trebijo zelenjavo ali krpajo mreže, pa starci v hiralnici, dekletca v sirotišnici, kmetica s kozama, dečki pri kopanju in jezdeci na morski obali v bistvu slovesni, dvignjeni nad vsakdanjost, kakor ožarjeni z odbleskom neke večnostne lepote, ki izhaja iz stroge, neusmiljene resničnosti. Tudi pokrajine so mogočne, vzlic pomanjkanju sleherne sentimentalnosti ali romantike zanimive in privlačne. Mojstrsko podano ozračje ovija slike, daje predmetom telesnost, celoti globino in spaja barve v enoten, trepetajoč in prelivajoč se ton. Liebermann ni bil le slikar. Njegove risbe in grafični listi kažejo vse odlike pravega mojstra v opazovanju in podajanju. Med njimi so mojstrovine, kjer se ta njegova preprostost, s katero se približa predmetom, dvigne do nad-časne veličine. Liebermann je bil pa tudi oster in pronicav mislec, ki je napisal o slikarstvu vrsto globoko zasnovanih razprav. O Degasu in Israelsu je izdal cel6 dvoje knjig. Kot človek praktičnega duha je bil vešč organizator. Dolga leta je vodil berlinsko Sezession in nazadnje postal celo predsednik akademije umetnosti v Berlinu, dokler ni leta 1933. zapustil tega častnega mesta, ko se je začelo preganjanje Židov. Umrl je vzlic temu nezlomljen. Čeprav Maks Liebermann ni bil ne velikan ne novotar, ki ruši in gradi — temveč v bistvu le izredno darovit in žilav posredovalec in nadaljevalec, ki je presadil v Nemčijo novo impresionistično umetnost zapada, je ostal do konca kakor utelešeno nasprotje ekspresionizmu. Kot Žid je v hitlerjevski Nemčiji odšel skoraj neopazen, njegovo delo bo pa ostalo kot spomenik močne, visoko nadpoprečne stvariteljske osebnosti. K. Dobida. GLOSE AŠKERČEV PRVI SPOR Z LAVANTINSKIM ORDIN ARI ATOM. Meseca maja 1889 je bil Aškercu, kaplanu v Šmarju pri Jelšah, po naročilu tedanjega lavantinskega škofa Jakoba Maksimilijana Stepischnegga dostavljen tale nemški uradni dopis, ki se nam je ohranil v Levčevi zapuščini: Nro. 281. An den Wohlehrwiirdigen Priester Herrn Anton Aškerc, Kaplan . c . •*, r in S t. M a r e 1 n. Wie verlautet, wird allgemein angenommen, daB unter dem Pseudonym Gorazd, welcher seit einigen Jahren schon in Ljubljanski zvon verschiedene Gedichte inseriren laBt, ein Priester, und zwar ein Priester der Lavanter Diocese zu verstehen sei. In der Lavanter Diocese und auBerhalb derselben halt man, wie es heiBt, wieder allgemein dafiir, daB unter jenem Gorazd eben Sie zu verstehen seien. Wenn es sich in der That so verhalt, so werden Sie liebevoll, aber auch ernstlich daran erinnert, daB Sie als katholischer Priester nicht mehr etwas schreiben und der Offentlichkeit iibergeben sollen, was irgendwie sei es gegen die katholische Glaubcns-lehre oder gegen die sonst gewohnlichen Begriffe vom christlichen Ernst verstoBen, und eben deshalb, wie es schon mehrfach geschehen ist, bei Clerus und Volk AnstoB zu erregen geeignet ist. Das Ordinariat wurde wiederholt darauf schon aufmerksam gemacht — nicht etwa von antinationaler Seite. Mit der Nationalitatsfrage steht diese Angelegenheit in gar 170 keiner Verbindung. Es handelt sich einzig nur darum, ob ein katholischer Priestcr salva conscientia sein Talent und seine Feder derlei Aufsatzen widmen konne, wie es beispielweise die nachbenannten sind: a. »Vaška balada" Ljub. zvon 1887, str. 2 (prav: 1). b. »Novi svetnik" (Primož Trubar), zvon 1886, str. 321 c. »Najlepša pesem". Ljub. zv. 1884 str. 513 d. »Zadnja večerja". Ljub. zv. 1885 str. 65 e. »Bolnik". Ljub. zvon 1882 str. 409 f. »Balada o jezeru". Ljub. zv. 1877 (prav: 1887) str. 321 g. »Tri ptice". Ljub. zv. 1884 str. 129 h. »Na sedmini". Ljub. zvon 1886 str. 407. Das Ordinariat wiirde sich freuen, wenn Sie diese bestgemeinte Mahnung beher-zigen, und wie gesagt, von Ihrem Talente und von Ihrer Feder einen der Sache Gottes und der Kirche und der Belehrung und Erbauung des guten, noch glaubigen sloveni-schen Volkes mehr entsprechenden Gebrauch machen wiirden. Fb. Lavanter Ordinariat zu Marburg am 15. Mai 1889. Im Auftrage Seiner furstbischoflichen Gnaden. T ,-, v 0 Ig. Orožen, Kanzlei-Direktor. Neposredni povod za ta »dobrohotni opomin" nam je iskati v Mahničevih prvih dveh napadih na Gorazda-Aškerca v Rimskem katoliku, ki je začel tisto leto izhajati. V njem je, kakor znano, s svojega ozkosrčnega, strogo verskega vidika presojal in obsojal vse znamenitejše pojave naše tedanje književnosti. »Nekaj takega znamenitega, ki nam kaže pesnika-umetnika nenavadne nadarjenosti in dovršenosti, se nam skriva pod izmišljenim imenom — Gorazd" (214). Po tej pravilni splošni ocenitvi Zvonovega poeta je Mahnič pomaknil pod svoj rimsko-dogmatični mikroskop Gorazdovo Vaško balado (Svatbo v Logeh), Novega svetnika (Slovensko legendo), Najlepšo pesem (Pevčev grob), Zadnjo večerjo (Celjsko romanco), Bolnika, Balado o jezeru, Tri ptice, Na sedmini in še par motivov iz »socialno-politiškega polja" (Stara pravda, Tat) ter izjavil, da vsaj za zdaj ne verjame, da bi bil Gorazd duhoven, vsaj katoliški ne (215). Mariborski sestavljavec dekreta je iz tega vira prepisal po vrsti naslove inkriminiranih pesnitev, celo napačno letnico pri Baladi o jezeru, a njegovi nasveti so ostali pri Gorazdu seveda brez zaželenega odziva. Ko je bila' lavantinska škofija po Stepischneggovi smrti začasno brez višjega pastirja, so Aškerca meseca avgusta 1889 premestili iz prijaznega Šmarja za kaplana k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (Juršinci), kjer je našel pri rodoljubnem in tolerantnem župniku Jakobu Mešku mirno zavetje. Vendar je ta Mahničev napad obrodil dober sad. Drugi članek proti Gorazdu je namreč goriški kritik zaključil z besedami: »Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorazda, naj se vendar usmili slovenskega naroda, pred vsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pade v glavo, kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati" (327). Kot odgovor na to »prošnjo" je Aškerc o božiču i. 1. »sklenil za trdno izdati svoje reči čim prej — konci do velike noči 1890" (Levcu). Tako je dobilo naše slovstvo leta 1890. za velikonočni dar najdragocenejšo Aškerčevo knjigo: Balade in romance. Šr. T/I