50 Prekmuriana Jože Vugrinec Knjige na planem, v logu, ob njih pa par belih čapelj Nekaj knjig na »razstavi« v kupu smeti v času 29. slovenskega knjižnega sejma Lipnica, potok ali celo manjša rečica, ki izvira vzhodno od Andrejcev v moravskotopliški občini v Prekmurju (vas najdemo že na goričkem predelu občine, seve- rovzhodno od Sebeborcev), se izliva v rečico Ledavo na jugovzhodu Filovcev, izliva v večji vodotok le dober kilometer od te vasi, ali – gledano z jugovzhodne sme- ri – le slab kilometer od vasi Renkovci, ki že spada v občino in župnijo Turnišče. Na zahodu teče tik mimo Moravskih Toplic, sedeža te občine, in pod toplicami Terme 3000 zavije proti vzhodu, nekaj kilometrov za- tem pa proti jugovzhodu. Kot že rečeno, se Lipnica v reko Ledavo izliva na jugo- vzhodu Filovcev, kraja, ki »zaključuje« občino Mora- vske Toplice na vzhodu pri potoku Gjörndrdol (potok, ki pomeni občinsko mejo med občinama Moravske To- plice in Dobrovnik; Občina Dobrovnik/Dobronak je že narodnostno mešana – v njej složno živijo Madžari in Slovenci, pa tudi nekaj družin Romov, čeprav je prav za to občinsko mejo – Gjörndrdolom – le kakih dvesto metrov naprej, prva vas še slovenska). Ta še sloven- ska vas so Strehovci, ki sodijo (tako so se ljudje pač odločili ob delitvah oziroma odločitvah za novo nasta- le občine v Sloveniji v prvi polovici devetdesetih let) v dobrovniško občino, čeprav spadajo že nekaj stoletij v bogojinsko župnijo. O vsem tem in še o mnogih zgodo- vinskih dejstvih nam priča tudi knjiga škofa dr. Jože- fa Smeja z naslovom Strehovci. Selišče strelci. Župnija Bogojina, Občina Dobrovnik, 2009. Skupaj z mojo prijateljico in pohodnico psico Sabo, njeno ime vsebuje več pomenov, zato ga je takega tudi dobila, 1 sva na najinem sprehodu najprej naletela v sicer umazani potočni vodi (ki so jo lansko leto varu- hi okolja, v bistvu pa so s svojimi dejanji usmrajevalci le-tega, saj so v Lipnici pokosili vso vzrast, ves šaš, vse ločje, ki očiščuje vodo), na lep par belih čapelj, ki jih v tem zemljepisnem kotu Prekmurja, ko se neka- ko Goričko preveša v ravénski in dólinski svet, redko vidimo. Zagledala sva jih ob robu malega loga, nekaj sto metrov daleč od naju. Ko sta začutili morebitno nevarnost, sta se pomaknili čez brežino k rečici, da bi se pred neznancema, ki sta se jima približevala, skrili. Nato sta se nama, ko sva se jima približevala, dvakrat ali trikrat z lahnimi preleti oddaljili od mostu na lokal- ni poti za Ivance proti mostu na državni cesti, ki pri- pelje z avtoceste Maribor-Lendava in vodi po Bogojini navzgor v Plečnikovo cerkev Gospodovega vneboho- da, levo v Moravske Toplice in Mursko Soboto, desno pa v Dobrovnik in še naprej v Lendavo (t. i. severna cestna povezava med Sóboto in Lendavo). Poleteli sta v lahnem, prelepem letu in nama pokazali, kako lepo, elegantno se umakneš nekomu, ki ga ne poznaš 1 Za Sabo velja več razlag: prvič – Saba je bila okoli 1000 let pred Kristusom država oz. dežela Sabejcev v južnem delu Arabije, kraljica iz Sabe pa naj bi obiskala Salomona in z ugankami preskušala njegovo modrost; drugič – Saba (439-532) je bil tudi svetnik, menih, ki je v Palestini usta- novil kar nekaj samostanov, med drugimi samostan v Mar Sabi blizu Jeruzalema, kjer je postal opat. Saba je – tretjič – potemtakem najbrž tudi del imena kraja v Sveti deželi, po katerem si je po vsej verjetnosti prej omenjeni svetnik izbral svoje meniško ime; in četrtič – in verjetno ne nazadnje – je Saba tudi priimek italijanskega pesnika Umberta Sabe (1883-1957) iz Trsta.