročenega zvonovja (več zvonov) daie uoroštvo Zvonovom se pridaja tudi vsa druga oprava, jarmi iz lesa ali železa po najboljhi i n najiiov"jši šegi narejeni, tako da se Jrrtniin ker teko no zobcih na novo znajden način; tudi se lahko presutejo, nemir kob treba, brez posebne naprave, tako da zvonovi dalje trpe in mnogo epš^pojo Tudi'se zvonovi tako vredijo, da se pri zvonenj. vsi epo vjemaj« « »jcmb^ rini" za drugim v lepem redu bije o. Za tako vredenje je iznašla ta livarna novo Smo po kteri vS novo opravljeni zvon, pa tudi vse zvonov v zvom « « človek v kakih urah po zelo priprosti napravi brez vseh stroškov tako vrediti more, da zvonovi enako, hitreje ali pa bolj počasi teko Naročila se izgotovljajo natančno m po ceni. /atad. P'*c®.8°,; fS cVntov Kar ta livarna obstoji, 33 let, je vlila 2930 več.h zvonov, ki so tehtali 12800»centov. s skupno ivar ta livarna ousiuji, j® .............. - . Pri Dunajski razstavi L 1873 2 mcdaljji za ^gk : pno težo 300 centov, vlitih za votivno cerKcv na m i«— j